| HUDOC številka | REF00001110 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | CHASSAGNOU IN DRUGI |
| Tožena država | Francija |
| Številka vloge | |
| Objavljeno v | Reports 1999-III |
| Sestava sodišča | veliki senat |
| Datum vložitve tožbe | / |
| Datum sodbe | 29.04.1999 |
| Obravnavani členi | 9; 11; 14+11; 14+P1-1; P1-1; 41 |
| Izrek sodbe | Kršitev čl. P1-1; Kršitev čl. 14+P1-1; Kršitev čl. 11; Kršitev čl. 14+11; Ni potrebno preučiti čl. 9; Premoženjska škoda - zahtevek zavrnjen; Nepremoženjska škoda - denarna odškodnina |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Vmešavanje; Sorazmernost; Okvirno polje presoje; Splošni interes; Diskriminacija; Primerljiv položaj; Lastnina; Objektivna in razumna utemeljitev; Svoboda zbiranja in združevanja; Varstvo pravic in svoboščin drugih; Nujno v demokratični družbi; Nadzor nad uporabo premoženja |
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta na zadnji, zgoraj
omenjeni datum:
POSTOPEK
1.Zadeve Chassagnou in drugi proti Franciji, Dumont in drugi proti
Franciji ter Montion proti Franciji je predložila Sodišču, ustanovljenem
v skladu s prejšnjim členom 19 Konvencije 3, Evropska komisija
za človekove pravice (ťKomisijaŤ) dne 15. decembra 1997 (zadeva
Chassagnou in drugi) in dne 16. marca 1998 (zadeve Dumont in drugi
ter Montion), v trimesečnem roku kot je to določeno v prejšnjih
členih 32 § 1 in 47 Konvencije. Temeljijo na na treh pritožbah
(št. 25088/94, 28331/95 in 28443/95) proti Republiki Franciji,
ki jih je deset francoskih državljanov vložilo pri Komisiji v
skladu s prejšnjim členom 25. Prvo od teh pritožb so dne 20. aprila
1994 vložili: ga. Marie-Jeanne Chassagnou, g. René Petit in ga.
Simone Lasgrezas, drugo dne 29. aprila 1995 g. Léon Dumont, g.
Pierre Galland, g. André Galland, g. Edouard Petit (že pokojen),
g. Michel Petit in g. Michel Pinon, tretjo pa ga. Joséphine Montion
dne 30. junija 1995.
Predlog Komisije se navezujejo na prejšnja člena 44 in 48 ter
na deklaracijo, s katero Francija priznava obvezno pristojnost
Sodišča (prejšnji člen 46). Predmet predloga je pridobiti odločitev
o tema, ali dejstva zadeve razkrivajo kršitev obveznosti s strani
tožene države, ki izhajajo iz členov 9, 11 in 14 Konvencije ter
člena 1 Protokola št. 1.
2.V odgovor na povabilo ki je bilo poslano v skladu s členom
33 § 3 (d) Poslovnika sodišča A 4, so pritožniki izjavili, da
želijo sodelovati v postopkih in so določili skupnega odvetnika,
(prejšnji člen 30).
3.Dne 27. marca 1998 je g. R. Bernhardt, v tistem času predsednik
Sodišča, odločil, da zadevi Dumont in drugi proti Franciji ter
Montion Montion proti Franciji dodeli Senatu, ki je že bil sestavljen
za sodno obravnavo zadeve Chassagnou in drugi proti Franciji.
4.Dne 26. junija 1998 je Senat odločil, da se vse tri zadeve združijo
(prejšnji člen 37 § 3 poslovnika A).
5.Kot predsednik Senata, ki je bil na začetku ustanovljen (prejšnji
člen 43 Konvencije in prejšnji člen 21 § 6 poslovnika), da bi
obravnaval proceduralne zadeve, ki bi se lahko pojavile pred začetkom
veljavnosti Protokola št. 11, se je g. Bernhardt o organizaciji
pismenega postopka preko Sodne pisarne posvetoval s pooblaščencem
francoske vlade (ťVladeŤ), odvetnikom pritožnikov ter delegatom
Komisije (prejšnja Predpisa 37 § 1 in 38). V skladu z nato sprejetim
sklepom je Sodna pisarna 21. julija 1998 prejela memorandum pritožnikov,
30. septembra 1998 pa memorandum Vlade.
6.Potem ko je 1. novembra 1998 pričel veljati Protokol št. 11 ter
v
skladu z določbami njegovega člena 5 § 5, je bila zadeva posredovana
Velikemu senatu Sodišča. Veliki senat je vključeval naslednje
člane: ex officio g. J.-P. Costa, sodnika, ki je bil izvoljen
za Francijo (člen 27 § 2 Konvencije in člen 24 § 4 poslovnika),
g. Wildhaberja, predsednika Sodišča, ga. E. Palm, podpredsednico
Sodišča, g. M. Fischbacha, podpredsednika sekcije (člen 27 § 3
Konvencije in člen 24 §§ 3 in 5(a) poslovnika). Ostali sodniki,
ki so bili imenovani v skladu s Poslovnikom sodišča so bili: g.
L. Ferrari Bravo, g. L. Caflisch, g. J. Makarczyk, g. W. Fuhrmann,
g. K. Jungwiert, g. B. Zupančič, ga. N. Vajić, g. J. Hedigan,
ga. W. Thomassen, ga. M. Tstasa-Nikolovska, g. T. Pantiru, g.
E. Levits in g. K. Traja (člen 24 § 3 in 100 § 4 poslovnika).
Kasneje sta g. Ferrari-Bravo in g. Hedigana, ki nista mogla sodelovati
pri nadaljnjem obravnavanju zadeve, nadomestila g. A. Baka in
g. P. Kris (člen 24 § 5 (b) poslovnika ).
*3 Po začetku veljavnosti Protokola št. 11, ki je dopolnil člen 19, je Sodišče delovalo na stalni osnovi.
*4 Opomba sodne pisarne: Poslovnik Sodišča A je veljal za vse zadeve, ki so bile posredovane Sodišču pred začetkom veljavnosti Protokola št. 9 (1. oktober 1994) ter od takrat do 31. oktobra 1998 le za zadeve, ki so se nanašale na države, ki jih ni vezal ta Protokol.
7.Dne 10. novembra 1998 je g. Wildhaber odločil, da se spisu te
zadeve
Dodajo pismene izjave in dokumente, ki jih je 22. oktobra 1998
(člen 38 §1 poslovnika) vložil odvetnik pritožnikov.
8.Na povabilo Sodišča (člen 99 § 1 poslovnika) je Komisija delegirala
enega od
svojih članov g. J.-C. Geus-a, da je sodeloval v postopku pred
Velikim senatom.
.
9.V skladu s sklepom predsednika je bila javna sodna obravnava
16.
decembra 1998 v zgradbi Human Rights Building v Strasbourgu.
Pred Sodišče so stopili:
za Vlado
g. J.F. DOBELLE, namestnik direktorja za pravne zadeve
Ministrstvo za zunanje zadeve
pooblaščenec;
g. B. NEDELEC, sodnik , začasno dodeljen Oddelku
za človekove pravice,
Ministrstvo za zunanje zadeve;
g. G. BITTI, posebni svetovalec, Urad za človekove pravice,
Služba za evropske in mednarodne zadeve
Ministrstvo za pravosodje,
svetovalec;
za vlagatelje
g. G. CHAROLLOIS, upravitelj Društva za zaščito živalskega in
rastlinskega sveta ter Nacionalne
družbe za zaščito narave
odvetnik;
za Komisijo
g. J.-C. GEUS, delegat;
ga. M.-T. SCHOEPFER, sekretarka.
Sodišče je poslušalo izjave g. Geus-a, g- Charollois-a in g. Dobella.
O DEJSTVIH
1.UVOD
10.Zaradi pomena zgodovinskega ozadja zadeve, je primerno, da
izjemoma kot predgovor k poglavju sodbe z naslovom ťOkoliščine
zadeveŤ začnemo s kratkim uvodom, zasnovanem na informaciji, ki
jo je posredovala Vlada.
11.Do francoske revolucije leta 1789 je bila pravica lova privilegij
plemstva. Divjad so lahko lovili le plemiči, saj se je smatrala
za njihovo lastnino.
