Arhiv novic

  • 2010-12-01 11:37:52 - Ukinitev Informacijskega urada Sveta Evrope v Sloveniji več

  • 2010-11-30 09:20:06 - Novica: Svet Evrope z novo kampanjo proti spolnim zlorabam otrok več

  • 2010-11-24 11:11:52 - Novica: Več za zaščito otrok, žrtev spolnih zlorab več

Arhiv novic

Vse novice

Spolna zloraba Svoboden, da si to, kar si Vožnja pod vplivom drog Evropa je več, kot si misliš Natečaj Vsi smo otroci sveta Evropska konvencija o človekovih pravicah Wild Web Woods Spregovori proti diskriminaciji Dosta! Osvobodimo se predsodkov, spoznajmo Rome! Tvoje roke naj negujejo, ne kaznujejo 60 let Sveta Evrope Ustavimo nasilje nad ženskami Trgovanje z ljudmi Vsi drugačni - vsi enakopravni Varšavski vrh Evropsko sodišče za človekove pravice Konvencije

Sodbe v slovenščini

Lukenda v Slovenija

HUDOC številka 23032/02
Vlagatelj tožbe Lukenda
Tožena država Slovenija
Številka vloge 23032/02
Objavljeno v
Sestava sodišča
Datum vložitve tožbe /
Datum sodbe 06.10.2005
Obravnavani členi 13; 6-1; 35-1; 41; 46; 29-3
Izrek sodbe
Ločena mnenja Ne
Ključne besede Civilni postopek; Učinkovito pravno sredstvo; Izčrpanje domačih pravnih sredstev; Ukrepi splošnega značaja; Razumen rok

LUKENDA v. SLOVENIJA

(Pritožba št. 23032/02)

Tretja sekcija

 

 

 


SODBA

 

V STRASBOURGU,

6. oktober 2005

Ta sodba bo postala dokončna v skladu z drugim odstavkom 44. člena Konvencije. Mogoče je, da bo na njej opravljena še uredniška redakcija.

V zadevi Lukenda proti Republiki Sloveniji

je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) na seji senata v sestavi

g. J. HEDIGAN, predsednik,
g. B.M. ZUPANČIČ,
ga. M. CACA-NIKOLOVSKA,
g. V. ZAGREBELSKY,
g. E. MYJER,
g. DAVID THÓR BJÖRGVINSSON,
ga. I. ZIEMELE, sodniki,
in g. V. BERGER, vodja sodne pisarne sekcije,

po tajnem posvetovanju 15. septembra 2005
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:

POSTOPEK

1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 23032/02) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ("Konvencija") vložil slovenski državljan, g. Franjo Lukenda ("pritožnik"), 30. maja 2002.

2. Pritožnika so zastopali odvetniki Verstovšek. Slovensko vlado ("vlado") je zastopal njen zastopnik g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.

3. Pritožnik je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjeval, da je trajanje postopkov pred domačimi sodišči, v katerih je bil udeležen kot stranka, predolgo. Vsebinsko pa se je pritožil tudi glede pomanjkanja učinkovitega notranjega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).

4. Sodišče je 7. septembra 2004 odločilo, da o pritožbi obvesti toženo vlado. Sodišče je odločilo, da bo na podlagi tretjega odstavka 29. člena Konvencije odločalo hkrati o dopustnosti in o bistvu zadeve.

DEJSTVA

I. OKOLIŠČINE ZADEVE

5. Pritožnik je bil rojen leta 1952 in živi v Sloveniji.

6. Dne 6. januarja 1994 je bil pritožnik poškodovan pri delu v rudniku lignita. Od takrat je invalid in prejema invalidnino. Njegov delodajalec je imel zanj sklenjeno nezgodno zavarovanje pri zavarovalni družbi T ("ZT"). Ocenjeno je bilo, da je njegova invalidnost 13-odstotna. V letih 1994, 1995 in 1996 je ZT plačevala delno invalidnino.

7. Dne 30. decembra 1998 je pritožnik vložil civilno tožbo na Okrajno sodišče v Celju proti ZT in zahteval 7-odstotno povečanje invalidnine na podlagi medicinskega izvedenskega mnenja. Zahteval je tudi oprostitev plačila sodnih taks.
Dne 26. avgusta 1999 je pritožnik vložil pripravljalne vloge in dodatne dokaze ter pozval sodišče, da naj določi neodvisnega izvedenca medicinske stroke, ki bo ugotovil stopnjo invalidnosti. Dodatne listine in pripravljalne vloge je vložil 13. oktobra 1999, 16. novembra 2000, 27. februarja, 9. in 17. aprila in 30. maja 2002.

