| HUDOC številka | REF00001216 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | BLADET TROMSO IN STENSAAS |
| Tožena država | Norveška |
| Številka vloge | |
| Objavljeno v | Reports 1999-III |
| Sestava sodišča | veliki senat |
| Datum vložitve tožbe | / |
| Datum sodbe | 20.05.1999 |
| Obravnavani členi | 10-1; 10-2; 41 |
| Izrek sodbe | Kršitev čl. 10; Premoženjska škoda - denarna odškodnina; Prisoditev stroškov in izdatkov - v okviru postopka po Konvenciji |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Svoboda izražanja; Vmešavanje; Varovanje ugleda drugih; Varstvo pravic drugih; Sorazmernost; Okvirno polje presoje; Dolžnosti in odgovornosti; Nujno v demokratični družbi |
g. L. Wildhaber, predsednik,
ga. E. Palm,
g. A. Pastor Ridruejo,
g. G. Bonello,
g. J. Makarczyk,
g. R. Türmen,
g. J. P. Costa,
ga. F. Tulkens,
ga. V Stráznická,
g. W. Fuhrmann,
g. M. Fischbach,
g. V. Butkevych,
g. J. Casadevall,
ga. H. S. Greve,
g. A. B. Baka,
g. R. Maruste,
ga. S. Botoucharova,
in tudi ga. M. de Boer-Buquicchio, namestica vodje sodne pisarne,
na nejavnih sejah dne 27. in 28. januarja ter 21. aprila 1999 sprejelo naslednjo sodbo, izdano na zadnji navedeni datum:
POSTOPEK
1. Zadevo sta Sodišču, ustanovljenem v skladu s prejšnjim 19. členom Konvencije, predložili Evropska komisija za človekove pravice (ťKomisijaŤ), dne 24. septembra 1998, in norveška vlada (ťVladaŤ) dne 29. oktobra 1998, v trimesečnem roku, določenem v prejšnjih členih 32 § 1 in 47 Konvencije. Zasnovana je na pritožbi (št. 21980/93) proti kraljevini Norveški, ki jo je pri Komisiji v skladu s prejšnjim 25. členom dne 10. decembra 1992 vložila družba z omejeno odgovornostjo, ustanovljena po norveški zakonodaji, Bladet Tromso A/S, ki izdaja časopis Bladet Tromso, ter njen nekdanji urednik g. Pal Stensaas, norveški državljan.
Predlog Komisije se je nanašal na prejšnja člena 44 in 48 Konvencije ter na deklaracijo, s katero je Norveška priznala obligatorno sodno pristojnost Sodišča (prejšnji 46. člen), pritožba Vlade pa se je nanašala na prejšnja člena 44 in 48. Predmet predloga Komisije in pritožbe je bil doseči odločitev, ali dejstva te zadeve razkrivajo kršitev obveznosti tožene države iz 10. člena Konvencije.
2. V odgovor na povabilo v skladu s členom 35 § 3 (d) prejšnjega Poslovnika Sodišča B sta pritožnika za zastopanje pred Sodiščem pooblastila odvetnika (prejšnji 31. člen Poslovnika).
3. Potem, ko je dne 1. novembra 1998 začel veljati Protokol št. 11, ter v skladu z njegovim členom 5 § 5, je bila zadeva dodeljena Velikemu Senatu Sodišča. Veliki Senat so ex officio sestavljali naslednji člani: ga. H. S. Greve, sodnica, ki je bila izvoljena glede na Norveško (člen 27 § 2 Konvencije in člen 24 § 4 Poslovnika), g. L. Wildhaber, predsednik Sodišča, ga. E. Palm, podpredsednica Sodišča, in g. J.-P. Costa in g. M. Fischbach, podpredsednika Sekcije (člen 27 § 3 Konvencije in člen 24 §§ 3 in 5 (a) Poslovnika). Ostali člani, ki so sestavljali Veliki Senat, so bili: g. A. Pastor Ridruejo, g. G. Bonello, g. J. Makarczyk, g. P. Kuris, g. R. Türmen, ga. F. Tulkens, ga. V. Stráznická, g. V. Butkevych, g. J. Casadevall, g. A. B. Baka, g. R. Maruste in ga. S. Botoucharova (člena 24 § 3 in 100 § 4 Poslovnika). Kasneje je g. W. Fuhrmann, nadomestni sodnik, zamenjal g. Kurisa, ki v nadaljnjem postopku ni mogel več sodelovati (člen 24 § 5 (b) Poslovnika).
4. G. Wildhaber se je o organizaciji pisnega postopka preko sodne pisarne posvetoval s pooblaščencem Vlade, odvetniki pritožnikov in delegatom Komisije. V skladu z nato sprejetim sklepom je sodna pisarna prejela memoranduma pritožnikov in Vlade dne 5. januarja 1999. Dne 15. januarja 1999 je sekretar Komisije navedel, da bo delegat predložil svoje navedbe pri obravnavi.
Vlada in pritožnika sta predložila dodatne navedbe v zvezi z 41. členom Konvencije na različne datume med 29. januarjem in 17. marcem 1999.
5. V skladu s predsednikovo odločitvijo je bila javna obravnava v stavbi Human Rights Building v Strasbourgu, dne 27. januarja 1999.
Pred Sodiščem so nastopili:
a) predstavniki Vlade
g. F. Elgesem, pravobranilec, Urad državnega pravobranilca (civilne
zadeve), agent,
g. T. Stabell, namestnik državnega pravobranilca (civilne zadeve),
g. K. Kallerud, višji državni tožilec, urad direktorja javnega
tožilstva, svetovalca;
b) za pritožnika
g. K. Boyle, odvetnik,
g. S. Wolland, odvetnik, zastopnik;
c) za Komisijo
g. A. S. Arabadjiev, delegat;
Sodišče je poslušalo izjave g. Arabadjieva, g. Wollanda, g. Boyla, g. Elgesema in g. Stabella.
O DEJSTVIH
Ozadje zadeve
6. Prvi pritožnik je družba z omejeno dogovornostjo Bladet Tromso A/S, ki izdaja dnevni časopis Bladet Tromso v mestu Tromso. Drugi pritožnik, g. Pal Stensaal, je bil urednik tega časopisa. Rodil se je l. 1952 in prebiva v mestu Nesbrua v bližini Osla.
Tromso je glavno mesto pokrajine na severnem delu Norveške, središče norveške industrije lova na tjulnje, in ima univerzo, v kateri je tudi mednarodni center za polarne raziskave.
V spornem obdobju je bila naklada časopisa Bladet Tromso približno 9000 izvodov dnevno. Kot drugi lokalni časopisi v Norveški, je bil tudi Bladet Tromso redni vir novic Norveške poročevalne agencije (ťNTBŤ).
7. G. Odd F. Lindberg je bil na ladji za lov na tjulnje M/S Harmoni (ťHarmoniŤ) v sezoni leta 1987 kot neodvisni novinar, avtor in fotograf. Več njegovih člankov, ki so se nanašali na tisto sezono, je bilo objavljenih v Bladet Tromso. Ti članki niso bili sovražni lovu na tjulnje. Dne 3. marca 1988 je g. Lindberg na Ministrstvo za ribištvo poslal prošnjo, da bi ga imenovalo za inšpektorja pri lovu na tjulnje za sezono leta 1988 na ladji Harmoni. Dne 9. marca je bil imenovan za inšpektorja in v tej funkciji je bil na ladji Harmoni od 12. marca do 11. aprila 1988, ko se je ta vrnila v pristanišče v Tromsu. Od tedaj pa do 20. julija 1988 je Bladet Tromso objavil šestindvajset člankov o inšpekciji g. Lindberga.
8. Dne 12. aprila 1998 je Bladet Tromso objavil intervju z g. Lindbergom, v katerem je med drugim izjavil, da so nekateri lovci na tjulnje na ladji Harmoni prekršili predpise Pravilnika o lovu na tjulnje iz leta 1972 (forskrifter for utovelse av selfangst) kot je bil dopolnjen leta 1980 -, ki ga je izdalo Ministrstvo za ribištvo. Naslov članka je bil (vsi spodnji citati so prevedeni iz norveščine):
Raziskava razkrije surove metode lova v West Iceu
Sramotne kršitve predpisov
V uvodu v članke so citirali g. Lindberga (z velikim tiskom)
ťČe bo lov na tjulnje še naprej dovoljen, morajo nekateri lovci prenehati s trenutnim načinom ubijanja tjulnjev. V zadnjih dveh zimah, ki sem jih preživel v Severnem ledenem morju, sem odkril veliko metod, ki so nedvomno v protislovju s sprejemljivimi metodami lova na tjulnje. Kakorkoli, rad bi poudaril: le nekaj lovcev uporablja take metode in ti delajo škodo industriji (lova na tjulnje) in dobre argumente organizaciji Greenpeace. To je obžalovanja vredno in popolnoma nepotrebno!Ť
V intervjuju je g. Lindberg, med drugim, še izjavil:
ťČe bo lov na tjulnje še naprej dovoljen in moje mnenje je, da bi moral biti -, bi moral biti na vsaki ladji inšpektor, ki bo zagotovil, da bodo živali ubijali na primeren način, ne pa, da trpijo po nepotrebnem.
