Arhiv novic

  • 2010-12-01 11:37:52 - Ukinitev Informacijskega urada Sveta Evrope v Sloveniji več

  • 2010-11-30 09:20:06 - Novica: Svet Evrope z novo kampanjo proti spolnim zlorabam otrok več

  • 2010-11-24 11:11:52 - Novica: Več za zaščito otrok, žrtev spolnih zlorab več

Arhiv novic

Vse novice

Spolna zloraba Svoboden, da si to, kar si Vožnja pod vplivom drog Evropa je več, kot si misliš Natečaj Vsi smo otroci sveta Evropska konvencija o človekovih pravicah Wild Web Woods Spregovori proti diskriminaciji Dosta! Osvobodimo se predsodkov, spoznajmo Rome! Tvoje roke naj negujejo, ne kaznujejo 60 let Sveta Evrope Ustavimo nasilje nad ženskami Trgovanje z ljudmi Vsi drugačni - vsi enakopravni Varšavski vrh Evropsko sodišče za človekove pravice Konvencije

Sodbe v slovenščini

TRICKOVIC v Slovenija

HUDOC številka REF00002588
Vlagatelj tožbe TRICKOVIC
Tožena država Slovenija
Številka vloge 00039914/98
Objavljeno v
Sestava sodišča prva sekcija
Datum vložitve tožbe /
Datum sodbe 12.06.2001
Obravnavani členi 6-1
Izrek sodbe Ni kršitve čl. 6-1
Ločena mnenja Ne
Ključne besede Civilne pravice in obveznosti; Odločanje; Razumen rok; Civilni postopek; Postopki pred Ustavnim sodiščem

TRIČKOVIĆ v. SLOVENIJA

(Eur. Court H.R., 12.6.2001, no. 39914/98)

V zadevi Tričković proti Sloveniji je Evropsko sodišče za človekove pravice (Prvi oddelek), v senatu, ki so ga sestavljali:

Ga. E. Palm, predsednica,
Ga. W.Thomassen,
G. Gaukor Jörundsson,
G. R. Türmen,
G. C. Bîrsan,
G. T. Pantîru,
G. R. Maruste, sodniki
in g. M. O'Boyle, tajnik oddelka

na nejavnih sejah dne 9. novembra 1999 in 22. maja 2001 sprejelo naslednjo sodbo, izdano na zadnji navedeni datum:

POSTOPEK

1. Postopek je bil uveden na podlagi pritožbe (št. 39914/98) zoper Slovenijo, ki jo je dne 11. novembra, 1997 pri Evropski komisiji za človekove pravice ("Komisija"), v skladu z nekdanjim 25. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ("Konvencija") vložil slovenski državljan g. Ljuben Tričković ("pritožnik").

2. Pritožnika je zastopala Organizacija za človekove pravice Helsinški monitor. Vlado Republike Slovenije ("vlada") pa je zastopal njen Agent g. Lucijan Bembič, generalni državni pravobranilec.

3. Pritožnik je med drugim navedel, da je dolžina trajanja postopka na ustavnem sodišču v nasprotju z zahtevo "razumnega roka" iz 1. odst. 6. čl. Konvencije.

Dne 27. maja 1998 je Komisija pozvala stranke naj o zadevi predložita memoranduma (nekdanje pravilo 48 § 2 b) ter kot nesprejemljivo opredelilo ostali del pritožbe. Pritožnik in vlada sta svoja memoranduma vložila pisno.

4. Pritožba je bila poslana Sodišču 1. novembra 1998, po uveljavitvi Protokola št. 11 Konvencije (Protokol št. 11, člen 5 § 2).

5. Pritožba je bila dodeljena prvemu oddelku Sodišča (pravilo 52 § 1 Poslovnika Sodišča). G. B. Zupančič, sodnik, ki je bil izvoljen kot predstavnik Slovenije, je predlagal svojo izločitev ker je v zadevi sodeloval kot sodnik ustavnega sodišča (pravilo 28). Vlada je bila pozvana, da določi drugega izvoljenega sodnika, ki bi zasedel njegovo mesto ali katerokoli drugo osebo kot ad hoc sodnika. Ker vlada ni odgovorila, je nato predsednica, za popolnitev senata imenovala go. W. Thomassen, kot prvo nadomestno sodnico.

