Sodbe v slovenščini

SÜSSMANN v Nemčija

HUDOC številka	REF00000584
Vlagatelj tožbe	SÜSSMANN
Tožena država	Nemčija
Številka vloge	00020024/92
Objavljeno v	Reports 1996-IV
Sestava sodišča	senat
Datum vložitve tožbe	/
Datum sodbe	16.09.1996
Obravnavani členi	6-1
Izrek sodbe	Ni kršitve čl. 6-1 (trajanje)
Ločena mnenja	Ne
Ključne besede	Upravni postopek; Civilne pravice in obveznosti; Spor; Razumen rok

SÜßMANN v. NEMCIJA

(Eur. Court H.R., 16. 9. 1996, Reports 1996-IV)

          [Gospod Süßmann je bil nemški državljan, rojen leta 1916. Do svoje upokojitve je delal kot fizik v nekem raziskovalnem inštitutu, kjer je veljal enak plačilni in pokojninski sistem, kot je veljal za državne uslužbence. Upokojil se je 1980. leta. Zraven redne pokojnine, mu je pripadla tudi dodatna pokojnina [„Versorgungsrente”], ki mu jo je izplačeval Dodatni pokojninski sklad zveze in dežel [„Versorgungsanstalt des Bundes und der Länder-VBL”]. Naloga slednjega je bila izplačevati dodatne pokojnine za nekdanje državne uradnike ali osebe z enakovrednim statusom. Ker so tako določene posamezne pokojnine sčasoma presegle plače zaposlenih državnih uradnikov, so se predstavniki delodajalcev in delojemalcev dogovorili, da naj bi prišlo do spremembe pri upravljanju s premoženjem Dodatnega pokojninskega sklada. Te spremembe, ki so pričele veljati marca 1982 in marca 1984, so se nanašale tudi na osebe, ki so že bile vključene v dodatni pokojninski sistem ali so celo že prejemale pokojnine. Zvezno vrhovno sodišče Zvezne republike Nemčije [„Bundesgerichtshof”] je 16. 3. 1988 na podlagi sodbe potrdilo veljavnost sprememb.
           30. 4. in 31. 5. 1985 je Dodatni pokojninski sklad izračunal novo višino dodatne pokojnine na podlagi sprejetih sprememb, kar je imelo za posledico, da se je dodatna pokojnina gospoda Süßmanna zmanjšala. Gospod Süßmann se je pritožil na Razsodišče Dodatnega pokojninskega sklada [„Schiedsgericht der VBL”], a je bila njegova pritožba 20. 2. 1987 zavrnjena. Ponovno se je pritožil na Višje razsodišče Dodatnega pokojninskega sklada [„Oberschiedsgericht der VBL”], a tudi ta pritožba je bila 10. 3. 1989 zavrnjena. Pri tem je bilo navedeno, da zmanjšanje njegove dodatne pokojnine, kot posledice spremembe pravil upravljanja sklada, ni nezakonito.
           Gospod Süßmann je 11. 7. 1988 vložil ustavno pritožbo pri Zveznemu ustavnemu sodišču [Bundesverfassungsgericht”], vendar slednja z odločbo z dne 6. 11. 1991 (po obravnavi v predhodnem postopku) ni bila dopuščena . Ustavno sodišče je v predhodnem postopku označilo kot nedopusten tisti del pritožbe, kjer redna sodna pot še ni bila izčrpana. Ostale točke pritožbe pa je označilo kot dopustne, zlasti glede pritožnikove ustavne pravice do zasebne lastnine, vendar je kljub temu menilo, da ni zadostnih možnosti za uspeh. Opozorilo je tudi, da pokojnine, s katerimi upravlja Dodatni pokojninski sklad, spadajo v sfero zasebnega prava, kakor je že menilo tudi Zvezno vrhovno sodišče [„Bundesgerichtshof”]. Slednje (Zvezno sodišče) je preučilo tudi, ali so spremembe upoštevale interese zaposlenih in „načelo dobre vere in poštenja” [„Treu und Glauben”] ter ugotovilo, da so omenjene spremembe zaustavile družbeno in politično nesprejemljiv razvoj. Zvezno ustavno sodišče [„Bundesverfassungsgericht”] je navedenemu pritrjevalo. Dodalo je še, da ni prišlo do kršitve načela enakosti pred zakonom, saj omenjeni razsodišči Dodatnega pokojninskega sklada nista bili del državnega aparata, temveč subjekta zasebnega prava. Odločitev je bila 5. 12. 1991 sporočena pritožniku.
           V obdobju dveh let, odkar je bila vložena ustavna pritožba gospoda Süßmanna z dne 11. 7. 1988, se je Drugi oddelek Prvega senata Zveznega ustavnega sodišča [„zweite Kammer des ersten Senats”], ki je obravnaval tudi pritožbo gospoda Süßmanna, ukvarjal med drugim kar z štiriindvajsetimi primeri s podobnim spornim vprašanjem o združljivosti novih pravil Dodatnega pokojninskega sklada z ustavo oz. Temeljnim zakonom [„Grundgesetz”]. Druge pritožbe, dodeljene omenjenemu oddelku, so se nanašale na pravico delodajalca do izprtja stavkajočih delavcev. Temu so se pridružile se številne pritožbe nekdanjih državnih uslužbencev Nemške demokratične republike glede Pogodbe o nemški združitvi, s katero je prenehalo delovno razmerje približno 300.000 osebam.]