Med revolucijo sta o tem vprašanju obstajali dve teoriji. Po prvi,
ki jo je podpiral Mirabeau, naj bi bila lovska pravica izključna
prerogativa zemljiškega posestnika; po drugi, ki jo je zagovarjal
Robespierre, pa naj bi imeli vsi državljani brezpogojno svobodo
do lova kjerkoli. Zmagala je prva teorija, saj je bil v noči 4.
avgusta 1789 lovski privilegij ukinjen, ť podvržen edinemu pridržku,
da lahko lovijo le zemljiški posestnikiŤ. Dekret z dne 11. avgusta
1789 je določil načelo, da ťima vsak zemljiški posestnik pravico,
da le na svoji lastnini uniči ali povzroči uničenje kakršnekoli
vrste divjadi.Ť
Zakon, ki je sledil 3. maja 1844 in ki v veliki meri velja še
danes, je zakonsko urejal lovsko pravico z uvedbo lovskih dovoljenj
in z določitvijo fiksnih lovnih sezon. Člen 1 tega zakona, ki
je bil kasneje kodificiran kot člen 365 in nato člen L. 222-1,
je določal: ťNihče nima pravice loviti na zemljišču, ki je last
nekoga drugega, brez dovoljenja lastnika ali osebe, ki jo pooblasti
lastnik.Ť
Vendar pa iz sodne prakse povsem jasno izhaja, da je to lahko
tiho privoljenje ter da je lov na zemljišču nekoga drugega možen
pod pogojem, da lastnik lovskih pravic izrecno ne manifestira
svojega nasprotovanja z ukrepi kot so označevanje najema, zaposlitev
lovskega čuvaja ali postavljanje opozorilnih tabel z napisom ťzasebno
loviščeŤ.
12.Kljub temu, da je z namenom organizirati lov prišlo do
spontanega ustanavljanja lovskih zvez v regijah severno od Loire,
kjer so prevladovala velika posestva kmetijskih zemljišč ali gozdov,
pa je teorija tihega privoljenja izhajala iz sodne prakse prava
južne Francije, kjer je delitev na zemljiške posesti ustvarila
vzorec majhnih posesti in skoraj neomejeno svobodo do lova, znano
kot ťchasse banaleŤ (javni lov). Z izjemo le nekaj zasebnih lovišč
so lovci tako lahko lovili kjerkoli so želeli in nihče ni bil
odgovoren za pravilno gospodarjenje z divjadjo; rezultat tega
je bil, da so bile nekatere vrste divjadi v določenih regijah
zdesetkane.
13. V takšnih okoliščinah je bil 10. julija 1964 sprejet Zakon
št. 64-696, znan kot ťLoi VerdeilleŤ (glej člene 41 in nasl..
spodaj), ki je omogočal ustanovitev registriranih občinskih lovskih
zvez (associations communlaes de chasse agréé ťACCAsŤ) in registriranih
medobčinskih lovskih zvez (associations intercommunales de chasse
agréés ťAICAsŤ). Člen 1 (ki je kasneje postal člen L.222.2 Podeželskega
zakonika, glej člen 41 spodaj) določa, da je njihov cilj ťvzpodbujati
v njihovih loviščih povečanje števila divjadi, uničevanje škodljivcev
in preprečevanje divjega lova, poučevanje članov o tem kako naj
lovijo ne da bi ovirali lastninske pravice ali prirastek ter na
splošno izboljšanje tehnične organizacije lova, tako da bi se
ta šport lahko izvajal na zadovoljivejši način.Ť V ta namen zakon
zahteva, da lastniki zemljišč, ki so po površini manjša od določene
omejitve in ki se razlikuje od departmaja do departmaja, postanejo
člani katerekoli ROLZ, ki je ustanovljena v njihovi občini ter
da prenesejo nanjo lovske pravice, ki so vezane na njihovo zemljišče,
da se tako oblikujejo občinska lovišča.
14. Zakon Loi Verdeille velja v departmajih matične države Francije,
razen v spodnjem Porenju, Zgornjem Porenju in Moselle, kjer velja
poseben režim, podedovan po nemškem pravu (glej paragraf 40 spodaj).
Ustanavljanje ROLZ je obvezno v departmajih iz seznama, ki ga
sestavi minister, odgovoren za lov in ki določa 29 od 93 zadevnih
matičnih departmajev, vključno z departmajem Creuse, kjer živijo
g. Dumont, g. A. Galland, g. P. Galland, g. E. Petit in g. Pinon
(glej paragraf 23 spodaj) ter Gironde, kjer živi ga. Montion (glej
paragraf 28 spodaj). V občinah preostalih 93 departmajev lahko
ACCA ustanavlja prefekt na prošnjo kogarkoli, ki lahko predloži
dokaz, da se s tem strinja najmanj 60% lastnikov zemljišč, ki
imajo v lasti najmanj 60% zemljišč v občini. Tako so bile 28.
februarja 1996 ustanovljene ROLZ v 851 občinah v 39 različnih
departmajih, vključno s 53 od 555 v občinah v Dordogne, kjer živijo
ga. Chassagnou, g. R. Petit in ga. Lasgrezas (glej paragraf 16
spodaj).
15. Lovsko pravico ima lastnik zemljišča (glej paragraf 36 spodaj), vendar pa je oblikovanje ROLZ rezultat združevanja lovišč znotraj občine, tako da lahko člani zveze lovijo na celotnem področju, ki je bilo ustanovljeno na tak način (glej paragrafa 41 in 50 spodaj). Pod določenimi pogoji lahko lastniki zemljišč, ki v enem kosu dosegajo specificirano minimalno površino (60 hektarjev v Creuse ter 20 hektarjev v Gironde in Dordogne) ugovarjajo vključitvi svojega zemljišča v lovišča ROLZ, ali pa zaprosijo za njihovo izločitev (glej para grafe 47-49 spodaj).
II.OKOLIŠČINE ZADEVE
A..Ga. Chassagnou, g. R. Petit in ga. Lasgrezas
16. Ga. Chassagnou je bila rojena leta 1924, g. Petit leta 1936
in ga.
Lasgrezas leta 1927. Vsi trije so kmetje in živijo v departmaju
Dordogne, ga. Chassagnou v Tourtoirac-u, ostala dva pa v Sainte
Eulalie d'Ans.
Tam so lastniki zemljišč, ki so v enem kosu manjša od 20 hektarjev
in so vključena v lovišča ROLZ Tourtoirac in Chourgnac-d'Ans.
17. Leta 1985 so pritožniki kot člani Gibanja proti lovu (ROC)
in
kasneje Združenja za zaščito divjadi (ASPAS), registriranega združenja
s priznano javno koristnostjo na področju zaščite narave, na meje
svoje posesti postavili opozorila z napisom ťŤLov prepovedanŤ
in ťVarovano področje za živaliŤ. ROLZ Tourtoirac in Chourgnac-d'Ans
sta zaprosili za sodni nalog za odstranitev teh opozoril. Sodnik,
pristojen za odločanje o začasnih odredbah, je s sklepom dne 26.
septembra 1985 odobril sodno prepoved.. Dne 18. junija 1987 jo
je potrdilo Prizivno sodišče v Bordeaux-ju.
18. Dne 20. avgusta 1987 je prefekt Dordogne zavrnil vlogo g.
Petit-a,
ga. Chassagnou in ga. Lasgrezas za izključitev njihovega zemljišča
iz lovišč ACCA Tourtoirac in Chourgnac-d'Ans.
Nato so pri Upravnem sodišču v Bordeaux-ju predlagali razveljavitev
tega sklepa, ki pa je s svojo sodbo z dne 26. maja 1988 njihovo
pritožbo zavrnilo..
1.Postopek na sodišču ťTribunal de grande instanceŤ v Perriguueuxju
19. Dne 30. julija 1987 so pritožniki sprožili civilni postopek
proti
ROLZ Tourtoirac in Chourgnac-d'Ans na sodišču ťPérigeuex tribunal
de grande instanceŤ.
V glavnem so navajali, da člena 3 in 4 zakona Loi Verdeille
nista v skladu s členi 9, 11 in 14 Konvencije ter s členom 1 Protokola
št. 1 prvič zaradi tega, ker določajo, da se vsa neograjena zemljišča,
ki so po velikosti manjša od 20 hektarjev in oddaljena od kakršnihkoli
bivališč več kot 150 metrov, vključijo v lovišča ROLZ, in sicer
s prenosom lovskih pravic lastnikov ali imetnikov pravic na zvezo,
s tem, da se smatra, da se je takšen prenos izvedel avtomatično
in brez tehtnega premisleka ter celo brez dovoljenja le-teh, in
drugič, ker zemljiški posestnik, ki ni lovec, avtomatično postane
član zveze. Sodišče so zaprosili, da zaradi tega odloči, da so
oni tretja stranka glede na zadevne ROLZ, da njihovo zemljišče
ne more biti več vključeno v lovišča ROLZ ter da se ROLZ ne morejo
več zanašati na prenos njihovih lovskih pravic. Na koncu so sodišče
zaprosili naj odloči, da imajo pravico do postavitve označb na
svoji lastnini, s katerimi se zahteva upoštevanje njihovih pravic.
20. Dne 13. decembra 1988 je sodišče ťPérigueux tribunal de grande
instance razsodilo kot sledi:
ť(Kar se tiče navedbe v zvezi s členom 1 Protokola št.1:)
Res je, da zakon zahteva prisilen odvzem lovske pravice, ki je
ena od elementov lastninske pravice, in zavezuje zemljiške lastnike,
ki so podvrženi nadzoru ROLZ, da privolijo v prisotnost tretjih
oseb na zemljišču, namreč lovcev.
