Konvencije

021 Evropska konvencija o priznavanju trajanja visokošolskega študija

Vlade podpisnice, članice Evropskega sveta, so se

upoštevajoč Evropsko konvencijo o ekvivalentnosti diplom, ki omogoča dostop na univerzitetne ustanove, ki je bila podpisana v Parizu 11. decembra 1953,

upoštevajoč Evropsko kulturno konvencijo, podpisano v Parizu 19. decembra 1954;

sodeč, da bi bil to znaten prispevek k evropskemu razumevanju, če bi mogli številni študenti, zlasti študenti živih jezikov, prebiti kakšno dobo svojega študija, v tujini in če bi njihove matične univerze mogle priznati izpite, ki bi jih uspešno opravili, ter predavanja, ki bi jih obiskovali v tej študijski dobi,

in da bi priznavanje študija v tujini moglo pomeniti prispevek k rešitvi problemov, ki se pojavljajo zaradi pomanjkanja visokokvalificiranega znanstvenega kadra,

zedinile o naslednjem:
 

1. člen

1. Za uporabo te konvencije je uvedena razlika med pogodbenicami po tem, ali je na njihovem ozemlju za urejanje vprašanj ekvivalentnosti pristojna:

(a) država;

(b) univerza;

(c) država ali univerza, odvisno od posameznega primera.

Vsaka pogodbenica obvesti generalnega tajnika Evropskega sveta, kdo je na njenem ozemlju pristojen za urejanje vprašanj ekvivalentnosti.

2. Izraz "univerza" pomeni:

(a) univerzo;

(b) ustanove, za katere pogodbenica, na katere ozemlju so, sodi, da so enakega pomena kot univerza.
 

2. člen

1. Pogodbenice iz točke (a) prvega odstavka 1. člena te konvencije priznavajo vsako dobo študija, ki jo je študent živih jezikov prebil na univerzi kakšne druge države članice Evropskega sveta, za ekvivalentno ustrezni dobi, prebiti na njegovi matični univerzi, če so mu izdali organi zgoraj omenjene univerze potrdilo, da je to dobo uspešno končal.

2. Trajanje dobe študija iz prvega odstavka tega člena določijo pristojni organi zainteresirane pogodbenice.
 

3. člen

Pogodbenice, navedene v točki (a) prvega odstavka 1. člena te konvencije bodo preizkusile modalitete, ki jih je treba določiti za priznavanje dob študija, prebitih na univerzah kakšne druge države članice Evropskega sveta, študentom drugih znanstvenih disciplin, izvzemši študentom živih jezikov, zlasti pa študentom teoretičnih in uporabnih ved.
 

4. člen

Pogodbenice, navedene v točki (a) prvega odstavka 1. člena te konvencije, si bodo prizadevale določiti, bodisi v unilateralnih ali bilateralnih aranžmajih, pogoje, pod katerimi bo mogoče šteti izpit, ki ga je študent uspešno opravil, ali predavanja, ki jih je obiskoval med svojo študijsko dobo na univerzi kakšne druge države članice Evropskega sveta, za ekvivalentne podobnemu izpitu, ki bi ga uspešno opravil, ali predvajanem, ki bi jih obiskoval na svoji matični univerzi.
 

5. člen

Pogodbenice, naveden v točki (b) prvega odstavka 1. člena te konvencije, bodo poslale besedilo te konvencije univerzitetnim organom, ki so na njihovem ozemlju, in jih spodbujale, da dobrohotno obravnavajo in uporabljajo načela iz 2., 3. in 4. člena te konvencije.
 

6. člen

Pogodbenice, naveden v točki (c) prvega odstavka 1. člena te konvencije, bodo uporabljale določbe 2., 3. in 4. člena te konvencije za univerze, za katere sodi urejanje vprašanj, ki so predmet te konvencije, v pristojnost države, določbe 5. člena te konvencije pa za univerze, ki so za ta vprašanja same pristojne.
 

7. člen

Vsaka pogodbenica pošlje v enem letu po uveljavitvi te konvencije generalnemu tajniku Evropskega sveta poročilo o svojih ukrepih za izvajanje določb 2., 3., 4., 5. in 6. člena te konvencije.
 

8. člen

Generalni tajnik Evropskega sveta bo pošiljal drugim pogodbenicam sporočila, prejeta posebej od vsake pogodbenice, ki se nanašajo na uporabo 7. člena te konvencije, ter redno obveščal komite ministrov o rezultatih uporabe te konvencije.
 

9. člen

1. Ta konvencija je odprta za podpis članicam Evropskega sveta. Konvencijo je treba ratificirati. Ratifikacijske listine se deponirajo pri generalnem tajniku Evropskega sveta.

2. Ta konvencija začne veljati, ko je deponirana tretja listina o ratifikaciji.

3. Za vsako podpisnico, ki konvencijo ratificira pozneje, začne konvencija veljati takoj po deponiranju ratifikacijske listine.

4. Generalni tajnik Evropskega sveta notificira vsem članicam Evropskega sveta uveljavitev konvencije, imena pogodbenic, ki so jo ratificirale, ter vsako poznejšo deponiranje ratifikacijskih listin.

5. Vsaka pogodbenica lahko izjavi, za katera njena ozemlja se bo uporabljala ta konvencija, s tem, da pošlje generalnemu tajniku Evropskega sveta izjavo, ki jo ta sporoči vsem drugim pogodbenicam.
 

10. člen

Komite ministrov Evropskega sveta lahko povabi vsako državo, ki ni članica sveta, naj pristopi k tej konvenciji. Vsaka država, ki prejme takšno vabilo, lahko pristopi h konvenciji s tem, da deponira svojo pristopno listino pri generalnemu tajniku sveta; ta notificira to deponiranje vsem pogodbenicam. Vsaka država, ki pristopi h konvenciji, bo v zvezi z njeno uporabo izenačena z državami članicami Evropskega sveta. Za vsako državo, ki ji pristopi, začne konvencija veljati takoj po deponiranju pristopne listine.

Sestavljeno v Parizu 15. decembra 1956 v po enem izvodu v francoskem in angleškem jeziku, pri čemer sta obe besedili enako verodostojni; izvoda v obeh jezikih bosta deponirana v arhivu Evropskega sveta. Generalni tajnik pošlje overjene prepise te konvencije vsaki vladi, ki jo je podpisala, ali k njej pristopila".