| HUDOC številka | REF00001090 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | ÇAKICI |
| Tožena država | Turčija |
| Številka vloge | 00023657/94 |
| Objavljeno v | |
| Sestava sodišča | veliki senat |
| Datum vložitve tožbe | / |
| Datum sodbe | 08.07.1999 |
| Obravnavani členi | 2; 3; 5-1; 5; 13; 34; 35-1; 38; 41 |
| Izrek sodbe | Predhodni ugovor zavrnjen (neizčrpanje); Kršitev čl. 2; Kršitev čl. 3 (vlagateljev brat); Ni kršitve čl. 3 (vlagatelj) |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Življenje; Pozitivne obveznosti; Mučenje; Nečloveško ravnanje; Žrtev; Prostost; Osebna varnost; Zakoniti odvzem prostosti; Učinkovito pravno sredstvo; Preučitev zadeve; Izčrpanje domačih pravnih sredstev; Vzročna zveza |
g. L. Wildhaber, predsednik,
ga. E. Palm,
g. L. Ferrari Bravo,
g. L. Caflisch,
g. J. P. Costa,
g. W. Fuhrmann,
g. K. Jungwiert,
g. M. Fischbach,
g. B. Zupančič,
ga. N. Vajić,
g. J. Hedigan,
ga. W. Thomassen,
ga. M. Tsatsa-Nikolovska,
g. T. Pantiru,
g. E. Levits,
g. K. Traja,
g. F. Gölcüklü, sodnik ad hoc
in tudi ga. M. de Boer-Buquicchio, namestnica vodje sodne pisarne,
na nejavnih sejah dne 24. marca in 17. junija 1999 sprejelo naslednjo sodbo, izdano na zadnji navedeni datum:
POSTOPEK
1. Zadevo je Sodišču, ustanovljenem v skladu s prejšnjim 19. členom Konvencije, predložila Evropska komisija za človekove pravice (ťKomisijaŤ), dne 14. septembra 1998, v trimesečnem roku, določenem v prejšnjih členih 32 § 1 in 47 Konvencije. Zasnovana je na pritožbi (št. 23657/94) proti republiki Turčiji, ki jo je pri Komisiji v skladu s prejšnjim 25. členom dne 2. maja 1994 vložil turški državljan, g. Izzet Çakici.
Predlog Komisije se je nanašal na prejšnja člena 44 in 48 Konvencije ter na člen 32 § 2 prejšnjega Poslovnika Sodišča A. Predmet predloga je bil doseči odločitev, ali dejstva te zadeve razkrivajo kršitev obveznosti tožene države iz členov 2, 3, 5, 13, 14 in 18 Konvencije.
2. V odgovor na povabilo v skladu s členom 33 § 3 (d) prejšnjega Poslovnika je pritožnik izjavil, da želi sodelovati v postopku in je za zastopanje pred Sodiščem pooblastil odvetnika (prejšnji 30. člen Poslovnika).
3. Kot predsednik Senata, ki je bil na začetku ustanovljen (prejšnji 43. člen Konvencije in 21. člen Poslovnika), da bi obravnaval predvsem proceduralne zadeve, ki bi se lahko pojavile pred začetkom veljavnosti Protokola št. 11, se je g. R. Bernhardt, tedanji predsednik Sodišča, o organizaciji pisnega postopka preko sodne pisarne posvetoval s pooblaščencem turške vlade (Vlada), pritožnikovim odvetnikom in delegatom Komisije. V skladu z nato sprejetim sklepom je sodna pisarna prejela pritožnikov memorandum dne 23. decembra 1998 ter memorandum Vlade dne 4. januarja 1999.
4. Potem, ko je dne 1. novembra 1998 začel veljati Protokol št. 11, ter v skladu z njegovim členom 5 § 5, je bila zadeva dodeljena Velikemu Senatu Sodišča. Veliki Senat so ex officio sestavljali naslednji člani: g. R. Türmen, sodnik, ki je bil izvoljen glede na Turčijo (člen 27 § 2 Konvencije in člen 24 § 4 Poslovnika), g. L. Wildhaber, predsednik Sodišča, ga. E. Palm, podpredsednica Sodišča, g. J. P. Costa in g. M. Fischbach, podpredsednika Sekcij (člen 27 § 3 Konvencije in člen 24 §§ 3 in 5 (a) Poslovnika). Ostali člani, ki so sestavljali Veliki Senat, so bili: g. L. Ferrari Bravo, g. L. Caflisch, g. W. Fuhrmann, g. K. Jungwiert, g. B. Zupančič, ga. N. Vajić, g. J. Hedigan, ga. W. Thomassen, ga. M. Tsatsa-Nikolovska, g. T. Pantiru, g. E. Levits in g. K. Traja (člena 24 § 3 in 100 § 4 Poslovnika).
5. Dne 7. januarja 1999 je g. Wildhaber oprostil g. Türmena zasedanja, ker je ta izločil zaradi sklepa, ki ga je sprejel Veliki Senat po členu 28 § 4 Poslovnika.
Dne 10. februarja 1999 je Vlada obvestila sodno pisarno, da je bil za ad hoc sodnika imenovan g. Gölcüklü (člena 27 § 2 Konvencije in 29 § 1 Poslovnika).
6. Na povabilo Sodišča (člen 99 Poslovnika) je Komisija pooblastila enega svojih članov, go. J. Liddy, da sodeluje v postopku pred Velikim Senatom.
7. V skladu s predsednikovo odločitvijo je bila javna obravnava v stavbi Human Rights Building v Strasbourgu, dne 24. marca 1999.
Pred Sodiščem so nastopili:
a) predstavniki Vlade
ga. D. Akçay, pooblaščenka Vlade,
g. B. Caliskan,
g. E. Genel,
ga. A. Günyakti,
g. H. Mutaf, svetovalci;
b) za pritožnika
ga. F. Hampson,
ga. A. Reidy, odvetnici;
c) za Komisijo
ga. J. Liddy, delegatka.
Sodišče je poslušalo izjave ge. Liddy, ge. Hampson in ge. Akçay.
O DEJSTVIH
1. Okoliščine zadeve
A. Pritožnik
8. Pritožnik, g. Çakici, je turški državljan, rojen leta 1953, ki trenutno živi v mestu Diyarbakir v jugovzhodni Turčiji. Pritožbo Komisiji je vložil v svojem imenu ter v imenu svojega brata, Ahmeta Çakicija, za katerega trdi, da je izginil v okoliščinah, za katere je odgovorna turška država.
B. Dejstva
9. Dejstva o izginotju pritožnikovega brata so sporna.
10. Dejstva, ki jih je predstavil pritožnik, so navedena v 1. odstavku spodaj. Pritožnik se je v svojem memorandumu Sodišču skliceval na dejstva, kot jih je ugotovila Komisija v svojem poročilu (prejšnji 31. člen) z dne 12. marca 1998, ter na svoje prejšnje navedbe pred Komisijo.
11. Dejstva, ki jih je predstavila Vlada, so navedena v 2. odstavku spodaj.
12. Opis gradiva, predloženega Komisiji, je naveden v točki C. Opis postopka pred domačimi oblastmi v zvezi z izginotjem pritožnikovega brata, kot je to dognala Komisija, je zajet v točki D.
13. Komisija je izvedla lastno preiskavo v skladu s prejšnjim členom 28 § 1 (a) Konvencije, da bi ugotovila dejstva v zvezi s spornimi okoliščinami izginotja pritožnikovega brata. V ta namen je Komisija preučila vrsto dokumentov, ki sta jih predložila tako pritožnik kot Vlada, da bi podprla svoje trditve, ter določila tri delegate, ki so zasliševali priče v Ankari dne 3. in 4. julija 1996 ter v Strasbourgu dne 4. decembra 1996. Ocena dokazov in ugotovitve Komisije so povzete v točki E.
1. Dejstva, kot jih je predstavil pritožnik
14. Dne 18. novembra 1993 so pritožnikovega brata Ahmeta Çakicija aretirali med operacijo v vasi Çitlibahçe, ki so jo izvedli žandarji in vaška straža. Ko so zgodaj zjutraj začeli z operacijo, se je Ahmet Çakici skril v hiši blizu vodnjaka, medtem ko so se drugi možje zbrali na prostem. Varnostne sile so začele zažigati hiše. Ahmet Çakici je šel iskat denar, 4.700.000 turških lir (TRL), ki jih je skril v strehi svoje hiše, in ujeli so ga, ko je odhajal iz hiše. Varnostne sile so ga odpeljale iz vasi. Vaščani so bili priča temu dogodku. Poročnik je Ahmetu Çakiciju vzel denar. Njegovi ženi, Remziye Çakici, je fant iz vasi povedal, da je videl žandarja, ko je Ahmetu Çakiciju vzel denar.
