Sodbe v slovenščini

E. v Norveška

HUDOC številka	REF00000219
Vlagatelj tožbe	E.
Tožena država	Norveška
Številka vloge	00011701/85
Objavljeno v	A181-A
Sestava sodišča	senat
Datum vložitve tožbe	/
Datum sodbe	29.08.1990
Obravnavani členi	5-4; 41
Izrek sodbe	Kršitev čl. 5-4; Premoženjska škoda - zahtevek zavrnjen; Nepremoženjska škoda - zadošča že ugotovljena kršitev
Ločena mnenja	Ne
Ključne besede	Sprožiti ali začeti postopek; Izpustitev v primeru nezakonitega odvzema prostosti; Pravično zadoščenje

E. v. NORVEŠKA

(Rur. Court H.R., 29. 8. 1990, Series A no. 181-A)

MINELLI v. ŠVICA

(Eur. Court H.R., 25. 3. 1983, Series A no. 62)

          [...] [G. Minelli je švicarski državljan, prebiva v kantonu Zürich in je po poklicu novinar. 27. januarja 1972 je v dnevnem časopisu objavil članek, ki gospoda Vassa in njegovo družbo Télé-Répertoire S.A. obtožuje goljufije. Pozval je k preiskavi doma, pisarne in ostalih prostorov g. Vassa ter, ob zagotovljeni uspešnosti preiskave, k njegovi aretaciji.
           Dejstva vlagateljevega članka so bila pred tem že vsebovana v članku drugega novinarja, g. Fusta, ki jih je objavil 19. 1. 1972. G. Fust navaja, da je omenjena družba za povečanje prodaje telefonskih imenikov uporabljala podpisane obrazce, ki so bili podobni telefonskim računom, kar po njegovem mnenju ustvarja občutek, da je takšno ravnanje običajno delo švicarskih poštnih oblasti.
           Télé-Répertoire S.A. in g. Vass sta zoper oba novinarja sprožila tožbo za kaznivo dejanje obrekovanja, storjeno preko tiska. Tožba zoper g. Minellija je bila vložena 29. 2. 1972, postopek pa je bil 3. julija 1974 na zahtevo g. Vassa ustavljen do zaključka procesa zoper g. Fusta. Postopek zoper novinarja Fusta se je končal 2. 9. 1975 z denarno kaznijo 200 CHF in plačilom stroškov 2. 800 CHF. 22. 8. 1975 je g. Vass zaprosil za nadaljevanje postopka zoper g. Minellija, kar je sodišče dovolilo in ob soglasju obeh strank določilo porotno sodišče. 21. 1. 1976 je slednje stranki pozvalo k predstavitvi njunih zahtevkov glede razdelitve stroškov, saj je bil primer zelo blizu zastaranja. 12. 5. 1976 je senat porotnega sodišča [Chamber of the Assize Court] ugotovil potek absolutnega roka štirih let, ki se je iztekel 27. 1. 1976, in zato zavrnil obravnavo. Določil je, da mora g. Minelli kriti dve tretjini sodnih stroškov - 374 CHF, kakor tudi povračilo 600 CHF zasebnima tožilcema za njune stroške. Sodišče se je pri tej odločitvi naslonilo na sodno prakso glede dodelitve stroškov, po kateri je ob oprostitvi zaradi kazenske neodgovornosti ali ob ustavitvi postopka zaradi smrti obdolženega potrebno vedeti, kakšna bi bila odločitev, če bi se ugotovila kazenska odgovornost, oziroma če bi obdolženi še živel. Enako mnenje je uporabilo tudi za ustavitev postopka zaradi zastaranja; „dolžnost plačila stroškov in izdatkov” je v takih okoliščinah „odvisna od odločitve, ki bi bila sprejeta, če ne bi bilo zastaranja”.
           Kasacijsko sodišče je menilo, da 2. odstavek 6. člena ne moremo razlagati v smislu, da mora biti dobra vera osebe, obtožene obrekovanja, domnevana, dokler ni dokazano nasprotno.
           G. Minelli je 20. 6. 1979 podal vlogo na Komisijo. V njej trdi, da pomeni odločitev o plačilu stroškov postopka in nadomestila izdatkov zasebnih tožilcev kazen na podlagi suma in zato krši 2. odstavek 6. člena Konvencije.]

