| HUDOC številka | REF00000244 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | PUGLIESE |
| Tožena država | Italija |
| Številka vloge | 00011840/85 |
| Objavljeno v | A195-C |
| Sestava sodišča | senat |
| Datum vložitve tožbe | / |
| Datum sodbe | 19.02.1991 |
| Obravnavani členi | 6-1; 41 |
| Izrek sodbe | Kršitev čl. 6-1; Nepremoženjska škoda - zadošča že ugotovljena kršitev |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Razumen rok; Pravično zadoščenje |
[Gospod Vincenzo Pugliese je bil italijanski državljan, živeč v Rimu.
Po poklicu je bil novinar. V zvezi s postavitvijo turističnega kompleksa
je podjetje S. z občinskimi oblastmi Cittareale podpisalo pogodbo za postavitev
smučarske vlečnice na tej lokaciji. Za izgradnjo objekta so dale občinske
oblasti podjetju pravico do gradnje na občinskem zemljišču. Podjetje pa
je odkupilo zemljiške parcele posameznikov, nato označilo zemljiške meje
in na zemljišče odložilo gradbeni material.
Neznanega datuma so občinske oblasti razdrle svojo pogodbo s podjetjem S.
in podjetje SOGELAI zadolžile za izgradnjo smučarske vlečnice. Pritožnik
je bil poslovodja podjetja SOGELAI. Slednje je nato označilo meje in po
neuspešni prošnji, da bi podjetje S. umaknilo gradbeni material na začetku
septembra 1981 slednjega odstranilo samo.
17. 9. 1981 se je podjetje S. pritožilo zaradi neupravičenega posega na
njihovo zemljišče.
Občinsko sodišče v Borboni je 27. 4. 1982 pritožniku poslalo sodno obvestilo,
da je bil zoper njega sprožen kazenski postopek, ki ga pa ni bilo mogoče
izročiti.
Vlada poudarja, da je bilo med predhodno preiskavo primera pritožnika na
naslovu, ki ga je podal, nemogoče izslediti. Poročilo z dne 9. 11. 1982,
naslovljeno na Občinsko sodišče v Borboni s strani območne policije, je
izpostavilo, da je iskana oseba, ki domnevno živi na Via di Porta Cavalleggeri
številka 13 v Rimu, dejansko neizsledljiva. Na podlagi ugotovljenega se
zdi, da uporablja omenjeni naslov za prejemanje pošte, vendar ni bilo mogoče
ugotoviti njenega dejanskega bivališča.
Sodišče ga je slednjič razglasilo za neizsledljivega. Pritožnik je v nasprotju
z navedbami policije trdil, da je imel svoje bivališče zmeraj na naslovu,
ki ga je podal, ter da je takoj, ko je videl policijsko poročilo z dne 9.
11. 1982, podal pritožbo zoper podpisnika poročila zaradi lažne trditve,
da je izvršil terensko preverbo. Vlada je v svojih ugotovitvah z dne 24.
11. 1989 navedla, da ni prišlo do nadaljnjih postopkov v zvezi z navedeno
pritožbo, zatem ko je javno tožilstvo v nasprotju s pritožnikovimi trditvami
potrdilo, da slednji ni imel dejanskega bivališča na podanem naslovu ter
da je poročevalec imel prav.
Pritožnik je bil pozvan, naj se 16. 4. 1983 zglasi na obravnavi. Tega dne
je bil zaslišan skupaj s soobtoženimi in osebami, ki so podale ovadbo. Obravnava
je bila nato preložena. Nadaljevala se je 2. 7. 1983, ko je eden izmed pritožnikovih
odvetnikov zahteval razveljavitev obravnave zaradi neustrezne usposobljenosti
predstavnika državnega tožilstva za opravljanje zaupanih uradnih nalog.
Obravnava je bila razveljavljena. Do nove je prišlo 3. 3. 1984. Na nadaljevanju
obravnave 12. 4. 1984 je sodišče zaslišalo obtožence in več prič. Na koncu
je sodišče odredilo nadaljnjo preiskavo, saj je bilo potrebno ugotoviti,
kdo je lastnik zemljišča, kjer je prišlo do nezakonitega posega. 7. 6. 1984
je bil imenovan izvedenec, ki pa je bil zaradi pomanjkanja časa zamenjan.