15. Ahmeta Çakicija so najprej odpeljali v Hazro, kjer so ga zadržali
čez noč, naslednji dan pa so ga odpeljali v Diyarbakir. Tam je
bil v priporu na poveljstvu pokrajinske žandarmerije. Po šestih
ali sedmih dneh so ga premestili za šestnajst do sedemnajst dni
v sobo, kjer so bili tudi Mustafa Engin, Abdurrahman Al in Tashin
Demirbas, ki so jih varnostne sile aretirale 8. novembra 1993
v operaciji v Balanu. Ahmeta Çakicija so pretepli, zlomili so
mu rebro in povzročili odprto rano na glavi. Večkrat so ga iz
sobe odpeljali na zasliševanje, kjer je dobival elektrošoke, in
ga pretepali. Tudi Mustafi Enginu je Ahmet Çakici povedal, da
mu je poročnik žandarmarije vzel denar. Po sedemnajstih dneh so
druge tri zapornike privedli pred sodišče. Engina in Demirbasa
so izpustili, Abdurrahmana Ala pa so ponovno poslali v zapor.
Engin Ahmeta Çakicija ni videl več.
16. Po petinosemdesetdnevnemu bivanju na poveljstvu pokrajinske žandarmerije, oziroma konec januarja ali začetek februarja 1994, so Ahmeta Çakicija odpeljali nazaj v Hazro, kjer je bil zaprt več mesecev. Od tam so ga premestili na postajo žandarmerije v Kavaklibogaz. V obdobju trinajstih dni, oziroma približno spomladi ali v začetku poletja leta 1994, je Hikmet Aksoy, ki je bil prav tako zaprt v Kavaklibogazu, videval Ahmeta Çakicija, ko so jih ob obrokih spustili iz celic. Po trinajstih dneh so Hikmeta Aksoya premestili v Lice.
17. V maju 1996, je potem, ko je Vlada predložila svoje navedbe, pritožnik prvič izvedel, da so oblasti trdile, da je bil Ahmet Çakici ubit v spopadu med 17. in 19. februarjem na Killiboganskem hribu, v okraju Hani. Njegovo identiteto naj bi ugotovili zgolj na osnovi trditve, da so pri enem od trupel našli osebno izkaznico Ahmeta Çakicija.
2. Dejstva, kot jih je predstavila Vlada
18. Vlada je opozorila na dejstvo, da je v tem času PKK (Kurdistanska
delavska stranka) uničila številne vasi, povzročila trpljenje
tisočim nedolžnim žrtevam in nedopustno zatirala prebivalstvo
jugovzhodne pokrajine.
19. Vlada je izjavila, da varnostne sile niso aretirale Ahmeta Çakicija med operacijo v Çitlibahçeju dne 8. novembra 1993 ter da v obdobju, ki je sledilo, ni bil nikjer zaprt. Zaporniška evidenca kaže, da ni bil zaprt v Hazru ali na poveljstvu pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru. Prav tako naj ne bi bil premeščen na postajo žandarmerije v Kavaklibogazu.
20. Ahmet Çakici je bil aktiven član organizacije PKK. Po oboroženem spopadu med PKK in varnostnimi silami med 17. in 19. februarjem 1995 so ga našli mrtvega, skupaj z drugimi petinpetdesetimi borci, na Killiboganskem hribu. Ahmet Çakici je bil vpleten dne 23. oktobra 1993 v uboj petih učiteljev iz Dadasa , katere naj bi opisal kot ťhlapčevske pse državeŤ, z dne 23. oktobra 1993. Najbolj verjetno je, da je po tem dogodku izginil, da bi pobegnil pred pravico in nadaljeval svoje dejavnosti za PKK.
21. Državnemu tožilcu v Hazru se noben član pritožnikove družine ni pritožil zaradi domnevnega izginotja.
C. Gradivo, ki sta ga Komisiji predložila pritožnik in Vlada,
da bi podprla svoje trditve
22. V postopku pred Komisijo sta pritožnik in Vlada predložila številne izjave pritožnika, ki jih je podal Društvu za človekove pravice v Diyarbakiru in državnemu tožilcu v Diyarbakiru. Društvo in državni tožilec sta prav tako zabeležila izjave Remziye Çakici, žene Ahmeta Çakicija, in Mustafe Engina, ki je bil od 9. novembra do 1. decembra 1993 zaprt na poveljstvu pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru. Mustafa Engin je prav tako podal svojo izjavo policistu. Izjave so podali tudi Osman Baydemir, v korist pritožnika, Abdurrahman Al, ki je bil zaprt v istem času kot Mustafa Engin, ter dva druga vaščana, Mehmet Bitgin in Fevzi Okatan.
23. Vlada je predložila tudi zapisnik o aretaciji z dne 8. novembra 1993 v zvezi z aretacijo Mustafe Engina, Abdurrahmana Ala in Tashina Demirbasa, dve poročili z dne 7. in 8. novembra 1993 o operaciji v vasi Çitlibahçe, dokumente v zvezi s pričo Hikmetom Aksoyem, katerega so delegati Komisije pozvali, naj priča, a se na njihov poziv ni odzval, ter dokumente o preiskavah oblasti v zvezi s pšritožbami.
24. Komisija je zahtevala kopije evidence o pridržanjih za ustrezno obdobje iz postaje žandarmerije v Hazru, postaje žandarmerije v Liceju, poveljstva pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru ter postaje žandarmerije v Kavaklibogazu. Delegati Komisije so nadalje zahtevali naj jim dovolijo, da preučijo originalne evidence iz Hazra, Diyarbakira in Kavaklibogaza. Vlada je predložila originalno evidenco o pridržanjih iz osrednje postaje žandarmerije v Hazru ter kopije evidenc iz poveljstva žandarmerije v Liceju in poveljstva pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru za ustrezno obdobje. Vlada delegatom Komisije ni dala v vpogled originala evidence o pridržanjihpoveljstva pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru, in tudi ne kopije ali vpogleda v originalno zaporniško evidenco s postaje žandarmerije v Kavaklibogazu.
D. Postopek pred domačimi oblastmi
25. Dne 22. decembra 1993 je Tevfik Çakici, oče pritožnika in Ahmeta Çakicija, predložil pisno zahtevo Sodišču državne varnosti v Diyarbakiru, v kateri je zahteval informacije o tem, kaj se je zgodilo z Ahmetom Çakicijem, ki so ga varnostne sile privedle v zapor 8. novembra 1993, istega dne, kot tudi Mustafo Engina, Abdurrahmana Ala in Tashina Demirbasa, katere so štiriindvajset dni kasneje izpustili. Tevfik Çakici je dobil ustni odgovor, in sicer, da Ahmeta Çakicija ni na seznamu zapornikov.
26. V pismu z dne 4. aprila 1994 je državni tožilec iz Hazra, Aydin Tekin, obvestil glavnega državnega tožilca na Sodišču državne varnosti v Diyarbakiru, da po njihovi evidenci 8. novembra 1993 niso zaprli ali priprli Ahmeta Çakicija.
27. V pismu z dne 19. aprila 1994 je državni tožilec iz Hazra,
Aydin Tekin, potrdil glavnemu državnemu tožilcu s Sodišča državne
varnosti v Diyarbakiru vsebino svojega pisma z dne 4. aprila 1994
in navedel, da družina Ahmeta Çakicija ni prijavila kot pogrešanega.
28. V pismu z dne 18. avgusta 1994 je Ministrstvo za pravosodje
(Glavna uprava za mednarodno pravo in zunanje zadeve), sklicujoč
se na pismo z Ministrstva za zunanje zadeve z dne 19. julija 1994,
v katerem je bila navedena pritožba pritožnika Evropski komisiji
za človekove pravice, zahtevalo od državnega tožilca v Diyarbakiru,
naj v skladu z zakonom razišče pritožbe pritožnika.
29. Dne 9. septembra 1994 je državni tožilec v Diyarbakiru zaslišal pritožnika. V izjavi je ta navedel, da so njegovega brata, Ahmeta Çakicija, dne 8. novembra 1993 vojaki odpeljali v zapor, ter, da sta ga tam videla Mustafa Engin in Tashin Demirbas, ki sta bila prav tako zaprta. Dne 25. novembra 1994 je državni tožilec zaslišal Remziye Çakici. Izjavila je, da so žandarji odpeljali njenega moža med operacijo dne 8. novembra 1993.
30. V pismu z dne 1. decembra 1994 je polkovnik Esref Hatipoglu iz poveljstva pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru, v odgovoru na pismo v zvezi s preiskavo, z dne 22. novembra 1994, obvestil državnega tožilca v Diyarbakiru, da Ahmet Çakici ni bil zaprt 8. novembra 1994 (napaka, namesto 1993).
31. V pismu z dne 8. decembra 1994 je polkovnik Esref Hatipoglu poročal pokrajinskim oblastem v Diyarbakiru o pritožnikovi pritožbi Evropski komisiji za človekove pravice. Med drugim je poročal, da policisti niso mogli izvedeti naslovov pritožnika, njegovega očeta, Ahmeta Çakicija, Mustafe Engina, Abdurrahmana Ala ali Tashina Demirbasa, da bi jih lahko zaslišali. Ugotovili so, da je Ahmet Çakici, ki naj bi bil pogrešan, sodeloval s PKK ter se udeleževal njihovih pobojev. O njem so poročali, da je član gorske skupine PKK, ki je 23. oktobra 1993 ugrabila sedem ljudi (pet učiteljev, imam in njegov brat) iz vasi Dadas ter jih pet ubila. Njihovo poveljstvo je Ahmeta Çakicija iskalo.