Toda, naj poudarim: sem za lov na tjulnje, a treba ga je opravljati zgledno.Ť
Gospod Lindberg pravi, da so mu lovci grozili, naj svoja opažanja in izkušnje pri lovu na tjulnje na West Iceu ohrani zase. Zato ne želi govoriti o podrobnostih
ťO tem bom govoril v poročilu, ki ga bom napisal Ť
Članek ne omenja lovcev po imenih in ne navaja nikakršnih podrobnosti
o očitanih nezakonitih lovskih metodah.
9. V obrambo pred obtožbami, navedenimi v zgornjem članku z dne 12. aprila 1988, so kapitan ladje Harmoni in trije člani posadke dali intervju, ki ga je Bladet Tromso objavil 13. aprila. V uvodu glavnega dela intervjuja je med drugim pisalo z velikim tiskom:
ťPosadka Harmoni je resnično ogorčena. Trditev ťraziskovalcaŤ g. Lindberga o metodah surovega ubijanja s strani lovcev na tjulnje ne moremo mirno prenesti. ťIzjave g. Lindberga so očitna laž. Rad bi bil raziskovalec, a sploh ne ve, o čem govori,Ť pravi g. Kvernmo (član posadke).Ť
V ločenem intervjuju z g. Kvernmojem z naslovom ťPočutijo se užaljeneŤ, ga je časopis citiral (v uvodu, v povečanem tisku):
ťNe vem, kaj skuša g. Lindberg doseči s svojimi obtožbami, da surovo pobijamo tjulnje. A počutimo se užaljene in ne želimo nositi teže teh žalitev.Ť
Kasneje je v intervjuju g. Kvernmo navedel:
ť G. Lindberg nas opisuje kot krvoločne morilce, a mi se držimo predpisov in smo človeški Ť
10. Uradno poročilo g. Lindberga o lovski odpravi je bilo dokončano 30. junija 1988, dva meseca in pol po koncu odprave, kar je znatno več časa, kot ga ponavadi dodelijo za pripravo takih poročil, ter po tem, ko je Ministrstvo za ribištvo že opravilo preiskavo odprave. Na Ministrstvu so poročilo prejeli 11. julija 1988, zaradi obdobja dopustov pa ga niso takoj pregledali.
V svojem poročilu je g. Lindberg navedel vrsto kršitev predpisov o lovu na tjulnje in pri tem navedel imena petih članov posadke. Med drugim je izjavil:
ťOpazil sem tudi, da so nekateri (tjulnji), ki so jih ustrelili tako, da so se zdeli mrtvi, ťoživeliŤ med odiranjem kože Večkrat sem videl, da so živali, ki so jih ťživeŤ odirali, kazale znake, da so njihovi možgani še električno dejavni.Ť
G. Lindberg je priporočil prisotnost inšpektorja za lov na tjulnje na vsaki ladji, organizacijo obveznega usposabljanja za vse lovce začetnike ter preverjanje njihovega poznavanja predpisov. Končno je g. Lindberg predlagal tudi dopolnilo k predpisom glede ubijanja odraslih tjulnjev pri samoobrambi.
Sklep, da se poročilo ne objavi
11. Ministrstvo za ribištvo se je začasno odločilo (glej 14. odstavek spodaj), da poročila g. Lindberga ne bo javno objavilo, sklicujoč se na 5. točko 6.člena Zakona o dostopu javnosti do dokumentov s področja javne uprave iz leta 1970 (lov om offentlighet i forvaltningen, Zakon št. 69 z dne 19. junija 1970). Po tej določbi je imelo Ministrstvo pooblastila za sklep, da poročilo ne bo dostopno javnosti, ker je vsebovalo navedbe o kršitvah zakona.
Članek, ki ga je objavil Bladet Tromso dne 15. julija 1988, je navedel naslednje opazke o odločitvi Ministrstva:
ť ťPoročilo je take narave, da smo se odločili, da ga ne bomo
objavili,Ť pravi (svetovalec z Ministrstva). ťZaekrat smo ga šele
prebrali. Ko bomo imeli čas, da ga podrobno preučimo, ga bomo
poslali Ribiškemu inšpektoratu in Svetu za lov na tjulnje. A najprej
bomo preučili vse informacije, ki nam jih je posredoval inšpektor
g. Lindberg, posebej, kar se tiče dogodkov, ki jih bi lahko obravnavali
po Kazenskem zakoniku. Vsakdo, ki je v poročilu osebno omenjen,
se bo lahko branil in zagovarjal.ŤŤ
Sporna članka, objavljena 15. in 20. julija 1988
12. V zgoraj omenjenem članku z dne 15. julija 1988 je časopis Bladet Tromso, ko je prejel kopijo poročila, ki ga je g. Lindberg posredoval Ministrstvu za ribištvo, objavil nekaj njegovih izjav v zvezi z očitanimi kršitvami predpisov o lovu na tjulnje s strani članov posadke ladje Harmoni. Naslovi na prvi strani so bili naslednji:
ťŠokantno poročiloŤ
ťTjulnje odirajo živeŤ
V besedilu na prvi strani je pisalo:
ťInšpektor za lov na tjulnje g. Lindberg v svojem šokantnem poročilu o zadnji sezoni kritizira norveške lovce na tjulnje. V njem govori o nezakonitih metodah pobijanja, pijanih članih posadke in nezakonitem začetku lova pred začetkom sezone lova. V poročilu navaja tudi, da so ga besni lovci pretepli in mu grozili, da ga bodo udarili po glavi s harpuno (hakapik), če ne bo o dogodkih molčal. ťNarava poročila je taka, da smo sklenili, da ga ne bomo objavili,Ť pravi predstavnik Ministrstva za ribištvo.Ť
13. Dne 19. in 20. julija 1988 je Bladet Tromso objavil celotno poročilo v dveh delih. V uvodu prvega dela je pisalo:
ť V zadnjih dneh je (poročilo g. Lindberga) povzročilo znaten nemir med lovci na tjulnje. V večjem delu poročila g. Lindberg zelo resno napada poklic, ki so mu že nasprotovali tako na državni, kot na mednarodni ravni. V več odzivih časopisu Bladet Tromso je jasno navedeno, da je g. Lindberg agent organizacije Greenpeace.
G. Lindberg nam je dal v vpogled svoje zapiske z odprave. Ministrstvo za ribištvo od tedaj poročilo obravnava kot zaupno, ker so bila med drugim navedena imena več oseb, v zvezi z njimi pa omenjene kršitve predpisov. Imena smo izbrisali
Poročilo ni le pristranska kritika G. Lindberg je namreč tudi pohvalil številne člane posadke Piše tudi, da je naklonjen lovu na tjulnje, ne pa načinu, ki so ga uporabljali tega leta na West Iceu.Ť
Drugi del poročila g. Lindberga, ki je bil objavljen v Bladet Tromso dne 20. julija 1988, je vseboval naslednje izjave (s črnilom so bila prečrtana imena članov posadke, ki so navedeni v oklepaju):
ťOb 11.45 je (član posadke) do smrti pretepel tjulnjico vrste, na katero je lov prepovedan, ki je branila svojega mladičaŤ
ťOb 14.40 je (član posadke) do smrti pretepel tjulnjico vrste, na katero je lov prepovedan, ki je branila svojega mladičaŤ
ťOb 15.00 je (član posadke) do smrti pretepel grenlandsko tjulnjico , na katero je lov prepovedan.Ť
ťIstega dne sem kapitana opozoril, da (član posadke) ni ubijal mladičev v skladu s predpisi (se pravi,. zadel je enega z ostjo (harpune), nato pa ga vlekel za seboj).Ť
ťOb 15.00 je (član posadke) do smrti pretepel grenlandsko tjulnjico , ki je branila svojega mladičaŤ
ťOb 19.00 je (član posadke) ubil grenlandsko tjulnjico , ki je branila svojega mladičaŤ
Lov na to vrsto tjulnjev je bil leta 1987 zakonit.
Objave časopisa Bladet Tromso v zvezi z afero, v obdobju od 15. do 20. julija 1988
14. Dne 15. julija je Bladet Tromso objavil članek:
ťSlabe delovne razmere?
Ali imajo oblasti primeren nadzor nad lovom na tjulnje, kot ga zdaj izvajajo? Ali inšpektorji Ministrstva delajo v takih pogojih, da lahko posredujejo le nepristranska poročila o lovu na tjulnje, ali pa so postali preveč odvisni od svojih dobrih odnosov z lovci na tjulnje? Z drugimi besedami, ali so inšpektorji dovolj neodvisni pri svojem nadzoru na ladjah za lov na tjulnje?
