| HUDOC številka | REF00001179 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | ESCUOBET |
| Tožena država | Belgija |
| Številka vloge | 00026780/95 |
| Objavljeno v | |
| Sestava sodišča | veliki senat |
| Datum vložitve tožbe | / |
| Datum sodbe | 28.10.1999 |
| Obravnavani členi | 6-1; 13 |
| Izrek sodbe | Ni kršitve čl. 6-1 |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Kazenski postopek |
ga. E. Palm, predsednica,
g. A. Pastor Ridruejo,
g. L. Ferrari Bravo,
g. G. Bonello,
g. J. Makarczyk,
g. P. Kuris,
g. R. Türmen,
g. J.-P. Costa,
ga. F. Tulkens,
ga. V. StrŤznickŤ,
g. M. Fischbach,
g. V. Butkevych,
g. J. Casadevall,
ga. H.S. Greve,
g. A. Baka,
g. R. Maruste,
ga. S. Botoucharova, sodniki
in tudi ga. M. De Boer-Buquicchio, namestnica vodje sodne pisarne,
na nejavnih sejah dne 2. junija 1999 in 22. septembra 1999 sprejelo naslednjo sodbo, izdano na zadnji navedeni datum:
POSTOPEK
1. Zadevo je Sodišču za človekove pravice 3. novembra 1998 predložila
Evropska komisija za človekove pravice (ťKomisijaŤ). Zasnovana
je na pritožbi (št. 26780/95) proti Kraljevini Belgiji, ki jo
je pri Komisiji 12. septembra 1994 vložil g. Alain Escoubet v
skladu s prejšnjim 25. členom Konvencije.
Predlog Komisije se je nanašal na prejšnji 44. člen in prejšnji
48. člen Konvencije ter na deklaracijo, s katero je Belgija priznala
obligatorno sodno pristojnost Sodišča (prejšnji 46. člen). Predmet
predloga Komisije je bil doseči odločitev, ali dejstva te zadeve
razkrivajo kršitev obveznosti tožene države iz člena 6 § 1 Konvencije.
2. 16. decembra je pritožnik pooblastil odvetnika, ki ga bo zastopal
pred Sodiščem (člen 36 § 3 Poslovnika Sodišča).
3. Potem ko je dne 1. novembra 1998 začel veljati Protokol št.
11 h Konvenciji, ter v skladu z njenim členom 5 § 4 , v povezavi
s členom 100 § 1 in členom 24 § 6 Poslovnika Sodišča, se je kolegij
Velikega senata 14. januarja 1999 odločil, da bo zadevo obravnaval
Veliki senat Sodišča. Kolegij so sestavljali g. L. Wildhaber,
predsednik Sodišča, ga. E. Palm, podpredsednica Sodišča in predsednica
oddelka, g. M. Fischbach, podpredsednik oddelka, g. A. Pastor
Ridruejo in g. J. Makarczyk (člen 100 in člen 24 § 6 Poslovnika
Sodišča).
4. Veliki senat so ex officio sestavljali ga. F. Tulkens, sodnico,
izvoljena za Belgijo (člen 27 § 2 Konvencije in člen 26 § 1 (a)
Poslovnika Sodišča), g. L. Wildhaber, predsednik Sodišča, ga.
E. Palm, podpredsednica Sodišča in g. J.P. Costa ter g. Fischbach,
podpredsednika oddelkov (člen 27 § 3 Konvencije in člen 24 §§
3 in 5 (a) Poslovnika Sodišča). Drugi člani, ki so sestavljali
Veliki senat, so bili g. A. Pastor Ridruejo, g. G. Bonello, g.
J. Makarczyk, g. P. Kuris, g. R. Türmen, ga. V. StrŤznickŤ, g.
V. Butkevych, g. J. Casadevall, ga. H.S. Greve, g. A. Baka, g.
R. Maruste in ga. S. Botoucharova (člen 24 § 3 in člen 100 § 4
Poslovnika Sodišča).
5. Ker se g. Wildhaber ni mogel udeležiti obravnave 2. junija
1999, je njegovo mesto predsednika Velikega senata zasedla ga.
E. Palm (10. člen Poslovnika Sodišča); g. L. Ferrari Bravo, nadomestni
sodnik, jo je zamenjal kot član Velikega senata (člen 24 § 5 (b)
Poslovnika Sodišča).
6. Sodišče je bilo mnenja, da ni potrebno pozvati Komisije, da
pooblasti enega od svojih članov, naj se udeleži postopka pred
Velikim senatom.
7. V skladu s predsednikovo odločitvijo je bila javna obravnava
v stavbi Human Rights Building v Strasbourg, dne 2. junija 1999.
Pred Sodiščem so nastopili:
(a) za Vlado
g. J. Lathouwers, namestnik pravnega svetovalca, vodja oddelka,
Ministrstvo za pravosodje, pooblaščenec,
ga. B. Vanlerberghe, bruseljska odvetniška zbornica, odvetnica;
(b) za pritožnika
g. S. Kalugina, bruseljska odvetniška zbornica, odvetnik;
Sodišče je poslušalo izjave ge. Vanlerberghe in g. Kalugine.
GLEDE DEJSTEV
I. Okoliščine zadeve
1. Alain Escoubet je francoski državljan, rojen leta 1948. Živi
v Bruslju (Belgija).
2. 16. junija 1994 ob 16.30 uri je bil pritožnik udeležen v prometni
nesreči. Bruseljski kraljevi tožilec, ki ga je o nesreči obvestila
policija, ki so jo poklicali na kraj nesreče, je odredil takojšen
odvzem vozniškega dovoljenja pritožniku na podlagi domneve, da
je le-ta vozil s koncentracijo alkohola v krvi, ki je presegala
0.8 gramov na liter krvi, kar je bila predpisana najvišja meja
v Belgiji v tem času. Tej domnevi je pritožnik oporekal. Ker pritožnik
ni bil zmožen opraviti preizkusa z merilnikom alkohola v izdihanem
zraku na kraju nesreče, je bila 16. junija 1994 ob 7.47 uri opravljena
analiza krvi. Pritožnik je bil o rezultatu analize obveščen julija
1994. Analiza krvi je pokazala, da je imel pritožnik v krvi 2.51
grama alkohola na liter krvi, rezultat pa je bil, zaradi časa,
ki je pretekel od nesreče do odvzema krvi, popravljen na 2.70
gramov alkohola na liter krvi v času nesreče.
