Konvencije

112 Konvencija o transferju obsojenih oseb

Države članice Sveta Evrope in države podpisnice te konvencije

meneč, da je cilj Sveta Evrope, doseči večjo enotnost njegovih članic,

v želji, da se še bolj razvije mednarodno sodelovanje na področju kazenske zakonodaje,

meneč, da mora biti to sodelovanje namenjeno učinkovitejšemu pravosodju in da mora omogočiti resocializacijo obsojenih oseb,

meneč, da obsegajo ti cilji zahtevo, da se tujim osebam, ki jim je odvzeta prostost zaradi storjenega kaznivega dejanja, omogoči prestajanje kazni v okolju, iz katerega prihajajo,

ter da se to najbolje doseže z njihovim transferjem v državo porekla;

so se dogovorile o naslednjem:
 

1. člen
Definicije

Po tej konvenciji pomeni izraz:

a. kazen - katerokoli kazen ali ukrep odvzema prostosti, odrejen s strani sodišča zaradi storjenega kaznivega dejanja v omenjenem ali neomejenem trajanju;

b. sodba - sodno odločbo ali odredbo sodišča, s katero je izrečena kazen;

c. država izreka kazni - državo, v kateri je kaznovana oseba, ki se lahko premesti ali je že premeščena;

d. država prestajanja kazni - državo, v katero se obsojena oseba premesti ali je že premeščena zaradi prestajanja kazni.
 

2. člen
Splošna načela

1. Države pogodbenice prevzamejo obveznost, da bodo pod pogoji iz te konvencije med seboj kar najbolj sodelovale glede vprašanj v zvezi s transferjem obsojenih oseb.

2. Oseba, obsojena na ozemlju posamezne države pogodbenice, se lahko zaradi prestajanja kazni v skladu s to konvencijo premesti na ozemlje katere druge pogodbenice. V ta namen lahko bodisi pri državi, ki je izrekla kazen, bodisi pri državi, v kateri naj bi prestajala kazen, izrazi željo, da se premesti na podlagi te konvencije.

3. Transfer lahko zahteva država izreka kazni ali pa država prestajanja kazni.
 

3. člen
Pogoji za transfer

1. Po tej konvenciji je transfer mogoč samo pod naslednjimi pogoji:

a. obsojena oseba mora biti državljan države, v kateri naj bi prestajala kazen;

b. sodba mora biti pravnomočna;

c. kazen, ki jo mora obsojena oseba še prestati, mora biti daljša od šestih mesecev, šteti od dneva, ko je bila sprejeta zahteva za njen transfer, ali pa če je kazen določena v neomejenem trajanju;

d. obsojena oseba mora privoliti v transfer, kadar pa zaradi njene starosti, duševnega ali telesnega stanja ena izmed držav meni, da je to potrebno, mora dati soglasje njen pravni zastopnik;

e. dejanja ali opustitve, zaradi katerih je prišlo do kaznovanja, se morajo po pravu države prestajanja kazni šteti za kazniva dejanja ali pa bi to bila, če bi se zgodila na njenem ozemlju;

f. država izreka kazni in država prestajanja kazni se morata dogovoriti v zvezi s transferjem.

2. Izjemoma se lahko državi pogodbenici dogovorita o transferju tudi, če je kazen, ki jo mora še prestati obsojena oseba, manjša od tiste, ki je predvidena v določbi pod c. prvega odstavka.

3. Vsaka država lahko ob podpisu ali deponiranju ratifikacijskih listin ali ob sprejemu, odobritvi ali pristopu pošlje izjavo generalnemu sekretarju Sveta Evrope in navede svoj namen, da v odnosih z drugimi državami ne bo uporabljala enega izmed postopkov iz določb a. in b. bo uporabljala enega izmed postopkov iz določb a. in b. prvega odstavka 9. člena v odnosu z drugimi državami pogodbenicami.

4. Vsaka država lahko kadarkoli v izjavi, naslovljeni na generalnega sekretarja Sveta Evrope, sama določi pojem državljana za potrebe te konvencije.
 

4. člen
Obvezno pošiljanje informacij

1. Država izreka kazni mora vsako obsojeno osebo, za katero se lahko uporabi ta konvencija, seznaniti z njeno vsebino.

2. Če obsojena oseba pri državi izreka kazni izrazi željo, da se jo premesti po tej konvenciji, mora le-ta o em obvestiti državo prestajanja kazni takoj po pravnomočnosti sodbe.