32. V pismu z dne 1. marca 1995 poveljstvu okrožne žandarmerije v Hazru, je polkovnik Esref Hatipoglu priložil dokumente, ki so jih našli na terenu pri truplih šestinpetdesetih teroristov, ki so jih našli mrtve po operaciji v pokrajini Killibogan med 17. in 19. februarjem 1995.
33. V pismu z dne 14. marca 1995 je državni tožilec v Hazru, Mustafa Turhan, zahteval od državnega tožilca iz Liceja, da razišče, ali so žandarji 8. novembra 1993 aretirali Mustafo Engina in Tashina Demirbasa, ter, da zaslišijo Mustafo Engina v zvezi z Ahmetom Çakicijem, ki naj bi izginil, ko je bil v priporu.
34. V pismu z dne 14. aprila 1995 je državni tožilec v Hazru, Mustafa Turhan, zahteval od poveljstva okrožne žandarmerije v Hazru, naj ga nujno obvestijo o operaciji z dne 8. novembra 1993 v Çitlibahçeju ter naj raziščejo in ugotovijo, ali je bil Ahmet Çakici zaprt skupaj z Mustafo Enginom, Abdurrahman Alom in Tashinom Demirbasom.
35. V pismu z dne 17. maja 1995 je poveljstvo okrožne žandarmerije v Hazru v odgovoru obvestilo državnega tožilca v Hazru, da je bil namen operacije z dne 8. novembra 1993 zajeti člane PKK in ljudi, ki jih podpirajo in jim pomagajo, ter, da je iz njihovih evidenc razvidno, da Ahmet Çakici, Mustafa Engin, Abdurrahman Al in Tashin Demirbas niso bili zaprti.
36. V pismu z dne 22. maja 1995 je državni tožilec v Hazru od poveljstva okrožne žandarmerije v Hazru zahteval, da je nujno, da ugotovijo, kje je Ahmet Çakici..
37. V pismu z dne 23. junija 1995 državnemu tožilstvu v Hazru je poveljstvo okrožne žandarmerije v Hazru odgovorilo na poizvedovanje tožilstva z dne 22. maja 1995 o tem, kje se nahaja Ahmet Çakici, ter na pismo z dne 1. marca 1995 poveljstva pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru. Navedli so, da je bil Ahmet Çakici član PKK. Po operaciji, ki so jo izvedli na Killiboganskem hribu med 17. in 19. februarjem in se je končala s smrtjo šestinpetdesetih teroristov, so med njimi identificirali Ahmeta Çakicija s pomočjo osebne izkaznice, ki je bila med dokumenti, ki so jih našli pri truplu enega od teroristov. Zato so prišli do zaključka, da je bil Ahmet Çakici eden od teroristov.
38. V pismu z dne 27. junija 1995 je državni tožilec v Hazru obvestil glavnega državnega tožilca v Diyarbakiru v zvezi s pismom z dne 1. decembra 1994 in pismom Ministrstva za pravosodje z dne 18. avgusta 1994, da so operacijo izvršili 8. novembra 1993 z namenom, da bi zajeli člane PKK in njihove zaveznike, ter, da tedaj niso aretirali Ahmeta Çakicija, Mustafo Engina, Abdurrahmana Ala in Tashina Demirbasa, kot so ti trdili. V zvezi z zgoraj omenjenim pismom z dne 23. junija 1995 je navedel, da je bil Ahmet Çakici član PKK, ter, da so ga našli mrtvega med operacijo v pokrajini Killiboganskega hriba, v okraju Hani, med 17. in 19. februarjem 1995. Državnega tožilca v Liceju je zaprosil, naj dobi izjavo Mustafe Engina, na odgovor na prošnjo pa so še vedno čakali.
39. V pismu z dne 4. julija 1995 je urad državnega tožilca v Hazru obvestil Ministrstvo za pravosodje (Oddelek za mednarodno pravo in zunanje zadeve) o informacijah, ki so jih dobili od poveljstva okrožne žandarmerije v Hazru (glej 37. odstavek zgoraj). Navedli so, da so začeli s pripravljalno preiskavo (št. 1994/191), ki je v teku.
40. V pismu z dne 5. marca 1996 je državni tožilec iz Hazra obvestil Ministrstvo za pravosodje, da so na njihovo zahtevo prosili državnega pravobranilca v Diyarbakiru, naj zasliši Mustafo Engina.
41. Dne 12. marca 1996 je policist vzel kratko izjavo od Mustafe Engina, v kateri je ta navedel, da ni videl Ahmeta Çakicija že tri leta. Dne 13. maja 1996 je državni tožilec v Diyarbakiru zaslišal Mustafe Engina. Le-ta je med drugim navedel, da v zaporu ni videl Ahmeta Çakicija, čeprav je mogoče, da je Ahmet Çakici videl njega, ter se skliceval na to, da je enkrat v času bivanja v zaporu poveljstva pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru dobil elektrošoke.
42. S sklepom, sprejetim dne 13. junija 1996 se je državni tožilec v Hazru, Mustafa Turhan, izrekel za nepristojnega in poslal spis na Okrožni administrativni svet. V sklepu je navedel, da sta pritožnik in Remziye Çakici tožnika in označil Ahmeta Çakicija kot žrtev. Kot kaznivo dejanje je navedel grdo ravnanje, mučenje in zaplembo denarja pripornika, obdolžence pa kot neidentificirane posameznike s postaje žandarmerije v Hazru in vaško stražo. Navedel je, da sta tožnika trdila, da so vojaki s poveljstva žandarmerije v Hazru prišli v Çitlibahçe 8. novembra 1993 zjutraj in pridržali žrtev, da so žrtev odvedli v Diyarbakir, kjer so jo mučili, ter, da ji je poročnik odvzel 4.280.000 TRL. Preiskava je razkrila, da je bila žrtev član teroristične organizacije PKK, ter, da so po operaciji varnostnih sil v pokrajini Killiboganskega hriba med 17. in 19. februarjem našli osebno izkaznico žrtve pri enem od mrtvih teroristov, in ta naj bi torej nedvomno potrdila identiteto te osebe, namreč Ahmeta Çakicija. Mustafa Engin je izjavil, da Ahmeta Çakicija ni videl. Za osumljence velja torej Zakon o kazenskem pregonu državnih uradnikov.Ko se je državno tožilstvo v Hazru izreklo za nepristojno, so dokumentacijo prenesli na administrativni svet podprefekture v Hazru, ki naj bi nadalje ukrepalo.
E. Ocena dokazov in ugotovitev, ki jih je zbrala Komisija
43. Glede na to, da so bila dejstva zadeve sporna, posebej, kar se tiče dogodkov okoli novembra 1993, je Komisija s pomočjo strank izvedla preiskavo, in sprejela listinske dokaze, vključno s pisnimi izjavami in ustnim pričanjem enajstih prič, ki so bile: pritožnik; Fevzi Okatan, prejšnji muhtar vasi Çitlibahçe; Remziye Çakici, žena Ahmeta Çakicija; Mustafa Engin, ki je bil zaprt v poveljstvu pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru od 9. novembra do 1. decembra 1993; Ertan Altinoluk, ki je bil poveljnik žandarmerije v Hazru v novembru 1993 in je poveljeval v operaciji v Çitlibahçeju dne 8. novembra 1993; Mehmet Bitgin, vaščan iz Çitlibahçeja; Mustafa Turhan, državni tožilec v Hazru od novembra 1994; Aytekin Türker, poveljnik glavne postaje poveljstva okrožne žandarmerije v Hazru od julija 1993 do avgusta 1994; Ahmet Katmerkaya, žandar, odgovoren za evidence o pridržanjih na poveljstvu pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru od avgusta 1992; Kemal Çavdar, žandar, ki je služil na postaji v Kavaklibogazu od julija 1993 do avgusta 1995; ter Abdullah Cebeci, brat imama, ki so ga ugrabili skupaj s petimi učitelji v Dadasu.
Pozvanih je bilo tudi drugih šest prič, ki niso prišle: Aydin Tekin,
državni tožilec v Hazru v letu 1994; polkovnik Esref Hatipoglu,
Poveljnik pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru; Hikmet Aksoy,
za katerega je pritožnik trdil, da je videl njegovega brata v
zaporu v Kavaklibogazu; Tevfik Çakici, oče pritožnika in Ahmeta
Çakicija; Tashin Demirbas in Abdurrahman Al, ki sta bila oba zaprta
v poveljstvu pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru od 8. novembra
do 1. decembra 1993. Tevfik Çakici je umrl že pred obravnavo.