I. Uporaba 2. odstavka 6. člena

           24. Glavni ugovor Vlade je, da pričujoči primer iz obsega [2. odstavka 6. člena] izpade tako ratione materiae kot tudi ratione temporis.

A. Področje uporabe 2. odstavka 6. člena v zvezi z obravnavano zadevo

           25. Kot je bilo rečeno, je 2. odstavek 6. člena v tem primeru neuporaben glede na lastnosti obravnavane tožbe in izvrševane funkcije senata porotnega sodišča.

1. Narava obravnavane obtožbe

           26. Vlada je sprejela dejstvo, da je bil g. Minelli „obdolžen kaznivega dejanja” v pomenu 2. odstavka 6. člena. Vendar pa meni, da zasebna tožba za obrekovanje v osnovnem načelu ni „kazenska zadeva”, ampak civilna. Pri tem se naslanja na pravno prakso Komisije, da je pravica do uživanja dobrega ugleda po učinku civilna pravica in da zasebni tožbeni postopek ne sodi v okvir 1. odstavka 6. člena.
           Komisija je pripomnila, da je prišlo s strani Vlade, do napačnega razumevanja in ni soglašala z njenim zagovorom: [...] pravica do dobrega ugleda je po svojem značaju civilna, oseba, ki se ji sodi zaradi obrekovanja, pa je brez dvoma predmet „kazenske obtožbe” in se potemtakem lahko sklicuje na 2. in 3. odstavek 6. člena. Vlagatelj je bil enakega mnenja.
           27. Sodišče mora dognati, ali je g. Minelli, ki je bil obtožen kaznivega dejanja, kar ni bilo sporno, moral odgovarjati na kazenske obtožbe zoper sebe. Kot se spominja Vlada, je domneva nedolžnosti, ki je zavarovana v 2. odstavku 6. člena, eden od elementov poštenega kazenskega postopka, ki ga zahteva 1. odstavek.
           28. Kršitev posameznikove civilne pravice v določenih primerih pomeni tudi kaznivo dejanje. Za določitev možnosti obstoja „kazenske obtožbe” mora nekdo v luči cilja 6. člena [...] raziskati položaj obtoženega - kot izhaja iz veljavnega domačega prava - predvsem zaščito pravice do obrambe.
           V Švici je obrekovanje vključeno med dejanja, ki so označena in kazniva po Zveznemu kazenskemu zakoniku. Pregon zaradi obrekovanja se lahko začne le, če žrtev vloži tožbo, vendar pa je vodenje pregona podvrženo Zakonu o kazenskem postopku posameznega kantona, v tem primeru kantona Zürich. Postopek lahko pripelje do kazni v obliki globe ali celo zapora, ki bo zapisan v sodnih kazenskih registrih.
           Sodišče zatorej nima pomislekov glede kazenske narave postopka zoper g. Minellija [...]

2. Narava izvrševane funkcije senata porotnega sodišča

           29. Vlada je izjavila, da je ob odločitvi o vprašanju stroškov po objavi ustavitve postopka zaradi zastaranja, senat porotnega sodišča kantona Zürich opravljal zgolj upravno funkcijo, ki je izrazito različna od njegove sodne funkcije: sprejel je namreč procesno odločitev, proti kateri je domneva nedolžnosti - ki ni bila nič več kot dokazno pravilo - neznatna.
           Po drugi strani pa je po mnenju Komisije 2. odstavek 6. člena uporabljiv za postopek, ki se konča brez sodbe v običajnem pomenu. Še več: v obravnavanem primeru je senat porotnega sodišča s sredstvi enega procesnega akta zavrnil nadaljnje postopanje z obtožbo in vlagatelju odredil plačilo dela sodnih stroškov in nadomestilo za tožnikove izdatke.
           30. Po mnenju Sodišča veže 2. odstavek 6. člena kazenske postopke v njihovi celoti, neodvisno od izida postopka, in ne izključno od pregleda vrednosti obtožbe.
           V kantonu Zürich je odločitev o dodelitvi stroškov normalni del kazenskega postopka za obrekovanje in je oblikovana tako, da s tem uredi določene posledice. [...]
           Na prvi pogled je vidno, da dva dela razlogov za odločitev ne moreta biti ločena: dodelitev stroškov je bila dodatek in nujno dopolnilo ustavitvi postopka: na obravnavi je to priznala tudi Vlada. To je jasno potrjeno z uporabljenimi ukrepi: prvi točki, ki je objavila nebranje obtožbe, je neposredno sledila točka, ki se je ukvarjala s stroški sodišča in nadomestilom za izdatke.

