| HUDOC številka | REF00000914 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | TEIXEIRA DE CASTRO |
| Tožena država | Portugalska |
| Številka vloge | 00025829/94 |
| Objavljeno v | Reports 1998-IV |
| Sestava sodišča | senat |
| Datum vložitve tožbe | / |
| Datum sodbe | 09.06.1998 |
| Obravnavani členi | 6-1; 3; 8; 41 |
| Izrek sodbe | Kršitev čl. 6-1; Ni potrebno preučiti čl. 3; Premoženjska škoda - denarna odškodnina; Nepremoženjska škoda - denarna odškodnina; Delna prisoditev stroškov in izdatkov - v postopku pred domačimi sodišči; Prisoditev stroškov in izdatkov - v okviru postopka po Konvenciji |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede |
[G. Francisco Texeira de Castro, rojen 1955, portugalski državljan in
je v času primera delal v tekstilni tovarni. Od izpustitve iz zapora se
še ni zaposlil.
V povezavi z operacijo kontroliranja trgovine z mamili, sta se dva civilno
oblečena policista večkrat obrnila na osebo V.S., ki je bila osumljena drobne
trgovine z mamili, predvsem s hašišem. Upala sta, da bosta preko V.S. identificirala
njegovega dobavitelja in od njega kupila večjo količino hašiša. Brez vedenja,
da sta osebi policista, se je V.S. s tem strinjal in poskušal najti dobavitelja,
vendar brez uspeha.
30. decembra 1992, malo pred polnočjo, sta se policista zopet oglasila pri
V.S. in tokrat želela kupiti heroin. V.S. je omenil Francisca Texeiro de
Castro, vendar ni vedel njegovega zadnjega naslova, zato ga je pridobil
od F.O. Vsi štirje so nato odšli na dom vlagatelja. Na prošnjo F.O. se je
vlagatelj srečal s policistoma in se strinjal za priskrbo dvajsetih gramov
heroina v zameno za 200,000 eskudov. G. Texeira de Castro je nato skupaj
s F.O. odšel k novi osebi, J.P.O., ki je od nekega tretjega priskrbela dogovorjeno
količino. Vlagatelj je prejeto količino nato odnesel na dom V.S., kjer sta
bila tudi policista. Pri predaji sta policista razkrila svojo identiteto
in nekaj pred drugo uro zjutraj aretirala vlagatelja, V.S. in F.O.
Istega dne kasneje je bil priveden pred preiskovalnega sodnika in zadržan.
29. januarja 1993 je zaprosil za izpustitev, ker naj bi bil priprt nezakonito,
zaradi nemoralnega in nezakonitega ravnanja policistov.Dejanje naj bi storil
edino in izključno na njun ukaz. Policista sta delovala kot agenta provokatorja,
saj nista izvajala nobene operacije proti trgovanju z drogo, ki bi bila
v skladu z dovoljenjem sodišča. Preiskovalni sodnik je pritožbo zavrnil,
ravno tako tudi Vrhovno sodišče [Supremo Tribunal de Justiça] zahtevo za
habeas corpus.
Sodišče [Santo Tirso Criminal Court] je po zaslišanju večih prič, med njimi
tudi obeh policistov, 6. decembra vlagatelja obsodilo na šest let zapora,
V.S. pa naložilo denarno kazen [zoper F.O. in J.P.O. obtožba sploh ni bila
vložena]. Sodišče je menilo, da uporaba agentov pod krinko ali celo agentov
provokatorjev ni prepovedana v domači zakonodaji in da je žrtev obdolženčeve
osebne svobode opravičljiva z obranjeno vrednostjo. Do take sodbe pa je
prišlo predvsem na podlagi izjav policistov.
Vrhovno sodišče pa je 5. maja 1994 zavrnilo pritožbo vlagatelja, v kateri
je trdil kršitev pravice do poštenega obravnavanja, in potrdilo sodbo.]
31. G. Francisco Texeira de Castro se je pritožil, da ni imel poštenega
sojenja in da je bil od policistov v civilu spodbujan h kaznivemu dejanju.