To so vprašanja, ki jih je Bladet Tromso prejel od oseb, ki to industrijo dobro poznajo, a se iz različnih razlogov nočejo izpostaviti javnosti. Razlog za ta vprašanja je poročilo, ki ga je g. Lindberg posredoval svojemu delodajalcu, Ministrstvu za ribištvo. G. Lindberg je bil imenovan za inšpektorja za lov na tjulnje na ladji, ki je registrirana v Tromsu in se imenuje Harmoni, v sezoni leta 1988. Njegovo poročilo je tako kritično, da se je Ministrstvo odločilo, da bo zaenkrat ostalo ťzaupnoŤ , svetovalec z Ministrstva pa priznava, da še nikoli poprej ni prejel poročila inšpektorja za lov na tjulnje, ki bi bilo ťtako neugodno, kot je toŤ.Ť
15. Dne 18. julija 1988 je Bladet Tromso objavil še en intervju
s članom posadke g. Kvernmojem, z naslovom ťResne kritike na račun
inšpektorja za lov na tjulnje: Obtožbe so popolnoma neosnovaneŤ.
Napis pod fotografijo na naslovni strani pravi:
ťGole laži. ťGlede na novice, ki so se pojavile v javnih občilih v zvezi s poročilom (g. Lindberga), bi njegove izjave označil kot gole laži,Ť pravi g. Kvernmo. (G. Kvernmo) zahteva, da poročilo nemudoma izročijo (posadki). Pri tem ga podpirata dva sodelavca, g. (S.) in g. (M.) Ť
Intervju z g. Kvernmojem se nadaljuje na naslednjih straneh časopisa, kjer ima naslov ťG. Lindberg lažeŤ.
Časopis je na isto témo objavil tudi pismo g. Kvernmoja uredniku.
Po tolmačenju g. Kvernmoja prisotnost g. Lindberga na ladji Harmoni
leta 1987 ni bila zaželjena. Preden se je za odpravo za leto 1988
obrnil na Ministrstvo, je že večkrat brez uspeha to poskusil doseči
pri lastniku ladje in posadki. Kot zadnje sredstvo pa je pri Ministrstvu
uporabil prevaro, češ da je namenjen s Harmoni na West Ice in
bi zato lahko prostovoljno prevzel vlogo inšpektorja. Ministrstvo
ga je brez obotavljanja imenovalo za inšpektorja, ker se je ponudil,
da bo to delo opravil zastonj. Ministrstvo je torej poslalo na
ladjo inšpektorja, čigar poznavanje lova na tjulnje in njegovih
predpisov je bilo precej slabo, za delo pa je bil psihološko neprimeren.
Svoje naloge je opravljal skrajno nevešče in pomanjkljivo.
16. V uvodniku časopisa, prav tako objavljenega 18. julija 1988,
je pisalo:
ťNekateri ljudje mislijo, da bo norveški lov na tjulnje ponovno
deležen strogih kritik s strani okoljevarstvenikov, potem ko je
inšpektor za lov na tjulnje razkril številne neprijetne okoliščine
v zvezi z odpravo. Mi pa smo mnenja, da bo to poročilo okrepilo
(sloves Norvežanov) kot naroda resnih lovcev na tjulnje, če bo
vsebina poročila podana na tvoren način. V vseh poklicih najdemo
osebe, ki bodo zlorabile zaupanje družbe in delovale na robu zakona.
Ribiške oblasti se morajo energično odzvati na vsako zlorabo.
Oblasti imajo zdaj enkratno priložnost, da razjasnijo smisel norveškega
lova na tjulnje in mednarodno sprejemljiv način za izvajanje le-tega.
To, kar nam odkriva nedavno poročilo, moramo obravnavati kot posamezen, obžalovanja vreden pripetljaj, ki dokazuje, da je potreben natančen nadzor nad metodami lova na tjulnje, ki jih bodo Norvežani izvajali v prihodnjih letih Ť
17. Dne 19. julija 1988 je v časopisu Bladet Tromso izšel članek z naslovom:
ťZveza mornarjev je ogorčena, za poročilo pa pravi:
ťTo je delo organizacije Greenpeace!ŤŤ
Dva predstavnika norveške zveze mornarjev sta med drugim izjavila:
ťSvoje lovce na tjulnje poznamo, nekaj pa vemo tudi o inšpektorju g. Lindbergu. Zato lahko rečemo: Ne verjamemo niti besede tega, kar trdi v (svojem) poročilu! Tudi ne dvomimo, niti za hip, da (ga) je na ladjo Harmoni poslala organizacija Greenpeace. Zato bomo zahtevali, da Ministrstvo posreduje vse informacije o njegovem imenovanju
Močno smo tudi presenečeni, da si je avtor uvodnika časopisa Bladet Tromso (z dne 18. julija 1988) resnično drznil zavzeti stališče pri tej zadevi, brez kakršnega koli poznavanja lova na tjulnje. To se nam zdi zastrašujoče Ť
18. Istega dne je Bladet Tromso objavil intervju z g. Lindbergom, v katerem je ta poudaril, da je njegovo poročilo vsebovalo tudi pozitivne trditve o desetih članih posadke, ki jih je imenoval.
19. V intervjuju, objavljenem v časopisu Bladet Tromso dne 20. julija 1988, je predstavnik organizacije Greenpeace zanikal, da bi bila ta kakor koli udeležena pri sestavljanju poročila g. Lindberga.
Druge objave, sočasne ali objavljene po spornih objavah
1. Sporočilo za tisk, ki ga je izdalo Ministrstvo za ribištvo
20. V svojem poročilu za tisk z dne 20. julija 1988 je Ministrstvo
za ribištvo izjavilo, da Lindbergovo poročilo zaradi posebne vsebine
in oblike do nadaljnjega ne bo objavljeno. Po strokovnem mnenju
veterinarja je skoraj nemogoče odreti živega tjulnja, nasprotno
pa je pri klanju običajno, da se mišice živali refleksno krčijo.
V zvezi z imenovanjem g. Lindberga za inšpektorja je Ministrstvo
izjavilo, da je v svoji prošnji navedel dejstvo, da se je udeležil
lova na tjulnje leta 1987, da bi preučil vse vidike lova in izvedel
raziskavo za Univerzo v Oslu. Tudi v sezoni leta 1988 se je nameraval
udeležiti lova. Namen njegove raziskave je bil, da bi napisal
knjigo o lovu na tjulnje in opravil znanstvena dela. Dodatno je
navedel tudi, da je glede na to, da gre v vsakem primeru na
ladjo Harmoni v tisti sezoni pripravljen opraviti inšpekcijo
brezplačno. Ministrstvo je opravilo več telefonskih pogovorov
z g. Lindbergom, v katerih je ta navedel, da ima izobrazbo s področja
biologije ter je član več znanstvenih društev, posebej na področju
polarnih raziskav. Glede na dejstvo, da je bil g. Lindberg pripravljen
opraviti inšpekcijo zastonj ter posebno glede na njegovo podkovanost
na področju raziskav, se je Ministrstvo odločilo, da ga bo imenovalo
za inšpektorja. Medtem ko se je dogovarjal za sodelovanje pri
odpravi, je ponudil svoje storitve Inštitutu za biolologijo na
Univerzi v Oslu. Zato je med odpravo za Univerzo nabiral določene
dele teles tjulnjev. Kasnejša poizvedovanja so odkrila, da inšpektor
ni imel uradne višje izobrazbe in bil usposobljen kot raziskovalec,
pa tudi nikakršnih izkušenj z ubijanjem živali. Njegove silovite
odzive in komentarje o ubijanju živali gre torej pripisati dejstvu,
da ni izpolnjeval potrebnih pogojev za mesto inšpektorja. Njegovo
poročilo torej ne more biti obravnavano kot resno in primerno
inšpekcijsko poročilo.
2. Objave časopisa Bladet Tromso
21. Dne 21. julija 1988 je Bladet Tromso objavil članek z naslovom ťMinistrstvo za Ribištvo zavrača poročilo g. LindbergaŤ, v katerem je bila navedena naslednja izjava višjega uradnika Ministrstva:
ťPoročila (g. Lindberga) ne moremo obravnavati kot resno inšpekcijsko poročilo zaradi pomanjkanja strokovnosti, ki bi jo inšpektor moral imeti Ť
22. V drugem članku, objavljenem v časopisu Bladet Tromso istega
dne, je bila navedena naslednja izjava g. Kvernma:
ť ťResnično smo zadovoljni, da je izjave g. Lindberga, da smo kršili zakone in predpise pri lovu na tjulnje v tej sezoni, Ministrstvo zavrnilo Nikoli se ne bi sprijaznili s trditvami, da smo, med drugim, odirali žive tjulnje Ť Ť
23. Dne 23. julija 1988 je Bladet Tromso objavil še en članek
z naslednjim naslovom:
ťLovcem na tjulnje grozijo Zveza mornarjev hoče k zadevi pritegniti policijo: ťRaziščite celotno zadevo s tjulnjiŤ Ť.