Vlada je trdila, da niso mogli najti priče Hikmeta Aksoya, da
bi se udeležil zaslišanja v juliju 1996, kljub temu, da jih je
pritožnik obvestil, da se Aksoy nahaja v zaporu Konya. Vlada je
navedla, da je Hikmet Aksoy dobil poziv na zaslišanje pred delegati
dne 20. novembra 1996, a ni hotel podpisati potrdila o prejemu
poziva, nato pa so ga izpustili iz zapora dne 18. novembra 1996.
Vlada Komisiji ni znala pojasniti razloga za njegovo izpustitev
ali za čas izpustitve.
Aydin Tekin je v pismu obvestil Komisijo, da ni na tekočem z dogodkom,
posredno ali neposredno, in se zato ne počuti zavezanega, da bi
se udeležil zaslišanja. Na obravnavi v juliju 1996 je pooblaščenec
Vlade pojasnil delegatom, da Vlada ne more zahtevati od državnih
tožilcev, da se udeležijo zaslišanjaobravnave, in prav tako tega
ne more zahtevati od višjih častnikov, kot je Esref Hatipoglu.
Komisija je v svojem poročilu (v 245. odstavku) ugotovila, da Vlada
ni izpolnila svojih dolžnosti v skladu s prejšnjim členom 28 §
1 (a) Konvencije, po katerem bi morala Komisiji preskrbeti vsa
potrebna sredstva, da bi ta lahko ugotovila dejansko stanje.
Komisija se je sklicevala na naslednje okoliščine:
1. Vlada delegatom Komisije ni ponudila priložnosti za vpogled
v originalne evidence o pridržanjih (glej 24. odstavek zgoraj);
2. Vlada ni poskrbela za navzočnost priče Hikmeta Aksoya;
3. Vlada ni zagotovila navzočnosti prič Aydina Tekina in Esrefa
Hatipogluja.
44. Komisija se je, v zvezi z ustnim pričevanjem, zavedala težav pri oceni pričanj, ki so podana ustno in s pomočjo prevajalcev. Zato je bila Komisija zelo pozorna na smisel in pomen, ki ju gre pripisovati izjavam prič, ki so nastopile pred njenimi delegati.
V primerih, kjer so bila poročila o dejstvih dogodkov protislovna
in sporna, je Komisija še posebej obžalovala pomanjkanje natančne
domače sodne preiskave. Zavedala se je svojih omejitev glede ugotavljanja
dejanskega stanja na prvi stopnji.
Poleg zgoraj omenjenih težav z jezikom je težava tudi v neogibnem
pomanjkanju podrobnega in neposrednega poznavanja razmer, značilnih
za to območje. Nadalje ni v moči Komisije, da bi prisilila priče
k udeležbi in pričanju. V tej zadevi je od sedemnajstih prič,
pozvanih na zaslišanje, pričalo le enajst oseb. V zgornjem delu
besedila je omenjeno tudi pomanjkanje listinskih dokazov. Komisija
je bila torej soočena s težko nalogo ugotavljanja dogodkov brez
pomembnih pričevanj in dokazov.
Ugotovitve Komisije so povzete v naslednjem besedilu.
1. Operacija v vasi Çitlibahçe dne 8. novembra 1993
45. Vas Çitlibahçe je bila v okrožju, kjer so bile leta 1993 močne teroristične dejavnosti. Dne 23. oktobra 1993 ali okoli tega datuma, so člani PKK ugrabili pet učiteljev, imama in njegovega brata, Abdullaha Cebecija, iz vasi Dadas in jih gnali po deželi ter šli mimo vasi Baglan. Od Mustafe Engina so zahtevali, naj skrije enega od učiteljev, ki je bil kurdskega izvora, čez noč, nato pa naj ga izpusti. Člani PKK so ustrelili in ubili ostale štiri učitelje in imama, Abdullah Cebeci pa se je rešil, čeprav je bil ranjen. Žandarjem na poveljstvu žandarmerije v Liceju je podal opis oseb, ki jih je videl, vključno z vaščani, ki so prinesli hrano in stražili. Vas Baglan je bila v pristojnosti žandarjev v Liceju. Žrtve ugrabitve so šle tudi mimo vasi Çitlibahçe, ki je od Baglana oddaljena manj kot kilometer, a je bila v pristojnosti žandarjev v Hazru.
46. Žandarji iz Hazra in Liceja so opravili vzporedno operacijo dne 8. novembra 1993. Pri operaciji je šlo za nabiranje dokazov in informacij v zvezi z ugrabitvijo, umorom in zajetjem oseb, ki so bile osumljene sodelovanja. Žandarjem iz Hazra je poveljeval Ertan Altinoluk. Iz bojnega načrta operacije, ki ga je Altinoluk sestavil 7. novembra 1993 je bilo razvidno, da je bil namen operacije zajetje teroristov PKK in njihovih sodelavcev ter uničenje njihovih zatočišč. V načrtu je bila imenovana vas Çitlibahçe kot kraj operacije. Komisija je zavrnila pričanje Ertana Altinoluka, v katerem je navedel, da žandarji niso iskali Ahmeta Çakicija, ko so odšli v Çitlibahçe. Delegati so njegovo pričanje ocenili kot dvoumno in nekoristno, pa tudi neiskreno. Komisija je upoštevala pričanje dveh drugih žandarjev, iz katerega je bilo razvidno, da so oblasti Ahmeta Çakicija iskale že pred to operacijo, ker je bil osumljen sodelovanja s PKK. Komisija je ugotovila, da so žandarji iz Hazra najverjetneje šli v Çitlibahçe z namenom, da bi našli in aretirali Ahmeta Çakicija zaradi omenjene ugrabitve.
47. Komisija je ocenila pričanje prič iz vasi. To so bili Remziye
Çakici, Fevzi Okatan in Mehmet Bitgin, ki so izjavili, da so Ahmeta
Çakicija iz vasi odpeljali žandarji. Njihovo pričanje se je Komisiji
zdelo dosledno, verodostojno in prepričljivo. Pri preučitvi zadev
so se ji ugovori Vlade na račun verodostojnosti prič zdeli neosnovani.
Zatorej je Komisija ugotovila, da je se Ahmet Çakici ob prihodu
žandarjev v Çitlibahçe dne 8. novembra 1993 skušal skriti, a so
ga žandarji iz Hazra našli in odpeljali iz vasi v zapor. Medtem
so v vasi Baglan žandarji iz Liceja odpeljali v zapor tri posameznike,
Mustafo Engina, Abdurrahmana Ala in Tashina Demirbasa.
2. Pridržanje Ahmeta Çakicija in grdo ravnanje z njim
48. Mustafo Engina, Abdurrahmana Ala in Tashina Demirbasa so odpeljali v poveljstvo žandarmerije v Liceju, kjer so prebili noč. Tega niso vnesli v evidenco o pridržanjih. Naslednjega dne, 9. novembra 1993, so jih odpeljali na poveljstvo pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru, kjer so v zaporniško evidenco vpisali, da so jih aretirali tistega dne.
49. V evidenco pridržanj postaje žandarmerije v Hazru ni bilo 8. novembra vpisano nič v zvezi z Ahmetom Çakicijem. Prav tako ni bil omenjen v kopijah vpisov v evidenco v obdobju od novembra do decembra 1993 v poveljstvu pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru. Komisija je podrobno preučila vpise obeh postaj in našla zaskrbljujoče nedoslednosti. Ugotovila je, da vpisi niso bili storjeni v zaporednem ali kronološkem redu, da so vsi vpisi v evidenco iz Diyarbakira napisani z isto pisavo ter da število vpisanih zapornikov v Diyarbakiru presega uradno število razpoložljivih celic. Komisija je, med drugim, zaradi tega močno posumila, da vpisi niso bili sprotni. Ustne pojasnitve Ahmeta Katmerkaye, ki je bil odgovoren za evidence pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru, so se Komisiji zdele zelo nezadovoljive, saj je bilo iz njih razvidno, da vpis v evidenco ni nujno pomenil, da je bil osumljenec fizično prisoten, ter, da ni bilo nobenih vpisov, ki bi označevali premike osumljencev v zapor in iz zapora. Komisija je zaključila, da vpisi ne predstavljalo natančne in razumljive evidence o osebah, ki bi lahko bile zaprte v tistem obdobju, ter, da odsotnost imena Ahmeta Çakicija v evidencah iz Hazra in Diyarbakira ne zadostuje za dokaz, da ta ni bil zaprt.
50. Komisija je sprejela ustno pričanje Mustafe Engina, ki je izjavil, da je v času svojega bivanja v zaporu na poveljstvu pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru videl in govoril z Ahmetom Çakicijem, s katerim je bil zaprt šestnajst ali sedemnajst dni v isti sobi. Prav tako je sprejela njegove navedbe, da je Ahmet Çakici izgledal slabo, na oblačilih je imel posušene madeže krvi, Çakici naj bi mu tudi povedal, da so ga pretepali, mu zlomili rebro, ranili v glavo in dvakrat dajali elektrošoke. Pričanje Engina je podprl tudi Abdurrahman Al v svoji pisni izjavi, ki jo je podal Društvu za varstvo pravic.
