Konvencije

121 Konvencija o varstvu evropskega arhitektonskega bogastva

Države članice Sveta Evrope, podpisnice te konvencije,

poudarjajo, da je namen Sveta Evrope večja enotnost med članicami, med drugim zaradi ohranitve in uresničitve idealov in načel, ki so njihova skupna dediščina,

se zavedajo, da je arhitektonsko bogastvo nenadomestljiv izraz bogastva in raznovrstnosti evropske kulturne dediščine in neprecenljiv dokaz o naši preteklosti ter skupno bogastvo vseh Evropejcev,

upoštevajoč Evropsko kulturno konvencijo, podpisano 19. decembra 1954 v Parizu, zlasti pa njen 1. člen,

upoštevajoč Evropsko listino o arhitektonskem bogastvu, ki jo je sprejel Ministrski komite Sveta Evrope 26. decembra 1975, in resolucijo (76) 28, sprejeto 14. aprila 1976, ki se nanaša na prilagajanje zakonov in predpisov potrebam integralnega ohranjanja arhitektonskega bogastva,

upoštevajoč priporočilo 880 (1979) Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o ohranitvi evropskega arhitektonskega bogastva,

upoštevajoč priporočilo št. R (80) 16 Ministrskega komiteja državam članicam o strokovnem usposabljanju arhitektov, urbanistov, gradbenih inženirjev in pejsažnih arhitektov in priporočila št. R (81) 13 Ministrskega komiteja, sprejeto 1. julija 1981 o tem, da se v okviru obrtne dejavnosti da pomoč nekaterim obrtem, ki odmirajo,

opozarjajo na pomen prenosa sistema kulturnih referenc na prihodnje generacije, zboljšanje urbanega in ruralnega življenjskega okolja, s tem pa tudi spodbujanja gospodarskega, družbenega in kulturnega razvoja držav in regij,

se zavedajo, kolikšen pomen ima dosega sporazuma o glavni smeri skupne politike za ohranitev in zboljšanje arhitektonskega bogastva;

zato so se zedinile o naslednjem:

Definicija arhitektonskega bogastva

1. člen

Za to konvencijo obsega izraz "arhitektonsko bogastvo" naslednje trajne dobrine:

1) spomenike: vse stavbe in konstrukcije, ki imajo izrazito zgodovinski, arheološki, umetniški, znanstveni, socialni oziroma strokovni pomen, vštevši napeljavo in opremo,

2) skupine stavb: homogene skupine mestnih oziroma vaških stavb, ki so posebnost zaradi svojega zgodovinskega, arheološkega, umetniškega, znanstvenega, socialnega oziroma strokovnega pomena, ki pa so dovolj koherentne, da sestavljajo topografsko določljive celote;

3) lokalitete: skupne storitve človeka in narave oziroma območja, ki so delno pozidana in dovolj prepoznavna in homogena, da se lahko topografsko definirajo, ki pa imajo izjemen zgodovinski, arheološki, umetniški, znanstveni, socialni oziroma strokovni pomen.

Identifikacija dobrin, ki se varujejo

2. člen

Vsaka stran prevzema obveznost, da bo zaradi natančne identifikacije spomenikov, skupin stavb in lokalitet, ki se varujejo, hranila njihov inventar in da bo v primeru ogroženosti omenjenih dobrin čim prej pripravila ustrezno dokumentacijo.

Zakonski postopek varstva

3. člen

Vsaka stran prevzema obveznosti, da bo:

1) uporabila zakonske ukrepe za varstvo arhitektonskega bogastva;

2) v mejah teh ukrepov in na način, primeren za vsako državo oziroma regijo, predvidela določbe za varstvo spomenikov, skupin stavb in lokalitet.
 

4. člen

Vsaka stran prevzema obveznost, da bo:

1) izvajala ustrezen postopek v zvezi z nadzorstvom in pooblastili, ki je predviden v določbah o pravnem varstvu navedenih objektov;

2) preprečevala oskrunjenje, propadanje oziroma rušenje zavarovalnih dobrin. Zato vsaka stran prevzema obveznost, da bo, če tega še ni storila, sprejela zakon, s katerim se:

a) zahteva, da se pristojnemu organu predloži vsak projekt za rušenje oziroma spremembo spomenikov, ki so že zavarovani oziroma za katerih varstvo se je že začel postopek, vsak projekt, ki se nanaša na njihovo okolico;

b) zahteva, da se pristojnemu organu predloži vsak projekt, ki se nanaša na skupino stavb oziroma kakšen njen del oziroma na lokaliteto in s katerim je predvideno:

- rušenje stavb

- graditev novih stavb

- bistveno spreminjanje značaja stavb oziroma lokalitete;

c) dopušča javnim organom, da zahtevajo od lastnika zavarovane dobrine, da opravi dela oziroma da ti organi sami opravijo ta dela, če lastnik tega ne stori;

d) dopušča razlastitev zavarovanih dobrin.
 