Istega dne je Bladet Tromso objavil tudi intervju z višjim uradnikom Ministrstva za ribištvo, v katerem je med drugim izjavil naslednje:
ť ťPo mojem mnenju so javna občila že dovolj nadlegovala lovce na tjulnje. Predstavljajte si, da bi tako nadlegovali vas, ki delate za javna občila. Lahko vam povem, da nekateri lovci na tjulnje ne morejo spati in da jih nadlegujejo po telefonu dan in noč.Ť
Včeraj je (uradnik) deloval bolj ali manj razburjeno, potem, ko je (časopis) Aftenposten objavil fotografije, ki jih je posnel g. Lindberg med letošnjim lovom na tjulnje, na katerih pobijajo tjulnje s harpuno. (Uradnik) je bil oster tudi do časopisa Bladet Tromso: ťVi ste tisti, ki ste začeli z vso to prismodarijo!Ť Ť
24. Dne 25. julija 1988 je Bladet Tromso objavil naslednjo izjavo
dveh nekdanjih inšpektorjev za lov na tjulnje:
ť ťNe moreva trditi, da g. Linderg ni videl in izkusil tega, kar opisuje v svojem poročilu A njegovi zaključki so popolnoma napačni. Norveški (lovci na tjulnje v Severnem ledenem morju) so prizadevni in odgovorni ter mnogo večje nravnosti, kot povprečni norveški lovci, kadar gre za ubijanje živali Ť Ť
3. Druge objave v javnih občilih
25. Dne 15. julija 1988 je Norveška poročevalna agencija izdala poročilo, v katerem je navedla nekaj informacij, ki jih je dobila od časopisa Bladet Tromso istega dne, ko je ta prejel poročilo g. Lindberga (glej 12. odstavek zgoraj). V poročilu je pisalo, da Ministrstvo za ribištvo raziskuje, ali je pri lovu na tjulnje prišlo do kršitev predpisov. Poročilo je prejelo okoli 150 naročnikov in različni časopisi so na njegovi osnovi objavili članke o zadevi.
26. V poročilu z dne 18. julija 1988 je Norveška poročevalna agencija ki je uporabila kot vir časopis Bladet Tromso navedla, da je posadka zahtevala, da se poročilo nemudoma objavi (ťstraks offentliggjortŤ), ter, da je Združenje zahtevalo isto. Vlada je navedla, da je bila osnova za to izjavo članek časopisa Bladet Tromso z dne 18. julija 1988 (glej 15. odstavek zgoraj), ter da je Agencija napačno tolmačila dejstvo, da je posadka zahtevala, da se poročilo izroči njej. V drugem poročilu z istega dne je Agencija poročala, da so na Ministrstvu izjavili, da bodo veterinarji preučili sporno poročilo g. Lindberga; da bo Ministrstvo podalo nadaljnje informacije o ugotovitvah ter morebiti tudi o okoliščinah imenovanja g. Lindberga za inšpektorja, a ne bo dajalo nobenih izjav, dokler ne bo imelo več podatkov. Agencija je tudi navedla, da sta tistega dne tako Združenje družb za ribiške ladje kot posadka zahtevala, da se poročilo objavi. Bladet Tromso je to poročilo prejel istega dne.
Poročilo Agencije z dne 19. julija 1988 navaja, da so na Ministrstvu izjavili, da so se pri imenovanju g. Lindberga kot inšpektorja zanesli na podatke, ki jim jih je predložil sam g. Lindberg, ki naj bi izvajal raziskovalne projekte. Po mnenju Agencije naj bi Ministrstvo s tem hotelo reči, da so mislili, da so raziskave g. Lindberga in njegova zveza z Univerzo v Oslu veliko bolj obsežne, kot so v resnici bile.
V nadaljnjem poročilu z istega dne je Agencija poročala, da je g. Lindberg odklonil srečanje z uradniki z Ministrstva, da bi se pogovorili o poročilu.
Dne 19. julija 1988 je časopis Adresseavisen, ki se je oprl na poročilo, ki ga je dobil od Norveške poročevalne agencije, objavil, da so lovci na tjulnje zahtevali objavo poročila g. Lindberga.
27. Tudi druga javna občila so obširno poročala o poročilu g. Lindberga. Dne 29. julija in 3. avgusta 1998 so bili dolgi odlomki iz poročila objavljeni v glasilu za ribiče Fiskaren, ki izhaja dvakrat tedensko. Eden od člankov, objavljenih 29. julija 1988, je imel naslednji naslov:
ťG. Lindberg v poročilu o lovu na tjulnje:
ťŽivali odirajo, te pa vrtijo oči in cvilijoŤ Ť
V uvodu v članek pa je pisalo:
ť ťV zadnjem delu lovske sezone živali, ki jih ustrelijo, redko pregledajo, da bi se prepričali, ali je bil strel smrten Živali potem dvignejo na krov, pogosto žive. Pogosto jih torej odirajo, medtem ko te še vrtijo oči in cvilijo.Ť
To je nekaj pripetljajev, ki naj bi jim bil g. Lindberg priča, ko je bil na ladji Harmoni v vlogi inšpektorja za lov na tjulnje Zaradi tovrstnih izjav so Ministrstvo in strokovnjaki ocenili, da poročilo g. Lindberga ťni resnoŤ, ter, da ga ne bodo objavili.
G. Lindberg je v (svojem) poročilu resno obtožil imenovane lovce. V odlomkih, ki smo jih objavili v glasilu Fiskaren, smo dosledno izbrisali vsa imena.Ť
28. Odlomek, ki je bil objavljen v glasilu Fiskaren dne 3. avgusta
1988, je navajal opazke g. Lindberga iz poročila, ki jih je navedel
tudi časopis Bladet Tromso dne 20. julija 1988.
29. V naslednjih mesecih so se polemike glede poročila g. Lindberga
pomirile do 9. februarja 1989, ko je imel g. Lindberg tiskovno
konferenco v Oslu. Film z naslovom ťŽalovanje tjulnjevŤ (s filmskimi
posnetki g. Lindberga na ladji Harmoni) je prikazal določene kršitve
predpisov o lovu na tjulnje. Norveška televizijska družba je kasneje
istega dne predvajala odlomke iz tega filma, švedski televizijski
kanal pa je 11. februarja 1989 predvajal film v celoti. V naslednjih
dneh je prizore iz filma predvajalo dvajset televizijskih družb
po svetu, vključno s CNN in BBC.
Poročilo preiskovalne komisije
30. Glede na različne odzive na film, tako v Norveški kot v tujini, se je moral minister za ribištvo, ki je bil na uradnem potovanju v tujini, vrniti domov. O lovu na tjulnje so razpravljali v parlamentu dne 14. februarja 1989, 24. februar ja 1989 pa je vlada oznanila, da bo ustanovila preiskovalno komisijo. Vlada je tudi sprejela sklep o prepovedi ubijanja mladih tjulnjev ali mladičev s takojšnjim pričetkom veljavnosti.
31. Dne 5. septembra 1990 je preiskovalna komisija predložila obširno poročilo, nastalo na podlagi različnih dokazov, vključno z, inter alia, inšpekcijskim poročilom, posnetki in knjigo g. Lindberga. Tega je kot pričo v namene preiskave zaslišalo mestno sodišče v Sarpsborgu (byrett). Komisija je zaslišala tudi več članov posadke ladje Harmoni in druge inšpektorje za lov na tjulnje.
Preiskovalna komisija je v svojem poročilu ugotovila, da resničnost večine trditev g. Lindberga v zvezi s posebej imenovanimi posamezniki ni dokazana. Za trditve, da so tjulnje odirali žive ter da so mladiče brcali in odirali žive (str. 8), niso našli osnove.
Po drugi strani pa je komisija ugotovila več kršitev lovskih predpisov (str. 69), katere so po njihovem mnenju dokazovali posnetki, ki jih je predložil g. Lindberg. Na primer, enega tjulnja so ubili z ostjo harpune, ne da bi ga prej udarili z njenim topim delom. Drugega tjulnja so ubili s sekiro, tretjega pa so dvignili na krov ladje Harmoni še živega. Komisija je objavila dele poročila g. Lindberga, ki so se nanašali na lovsko odpravo ladje Harmoni, potem ko je zbrisala imena članov posadke. Komisija je nadalje priporočila različna dopolnila k lovskih predpisom, njihovem izvajanju ter k usposabljanju lovcev. Ta priporočila so bila v skladu z nekaj predlogi g. Lindberga iz poročila, in sicer v zvezi z učenjem lovcev o metodah ubijanja, informiranje lovcev o ustreznih predpisih ter obvezna prisotnost inšpektorja na krovu vsake lovske ladje.