Še več, izgleda namreč, da zakon Loi Verdeille določa posebno
ureditev, ki se oddaljujejo od načela iz člena 365 Podeželskega
zakonika, da nima ťnihče lovske pravice na zemljišču, ki pripada
drugemu, brez lastnikovega privoljenja...Ť
...
(Protokol št. 1) ne izključuje omejitev lastninske pravice...
, ker se člen 1 potem, ko je definirano načelo ťNikomur ne bo
odvzeta njegova lastnina, razen v javnem interesu in v skladu
s pogoji, ki jih določa zakon, ter splošnimi načeli mednarodnega
prava,Ť nadaljuje: ťVendar pa predhodne določbe na nikakršen način
ne vplivajo na pravico države pri uveljavljanju takšnih zakonov,
ki bi bili potrebni za nadzor nad izvajanjem lastninske pravice
v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačevanja davkov
ali drugih prispevkov ali denarnih kazni. ť
Večina uporabljenih pojmov zrcali izredno široko naravo omejitev,
ki jih država podpisnica v okviru domače zakonodaje lahko uvede
v zvezi z lastninsko pravico.
Zakon Loi Verdeille, katerega določeni cilj..... je vzpodbujati,
inter alia, povečanje števila divjadi, uničevanje škodljivcev
in preprečevanje divjega lova, izpolnjuje kriterij ťsplošnega
interesaŤ, ki je določen v členu 1 (Protokol št. 1). Podobno je,
poskušajočťizboljšati tehnično organizacijo lovaŤ, parlament nameraval
dovoliti demokratično sodelovanje pri lovu in preprečiti zemljiškim
lastnikom, da si pridržijo izključne lovske pravice na svojem
zemljišču, in je tako omejil pravico do uporabe lastnine, kar
v tem primeru pomeni lovsko pravico, v skladu s ťsplošnim interesomŤ,
ki je naveden v Protokolu št. 1.
Zaradi tega se z ozirom na lastninsko pravico, ne zdi, da bi bila
določila členov 3 in 4 zakona (Loi Verdeille) v nasprotju s Konvencijo...
(Kar zadeva navedbe v zvezi s členi 11, 14, 9 in 10 Konvencije:)
Z določanjem, da lastniki zemljiške posesti , katere površina
meri manj kot dvajset hektarjev, postanejo ipso facto člani ROLZ,
je v točki 4 zakona Loi Verdeille določeno tisto, kar preraste
v obvezno članstvo v zvezi, s cilji katere, kot v tem primeru,
se njeni člani zaradi osebnih etičnih razlogov ne strinjajo in
jim celo močno nasprotujejo.
Svobodo združevanja je treba nujno interpretirati kot ťpozitivno
svobodoŤ vsakega posameznika, da se pridruži nekemu združenju
po njeni ali njegovi izbiri, pomeni pa tudi negativno pravico,
da se ga/jo ne prisili v pristop k združenju ali sindikatu. Sprejeti,
da člen 11 (Konvencije) zagotavlja le ťpozitivnoŤ svobodo združevanja,
bi pomenilo zanikati bistvo principa te svobode, ki je zasnovano
na svobodni, prostovoljni izbiri katerekoli osebe, ki želi pristopiti
k neki skupini.
V skladu s tem prisiljevanjem, da se določeni lastniki zemljišč
priključijo ROLZ, pa člena 3 in 4 zakona Loi Verdeille kršita
samo vsebino svobode združevanja, ki jo je treba upoštevati kot
enega od vidikov svobode vesti, mnenja in izražanja, ki jo prav
tako zagotavlja Konvencija, in ne vodita v omejevanje svobode
združevanja, temveč v njeno zanikanje.
Ta kršitev svobode združevanja je še toliko bolj šokantna, ker
je pravica do ugovora na prenos lovskih pravic v 3. točki (zakona
Loi Verdeille) pridržana izključno lastnikom zemljišč, katerih
površina presega dvajset hektarjev v enem kosu.
Tako zakon Loi Verdeille vzpostavlja diskriminacijo med lastniki
zemljišč glede na površino zemljišč, ki jo imajo v lasti, kar
je povsem v nasprotju s členom 14 (Konvencije), medtem ko bi bilo
treba pravico do nevčlanjevanja v ROLZ podeliti enotno vsem lastnikom
zemljišč, ne glede na velikost njihove zemljiške posesti.
Vendar pa je treba ugotoviti, ali se vmešavanje v izvajanje svobode
združevanja, ki izhaja iz členov 3 in 4 zakona Loi Verdeille,
lahko utemelji z drugim odstavkom člena 11 (Konvencije).
Ker vsekakor ne pride vpoštev, da bi zakon Loi Verdeille šteli
kotŤ nujen v demokratični družbiŤ zaradi nacionalne varnosti ali
javne varnosti, za preprečevanje neredov ali kaznivih dejanj,
ali za varovanje zdravja ali morale, se ga lahko smatra, da je
v skladu s (Konvencijo) le, če se sprejme, da je vmešavanje v
izvajanje svobode združevanja upravičeno ťzaradi varovanja pravic
in svoboščin drugihŤ, edine omejitve , ki jo določa člen 11.
Zaradi tega je treba ugotoviti, ali zakon Loi Verdeille, ki ureja
organizacijo ROLZ, katerih cilj je ťna splošnoŤ ali v bistvu
kot trdijo pritožniki ťizboljšanje tehnične organizacije lova,
tako da se šport lahko izvaja na zadovoljivejši načinŤ, lahko
prevlada nad pravico do nevčlanjenja v lovsko zvezo.
Najprej je treba omeniti, da zakon Loi Verdeille verjetno ni nujno
potreben, saj se v polni meri uporablja le v 28 od skupno 71 francoskih
departmajev, da se nanaša na le devettisoč občin v Franciji, od
tega jih je s 77 v Dordogne ter da ni edina zakonodaja, ki se
nanaša na zaščito divjadi ter kompenzacijo tako nastale škode.
Drugič, lovska pravica se smatra za eno od pravic, ki ni zaščitena
s (Konvencijo) ( v ta namen glej Cass. Ch. Crim. 15.12.1987 GP
1988, stran 8).
Zato sama zaščita športa ne more prevladati nad temeljno svoboščino
do vključitve ali nevključitve v zvezo. S prisiljevanjem lastnikov
zemljišč, da postanejo člani ROLZ kljub etični opredelitvi in
osebni vesti teh članov, tako kot v tej zadevi, zakon Loi Verdeille
povzroča tem osebam krivice, ki niso v skladu z zasledovanim ciljem,
namreč sebično izvajanje dejavnosti v prostem času in organiziranje
te dejavnosti.
To sodišče zaradi tega ugotavlja, da člena 3 in 4 zakona (Loi
Verdeille) nista v skladu z obvezujočimi določili členov 11, 9,
10 in 14 (Konvencije).
Zato imajo tožniki sedaj pravico, da odpovedo svoje članstvo v
zadevni ROLZ ter da na svojih zemljiščih postavijo opozorilne
table s tekstom po svoji izbiri, v kolikor je le-ta v skladu z
določili javnega reda in s sprejetimi moralnimi standardi.Ť
2. Postopek na Prizivnem sodišču v Bordeuaux-ju
Dne 23. decembra 1988 sta se registrirani občinski lovski zvezi
Tourtoirac in Chourgnac-d'Ans pritožili na Prizivno sodišče v
Bordeaux-ju.