6. Pritožba je bila 9. novembra 1999 s sklepom senata razglašena za sprejemljivo.

7. Dne 24. novembra 1999 sta bili stranki povabljeni, da predložita dodatne dokaze ali pisno opredelitev glede vsebine zadeve (pravilo 59 § 1). Tako pritožnik kot tudi vlada sta vložila svoje opredelitve do zadeve.

8. Po posvetu z vladnim agentom in pritožnikovim odvetnikom, se je senat odločil, da ne bo opravil obravnave.


DEJSTVA

I. OKOLIŠČINE ZADEVE

9. Pritožnik je slovenski državljan srbskega rodu. Rodil se je leta 1944 in živi v Ljubljani. Zaposlen je bil kot medicinski tehnik v Jugoslovanski ljudski armadi. Poleti leta 1991 je pritožnik, potem ko je Slovenija postala neodvisna po razpadu nekdanje Jugoslavije, delal v bolnišnici zvezne vojske v Ljubljani.

10. Ko se je oktobra 1991 zvezna vojska umaknila iz Slovenije, je pritožnik po ugotovitvi invalidnosti, zaprosil za invalidsko upokojitev. Decembra 1991 mu je zvezni vojaški sklad socialnega zavarovanja v Beogradu odobril pravico do upokojitve zaradi invalidnosti ter mu je do aprila 1992 tudi izplačeval pokojnino.

11. Po razpadu nekdanje Jugoslavije in zaradi odsotnosti sporazuma o nasledstvu ali drugega ustreznega dvostranskega dogovora, se je Vlada Republike Slovenije odločila, da bo zagotovila akontacijo izplačil vojaških pokojnin, saj jih je beograjski sklad prenehal plačevati nekdanjim vojaškim uslužbencem, ki so živeli v Sloveniji. Namen tega odloka je bil začasno urediti položaj upokojenega vojaškega osebja in nekaterih drugih vojaških kategorij, ki so imele koristi od tega programa, dokler ne bi uredili vprašanj nasledstva države.

12. Postopek v tej zadevi je povezan s pritožnikovo zahtevo za akontacijo njegove vojaške pokojnine.


A. Postopek pred Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja in pred rednimi sodišči

13. Dne 5. junija 1992 je pritožnik zaprosil za akontacijo svoje vojaške pokojnine, na podlagi določil Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS št. 4/92 z dne 25. januar 1992).

14. Dne 9. julija 1992 je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja ugotovila, da pritožnik nima pravice do izplačila akontacije. Dne 3. novembra 1992 je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavrnila pritožnikovo pritožbo. Pritožnik je zahteval sodno presojo teh odločitev.

15. Dne 2. marca 1993 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožnikovo tožbo. Dne 7. julija 1994 je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani potrdilo odločitev nižjega sodišča. Odločitev druge stopnje mu je bila vročena 30. julija 1994.


B. Postopek pred Ustavnim sodiščem

16. Dne 29. avgusta 1994 je pritožnik na ustavno sodišče vložil ustavno pritožbo, v kateri je zatrjeval kršitve svojih ustavnih pravic v prej omenjenih postopkih.

17. Dne 23. maja 1995 je ustavno sodišče pozvalo pritožnika, da dopolni svojo pritožbo. Od Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja so zahtevali, da pošljejo spis. Pritožnik je dopolnil svoje navedbe 6.junija 1995, ustavno sodišče pa jih je prejelo šele 13. junija 1995.

18. Dne 6. oktobra in 20. decembra 1995 je senat treh sodnikov obravnaval primer v predhodnem postopku. Dne 20. decembra 1995 je ustavno sodišče pritožnikovo ustavno pritožbo razglasilo za sprejemljivo.

19. Dne 21. decembra 1995 je ustavno sodišče zaprosilo Višje delovno in socialno sodišče za izjavo, ki jo je prejelo 17. januarja 1996.

20. Dne 5. decembra 1996 je začelo ustavno sodišče na plenarni seji obravnavati vsebino pritožnikove zadeve.

21. Poleg tega so od Skupnosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dne 6. decembra 1996 zahtevali, da poda svoje mnenje. Podali so ga 3. januarja 1996.