3. Ker pritožnik 16. junija 1994 pri sebi ni imel vozniškega dovoljenja,
ga je policija, v skladu z odredbo takojšnjega odvzema, zaplenila
naslednjega dne v njegovi hiši. Vozniško dovoljenje jim je izročil
pritožnik.
4. Dne 21. junija 1994 je pritožnik kraljevemu tožilcu poslal
priporočeno pismo, v katerem je zaprosil za vrnitev vozniškega
dovoljenja. V pismu z dne 23. junija 1994 so ga pozvali, naj ga
pride iskat, kar je tudi storil.
5. Potem ko je dne 26. julija 1994 pritožnik prejel rezultate
analize krvi, ki je bila opravljena, da bi določili koncentracijo
alkohola v krvi (glej 9. odstavek zgoraj), je pritožnik zahteval
dodatno analizo krvi v drugem medicinskem laboratoriju. O tem
je istega dne obvestil kraljevega tožilca.
6. Dne 4. maja 1995 je bil pritožniku vročen sodni poziv, v katerem
ga je kraljevi tožilec pozval, naj se 15. junija 1995 zglasi na
sodišču za prekrške v Bruslju na podlagi obtožbe nenamerne povzročitve
telesne poškodbe (obtožba A), vožnje pod vplivom alkohola ali
v podobnem stanju (obtožba B), vožnje motornega vozila z najmanj
0.8 grama alkohola na liter krvi (obtožba C), ker ni dal prednosti
prometu z desne strani (obtožba D) in ker svojega vozila ni imel
nenehno pod nadzorom (obtožba E).
7. Dne 29. junija 1995 je sodišče za prekrške v Bruslju pritožniku
naložilo denarno kazen v višini 22,500 belgijskih frankov (BEF)
in mu prepovedalo vožnjo za petinštirideset dni, pri čemer so
všteli dneve, za katere mu je bilo vozniško dovoljenje že odvzeto.
Sodišče je tudi odločilo, da mora pritožnik svojo sposobnost za
vožnjo dokazati z zdravniškim spričevalom. Za svojo odločitev
je sodišče navedlo naslednje razloge:
1. Kar zadeva obtožbe A-D in E
Iz kazenskih poizvedb in dokazov, ki so bili predloženi na obravnavi,
je razvidno, da so bile te tri obtožbe dokazane.
16.junija 1994 okoli 16.30 ure je v Ixellesu obtoženec, ki je
vozil avtomobil V.W. Golf, pripeljal iz ulice Sans-Souci na križišče
te glavne ceste in ulice de la Tulipe ter bi moral dati prednost
vozilu Renault Fuego, ki ga je vozil M., ki je prihajal z njegove
desne iz ulice de la Tulipe in bil namenjen proti Porte de Namur.
Načrt nesreče, ki ga je obtoženec potrdil, kaže, da je do trčenja
vozil prišlo v sredini križišča. Obtoženec torej ne more utemeljeno
trditi, da v trenutku, ko je prišlo do trčenja, ni bil več v križišču,
saj je bil poškodovan njegov zadnji del vozila, ter da je do nesreče
prišlo izključno po krivdi voznika s prednostjo, ki je vozil z
izjemno visoko hitrostjo.
Prav nasprotno se zdi, da je obtoženec, poleg tega, da ni dal
prednosti vozniku s prednostjo, izgubil oblast nad vozilom, saj
je po trčenju z M.-jevim Renaultom, ne da bi mu uspelo ustaviti,
nadaljeval z vožnjo in zapeljal na pločnik ulice Longue Vie na
drugi strani križišča ter zaporedno trčil v pročelje dveh zgradb
in v desno stran številnih pravilno parkiranih vozil.
Na srečo na pločniku pred zgradbama ni bilo pešcev. Če bi bili,
bi bile posledice načina vožnje obtoženca katastrofalne.
Vendar je nesreča, ki jo je povzročil obtoženec, imela za posledico
poškodbe dveh potnikov v vozilu znamke Renault.
2. Kar zadeva obtožbo B
Ob prihodu na kraj nesreče je policija zabeležila, da je obtoženec
očitno pijan, saj se je opotekal in močno zaudarjal po alkoholu.
Obtoženec ni bil zmožen opraviti preizkusa z merilnikom alkohola
v izdihanem zraku, tako da ni bilo moč opraviti tovrstnega strokovnega
pregleda.
Ob prihodu obtoženca na policijsko postajo je policijski narednik
prav tako opazil, da se je obtoženec opotekal in da je njegova
sapa zaudarjala po alkoholu. Navedel je, da je zdravnik V., ki
so ga poklicali eno uro po nesreči, v svojem poročilu zaključil,
da so, čeprav obtoženec ni kazal zunanjih znakov pijanosti, simptomi,
ki jih je opazil, posledica uživanja alkohola ter da je obtoženec
moral biti pod vplivom alkohola, saj je trdil, da sploh ni bil
udeležen v kakršnikoli nesreči.
Ob zaslišanju nekaj ur po nesreči, ob 23.10 uri (potem ko je bil
priprt), ko je bilo že znano, da je rezultat preizkusa z merilnikom
alkohola v izdihanem zraku negativen, je obtoženec izjavil,
da je vozilo, za katerega ni videl, da se mu približuje, trčilo
v njega;
da se ne spominja ničesar po nesreči, čeprav se ni niti udaril,
niti ranil;
(iii) da je doma popil približno dvajset brezalkoholnih piv, kar
je potem popravil v osem ťTourtelovŤ, in vzel opiat zaradi raka.
Iz tega sledi, da je g. Escoubet vozil po javni cesti pod vplivom
alkohola ali v podobnem stanju, ki so ga povzročila mamila ali
psihoaktivna sredstva, te ugotovitve pa se lahko uporabijo kot
dokaz (glej Cass. 11.12.1984, Pas. 1985, I, 449).
Obtoženec bi moral vedeti, da ne more voziti, če jemlje zdravila
kot je morfij in hkrati pije pivo, pa čeprav Tourtel.
