| HUDOC številka | REF00000499 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | ALLENET de RIBEMONT |
| Tožena država | Francija |
| Številka vloge | 00015175/89 |
| Objavljeno v | A308 |
| Sestava sodišča | senat |
| Datum vložitve tožbe | / |
| Datum sodbe | 10.02.1995 |
| Obravnavani členi | 6-1; 6-2; 41 |
| Izrek sodbe | Kršitev čl. 6-2; Kršitev čl. 6-1; Premoženjska škoda - denarna odškodnina; Nepremoženjska škoda - denarna odškodnina; Prisoditev stroškov in izdatkov - v okviru postopka po Konvenciji; Nepristojnost - sodna odredba / prepoved državi |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Obdolžen kaznivega dejanja; Domneva nedolžnosti; Razumen rok; Pravično zadoščenje; Premoženjska škoda; Nepremoženjska škoda; Celovita ocena |
Jean de Broglie, poslanec in bivši minister, je bil 24. decembra 1976
umorjen pred vrati pritožnikovega stanovanja. Pravkar se je vračal z obiska
pri svojem finančnem svetovalcu, s katerim je nameraval skleniti pogodbo
o solastništvu pariške restavracije La Rotisserie de la Reine Pedauque.
Družbo sta nameravala financirati s posojilom, ki ga je najel umorjeni in
bi ga moral tudi odplačati.
Enota pariške policije je 27. in 28. decembra 1976 aretirala več oseb, med
njimi tudi navedenega finančnega svetovalca. 29. je aretirala Alleneta de
Ribemonta.
Na tiskovni konferenci 29. decembra 1976 o policijskem proračunu za prihodnje
leto so notranji minister, Michel Poniatowski, direktor pariške kriminalistične
službe, Jean Ducret, in vodja policijske enote, višji inšpektor Pierre Ottaviola,
odgovorili na zastavljeno vprašanje, ki je bilo povezano s to zadevo.
Dva francoska televizijska kanala sta prispevek z omenjene tiskovne konference
predvajala v svojih poročilih. V poročilih sta gledalcem sporočila:
Poročila TF1
Roger Giquel, voditelj dnevnika: [...]Minister za notranje zadeve je včeraj
zvečer javnosti na tiskovni konferenci povedal naslednje in to kljub temu,
da primer de Broglie še ni povsem raziskan.
Poniatowski: Akcija je zaključena. Z aretacijo De Varge-Hirscha so vsi osumljenci
v priporu. Zgodba je zelo enostavna. Garancijo za bančno posojilo de Broglie
bi moral plačati Varga-Hirsch in de Ribemont.
Novinar: Gospod višji inšpektor, kdo je bil ključna oseba v tem primeru?
De Varga?
Ottavioli: Mislim, da je bil De Varga.
Ducret: Udeleženci umora so bili napeljevalec De Varga in pomočnik de Ribemont.
Načrt za umor je sestavil poročnik Simone, morilec pa je Freche.
Giquel: Izjave, kot vidite, vsebujejo vrsto navedb. Policija je zaradi tega
prejela vrsto kritik z Ministrstva za pravosodje. Čeprav sta bila višji
inšpektor in Ducret previdna pri dajanju izjav.
Poročila Antenne 2
Daniel Bilalian, poročevalec: [...]Policija je zvečer raziskala zadevo.
Znana sta motiv in ime morilca.
Ducret: Organizator umora je detektiv poročnik Simone, morilec pa Freche.
Ottavioli: Res je. Lahko [...] vam potrdim, da je umor posledica finančnega
sporazuma med žrtvijo, de Brogliem in Allenet de Ribemontom ter Vargo.
Poniatowski: Zgodba je zelo enostavna. De Broglie je bil porok za posojilo,
glavna dolžnika pa sta bila Varga-Hirsch in de Ribemont.
Novinar: Višji inšpektor, kdo je bil ključni akter v zadevi? De Varga?
Ottavioli: Mislim, da je moral biti De Varga.