B. Vloga v okviru časovnih zahtev 2. odstavka 6. člena

           31. Po mnenju Vlade je odločitev, zoper katero se pritožuje vlagatelj, izpadla vsaj iz področja časovnih zahtev 2. odstavka 6. člena. Trdi, da je imel g. Minelli pravico do domneve nedolžnosti skozi celotni postopek, do 27. 1. 1976, ko je prišlo do zastaranja in je senat porotnega sodišča svoje delovanje omejil z objavo pravnih posledic zastaranja in nato z dodelitvijo stroškov.
           Komisija ne soglaša s takim argumentom. Po njenem mnenju se sodni postopek formalno lahko konča v več stopnjah in ne le v eni. V tem primeru je bila odločitev z 12. 5. 1976, s njenimi obsežnimi utemeljitvami, tista, ki je ustvarila zadnjo stopnjo.
           32. Sodišče soglaša s Komisijo. Zastaranje je domnevno ustavilo kazensko tožbo vloženo zoper vlagatelja, vendar je uradni procesni akt senata porotnega sodišča zahteval uveljavitev dejstva in natančno taka ugotovitev je vsebovana v odločitvi, proti kateri je podana pritožba. Najprej je zapisano, da „obtožba ne bo prebrana”, in nato, da mora „obtoženi” nositi dve tretjini sodnih stroškov in vsakemu zasebnemu tožilcu plačati nadomestilo njunih izdatkov. Te besede jasno kažejo, da je senat porotnega sodišča na zadnji stopnji postopka vlagatelja v pomenu 6. člena še vedno obravnaval kot „obdolženega kaznivega dejanja”.

C. Kratek povzetek

           33. 2. odstavek 6. člena je zato uporabljiv v obravnavanem primeru.

II. Skladnost z 2. odstavkom 6. člena

A. Omejitev naloge Sodišča

           34. Vlagatelj in Vlada soglašata, da primer odpira bistveno vprašanje: ali je skladno z domnevo nedolžnosti, da se osebi, ki je bila oproščena, ali pa je bil primer prekinjen, ustavljen, ali kot tu, končan zaradi zastaranja, ukaže naj plača sodne stroške in nadomestilo za izdatke?
           Kot je Vlada navedla v nadaljnjem zagovoru, je sistem, ki v določenih primerih dovoljuje privzem take rešitve, globoko vsajen v švicarsko pravno tradicijo: zagotovljen je v zvezni zakonodaji in v večini kantonov, vključno s kantonom Zürich, in je razvit v pravni praksi. Na drugi strani pa je po mnenju g. Minellija država tista, ki mora nositi vsa bremena kazenskega postopka, ne samo glede dokazov, temveč tudi glede stroškov.
           Po mnenju Komisije obravnavani sistem sam ne more nasprotovati 2. odstavku 6. člena. Kakorkoli, problem nastane, če utemeljitev sodne odločitve ali kak drug natančen in prepričevalen dokaz kaže na dejstvo, da je dodelitev stroškov izšla iz ocene obdolženčeve krivde.
           35. Sodišče v bistvu soglaša s Komisijo. Vendar želi poudariti [...], da se mora v postopkih, ki izhajajo iz posamezne vloge, kar se le da omejiti na pregled konkretnega primera, ki je pred njim. Zatorej ne odloča o zakonodaji Züricha in praksi in abstracto, temveč izključno o načinu, ki so ga uporabili proti vlagatelju.