Postopek proti g. Lindbergu zaradi obrekovanja
32. V marcu leta 1989 je posadka ladje Harmoni sprožila postopek
proti g. Lindbergu zaradi obrekovanja na mestnem sodišču v Sarpsborgu,
sklicujoč se na njegove izjave o njih v zvezi z lovskima sezonama
v letih 1987 in 1988. Mestno sodišče je v svoji sodbi z dne 25.
avgusta 1990 razglasilo pet izjav iz inšpekcijskega poročila g.
Lindberga za neveljavne po členu 253 § 1 Kazenskega zakonika.
Prav tako je razglasilo za neveljavni dve drugi izjavi g. Lindberga,
ki nista bili v poročilu.
Nadalje je mestno sodišče g. Lindbergu prepovedalo javno predvajanje
posnetkov, ki
jih je posnel na ladji Harmoni, ter odredilo plačilo odškodnine
posadki (10.000 norveških kron (NOK)) po Zakonu o odškodnini iz
leta 1969 ter plačilo stroškov. Odbor za selekcijo pritožb vrhovnega
sodišča (Hoyesteretts Kjaremalsutvalg) dne 16. maja 1991 ni dovolil
njegove pritožbe na vrhovno sodišče.
33. G. Lindberg je imel stalno prebivališče v Švedski in je nasprotoval
izvršitvi sodbe mestnega sodišča v Sarpsborgu z dne 25. avgusta
1990, na Švedskem, ker je trdil, da to posega v njegovo pravico
do svobodnega izražanja po 10. členu Konvencije.
S sodbo z dne 16. decembra 1998 je švedsko vrhovno sodišče (Högsta
Domstolen) potrdilo sodbo drugostopenjskega sodišča (Hovrätten)
zahodne Švedske z dne 25. aprila 1997 ter s tem zavrnilo pritožbo
g. Lindberga. Švedsko vrhovno sodišče je menilo, da ni njegova
naloga , da bi z vidika prava in dejstev ocenilo norveško sodbo
ter obenem ugotovilo, da norveška sodba ni posegla v pravice g.
Lindberga iz 10. člena Konvencije. Ta določba torej ni predstavljala
ovire pri izvršitvi sodbe. Prav tako dejstvo, da je bil sporni
film predvajan na Švedskem, ni pomenilo, da bi bila izvršitev
norveške sodbe v nasprotju z interesi švedskega javnega reda.
Postopek zaradi obrekovanja kot povod za pritožnikovo pritožbo,
v kateri se je skliceval na Konvencijo
34. Dne 15. maja 1991 so člani posadke z ladje Harmoni tudi zoper pritožnika vložili tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi obrekovanja , ter zahtevali tudi, da se nekatere izjave iz poročila g. Lindberga, ki so bile objavljene v časopisu Bladet Tromso dne 15. in 20. julija 1988, razglasijo za neveljavne.
35. Dne 4. marca 1992 je okrožno sodišče Nord-Troms (herredsrett), potem ko je v treh dneh zaslišalo udeležence zadeve in priče, podalo svojo sodbo, v kateri je soglasno ugotovilo, da so naslednje izjave obrekljive po 247. členu Kazenskega zakonika, ter jih razglasilo za neveljavne (dod og makteslos; mortifisert) po členu 253 § 1 (številke v kvadratnih oklepajih označujejo vrstni red izjav, na katere se je sklicevalo sodišče):
(izjave iz dela poročila g. Lindberga, ki ga je objavil Bladet Tromso dne 20. julija 1988)
[1.1] ťOb 11.45 je (član posadke) do smrti pretepel grenlandsko tjulnjico , ki je branila svojega mladičaŤ
[1.2] ťOb 14.40 je (član posadke) do smrti pretepel grenlandsko tjulnjico , ki je branila svojega mladičaŤ
[1.3] ťOb 15.00 je (član posadke) do smrti pretepel grenlandsko tjulnjico .Ť
[1.6] ťOb 19.00 je (član posadke) ubil tjulnjico, ki je branila svojega mladičaŤ
(izjave, objavljene v članku v časopisu Bladet Tromso dne 15. julija 1988)
[2.1] ťTjulnje odirajo živeŤ
[2.2] V poročilu (g. Lindberg) navaja tudi, da so ga besni lovci pretepli in mu grozili, da ga bodo udarili po glavi s harpuno, če ne bo o dogodkih molčal.
Po drugi strani pa je okrožno sodišče zavrnilo zahtevo lovcev
na tjulnje v zvezi z naslednjimi izjavami, objavljenimi 20. julija
1988:
[1.4] ťIstega dne sem kapitana opozoril, da (član posadke) ni ubijal mladičev v skladu s predpisi (se pravi, da je zadel je enega z ostjo (harpune), nato pa vlekel za seboj).Ť
[1.5] ťOb 15.00 je (član posadke) do smrti pretepel grenlandsko tjulnjico , ki je branila svojega mladičaŤ
Okrožno sodišče je za svojo odločitev navedlo naslednje razloge:
ťPri spornih izjavah je osnovni razlog za to, da se razlasijo za neveljavne, njihov obrekljiv značaj. To vprašanje je treba obravnavati glede na to, kako so izjave razumeli običajni bralci časopisov. Poleg tega izjav ne moremo obravnavati ločeno. Odločilni dejavnik mora biti ta, kako so ljudje razumeli izjave, ko so brali članek kot celoto. Stališče pa je nekoliko drugačno, kar se tiče upravičenosti. Sodišče se bo k temu vrnilo v nadaljnjem delu besedila. Čeprav je treba izjave obravnavati kot celoto, bi bilo vseeno pošteno pripisati težo tudi dejstvu, da se je o zadevi pisalo po vsej naslovni strani z debelim tiskom. Prvi vtis je bil zatorej, da se je zgodilo nekaj zelo resnega. Tega vtisa bolj podrobni članek v notranjosti časopisa ni dovolj zmanjšal ali spremenil. Ta dejavnik moramo upoštevati kot zelo pomemben.
Po mnenju sodišča je jasno, da sta obe sporni izjavi z dne 15. julija 1988 obrekljivi. Ena od obeh pravi: ťTjulnje odirajo živeŤ (ťsel levende fladdŤ). Ta trditev lahko pomeni le, da so bili lovci na tjulnje do živali kruti. Pri tem je samo po sebi umevno, da žival trpi hude bolečine, če jo odirajo živo. Ko to izjavo beremo kot celoto, razumemo, da se nanaša ne le na enega, temveč na več tjulnjev. Daje nam vtis, da so lovci na tjulnje pogosto odirali tjulnje, ko si bili ti še živi.
V drugi izjavi piše: ťV poročilu (g. Lindberg) navaja tudi, da so ga besni lovci pretepli in mu grozili, da ga bodo udarili po glavi s harpuno, če ne bo o dogodkih molčal.Ť. Ta izjava pomeni, da naj bi lovci na tjulnje g. Lindberga napadli, kar objektivno gledano predstavlja kaznivo dejanje po 228. členu Kazenskega zakonika. Grožnja, da bodo lovci g. Lindberga udarili po glavi s harpuno, če ne bo o dogodkih molčal, se ujema z objektivnim opisom kaznivega ravnanja, določenega v 227. členu Kazenskega zakonika. Trditve naj bi torej pomenile, da so lovci na tjulnje storili dve kaznivi dejanji. Tako izjavo moramo brez dvoma obravnavati kot obrekovanje.
V zvezi z izjavami, ki se nanašajo na grenlandske tjulnjice , ni dvoma, da tovrsten lov na tjulnje leta 1988 ni bil dovoljen. O tem govorijo točke 1.1, 1.2, 1.3 in 1.6 trditev.
Tudi točka 1.4 se tiče kršitve predpisov o lovu na tjulnje. S tem v zvezi sodišče izhaja iz člena 8b Pravilnika, kjer piše, da je treba tjulnja najprej udariti s topim delom harpune in šele nato z ostjo. Razlog za to je, da žival z udarcem pade v nezavest, šele potem pa se jo ubije z ostjo. Izjava torej kaže na to, da naj bi lovci udarec s topo stranjo harpune izpustili.
Kršitev predpisov predstavlja kaznivo dejanje. Gre za kaznivo ravnanje, ki se lahko kaznuje z denarno kaznijo. Na splošno gledano naj bi bila torej trditev o taki kršitvi prav tako obrekovanje
Po mnenju sodišča je treba izjave o ubijanju tjulnjic prepovedane vrste obravnavati kot obrekovanje.
Lov na to vrsto tjulnjev leta 1988 nikakor ni bil dovoljen. Te
izjave so v skladu s trditvami o nezakonitem lovu na splošno ter
pomenijo, da naj bi posadka postopala nemoralno. Sodišče bo v
nadaljevanju obravnavalo vprašanje, ali bi bile lahko te trditve
utemeljene in zatorej zakonite.