Dne 18. aprila 1991 je sodišče razveljavilo vse določbe sodbe
z dne 13. decembra 1988 in podalo naslednje razloge:
ťGotovo je res, da pri prizadevanjih za pospeševanje racionalnega
izvajanja lovske pravice z združevanjem individualnih pravic vezanih
na zemljišča, ki so manjša od minimalnih površin, ki so določena
z določili zakona (Loi Verdeille), v dokajšnji meri odstopa od
principa iz določil člena 365 Podeželskega zakonika, da ťNihče
nima pravice loviti na zemljišču, ki pripada drugemu, brez privoljenja
lastnika ali katerekoli osebe, ki jo pooblasti lastnik.Ť. Vendar
pa je bila na takšen način lovska pravica, ki je element lastninske
pravice, iz nje izločena, da bi bilo tako zagotovljeno njeno izvajanje
v skladu s splošnim interesom - kot je definirano v 1. odstavku,
ki zagotavlja, da je cilj (registriranih občinskih lovskih zvez),
ki so jim dana javna pooblastila, ťvzpodbujanje večanja števila
divjadi v njihovih loviščih, uničevanje škodljivcev in preprečevanje
divjega lova, poučevanje svojih članov o tem, kako loviti ne da
bi kršili lastninsko pravico ali pridelek, ter na splošno izboljševanje
tehnične organizacije lova tako, da se ta šport lahko izvaja na
zadovoljivejši način.Ť
S trditvijo, da je parlament upošteval le ťsebično izvajanje aktivnosti
v prostem časuŤ ter da to ne opravičuje odvzemanje temeljnih pravic
nekaterim ljudem, prvostopno sodišče očitno ni upoštevalo cilja
zgoraj navedenih določb, ki zadevajo tako varstvo okolja in divjadi
pred lovom, ki ni ustrezno urejen, škodo vseh vrst ali anarhično
vodenje, organizacijo in upravljanje samega športa. Lov mora biti
zaradi izredno velikega števila ljudi, ki se z njim ukvarja in
njegovega ekonomskega pomena, tako kot katerakoli druga popularna
dejavnost v prostem času, podvržen omejitvam, ki so potrebne za
normalno opravljanje javne službe, in ki sta ga poleg tega kot
takšnega priznala Ustavni svet in Državni svet (CE 7/7/1978-CE
5/7/1985). Ker so takšne omejitve zaradi javnega interesa glede
izvajanja lastninske pravice izrecno določene s (Konvencijo) v
členu 1 Protokola št. 1, pritožniki Chassagnou, Petit in Lasgrezas
se ne morejo sklicevati na kršitve te določbe. Podobno pa združevanje
majhnih posestev v lovišča zadovoljivih velikosti, ki temu primerno
lahko zagotavlja kolikor je mogoče velikemu številu ljudi možnost
opravljanja aktivnosti v prostem času, ki bi sicer neizogibno
ostale privilegij tistih lastnikov zemljišč, ki imajo na srečo
veliko posestvo, nima nikakršne podlage za ugovor, da zakon (Loi
Verdeille) predstavlja diskriminacijo na področju lastnine in
krši člen 14 (Konvencije).
In na koncu, medtem če prenos pravic zemljiške pravice na ROLZ daje prizadetim lastnikom zemljišč status avtomatičnih članov, ki imajo kot taki pravico do sodelovanja pri vodenju občinskih lovišč in ščitenja svojih interesov, tedaj so to edini učinki spodbijanih določb. Za razliko od oseb, katerih članstvo je pogojeno, inter alia, s plačilom članarine, pa avtomatični člani nimajo nikakršnih obveznosti. Še manj pa zanje obstajajo kakršnakoli določila za prisilne ukrepe ali kazni; svobodno odločajo o tem, ali bodo lovili ali ne, ali bodo preverjali način poslovanja ROLZ in sodelovali pri njem, ali pa, da bodo opustili kakršnokoli dejavnost v zvezi s tem.
Upoštevajoč poleg tega, da ustanavljanje ROLZ, njihov obseg dejavnosti, način njihovega izvrševanja in njihov status ne ureja le zakonodaja, temveč je za to potrebno še dovoljenje prefekta .Zaradi tega , ne glede na združevalno obliko teh teles, njihova vloga varovanja javnega interesa izključuje kakršenkoli pogodbeni odnos med njenimi člani.Brezplačno avtomatično članstvo za lastnike zemljišč, od katerih se zahteva prenos pravic, pa predstavlja le nadomestilo za delno odtujitev, ki jo utrpijo, in predstavlja poleg tega nedvomno ublažitev ukrepov, ki omejujejo lastninsko pravico.
Videti je, da člani ROC, ki se dobro zavedajo, da so zaradi splošnega interesa uvedene določene omejitve glede izvajanja lastninske pravice ter da zakon (Loi Verdeille) na noben način ne vzpostavlja ovir glede pravice do združevanja, dejansko uveljavljajo pravico do tega, da ne lovijo, kar ni zagotovljeno niti z domačim pravom in ni zajamčeno, nič bolj kot sama pravica do lova, z mednarodnimi pogodbami.
3. Postopek pred Kasacijskim sodiščem
22. S sodbo z dne 16. marca 1994 je Tretji civilni oddelek
Kasacijskega sodišča zavrnil pritožbo pritožnikov glede pravnih
vprašanj, navajajoč naslednje razloge:
ťDoločbe člena 1 Protokola št. 1 ... priznavajo pravico države, da uveljavlja takšne zakone, ki se ji zdijo potrebni za nadzor nad uporabo lastnine v skladu s splošnim interesom . Prizivno sodišče je ugotovilo: prvič, da se zakon (Loi Verdeille) nanaša tako na zaščito okolja in divjadi pred nenadzorovanim lovom in škodo vseh vrst ali anarhičnim vodenjem, kot tudi na organizacijo in urejanje samega lova ter drugič, da združevanje majhnih posestev v lovišča dovolj velikega obsega, ki bi tako nudil kolikor je mogoče velikemu številu ljudi možnost izvajanja aktivnosti v prostem času, kar bi sicer ostalo privilegij lastnikov velikih posestev, zato je očitek o na lastnini zasnovane diskriminacije brez vsake osnove in je zato ta pritožbeni razlog neutemeljen..
...
Ugotavljajoč, da lastniki zemljišč, ki so svoje pravice prenesli
na združenje in ki so avtomatično člani, niso podvrženi nikakršni
obveznosti, da ni nikakršne določbe o prisilnih ukrepih ali sankcijah
proti njim, da ti člani lahko sodelujejo pri delu zveze ali to
opustijo r, ker javna vloga zveze izključuje kakršenkoli pogodbeni
odnos med člani, je avtomatično in brezplačno članstvo tistih
lastnikov zemljišč, od katerih se z zakonom zahteva prenos njihovih
pravic le odškodnina za takšen prenos, je Prizivno sodišče samo
s temi razlogi zakonito utemeljilo svojo odločitev v tej zadevi.Ť
B. G. Dumont, g. A. Galland, g. P. Galland, g. E.
Petit,
g. M. Petit in g. Pinon
23. G. Dumont, g. A. Galland, g. P. Galland in g. E. Petit (ki
je umrl
junija 1995) so bili rojeni leta 1924, 1926, 1936 in 1910; g.
M. Petit in g. Pinon sta bila rojena leta 1947. Vsi so kmetje,
ki živijo v kraju Genouillac v departmaju Creuse. Tam imajo v
lasti posestva, ki so posamezno manjša od 60 hektarjev in so vključena
v lovišča ROLZ La Cellette in Genouillac. Vsi zase trdijo, da
nasprotujejo lovu iz etičnih razlogov. Tudi oni so člani ASPAS.
1.Postopek na Upravnem sodišču v Limogesu
24. Avgusta in septembra 1987 je vsak posamezen pritožnikj zaprosil
prefekta Creuse-a, da njegovo zemljišče izloči iz obsega lovišča
ROLZ. Nato so podali vložili na Upravnemu sodišču v Limogesu tožbo
za razveljavitev navedene prefektove zavrnilne odločitve, sklicujoč
se na Konvencijo Mednarodni pakt o državljanskih in političnih
pravicah te Konvencijo Organizacije dela iz leta l948 o sindikalni
svobodi..
25 .Dne 28. junija 1990 je Upravno sodišče v Limogesu zavrnilo
tožbe
s šestimi identičnimi sodbami, navajajoč naslednje razloge:
ťPritožbeni razlogi glede omejevanja svobode vesti
...
Nobena od določb Zakona z dne 10. julija 1994... ne krši pravice
oseb, ki nasprotujejo lovu, da to prepričanje izrazijo ali manifestirajo,
tudi javno. Samo dejstvo, da je bila ustanovljena ROLZ, jim v
tem pogledu ne nalaga nikakršne omejitve, obveznosti ali prepovedi....
Svoboda do mnenja in izražanja oseb, ki nasprotujejo lovu, je
nujno omejena z zaščito pravic in svoboščin lovcev in tistih,
ki z njimi delijo njihovo prepričanje.
Pritožbeni razlog zaradi oviranja pravice do združevanja ...
...
Ob takih določbah državljani ne morejo biti obvezni pridružiti
se zvezi proti njihovi volji. Vendar, ker je prav pod pogoji določil,
na katere se opira, pravica do združevanja lahko predmet omejitev,
ki se zdijo potrebne zaradi splošnega interesa, se lahko od državljana
zakonito zahteva, da se pridruži združenju, katerega cilj je služiti
splošnemu interesu. Racionalno izvajanje lovske pravice, kot je
urejeno z Zakonom z dne 10. julija 1964, je zasnovano na splošnem
interesu, kljub upoštevanju načina njegovega izvajanja, pa se
Zakon v praksi ne uveljavlja na celotnem državnem ozemlju. Takšna
omejitev individualne svobode združevanja tako v luči tega splošnega
interesa ni prekomerna.
V nobenem primeru, določila Zakona. ne uvajajo diskriminacije na osnovi lastnine. Kljub temu, da določa minimalno območje za umik ali izločitev, pa zakonsko besedilo in njegova zgodovina oblikovanja kažeta, da so bile te omejitve določene z namenom zagotavljanja racionalne organizacije lova. Takšen splošen interes opravičuje razliko pri obravnavanju lastnikov zemljišč v odvisnosti od velikosti površin zemljišča, ki ga posedujejo, ne da bi ta razlika pri obravnavanju predstavljala kršitev enakosti pred zakonom.