Komisija je ocenila pisne izjave Mustafe Engina, na katere se je sklicevala Vlada, ker naj bi izpodbile njegovo ustno pričanje. Ugotovila je, da je prva izjava Mustafe Engina, ki jo je dal policistu dne 12. marca 1996, kratko in netočno zanikanje. Druga izjava, ki jo je dal državnemu tožilcu dne 13. maja 1996, je bila prav tako kratka in je vsebovala protislovne in dvoumne izraze. Zaključila je, da ta izjava ni bila celoten in iskren odraz pričevanja Mustafe Engina in ni izničila verodostojnosti njegovega pričevanja pred delegati. Zatorej je bilo po mnenju Komisije dokazano, da so Ahmeta Çakicija po njegovi aretaciji v Çitlibahçeju odpeljali v Hazro, kjer je prebil noč 8. novembra 1993, nato pa so ga premestili na poveljstvo pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru, kjer ga je nazadnje videl Mustafa Engin dne, oz. okoli, 2. decembra, ko je bil izpuščen.
51. Komisija se ni izjasnila o trditvah pritožnika, da so Ahmeta Çakicija odpeljali iz poveljstva pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru v Hazro in nato iz Hazra na postajo žandarmerije v Kavaklibogazu. Te trditve so bile osnovane na ustnih izjavah, ki jih je podal pritožniku Hikmet Aksoy, ki ni nastopil pred delegati in ni podal nikakršne pisne izjave. Čeprav je torej bilo nekaj pritrdilnih dejavnikov, je Komisija sklenila, da pričanje ne ustreza želenim standardom dokazovanja.
3. Poročila o smrti Ahmeta Çakicija
52. Družina Ahmeta Çakicija ni bila obveščena o njegovi domnevni smrti v spopadu med PKK in varnostnimi silami med 17. in 19. februarjem 1995. Čeprav so oblasti od polkovnika Esrefa Hatipogluja zahtevale, naj jim preskrbi informacije o tem, kje se Ahmet Çakici nahaja, ni podal nikakršnega uradnega poročila o tem, da naj bi našli osebno izkaznico Çakicija pri truplu enega od mrtvih teroristov na Killiboganskem hribu. Prvo poročilo o najdbi osebne izkaznice so sestavili žandarji v Hazru, katere je polkovnik Hatipoglu obvestil o spopadu in jim predal dokumente, ki niso navedeni. Kakorkoli, Komisiji niso bili predloženi nikakršni dokumenti v zvezi z identifikacijo trupla ali predajo trupla za pogreb. Komisija je prišla do sklepa, da mogla ugotoviti, da je bil Ahmet Çakici ubit, kot je trdila Vlada, ali, da so njegovo truplo našli med trupli s Killiboganskega hriba.
4. Preiskava o zatrjevanem izginotju Ahmeta Çakicija
53. Komisija je ugotovila, da sta pritožnik in njegov oče, Tevfik
Çakici, pri tožilcu Sodišča državne varnosti v Diyarbakirju vložila
zahteve in poizvedovala o izginotju Ahmeta Çakicija. Edina ukrepa
oblasti sta bila, da so preverile, ali je v zapisih Sodišča državne
varnosti omenjeno ime Ahmeta Çakicija, ter poizvedovale pri državnemu
tožilcu v Hazru, ki je pregledal svoje spise.
54. Ko je Komisija Vladi poslala pritožbo, sta državna tožilca
v Diyarbakiru in Hazru opravila še druge poizvedbe. Zaslišala
sta Mustafo Engina, Remziyo Çakici in pritožnika. Naslovov Tashina
Demirbasa in Abdurrahmana Ala niso odkrili. Komisija je ugotovila,
da je državni tožilec v Hazru poizvedoval na okrožni žandarmeriji
v Hazru o navedeni aretaciji Ahmeta Çakicija, ni pa preveril originalnih
evidenc o pridržanjih. Prav tako noben državni tožilec ni izvedel
nikakršne inšpekcije zaporniških evidenc v poveljstvu pokrajinske
žandarmerije v Diyarbakiru. Nihče ni preveril informacije, ki
jo je podala okrožna žandarmerija v Hazru, namreč, da je bil Ahmet
Çakici med mrtvimi teroristi na Killiboganskem hribu.
55. Ko se je državni tožilec iz Hazra dne 13. junija 1996 izrekel za nepristojnega, je imel na razpolago izjave Mustafe Engina, Remziye Çakici in pritožnika ter informacijo z žandarmerije v Hazru o domnevnem odkritju trupla Ahmeta Çakicija. Na razpolago so mu bili tudi dokumenti v zvezi s pritožnikovo pritožbo Komisiji in kopije zaporniških evidenc.
II. Ustrezna domača zakonodaja in praksa
56. Vlada v svojem memorandumu ni navedla nikakršnih podrobnosti
o domačih zakonskih določbah, ki se uporabljajo v okoliščinah,
kakršne so v tem primeru. Sodišče je torej preučilo domačo zakonodajo
iz prejšnjih predložitev v drugih zadevah, posebno v sodbi Kurt
proti Turčiji z dne 25. maja 1998, Poročila o sodbah in sklepih
1998-III, str. 1169-70, §§ 56-62, ter v sodbi Tekin proti Turčiji
z dne 9. junija 1998, Poročila 1998-IV, str. 1512-13, §§ 25-29.
A. Izredno stanje
57. Približno od leta 1985 divjajo v jugovzhodni Turčiji resni izgredi med varnostnimi silami in člani PKK (Kurdistanska delavska stranka), ki so po navedbah Vlade terjali življenja tisoče civilistov in pripadnikov varnostnih sil.
58. Dve uredbi, kise nanašata na jugovzhodno območje Turčije, sta bili sprejeti na temelju zakona o izrednem stanju (št. 2935 z dne 25. oktobra 1983). Prva uredba št. 285 (z 10. julija 1987), je uvedla regionalno guvernerstvo izrednega stanja v desetih od enajstih pokrajin jugovzhodne Turčije. Po členu 4 (b) in (d) uredbe so vse zasebne in javne varnostne sile in vrhovno poveljstvo žandarmerije javnega miru na razpolago regionalnemu guvernerju.
59. Drugi uredba št. 430 (z dne 16. decembra 1990), je okrepila oblast regionalnega guvernerja, na primer, pri odreditvi premestitev državnih uradnikov in zaposlenih, vključno s sodniki in tožilci, ven iz regije V svojem 8. členu določa:
ťRegionalni guverner ali pokrajinski prefekt v regiji, v kateri je uvedeno izredno stanje ne nosita nikakršne kazenske, finančne ali pravne odgovornosti glede svojih odločitev ali dejanj v zvezi z izvrševanjem oblasti, ki jima jo dodeljuje ta uredba, in v zvezi s tem ni mogoče vložiti tožbe proti državi pri nobeni sodni oblasti. Posameznik pa ohrani pravico zahtevati odškodnino od države za škodo, ki so jo neupravičeno utrpeli zaradi nje.Ť
B. Ustavne določbe o upravni odgovornosti
60. Člen 125 §§ 1 in 7 turške ustave določa:
ťVsa dejanja ali odločitve uprave so lahko podvržena sodnemu nadzoru
Uprava mora popraviti vsako škodo, ki jo je povzročila s svojimi dejanji in ukrepi.Ť
61. Ta določba nima nikakršnih omejitev, niti v izrednem stanju
ali v vojni. Drugi odstavek tega člena ne terja nujno dokaza za
obstoj kakršne koli krivde s strani uprave, katere odgovornost
je absolutne, objektivne narave, zasnovana na teoriji o ťdružbenem
tveganjuŤ. Uprava lahko torej dodeli odškodnino ljudem, ki so
škodo utrpeli zaradi dejanj, ki jih je storil neznani storilec
ali terorist, kadar za državo lahko rečemo, da ji ni uspelo opravljati
svoje dolžnosti in vzdrževati javnega reda in varnosti, ali obvarovati
življenja in lastnine posameznika.
62. Postopek proti upravi se lahko sproži pred upravnimi sodišči, katerih postopki so pisni.
C. Kazensko materialno pravo in kazenski postopek
63. Po turškem kazenskem zakoniku za kaznivo dejanje veljajo:
- protipraven odvzem prostosti posameznika (179. člen na splošno,
181. člen v zvezi z državnimi uradniki);
- grožnje (191. člen);
- mučenje posameznika ali grdo ravnanje s posameznikom (243. in
245. člen);
- povzročitev smrti iz malomarnosti (452. in 459. člen), naklepni
uboj (448. člen) in umor (450. člen).