Postopek pred komisijo

           [Gospod Süßmann je 21. 5. 1992 podal pritožbo na Evropsko komisijo za človekove pravice v svojem imenu in še v imenu neke gospe Stieler. Trdil je, da je prišlo do kršitve 6. člena Konvencije glede pravice do poštenega sojenja pred omenjenima razsodiščema Dodatnega pokojninskega sklada in pred Zveznim vrhovnim sodiščem. Samo v svojem imenu pa je še trdil, da je prišlo v postopku pred Zveznim ustavnim sodiščem do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Komisija je dopustila samo drugi del pritožbe (glede kršitve razumnega roka). V svojem poročilu je 12. 4. 1995 podala soglasno mnenje, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije.]
           1.-27. [...]

Pravna vprašanja

I. Obseg primera

          28.-30. [...]

II. Domnevna kršitev 1. odstavka 6. člena Konvencije

           31. Pritožnikova obramba je trdila, da je v postopku pred Zveznim ustavnim sodiščem („Bundesverfassungsgericht”) prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, kot ta izhaja iz 1. odstavka 6. člena Konvencije. [...]
           32. Vlada je temu ugovarjala, Komisija pa se je s pritožnikom soglašala.
           33. Sodišče mora kot prvo odločiti, ali je uporaba 1. odstavka 6. člena Konvencije v danem primeru primerna.