B. Odločitev senata porotnega sodišča Kantona Zürich

           36. Po mnenju Vlade je odločitev z dne 12. 5. 1976 [...]vlagateljevo ravnanje presojala le „kot čisto hipotezo” za namen razdelitve stroškov: prizadevalo si je zgolj za oceno možnosti uspeha tožbe vložene s strani Télé-Répertoire S.A. in g. Vassa v primeru moralne ocene. V teh okoliščinah, tako trdi Vlada, ni prišlo do kršitve 2. odstavka 6. člena.
           Komisija je v svojem delu izrazila nasprotno stališče: po njenem mnenju je imel senat porotnega sodišča Kantona Zürich g. Minellija za krivega.
           37. V sodni odločbi bo domneva nedolžnosti kršena, če bo odločitev sodišča izražala stališče, da je obdolženi kriv - brez predhodno v skladu z zakonom dokazane krivde oziroma brez priložnosti uporabe svoje pravice do obrambe. To se lahko zgodi celo brez formalne ugotovitve; zadostuje obstoj razloga, ki napeljuje na to, da sodišče obdolženega smatra za krivega. Sodišče mora dognati, ali se je to zgodilo v primeru z dne 12. 5. 1976.
           38. Senat porotnega sodišča je svojo odločitev utemeljil na 293. členu Zakona o kazenskem postopku Züricha, ki v primerih zasebne tožbe za obrekovanje v posebnih okoliščinah dovoljuje odmik od pravila, po katerem stranka, ki izgubi, nosi sodne stroške in drugi stranki plača nadomestilo za njene izdatke. V luči züriške sodne prakse je [senat porotnega sodišča] utemeljil, da je v pričujočem primeru „nastop stroškov in izdatkov odvisen od sodbe, ki naj bi bila izrečena”, če ne bi potekel zakonski rok za zastaranje. Pri odločitvi o tej zadevi je upošteval štiri argumente: dejstvo, da je bil primer navidezno enak primeru novinarja Fusta, ki se je 2. 9. 1975 končal z obsodbo; resnost vlagateljevih obtožb proti g. Vassu; vlagateljevo zanemarjanje preverbe svojih trditev; negativni izid sodnega pregona proti g. Vassu iz l. 1972.
           Zaradi teh razlogov, ki so bili podani na dolgo in ne morejo biti ločeni od uporabljenih ukrepov, je senat porotnega sodišča zaključil, da bi, če ne bi bilo zastaranja, napadeni časopisni članek „zelo verjetno vodil k obsodbi” vlagatelja. Pri določitvi teh razlogov je senat ravnanje, obtoženo od zasebnih tožilcev, obravnaval kot dokazano. Nadalje: razlogi so temeljili na odločitvah, sprejetih na dveh drugih primerih, ki sta sicer zadevala ista dejstva, vendar so bila pravno različna od pričujočega primera, g. Minelli pa v njiju ni bil stranka.
           V tej smeri je senat porotnega sodišča pokazal, da je bil prepričan o krivdi g. Minellija, obdolženca, ki ni imel ugodnosti zagotovil, vsebovanih v 1. in 3. odstavku 6. člena. [...] Kljub odsotnosti formalne ugotovitve in navzlic uporabi določene previdne frazeologije („v vsej verjetnosti”, „zelo verjetno”) je senat naredil oceno, ki je nezdružljiva z domnevo nedolžnosti.
           Sodišče soglasno:
           - odloča, da je prišlo do kršitve 2. odstavka 6. člena Konvencije;
           - odloča, da mora zadevna država plačati vlagatelju 8,668.65 CHF za stroške in izdatke in zavrača ostale denarne zahtevke.