Sodišče pa je v dvomih, kar se tiče izjave, navedene v točki 1.4,
ki ne trdi, da so bili tjulenji mladiči trpinčeni, ampak le, da
metode ubijanja niso bile v skladu s predpisi. Če torej ni navedeno,
da so mladiče trpinčili, te izjave pravzaprav ne moremo tolmačiti
kot strogo moralno obsodbo lovca na tjulnje.
Odločilno vprašanje
je, ali je pobijanje izvedeno na odgovoren način. Izjave ne moremo
razumeti kot nikalen odgovor na to vprašanje. V vsakem primeru
je to nepomebno glede na dejstvo, da ni bilo navedeno, da bi mladiče
trpinčili. Sodišče je, z rahlimi dvomi, ugotovilo, da te izjave
ne moremo imeti za obrekovanje.
Zatorej, z izjemo točke 1.4, izjave predstavljajo dve situaciji,
opisani v 247. členu Kazenskega zakonika, in sicer ťškodovati
dobremu imenu in časti nekogaŤ ter ťizpostaviti nekoga
izgubi
zaupanja, potrebnega za njegovo delovno mestoŤ. Brez dvoma so
izjave lahko imele tak učinek. Toženca sta s tem v zvezi poudarila,
da je bila posadka v sledečih javnih razpravah deležna precejšnje
mere naklonjenosti. Pravni pogoj pa je vseeno ta, da bi izjave
ťlahkoŤ povzročile škodo. Sledeče razprave so pokazale, da so
mnenja o procesu lova drugačna.
Veliko let je bil lov na tjulnje deležen precejšnjega nasprotovanja,
posebno na mednarodni ravni. Čeprav je mnogo ljudi v Norveški,
posebej na njenem severu, nasprotovalo g. Lindbergu, to ni samodejno
pomenilo, da so imeli zato lovci na tjulnje ustrezno podporo.
O slednjih so veliko poročala javna občila zaradi njihovih metod
lova, in ljudje se jih zdaj zaradi tega spominjajo. Razen pri
tej zadevi jih ljudje niso pogosto vključevali v razprave o drugih
vidikih lova na tjulnje. Razprave so bile še posebej razgrete
glede ekološkega vidika med tako imenovano invazijo tjulnjev ob
koncu 80. let.
Skupina oseb, na katero se sporne izjave nanašajo, nedvomno ni
tako velika, da izjave ne bi mogle škodovati vpletenim posameznikom.
Toženca nista trdila, da izbris (imen) zagotavlja ustrezno anonimnost.
Čeprav so bila imena posameznih lovcev na tjulnje izbrisana, je
bilo jasno, da je pri sporni zadevi šlo za ladjo Harmoni. Torej
so izjave lahko prizadele vsakogar, ki je bil na tej ladji
Pravzaprav
je imel izbris imen nasprotni učinek od želenega. V poročilu so
namreč imenovani le štirje člani posadke, ki naj bi storili kazniva
dejanja. Če časopis ne bi izbrisal imen, bi se skupina ljudi,
ki so bili predmet polemike, ustrezno zmanjšala
Čeprav izjave objektivno spadajo v okvir 247. člena Kazenskega zakonika, ta zahteva tudi njihovo ťnezakonitostŤ (rettsstridige).Toženca sta v zvezi s tem predložila več ugovorov. Predvsem je bila zadeva o lovu na tjulnje na Norveškem najbrž najpomemnejša novica leta 1988. V takih razmerah naj bi imel tisk veliko svobode, da bi lahko osvetlil vse vidike zadeve (stališče ťjavnega interesaŤ)
Sodišče priznava, da je treba dopustiti veliko mero svobode izražanja
pri razpravah o zadevah, ki so splošnega javnega interesa. To
je bistvo 100. člena norveške ustave in nujno v demokratični družbi
Kljub temu pa obstajajo določene omejitve.
Sodišče se predvsem zaveda, da je treba upoštevati določene zahteve
v zvezi z zasebnostjo in resnico.
Vse sporne izjave si moramo
tolmačiti tako, kot da je posadka ladje Harmoni zagrešila nezakonita
dejanja. To pa je glavna tema časopisnih člankov z dne 15. in
20. julija.
Sodišču se zdi malo verjetno, da je bil namen predstavitve zadeve v časopisu, posebno v izdaji z dne 15. julija, odpreti resno razpravo o zadevah javnega interesa. Časopis se je namreč osredotočil na kazenske vidike. Javna razprava o pro in contra pri lovu na tjulnje je nedvomno ostala v ozadju. Prav tako je treba upoštevati obliko, v kateri je bila predstavljena zadeva. O zadevi je pisalo čez vso naslovno stran, in sicer z debelim tiskom. V enem od naslovov sledečih člankov so uporabljene besede, kot je ťlažŤ. Vtis sodišča je nedvomno, da je bil prvotni motiv časopisa ta, da bi bil prvi, ki bi objavil to zgodbo. Posebno članek na naslovni strani je senzacionalistične narave. Pri tem razkritju niso dovolj pazili na to, da bi zaščitili druge vpletene osebe. Časopis se je ravno tako zavedal, da je bila zadeva zelo občutljive narave in da bi moral ravno zato postopati previdno. Novinarju, g. Rasteju, so v telefonskem pogovoru z Ministrstvom za ribištvo predvidoma 13. julija povedali, da poročila ne bodo objavili v javnosti. Zato se sodišču ne zdi, da bi vrednost objave te zadeve lahko upravičila način, na katerega je bila ta predstavljena.
Drugič, objavljen naj bi bil uradni dokument. Za časopis velja,
da so taki dokumenti zanesljiv vir, ki mu lahko zaupamo. S tem
v zvezi je omenjan člen 253 § 3 Kazenskega zakonika. Na splošno
se sodišče strinja, da naj bi uradni dokumenti predstavljali dober
novinarski vir. Kako dober, pa je odvisno od okoliščin. V tej
zadevi so pri časopisu vedeli, da naj dokument ne bi bil objavljen,
poznali pa so tudi razloge za to. Ministrstvo je želelo zadevo
bolj skrbno preučiti, preden bi se odločilo, ali naj poročilo
objavi. G. Raste se je tudi zavedal, da bo trditev, da so tjulnje
odirali pri živem telesu, izzvenela kot komaj verjetna zgodba.
Sam g. Raste je redil ovce in je torej nekaj vedel o ubijanju
živali. Kljub vsemu temu so o zadevi pisali na široko. V danih
okoliščinah bi časopis moral nedvomno bolje raziskati zadevo,
preden je objavil zgodbo. Glede na predložene dokaze Sodišče ugotavlja,
da nihče ni raziskal zadeve. G. Gunnar Gran, generalni sekretar
norveškega združenja za tisk, je v svojem pričevanju izjavil,
da je objava trditev, da so tjulnje odirali žive, sporna kot
stvar etike tiska -, če je g. Raste vedel, da ni resnična.
Izjave, ki izhajajo iz inšpekcijskega poročila, so gotovo zunaj obsega člena 253 § 3. Ta določba je izčrpna
Toženca sta se sklicevala na 10. člen Konvencije. S tem v zvezi je bil poudarjen vidik t.i. ťjavnega interesaŤ. To lahko opišemo kot doktrino neomejene svobode izražanja z ozirom na zadeve javnega interesa. Čeprav je sodišče že obravnavalo to točko, poudarja, da je ta zadeva drugačna od primerov Sunday Times in Lingens proti Avstriji.
Zadnji primer se je navezoval predvsem na izražanje političnih mnenj. G. Lindgens, urednik, je uporabil izraze, kot so ťnajnizkotnejši oportunizemŤ, ťnemoralnoŤ ter ťnevrednoŤ, pri opisu nekaterih značilnosti značaja kanclerja Bruna Kreiskyja. To je vrednostna sodba, ki ni, kot izjave v tej zadevi, vezana na dejstva.
Obrekljiva izjava, ki je resnična, ni nezakonita po členih 253 § 1 in 249 § 1 Kazenskega zakonika. V tej zadevi sta toženca priznala, da - razen v primeru ene grenlandske tjulnjice ni bilo navedenih nikakršnih dokazov. Vseeno pa so vztrajali, da je g. Lindberg predstavil fotografije, na katerih je bilo pobitih več tjulnjic vrste, ki jo je bilo prepovedano loviti. Kljub omenjenemu priznanju tožencev bo sodišče samo ocenilo zadevo. V zvezi s točko 2.1 trditev nedvomno ni bilo dokazano, da bi bila trditev resnična, ali, da bi lahko bila resnična. Nasprotno, g. Raste je bil mnenja, da je morala biti netočna. G. Lindberg in g. K. sta navedla dve različni verziji. V zvezi s točko 2.2 sodišče nima razloga, da bi prej verjelo g. Lindbergu kot g. K.-ju. Sodišče ne vidi drugih okoliščin, ki bi podprle to izjavo. Torej ni nobenih dokazov, ki bi utemeljili to izjavo.