A. Primernost uporabe 1. odstavka 6. člena

           34. Vlada je trdila, da Zvezno ustavno sodišče ni navadno sodišče. Njegova vloga na državni ravni je primerljiva z vlogo Evropskega sodišča za človekove pravice na evropski ravni. Kot vrhovni varuh ustave je zadolženo, da zagotavlja skladnost zakonodaje z ustavo, ne pa da odloča o „civilnih pravicah in obveznostih” posameznikov, zato po mnenju vlade zahteve 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije zanj naj ne bi veljale. [...] Odločba zveznega ustavnega sodišča naj bi bila zgolj preliminarne oz. predhodne narave [...] in kot takšna zunaj dosega 1. odstavka 6. člena.
           35.-36. [...]
           37. Sodišče se popolnoma zaveda posebne vloge in položaja ustavnega sodišča, katerega naloga je, da skrbi, da zakonodajni, izvršilni in sodni organi ravnajo v skladu z ustavo ter da v državah, kjer obstaja možnost ustavne pritožbe posameznika, nudi dodatno pravno zaščito svojim državljanom glede njihovih temeljnih pravic iz ustave.
           38. Sodišče opominja, da je že v večih primerih preučevalo vprašanje primernosti uporabe 1. odstavka 6. člena Konvencije v postopkih pred ustavnimi sodišči.
           39. Glede na dobro razvito sodno prakso (glej primer Deumeland v. Nemčija, Eur. Court H.R., 29. 5. 1986, Series A no. 100; primer Bock v. Nemčija Eur. Court H.R., 29. 3. 1989, Series A no. 150; in primer Ruiz-Mateos v. Španija, Eur. Court H.R., 23. 6. 1993, Series A no. 262) je odločilno merilo pri razrešitvi tega problema odgovor na vprašanje, ali izid postopka pred ustavnim sodiščem vpliva na rešitev spora pred navadnimi sodišči. [...]
           40. Kakorkoli, dani primer se razlikuje od prejšnjih primerov po tem, da gre samo za vprašanje dolžine postopka pred ustavnim sodiščem in ne tudi pred navadnimi sodišči. [...] Pritožnik se je skušal najprej boriti proti zmanjšanju svoje pokojnine v okviru razsodišč Dodatnega pokojninskega sklada. Ker je Zvezno vrhovno sodišče v več primerih potrdilo veljavnost sprememb pravil upravljanja sklada, se je lahko gospod Süßmann pritožil neposredno na Zvezno ustavno sodišče. [...]
           41. Sodišče tudi opominja, da morajo biti postopki pred ustavnimi sodišči v skladu s 1. odstavkom 6. člena Konvencije, četudi je njihov izid odločilen za civilne pravice in obveznosti (glej primer Kraska v. Švica Eur. Court H.R., 19. 4. 1993, Series A no. 254-B).
           42. Spor o višini pritožnikove pokojnine je bil premoženjske narave in je nesporno zadeval pritožnikovo civilno pravico.[...]Zaradi odločbe Zveznega vrhovnega sodišča je bila ustavna pritožba edini način, da pritožnik doseže nadaljnje odločanje o sporni pokojnini. V ustavni pritožbi je zatrjeval, da je prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do lastnine, zatorej se je postopek pred Zveznim ustavnim sodiščem nanašal na spor o civilni pravici.
           43. [...] Če bi v pričujočem primeru Zvezno ustavno sodišče ugotovilo, da so spremembe glede dodatne pokojnine državnih uslužbencev v nasprotju z ustavno pravico do lastnine, bi bile gospodu Süßmannu povrnjene njegove pravice. [...]
           44. Postopki Zveznega ustavnega sodišča so bili neposredno odločilni za pritožnikovo civilno pravico.
           45. Drugi oddelek Prvega senata ni dopustil obravnave ustavne pritožbe gospoda Süßmanna. [...] Ne glede na to je v obrazložitvi razlogov svojega ravnanja preučil pritožnikove navedbe, še posebej vprašanje, ali je Zvezno vrhovno sodišče s tem, ko je potrdilo veljavnost sprememb pravil sklada, poseglo v pritožnikovo ustavno pravico do lastnine.
           46. Ob upoštevanju teh okoliščin je uporaba 1. odstavka 6. člena Konvencije primerna v danem primeru pred Zveznim ustavnim sodiščem.

B. Skladnost postopka s 1. odstavkom 6. člena Konvencije

1. Upoštevano obdobje

          47. Sodišče zanima samo dolžina postopka pred Zveznim ustavnim sodiščem. Upoštevano obdobje se je po mnenju Sodišča pričelo 11. 7. 1988, ko je gospod Süßmann podal svojo ustavno pritožbo. Končalo se je 5. 12. 1991, ko je bila pritožniku odločitev sporočena. Gre za obdobje treh let, štirih mesecev in treh tednov.