22. Dne 20. marca, 10. aprila in 17. aprila 1997 je ustavno sodišče nadaljevalo s presojanjem.

23. Dne 17. aprila 1997 je ustavno sodišče z večino zavrnilo ustavno pritožbo kot očitno neutemeljeno. Ta sklep je bil vročen 17. maja 1997.


C. Nov postopek pred Skupnostjo socialnega in invalidskega zavarovanja

24. Dne 12. februarja 1999 je pritožnik zaprosil za pokojnino v skladu s splošnimi predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

25. Dne 14. februarja 2000 je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja pritožniku ugodila ter določila, da ima pravico do pokojnine od 1. septembra 1998 dalje.


II. USTREZNA DOMAČA ZAKONODAJA IN PRAKSA

A. Ustava Republike Slovenije

26. 160. člen Ustave Republike Slovenije med drugim določa, da:

"Ustavno sodišče odloča:

… o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti;…

Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. O tem, ali ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom."

162. člen

"Postopek pred ustavnim sodiščem ureja zakon.

Predlagatelje zahteve za začetek postopka pred ustavnim sodiščem določa zakon. Vsakdo lahko da pobudo za začetek postopka, če izkaže svoj pravni interes.

Ustavno sodišče odloča z večino glasov vseh sodnikov, če Ustava ali zakon za posamezne primere ne določa drugače. O tem, ali bo začelo postopek na podlagi ustavne pritožbe, lahko ustavno sodišče odloča v ožji sestavi, ki jo določa zakon."


B. Zakon o ustavnem sodišču

27. Zakon o ustavnem sodišču ureja sestavo in delovanje ustavnega sodišča.

1. člen

"Ustavno sodišče je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin…

Odločbe ustavnega sodišča so obvezne."

Določila od 50. člena do 60. člena tega zakona obravnavajo ustavne pritožbe posameznikov (glej paragraf 26 zgoraj).
50. člen

"Vsakdo lahko ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina…"

51. člen

"Ustavna pritožba se lahko vloži šele potem, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice."
52. člen

"Ustavna pritožba se vloži v šestdesetih dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba.
… …
V posebno utemeljenih primerih lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku roka iz prvega odstavka tega člena."

53. člen

"V ustavni pritožbi je treba navesti posamični akt, ki se spodbija, dejstva, ki pritožbo utemeljujejo in domnevne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustavna pritožba se vloži pisno. Pritožbi mora biti priložena kopija posamičnega akta, ki se spodbija ter ustrezne listine, na katere pritožnik opira svojo pritožbo.

Pritožbo s priloženimi dokumenti je treba vložiti v treh izvodih."


V 54. in 55. členu je urejen predhodni postopek.

54. člen

Ustavno sodišče odloči v senatu treh sodnikov na nejavni seji o tem, ali bo sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo.

Če je vloga pomanjkljiva in jo ustavno sodišče ne more preizkusiti, ker ne vsebuje vseh zahtevanih podatkov ali listin iz prejšnjega člena tega zakona, pozove ustavno sodišče pritožnika, da v določenem roku dopolni vlogo."


28. V 56. do 60. členu je urejen postopek za razsojanje o ustavni pritožbi. Ti členi določajo:

56. člen

"Po sprejemu se ustavna pritožba pošlje organu, ki je izdal posamični akt, zoper katerega je vložena ustavna pritožba, da v določenem roku odgovori na ustavno pritožbo."

57. člen

"Če je ustavna pritožba sprejeta, jo obravnava ustavno sodišče praviloma na nejavni seji, lahko pa razpiše javno obravnavo."
59. člen

"Ustavno sodišče z odločbo ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne ali pa ji ugodi in posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje…"


29. 60. člen ureja odločitev ustavnega sodišča, če je pritožba sprejeta in določa da:

"Če ustavno sodišče odpravi posamični akt, lahko odloči tudi o sporni pravici oziroma svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega akta že nastale ali če to terja narava ustavne pravice oziroma svoboščine, in če je na podlagi podatkov v spisu možno odločiti."

POSTOPEK PRED KOMISIJO

30. G. Ljuben Tričković je svojo pritožbo poslal Komisiji dne 11. novembra 1997. Med drugim je navajal kršitev 1. odstavka 6. člena Konvencije v zvezi z dolžino trajanja postopka pred ustavnim sodiščem.