Glede ubijanja grenlandskih tjulnjic je preiskovalna komisija v svojem poročilu na str. 84 izjavila: ťNaš sklep je, da je treba izjavo o uboju petih grenlandskih tjulnjic obravnavati kot skrajno nemogočo.Ť Vseeno pa je dejstvo, da je bila na ladji Harmoni ob povratku z West Icea koža tjulnjice prepovedane vrste. Razlaga (člana posadke S.-ja) je bila, da je član posadke (H.) ubil mladiča te vrste. Njegove matere naj ne bi bilo nikjer v bližini. Kasneje naj bi se pojavila in napadla (H.-ja). On se je ustrašil in jo skušal zadeti po smrčku s harpuno. A udaril naj bi jo premočno in začela je krvaveti. Zato naj bi bila ubita. O tem govori točka 1.5. Sodišču se zdi, da je v izjavi dogodek opisan objektivno pravilno, a zato ne misli, da je (H.) ravnal nezakonito. Če je postopal v samoobrambi, je bilo njegovo dejanje upravičeno. Sodišču tega vprašanja ni treba ugotavljati. Glede na dane okoliščine ta izjava torej ne bo razglašena za neveljavno.
Druge izjave v zvezi s tjulnjicami te vrste niso bile podprte z dokumentiranimi dokazi. Lovci na tjulnje zanikajo, da bi bila ubita več kot ena tjulnjica. V svojem pričevanju se je g. Lindberg skliceval na fotografije, ki so po njegovem mnenju podprle njegove izjave. Odklonil je predložitev fotografij, da bi jih lahko ocenili strokovnjaki. Dan po (njegovem) pričevanju je bil v časopisu Bladet Tromso objavljen članek, kateremu je bila priložena fotografija tjulnjice. Po mnenju lovcev na tjulnje je bila ta fotografija iz leta 1987, ko je bil lov na tjulnje te vrste dovoljen. Sodišče ne more sklepati na podlagi časopisnih člankov, temveč le na podlagi dogodkov med glavno obravnavo. Torej je jasno, da za druge izjave ni mogoče reči, da so bile dokazane. Nadalje je sodišče nekoliko presenečeno, da g. Lindberg ni hotel predložiti fotografij na sodišču.
V povzetku sodišče torej ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da lahko razglasi za neveljavne izjave pod točkami 1.1, 1.2, 1.3, 1.6, 2.1 in 2.2 trditev. Izjava iz točke 1.4 ni obrekljiva, medtem ko je bila izjava iz točke 1.5 dokazana kot resnična.
Za razglasitev neveljavnosti izjav ni potrebno, da so izpolnjeni pogoji za določitev sankcije Sodišče bo obravnavalo vprašanje odgovornosti pri razpravi o zahtevi za odškodnino.
Pogoji za dodelitev odškodnine so določeni v členih 3 6, § 1 Zakona o odškodnini iz leta 1969 (Skadeerstatningsloven, 13. junij 1969, št. 26) V tej zadevi so tožniki zahtevali samo (odškodnino za nepremoženjsko škodo). Tožniki so posebej zahtevali, da se ravnanje časopisa razglasi za malomarno, ter, da bi zato sodišče upravičeno določilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pri svoji presoji bo sodišče upoštevalo tako malomarnost kot tudi druge okoliščine. Za določitev odškodnine so torej pomembni številni faktorji. Po mnenju sodišča je bilo ravnanje časopisa malomarno, saj ni globje raziskal zadeve, preden je objavil sporno gradivo, čeprav bi bilo to glede na okoliščine nujno potrebno. Sodišče je o tej točki izrazilo zgoraj navedeno mnenje. V zvezi z zahtevo po odškodnini je vseeno treba upoštevati pomen ukrepov, ki jih je časopis uporabil za ohranitev anonimnosti. Ime ladje, Harmoni, je bilo jasno navedeno, torej ni bilo težko ugotoviti identitete posadke. Posamezne lovce na tjulnje so poznali njihovi sosedje, znanci, družine, itd. Pri časopisu bi se tega morali zavedati. V vsakem primeru bi morali vedeti, da je obstajalo stvarno tveganje, da bodo vpletene osebe identificirane.
Sodišču meni, da so tožniki upravičeni do odškodnine. Pisanje v časopisih je povzročilo članom posadke take težave in tako škodo njihovemu ugledu, da je prav, da se njihovi zahtevi ugodi. Med odpravo na West Ice je bilo ujetih skupaj 2999 tjulnjev. Čeprav je mogoče, da je prišlo do nekaj kršitev prepisov o lovu na tjulnje, je objava poročila g. Lindberga ustvarila skrajno popačeno podobo o zadevi. Splošni vtis je, da so bili predpisi večinoma upoštevani.
V zvezi z (drugim pritožnikom) morajo biti členi 3 6 obravnavani skupno s 431. členom Kazenskega zakonika. Urednik je bil v času objave v svoji letoviški hiši in ni bil popolnoma obveščen o vsebini gradiva, ki naj bi šlo v tisk. Vseeno je odobril tisk gradiva. G. Stensaas se ni skliceval na izključujočo določbo o oprostitvi odgovornosti. Torej mora tudi (on) veljati za odgovornega za časopisne članke. Tudi to bo pomeben dejavnik pri določanju odškodnine.
To so dejavniki, ki kažejo v prid dodelitvi znatne odškodnine: prvič, nekatere izjave v pripravljalnem delu, in drugič, stopnja zlorabe gradiva ter v kakšnem obsegu je bilo objavljeno. S tem v zvezi je treba opomniti, da je bilo g. Lindbergu naloženo plačilo odškodnine po 10.000 NOK vsakemu tožniku za nepremoženjsko škodo (glej 32. odstavek zgoraj). Pri določanju zneska je bilo pomembno dejstvo, da so izjave obširno objavljali. Glede na to, da je bil ta dejavnik že upoštevan, mora imeti malo manj teže v zadevi proti časopisu, sicer bi posadka do neke mere prejela dvojno odškodnino.
Nadalje so pri časopisu vedeli, da je bilo gradivo občutljive narave ter da je bila ena od trditev lažna. Dodatni dejavnik je oblika, v kateri je bilo gradivo predstavljeno, ter dejstvo, da sploh ni bilo raziskano. Poleg tega pa se časopis ni opravičil zaradi objave gradiva.
Dejavnik, ki se nagiba na drugo stran, pa je še posebej ta, da so člani posadke lahko izrazili svoje mnenje. Na splošno je bila zadeva o lovu na tjulnje največja novica leta 1988. Čeprav je tudi to dejstvo pomembno, pa zato časopis ni oproščen odgovornosti. Glede na okoliščine sodišče ne vidi razloga, da bi pripisovalo težo dejstvu, da so inšpekcijska poročila ponavadi javni dokumenti. Za poročilo g. Lindberga se je Ministrstvo odločilo, da ga ne bo objavilo v javnosti. Prav tako ni pomebno dejstvo, da je bilo poročilo kasneje objavljeno tudi v glasilu Fiskaren. To je bilo sicer omenjeno med glavno obravnavo, a le bežno. Sodišče zato ne pozna okoliščin, drugih dejavnikov, itd. Finančno stanje (prvega pritožnika) je pomemben dejavnik. Sodišče ugotavlja, da je časopis v neugodnem finančnem položaju že več let. Vseeno je njegov letni bruto promet ocenjen na približno 30 milijonov NOK.
Zatorej sodišče dodeljuje vsakemu tožniku 11.000 NOK odškodnine, od katerih jih 10.000 izplača časopis, 1000 pa urednik. Časopis je tudi, skupaj z urednikom, solidarno odgovoren za vsoto, ki jo mora izplačati.Ť
36. Dne 18. marca 1992 sta se pritožnika obrnila na vrhovno sodišče zato, da bi jima dovolilo pritožbo, ker da okrožno sodišče ni pravilno uporabilo zakona. Dne 18. julija Odbor za selekcijo pritožb vrhovnega sodišča ni dovolil pritožbe, ker naj bi bilo očitno, da bi bila ta neuspešna.
Postopek zaradi obrekovanja proti drugim javnim občilom
37. Posadka ladje Harmoni je sprožila postopek zaradi obrekovanja tudi proti drugim javnim občilom, vključno s časopisom Aftenposten, njegovemu uredniku in novinarju, zaradi članka, objavljenega dne 22. julija 1988, v zvezi s spornim lovom na tjulnje. To dejanje ni imelo zveze s člankom z dne 16. julija 1988, v katerem je Aftenposten citiral izjave g. Lindberga, že objavljene v časopisu Bladet Tromso, o odiranju živih tjulnjev.
S sodbo z dne 1. februarja 1993 je mestno sodišče v Oslu tožbo zavrnilo. Mestno sodišče je ugotovilo, da kljub dejstvu, da je sporni članek vseboval več trditev o kršitvah predpisov o lovu na tjulnje, način novinarskega poročanja o zadevi ne more biti obravnavano kot ťnezakonitŤ (ťrettstridigŤ).