Takšna mešanica je neizogibno vplivala na njegovo sposobnost vožnje,
saj niti ni vedel, od kod se je pojavil voznik s prednostjo, in
je nadaljeval vožnjo še približno 25 metrov vzporedno s pločnikom
od kraja, na katerem je prišlo do trčenja, ne da bi sploh poskušal
ustaviti.
Obtožba B je potemtakem dokazana.
3. Kar zadeva obtožbo C
Kljub dejstvu, da je profesor G. zaključil, da je bila koncentracija
alkohola v krvi obtoženca 2.51 gramov na liter krvi, kar je zaradi
časa, ki je pretekel od nesreče, popravil na 2.70 gramov na liter,
in kljub temu, da je drugo strokovno mnenje zahtevano v predpisanem
času in opravljeno s strani M., laboratorijskega analitika pokazalo,
da je bilo v krvi 2.24 gramov etanola na liter krvi, kar občutno
presega predpisano mejo, je sodišče na podlagi obtoženčeve pravice
do obrambe in na podlagi tega, da je treba kazensko zakonodajo
ozko tolmačiti, mnenja, da se rezultata analize krvi v tej zadevi
ne sme upoštevati.
Iz spisa kazenske zadeve je razvidno, da je moral zdravnik V.,
ki je opravil analizo krvi ob 19.47 uri, uporabiti svojo opremo,
saj so bile za odvzem krvi potrebne tri epruvete.
M., laboratorijski analitik, je zabeležil, da mu vzorec krvi ni
bil predložen v zakonsko predpisani epruveti in ni bil označen
z imenom obtoženca.
3. člen Kraljevega odloka z dne 10.6.1959 predpisuje, da morajo
oblasti, ki zahtevajo analizo krvi, zdravniku priskrbeti epruveto
in razkužilo, ki vsebuje natrijev fluorid, 4. člen pa predpisuje,
da mora biti epruveta označena z imenom in priimkom osebe, ki
ji je bil odvzet vzorec krvi.
Odvzemov krvi, ki so izvršeni v nasprotju s strogimi predpisi
Kraljevega odloka z dne 10.6.1959, se ne sme upoštevati kot dokaza
(glej Spa Police Court 7.2.1961. Jur. Ližge 1960 1961, 265);
prav tako je nesprejemljiv odvzem krvi z injekcijo namesto z epruveto
in sodišče rezultata ne sme upoštevati (glej Arlon Criminal Court,
20/2/1974, Jur. Ližge 1973-1974, str. 211).
3. člen Kraljevega odloka z dne 10. junija 1959 od ustrezne oblasti
zahteva, da zdravniku, ki jemlje vzorec krvi, priskrbi epruveto,
ki ustreza pogojem, ki jih določata ta člen in vladni odlok (z
dne 22. avgusta 1959). Za epruveto, priskrbljeno na ta način,
se domneva, razen, če se domneva ne izpodbije,da izpolnjuje predpisane
zahteve, medtem ko vzorec krvi, odvzet z epruveto, ki jo zdravniku
ni priskrbela omenjena oblast, nima dokazne vrednosti, razen če
je moč dokazati, da izpolnjuje navedene predpisane zahteve (glej
Cass., 10. 5. 1965, Pas. 1965, I, 952).
Potemtakem v tej zadevi, iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, glede
na to, da je moral zdravnik V. uporabiti svojo opremo in o tej
opremi niso bili podani natančnejši podatki glede vrste opreme,
obtožba C ni podprta z dokazi.
Obtožbe A, B, D in E se nanašajo na isto kaznivo dejanje.
Zaradi tega je primerno izreči enotno kazen, namreč za to zadevo
najstrožjo ustrezno, in sicer kazen, ki izhaja iz obtožbe B.
Ob upoštevanju dejstva, da g. Escoubet nima kazenske evidence
in da ima, po besedah njegovega odvetnika, raka na grlu, bo sodišče
obtoženca obsodilo le na za to predvideno denarno kazen in mu,
zaradi obtožbe B, prepovedalo vožnjo kakršnegakoli motornega vozila
(na dolžino tega ukrepa vplivajo zlasti zgoraj omenjeni dejavniki)
ter ga zavezalo, da opravi le zdravniški pregled, ki bo pokazal,
ali mu bo vožnja sploh še kdaj dovoljena (člen 38 § 3 Kraljevega
odloka z dne 16.3. 1968), saj je bil g. Escoubet osebno odgovoren
za kaznivo dejanje in je tudi priznal, da je vozil pod vplivom
opiata.Ť
8. Pritožnik se je pritožil na kazensko sodišče v Bruslju, ki
je bilo mnenja, da so obtožbe A, D in E dokazane, vendar ne tudi
obtožba B. Za svojo odločitev je navedlo naslednje vzroke:
ťPolicija je res opazila, da se je po nesreči obtoženec opotekal
in močno zaudarjal po alkoholu; vendar lahko opotekanje po nesreči
povzroči tudi šok zaradi trčenja. Obtoženec je s pomočjo svojega
odvetnika dokazal, da brezalkoholno pivo (za katerega priznava,
da ga je pil) diši po pivu in da je ta vonj mogoče zamenjati z
vonjem po alkoholu.Ť
9. Ustrezno s tem je sodišče pritožnika kaznovalo z denarno kaznijo
v višini 11,250 BEF in mu prepovedalo vožnjo za osem dni.
Nacionalno pravo, pomembno za zadevo
A. Takojšen odvzem vozniškega dovoljenja
1. Takojšen odvzem vozniškega dovoljenja je bil v Belgiji uveden
s 6. členom zakona z dne 1. avgusta 1963. Uvodno pojasnilo k temu
zakonu se glasi: Takojšen odvzem vozniškega dovoljenja vozniku
ali licence inštruktorju bo , še pred sodno odločitvijo o njegovi
zadevi, nevarnega voznika odstranil s ceste in bo tudi spodbudil
voznike, da bodo upoštevali predpise (Parl. Doc., Senat, 1962-63,
št. 68).
2. Različne zakonske določbe, ki urejajo cestni promet, so bile
združene v vsklajenih zakonih z dne 16. marca 1968 o urejanju
cestnega prometa, ki predstavljajo posebne kazenske predpise.