31. Dne 27. maja 1998 se je Komisija odločila, da pošlje pritožnikovo pritožbo glede dolžine postopka pred ustavnim sodiščem toženi vladi in jo zaprosi, da poda svoje pripombe glede njene dopustnosti in utemeljenosti. Preostali del pritožbe je zavrnila kot nesprejemljiv.


ZAKLJUČNE NAVEDBE SODIŠČU

32. Vlada je v svoji vlogi zaprosila Sodišče, da ugotovi, da Republika Slovenija ni kršila 1. odst. 6. čl. Konvencije.

33. Pritožnik je navedel svoje prejšnje predloge Komisiji in prosil sodišče, da ugotovi, da predložena dejstva kažejo na kršitev 1. odst. 6. čl. Konvencije in da mu priznajo pravično zadoščenje v skladu s 41. čl. Konvencije.

PRAVNA PODLAGA


I. DOMNEVNA KRŠITEV 1. ODST. 6. ČL. KONVENCIJE

34. Pritožnik se je pritožil nad dolžino postopka pred ustavnim sodiščem. Navajal je, da je bil kršen 1. odst. 6. čl. Konvencije, ki kot je za to zadevo pomembno določa:

"Pri ugotavljanju svojih civilnih pravic in obveznosti … ima vsak pravico do … obravnave na sodišču v razumnem času…"

35. Vlada je trdila, da dejstva v zadevi ne kažejo na kršitev te določbe.


A. Uporaba 1. odst. 6 čl. Konvencije

36. Sodišče poudarja, da se v celoti zaveda posebne vloge in statusa ustavnega sodišča, katerega naloga je zagotoviti, da zakonodajna, izvršna in sodna oblast deluje v skladu z ustavo ter v državah, ki so sprejele določila o pravici posameznikov do peticij, omogoča dodatno pravno varstvo državljanom na državni ravni v zvezi z njihovimi temeljnimi pravicami, ki jih zagotavlja ustava (glej: Süßmann v. Nemčija, sodba z dne 16. septembra 1996, Poročila o sodbah in odločbah 1996-IV, str. 1170, § 37; sodba Pammel v. Nemčija z dne 1. julija 1997, Poročila 1997-IV, str. 1108, § 49 in Probstmeier v. Nemčija, sodba z dne 1. julija 1997, Poročila 1997-IV, str. 1135, § 44).

37. Sodišče je moralo preučiti vprašanje uporabe 1. odst. 6. čl. Konvencije v zvezi s postopkom pred ustavnim sodiščem v vrsti primerov in je vztrajalo pri mnenju, da postopki pred ustavnim sodiščem načeloma ne presegajo namena 1. odst. 6. čl. Konvencije (glej sodba v zadevi Süßmann, navedeno zgoraj, str. 1171, § 39).

38. Sodišče se mora sedaj odločiti ali velja 1. odst. 6. čl. Konvencije tudi v tej zadevi.

39. Sodišče ugotavlja, da se očitana kršitev nanaša na postopek v zvezi s pritožnikovo zahtevo za akontacijo njegove vojaške pokojnine. Sodišče ponavlja, da je v skladu z njegovo sodno prakso, pri ugotavljanju tega, ali sodijo postopki v okvire 1. odst. 6. čl. Konvencije, ne glede na to, da tečejo pred ustavnim sodiščem, pomembno ali je rezultat teh postopkov odločilen za ugotovitev pritožnikovih civilnih pravic in obveznosti (glej sodbo v zadevi Süßmann, navedeno zgoraj, str. 1171, § 41, in sodbi v zadevah Pammel in Probmeister, navedeni zgoraj, str. 1109 in 1135, § 53 oziroma 48).

40. Po mnenju sodišča je bil spor o pritožnikovi pravici do akontacije njegove vojaške pokojnine, denarne narave in se nedvomno nanaša na civilno pravico v smislu določil 1. odst. 6. čl. Konvencije (glej Schuler-Zgraggen v. Švica, sodba z dne 24. junija 1993, serija A št. 263, str. 17, par.46; Massa v. Italija, sodba z dne 24. avgusta 1993, serija A št. 265-B, str. 20, par 26 in že omenjena sodba v zadevi Süßmann, str. 1171-1172, par. 42).