64. Zaradi vseh navedenih kaznivih dejanj se po 151. in 153. členu Zakonika o kazenskem postopku lahko vloži ovadba pri državnemu tožilcu ali krajevnih upravnih oblasteh. Državni tožilec, ki je na kakršen koli način obveščen o razmerah, zaradi katerih lahko posumi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, je dolžan raziskati dejstva, da bi se lahko odločil, ali naj sproži pregon (153. člen). Ovadba je lahko pisna ali ustna. Ovaditelj se lahko pritoži na tožilčev sklep, da ne bo sprožil kazenskega postopka.
D. Določbe civilne zakonodaje
65. Kakršno koli nezakonito dejanje, ki ga stori državni uradnik, pa naj gre za kaznivo dejanje ali civilni delikt, ki povzroči premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, je lahko povod odškodninsko tožbo pred rednim civilnim sodiščem. Po 41. členu Obligacijskega zakonika lahko oškodovana oseba zahteva odškodnino od domnevnega storilca, ki je povzročil škodo na nezakonit način, bodisi hote, iz malomarnosti ali neprevidnosti. Civilna sodišča lahko odredijo povrnitev premoženjske škode po 46. členu Obligacijskega zakonika, nepremoženjske pa po 47. členu.
F. Veljavnost Uredbe št. 285
66. V primeru domnevnih terorističnih dejanj je državnim tožilcem odvzeta pristojnost v korist posebnega sistema tožilcev in sodišč državne varnosti, ki so bila ustanovljena po vsej Turčiji .
67. Državni tožilec prav tako ni pristojen za kazniva ravnanja,
ki naj bi jih storili pripadniki varnostnih sil v regiji, v kateri
velja izredno stanje.V uredbi št. 285, člen 4 § 1, določa, da
so vse varnostne sile pod poveljstvom regionalnega guvernerja
(glej 58. odstavek zgoraj) v zvezi z dejanji, ki jih izvršijo
pri opravljanju svojih dolžnosti, podrejene zakonu o kazenskem
pregonu državnih uradnikov iz leta 1914. Vsak tožilec torej, ki
prejme pritožbo v zvezi z kaznivim dejanjem pripadnika varnostnih
sil, mora izdati sklep o nepristojnosti in zadevo posredovati
upravnemu svetu. Te svete sestavljajo državni uradniki, predseduje
pa jim guverner. Če se svet odloči, da ne bo sprožil postopka,
je zadeva samodejno prepuščena odločitvi vrhovnega upravnega sodišča.
Ko je sprejet sklep o sprožitvi postopka, mora državni tožilec
preiskati zadevo.
POSTOPEK PRED KOMISIJO
68. G. Izzet Çakici se je Komisiji pritožil 2. maja 1994. V pritožbi
je navedel, da so njegovega brata, Ahmeta Çakicija, varnostne
sile odpeljale v zapor, da je od takrat pogrešan, ter, da oblasti
niso ustrezno raziskale teh dogodkov. Skliceval se je na 2., 3.,
5., 13. 14. in 18. člen Konvencije.
69. Komisija je pritožbo (št. 23657/94) razglasila za sprejemljivo dne 15. maja 1995. V svojem poročilu z dne 12. marca 1998 (prejšnji 31. člen Konvencije) je izrazila mnenje, da je podana kršitev 2. člena v zvezi z izginotjem pritožnikovega brata (soglasno); da je podana kršitev 3. člena v zvezi s pritožnikovim bratom (soglasno); da je podana kršitev 5. člena v zvezi z izginotjem pritožnikovega brata (soglasno); da je bila podana kršitev 3. člena v zvezi s pritožnikom (s sedemindvajsetimi glasovi za in tremi proti); da je bila podana kršitev 13. člena (soglasno); da nista bili podani kršitvi 14. in 18. člena Konvencije (soglasno). Celotno besedilo mnenja Komisije in delno odklonilnega ločenega mnenja je v prilogi te sodbe.
ZAKLJUČNA IZVAJANJA PRED SODIŠČEM
70. Pritožnik je v svojem memorandumu Sodišče pozval, naj ugotovi, da je tožena država kršila 2., 3., 5., 13., 14. in 18. člen Konvencije, ter, da ni izpolnila svojih obveznosti po členu 28 § 1 (a). Od Sodišča je zahteval pravično zadoščenje po 41. členu Konvencije, tako zase, kot za bratovo vdovo in njegove dediče.
71. Vlada je svojem memorandumu Sodišče pozvala, naj zadevo zavrže kot nesprejemljivo, saj pritožnik ni izčrpal domačih pravnih sredstev. Podrejeno pa je ugovarjala, da pritožnikova pritožba ni podprta z dokazi.
Pravna presoja
1. Ocena dejstev s strani Sodišča
72. Sodišče se sklicuje na svojo ustaljeno sodno prakso, da sta
bili po sistemu Konvencije do 1. novembra 1998 ugotovitev in preveritev
dejstev predvsem stvar Komisije (prejšnja člena 28 § 1 in 31).
Čeprav Sodišče ni vezano na ugotovitev dejstev Komisije in lahko
poda svojo oceno glede na vse gradivo, ki ga ima pred sabo, bo
le v izjemnih okoliščinah izvrševalo svojo pristojnost na tem
področju (glej, med drugimi viri, sodbo Akdivar in drugi proti
Turčiji z dne 16. septembra 1996, Poročila o sodbah in sklepih
1996-IV, str. 1214, § 78).
73. Vlada je v svojem memorandumu in ustnem zagovoru navedla,
da je bila ocena dokazov s strani Komisije pomanjkljiva, ter,
da med drugim ni upoštevala nekaterih protislovij in pomanjkljivosti
v pričanju pritožnika, Remziye Çakici in Mustafe Engina, upoštevala
pa je nepomembne stvari, kot so očitane napake v evidencah o pridržanjih.
Vlada je Sodišče pozvala, daj ponovno pretehta ugotovitve Komisije
o dejstvih.
74. Sodišče opozarja, da je v tej zadevi Komisija prišla do svojih ugotovitev dejstev po tem, ko je delegacija zaslišala priče v Ankari in Strasbourgu (glej 43. odstavek zgoraj). Sodišče ugotavlja, da je komisija pri ocenjevanju dokazov uporabila potrebno previdnost, podrobno obravnavala elemente, ki so govorili v prid pritožniku, in tiste, zaradi katerih bi lahko dvomila v njegovo verodostojnost. Komisija je še posebej skrbno preiskala pričanje Mustafe Engina in Ertana Altinoluka, poveljnika žandarmerije, ki je vodil operacijo v vasi Çitlibahçe.
75. Po mnenju Sodišča kritike Vlade ne razkrivajo kakšnih tehtnih problemov, zaradi katerih bi Sodišče upravičeno lahko uporabilo svoje pooblastilo za preverjanje dejstev. Glede na dane okoliščine torej Sodišče sprejme dejstva, kot jih je ugotovila Komisija.
76. Poleg neogibnih težav pri ugotavljanju dejstev te narave, Komisija
tudi ni mogla pridobiti nekaterih listinskih dokazov in pričevanj,
ki naj bi bila bistvena za izpolnjevanje njene funkcije. Komisija
je ugotovila, da Vlada njenim delegatom ni ponudila možnosti,
da bi pregledali originalne evidence o pridržanjih, ni omogočila
udeležbe priče Hikmeta Aksoya in ni zagotovila prisotnosti pred
delegati dveh državnih uradnikov, Aydina Tekina (državnega tožilca)
in polkovnika Esrefa Hatipogluja (žandarmerijskega častnika) (glej
43. odstavek zgoraj).
Sodišče opozarja, da je za učinkovito delovanje sistema individualne pritožbe, vložene v skladu s prejšnjim 25. členom Konvencije (ki ga je zdaj nadomestil 34. člen), nadvse pomembno ne le, da pritožniki ali potencialni pritožniki lahko svobodno komunicirajo z organi Konvencije, ne da bi bili izpostavljeni kakršnemu koli pritisku oblasti, temveč tudi, da države nudijo vse olajšave, potrebne za natančno in učinkovito preiskavo pritožb (glej prejšnji člen 28 § 1 (a) Konvencije, ki se je nanašal na odgovornost Komisije za ugotavljanje dejstev in katerega je zdaj zamenjal 38. člen Konvencije v zvezi s postopkom Sodišča). Sodišče prav tako opozarja na pomanjkljivo razlago Vlade v zvezi z evidencami o pridržanjih, pojasnila Vlade v zvezi s pričami pa se mu zdijo nezadovoljiva in neprepričljiva. Zatorej Sodišče potrjuje ugotovitve Komisije v njenem poročilu, da Vlada v tej zadevi ni izpolnila svojih obveznosti po prejšnjem členu 28 § 1 (a), ker Komisiji ni nudila vseh potrebnih olajšav pri njenem ugotavljanju dejstev.