I. del teh vsklajenih zakonov, naslovljen ťurejanjeŤ, med drugim
določa pooblastila za nadzor prometa na različnih javnih cestah,
pooblastila za odobritev športnih in drugih prireditev na javnih
cestah in ureja možnost ustanovitve svetovalnih svetov, ki bi
se ukvarjali s problemi prometa in parkiranja. II. del določa
znake in označbe na javnih cestah, medtem ko III. del zadeva vozniška
dovoljenja. IV. del je naslovljen ťKazenske določbe in varnostni
ukrepiŤ in V. del ťKazenski pregon in civilne tožbeŤ.
3. VIII. poglavje vsklajenih zakonov z dne 16. marca 1968, ki
je zajeto v IV. delu ,je naslovljeno ťTakojšen odvzem vozniškega
dovoljenja ali licence inštruktorjuŤ. V besedilu, ki je veljalo
v takratnem času, je med drugim vsebovalo naslednje določbe.
55. člen
Ne glede na določbe 46. oddelka se lahko vozniško dovoljenje ali drug ustrezen dokument odvzame takoj,
(i) če je očitno, da je voznik ali oseba, ki spremlja kandidata
za voznika kot inštruktor, pijan ali kaže očitne znake pijanosti;
(ii) če voznik ni ustavil in po nesreči ni dal osebnih podatkov;
(iii) če ima nesreča, ki jo je prima facie zagrešil voznik iz
grobe malomarnosti, za posledico resno poškodbo ali smrt druge
osebe;
(iv) če je bila vozniku ali osebi, ki spremlja kandidata za voznika,
prepovedana vožnja motornega vozila te kategorije;
(v) če je voznik resno kršil izvršilne predpise k vsklajenim zaknom.
Takojšen odvzem vozniškega dovoljenja odredi kraljevi tožilec ali, če je kaznivo dejanje v pristojnosti vojaškega sodišča, auditeur militaire( vojaški tožilec).
Voznik ali inštruktor, na katerega se nanašajo določbe, ki so zapisane v prvem odstavku, pododstavek (1), in drugem odstavku, mora na zahtevo policije ali žandarmerije izročiti vozniško dovoljenje ali drug ustrezen dokument, katerega odvzem je odredil kraljevi tožilec. Če voznik tej zahtevi ne ustreže, lahko kraljevi tožilec odredi odvzem dokumenta.
Policija ali žandarmerija voznika obvesti o tem, kateri kraljevi tožilec je odredil odvzem.
56. člen
ťVozniško dovoljenje ali ustrezen dokument lahko kraljevi tožilec, ki je odredil njegov odvzem, vrne iz lastnega nagiba ali na predlog imetnika.
Vozniško dovoljenje je treba vrniti
(i) po preteku petnajstih dni, razen če oblasti, ki so odredile
odvzem, tega roka ne podaljšajo še za dodatnih petnajst dni potem,
ko so zaslišale imetnika vozniškega dovoljenja na njegovo zahtevo
ali na zahtevo njegovega odvetnika; odločitev o podaljšanju se
lahko obnovi enkrat;
(ii) če sodišče imetniku vozniškega dovoljenja ne prepove vožnje;
(iii) če imetnik tujega vozniškega dovoljenja, ki ne izpolnjuje
pogojev, ki jih za pridobitev belgijskega vozniškega dovoljenja
določa kralj, zapusti državo.Ť
57. člen
ťČe sodišče osebi prepove vožnjo, se njeno vozniško dovoljenje ali ustrezen dokument pošlje sodni pisarni, ki opravi postopek, ki ga določa člen 46 (2)-(6).
Če je bila osebi vožnja prepovedana začasno, bo obdobje, za katerega je bilo odvzeto vozniško dovoljenje ali ustrezen dokument v skladu som 55, prvi odstavek, pododstavki (1), (2), (3) ali (5), določeno glede na obdobje prepovedi vožnje, po odbitku vseh obdobij, v katerih je bil obtoženec med tem časom priprt.Ť
58. člen
ťVsak, ki prekrši 55. člen, zadnji odstavek, bo kaznovan z zaporno kaznijo od enega dne do enega meseca ter z denarno kaznijo v višini od 10 do 500 BEF ali z le eno od teh kazni.
V primeru olajševalnih okoliščin se lahko višino denarne kazni zniža, vendar le-ta ne sme biti nižja od 1 BEF.
Kazen se podvoji, če kršitelj ponovno zagreši podobno kaznivo dejanje
v roku enega leta od prejšnje obsodbe, ki je postala pravnomočna.Ť
1. 55. člen vsklajenih zakonov z dne 16. marca 1968 je bil dopolnjen
s 27. členom zakona z dne 18. julija 1990. 55. člen, ki je bil
dopolnjen na ta način, je stopil v veljavo 1. decembra 1994. Sprememba
je zadevala 1. točko: določbo ť
če je očitno, da je voznik ali
oseba, ki spremlja kandidata za voznika, pijan ali kaže očitne
znake pijanosti;Ť je nadomestilo ť
v primerih, ki so navedeni
v členu 60 (3) in (4);Ť.
2. Kasacijsko sodišče je določilo, da sodišča ,ki meritorno odločajo,
niso pristojna, da bi odločala o tem, ali je takojšen odvzem vozniškega
dovoljenja po 55. členu in sl.. Zakona o cestnem prometu v skladu
s Konvencijo, saj funkcija sodišč ni v tem, da presojajo kako
kraljevi tožilci izvršujejo svojo pristojnost (Kasacijsko sodišče,
10. maj 1995). V sodbi z dne 7. januarja 1998 je to sodišče natančneje
navedlo, da ťodvzem vozniškega dovoljenja v skladu s 55. členom
Zakona z dne 16. marca 1968 o urejanju cestnega prometa ni sankcija,
temveč preventivni ukrep, namenjen odstranitvi nevarnih voznikov
s cest za določeno obdobjeŤ.