41. Dejansko tudi vlada ni izpodbijala dejstva, da velja pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za postopke pred ustavnim sodiščem. Še več, stranke ne oporekajo, da je šlo v postopku za odločitev o pritožnikovih "civilnih pravicah" v smislu 1. odst. 6. čl. Konvencije; ob upoštevanju omenjenih argumentov Sodišče ne najde nobenega razloga, da bi zaključilo drugače.


B. Skladnost s 1. odstavkom 6. člena Konvencije

1. Obdobje, ki ga je treba upoštevati

42. Sodišče se ukvarja samo z dolžino trajanja postopka pred ustavnim sodiščem. Tako se je obravnavano obdobje začelo dne 19. avgusta 1994, ko je pritožnik vložil pritožbo na ustavno sodišče; končalo pa se je dne 17. maja 1997, na dan, ko je bil obveščen o odločitvi. Obdobje je tako trajalo dve leti, sedem mesecev in devetnajst dni.

43. Sodišče ugotavlja, da je Slovenija dne 24. junija 1994 ratificirala Konvencijo in priznala pravico do peticije posameznika, Konvencija pa se nanaša le na dejstva, ki sledijo začetku njene veljavnosti za določeno pogodbenico. 2. Primerni kriteriji

44. Upravičenost dolžine trajanja postopka je potrebno oceniti ob upoštevanju posameznih okoliščin zadeve ter ob upoštevanju kriterijev, ki jih je postavila sodna praksa Sodišča, še posebej pa zapletenost zadeve, ravnanje pritožnika in organov, ki so zadevo obravnavali ter kaj je to v postopku pomenilo za pritožnika (glej že omenjeno sodbo Süßmann, str. 1172 - 73, § 48; sodbi Pammel in Probmeister, navedeni zgoraj, str. 1100 in 1136, § 60 oziroma 55; ter Gast in Popp v. Nemčija, št. 29357/95, § 70, ECHR 2000-II).


(a) Zapletenost zadeve

45. Pritožnik je zatrjeval, da je bila dolžina postopka pred ustavnim sodiščem predolga in da je dejansko pomenila zanikanje njegovih pravic. Po njegovem mnenju bi bila lahko zadeva zaključena veliko prej.

46. Vlada je zatrjevala, da je bila zadeva še posebej zapletena in je segala precej preko okvirov običajne pritožbe ter da sta bila vložen čas in trud potrebna in razumna. Poudarila je, da se je moralo ustavno sodišče v tej zadevi lotiti pravnih problemov, ki jih je povzročil razpad nekdanje Jugoslavije, pri čemer je treba upoštevati, da med državami naslednicami in nekdanjo Jugoslavijo ni bil dosežen nikakršen sporazum glede delitve premoženja ter recipročnega urejanja obveznosti do posameznikov v primerih, ko so bile njihove pravice pridobljene v prejšnji federaciji.

47. Po mnenju vlade je moralo zato ustavno sodišče poiskati pravne rešitve tam, kjer ni bilo precedenčnih primerov v pravnih mnenjih ali pravoznanstvu. V pritožnikovi zadevi je moralo ustavno sodišče vzpostaviti tudi načelo, kako presojati predpise, ki so začasno urejali prehodni režim in kako odločati o tem, ali so bili takšni predpisi veljavni ali ne.

48. Poleg tega je vlada trdila, da je moralo ustavno sodišče med obravnavo primera poleg vprašanj, ki so se pojavila v odločbi, obravnavati tudi druga vprašanja; sodišče je preučevalo tudi druge pravne rešitve problema ter skušalo najti tudi najbolj ugodne rešitve. Vlada je poudarila, da so bili razlogi za odločitev ustavnega sodišča navedeni v devetnajstih paragrafih.

49. Vlada je prav tako poudarila, da je ustavno sodišče uporabilo odločitev v pritožnikovi zadevi, kot pravni vir, v več kot štiridesetih odločitvah. Nekaterim kasnejšim pritožnikom so tako odobrili pravico do akontacije njihovih vojaških pokojnin.