3. Informacija mora vsebovati:

a. ime, datum in kraj rojstva obsojene osebe,

b. po potrebi njen naslov v državi prestajanja kazni,

c. dejstva, na katerih temelji sodba,

d. naravo in trajanje kazni in datum začetka njenega prestajanja.

4. Če je obsojena oseba pri državi prestajanja kazni izrazila željo, da se jo premesti po tej konvenciji, mora država izreka kazni na njeno zahtevo stopiti v stik z državo prestajanja kazni glede informacij iz 3. odstavka 4. člena.

5. Obsojena oseba mora biti pisno obveščena o vseh ukrepih, ki jih v skladu s predhodnimi odstavki sprejme država izreka kazni ali država prestajanja kazni in o vsaki odločitvi, ki jo sprejme ena ali druga država na podlagi prošnje za transfer.
 

5. člen
Zahteve in odgovori

1. Zahteve in odgovori v zvezi s transferjem morajo biti izdelani v pisni obliki.

2. Te zahteve mora poslati ministrstvo za pravosodje države prosilke ministrstvu za pravosodje zaprošene države. Odgovori se morajo poslati po isti poti.

3. Vsaka država pogodbenica lahko, v izjavi, poslani generalnemu sekretarju Sveta Evrope, sporoči svoj namen, da bo uporabljala druge zveze za komuniciranje.

4. Zaprošena država mora čimprej obvestiti državo prosilko o svoji odločitvi, ne glede na to, ali sprejema ali zavrača prošnjo za transfer.
 

6. člen
Dokazno gradivo

1. Država prestajanja kazni mora državi izreka kazni na njeno zahtevo poslati:

a. listino ali izjavo, iz katere je razvidno, da je obsojene oseba njen državljan,

b. prepis zakonskih določb države prestajanja kazni, iz katerih je razvidno, da so dejanja ali opustitve, ki so bile podlaga za obsodbo v državi izreka kazni kaznivo dejanje tudi v državi prestajanja kazni ali bi to bile, če bi se zgodile na njenem ozemlju,

c. izjavo, ki vsebuje informacije iz 2. odstavka 9. člena.

2. Če se prosti za transfer, mora država izreka kazni poslati državi prestajanja kazni spodaj navedene listine, razen če je ena ali druga država že izjavila, da ne privoli v transfer:

a. overjen prepis sodbe in zakonskih določb, na katerih le-ta temelji,

b. navedbo o dolžini že prestane kazni, vštevši tudi obvestila o kakršnem koli pridržanju ali priporu, odpustitvi kazni in vsak drug podatek v zvezi s prestajanjem kazni,

c. potrdilo o soglasju za transfer iz določbe pod d. prvega odstavka 3. člena in

d. vedno, kadar je to potrebno, zdravniško ali socialno poročilo o obsojeni osebi, informacijo o tretmaju v državi izreka kazni in priporočilo za nadaljnji postopek v državi prestajanja kazni.

3. Država izreka kazni in država prestajanja kazni lahko pred vložitvijo zahteve ali odločitvijo o sprejetju ali zavrnitvi transferja zahtevata katerokoli listino ali izjavo iz zgoraj navedenega prvega in drugega odstavka.
 

7. člen
Soglasje in verifikacija (odobritev)

1. Država izreka kazni mora ravnati tako, da oseba, ki da svoje soglasje za transfer po določbi pod d. prvega odstavka 3. člena, to stori prostovoljno, popolnoma zavedajoč se zakonskih posledic, ki iz tega izhajajo. Nadaljnji postopek glede tega se vodi v skladu z zakonom države izreka kazni.

2. Država izreka kazni mora omogočiti državi prestajanja kazni, da konzul ali kateri drug funkcionar, ki je določen v dogovoru z njo, preveri, ali je bilo soglasje dano pod pogoji iz prejšnjega odstavka.
 

8. člen
Posledica transferja za državo izreka kazni

1. Ko država prestajanja kazni prevzame obsojeno osebo, se ustavi izvršitev prestajanja kazni v državi, ki je izrekla kazen.

2. V državi izreka kazni se kazen ne more več izvršiti, ko država, v kateri se kazen prestaja, meni, da je kazen prestana.
 