B. Prepoved nadaljevanja vožnje
1. 3. in 4. odstavek 60. člena, zapisana v IX. poglavju IV. dela
in prav tako dopolnjena z 31. členom Zakona z dne 18. julija 1990,
določata, da se lahko vozniku prepove nadaljevanje vožnje za šest
ur, če se z merilnikom alkohola v izdihanem zraku ugotovi, da
znaša koncentracija alkohola najmanj 0.35 miligramov na liter
krvi; če se voznik noče podvreči preizkusu z merilnikom alkohola
v izdihanem zraku; ali če je nemogoče opraviti tak preizkus iz
drugih razlogov, kot je odklonitev preizkusa s strani voznika,
in se zdi, da je voznik pijan ali pod vplivom alkohola.
C. Odvzem pravice voziti motorno vozilo
1. Vsklajeni zakoni z dne 16. marca 1968 v VI. poglavju IV. dela
določa jo tudi odvzem pravice voziti motorno vozilo. Odvzem lahko
odredi sodišče kot kazen (oddelki 38 do 40) ali pa se odredi zaradi
fizične nesposobnosti (oddelki 42 do 44). Odvzem pravice vožnje,
ki se ga lahko odredi, če je voznik storil eno od kaznivih dejanj,
ki so navedena v oddelku 38 (1), se ponavadi odredi za najmanj
osem dni in največ pet let. Vendar pa se prepoved vožnje lahko
odredi tudi za daljše obdobje ali stalno, če je voznik zapustil
kraj nesreče, ne da bi nesrečo prijavil; če je vozil brez vozniškega
dovoljenja ali med obdobjem odvzema pravice vožnje; ali če je
bil v roku preteklih treh let že obsojen zaradi kaznivega dejanja,
ki ga navaja člen 38 (1).
POSTOPKI PRED KOMISIJO
2. G. Escoubet se je pritožil na Komisijo 12. septembra 1994.
Navedel je, da so bili kršeni 5. člen, člen 6 §§ 1 in 2 ter 13.
člen Konvencije.
3. Komisija je pritožbo (št. 26780/95) razglasila za delno sprejemljivo
dne 9. aprila 1997.
V poročilu z dne 12. marca 1998 je Komisija izrazila mnenje, da
ni prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije (z osemnajstimi glasi
za in trinajstimi glasovi proti). Celotno besedilo mnenja Komisije
in odklonilnega ločenega mnenja, ki ga vsebuje poročilo, je dodano
v aneksu k tej sodbi1.
Sklepne navedbe, predoložene Sodišču
4. V svoji vlogi, ki jo je predložila Sodišču, je Vlada trdila,
da ni prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije. Njen glavni argument
je bil, da je pritožba ratione materiae nezdružljiva s členom
6 § 1 Konvencije ter, podrejeno, da je pritožba neutemeljena.
5. Odvetnik pritožnika je prosil Sodišče, naj odloči, da je tožena
država kršila 6. člen Konvencije ali, podrejeno, da je bil kršen
13. člen Konvencije. Odvetnik je prav tako zaprosil Sodišče, naj
pritožniku, v skladu z 41. členom, prisodi nadomestilo za premoženjsko
in nepremoženjsko škodo ter povračilo njegovih stroškov in izdatkov.
GLEDE PRAVA
DOMNEVNE KRŠITVE 6. ČLENA KONVENCIJE
6. G. Escoubet je dokazoval, da mu je bila zaradi takojšnega odvzema
vozniškega dovoljenja, ki ga je odredil kraljevi tožilec brez
možnosti učinkovite pritožbe pri sodnem organu, odvzeta pravica
do ťsodiščaŤ v skladu s členom 6 § 1 Konvencije, katerega ustrezni
del se glasi:
ťVsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih
ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in
javno
odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno
sodišče.
Ť
Vlada se s tem utemeljevanjem ni strinjala, njen glavni argument
pa je bil, da je 6. člena Konvencije ni mogoče uporabiti v tej
zadevi.
7. Pritožnik je trdil, da takojšen odvzem vozniškega dovoljenja,
odrejen v skladu s 55. členom vsklajenih zakonov z dne 16. marca
1968, nedvomno spada na področje kazenskega prava.. V skladu z
belgijsko zakonodajo se v primeru, da je prišlo do takojšnjega
odvzema vozniškega dovoljenja, obdobje, za katerega je bilo dovoljenje
odvzeto, všteje v obdobje odvzema pravice vožnje, ki je bilo naknadno
odrejeno v kazenskem postopku, ki je bil sprožen glede kaznivega
dejanja iz 55. člena.. Nadalje se ta določba nanaša na vse državljane,
ki so uporabniki cest, odklonitev izročitve vozniškega dovoljenja
se po 58. členu vsklajenih zakonov kaznuje z zaporno kaznijo in/ali
denarno kaznijo.
8. Vlada je trdila, da se 6. člen ne nanaša na tekočo zadevo,
saj omenjeni ukrep ni zadeval niti ťkazenske obtožbeŤ pritožnika
niti njegovih ťcivilnih pravic in obveznostiŤ.
Vlada je poudarjala zlasti dejstvo, da takojšen odvzem vozniškega
dovoljenja ni pogojeval preiskave ali ugotovitve o krivdi ali
nedolžnosti. Trdila je, da ukrep, kot ga določa sodna praksa Sodišča,
ne sodi v kazensko pravo. V tej zvezi je Vlada ugovarjala, da
je bil takojšen odvzem vozniškega dovoljenja, v skladu z nacionalnim
pravom, določen kot upravni in varnostni ukrep. Ta določitev je
upoštevala naravo ukrepa, katerega edini namen je bila zaščita
javnosti pred možno nevarnostjo, ki bi lahko bila posledica vožnje
nevarnega voznika. Poleg tega sta imela trajanje in obseg ukrepa
minimalen učinek, saj so pritožniku vozniško dovoljenje vrnili
takoj, ko je to zahteval..
9. Sodišče mora najprej odločiti, ali se 6. člen Konvencije nanaša
na tekočo zadevo, saj se stranki o tem vprašanju razhajata. Sodišče
mora torej odločiti, ali gre za vprašanje ťkazenske obtožbeŤ ali
ťcivilneŤ pravice.
10. Pri določanju, ali gre za ťkazensko obtožboŤ, mora Sodišče
upoštevati tri kriterije: pravno kvalifikacijo omenjenega ukrepa
v nacionalnem pravu, naravo ukrepa, ter naravo in strogost ťsankcijeŤ
(glej, poleg drugih , sodbo v zadevi Pierre-Bloch proti Franciji
z dne 21. oktobra 1997, Reports of Judgments and Decisions 1997-VI,
str. 2224-26, §§ 53-60).