          1. - 6. [...]
           7. Vlagatelj pritožbe je norveški državljan, rojen leta 1948. Leta 1965 je bil udeležen v prometni nesreči, v kateri je utrpel resno poškodbo možganov in pozneje pokazal izrazito težnjo po agresivnih dejanjih.
           Leta 1967 je bil obsojen za [...] napad in povzročitev telesne poškodbe [...]
           8. Od leta 1973 do 1978 je bil približno štiri leta pridržan v Centralni bolnici v Telemarku ali Umobolnici v Reitgjerdetu v skladu s predpisi Zakona o duševnem zdravju.
           9. Leta 1978 je bil vlagatelj pritožbe po napadu na svojega očeta postavljen pod „sodno opazovanje”. Psihiatrično izvedensko mnenje je ugotovilo, da ni duševno bolan, da pa ima nerazvite in trajno oslabljene umske zmogljivosti in da pri njem obstaja jasna nevarnost storitve novih kaznivih dejanj. [...]
           10. [...]
           11. 3. julija 1978 se je tožeči organ odločil vlagatelja pritožbe zapreti v [...] Državno institucijo za kaznovalno in preventivno pridržanje Ila.
           12. - 19. [...]
           20. Med trajanjem pridržanja je bil vlagatelj pritožbe pred Okrajnim sodiščem Askerja in Baeruma spoznan za krivega za tri napade na jetniško osebje v Ili in Ullersmu in obsojen na šest mesecev zapora. [...]
           Sodišče je ugotovilo, da potrebuje psihiatrično pomoč [...] V skladu s tem je pooblastilo tožeči organ, da odredi varnostne ukrepe po 1. odstavku 39. člena Zakona o kazenskih sankcijah, razen pridržanja v varstvenem oddelku ali ukrepov v točkah (e) in (f) [glej točko 34 [...]]
           21. Po odsluženi kazni je bil vlagatelj pritožbe izpuščen 18. novembra 1983. 19. decembra 1983 je bil aretiran in pridržan, ponovno obtožen [istih] kaznivih dejanj. Na novo pridobljeno psihiatrično izvedensko mnenje je prišlo do istih zaključkov kot prejšnji dve.
           22. [...] Sodišče je za maksimalno dobo petih let pooblastilo tožeči organ, da odredi katerikoli ukrep po 39. členu [...]
           23. Vlagatelj pritožbe se je pritožil na Vrhovno sodišče zaradi odločitve o preventivnem pridržanju. 12. januarja 1985 je sodnik Rostad v imenu soglasnega sodišča izjavil:
           „[...] Ugotavljam, da so zahteve za odreditev preventivnega pridržanja izpolnjene. [...]”
           24. 7. Novembra 1985 je bil g. E po odločbi Ministrstva za pravosodje iz Ile premeščen v Ullersmo. [...]
           25. - 26. [...]
           27. [...] Ministrstvo za pravosodje je odločilo, naj se vlagatelj pritožbe izpusti iz Ullersma pod pogojem, da bo živel v hiši v Skienu pod nadzorstvom Službe za pogojne izpuste.
           28. 19. aprila 1988 je vlagatelj pritožbe napadel socialne delavce, ki so ga nadzorovali, in Ministrstvo za pravosodje je še istega dne odločilo, da bo preventivno nadzorstvo po točkah (a) in (c) 1. odstavka 39. člena vsaj za kratek čas zamenjalo s pridržanjem v varstveni ustanovi po točki (f). Vlagatelj pritožbe je bil premeščen v Okrajni zapor v Arendalu.
           29. 27. aprila je vlagatelj pritožbe začel postopek proti Ministrstvu za pravosodje pred Mestnim sodiščem v Oslu. Zatrjeval je nepravilnost odločitve z dne 19. aprila. 18. maja, med visečnostjo primera, je Ministrstvo za pravosodje odločilo, naj se vlagatelj pritožbe ponovno postavi pod preventivno nadzorstvo [...]
           30. Po več nasilnih incidentih je Ministrstvo za pravosodje 21. julija [...] odločilo, naj preventivno nadzorstvo v Skienu preneha in naj se vlagatelj pritožbe vrne v Ilo [...]
           Gospod E. je 3. avgusta, med sodnimi počitnicami, začel postopek pred Mestnim sodiščem v Oslu. V svoji vlogi je zahteval hiter postopek. [...]
           Primer je bil sprva dodeljen enemu, 8. avgusta pa drugemu sodniku. Po vrnitvi s počitnic dne 15. avgusta je sodnik pričel s pripravo obravnave, pri tem pa je naletel na težave pri iskanju stika z vlagateljevim odvetnikom, ki ga ni uspel navezati do 24. avgusta. [...] Obravnava je bila razpisana za 7. september, prvi dan, sprejemljiv za vse udeležene. [...]