9. člen
Posledica transferja za državo prestajanja kazni

1. Pristojni organi države prestajanja kazni:

a. morajo takoj nadaljevati z izvrševanjem kazni na podlagi sodne ali upravne odločbe pod pogoji iz 10. člena,

b. ali po sodnem ali upravnem postopku kazen potrditi z odločbo te države in tako sankcijo, izrečeno v državi izreka kazni, nadomestiti s sankcijo, ki je za to dejanje predvidena v zakonih države prestajanja kazni, pod pogoji iz 11. člena.

2. Država prestajanja kazni mora, če se to od nje zahteva, državo izreka kazen pred transferjem obsojene osebe obvestiti, kateri postopek bo izvedla.

3. Za prestajanje kazni se uporablja zakon države prestajanja kazni, ki je edina pristojna za izvajanje vseh ustreznih ukrepov.

4. Vsaka država, katere notranje pravo onemogoča uporabo enega izmed postopkov iz prvega odstavka za izvajanje ukrepov, izrečenih na ozemlju kake druge države pogodbenice osebam, ki so glede na njihovo duševno stanje spoznane za kazensko neodgovorne za storjeno kaznivo dejanje, pripravljena pa je prevzeti te osebe zaradi nadaljnjega postopka, lahko v izjavi, poslani generalnemu sekretarju Sveta Evrope, navede postopek, ki ga bo izvedla v teh primerih.
 

10. člen
Nadaljnje prestajanje kazni

1. V primeru nadaljnjega prestajanja kazni sta za državo prestajanja kazni zavezujoči pravna narava in trajanje sankcije, izrečene v državi izreka kazni.

2. Če narava ali trajanje te sankcije nista združljivi z zakonodajo države prestajanja kazni ali če to zakonodaja te države zahteva, lahko država prestajanja kazni s sodno ali upravno odločbo prilagodi sankcijo tako, da uporabi sankcijo, ki je predvidena za istovrstna kazniva dejanja v njenem zakonu. Ta kazen ali ukrep mora po svoji naravi kar najbolj ustrezati tistemu, ki je bil izrečen s kaznijo, ki jo je treba prestati, po svojem bistvu ali trajanju pa ne sme biti strožji od kazni, izrečene v državi izreka kazni, niti ne sme presegati maksimuma, ki je določen z zakonom države prestajanja kazni.
 

11. člen
Prilagoditev kazni

1. V primeru prilagoditve kazni se uporablja postopek, predviden z zakonodajo države prestajanja kazni. Pri prilagoditvi kazni je pristojen organ:

a. vezan na določena dejstva v obsegu, v katerem so izrecno ali molče vsebovana v sodbi, ki jo je izrekla država izreka kazni,

b. vezan na kazen odvzema prostosti, ki je ne sme nadomestiti z denarno kaznijo,

c. vezan, da popolnoma odšteje tisti čas, ki ga je obsojena oseba prebila v zaporu, in

d. vezan, da ne poslabša položaja obsojene osebe, in pri tem ni vezan na minimalno sankcijo, ki je za to ali več storjenih kaznivih dejanj morebiti predvidena v državi prestajanja kazni.

2. Če pride do prilagoditve po transferju obsojene osebe, jo zadrži država prestajanja kazni v priporu ali sprejme kake druge ukrepe, da bi zagotovila njeno navzočnost v državi prestajanja kazni do konca sodnega postopka.
 

12. člen
Pomilostitev, amnestija, omilitev kazni

Vsaka pogodbenica lahko dovolj pomilostitev, amnestijo ali omilitev kazni v skladu s svojo ustavo ali drugimi zakonskimi predpisi.
 

13. člen
Revizija sodbe

Samo država izreka kazni ima pravico odločati o reviziji sodbe.
 

14. člen
Prenehanje prestajanja kazni

Država prestajanja kazni mora ustaviti njeno izvrševanje takoj, ko jo država izreka kazni obvesti o odločitvi ali ukrepu, zaradi katerega kazen ni več izvršljiva.
 

15. člen
Obvestila v zvezi s prestajanjem kazni

Država prestajanja kazni pošlje državi izreka kazni vse informacije v zvezi s prestajanjem kazni:

a. kadar meni, da je prestajanje kazni poteklo,

b. če obsojena oseba pobegne pred potekom izvršitve kazni ali

c. če država izreka kazni zahteva od nje posebno poročilo.
 