Pritožbeni razlog kršitve lastninske pravice in pravice do
uporabe
...
Kljub temu, da zgoraj navedena določila ščitijo lastninsko pravico in pravico do uporabe svoje lastnine, ne preprečujejo omejitev, ki se uvedejo zaradi splošnega interesa. Kot je to sodišče že omenilo, služi organizacija lova splošnemu interesu, kar opravičuje takšne omejitve. Lastniki zemljišč, katerih zemljišče je vključeno v lovišča ROLZ, prejmejo odškodnino za izgubo njihove ekskluzivne uporabne pravice v obliki njihovega članstva v ROLZ in storitev, ki jih izvaja. Dejstvo, da so (pritožniki) izjavili, da jih takšna oblika odškodnine ne zanima, ni dovolj, da bi postala nezadovoljiva. In na koncu, kljub temu da so (pritožniki) trdili, da Zakon z dne 10. julija 1964, v nasprotju z določbami ustavne veljave, ni zagotavljal poštene in prednostne odškodnine, upravna sodišča niso pristojna za razsojanje o ustavnosti zakonov. V skladu s tem se o tem pritožbenem razlogu ne more razpravljati pred upravnim sodiščem..Ť
2. Postopek pred Državnim svetom
26. Sklicujoč se na člene 9, 11 in 14 Konvencije ter člen 1 Protokola
št. 1
so se pritožniki pritožili Državnemu svetu.
27. S šestimi identičnimi sodbami z dne 10. marca 1985 je Državni
svet zavrnil njihove pritožbe z naslednjo utemeljitvijo:
ť...
Nobena določba zakona (Loi Verdeille) ne obvezuje ne-lovca, da
se udeležuje lova ali ga odobrava .. Zaradi tega v nobenem primeru
pritožnik nima pravice trditi, da je Upravno sodišče v Limogesu
napačno presodilo, da določila zakona (Loi Verdeille) niso v nasprotju
z določbami člena 9 (Konvencije).
...
Zakon (Loi Verdeille) je uvedel občinske lovske zveze, za katere
so dovoljenja izdali prefekti in katerih cilj je izboljšanje tehnične
organizacije lova. Zato, da se je tem telesom omogočilo izvajanje
javne službe, ki jim je bila zaupana, jim je bila podeljena tudi
marsikatera prerogativa oblastnih organov. Zaradi tega, se v nobenem
primeru na omenjena določila ne more veljavno sklicevati pri izpodbijanju
zakonitosti napadane odločitve, ki jo je sprejel prefekt iz Creuse-a.
...
Dejstvo, da je bilo zemljišče, ki je last pritožnika, vključeno
v lovišče (ROLZ) in da lahko imetniki lovske pravice prihajajo
tja in lovijo, ni pritožniku odvzelo njegove lastnine, temveč
je le omejilo njegovo pravico do njene uporabe v skladu s pravili,
ki so določeni z zakonom (Loi Verdeille), in niso v nesorazmerju
glede na zasledovani cilj splošnega interesa. Zgoraj analizirani
pritožbeni razlog zaradi tega ne more biti sprejet.
...
Dejstvo, da zakon (Loi Verdeille) določa različna pravila v odvisnosti
od tega, ali zadevna zemljišča po površini merijo manj ali večkot
20 hektarjev, je posledica tega, da so situacije različne glede
na cilje tega zakona, predvsem glede ravnanja z divjadjo. Ti predpisi
ne uvajajo nikakršne oblike diskriminacije, ki jo prepoveduje
........ člen 14 (Konvencije).
C.Ga. Motion
28. Ga. Motion je bila rojena leta 1940 in dela kot tajnica. Živi
v kraju
Salleuf v departmaju Gironde.
29. Pritožnica in njen soprog, ki je umrl februarja 1994, sta lastnika
zemljišča velikosti 16 ha, ki tvori del lovišča ACCA Sallebuf.
Kot član Nacionalne družbe za varstvo narave (NDVN) in ROC, je
g. Montion med postopkom za ustanovitev ROLZ neuspešno zahteval,
da bi njegovo zemljišče bilo namenjeno rezervatu ROLZ. Nato je
ničbolj uspešno na Upravnem sodišču izpodbijal prefektorjev dekret
z dne 7. decembra 1979, ki dovoljuje ustanovitev zveze.
30. Ker je bil od takrat dalje odločen, da bo svojo posest vključil
v
mrežo prostovoljnih naravnih rezervatov, je prefekta Gironde v
pismu z dne 15. junija 1987 zaprosil, da prvič odredi ROLZ-i Sallebuf,
da ga črta iz seznama svojih članov, in drugič, da njegovo zemljišče
izloči iz seznama posesti, ki tvorijo lovišča lovske zveze. Dne
29. junija 1987 je poslal predsedniku ROLZ enako zahtevo.
Prefekt in predsednik ROLZ sta to zavrnila, in sicer v pismih
z dne 25. junija oz. 10. julija 1987.
1. Postopek na Upravnem sodišču v Bordeauxju
31. Dne 13. avgusta 1987 je g. Montion skupaj s SNPN zaprosil
Upravno sodišče v Bordeauxju vložila tožbo na razveljavitev sodbe
z dne 25. junija in 10. julija 1987 zaradi prekoračitve pooblastil.
V glavnem so se sklicevali na kršitev členov 9, 11 in 14 Konvencije
in člena 1 Protokola št. 1.
32. S sodbo z dne 16. novembra 1989 je Upravno sodišče v Bordeauxju
to
tožbo iz naslednjih razlogov zavrnilo:
ťGlede odločitve z dne 10. julija 1987,ki jo je sprejel predsednik (ROLZ):
... (G. Montionov zahtevek predsedniku ROLZ Salebuf se mora obravnavati kot izziv članstvu v zvezi, ustanovljeni v skladu z Zakonom iz leta 1901. Kljub temu, da so z namenom doseganja ciljev, ki so določeni v zakonu (Loi Verdeille), ROLZ podeljeni prerogativi oblastnih organov, pa ostajajo še naprej organizacije civilnega prava. Odločitve, ki jih sprejemajo zunaj konteksta izvajanja teh prerogativov, predvsem glede podeljevanja ali umikanja članstva, so civilnopravna dejanja, ki niso podvržena kontroli upravnih sodišč. Zaradi tega so tožbeni predlogi ....., usmerjeni proti zavrnitvi črtanja g. Montion-a s seznama članov ROLZ Sallebuf, predloženi sodišču, ki ni pristojno za njihovo obravnavanje in se morajo zavrniti.
Glede odločitve z dne 25. junija 1987 prefekta Gironde...:
...
Pod pogoji člena 14 (Konvencije)...
Pravica, da nekdo lovi ali ne lovi, ni ena od pravic in svoboščin, katere uživanje je zaščiteno s (Konvencijo). G. Montion in (SNPN) se ne morejo opirati na Konvencijo v pritožbi zaradi kršitve enakosti pred zakonom. Vendar, enakost pred zakonom je splošen princip prava, na katerega se tožnika lahko opirata.
Člen 3 zakona (Loi Verdeille) pridržuje lastnikom zemljišč, katerih površina v enem kosu meri najmanj dvajset hektarjev, pravico do zavrnitve vključitve takega zemljišča v lovišča ROLZ. Ta omejitev, za katero se ni pokazalo, da bi predstavljala diskriminacijo na osnovi lastnine, je bila določena z namenom zagotovitve racionalne organizacije lova z združevanjem lovišč zadovoljive velikosti ter z namenom zagotavljanja kolikor je mogoče velikemu številu ljudi, da izvajajo lovsko pravico. Ker je temu tako, se je ne more smatrati, da je z njo kršena enakost pred zakonom.
Medtem ko (Konvencija) ščiti lastninsko pravico, pa ne ovira omejevanja
te pravice v skladu s splošnim interesom. Organizacija lova, zaradi
same narave te dejavnosti, števila lovcev in družbenega pojava,
ki ga predstavlja, je zadeva splošnega interesa, ki opravičuje
omejevanje lastninske pravice. Lastnik zemljišča, ki je vključeno
v lovišča ROLZ, prejme odškodnino za izgubo njegove pravice do
zasebne uporabe v obliki pravice do uporabe zemljišča drugih lastnikov
zemljišč, ne upoštevajoč pri tem drugih storitev, ki jih opravlja
zveza, katere član postane avtomatično. Nadalje, g.Montion nima
pravice, da se opira na svojo lastno zavrnitev sprejetja odškodnine
v podporo svoji trditvi, da ni prejel pravične odškodnine za izgubo
svoje pravice do uporabe.
...
Upoštevajoč 9.člen (Konvencije)...