2. Uporabljena merila

           48. Razumnost dolžine postopka je potrebno preučiti v luči okoliščin primera, zapletenosti primera, ravnanja strank in pristojnih uradnih organov ter glede na tehtnost tistega, kar je za pritožnika na kocki. [...]

a.) Zapletenost primera

           49. Komisija je menila, da primer ni bil posebej zapleten. [...]
           50. Sodišče meni, da je pritožba vsebovala določeno kompleksnost. Bila je zgolj ena izmed štiriindvajsetih pritožb s podobno tematiko o spornem vprašanju dodatne pokojnine nemških državnih uradnikov. [...]

b.) Ravnanje pritožnika

           51. Sodišče soglaša z mnenjem Komisije, da pritožnikovo ravnanje ni povzročilo nikakršne zamude v postopku. Vlada tega tudi ni trdila.

c.) Ravnanje Zveznega ustavnega sodišča

           52. Gospod Süßmann je trdil, da je Zvezno ustavno sodišče preučilo njegovo pritožbo o vprašanju spremembe pravil Dodatnega pokojninskega sklada šele tri leta po tem, ko je bila vložena. Spori so o tem vprašanju so zadevali kakšnih 600.000 oseb, katerih večina je bila že starejša in takšna zamuda jim je povzročila duševne in telesne muke, kakor tudi denarno stisko.
           53. Vlada je zoper pritožnikove navedbe zoperstavila posebne značilnosti postopka pred Zveznim ustavnim sodiščem in posebno naravo danega primera. Pritožnik predhodno ni sprožil postopke pred rednimi sodišči, drugače kot druge osebe, ki so sledile tej poti pritožb in ki so se kot posledica tega pritožile na Zvezno ustavno sodišče. Da bi lahko izreklo skladno odločbo, je moralo slednje združiti v skupino štiriindvajset primerov s sorodnimi spornimi vprašanji. V istem obdobju je moralo Zvezno ustavno sodišče odločiti tudi v nekaterih nujnejših primerih, precejšnje politične tehtnosti, npr. primeri, ki so zadevali ponovno nemško združitev.
           54. [...]
           55. Sodišče opominja, da je že večkrat odločilo, da 6. člen zavezuje države, podpisnice Konvencije, da uredijo sodni sistem na način, da ustreza postavljenim zahtevam, vključno z obveznostjo do sojenja v razumnem roku (glej primer Muti. v. Italija Eur. Court H.R., 23. 3. 1994, Series A no. 281-C).
           56. Četudi takšna obveznost zavezuje tudi ustavna sodišča, pa je ni mogoče razumeti v istem pomenu, kot to velja za navadna sodišča. Vloga ustavnega sodišča, kot varuha ustave, deloma terja, da ustavno sodišče včasih upošteva drugačne premisleke in ne samo kronološki vrstni red, v katerem so bili primeri zabeleženi v seznam sodišča, kot so narava primera in tehtnost primera v političnem in družbenem pomenu.
           57. 6. člen Konvencije pa tudi poudarja bolj splošno načelo primerne organiziranosti sodstva.[...]
           58. Glede na pomembnost odločitve nemškega Zveznega ustavnega sodišča v danem primeru, katere vpliv je presegel meje individualne pritožbe, je omenjeno načelo še posebnega pomena.
           59. Zvezno ustavno sodišče je ravnalo zelo razumno, ko je združilo v posebno skupino štiriindvajset pritožb, ki so se nanašale na vprašanje dodatne pokojnine državnih uradnikov.
           60. Omenjene pritožbe so bile vložene v istem časovnem obdobju kot pritožbe, podane s strani nekdanjih državnih uradnikov Nemške demokratične republike. Slednje so zahtevale presojo Pogodbe o nemški združitvi, po kateri so prenehale veljati delovne pogodbe kakih 300.000 ljudi.[...]
           Že komisija je poudarila, da so spremembe dodatnih pokojnin vplivale na širok krog nemških državnih uradnikov.
           Kakorkoli, glede na edinstvene politične okoliščine nemške združitve in resnost družbenih posledic sporov, ki so se nanašali na prenehanje veljavnosti delovnih pogodb, je bilo Zvezno ustavno sodišče upravičeno, omenjenim primerom dati prednost.