16. člen
Tranzit

1. Pogodbenica mora v skladu s svojo zakonodajo dovoliti tranzit obsojene osebe čez svoje ozemlje, če to zahteva kaka druga pogodbenica, ki se je tudi sama dogovorila s kako drugo pogodbenico ali tretjo državo o transferju obsojene osebe na njeno ozemlje ali z njega.

2. Pogodbenica lahko zavrne dovolitev tranzita:

a. če je obsojena oseba njen državljan ali

b. če dejanje, za katero je bila izrečena kazen, ni kaznivo po njeni zakonodaji.

3. Zahteve za tranzit in odgovori se pošljejo na način, naveden v drugem in tretjem odstavku 5. člena.

4. Pogodbenica lahko čez svoje ozemlje dovoli tranzit obsojene osebe, ki jo je poslala kaka tretja država, če se je le-ta dogovorila s kako drugo državo podpisnico o transferju na njeno ozemlje ali z njega.

5. Pogodbenica, od katere se zahteva tranzit, sme zadržati obsojeno osebo v priporu samo toliko časa, kolikor je potrebno, da se opravi tranzit čez njeno ozemlje.

6. Pogodbenico, od katere se zahteva tranzit obsojene osebe, se lahko zaprosi, da zagotovi, da obsojena oseba ne bo kazensko preganjana ali, kot je izjemoma predvideno v gornjem odstavku, priprta ali podvržena kakršnikoli omejitvi osebne svobode na ozemlju države, od katere se zahteva tranzit, za kakršnokoli kaznivo dejanje ali kazen, izrečeno pred transferjem obsojene osebe iz države izreka kazni.

7. Zahteva za tranzit ne bo potrebna, če se transport opravi po zraku preko ozemlja države pogodbenice, pristajanje pa ni predvideno. Vendar pa lahko vsaka država z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, ob podpisu ali deponiranju ratifikacijskih listin, ob odobritvi ali pristopu, da se je o vsakem tranzitu čez njeno ozemlje obvesti.
 

17. člen
Jeziki in stroški

1. Informacije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 4. člena morajo biti v jeziku pogodbenice, kateri se pošljejo, ali v enem izmed uradnih jezikov Sveta Evrope.

2. Razen v primeru iz tretjega odstavka, prevod zahteve za transfer ali drugega dokaznega gradiva ni potreben.

3. Vsaka država lahko ob predpisu ali deponiranju ratifikacijskih listin, ob sprejetju, potrditvi ali pristopu v notifikaciji, poslani generalnemu sekretarju Sveta Evrope zahteva, da so zahteve za transfer in dokazno gradivo prevedeni v njen jezik, v enega izmed uradnih jezikov Sveta Evrope ali v jezik, ki ga navede. Ob tej priložnosti lahko izrazi pripravljenost, da sprejme prevode v vsak drugi jezik poleg uradnega ali uradnih jezikov Sveta Evrope.

4. Razen v primerih iz točke a. drugega odstavka 6. člena ni treba overiti listin, ki se pošljejo v skladu s to konvencijo.

5. Stroške, ki nastanejo z uporabo te konvencije, plača država prestajanja kazni, razen stroškov, ki nastanejo izključno na ozemlju države izreka kazni.
 

18. člen
Podpis in uveljavitve

1. To konvencijo lahko podpišejo države članice Sveta Evrope in države nečlanice, ki so sodelovale pri njeni izdelavi. Države jo morajo ratificirati, sprejeti ali odobriti. Ratifikacijske listine, sprejem ali odobritev, se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

2. Ta konvencija začne veljati tri mesece od dneva, ko tri države članice Sveta Evrope dajo svoje soglasje o tem, da so vezane s konvencijo v skladu s prvim odstavkom tega člena.

3. Za vsako državo podpisnico, ki da naknadno soglasje, da bo vezana s to konvencijo, začne le-ta veljati tri mesece po deponiranju ratifikacijskih listin ali listin o sprejetju ali potrditvi.
 

19. člen
Pristop držav, ki niso članice Sveta Evrope

1. Po uveljavitvi te konvencije lahko Odbor ministrov Sveta Evrope po posvetovanju z državami pogodbenicami povabi vsako državo, ki ni članica Sveta Evrope in ni navedena v prvem odstavku 18. člena, da pristopi h konvenciji na podlagi odločitve večine, določene v 20.d členu Statuta Sveta Evrope in s soglasno odločitvijo predstavnikov držav pogodbenic, članic Odbora ministrov.