Cilj teh določil je varstvo pravic in temeljnih svoboščin, kamor
pa pravica ťda nekdo ne loviŤ ni uvrščena. Poleg tega predvidevajo,
da so lahko načela, ki iz njih izhajajo lahko podvržena omejitvam,
ki so lastna hkratnemu uresničevanju individualnih pravic in svoboščin.
Tako so torej upravičene, na načelni ravni in pri njihovem izvrševanju,
omejitve teh pravic in svoboščin, upoštevajoč nasprotujoče si
interese. Kot je poudarjeno zgoraj, je organizacija lova potrebna
zaradi zavarovanja javnega reda, javne varnosti in pravice vsakega,
da lovi.Ť
...
Upoštevajoč 11.člen (Konvencije)...
Udeležba lastnika zemljišča v (ROLZ), katerega zemljišče je vključeno
v njeno lovišče, je pravica, ki se podeljuje kot odškodnina za
izgubo ekskluzivne pravice do uporabe svojega zemljišča. Njen
namen pa je omogočiti mu, da znotraj zveze brani svoje interese.
Poleg tega ima pravico, da odstopi, v skladu s pogoji, ki so določeni
v členu 8 zakona (Loi Verdeille). Tudi mu ni treba plačevati članarine,
pri čemer se prenos njegovih pravic ne more interpretirati kot
oblika članarine, ker so za izravnavo tega zagotovljene ugodnosti.
Zaradi tega z zavrnitvijo g. Montion-u, da izstopi iz ROLZ Sallebuf,
ni kršena svoboda do združevanja.
...Ť
2.Postopek pred Državnim svetom
33.Opirajoč se na člene 9, 11 in 14 Konvencije in člena 1 Protokola
št. 1,sta se g. Montion in SNPN pritožila Državnemu svetu, in
sicer 3. oz. 11. januarja 1990.
34. Dne 10. maja 1995 je Državni svet s sodbo zavrnil pritožbe
in sicer
z navedbo enakih razlogov kot so tisti, ki so bili navedeni dne
10. marca istega leta v zadevah g. Dumont-a, g. A. Galland-a,
g. E. Petit-a in g. Pinon-a (glej paragraf 27 zgoraj).
RELEVANTNO DOMAČE PRAVO
35.Člen L. 220-1 Podeželskega zakonika določa:
ťVlada je odgovorna za nadzor in zakonsko urejanje lova v skladu
s splošnim
interesom.Ť
A. Lovska pravica in lastninska pravica
36. Člen L. 222-1 (prejšnji člen 365) Podeželskega zakonika
določa:
ťNihče ne bo imel lovske pravice na zemljišču, ki pripada drugemu brez privoljenja lastnika ali katerekoli osebe, ki jo pooblasti lastnikŤ.
Tako torej ťpravica do lovaŤ pripada lastniku zemljišča. Je ekskluzivna
pravica, čeprav daje zakon najemniku zakupne kmetijske površine
pravico do lova na posesti (člen L. 415-7 Podeželskega zakonika).
Lastnik zemljišča lahko svoje lovske pravice ťodda v najemŤ, ne
more pa jih prodati ločeno od zemljišča, na katero se pravica
nanaša..
37. Člen R. 228-1 Podeželskega zakonika določa:
ťKdorkoli, ki lovi na zemljišču, ki pripada drugemu, brez dovoljenja lastnika zemljišča ali imetnika lovskih pravic, je podvržen kazni, ki je določena za prekrške razreda 5.Ť
38. Po členu R. 227-5 Podeželskega zakonika mora minister, ki je
odgovoren za lov, sestaviti seznam tistih vrst divjadi, ki se
jih lahko določi za škodljive v skladu s členom L. 227-8. Seznam
se sestavi po posvetovanju z Nacionalnim svetom za lov in divjad
ter na osnovi potencialnih škodljivih učinkov živali na človekove
dejavnosti in biološko ravnotežje.
Člen R 227-6 določa, da mora prefekt za vsak departma odločiti,
katera vrsta od tistih na seznamu, ki je določen v členu 227-5,
sestavlja skupino škodljivcev v tistem departmaju, upoštevajoč
lokalni položaj ter na enega od naslednjih razlogov: zaščito javnega
zdravstva in varnosti, preprečevanje večje škode kmetijstvu, gozdarstvu
ali vodni kulturi ali zaščito flore in favne.
Prefekt vsako leto sprejme ustrezno odločitev po posvetu s Svetom
za lov in divjad za departma ter z Lovsko federacijo. Objavi se
ga pred 1. decembrom, v veljavo pa stopi 1. januarja naslednjega
leta.
Po členu R. 222-7 Podeželskega zakonika mora lastnik zemljišča,
oseba, ki ga ima v posesti, ali kmet najemnik osebno podvzeti
korake za uničenje škodljivcev, ali poskrbeti, da se podvzamejo
v njegovi prisotnosti, ali pa v pismeni obliki podeliti pravico
do takšnega ravnanja. Pooblastitelj za tako podelitev ne sme prejeti
plačila.
Sodna praksa je ugotovila, da uničevanje škodljivcev ni lov, temveč
sestavni del lastniške pravice ali uživanja zemljiške posesti
(Pariško prizivno sodišče, 9. julij 1970, D. 1971.16, opomba M.B.).
B.Zakonsko predpisano združevanje lovišč
39. V določenih primerih zakon določa obvezno ťzdruževanjeŤ lovišč.
Predpisi, ki so veljavni v departmajih Bas-Rhin, Haut-Rhin
in Moselle
40.V departmajih Bas-Rhin, Haut-Rhin in Moselle je izvajanje lovske
pravice urejeno z lokalnim zakonom z dne 7. februarja 1881. V
imenu in na račun lastnikov zemljišč to pravico izvaja občina.
Občina daje lovišča v najem na osnovi javnega razpisa in za obdobje
devetih let. Površine teh zemljišč ne smejo biti manjše od 200
hektarjev. Najemnina se proporcionalno razdeli med različne lastnike
zemljišč glede na katastrsko površino njihove lastnine ali, kjer
se tako odloči najmanj dve tretjini lastnikov, ki imajo v lasti
najmanj dve tretjini najemne površine, se jo odstopi občini.
Lastnik enote zemljišča, ki je večji od 25 hektarjev v enem kosu
(5 hektarjev za jezera in ribnike), si lahko pridrži svoje lovske
pravice, toda kjer se kvalificirana večina lastnikov zemljišč
odloči za odstop najemnine za lovišča občini, mora občini plačati
prispevek, ki je proporcionalen velikosti takega zemljišča. Več
lastnikov zemljišč ne more združiti svojih zemljišč zato, da bi
oblikovali z zakonom določene minimalne površine. Zakon ne velja
za kose zemljišč, ki jih obdaja ograja, ki preprečuje kakršnokoli
komunikacijo s sosednjim zemljiščem.
1.Predpisi, ki veljajo v ostalih metropolitanskih departmajih
41. V ostalih departmajih so veljavni pravila določena z zakonom
št.
64-696 z dne 10. julija 1964, znanim kot ťLoi VerdeilleŤ, ki omogoča
ustanavljanje registriranih občinskih in medobčinskih lovskih
zvez (ROLZ in RMLZ).
ROLZ, ki so podvržene občemu pravu o združenjih, (zakon z dne
1. julija 1901) in posebnim določbam zakona Loi Verdeille (kodoficiranih
kot člen L. 222-2 in sl. Podeželskega zakonika) ter zakonskim
določbam, kodificiranih kot člen R. 222-1 in sl. Podeželskega
zakonika, združujejo svoja lovišča znotraj svojih občin. Njihov
zakonski cilj je ť v svojem lovišču vzpodbujati povečanje števila
divjadi, uničevanje škodljivcev in preprečevanje divjega lova,
dajati navodila svojim članom o tem, kako naj lovijo, ne da bi
posegali v lastninske pravice ali pridelke in na splošno izboljšati
tehnično organizacijo lova tako, da se ta šport lahko izvaja na
zadovoljivejši načinŤ (člen L. 222.2 Podeželskega zakonika).
42.V eni občini ne sme biti več kot ena ROLZ, vendar pa lahko dve
ali
Več ROLZ v enem departmaju sestavljajo RMLZ (členi L. 222-22 in
R. 222-70 et seq. Podeželskega zakonika).
(a) Ustanavljanje registriranih občinskih zvez (ROLZ)
43. Ustanavljanje ROLZ je obvezno le v določenih departmajih.
Le-ti so
navedeni v seznamu, ki ga sestavi minister odgovoren za lov, in
sicer na predlog prefekta zadevnega departmaja ob podpori Departmajskega
sveta in po predhodnem posvetu s predstavniki Kmetijske zbornice
in Lovskega združenja v tem departmaju (člen L. 222-6 Podeželskega
zakonika). To zadeva devetindvajset od 93 matičnih departmajev,
razen Bas-Rhin, Haut-Rhin in Moselle, vključno s Creuse in Gironde.