5. člen

Vsaka stran prevzema obveznost, da bo prepovedala, da se v celoti ali delno odstrani vsak zavarovani spomenik, razen takrat, ko je to potrebno zaradi njegovega varstva. V tem primeru morajo pristojni organi izvesti potrebne previdnostne ukrepe za njegovo demontiranje, premestitev in ponovno postavitev na primerni lokaciji.

Dopolnilni ukrepi

6. člen

Vsaka stran prevzema obveznost, da bo:

a) zagotovila finančno podporo javnih organov za ohranitev in restavriranje arhitektonskega bogastva na svojem ozemlju v skladu z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi kompetencami v mejah razpoložljivih sredstev;

2) po potrebi uporabila fiskalne ukrepe, da bi se olajšalo ohranjanje teh dobrin;

3) spodbujala zasebna pobuda za ohranitev in restavriranje arhitektonskega bogastva.
 

7. člen

Vsaka stran prevzema obveznost, da bo v okolici spomenika, skupine stavb in na lokaliteti izvajala ukrepe za splošno zboljšanje življenjskega okolja.
 

8. člen

Zaradi zmanjšanja rizika pred fizičnim propadanjem arhitektonskega bogastva vsaka stran prevzema obveznost, da bo:

1) podpirala znanstvena raziskovanja za ugotavljanje in analiziranje škodljivih posledic onesnaževanja in za iskanje načinov za zmanjšanje oziroma odpravo teh posledic;

2) upoštevale posebne probleme v zvezi z ohranjanjem arhitektonskega bogastva v okviru politike za boj zoper onesnaževanje.

Sankcije

9. člen

Vsaka stran prevzema obveznost, da bo v mejah svojih možnosti zagotovila, da pristojni organi v primeru kršenja zakona o varstvu arhitektonskega bogastva ustrezno ukrepajo. S tem je lahko v določenih okoliščinah mišljena obveznost kršilca, da poruši na novo zgrajen objekt, ki ni v skladu z zahtevami, oziroma da zavarovani objekt vrne v prejšnje stanje.

Politika ohranjanja arhitektonskega
bogastva

10. člen

Vsaka stran prevzema obveznost, da bo sprejela integralne ukrepe za ohranjanje arhitektonskega bogastva:

1) ki obsegajo varstvo arhitektonskega bogastva kot glavnega cilja urbanističnega načrtovanja mest in vasi in zagotavljajo, da se ti pogoji upoštevajo v vseh fazah izdelave razvojnih načrtov kot tudi v postopku za dovolitev del;

2) s katerimi se izpolnjujejo programi za obnavljanje in ohranjanje arhitektonskega bogastva;

3) ki omogočajo, da bo postalo ohranjanje in zboljševanje arhitektonskega bogastva pomembna značilnost kulturne politike, politike na področju življenjskega okolja ter politike načrtovanja;

4) ki olajšujejo, kadarkoli je to mogoče, v postopku urbanističnega načrtovanja mest ali vasi ohranjanje in uporabo nekaterih stavb, katerih sama pomembnost ne opravičuje njihovega varstva v smislu prvega odstavka 3. čelna te konvencije, so pa pomembne zato, ker so v mestnem oziroma vaškem okolju, ter s stališča kakovosti življenja;

5) ki spodbujajo uporabo in razvoj tradicionalnih dejavnosti in materialov kot bistvenih za bodočnost arhitektonskega bogastva.
 

11. člen

Glede na dolžno pozornost, ki se izkazuje arhitektonskemu in zgodovinskemu značaju posameznega bogastva, vsaka stran prevzema obveznost, da bo spodbujala:

- uporabo zavarovalnih dobrin v luči sodobnih življenjskih potreb;

- adaptiranje, če je to mogoče, starih stavb za nove namene.
 

12. člen

Glede na pomen, ki ga ima zagotovitev javnega dostopa k zavarovanim dobrinam, prevzema vsaka stran obveznost, da bo sprejela potrebne ukrepe za to, da posledice zagotovitve tega dostopa, zlasti dograjevanje obstoječih konstrukcij, ne bi negativno vplivalo na arhitektonski in zgodovinski značaj teh dobrin in njihove okolice.
 