2. Za vsako državo, ki pristopi h konvenciji, začne ta veljati tri mesece po deponiranju listine o pristopu pri generalnemu sekretarju Sveta Evrope.
 

20. člen
Ozemlje, na katerem se uporablja konvencija

1. Vsaka država lahko ob podpisu ali deponiranju ratifikacijskih listin o sprejetju ali pristopu določi ozemlje ali ozemlja, za katera bo veljala ta konvencija.

2. Vsaka država lahko kasneje z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi uporabo te konvencije na vsako ozemlje, navedeno v tej izjavi. Za to ozemlje začne konvencija veljati tri mesece od dneva, ko generalni sekretar prejme takšno izjavo.

3. Vsaka izjava, dana v skladu s predhodnima odstavkoma se, če gre za ozemlje, navedeno v tej izjavi, lahko umakne z izjavo, poslano generalnemu sekretarju. Umik začne veljati tri mesece od dneva, ko generalni sekretar prejme takšno izjavo.
 

21. člen
Časovna uporaba

Ta konvencija se uporablja za izvrševanje vseh kazni, ki so bile izrečene pred njeno uveljavitvijo ali po njej.
 

22. člen
Povezava z drugimi konvencijami in sporazumi

1. Ta konvencija ne vpliva na pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pogodb o izročitvi in drugih mednarodnih pogodb o sodelovanju na področju kazenskih zadev, ki predvidevajo transfer priprtih oseb zaradi soočenja ali pričevanja.

2. Če sta dve ali več pogodbenic že sklenili ali bodo sklenile sporazum ali pogodbe o transferju obsojenih oseb ali če so že vzpostavile ali bodo kako drugače vzpostavile odnose na tem področju, lahko namesto te konvencije uporabljajo ustrezni sporazum ali pogodbo.

3. Ta konvencija ni v nasprotju s pravico držav, ki so pogodbenice Evropske konvencije o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, da med seboj podpišejo dvostranske ali večstranske sporazume, ki se nanašajo na vprašanja iz te konvencije, da bi dopolnile njene določbe ali olajšale uporabo načel, na katerih temelji.

4. Če zahteva za transfer spada v področje uporabe te konvencije in evropske konvencije o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb ali kakega drugega sporazuma ali pogodbe o transferju obsojenih oseb, mora država prosilka pri vložitvi zahteve natančno navesti listino, na podlagi katere je oblikovala zahtevo.
 

23. člen
Sporazumno reševanje

Evropski Odbor za kazenska vprašanja spremlja izvajanje te konvencije in po potrebi omogoči sporazumno reševanje vsakega problema, do katerega pride pri uporabi te konvencije.
 

24. člen
Odpoved

1. Vsaka pogodbenica lahko kadarkoli odpove to konvencijo z izjavo, poslano generalnemu sekretarju Sveta Evrope.

2. Odpoved začne veljati tri mesece od dneva, ko generalni sekretar prejme izjavo.

3. Ta konvencija se bo še naprej uporabljala za izvrševanje kazni nad osebami, katerih transfer je bil opravljen v skladu z omenjeno konvencijo pred uveljavitvijo odpovedi.
 

25. člen
Notifikacije

Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta Evrope, države nečlanice, ki so sodelovale pri izdelavi te konvencije, in vsako državo, ki k njej pristopi:

a. o vsakem podpisu,

b. o deponiranju vsake ratifikacijske listine o sprejetju, odobritvi ali pristopu,

c. o vsakem datumu uveljavitve te konvencije v skladu z drugim in tretjim odstavkom 18. člena, drugim odstavkom 19. člena in drugim in tretjim odstavkom 20. člena,

d. o vsakem drugem dejanju, izjavi, listini, notifikaciji ali sporočilu v zvezi s to konvencijo.

V ta namen so pooblaščenci podpisali to konvencijo.

Sestavljeno v Strasbourgu 21. marca 1983 v enem samem izvodu z enako veljavnima francoskim in angleškim besedilom, ki bo deponiran v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar pošlje njegov overjen prepis vsaki državi članici Sveta Evrope, državam nečlanicam, ki so sodelovale pri izdelavi te konvencije, in vsaki državi, ki je povabljena, da pristopi h konvenciji.