Novi izvedenec je svoje poročilo podal 30. 1. 1985.
Občinsko sodišče je 5. 10. 1985 pritožnika obsodilo na globo v višini 800.000
lir in na plačilo odškodnine, katere višina naj bi bila ugotovljena posebej.
Sodba je bila 19. 10. 1985 shranjena v register. Gospod Pugliese se je še
istega dne pritožil. Okrajno sodišče v Rietiju je 10. 7. 1987 razglasilo
amnestijo s strani Predsednika Republike Italije.
Pritožnik trdi, da je v zvezi s 3. odstavkom 6. člena Konvencije dvakrat,
29. 6. 1985 in 20. 9. 1985, Občinsko sodišče prosil za vodenje lastne obrambe.
Sodišče o tej zahtevi ni odločilo.
Pritožnik je 21. 9. 1985 prosil tudi za zaslišanje treh prič, toda občinsko
sodišče na njegovo zahtevo ponovno ni odgovorilo.]
1.-10. [...]
11. V svoji pritožbi z dne 14. 10. 1985, naslovljeni na Komisijo, se je
gospod Pugliese skliceval na 1. in 3. odstavek 6. člena Konvencije. Trdil
je, da primera ni mogel predstaviti osebno ter da niso bile zaslišane tri
priče, ki ga bi lahko razbremenile. Pritožil se je tudi nad dolžino postopka.
12. Komisija je 5. 9. 1989 pritožbo dopustila glede trditve o neprimerni
dolžini postopka. Dne 3. 5. 1988 pa je podala mnenje o nedopustnosti ostanka
pritožbe. V svojem poročilu z dne 5. 12. 1989 je soglasno menila, da je
prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije.
13. Pritožnik je trdil, da primer ni bil razrešen v razumnem roku, kot to
zahteva 1. odstavek 6. člena Konvencije.
Vlada je temu nasprotovala, Komisija pa je pritožnikove trditve podprla.
14. Obdobje, ki ga je potrebno upoštevati, se je pričelo 27. 4. 1982, ko
je bilo pritožniku sporočeno, da je bil zoper njega sprožen kazenski postopek.
Končalo se je 10. 7. 1987, ko je sodišče v Rietiju razglasilo amnestijo.
15. [...]
16. Konvencija v 1. odstavek 6. člena zagotavlja vsakomur, ki je subjekt
kazenskega postopka, pravico do sojenja v razumnem roku.
Sodišče izpostavlja, da je potrebno razumnost roka preučiti na podlagi posebnih
okoliščin samega primera, ki zahtevajo vsestransko oceno. Pričujoči primer
je bil dejansko zelo enostaven. Kljub temu je prišlo do dolgih obdobij neaktivnosti
v postopku tako na prvi, kakor tudi na drugi stopnji. Iz povedanega sledi,
da Sodišče ne more odobriti časovne luknje, ki je daljša od petih let in
dveh mesecev.
Zatorej je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije.
17. [...] Gospod Pugliese je zahteval odškodnino za škodo, ki jo je utrpel,
ne da bi bil podal višino ustreznega zneska.
18. Po mnenju Komisije njegove zahteve niso prispevale k dolžini postopka.
Vlada je menila, da v kolikor bi bila ugotovljena kršitev, je primerna zgolj
skromna odškodnina za nepremoženjsko škodo.
19. Sodišče sprejema možnost, da je pritožnik utrpel nepremoženjsko škodo,
vendar pa glede na okoliščine primera meni, da predstavlja že sama ugotovitev
kršitve 1. odstavka 6. člena ustrezno zadoščenje za namene 50. člena Konvencije.
Zavoljo navedenega sodišče soglasno:
- odloča, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije;
- odloča, da pričujoča sodba sama po sebi vsebuje ustrezno zadoščenje za
namen 50. člena.