Prefekt za preostale departmaje (od teh 93) sestavi seznam občin,
kjer naj se ustanovi ROLZ. Odločitev sprejme na osnovi predloga
kogarkoli, ki lahko zagotovi dokaz, da se najmanj 60% lastnikov
zemljišč, ki imajo v lasti vsaj 60% zemljišč v občini, strinja
z ustanovitvijo zveze za obdobje šestih let (člen L. 222-7 Podeželskega
zakonika). Dne 28. februarja 1996 so bile tako ustanovljene ROLZ
v 851 občinah v 39 različnih departmajih, vključno s 53 od 555
občin v Dordogne.
44. ROLZ so bile ustanovljene v skupno približno 10.000 občinah,
od
tega približno 36.000 v metropolitanski Franciji.
45. V zadevnih občinah mora prefekt organizirati javno poizvedbo
za
ugotavljanje ťposesti, glede na katero naj bi lastniki takšne
posesti ali imetniki pravic do lova na občinsko lovsko zvezo prenesli
lovske pravice Ť (členi L. 222-8, L. 222-9 in R. 222-17 in. sl..
Podeželskega zakonika).
Člen L. 222-9 Podeželskega zakonika določa:
ťTakšni prenosi se bodo avtomatično smatrali, da so bili opravljeni za obnovljivo obdobje šestih let na prošnjo občinske zveze pod pogojem, da v treh mesecih od datuma, ko je bilo v mestni hiši objavljeno obvestilo o ustanovitvi zveze in poslano vsakemu lastniku zemljišča ali imetniku lovskih pravic, ki izpolnjujejo pogoje, določene v členu L. 222.13, s priporočenim pismom s povratnico, lastnik zemljišča ali imetnik lovskih pravic ne obvesti župana s priporočenim pismom in povratnico, da nasprotuje takšnemu prenosu in iz kakšnih razlogov.Ť
(b)Površina zemljišča
i.Zemljišče, glede katerega se morajo prenesti pravice na ROLZ
46. Člen L. 222-10 Podeželskega zakonika določa:
ťObčinska lovska zveza lahko lovi na zemljiščih, razen na tistih:
znotraj radija 150 m od kakršnegakoli bivališča;
ki so obdana z ograjo kot je definirano v členu L. 224-3 Podeželskega zakonika (neprekinjena in trajna, ki tvori oviro za kakršnokoli komunikacijo s sosednjimi posestmi in ki jo divjad ali človek ne moreta prestopiti);
ki tvorijo neprekinjeno območje, ki je večje od minimalnega območja, navedenega v členu L. 222-13 in v zvezi s katerim so lastniki zemljišča ali lovskih pravic vložili ugovore; ali
ki predstavljajo javno lastnino, ki pripada državi, departmaju
ali občini ali, ki tvori del javnega gozda ali je last Francoske
nacionalne železnice.Ť
ii.Zemljišče, v zvezi s katerim se lahko nasprotuje prenosu pravic ali se ga izloči
47. Lastniki zemljišča ali nosilci lovskih pravic ali skupine
le-teh lahko
ugovarjajo vključitvi svojih lovišč v tista, ki jih ima ROLZ,
če so izpolnjeni določeni pogoji. Člen L. 222-13 Podeželskega
zakonika določa:
ťDa bi bil ugovor.... lastnikov zemljišča ali lovskih pravic dopusten,
se mora nanašati na najmanj dvajset hektarjev zemljišča v enem
kosu.
Takšen minimum se zniža za streljanje vodnih ptic:
1.na tri hektarje za neizsušen močvirnat svet;
2.na en hektar za ločene ribnike;
3.na petdeset arov za ribnike, kjer so bili dne 1. septembra 1963
na voljo stalne naprave, kolibe ali skrivališča (lovska stojišča).
Minimum se zniža za lov na ptice iz družine Colombidae na en hektar
za
zemljišče, kjer so bile dne 1. septembra 1963 v ta namen na voljo
stalne naprave.
Minimum se dvigne na sto hektarjev za zemljišče na goratih področjih
nad
Gozdno mejo.
Z uredbami, ki se sestavijo za vsak departma v skladu s pogoji iz člena L. 222-6, se lahko tako definirane minimalne površine povečajo. Tako povečane površine ne smejo presegati dvakratnika površine, kot je določena zgoraj.Ť
V departmajih, kjer je ustanovitev ROLZ obvezna, se lahko z ministrsko uredbo minimalne površine potrojijo (Državni svet, 15. oktober 1990, de Viry in drugi, RFDA 6 (6), november-december 1990, stran 1100).
48.V členu L. 222-14 Podeželskega zakonika je dodano:
ťKaterikoli lastnik zemljišča ali imetnik lovskih pravic, ki je vložil ugovor, plača vse davke in dajatve, ki bi se morale plačati v zvezi z zasebnimi lovišči, za vzdrževanje zemljišča, izvajanje ukrepov za uničevanje škodljivcev ter postavljanje znakov na mejah zemljišča, ki označujejo njegov status. Če lastnik zemljišča tako zahteva, mora lovsko združenje postopati kot čuvaj zemljišča.Ť
Če lastnik zemljišča ali lovskih pravic na zemljišču, ki je po
površini večje od minimuma, navedenega v členu L. 222-13 Podeželskega
zakonika, želi zapustiti ROLZ, lahko to stori le po preteku enega
od 6-letnih obdobij in po 2-letnem odpovednem roku. ROLZ ima potem
pravico, da od njega zahteva plačilo zneska za odškodnino, ki
ga določi pristojno sodišče in ki ustreza vrednosti kakršnihkoli
izboljšav, ki jih je izvedla ROLZ (člen L. 222-17 Podeželskega
zakonika).
Če lastnik zemljišča, ki je manjše od minimalne površine, ki je
omenjena zgoraj, kasneje pridobi kose zemljišča, ki mejijo drug
na drugega in ki skupaj s prvim kosom zemljišča tvorijo površino,
ki je v enem kosu večja od minimuma, ima pravico, da zaprosi naj
se njegova tako oblikovana posest izključi iz lovišča ROLZ (člen
R. 222-54 Podeželskega zakonika). Lastniki zemljišč in/ali imetniki
lovskih pravic med seboj ne morejo združevati, da bi pridobili
pravico do umika iz ROLZ (Državni svet, 7. julija 1978, Sieur
de Vauxmoret, Recueil Lebon, stran 295).
( c )Učinki prenosa lovskih pravic na ROLZ
50. Člena L. 222-15 in L. 222-16 Podeželskega zakonika določata:
ťPrenos lovskih pravic s strani lastnika zemljišča ali imetnika
lovskih pravic ukine kakršnekoli druge lovske pravice, razen če
se partnerji ne dogovorijo drugače.Ť
in
ťPrenos daje lastniku zemljišča pravico do odškodnine s strani
zveze , če utrpi
kakršnokoli izgubo dobička, ki jo povzroči odvzem prejšnjega vira
dohodka.
Znesek odškodnine določi pristojno sodišče, kakor tudi znesek, ki ga zveza dolguje imetniku lovskih pravic, ki je opravil izboljšave... na zemljišču, na katerem uživa lovske pravice.Ť
( d )Člani ROLZ
51. Člen L. 222-19 določa:
ťStatut vsake zveze zagotavlja, da se lahko katerakoli oseba, ki
ima veljavno lovsko dovoljenje, včlani pod pogojem, da:
stalno prebiva v občini ali da ima tam bivališče, glede na katerega
se že četrto leto zaporedoma v času njegove včlanitve, brez prekinitve
pojavlja na seznamu oseb, ki morajo plačevati eno od štirih oblik
neposrednega davka; ali
je lastnik zemljišča ali imetnik lovske pravice in je svoje lovske
pravice prenesel; v takšnem primeru lahko pristopi tudi njegov
zakonski partner ter predniki in potomci takšne osebe; ali
ima zemljišče v kmetijskem najemu, če je lastnik zemljišča prenesel
svoje lovske pravice.
Statut tudi določa minimalno število članov, ki je potrebno, da zveza lahko obstaja ter minimalni odstotek takšnih članov, ki so lahko lovci in se ne uvrščajo v nobeno od gornjih kategorij.
Lastnik zemljišča, ki ne lovi, postane avtomatično in brezplačno član zveze in ni obvezen prispevati za poravnavo kakršnekoli izgube, ki bi jo zveza lahko imela.Ť
Člani ROLZ imajo v skladu z internimi pravili (člen L. 222-20
Podeželskega zakonika) pravico do lova po celotnem lovišču zveze.
( e )Prefektov nadzor
53. Prefekt uradno potrdi zvezo potem, ko se je prepričal, da
ustreza
formalnim zahtevam ter da so njena interna pravila in statut v
skladu z zakonskimi določbami (členi L. 222-3 in R.222-39 Podeželskega
zakonika).