Mestno sodišče je med drugim navedlo:
ťBladet Tromso je prejel poročilo od g. Lindberga v mesecu juliju ter objavil glavni članek 15. julija 1988, v katerem so bile navedene trditve, da so tjulnje ťodirali živeŤ. Ta članek je vzbudil veliko zanimanje javnih občil. Norveška tiskovna agencija je izdala poročilo o aferi lova na tjulnje dne 15., 18., 20. in 21. julija. Tudi Aftenposten je spremljal afero, a večino reportaž je izhajalo iz (teh) poročil. V prvem članku Aftenpostna, objavljenem 16. julija, je v uvodnem odstavku pisalo: ťStroge kritike na račun lovcev na tjulnjeŤ. V večerni izdaji istega dne je pisalo: ťLovci na tjulnje morajo pojasnitiŤ. V jutranji izdaji z dne 18. julija so lovci na tjulnje prišli do besede na 4. strani pod naslovom: ťLovci na tjulnje: Nikoli nismo odirali živih tjulnjevŤ. G. Kvernmo je za časopis izjavil: ťŠokirani smo zaradi trditev g. Lindberga, da smo odirali žive tjulnje.Ť Mnenja je, da je g. Lindberg napačno razumel dogodke med lovom na tjulnje, ter obžaluje, da g. Lindberg v svojem poročilu Ministrstvu za ribištvo krivi posadko. Nadalje je navedeno, da ťso trditve tako groteskne in daleč od resnice, da so se številni lovci na tjulnje zelo silovito odzvali nanjeŤ. ťV šestdesetih sezonah lova na tjulnje, v katerih sem sodeloval, ni nikoli prišlo do odiranja živih tjulnjev,Ť pravi g. Jacobsen, lastnik ribiške ladje. Dne 19. julija je Aftenposten objavil intervju z inšpektorjem za lov na tjulnje, g. Nilssenom, z naslovom: ťNesoglasje zaradi metod ubijanja tjulnjevŤ. Dne 21. julija pa je objavil članek z naslovom ťPoročilo o lovu na tjulnje brez utemeljenih trditevŤ
V povzetku sodišče obravnava zadevo, kakršna je bila 21. julija
zvečer, in sicer:
Poročilo g. Lindberga je vzbudilo veliko zanimanje. Njegovo vsebino so spodbijali lovci na tjulnje, lastnik ladje in Ministrstvo za ribištvo. Aftenposten je poročal o vseh različnih stališčih. Kljub spodbijanju poročila s strani lovcev na tjulnje ter Ministrstva za ribištvo, njegova vsebina ni bila dejansko in objektivno spodbijana
Poročilo časopisa Aftenposten z dne 22. julija je pomenilo nadaljevanje razprave o lovu na tjulnje, ki je bila že začeta. Nekateri so poročilo napadli in g. Lindeberg je želel repliko v obliki časopisnega članka s priloženimi fotografijami. Razprava se je nadaljevala in normalno je bilo, da je Aftenposten dovolil g. Lindbergu predstaviti svojo verzijo zadeve Sodišče je mnenja, da je članek v časopisu Aftenposten omogočil razvoj razprave.
Predstavitev zadeve s strani časopisa Aftenposten je objektivno, uravnovešeno poročilo v prid poročilu g. Lindberga. Članek je predstavil dokaze, ki jih je podal g. Lindberg, da bi dokazal točnost poročila, in je pomemben element v razpravi o lovu na tjulnje. Aftenposten se je osredotočil na zakonitost obstoječih metod lova na tjulnje in ni imel namena izpostavljati lovce na tjulnje javnemu obsojanju z zlonamernimin reportažami. Reportaža se nedvomno ne more primerjati s člankom, objavljenim v časopisu Bladet Tromso dne 15. julija. Sodišče poudarja tudi, da je Aftenposten precej dosledno uporabljal g. Lindberga za svoj vir podatkov. Čeprav naslov skupaj s fotografijami napeljuje na to, da je prišlo do kršitev predpisov in da se je z živalmi ravnalo kruto, teh kršitev niso posebno poudarjali. Časopis se je osredotočil na zadevo o lovu na tjulnje. Prav tako je treba opozoriti na dejstvo, da so lovci na tjulnje naslednji dan dobili možnost, na vidnem mestu v časopisu, da so lahko spodbijali inšpektorjevo poročilo. To kaže na dejstvo, da je bila v teku razprava javnega interesa, kjer so vpletene strani na primeren način dobile priložnost, da izrazijo svoja stališča. Značilnost reportaže Aftenpostna o spornem lovu na tjulnje je prav vzajemnost: Aftenposten navaja, da je bila reportaža z dne 22. julija z novinarskega stališča zgledna. Sodišče se strinja s stališčem časopisa, posebej kar se tiče razmer, ki so vladale pred člankom, objavljenim 22. julija.
Sodišče ne vidi razloga, da bi raziskalo, ali je Aftenposten navedel dokaze. Poročilo preiskovalne komisije zaključuje, da je očitno prišlo do kršitve predpisov. Na 101. strani komisija ugotavlja:
ťOmeniti moramo, da je v preiskovanem obdobju pri izvrševanju predpisov o lovu na tjulnje prišlo do več napak, katerih v celoti ne moremo imeti za nepomembne.
Sledeče okoliščine torej dokazujejo, da bi Aftenposten lahko v veliki meri podkrepil trditve, da je prišlo do kršitev predpisov. Poročilo g. Lindberga ni bilo resno delo in imelo je veliko pomankljivosti, a za nekatere dele poročila se je kasneje izkazalo, da so resnični.
Zatorej sodišče ugotavlja, da reportaža časopisa Aftenposten ni bila neupravičena in ne vsebuje nobenih nezakonitih obrekljivih izjav Ť
Pritožba članov posadke vrhovnemu sodišču je bila zavrnjena. Njihovo zahtevo za povračilo nepremoženjske škode pa je zavrnilo višje sodišče v Eidisvatingu (langmannsrett) v svoji sodbi z dne 6. marca 1995.
38. Dne 4. avgusta 1993 je mestno sodišče v Oslu v nadaljnjem postopku zaradi obrekovanja, ki ga je sprožila posadka ladje Harmoni, razglasila za neveljavno izjavo, da so tjulnje odirali žive, kar je nato prenašala norveška televizijska združba dne 16. in 18. julija 1988.
II. Ustrezna domača zakonodaja in praksa
39. Po norveški zakonodaji, ki obravnava obrekovanje, obstajajo tri vrste ukrepov glede nezakonitega obrekovanja: izrek kazni po določbah Kazenskega zakonika, odločitev v skladu z njegovim 253. členom, s katerim se razglasi obrekljivo trditev za neveljavno (mortifikasjon) ter po Zakonu o odškodnini iz leta 1969 odlolčitev o plačilu odškodnine oškodovani stranki. V tej zadevi sta bila obravnavana le zadnja dva ukrepa.
40. Po 253. členu Kazenskega zakonika lahko obrekljivo izjavo, ki je nezakonita, in za katero ni bilo dokazano, da je resnična, sodišče razglasi za neveljavno. Ustrezni del določbe glasi:
ť1. Kadar so dokazi za resničnost trditve sprejemljivi in ti niso bili predloženi, lahko oškodovana stranka zahteva, da se trditev razglasi za neveljavno, če zakon ne določa drugače.Ť
(ť1. Nar det har vart adgang til a fore bevis for sannheten av en beskyldning og beviset ikke er fort, kan den fornarmete forlange at beskyldningen blir erklart dod og makteslos (mortifisert) dersom ikke annet folger av lov.Ť)
Taka razveljavitev je uporabna samo tedaj, če so domnevno obrekljiva trditev tiče dejstev, kajti resničnosti vrednostnih sodb ni mogoče dokazati.
Čeprav so določbe o odločitvah, ki razglasijo izjavo za neveljavno, predvidene v Kazenskem zakoniku, taka odločitev ni kazenska sankcija, ampak sodna ugotovitev, da tožencu ni uspelo dokazati resničnosti izjave, in zatorej predstavlja sankcijo civilnega prava.
V zadnjih letih je bila na Norveškem polemika, o tem, ali naj bi odpravili možnost izrekanja neveljavnosti, ki obstaja v norveški zakonodaji že od šestnajstega stoletja in ki ga najdemo tudi v danski in islandski zakonodaji. Ker velja za posebno blago obliko sankcije, je Norveško združenje urednikov izrazilo željo , da se obdrži.
41. Pogoji za obravnavanje obdolženca kot odgovornega za obrekovanje
so določeni v 23. poglavju Kazenskega zakonika, z 247. členom,
ki določa:
ť 247. člen Vsakdo, ki se z besedo ali dejanjem vede tako, da bi lahko škodoval dobremu imenu in časti druge osebe ali jo izpostavil sovraštvu, zaničevanju ali izgubi zaupanja, potrebnega za njeno delovno mesto, ali pa je sokriv za to, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. Če je obrekovanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali v