13. člen

Zaradi lažjega izvajanja teh ukrepov vsaka stran prevzema obveznost, da bo v okviru svoje politične in administrativne strukture spodbujala učinkovito sodelovanje na vseh ravneh pri aktivnostih, ki se nanašajo na ohranjanje, kulturo, življenjsko okolje in načrtovanje.

Udeležba in združenja

14. člen

Da bi se okrepil vpliv ukrepov, ki jih sprejemajo državni organi za identifikacijo, varstvo, restavriranje, ohranjanje, upravljanje in zboljševanje arhitektonskega bogastva, prevzema vsaka stran obveznost:

1) da bo v raznih fazah procesa odločanja vzpostavila ustrezne mehanizme za pridobivanje informacij, posvetovanje in sodelovanje med državami, regionalnimi in lokalnimi organi, kulturnimi inštitucijami in združenj ter javnostjo;

2) da bo spodbujala razvoj pokroviteljstva in nepridobitnih združenj, ki delajo na tem področju.

Obveščanje in usposabljanje

15. člen

Vsaka stran prevzema obveznost:

1) da bo razvijala zavest javnosti o pomenu ohranjanja arhitektonskega bogastva bodisi kot elementa kulturne identitete bodisi kot vira za navdih in ustvarjalnost sedanjih in prihodnjih generacij;

2) da bo v ta namen izpolnjevala ukrepe za širjenje informacij in krepitev zavesti - posebno z uporabo sodobnih komunikacijskih in propagandnih tehnik - zlasti zaradi:

a) vzbujanja oziroma povečanja interesa varnosti - že od šolskih let - za varstvo tega bogastva kot tudi za kakovost zgrajenega okolja in arhitekturo;

b) demonstriranja enotnosti kulturne dediščine in vezi med arhitekturo, umetnostjo, ljudsko tradicijo in načinom življenja tako v Evropi kot tudi na nacionalni in regionalni ravni.
 

16. člen

Vsaka stran prevzema obveznost, da bo izpolnjevala sistem usposabljanja za razne poklice in obrti, ki so potrebni za ohranjanje arhitektonskega bogastva.

Koordinacija evropskih programov
konservacije

17. člen

Pogodbenice prevzamejo obveznost, da bo izmenjavale informacije o svojih programih konservacije v zvezi z naslednjimi vprašanji:

1) metodami, ki jih je treba sprejeti zaradi spremljanja stanja, varstva in konservacije dobrin, upoštevajoč zgodovinski razvoj ter vsako povečanje števila takih dobrin;

2) načini za to, da se potreba varovati arhitektonsko bogastvo na najboljši način uskladi s potrebami sodobnih gospodarskih, družbenih in kulturnih aktivnosti;

3) možnostmi, ki jih dajejo nove tehnologije na področju ugotavljanja in registriranja arhitektonskega bogastva, boja proti propadanju materiala ter znanstvenega raziskovanja, restavracije in metod za upravljanje in zboljševanje bogastva;

4) načini za promoviranje arhitektonske ustvarjalnosti kot prispevka našega časa k obstoječi evropski dediščini.
 

18. člen

Pogodbenice prevzamejo obveznost, da bodo po potrebi druga drugi dajale tehnično pomoč v obliki izmenjave izkušenj in strokovnjakov na področju konservacije arhitektonskega bogastva.
 

19. člen

Strani prevzamejo obveznost, da bodo v okviru ustrezne nacionalne zakonodaje oziroma mednarodnih sporazumov na evropskem področju spodbujale izmenjavo strokovnjakov za konservacijo arhitektonskega bogastva, vštevši strokovnjake, katerih obveznost je usposabljati druge.
 

20. člen

Za to konvencijo spremlja komite izvedencev, ki ga je v skladu s 17. členom Statuta Sveta Evrope ustanovil Ministrski komite Sveta Evrope, uporabi konvencije, zlasti pa:

1) periodično poroča Ministrskemu komiteju Sveta Evrope o stanju v zvezi s politiko ohranjanja arhitektonskega bogastva v državah podpisnicah konvencije, o izvajanju načel iz konvencije in o svojih aktivnostih;

2) predlaga Ministrskemu komiteju Sveta Evrope ukrepe za izvajanje določb konvencije, pri čemer morajo taki ukrepi obsegati večstranske aktivnosti in revizijo oziroma spremembe in dopolnitve konvencije ter obveščanje javnosti o cilju konvencije;

3) daje priporočila Ministrskemu komiteju Sveta Evrope glede pošiljanja pozivov državam, ki niso članice Sveta Evrope, da pristopijo k tej konvenciji.
 