11. Kar zadeva kvalifikacijo takojšnjega odvzema vozniškega dovoljenja
v nacionalnem pravu, Sodišče ugotavlja, da po mnenju Kasacijskega
sodišča takojšen odvzem vozniškega dovoljenja ni ukrep, ki sodi
v kazensko pravo, saj je ťpreventivni ukrep, namenjen odstranitvi
nevarnih voznikov s cest za določeno obdobjeŤ (glej 21. odstavek
zgoraj). Sodišče tudi upošteva, da je pritožnik v svoji pritožbi,
ki jo je vložil pri Komisiji, sam navedel, da je ukrep v nacionalnem
pravu veljal kot varnostni ukrep in ne kot kazen. Te izjave ni
preklical ne v svoji vlogi ne v svojem nastopu pred Sodiščem.
Vendar kvalifikacija v nacionalnem pravu ni odločilna za cilje
Konvencije, upoštevajoč neodvisen in dejanski pomen, ki ga je
treba pripisati pojmu ťkazenska obtožbaŤ (glej, na primer, sodbo
Wemhoff proti Nemčiji z dne 27. junija 1968, serija A št. 7, str.
26-27, § 19, in sodbo Demicoli proti Malti z dne 27. avgusta 1991,
serija A št. 210, str. 15-16, § 31).
12. Sodišče nadalje upošteva, da dejstvo, da je takojšen odvzem
vozniškega dovoljenja ukrep, ki ga urejajo vsklajeni zakoni z
dne 16. marca 1968, ki predstavljajo posebne kazenske predpise,
ni odločilno. Dejstvo, da ukrep določajo kazenski predpisi tožene
države, samo po sebi še ne pomeni, da sodi na področje 6. člena
Konvencije. Tega člena ni moč uporabiti, če proti določeni osebi
ni vložena ťkazenska obtožbaŤ (glej sodbo Neumeister proti Avstriji
z dne 27. junija 1968, serija A št. 8, str. 43, § 23, in sodbo
Agosi proti Združenemu kraljestvu z dne 24. oktobra 1968, serija
A št. 108, str. 22, § 65), to je, potem ko je oseba ťod pristojnih
oblasti prejela uradno obvestilo o domnevi, da je storila kaznivo
dejanjeŤ (glej sodbo Deweer proti Belgiji z dne 27. februarja
1980, serija A št. 35, str. 24, § 46) ali pa je bila predmet ťukrepov,
ki nakazujejo takšno domnevo in ki tudi bistveno vplivajo na situacijo
osumljencaŤ (glej sodbo Foti in drugi proti Italiji z dne 10.
decembra 1982, serija A št. 56, str. 18, § 52). Procesno jamstvo,
določeno v 6. členu, praviloma ne velja za različne predhodne
ukrepe, ki se jih lahko podvzame kot del kazenskih poizvedb pred
vložitvijo ťkazenske obtožbeŤ, kot na primer odvzem prostosti
ali zaslišanje osumljenca (glej sodbo Fayed proti Združenemu kraljestvu
z dne 21. septembra 1994, serija A št. 294-B, str. 47, § 61, in
sodbo Saunders proti Združenemu kraljestvu z dne 17. decembra
1996, Reports 1996-VI, str. 2064, § 67), torej ukrepov, ki jih
lahko urejajo druge določbe Konvencije, zlasti 3. in 5. člen (glej,
med drugimi , tudi sodbo Brogan in drugi proti Združenemu kraljestvu
z dne 29. novembra 1988, serija A št. 145-B, str. 29, § 53).
13. Sodišče ugotavlja, da je, v skladu z belgijsko zakonodajo,
do odvzema vozniškega dovoljenja pritožnika 16. junija 1994 nedvomno
prišlo pred formalno obtožbo zoper njega 4. maja 1995 (glej 9.
in 13. odstavek zgoraj). Vendar Sodišče opozarja, da sta pojem
ťkazniŤ iz 7. člena Konvencije, prav tako kot pojem ťkazenske
obtožbeŤ iz člena 6 § 1 Konvencije, neodvisna pojma. Pri obravnavanju
tega spornega vprašanja Sodišča ne zavezujejo navedbe v nacionalnem
pravu, ki imajo le relativen pomen (glej naslednje sodbe: Engel
in drugi proti Nizozemski, 8. junij 1976, serija A št. 22, str.
34, § 81; Öztürk proti Nemčiji, 21. februar 1984, serija A št.
73, str. 17-18, § § 49-50; Welch proti Združenemu kraljestvu,
9. februar 1995, serija A št. 307-A, str. 13, § 27; Schmautzer
proti Avstriji, 23. oktober 1995, serija A št. 328-A, str. 13,
§ 27; in Putz proti Avstriji, 22. februar 1996, Reports 1996-I,
str. 324, §§ 31 in nasl.). Odločiti je torej treba, ali je imela
uporaba omenjenega ukrepa de facto za posledico vložitev ťkazenske
obtožbeŤ proti pritožniku zaradi narave in učinka ukrepa (glej
zgoraj navedeno sodbo Foti in drugi).
14. Glede narave in strogosti ukrepa Sodišče ponavlja, da ťglede
na običajen pomen pojmov sodijo na področje kazenskega prava kazniva
ravnanja, za katera so za kršitelje predvidene kazni, ki imajo
med drugim opozorilni učinek in so ponavadi sestavljene iz denarne
kazni ter ukrepov, s katerimi se osebi odvzame prostostŤ (glej
zgoraj navedeno sodbo Öztürk, str. 20, § 53), razen ťtistih kazni,
ki po svoji naravi, trajanju ali načinu izvršitve ne morejo biti
dovolj strogeŤ (glede odvzema prostosti glej zgoraj navedeno sodbo
Engel in drugi, str. 35, § 82).