d.) Kaj je bilo na kocki za pritožnika

           61. [...] Dodatna pokojnina gospoda Süßmanna je bila zmanjšana in z ozirom na njegovo starost so bili postopki pred Zveznim ustavnim sodiščem zanj izjemnega pomena.
           Kakorkoli, spremembe pravil Dodatnega pokojninskega sklada pa niso za pritožnika predstavljale takšne škode, da bi bilo ustavno sodišče zavezano k prednostni obravnavi njegovega primera. [...]

e.) Sklep

           62. Po presoji vseh okoliščin primera Sodišče meni, da ni prišlo do kršitve pravica do sojenja v razumnem roku iz 1. odstavka 6. člena Konvencije.
           Zavoljo navedenega sodišče:
           - soglasno odloča, da je v pričujočem primeru primerna uporaba 1. odstavka 6. člena Konvencije;
           - odloča s štirinajstimi glasovi proti šestim, da ni podana kršitev 1. odstavka 6. člena Konvencije.

Delno ločena odklonilna mnenja

           [Sodnik gospod Foighel, ki se mu pridružuje sodnik gospod Lohmus, je menil, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije. Svojo mnenje je opiral na pritožnikovo visoko starost in na tehtnost tistega, kar je bilo za pritožnika na kocki.
           Delno ločeno odklonilno mnenje je podal tudi sodnik gospod Mifsud Bonnici. Poudaril je, da je Sodišče v sodbi menilo, da je primer izražal določeno kompleksnost, in poudarilo, da je bilo pred ustavnim sodiščem štiriindvajset podobnih primerov ter da je vprašanje spremembe pravil Dodatnega pokojninskega sklada zadevalo večje število nemških državnih uradnikov. Menil je, da ni dvoma o pomembnosti pritožbe. Kljub temu je ustavno sodišče pritožbo obravnavalo zgolj v predhodnem postopku, kar lahko posameznika pripelje do sklepa, da je Zvezno ustavno sodišče mislilo, da ustavna pritožba gospoda Süßmanna nima ustavne vrednosti. Trdil je, da ne more po eni strani pritrjevati zapletenosti primera in po drugi strani zanikati nujnost postopka in pomanjkanje ustavne vrednosti ter da je prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz 1. odstavka 6. člena Konvencije. Delno ločeno odklonilno mnenje je podal tudi sodnik Casadevall.
           Delno ločeno odklonilno mnenje je podal tudi Slovenec, sodnik gospod Jambrek, ki se mu pridružuje sodnik gospod Pettiti in je v nadaljevanju podano v celoti.]

Delno odklonilno ločeno mennje sodnika Jambreka in sodnika Pettitija.