50. Sodišče meni, da je bila celotna zadeva, ki je bila predmet postopka, precej zapletena. Zadeva je bila prva v velikem številu ustavnih pritožb v zvezi s pokojninami bivših jugoslovanskih vojaških uslužbencev, med katerimi je vsak sprožil podobna težka pravna vprašanja. Zaradi tega je moralo ustavno sodišče podrobno preučiti njeno vsebino. Tudi dejstvo, da so bili razlogi za sprejeto odločitev pojasnjeni precej na dolgo priča o pravni zahtevnosti zastavljenega vprašanja.

51. Poleg tega, je tudi res, da je bila zadeva še bolj zapletena zaradi posebnih okoliščin razpada nekdanje Jugoslavije, kar je sprožilo vprašanja s področja mednarodnega javnega prava; zaradi negotovosti v zvezi s pravilnim pristopom in zaradi narave nastajanja notranjega pravnega sistema v tistem času.


(b) Ravnanje pritožnika

52. Pritožnik je zatrjeval, da njegovo vedenje ni povzročilo nobene zamude v postopku, saj je na dopis ustavnega sodišča, da naj dopolni svojo pritožbo odgovoril nemudoma. Po njegovem mnenju je že začetna pritožba vsebovala dovolj informacij v zvezi z domnevnimi kršitvami.

53. Vlada je nasprotno zatrjevala, da pritožnikova ustavna pritožba ob izročitvi ni bila popolna, kar je povzročilo nekaj zamude v postopku. Na zahtevo ustavnega sodišča je pritožnik dopolnil pritožbo ter navedel domnevne kršitve in svoje stališče v postopku.

54. Sodišče meni, da zamuda v postopku, h kateri je morda do določene mere prispeval tudi pritožnik sam, ker že v začetku ni poslal popolne pritožbe, ni pomembna, če se upošteva dolžina celotnega postopka.


(c) Ravnanje ustavnega sodišča

55. Po mnenju pritožnika ni nobenega opravičila za ustavno sodišče, ki je porabilo skoraj tri leta, da je zavrnilo njegovo pritožbo.

56. Vlada je nasprotno zatrjevala, da je bilo ustavno sodišče v tistem času zelo obremenjeno z delom, saj se je moralo lotiti zadev prednostnega pomena za prehod iz starega socialističnega pravnega reda v novega, demokratičnega. Ta vprašanja so zajemala denacionalizacijo, referendume in lokalno samoupravo. Poleg tega pa se je moralo ustavno sodišče, kot je bilo že omenjeno, ukvarjati tudi z dodatnimi pravnimi vprašanji, ki so izhajala iz razpada nekdanje Jugoslavije.

57. Drugič, vlada je poudarila poseben pomen dvostopenjskega postopka odločanja o ustavnih pritožbah, postopka, ki je bil uveden v slovenski pravni sistem šele leta 1991. Poleg tega so poudarili, da je začelo ustavno sodišče delati šele aprila 1994, po začetku veljavnosti Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list št. 15/94 z dne 18. marca 1994), kar je bilo praktično istočasno z začetkom veljavnosti Konvencije v Sloveniji.

58. Glede na statistični pregled, ki ga je predložila vlada, je bilo pred ustavnim sodiščem v teku že 97 pritožb, ko se je začelo ukvarjati z ustavnimi pritožbami, njihovo število pa je ves čas naraščalo. Istočasno je sodišče prejelo tudi številne predloge za abstraktno sodno presojo, ki so zahtevali nujne odločitve.

59. Tretjič, po mnenju vlade se je ustavno sodišče zavedalo, da mora biti pravica do poštenega sojenja zagotovljena tudi v njegovih postopkih. V obravnavanem obdobju je ustavno sodišče sprejelo posebne upravne in organizacijske ukrepe s ciljem, da bi zagotovili boljšo in učinkovitejšo zaščito človekovih pravic, še posebej tistih, ki ščitijo svobodo posameznika.

60. Poleg tega je vlada poudarila posebno naravo te zadeve, kar se je pokazalo tudi v dejstvu, da je ustavno sodišče izjemoma razglasilo pritožbo g. Tričkovića za sprejemljivo, ker je sprožila pomembna vprašanja, čeprav ni izčrpal vseh pravnih sredstev.