15. Glede narave ukrepa Sodišče ugotavlja, da 55. člen vsklajenih
zakonov ne predvideva kakršnekoli preiskave ali ugotavljanja krivde
in da je njegova uporaba povsem neodvisna od kakršnihkoli naknadnih
kazenskih postopkov. Zdi se, da je takojšen odvzem vozniškega
dovoljenja preventiven ukrep za zagotovitev varnosti uporabnikov
cest, namenjen začasni odstranitvi s cest voznika, ki je potencialno
nevaren drugim uporabnikom cest. Ta ukrep bi bilo treba primerjati
s postopkom izdaje vozniškega dovoljenja, ki je nedvomno administrativni
postopek, s katerim se poskuša zagotoviti, da je voznik zmožen
in sposoben za vožnjo na javnih cestah. Takojšen odvzem vozniškega
dovoljenja je varnostni ukrep; dejstvo, da gre za nujen ukrep,
opravičuje njegovo takojšnjo uporabo in nič ne kaže na to, da
je njegov učinek kaznovalne narave. Odvzem vozniškega dovoljenja
se loči od odvzema pravice vožnje, se pravi ukrepa, ki ga odredijo
kazenska sodišča v kazenskem postopku. V takšnem primeru kazensko
sodišče ovrednoti dejstva kaznivega dejanja, ki lahko predstavljajo
osnovo za odvzem pravice vožnje kot glavne ali stranske kazni,
za obdobje, ki se zdi primerno (glej sodbo Malige proti Franciji
z dne 23. septembra 1998, Reports 1998-VII, str. 2935, § 38).
Razen tega obstaja opazna razlika med maksimalnim obdobjem, za
katerega se lahko v normalnih okoliščinah odredi odvzem pravice
vožnje, in obdobjem, za katerega se lahko zadrži vozniško dovoljenje
po njegovem takojšnjem odvzemu: pet let (ali v določenih okoliščinah
celo trajna prepoved vožnje) v prvem primeru; petnajst dni (ki
se jih lahko podaljša na petinštirideset dni v posebnih okoliščinah)
v drugem primeru (glej 19. in 22. odstavek zgoraj).
Dejstvo, da se v skladu s 57. členom vsklajenih zakonov obdobje,
za katerega se zadrži vozniško dovoljenje , všteje v trajanje
morebitnega kasnejšega odvzema pravice vožnje (glej 19. člen zgoraj),
se ne zdi dovolj pomembno, da bi lahko vplivalo na določitev narave
ukrepa.
16. Glede na stopnjo ostrosti Sodišče opozarja, da je učinek takojšnjega
odvzema vozniškega dovoljenja časovno omejen, saj se vozniškega
dovoljenja ne more zadržati za več kot petnajst dni, razen če
gre za posebne okoliščine, ki dovoljujejo, da se vozniško dovoljenje
zadrži za dve dodatni petnajstdnevni obdobji (glej 19. odstavek
zgoraj). Vpliv takšnega ukrepa, glede obsega in trajanja, ni dovolj
močan, da bi ga lahko ocenili kot ťkazensko sankcijoŤ.
V tekoči zadevi Sodišče zapaža, da odvzem vozniškega dovoljenja
pritožniku ni povzročil pomembne škode, saj ga je lahko dobil
nazaj šest dni po tem, ko ga je izročil policiji, in dva dni zatem,
ko je zaprosil za njegovo vrnitev (glej 10. in 11. odstavek zgoraj).
Poleg tega, čeprav 58. člen vsklajenih zakonov predpisuje, da
se lahko voznika, ki odkloni izročitev vozniškega dovoljenja,
kaznuje z zaporno in/ali denarno kaznijo (glej 19. odstavek zgoraj).
Voznik bi moral zato, da bi lahko uporabili ta člen, ne samo odkloniti
izročitev vozniškega dovoljenja, temveč bi moral biti kazenskopravno
preganjan v postopkih, ki se razlikujejo od ukrepa odvzema vozniškega
dovoljenja (glej sodbo Ravnsborg proti Švedski z dne 23. marca
1994, serija A št. 283-A, str. 31, § 35).
17. Upoštevaje zgoraj omenjena dejstva je Sodišče prišlo do sklepa,
da 6. člena ni mogoče uporabiti v njegovem kazenskem vidiku. Razen
tega pritožnik ni predložil kakršnihkoli dokazov, s katerimi bi
podprl svojo trditev, da so bile v tekoči zadevi sporne ťcivilneŤ
pravice.
DOMNEVNA KRŠITEV 13. ČLENA KONVENCIJE
18. Na koncu svoje vloge, ki jo je vložil pri Sodišču, je pritožnik
prosil Sodišče, naj ťodloči, da je prišlo do kršitve 6. člena
Konvencije ali, podrejeno, do kršitve 13. členaŤ. Niti v svoji
vlogi, niti v ustnem nastopu pred Sodiščem, se pritožnik ni kakorkoli
skliceval na pritožbeni razlog, ki temelji na 13. členu. V takšnih
okoliščinah, in ker se glede te določbe ne pojavlja nobeno posebno
vprašanje, Sodišče ne vidi razloga, da bi ta pritožbeni razlog
raziskalo.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE
1. odloči s štirinajstimi glasovi za in tremi glasovi proti, da
6. člen ne velja za to zadevo;
2. odloči soglasno, da ni potrebno raziskati pritožbenega razloga
ki temelji na 13. členu Konvencije.
Sestavljeno v angleščino in francoščino ter javno razglašeno v stavbi Human Rights Building v Strasbourgu, dne 28. oktobra 1999.
Maud De Boer-Buquicchio Elisabeth Palm
Namestnica vodje sodne pisarne Predsednica
V skladu s členom 45 § 2 Konvencije in členom 74 § 2 Pravilnika
Sodišča je skupno odklonilno ločeno mnenje ge. Tulkens, g. Casadevalla
in g. Fischbacha dodano tej sodbi.
E.P.
M.B.
Ne da bi izrazili mnenje o utemeljenosti pritožbe pritožnika, se pravi o tem, ali je bil v Sodišču predloženi zadevi kršen 6. člen Konvencije, obžalujemo, da se iz naslednjih razlogov ne moremo pridružiti sklepu večine, da 6. člen ne velja za tekočo zadevo. Omejili se bomo na kazenski vidik te določbe in ne bomo lotevali vprašanja civilnih pravic in obveznosti, ki po našem mnenju v tej zadevi ni pomembno.