           1. Soglašam z večinsko odločitvijo o primernosti uporabe 1. odstavka 6. člena Konvencije pri presoji postopkov pred nemškim Zveznim ustavnim sodiščem, še posebej, če je njihov izid neposredno odločilen za rešitev spora glede pritožnikove civilne pravice, ki je predmet ustavne pritožbe.
           2. V danem primeru je Sodišče skrbela zgolj dolžina postopkov pred nemškim Zveznim ustavnim sodiščem. Njegova naloga je bila, da odloči, ali upoštevano časovno obdobje ustreza zahtevam sojenja v razumnem roku. Postopek pred ustavnim sodiščem, na koncu katerega je Drugi oddelek Prvega senata [„zweite Kammer des ersten Senats”] sprejel odločitev, da zaradi nezadostnih možnosti za uspeh ne sprejme primera v presojo, je trajal tri leta, štiri mesece in tri tedne.
           3. Na žalost se ne morem strinjati z večinskim mnenjem, da upoštevano obdobje ni preseglo razumnega roka v pomenu 1. odstavka 6. člena. Spodaj navajam razloge svojega nasprotovanja.
           4. Odločitev neobravnavanja ustavne pritožbe gospoda Süßmanna je bila sprejeta v predhodnem postopku. Tričlanski senat je zgolj preučil, ali točke ustavne pritožbe izpolnjujejo zadostne možnosti za uspeh pred sedemčlanskim senatom ustavnega sodišča. [...] Takšna predhodna odločba je potemtakem prikrajšana izvajanja popolne oblasti oz. sodne pristojnosti ustavnega sodišča. [...]
           5. Soglašam z večino, da ima tudi predhodni postopek za posledico podrobno preučitev primera. Branje besedila odločbe treh sodnikov me ni prepričalo, da je potrebno več kot tri leta, da se napravi osnutek sodbe in se sprejme odločitev. Oddelek je imel določene prednosti, saj se je lahko oprl na sodbe in judikaturo Zveznega ustavnega sodišča, ki so se nanašale na pravice do pokojnine v obsegu ustavne pravice do lastnine in na varovanje zaupanja ljudi v zakonitost v primerih, kjer so pridobljene pravice do pokojnine prizadete naknadno (ex nunc).
           6. Podpiram tudi stališče, da obstajajo dobri razlogi, da ustavno sodišče združi v skupine sorodne oz. podobne primere, da bi se dosegla skladna odločitev. Takšno zbiranje služi zgolj primerni organizaciji sodstva, če obdobje med prvo in zadnjo takšno pritožbo ostaja razumno. [...] V kolikor temu ni tako, potem je za ustavno sodišče bolje, da najprej odloči o prvih takih pritožbah in nato odloči o ostalih, sledeč precedensu in posebnim okoliščinam vsakega primera.
           7. Sodišče je tudi trdilo, da v zvezi z ustavnim sodiščem obveznosti sodišča do sojenja v razumnem roku „ni mogoče razumeti v istem pomenu, kot to velja za navadna sodišča”.
           Nadalje se zdi, da Sodišče istoveti obveznost do sojenja v razumnem roku s „kronološkim redom, v katerem so bili primeri zabeleženi v seznam sodišča”. Načeloma bi lahko soglašal s takšnim pogledom. Ne morem pa soglašati s posebnim sklepanjem večine, ki ga vsebuje 56. odstavek sodbe.
           8. Prvič, premestitev primera navzdol po seznamu, četudi je načeloma zakonito, mora kljub temu spoštovati temeljno obveznost ustavnega sodišča, da sodi o primeru, pomaknjenim nižje, v razumnem roku. [...]
           9. Drugič, z vsemi primeri na seznamu, katerih narava in tehtnost v političnem in družbenem pomenu veljata za prednostno merilo, se naj bi ravnalo na enak način. Zdi se, da je tukaj sklepanje sodišča protislovno. Sodišče v 53. odstavku zapaža, da je „moralo Zvezno ustavno sodišče odločiti tudi v nekaterih nujnejših primerih, precejšnje politične tehtnosti, npr. primeri, ki so zadevali ponovno nemško združitev”. Ta argument neenake obravnave se ponovi v 60. odstavku sodbe, kjer Sodišče omenja „edinstvene politične okoliščine nemške združitve”, ki so po mnenju Sodišča dovoljevale Zveznemu ustavnemu sodišču, da omenjenim primerom da prednost.