21. člen

Določbe te konvencije ne prizadanejo uporabe konkretnih ugodnejših določb o varstvu dobrin iz 1. člena iz:

- Konvencije za varstvo svetovne kulturne in naravne dediščine z dne 16. novembra 1972;

- Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine z dne 6. maja 1969.

KONČNE DOLOČBE

22. člen

1. Ta konvencija je odprta za podpis državam članicam Sveta Evrope. Konvencija se ratificira, sprejme oziroma potrdi. Listine o ratifikaciji, o sprejetju oziroma potrditvi se deponirajo pri generalnemu sekretarju Sveta Evrope.

2. Konvencija začne veljati prvega dne v mesecu po poteku trimesečnega roka od dneva, ko so tri države članice Sveta Evrope izrazile svojo pripravljenost, da prevzamejo obveznosti iz konvencije v skladu z določbami iz prejšnjega odstavka.

3. Glede katerekoli druge države članice, ki želi naknadno prevzeti obveznost, da bo spoštovala konvencijo, začne konvencija veljati prvega dne v mesecu po poteku trimesečnega roka po deponiranju listine o ratifikaciji, o sprejetju oziroma o potrditvi.
 

23. člen

1. Po uveljavitvi te konvencije lahko Ministrski komite Sveta Evrope pozove katerokoli državo, ki ni članica Sveta niti Evropske gospodarske skupnosti, naj pristopi k tej konvenciji na podlagi odločitve večine, predvidene v 20.d členu statuta Sveta Evrope, po glasovanju vseh predstavnikov držav pogodbenic, ki sodelujejo pri delu komiteja.

2. Za katerokoli državo ali Evropsko gospodarsko skupnost, ki pristopi, začne konvencija veljati prvega dne v mesecu po poteku trimesečnega roka od dneva deponiranja listine o pristopu pri generalnemu sekretarju Sveta Evrope.
 

24. člen

1. Vsaka država lahko ob podpisu konvencije oziroma deponiranju svoje listine o ratifikaciji, o potrditvi oziroma pristopu navede ozemlje oziroma ozemlja, za katera se bo konvencija uporabljala.

2. Vsaka država lahko kadarkoli potem z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi uporabo te konvencije na vsako drugo ozemlje, navedeno v izjavi. Glede takega ozemlja začne konvencija veljati prvega dne v mesecu po poteku trimesečnega roka od dneva, ko generalni sekretar prejme takšno izjavo.

3. Vsaka izjava, dana v skladu s prejšnjima odstavkoma, se lahko glede kateregakoli ozemlja, ki je navedeno v njen, umakne tako, da se o tem obvesti generalni sekretar. Umik začne veljati prvega dne v mesecu, ki sledi po poteku šestmesečnega roka od dneva, ko generalni sekretar prejme takšno obvestilo.
 

25. člen

1. Vsaka država lahko ob podpisu konvencije oziroma deponiranju svoje listine o ratifikaciji, o sprejetju, potrditvi oziroma pristopu izjavi, da si pridržuje pravico, da ne bo v celoti ali deloma spoštovala odstavek c. in d. 4. člena. Drugi pridržki niso možni.

2. Vsaka država pogodbenica, ki v skladu s prejšnjim odstavkom izjavi pridržke, jih lahko v celoti ali deloma umakne tako, da obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope. Umik začne veljati tistega dne, ko generalni sekretar prejme takšno obvestilo.

3. Stran, ki je izjavila pridržek glede določb iz prvega odstavka, ne more od katerekoli druge strani zahtevati, da to določbo uporablja; če pa je njej pridržek delen ali pogojen, lahko zahteva, da se ta določba uporablja toliko, kolikor jo je tudi sama sprejela.
 

26. člen

1. Vsaka stran lahko kadarkoli odpove to konvencijo tako, da obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope.

2. Taka odpoved začne veljati prvega dne v mesecu po poteku šestmesečnega roka od dneva, ko je generalni sekretar prejel obvestilo.
 

27. člen

Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta Evrope, vsako državo, ki je pristopila k tej konvenciji, ter Evropsko gospodarsko skupnost, če bo pristopila:

a) o vsakem podpisu;

b) o deponiranju pravne listine o ratifikaciji, o sprejetju, potrditvi oziroma pristopu;

c) o vsakem dokumentu uveljavitve te konvencije v skladu z 22., 23. in 24. členom;
d) o vsakem aktu, obvestilu oziroma dopisu, ki se nanaša na to konvencijo.