Jean-Francois Luciani, novinar: posojilo je bilo zavarovano z Jean de Broglievo
zavarovalno polico za primer smrti v vrednosti štiri milijone frankov. Zavarovalnica
je dolžna znesek v primeru njegove smrti izplačati Pierre de Vargi-Hirschu
in Allenet de Ribemontu. Do preobrata je prišlo včeraj zvečer, ko je policijski
uslužbenec Guy Simone. Priznal je, da je on organiziral umor, zanj pa je
tudi posodil pištolo. Za tri miljone frankov je najel plačanega morilca
Gerarda Frecheja, ki je v izvršitev vključil še dve drugi osebi. Policija
jih je Simoneja odkrila, ker je bilo njegovo ime vpisano v Jean de Brogliev
dnevnik, in ker se je umor zgodil pred stanovanjsko zgradbo na 2 rue des
Dardanelles. To se je zgodilo mimo načrta. Zdi se, da so žrtev želeli odpeljati
nekam drugam, vendar se je Jean de Broglie temu uprl. S tem so storili prvo
napako. Varga in Ribemont mu nato očitno nista hotela plačati. To je pripeljalo
do več skrivnih sestankov v lokalih, kjer so se zadrževali kriminalisti
in tajni sodelavci in na koncu do aretacije storilcev. Drugo napako je naredil
Simone. Predno se je srečal s Frechejem, se je dobil še z drugim plačanim
morilcem, ki ni pristal na umor, je pa očitno, da se je o njem pogovarjal
z vrsto drugim oseb. Policija se je pri razkritju kaznivega dejanja naslonila
na dve dejstvi. Prvič, do umora je prišlo v rue des Dardanelles, ko je Jean
de Broglie odhajal iz De Varginega stanovanja. To nedvomno potrjuje povezavo
med De Vargo in morilcem. Drugič, De Vargina preteklost ni bila povsem čista
in policija ga je štela za pravnega svetovalca s sumljivo preteklostjo.
Ti dve dejstvi in preko šestdeset preiskovalcev je pripeljalo policijo do
odkritja morilca.
Bilalian: Epilog primera je sovpadal s sejo vlade o javni varnosti [...]
Allenet je bil 14. januarja 1977 aretiran in obtožen zaradi pomoči pri naklepnem
umoru. Na prostost je prišel 1. marca 1977, sodišče pa je postopek ustavilo
21. marca 1980 [...]
Allenet de Ribemont je 24. maja 1989 vložil pritožbo na Komisijo. Navaja,
da so izjave ministra za notranje zadeve na tiskovni konferenci dne 29.
decembra 1976 poseg v njegovo pravico do nedolžnosti, ki mu jo jamči 2.
odstavek 6. člena EKČP, [...]in da postopek zato ni bil po 1. odstavku 6.
člena EKČP nepristranski ter je trajal nerazumno dolgo.
Komisija je odločala le o kršitvi pravice do domneve nedolžnosti in pravice
do sojenja v razumnem roku. 12. oktobra 1993 je soglasno ocenila, da je
podana kršitev 1. in 2. odstavka 6. člena EKČP.
Francoska vlada se je pritožila na odločitev Komisije.
Francoska vlada se je v pritožbi sklicevala na primer Minelli v. Švica z
dne 25. marca 1983. Domnevo nedolžnosti lahko krši le sodna oblast v postopku,
ki se konča z obsodilno sodbo, če je bilo sodišče ves čas vnaprej prepričano,
da je obdolženi kriv.
Komisija je poudarila, da je domneva nedolžnosti procesno jamstvo v kazenskih
postopkih, po obsegu pa ne zavezuje le sodne veje, ampak tudi ostale veje
oblasti.
Naloga sodišča je ugotoviti ali je podana kršitev pritožnikove pravice iz
2. odstavla 6. člena EKČP (glej mutatis mutandis sodbo Sekanina v. Avstrija
z dne 25. avgusta 1993, A št. 266-A, str. 13, pogl. 22).
Domneva nedolžnosti iz drugega odstavka spada v sklop pravice do poštenega
sojenja iz prvega odstavka (glej tudi sodbo Dewer v. Belgija z dne 27. februarja
1980, A št. 35, str. 30 pogl. 56 in sodbo Minelli, citirano zgoraj, str.