Prefekt deluje kot nadzorni organ ROLZ. Za kakršnekoli spremembe
statuta, internih pravil ali lovskih predpisov je potrebno njegovo
dovoljenje (člen R 222-2 Podeželskega zakonika). Člen R. 222-3
nadalje določa, da lahko prefekt izda uradni nalog za začasne
ukrepe ter lahko celo razpusti ali nadomesti upravni odbor ROLZ,
če je le-ta kršil katerokoli od svojih obveznosti po členu R.
222-1 do R. 222-81.
C.Rezervati za divjad
Rezervati po prejšnjem členu 373-1 Podeželskega zakonika in obvezni rezervati ROLZ in RMLZ
54. Zakon št. 56-236 z dne 5. marca 1956, prvič kodificiran kot
člen
373-1 in nato kot člen L. 222-25 Podeželskega zakonika, je uvedel
obvezno ustanavljanje rezervatov za divjad. Minister, ki je odgovoren
za lov, je pooblaščen, da na predlog Lovskega združenja vsakega
departmaja, sestavi seznam departmajev, kjer bi se lahko oblikovali
rezervati za divjad.
Na predlog Lovskega združenja iz vsakega departmaja in po predhodnem
posvetu z Občinskim svetom, Svetom departmaja in Kmetijsko zbornico,
se lahko z ministrsko odredbo za vsakega od teh departmajev oblikuje
seznam občin, v katerih je bila ustanovitev rezervatov za divjad
obvezna, z navedbo minimalnih površin za takšne rezervate. Ob
upoštevanju izjem, ki so navedene v peti alinei člena 373-1 Podeželskega
zakonika, je lov znotraj teh rezervatov prepovedan.
55. Zakon Loi Verdeille zahteva, da ROLZ in RMLZ ustanovijo
enega ali več občinskih ali medobčinskih rezervatov za divjad.
Površina teh rezervatov mora dosegati najmanj eno desetino celotne
površine lovišč zveze. Seznam kosov zemljišč, ki tvorijo rezervat,
kot je določeno v dokumentaciji katastrskega urada, mora odobriti
prefekt. Sestavljeni morajo biti tako, da ťdeli lovišča ustrezajo
vrstam divjadi, ki naj se zaščiti. Oblikovani so tako, da zagotavljajo
zaščito zemljišča, pridelka in različnih vrst gojenih rastlinskih
kultur (členi L. 222.21, R. 222-66 in R. 222-67 Podeželskega zakonika).
2.Poenotenje statusa rezervatov za divjad: rezervati za divjad in naravni rezervati
( A )Poenotenje predpisov, ki urejajo rezervate za divjad
56. Novo besedilo člena L 222-24 oblikovano z zakonom št. 90-85
z dne 23.
januarja 1990, določa:
ťPogoje za ustanavljanje in delovanje rezervatov za divjad se določi z odlokom Državnega sveta. Ta podrobno določa pogoje v katerih se sprejmejo ukrepi za preprečevanje škode na področju človekovih dejavnosti, vzpodbujanje zaščite divjadi in njenega bivalnega okolja ter ohranjanje biološkega ravnovesja.Ť
57. Z odlokom št. 91-971 z dne 23. septembra 1991 (Uradni list
z dne
24. septembra 1991) so bili uvedeni ťrezervati za divjad in naravni
rezervatiŤ ter spremenjeni s členi R. 222-82 do 222-92 in R. 222-65
Podeželskega zakonika.
Novi člen R. 222-65 določa, da so rezervati ROLZ podvrženi določbam
členov R. 222-82 do R. 222-92 Podeželskega zakonika.
Člen 4 odloka nadalje določa, da rezervate za divjad, ki jih je
odobrila država, pred začetkom njegove veljavnosti urejajo členi
R. 222-85 do R. 222-92 Podeželskega zakonika.
( b )Rezervati za divjad in naravni rezervati (členi R. 222-82
do R. 222-92 Podeželskega zakonika)
58. Rezervate za divjad in naravne rezervate ustanavlja prefekt
(člen
R. 222-82 Podeželskega zakonika) na lastno pobudo ťkjer je to
potrebno v podporo obsežni zaščiti divjadi in menedžmentu projektov,
ki se izvajajo v splošnem interesuŤ (člen R. 222-84 Podeželskega
zakonika) ali pa na predlog lastnika lovskih pravic (člen R. 222-83
Podeželskega zakonika): če ga prefekt zavrne, mora navesti razloge
za svojo odločitev (ibid).
Prefekt lahko rezervat za divjad ali naravni rezervat kadarkoli
zapre, tako zaradi splošnega interesa ali na predlog lastnika
lovskih pravic, predvsem ob koncu šestletnega obdobja po ustanovitvi
rezervata. Če takšen predlog zavrne, mora podati razloge za takšno
odločitev (člen R. 222-85 Podeželskega zakonika).
59.V rezervatu za divjad in naravnem rezervatu je vsakršen lov
prepovedan. Odlok o ustanovitvi rezervata pa lahko predvideva
možnost izvajanja lovskega načrta, kjer je to potrebno za vzdrževanje
biološkega ravnovesja in uravnoteženega razmerja med lovom, kmetijstvom
in gozdarstvom.V takšnem primeru mora biti izvajanje načrta vsako
leto odobreno z odlokom, ki vsebuje dodeljene kvote (člen R. 222-86
Podeželskega zakonika). Poleg tega se lahko ulov divjadi v znanstvene
namene ali za ponovno vnašanje divjadi odobri pod pogoji, ki so
določeni z občim pravom (člen 222-87 Podeželskega zakonika). Ostale
dejavnosti, ki bi lahko motile divjad ali ogrozile njen življenjski
prostor, se lahko zakonsko uredijo ali prepovedo (člena R. 222-89
do 222-91).
D.Naravni rezervati
1. Z dekretom ustanovljeni naravni rezervati
60.Člen l. 242-1 Podeželskega zakonika določa:
ťDele ozemlja ene ali več občin se lahko določi za naravni rezervat, kadar je pomembna predvsem zaščita flore in favne, zemlje, voda, nahajališč mineralov ali fosilov ter naravnega okolja na splošno, ali če jih je potrebno zaščititi pred kakršnokoli obliko zunanje intervencije, ki bi jih lahko oškodovala. Klasifikacijaa se lahko nanaša na pomorsko javno lastnino in francoske teritorialne vode.Ť
Najpomembnejši činitelji, ki jih je v ta namen treba upoštevati,
so:
zaščita življenskega prostora, živalskih ali rastlinskih vrst,
ki izumirajo na celotnem ali na delu nacionalnega ozemlja, ali
ki imajo nenavadne značilnosti; obnavljanje živalskih in rastlinskih
populacij ali njihovega življenjskega okolja; zaščita botaničnih
vrtov in arboretumov, ki predstavljajo rezervate za redke in neobičajne
rastline ali vrste, ki izumirajo; ohranjanje biotopov in neobičajnih
geoloških, geomorfoloških ali speleoloških formacij; in ohranjanje
ali vzpostavljanje vmesnih destinacij na glavnih migracijskih
poteh divjadi.
61. Po posvetovanju z vsemi zadevnimi lokalnimi oblastmi se z
dekretom izda klasifikacijsko odločbo. Če lastnik zemljišča privolitev
zavrača, potem se določitev naravnega parka določi Državnega sveta
(člen L. 242-2 Podeželskega zakonika). Določitveni postopek, ki
ga sproži minister, odgovoren za varstvo narave, je določen v
členih R. 242-1 do R. 242-18 Podeželskega zakonika.
S 23. septembrom 1998 je bilo na takšen način ustanovljenih 144
naravnih parkov.
2. Prostovoljno ustanovljeni naravni parki
62. Člen L. 242-1 Podeželskega zakonika določa:
ťZ namenom zaščite tistih vrst divjih rastlin in živali, ki so znanstveno in ekološko zanimive in ki se pojavljajo na zasebnih zemljiščih, lahko lastniki zemljišč zaprosijo, da upravni organi katerokoli takšno zemljišče določijo za prostovoljni naravni park, in sicer po posvetovanju s pristojnimi lokalnimi oblastmi.Ť
63. Lastnik zemljišča mora prefektu poslati vlogo za pridobitev
dovoljenja. Priložiti mora tudi spis, ki inter alia vključuje
naslednje dokumente (člen R. 242-26 Podeželskega zakonika): pismo,
v katerem sta navedena cilj in obseg projekta ter razlogi zanj;
poročilo, ki ga pripravi usposobljena oseba, ki prikazuje poseben
znanstveni in ekološki interes, ki bi bil izpolnjen, če bi projekt
uresničili; seznam ukrepov in dejavnosti, za katere se smatra,
da ogrožajo ohranitev vrst ,ki so znanstvenega in ekološkega pomena
ter seznam ukrepov stalnih ali začasnih - za njihovo ohranitev,
za ka