[
]
32. Vlada je poudarila, da je v večini držav, predvsem v članicah Sveta
Evrope, sprejeta uporaba posebnih preiskovalnih metod, še posebno za borbo
proti trgovini z drogo. [
]
Policista, ki sta bila vpletena v pričujoč primer, ne moreta biti označena
kot agenta provokatorja. Obstajati mora razlikovanje primerov, kjer delovanje
agentov pod krinko povzroči kaznivi namen, ki predhodno ni bil prisoten,
in tistih, kjer je bil povzročitelj že nagnjen k storitvi kaznivega dejanja.
V pričujočem primeru sta policista s ponudbo g. Teixeiri de Castro zgolj
razkrila že predhodno obstoječ kazniv namen. [
]
Končno, med postopkom je g. Teixeira de Castro imel priložnost spraševanja
obeh policistov in ostalih prič, kakor tudi možnost njihovega soočenja.
[
]
33. Komisija je menila, da je bilo kaznivo dejanje povzročeno in da je bila
vlagateljeva obsodba [
] rezultat dejanja policistov. [
]
34. Sodišče ponavlja, da je dopustnost dokazov primarno stvar regulacije
državnega prava in kot splošno pravilo za državna sodišča, da ocenijo dokaze
pred njimi. Naloga Sodišča po Konvenciji ni ugotovitev dopustnosti izjave
priče kot dokaz, ampak zagotovitev poštenosti celotnega postopka, vključno
z načinom sprejetja dokazov. [
]
35. Podrobneje, Konvencija ne izključuje zaupanja v vire, kot je anonimna
informacija, v preiskovalnih fazah kazenskega postopka in kjer to utemeljuje
narava kaznivega dejanja. Kakorkoli, uporaba njihovih izjav v sojenju na
sodišču za ugotovitev krivde pa je druga stvar. [
]
36. Uporaba policistov pod krinko mora biti omejena in jamstva zagotovljena
tudi v primerih, ki zadevajo borbo proti trgovini z drogo. Medtem, ko rast
organiziranega kriminala nedvoumno zahteva sprejetje primernih metod, pravica
do poštene sodne uprave vseeno drži tako pomembno mesto, da ne more biti
žrtvovana zaradi ekspeditivnosti. Splošna zahteva poštenosti, utelešena
v 6. členu, se nanaša na postopke, ki zadevajo vse vrste kaznivih dejanj,
od najenostavnejših do najzapletenejših. Javni interes ne more opravičiti
uporabo dokazov, ki so pridobljeni kot rezultat policijskega spodbujevanja.
37. [Sodišče upošteva razliko od primera Lüdi v. Švica (15. 6. 1992, Series
A no. 238)]
38. V pričujočem primeru je nujno določiti ali je delovanje policistov preseglo
delovanje agentov pod krinko. Sodišče navaja, da Vlada ni izjavila, da je
poseg policistov zavzemal del operacije proti trgovanju z drogo, odrejene
in nadzirane s strani sodišča. Niti se ne zdi, da so pristojne oblasti imele
dober razlog za sum g. Teixeire de Castro kot preprodajalca droge, nasprotno,
g. Teixeira de Castro ni imel nobenih kazenskih dosjejev in nobena predhodna
preiskava ni bila sprožena zoper njega. Resnično ni bil znan policistoma,
ki sta z njim prišla v stik preko posrednika V.S. in F.O.
Dalje, droga ni bila pri vlagatelju doma, pridobil jo je od tretje osebe,
ki jim jo je priskrbela od druge osebe. [
] Tudi ni dokazov, ki bi podprli
Vladino trditev, da je bil vlagatelj nagnjen k storitvi kaznivega dejanja.
Nujen sklep iz teh okoliščin je, da se policista nista omejila na preiskovanje
kazenske aktivnosti g. Teixeira de Castro na bistveno pasiven način, ampak
sta izvajala vpliv, kot je spodbujanje k izvršitvi kaznivega dejanja.
Končno, Sodišče navaja, da so domača sodišča v svojih odločitvah izjavila,
da je bil vlagatelj v glavnem obsojen na podlagi izjav policistov.
39. V luči vseh teh razmislekov, Sodišče zaključuje, da so dejanja policistov
presegla dejanja agentov pod krinko, saj so spodbudila kaznivo dejanje in
nič ne nakazuje na to, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno tudi brez njihovega
posega. Ta poseg in njegova uporaba v napadenem kazenskem postopku pomenita,
da je bil vlagatelj prikrajšan za pošteno sojenje direktno od začetka. Izhajajoč
iz tega je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena.