II. Predhodni ugovor Vlade
77. Vlada je trdila, da pritožnik ni izčrpal domačih pravnih sredstev,
kot to določa 35. člen Konvencije, ker se ni ustrezno uporabil
pravnih sredstev, bodisi s sprožitvijo kazenskega postopka, ali
z vložitvijo tožbe pred civilnimi ali upravnimi sodišči. Vlada
je opozorila na sodbo Sodišča v zadevi Aytekin (sodba Aytekin
proti Turčiji z dne 23. septembra 1998, Poročila 1998-VII), v
kateri je to ugotovilo, da turške oblasti niso nenaklonjene sprožitvi
kazenskega postopka proti pripadnikom varnostnih sil, ter, da
so civilna in upravna pravna sredstva učinkovita.
Vlada je še posebej poudarila, da pritožnik ni vložil pisne zahteve
pri državnemu tožilcu, kot trdi, v zvezi z domnevnim izginotjem
svojega brata, saj zahteva z dne 22. decembra 1993 ni vsebovala
nobenega naslova, potrdila o prejemu ali zabeležke, ki bi kazali
na to, da je urad državnega tožilca prejel zahtevo.
78. Pritožnikov odvetnik je na obravnavi trdil, da je pritožnikov
oče vložil zahtevo pri tožilstvu sodišča države varnosti v Diyarbakiru
ter izjavil, da tožilstvo nima stalne prakse vpisovanja takih
zahtev. Nadalje je bilo v zahtevi jasno izražena trditev pritožnika,
da so njegovega brata odpeljale varnostne sile, ter navedba treh
prič tega dogodka.
79. Komisija je v svoji odločitvi o sprejemljivosti pritožbe zavrnila ugovor Vlade na njeno odločitev o sprejemljivosti ter ugotovila, da za pritožnika lahko ugotovi, da je svojo zahtevo predstavil pred ustreznimi in pristojnimi oblastmi, ki bi jo po turških zakonih morale preiskati, ter zato ni bilo potrebno, da bi se zatekel še k drugim pravnim sredstvom.
80. Sodišče ugotavlja, da je Komisija ugotovila, da sta pritožnik in njegov oče predstavila zahtevo in poizvedovala o izginotju Ahmeta Çakicija pri tožilcu sodišča državne varnosti. Sodišče se zadovolji tudi z dejstvom, da sta bila s tem seznanjena tudi tožilca s sodišč državne varnosti v Diyarbakiru in Hazru, saj je prvi o zadevi poizvedoval pri drugemu, kar je razvidno iz pisem z dne 4. in 19. aprila 1994 (glej 26. in 27. odstavek zgoraj). Odziv oblasti na te resne trditve pa je bil precej medel. Čeprav je pritožnik svoje pritožbe izrazil v svoji izjavi državnemu tožilcu dne 9. septembra 1994, Remziye Çakici pa je v svoji izjavi z dne 12. novembra 1994 to potrdila, državni tožilci niso ukrenili ničesar, razen, da so poizvedovali o morebitnih vpisih v evidenci o pridržanjih v Hazru in Diyarbakiru ter dobili dve kratki, dvoumni izjavi Mustafe Engina. Kasneje, leta 1995, nihče ni preveril poročila o najdbi trupla Ahmeta Çakicija ali iskal dokumentirano potrditev domnevne identifikacije in zahteval kopije poročila o obdukciji ali vpisa pokopa. Glede na neučinkovitost preiskave domnevnega izginotja in na vztrajno zanikanje oblasti, da bi bil Ahmet Çakici kdaj zaprt, Sodišče ugotavlja, da pritožnik ni imel osnove za koristno uporabo civilnih in upravnih sredstev, na katere se je sklicevala Vlada. Zato lahko Sodišče ugotovi, da je pritožnik storil vse, kar bi lahko utemeljeno pričakovali od njega, da bi uporabil domača sredstva, ki so mu bila na razpolago (glej sodbo Kurt proti Turčiji z dne 25. maja 1998, Poročila 1998-III, str. 1175-77, §§ 79-83).
Sodišče je torej zavrnilo predhodni ugovor Vlade.
III. Očitane kršitve 2. člena Konvencije
81. Pritožnik je trdil, da so njegovega brata odpeljali v neznani zapor, in je od takrat izginil v okoliščinah, ki kažejo na kršitev 2. člena Konvencije, ki določa:
ť1. Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen.
2. Kot kršitev tega zakona se ne šteje odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile:
a) pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem;
b) pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi,
ki ji je zakonito odvzeta prostost;
c) pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti upor ali vstajo.Ť
A. Navedbe udeležencev postopka pred Sodiščem
1. Pritožnik
82. Pritožnik je trdil, da ugotovitve Komisije, da so z njegovim bratom Ahmetom Çakicijem grdo ravnali v zaporu (kar so oblasti zanikale) ter da so oblasti trdile, da je mrtev, razkrivajo zelo veliko verjetnost, da je brat umrl v okoliščinah, za katere so bile oblasti odgovorne. Pritožnik je navedel, da vlada še posebej odgovorna za varnost in pravico do življenja zapornikov, ter, da je njena brezpogojna obveznost, da odgovarja za zapornika in dokaže, da je živ. Nadalje, ko je država ugotovila, da je prišlo do smrti v sumljivih okoliščinah, je bila njena dolžnost, da izvede temeljito in učinkovito preiskavo. V tej zadevi ni državni tožilec ukrenil ničesar, da bi raziskal domnevno najdbo trupla Ahmeta Çakicija. Tu naj bi šlo za to, da državni tožilci sistematično ne spoštujejo obveznosti, ki jim jih nalaga Konvencija.
2. Vlada
83. Vlada je trdila, da se v tej zadevi ni mogoče ustrezno sklicevati
na 2. člen, pri tem pa se je med drugim oprla na pristop Sodišča
v zadevi Kurt (zgoraj omenjena sodba Kurt proti Turčiji, str.1182,
§ 107), v kateri je to ugotovilo pomanjkanje stvarnih dokazov
za to, da naj bi pritožnikov sin umrl v času nepriznanega pridržanja.
Vlada se je sklicevala tudi na zadevo McCann (sodba McCann in
drugi proti Veliki Britaniji z dne 27. septembra 1995, Serija
A št. 324), ki naj bi prikazala uporabo 2. člena v okoliščinah,
v katerih se je ugotovilo, da so varnostne sile povzročile smrt
določene osebe, kar pa po mnenju Vlade naj ne bi veljalo za to
zadevo. Vlada je ponovno poudarila svoje kritike na račun vsakršnih
ugotovitev, ki temeljijo na nedoslednih izjavah pritožnika in
Mustafe Engina v zvezi z omenjenim pridržanjem Ahmeta Çakicija
ali grdim ravnanjem z njim.
3. Komisija
84. Komisija je menila, da je glede na okoliščine te zadeve zelo
verjetno, da Ahmet Çakici ni več živ, ter, da to dejstvo - glede
na to, da je bilo povezano z nepriznanim pridržanjem in ugotovitvami
o grdem ravnanju razkriva, da oblasti niso izpolnjevale svojih
dolžnosti po 2. členu Konvencije.
B. Ocena Sodišča
85. Sodišče je sprejelo zgoraj omenjene ugotovitve Komisije dejstev te zadeve, in sicer, da je bil Ahmet Çakici žrtev nepriznanega pridržanja in skrajno grdega ravnanja. Kot je poudarila Komisija, je mogoče povzeti zelo pomembne sklepe iz trditve oblasti, da je bila Çakicijeva osebna izkaznica najdena na truplu terorista. Na osnovi tega Sodišče ugotavlja, da je dovolj posrednih dokazov, zasnovanih na trdnih elementih, zaradi katerih je mogoče brez utemeljenega dvoma zaključiti, da je smrt Ahmeta Çakicija posledica njegovega zajetja in pridržanja, ki so ju izvedle varnostne sile. Zatorej se ta zadeva razlikuje od zadeve Kurt (zgoraj omenjena sodba Kurt proti Turčiji, str. 1182, §§ 107-08), v kateri je Sodišče preučilo pritožbo pritožnice zaradi izginotja njenega sina v zvezi s 5. členom Konvencije. V zadevi Kurt ni bilo - čeprav so sina pritožnice zaprli - nobenih drugih elementov za dokaz v zvezi z grdim ravnanjem z njim in z njegovo kasnejšo usodo.
86. Sodišče poudarja, da je 2. člen Konvencije, ki varuje pravico
do življenja, ena od najosnovnejših določb Konvencije ter skupaj
s 3. členom varuje eno od osnovnih vrednot demokratičnih družb,
ki sestavljajo Svet Evrope (glej zgoraj omenjeno sodbo McCann
in drugi proti Veliki Britaniji, str. 45-46, §§ 146-47). Ta obveznost
ne zajema samo naklepnega uboja zaradi uporabe sile predstavnikov
države, temveč v prvem stavku člena 2 § 1 nalaga državam tudi
pozitivno obveznost, da pravico do življenja zavaruje z zakonom.
To brez nadaljnjega zahteva katero koli obliko učinkovite uradne
preiskave, kadar je uboj posameznika posledica uporabe sile (glej,
med drugimi viri, sodbo Yasa proti Turčiji z dne 2. septembra
1998, Poročila 1998-VI, str. 2438, § 98).