1. 6. člen Konvencije predpisuje določeno število procesnih jamstev,
med katerimi je tudi pravica do sodišča in pravičnega sojenja,ko
gre za kazensko obtožbo. V tej zvezi je iz številnih sodb Sodišča
razvidno, da si, medtem ko določitev pravne kvalifikacije kazni,
ki jih določa nacionalno pravo, ostaja stvar suverene volje države,
Sodišče pridržuje pravico nadzirati to kvalifikacijo, da bi preprečilo,
da bi prihajalo do rezultatov, ki so nezdružljivi s ciljem in
namenom Konvencije (glej, poleg drugih oblasti, sodbo Öztürk z
dne 21. februarja 1984, § 49). Rezultat tega je, da so določene
sankcije, ki v nacionalnem pravu niso bile kvalificirane kot kazni,
v smislu 6. člena Konvencije veljale za ťkazenskeŤ sankcije (glej
sodbo Lutz z dne 25. avgusta 1987; sodbo Weber z dne 22. maja
1990; in sodbo Demicoli z dne 27. avgusta 1991). Sodbe v teh zadevah
razkrivajo, da je pojem ťkazenska obtožbaŤ, tako kot se ga uporablja
v Konvenciji in za cilje Konvencije o varstvu človekovih pravic
in temeljnih svoboščin, neodvisen pojem.
Od sodbe Engel z dne 8. junija 1976 dalje je Sodišče uporabljalo
tri kriterije (navedbe, ki so na voljo v nacionalnem pravu, naravo
dejstev ali kaznivega dejanja ter namen in stopnjo strogosti kazni),
s katerimi je ugotavljalo ťstopnjoŤ, na kateri ukrep sodi v kategorijo
kazni ali ťprevladoŤ vidikov, ki ťimajo kazenski pomenŤ (glej
sodbo Bendenoun z dne 24. februarja 1997, § 47). Treba je tudi
opozoriti, da so ti kriteriji alternativni in ne kumulativni.
Končno je, čeprav tako, kot je navedeno v sodbi ťkvalifikacija
v nacionalnem pravu ni odločilna za cilje KonvencijeŤ (§ 33),
Sodišče vseeno pogosto izjavilo, da ne bo uporabljalo svoje metode
razlage, razen če nacionalno pravo vsebuje elemente, zaradi katerih
je nemogoče uporabljati jamstva 6. člena: neodvisnost pojma o
kazenski obtožbi deluje le ťenosmernoŤ. Namen neodvisnega tolmačenja
je zagotoviti procesno jamstvo tistim , ki se znajdejo pred sodišči,
kjer lahko kvalifikacija v skladu z nacionalnim pravom oslabi
cilje Konvencije. Če je v nacionalnem pravu dovolj dejavnikov,
ki kažejo, da ukrep, za katerega gre, sodi na kazensko področje,
je paradoksno zavzeti nasprotno stališče in izključiti uporabo
6. člena Konvencije.
2. V tej zvezi, kot sodba pravilno zapaža, je Kraljevi odlok z
dne 16. marca 1968, ki združuje zakone o cestnem prometu, ťposeben
kazenski predpisŤ (§ 34). Kar zadeva takojšen odvzem vozniškega
dovoljenja, ki je predmet razprave, je treba opozoriti, da je
to ukrep, ki ga odredi kraljevi tožilec za kazniva dejanja, ki
jih določa člen 55 odstavek 1 (pododstavki 1 do 5)vsklajenih zakonov.
Poleg tega se, če se osebi začasno prepove vožnjo, se obdobje,
za katerega je bilo vozniško dovoljenje odvzeto v skladu s 55.
členom, všteje v čas trajanja odvzema pravice vožnje. (člen 57,
odstavek 2).
3. V tekoči zadevi je kraljevi tožilec 16. junija 1994 odredil
takojšen odvzem vozniškega dovoljenja pritožniku v skladu z členom
55, odstavek 1, pododstavek 1 vsklajenih zakonov na podlagi suma,
da ťje domnevno vozil s koncentracijo alkohola v krvi, ki je presegala
0.8 gramov na liter krvi, kar je bila z zakonom predpisana mejaŤ,
ter odredil, da se mora pritožnik 4. maja 1995 zglasiti pred sodiščem
za prekrške. Čeprav je bila odredba za takojšen odvzem vozniškega
dovoljenja, gledano časovno, izdana pred pozivom na sodišče, poleg
drugega zaradi obtožbe vožnje pod vplivom alkohola in vožnje s
koncentracijo alkohola najmanj 0.8 gramov na liter krvi, je odrejeni
ukrep ťnakazoval takšno domnevoŤ in je tako sodil na področje
kazenske ťobtožbeŤ (glej sodbo Foti in drugi proti Italiji z dne
10. decembra 1982, serija A št. 56, § 52). Ker se ta ukrep lahko
podaljša do petinštirideset dni (oddelek 56, odstavek 6 enotnega
zakona), bi lahko bil ťznatno vplival na situacijo osumljencaŤ,
čeprav se glede na dejstva ne zdi, da bi do tega prišlo v tem
primeru, saj ni sporno, da je bilo pritožniku vozniško dovoljenje
vrnjeno 23. junija 1994 na njegovo prvo prošnjo.
4. Takojšen odvzem vozniškega dovoljenja je vsekakor učinkovit
ukrep, ki morda bolje kot denarna ali zaporna kazen, omogoča specifično
in primerno družbeno reakcijo na prometne prekrške in prispeva
k nujni potrebi po preprečevanju vožnje pod vplivom alkohola.
Čeprav se lahko odvzem vozniškega dovoljenja v skladu s 55. členom
vsklajenih zakonov o urejanju cestnega prometa pravilno kvalificira
kot ťpreventiven ukrep, namenjen odstranitvi nevarnih voznikov
s cest za določeno obdobjeŤ, ta kvalifikacija ne izključuje obveznosti,
ki je zapisana v 6. členu Konvencije, da se takšnemu ukrepu doda
jo procesna jamstva, namenjena povečanju njegove učinkovitosti
in legitimnosti.
1. Opomba sodne pisarne. Iz praktičnih razlogov bo ta aneks
dodan le končni tiskani verziji sodbe (v uradnih poročilih o izbranih
sodbah in odločitvah Sodišča), vendar je moč kopijo poročila Komisije
dobiti v sodni pisarni.