           Po drugi strani Sodišče poudarja, da je pritožba gospoda Süßmanna zadevala „dodatne pokojnine širokega kroga nemških državnih uradnikov”. Po pritožnikovih navedbah je to število obsegalo kakih 600.00 oseb. Sodišče je nadalje ugotovilo (v 58. odstavku), da je pomembnost odločitve nemškega Zveznega ustavnega sodišča v danem primeru daleč presegla meje individualne pritožbe.
           Zdi se, da Sodišče po eni strani (v primerih nemške združitve) upošteva „tehtnost primera v političnem in družbenem pomenu”, kot dober prednostni razlog za hitrejšo obravnavo. Po drugi strani pa (primeri Dodatnega pokojninskega sklada) se zdi, da je potrebno različno upoštevati merilo „primerne organiziranosti sodstva”.
           10. Sodišče zapaža, da „vloga ustavnega sodišča, kot varuha ustave, deloma terja, da ustavno sodišče včasih upošteva drugačne premisleke, kot so narava primera in tehtnost primera v političnem in družbenem pomenu”.
           Ponovno bi lahko soglašal s takšno splošno navedbo le ob vnaprej določenem kontekstu. Prvo, vsaka moderna ustava temelji na spoštovanju načela zakonitosti in na temeljnih človekovih pravicah ter svoboščinah, medtem ko sta načeli poštenega in hitrega sojenja predpogoja njihovega (načela zakonitosti in temeljnih človekovih pravic ter svoboščin) učinkovitega spoštovanja. Zatorej, so „drugačni premisleki” ustavnega sodišča lahko samo „premislek v pomenu človekovih pravic”.
           Enako velja za merila „tehtnosti primera v političnem in družbenem pomenu”, ki naj ne bi bilo nikoli, vsaj načeloma, razlagano na način, ki bi opravičeval odlog sojenja drugega primera, ki se tiče človekovih pravic, v razumnem roku.
           11. Primer gospoda Süßmanna pred Evropskim sodiščem se je pričel z njegovo pritožbo 21. 5. 1992 na Evropsko komisijo za človekove pravice. [...] Komisija jo pritožbo glede dolžine postopkov dopustila 30. 8. 1994. Poročilo Komisijo je bilo sprejeto 12. aprila 1995 in primer je bil 30. 6. 1995 posredovan Sodišču, kjer je do javne obravnave prišlo 24. 4. 1996.
           12. Zavedam se, da niti nemško Zvezno ustavno sodišče niti Evropsko sodišče za človekove pravice nista navadni sodišči.
           Kakorkoli, tudi ti sodišči se ne moreta izogniti spoštovanju obveznosti do sojenja v razumnem roku. Menim celo, da 1. odstavek 6. člena ne nalaga državam podpisnicam Konvencije samo dolžnosti, da uredijo svoj sodni sistem na način, da lahko njihova sodišča ustrežejo zahtevam do sojenja v razumnem roku, temveč tudi, da uredijo svoje skupne mednarodne vzvode na podoben način.
           13. Sodišče v 37. odstavku priznava posebno vlogo, položaj in naloge ustavnega sodišča kot varuha ustave in katero, v državah, ki so dopustile posameznikovo ustavno pritožbo, ponuja dodatno pravno zaščito državljanom v pogledu njihovih temeljnih pravic.
           Jaz soglašam s takšno oceno, a tudi v državah, kjer je sodna presoja ustavnosti zgoščena in specializirana, so vsa sodišča varuhi ustave v širšem pomenu. V danem primeru pa gre za bolj specifično značilnost ustavnega sodišča, ki je pooblaščeno, da razsoja posamezne primere, ki se tičejo človekovih pravic.
           14. Na podlagi takšne vloge so ustavna sodišča in njim podobna vrhovna sodišča pod pritiskom odgovoriti na dve, velikokrat nasprotni vprašanji:
           Širša javnost in pritožnik pričakujejo od vrhovnega sodišča neke države, da odpravi vse oblike nepravičnosti, ki se pojavljajo, še posebej, kar se tiče njihovih lastnih pritožb.
           Po drugi strani morajo ustavna sodišča nastopati v vlogi vodje sodstva. Nadzorovala naj bi razvoj prava, kot ga oblikujejo sodišča v neki državi, postavljala precedense in pravila ter oblikovati pravno filozofijo neke nacije.
           Kakorkoli, predhodna stopnja „filtracije primerov” naj ne bi trajala predolgo. Pritožnika naj se ne bi pustilo predolgo čakati na predhodno odločbo o dopustnosti.
           Odločba predhodnega postopka o dopustnosti pritožbe gospoda Süßmanna bi morala biti podana hitreje.