15, pogl. 27). Do kršitve pride, če sodišče obdolženca spozna za krivega,
čeprav tožilstvo ne dokaže kaznivega dejanja po zakonitem postopku. Ni potrebna
formalna trditev o krivdi, zadostuje kakršnakoli trditev, ki kaže na obdolženčevo
krivdo ( glej prej citirano sodbo Minelli, str. 18, pogl. 37).
2. odstavek 6. člena EKČP nima omejenega obsega kot to zatrjuje francoska
vlada. Sodišče ocenjuje, da je prišlo do kršitev predhodno citiranih sodb
Minelli in Sekanina, čeprav je sodišče v prvem primeru obtožbo zavrnilo
zaradi zastaranja kaznivega dejanja, v drugem pa je obdolženca oprostilo
obtožbe. Podobno je odločilo tudi v ostalih primerih, kjer ni prišlo do
obsodbe (glej sodbo Adolf v. Avstrija z dne 26. marca 1982, A št. 49, in
sodbo Lutz, Englert in Nolkenbockhof v. Nemčija z dne 25. avgusta 1987,
A 123-A, 123-B in 123-C).
Sodišče je že večkrat opzorilo na potrebo po razlagi EKČP, ki bo jamčila
praktično in učinkovito varstvo posameznih človekovih pravic in ne teoretično
in iluzorno varstvo (glej sodbo Artico v. Italija z dne 13. maja 1980, A
št. 37, str. 16, pogl. 33; sodbo Soering v. Združeno Kraljestvo z dne 7.
julija 1989, A št. 161, str. 34, pogl. 87; in sodbo Cruz Varas in ostali
v. Švedska z dne 20. marca 1991, A št. 201, str. 36, pogl. 99). Navedeno
velja tudi za 2. odstavek 6. člena.
Sodišče meni, da lahko pravico do domneve nedolžnosti krši poleg sodišča
tudi katerikoli drug organ
Policija je Alleneta de Ribemonta 29. decembra 1976 pravkar aretirala. Čeprav
še ni bil uradno obtožen za pomoč pri naklepnem umoru, se je preiskava začela
že nekaj dni pred njegovo aretacijo in je tako bil oseba, ki je obdolžena
za kaznivo dejanje v skladu z 2. odstavkom 6. člena EKČP. Oba policijska
uslužbenca s tiskovne konference sta bila neposredno vpletena v preiskavo
primera. Izjave med preiskavo , ki jih je podal tudi minister za notranje
zadeve, so bile sad in neposredna povezava s preiskavo. 2. odstavek 6. člena
se zaradi vsega navedenega sme uporabiti za ta primer.
1. Tiskovna konferenca
10. člen EKČP jamči pravico do pridobivanja in sodelovanja pri sprejemanju
informacij. 2. odstavek 6. člena zato ne prepoveduje organov pred poročanjem
javnosti o trenutnih kazenskih preiskavah, toda zahteva spoštovanje diskretnosti
in skrajno previdnost, če naj bo v skladu s pravico do nedolžnosti.
2. Navedbe spornih izjav
Komisija je sprejela pritožnikove navedbe in je ocenila, da so izjave ministra
za notranje zadeve, višjega inšpektorja in direktorja kriminalistične službe
nezdružljive z domnevo nedolžnosti. Allenet de Ribemont je bil takrat v
očeh policije eden od napeljevalcev za umor de Broglie.
Francoska vlada je zatrjevala, da so bile izrečene trditve v povezavi s
tekočimi preiskavami in tako ne pomenijo kršitve domneve nedolžnosti, ker
niso obvezujoče za sodišče in se lahko v teku nadaljnje preiskave izkažejo
za neresnične. Obdolženec je bil obtožen šele dva tedna po tiskovni konferenci
in preiskovalni sodnik je na koncu preiskavo ustavil.
Sodišče ocenjuje, da so bili visoki policijski uslužbenci trdno prepričani,
da imajo v rokah pravega udeleženca kaznivega dejanja in kasnejšega sostorilca
umora. To pa je nedvoumna potrditev storilčeve krivde, ki je v javnosti
povzročila prepričanje o krivdi, in je tudi vplivala na sodno presojo dejstev.
Zato gre za kršitev 2. odstavka 6. člena [...]
1. z osmimi glasovi proti enemu odločilo, da je podana kršitev 2. odstavka 6. člena EKČP. [...]