61. Vlada je tudi poudarila, da je senat treh sodnikov v predhodnem postopku dvakrat obravnaval primer, v katerem so bili argumenti primera do določene mere že preučeni, medtem ko je plenarno sodišče o zadevi razpravljalo na treh obravnavah. Poleg tega si je moralo ustavno sodišče, preden je lahko podalo svojo odločitev, pridobiti tudi mnenja različnih organov.

62. Sodišče ponovno poudarja, kot je to že večkrat storilo, da so države pogodbenice obvezane, da organizirajo svoj sodni sistem na tak način, da lahko njihova sodišča ustrezajo vsaki od zahtev 1. odst. 6. čl. Konvencije, vključno z obveznostjo, da obravnavajo primere v razumnem času.

63. Čeprav se ta obveznost nanaša tudi na ustavno sodišče, pa se je, ko je tako uporabljena, ne more razlagati kot v primerih običajnih sodišč. Zaradi svoje vloge varuha ustavnosti je za ustavno sodišče še posebej potrebno, da včasih upošteva tudi druge vidike kot samo vrstni red, po katerem so primeri vneseni na spisek, kot je na primer narava primera ali pa njegov pomen v političnem in družbenem smislu.

64. Poleg tega pa 6. člen, ko zahteva, da morajo biti sodni postopki hitri, poudarja tudi bolj splošno načelo primernega izvajanja sodnega varstva ("the proper administration of justice") (glej sodbo Süßmann, navedeno zgoraj, str. 1174, par. 55-57 ter sodbo Gast in Popp, navedene zgoraj, par. 75).

65. Ob upoštevanju pomena odločitve ustavnega sodišča v tej zadevi, katere pomen je segel daleč preko meja pritožbe posameznika, je slednje načelo tu še posebej pomembno. 66. Sodišče zato ugotavlja, da ustavno sodišče ni delovalo nerazumno, s tem ko je na dolgo razpravljalo in se posvetovalo z drugimi organi zato, da bi pridobilo celovit pogled na različna pravna vprašanja.

67. Še več, upoštevajoč specifične pravne, politične in družbene vidike prehoda iz socialističnega v demokratični pravni red in razpada nekdanje Jugoslavije ter ob pomanjkanju kakršnegakoli sporazuma o nasledstvu, je imelo ustavno sodišče pravico dati prednost vprašanjem kot so denacionalizacija, referendumi in lokalna samouprava (glej, mutatis mutandis, zgoraj navedeno sodbo Süßmann, str. 1174, § 60).

68. Sodišče je poleg tega upoštevalo tudi pojasnila vlade v zvezi z vodenjem dela ustavnega sodišča, ki se je začelo v istem letu kot je pritožnik vložil svojo ustavno pritožbo. V skladu s sodno prakso Sodišča začasna zamuda v sodnem poslovanju še nima za posledico mednarodne odgovornosti države pogodbenice, če sprejme ustrezne ukrepe v primernem času (glej sodbo Union Alimentaria Sanders S.A. v. Španija z dne 7.julija 1989, serija A157, stran 15, § 40). V zvezi s tem je tožena država navedla tudi ukrepe, ki jih je ustavno sodišče sprejelo za zmanjšanje svojega delovnega bremena.


(d) Kaj je pomenilo za pritožnika?

69. Glede na naravo civilne pravice Sodišče meni, da je to, kar je pomenilo za pritožnika, zahtevalo posebno skrbnost. Ne glede na to Sodišče meni, kot je že navedlo zgoraj (glej § 64 in 65), da je potrebno stopnjo skrbnosti upoštevati v smislu splošnega načela primernega izvajanja sodnega varstva.


(e) Zaključek

70. Ob upoštevanju vseh okoliščin te zadeve je Sodišče mnenja, da razumen čas v smislu določil 1. odstavka 6. člena Konvencije, ni bil prekoračen in zato v zvezi s tem v tej točki ni šlo za nobeno kršitev teh določb.


ZARADI TEH RAZLOGOV JE SODIŠČE SOGLASNO

odločilo, da v tej zadevi ni bil kršen 1. odstavek 6. člena Konvencije.

Sodba je sestavljena v angleškem jeziku in podana v pisni obliki dne 12. junija 2001, v skladu s pravilom 77 §§ 2 in 3 Poslovnika sodišča.

Michael O'Boyle
Sodni tajnik


Elisabeth Palm
Predsednica