           V svoji sodbi 27. septembra je sodišče zavrnilo vlogo. [...]
           31. [...]
           32. 11. januarja 1989 je bil vlagatelj pritožbe pred Okrajnem sodišči v Krageru spoznan za krivega groženj in napada [...] Še naprej je ostal pridržan v Ili po točki (e) 1. odstavka 39. člena. [...]
           33. [...]
           34. 39. člen Zakona o kazenskih sankcijah se glasi:
           „1. Če je sicer storjeno kaznivo dejanje [...] s strani nekoga z nerazvitimi ali trajno oslabljenimi umskimi zmogljivostmi in obstaja nevarnost, da bo kršitelj zaradi svojega stanja ponovil tako dejanje, lahko sodišče pooblasti tožeči organ, da kot varnostni ukrep:
           (a) kršitelju predpiše ali prepove določen kraj bivanja;
           (b) postavi kršitelja pod nadzorstvo policije ali posebej odrejenega nadzorstvenega svetovalca in mu naloži, da se jim javlja v določenih časovnih presledkih;
           (c) kršitelju prepove uživanje alkoholnih pijač;
           (d) kršitelju dodeli v varno zasebno nego;
           (e) kadar je to mogoče, kršitelja nastani v umobolnici, sanatoriju, domu za nego ali varstvenem oddelku v skladu s splošnimi predpisi, kot jih razglasi Kralj
           (f) pridrži kršitelja v zaporu
           [...]”
           35. - 47. [...]
           48. Vlagatelj pritožbe se je pritožil zaradi več kršitev 4. odstavka 5. člena Konvencije, ki se glasi:
           „ Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.”
           49. [...] Oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, je upravičena do „zakonitosti” odvzema prostosti ne le glede na zahteve domačega prava, temveč tudi glede na besedilo Konvencije [...]
           50. [...] Sodni nadzor mora biti dovolj širok, da lahko pretrese tiste pogoje, ki so bistveni za zakonit odvzem prostosti. [...]
           51. [...] Sodeče sodišče lahko poleg tega, da izreče določeno zaporno kazen, pooblasti tožeči organ - in posledično Ministrstvo za pravosodje - da naloži varnostne ukrepe, vključno s pridržanjem v varstvenem oddelku ali preventivnim pridržanjem v zaporu za določeno najdaljšo dobo. [...]
           52. - 59. [...]
           60. Sodišče najprej opaža, da je imel gospod E. možnost, da pred rednim sodiščem izpodbija vsako odločitev Ministrstva, da mora ostati pridržan ali se vrniti v varstvo [...]
           Sodišče zaključuje, da v tem pogledu Konvencija ni bila prekršena.
           61. [...]
           62. Če norveško sodišče meni, da sporna upravna odločba ni sprejemljiva, je zaključek sodbe navadno le ugotovitev o neveljavnosti akta. Toda Sodišče zadovoljuje dejstvo, da bi v primeru neveljavnosti odločbe o pridržanju norveško sodišče lahko - v skladu s splošnimi pravili sodnega nadzora - odredilo izpustitev osebe. Ukaz za takojšnjo izpustitev bi lahko temeljil na 148. členu Zakona o civilnem postopku, po katerem sme sodišče na podlagi zahteve odločiti, da je mogoče sodbo izvršiti še pred pravnomočnostjo, če „tako zahtevajo posebne okoliščine”. [...]
           Glede na to v tem pogledu nismo odkrili kršitve 4. odstavka 5. člena.
           63. Po mnenju vlagatelja pritožbe čas približno dveh mesecev od začetka postopka pred Mestnim sodiščem v Oslu 3. avgusta do izdaje sodbe 27. septembra ne ustreza pojmu „hitro”. [...]
           63. [...]
           64. Sodnik, ki mu je bil primer dodeljen, je potreboval nekaj časa za opravo nujnih poizvedb. Toda jasno je, da so bile začetne zamude povezane z vložitvijo pritožbe v času sodnih počitnic. Konvencija pa zahteva, da države stranke organizirajo svoje pravosodne sisteme tako, da se sodišča lahko podredijo nekaterim zahtevam (glej sodbo v primeru Bezicheri, 25. 10. 1989, Series A no. 164). Da se zagotovi hitrost obravnavanja zadev, so sodne oblasti zavezane izvesti potrebne priprave tudi v času počitnic, kar je še posebej pomembno, če je na kocki posameznikova osebna svoboda. [...]
           65. Revizijski postopek nikakor ni bil opravljen „hitro”, zato je prišlo do kršitve 4. odstavka 5. člena.