87. Glede na to, da je Ahmeta Çakicija mogoče imeti za mrtvega,
kar naj bi se zgodilo po nepriznanem pridržanju, ki naj bi ga
izvedle varnostne sile, Sodišče ugotavlja, da je tožena država
odgovorna za njegovo smrt. Sodišče ugotavlja tudi, da oblasti
niso podale nikakršne razlage o tem, kaj naj bi se zgodilo s pritožnikom
po njegovem prijetju, ter, da Vlada ni navedla nobenega razloga,
ki bi upravičil uporabo smrtonosne sile njenih agentov. Odgovornost
za smrt Ahmeta Çakicija gre torej pripisati toženi državi, zatorej
je podana kršitev 2. člena.
Nadalje, glede na pomanjkanje učinkovitih postopkovnih jamstev,
ki jih je razkrila neustrezna preiskava izginotja in domnevnega
odkritja trupla Ahmeta Çakicija (glej odstavke 80 in 105-07),
Sodišče ugotavlja, da tožena država ni izpolnila svoje dolžnosti
varovanja pravice do življenja. Torej je tudi zaradi tega prišlo
do kršitve 2. člena.
IV. Očitane kršitve 3. člena Konvencije
A. V zvezi s pritožnikovim bratom, Ahmetom Çakicijem
88. Pritožnik je trdil, da je bil njegov brat žrtev kršitev 3. člena Konvencije s strani tožene države. 3. člen določa:
ťNikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati in ga kaznovati.Ť
89. Pritožnik je navedel, da je bil njegov brat deležen skrajno grdega ravnanja, oz. mučenja, ko je bil zaprt v Hazru in poveljstvu pokrajinske žandarmerije v Diyarbakiru. Med drugim je bil pretepen in deležen elektrošokov. Pritožnik je nadalje navedel, da pomanjkanje učinkovite preiskave o okoliščinah pridržanja Ahmeta Çakicija razkriva dodatno kršitev 3. člena, sklicujoč se na zadevo Assenov in drugi proti Bolgariji (sodba z dne 28. oktobra 1998, Poročila 1998-VII, str. 3179, § 102)
90. Vlada se je v tej zvezi omejila na svoje kritike Komisije zaradi
njenega ocenjevanja dejstev in zaradi tega, ker ni uporabila strogih
kriterijev razlaganja ter se oddaljila od sodne prakse, ki se
nanaša na 3.člen.
91. Komisija je menila, da je pričevanje Mustafe Engina, ki je
bil priča posledicam grdega ravnanja z Ahmetom Çakicijem in kateremu
je Ahmet Çakici govoril o tem, da so ga pretepli in mu dajali
elektrošoke, zadostna osnova za ugotovitev, da so Ahmeta Çakicija
mučili. Izrazila je mnenje, da je v primerih nepriznanega pridržanja
in izginotja skoraj nemogoče pridobiti objektivne zdravniške dokaze
ali pričanje očividcev, ter, da bi zahtevati eno ali drugo kot
predpogoj za ugotovitev kršitve 3. člena pomenilo spodkopavanje
varstva, ki ga nudi ta določba.
92. Sodišče opozarja, da se je pričanje Mustafe Engina delegatom zdelo zanesljivo in verodostojno. Ta priča je bila šestnajst do sedemnajst dni zaprta v sobi z Ahmetom Çakicijem in je imela priložnost videti in govoriti z njim. V svojem pričanju je Engin navedel (glej 50. odstavek zgoraj), da je videl madeže krvi na Çakicijevih oblačilih, ter, da je bil ta v zelo slabem telesnem stanju. Ahmet Çakici mu je povedal, da so ga pretepali, mu zlomili rebro in ga ranili v glavo. Odpeljali so ga iz skupne celice, ob svoji vrnitvi pa je Mustafi Enginu povedal, da so mu dvakrat dajali elektrošoke, za katere je tudi Mustafa Engin izjavil, da jih je bil deležen med zasliševanjem.
Sodišče se strinja s Komisijo, da to pričanje zadostuje standardom, potrebnim za dokaz brez utemeljenega dvoma -, da so Ahmeta Çakicija v zaporu mučili. Zatorej je bila podana kršitev 3. člena Konvencije v odnosu do pritožnikovega brata, Ahmeta Çakicija.
93. Sodišče ne vidi potrebe, da bi posebej odločilo o 3.členu v zvezi z očitanimi pomanjkljivosti preiskave, saj bo ta vidik preučilo v skladu s 13. členom Konvencije v nadaljnjem besedilu.
B. V zvezi s pritožnikom
94. Pritožnik je trdil, da izginotje njegovega brata pomeni nečloveško ravnanje z njim in drugimi člani družine, zlasti z vključno z Remziyeo ženo Ahmeta Çakicija, in njunimi otroki, pri tem pa se je med drugim skliceval na sodbo Sodišča v primeru Kurt (zgoraj omenjena sodba Kurt proti Turčiji, str. 1187-88, §§ 130-34). Omenil je pomanjkanje informacij, ki naj bi jim jih dale oblasti kot odgovor na njihovo poizvedovanje, ter dolgo obdobje negotovosti v zvezi z usodo Ahmeta Çakicija , ki družino še vedno drži ujeto v krogu neutemeljenega upanja in zavira njen proces žalovanja.
95. Vlada je oporekala dejstvu, da bi bil pritožnik lahko posredna žrtev kršitve pravic njegovega brata. Sicer pa je navedla, da si brata nista bila posebno blizu, ter, da ta vidik pritožbe ni bil deležen nikakršne podrobne preiskave, potrebne pri ugotavljanju takega stališča.
96. Večina članov Komisije je, glede na dolgo obdobje negotovosti, dvomov in zaskrbljenosti, ki jih je utrpel pritožnik, ker oblasti niso ugotovile, kaj se je zgodilo z Ahmetom Çakicijem, ugotovila, da pritožnik upravičeno trdi, da je bil deležen nečloveškega ravnanja in poniževanja, kar ni v skladu s 3. členom Konvencije. Manjši del Komisije je bil mnenja, da čustvena stiska pritožnika ne more biti stvar posebne obravnave, saj bi se v tem primeru pojem žrtve nesprejemljivo razširil na širok krog vseh, ki so bili posredno prizadeti zaradi kršitev Konvencije.
97. Sodišče opozarja, da je Komisija to pritožbo obravnavala samo
v zvezi s pritožnikom. Ob odločitvi Komisije o sprejemljivosti
ni bilo nikakršne pritožbe v zvezi z ženo in otroci Ahmeta Çakicija.
Ker je obseg zadeve pred Sodiščem omejen z odločitvijo Komisije
o sprejemljivosti (glej, med drugimi viri, sodbo McMichael proti
Veliki Britaniji z dne 24. februarja 1995, Serija A št. 307-B,
str. 50, § 71), bo Sodišče v skladu s tem preučilo ta vidik sodbe
samo v zvezi s pritožnikom.
98. Sodišče ugotavlja, da je v zadevi Kurt (zgoraj omenjena sodba
Kurt proti Turčiji, str. 1187-88, §§ 130-34), kjer je šlo za izginotje
sina pritožnice v času nepriznanega pridržanja, ugotovilo, da
je bila pritožnica žrtev kršitve 3. člena glede na posebne okoliščine
primera. Posebej se je sklicevalo na dejstvo, da je bila pritožnica
mati žrtve, pri kateri so bile resno kršene človekove pravice,
in je bila sama žrtev pasivnosti oblasti vpričo njene bolečine
in stiske. Zadeva Kurt pa ne predstavlja splošnega načela, da
je član družine ťizginule osebeŤ samodejno žrtev ravnanja, ki
je v nasprotju s 3. členom Konvencije.
Ugotovitev, ali je član družine torej žrtev, je odvisna od obstoja posebnih dejavnikov, ki dajejo trpljenju pritožnika obsežnost in značaj, ki se razlikuje od čustvene stiske, za katero lahko rečemo, da je neogibna za sorodnike žrtve resnih kršitev človekovih pravic. Med te elemente sodijo vrsta družinske vezi tukaj je pomembna vez med staršem in otrokom -, posebne okoliščine odnosa, do kakšne mere je družinski član priča spornim dogodkom, koliko se družinski član trudi, da bi dobil informacije o izginuli osebi ter način, na katerega se oblasti odzovejo na njegovo poizvedovanje. Sodišče še poudarja, da bistvo take kršitve ni toliko v ťizginotjuŤ družinskega člana, ampak bolj v odzivu in odnosu oblasti do zadeve, ko so seznanjeni z njo. Posebno v zvezi s slednjim se lahko sorodnik razglasi za neposredno žrtev ravnanja oblasti.
99. V tej zadevi je bil pritožnik brat izginule osebe. Za razliko od pritožnice v zadevi Kurt, pritožnik ni bil prisoten, ko so varnostne sile odpeljale njegovega brata, saj je s svojo družino živel v drugem mestu. Prav tako kaže, da pritožnik ni opravil najtežjega dela naloge, čeprav je na oblas