Dne 7. novembra 2000 je potekal narok zaradi obravnave pritožnikove zahteve za določitev izvedenca medicinske stroke. Čeprav je bilo zahtevi ugodeno, do določitve ni prišlo.

Dne 23. novembra 2000 je pritožnik predložil listine in zahteval od sodišča, da naj izda sklep o določitvi izvedenca medicinske stroke.

Dne 28. novembra 2000 je sodišče določilo izvedenca medicinske stroke, da bi ugotovil stopnjo invalidnosti pritožnika. Ta je svoje poročilo predložil 26. aprila 2001.

Dne 25. maja 2001 je pritožnik vložil pripravljalne vloge in povečal svoj zahtevek za 2,5 %.

Dne 10. julija 2001 je pritožnik vložil pripravljalne vloge in zahteval, naj se od izvedenca, ki je bil določen, pridobi dodatno mnenje.

Dne 16. oktobra 2001 je potekal narok in sodišče je odločilo, da so potrebna dodatna pojasnila izvedenca.

Dne 23. novembra 2001 je sodišče ponovno določilo istega izvedenca in mu dalo navodila, naj pripravi dodatno mnenje.

Dne 11. februarja 2002 je izvedenec predložil dodatno mnenje, ki je bilo vročeno strankam v postopku.

Dne 9. aprila in 30. maja 2002 je pritožnik zahteval razpis naroka.

Dne 25. septembra 2002 je potekal narok in sodišče je odločilo, da bo sodbo izdalo pisno.

Dne 30. decembra 2002 so pritožnikovi odvetniki prejeli sodbo, ki je deloma ugodila pritožnikovemu zahtevku.
8. Dne 31. decembra se je pritožnik pritožil. Pritožila se je tudi ZT.

Dne 19. februarja 2004 je Višje sodišče v Celju deloma ugodilo pritožnikovi pritožbi. Zvišalo je raven invalidnine in določilo, da se pritožniku povrnejo stroški. Istega dne je odločba postala pravnomočna.

Dne 8. aprila 2004 je bila sodba vročena pritožnikovim odvetnikom.

II. RELEVANTNO DOMAČE PRAVO IN PRAKSA

A. Ustava iz leta 1991

9. Relevantne določbe Ustave Republike Slovenije se glasijo, kakor sledi:

23. člen
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. ..."

26. člen
"Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. ..."

157. člen
"O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo.
Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika."

160. člen
"Ustavno sodišče odloča:
... o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti; ...
Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. O tem, ali ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom."

B. Zakon o Ustavnem sodišču, 1994

10. Relevantne določbe Zakona o Ustavnem sodišču se glasijo, kakor sledi:

1. člen
"Ustavno sodišče je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin...
Odločbe ustavnega sodišča so obvezne."

50. člen
"Vsakdo lahko ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina ..."

51. člen
"Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.
Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice."

C. Sodna praksa Ustavnega sodišča

11. V svoji odločbi z dne 7. novembra 1996 (Up 277/96) je Ustavno sodišče odločilo, da so ustavne pritožbe na podlagi 160. člena slovenske ustave dopustne v zadevah o dolgotrajnosti postopkov, ki še niso zaključene. Vendar pa je v nadaljevanju navedlo, da je za zagotovitev pravice do sodnega odločanja v slovenskem pravnem sistemu edino ustrezno sodno varstvo, ki je na voljo, tožba pred upravnimi sodišči. Ustavna pritožba je praviloma dopustna šele potem, ko je izčrpano to pravno sredstvo.

12. V svoji odločbi z dne 7. decembra 2000 (Up 73/97) je Ustavno sodišče odločilo, da potem, ko je sodni postopek končan, posameznik ne more več tožiti pred upravnimi sodišči zaradi dolžine postopka. Ker torej ni bilo več kršitve, ki bi jo bilo treba odpraviti, ni bilo mogoče vložiti ustavne pritožbe.

13. V svoji odločbi z dne 17. decembra 2003 (Up 85/03-12) je Ustavno sodišče menilo, da zaradi tega, ker je bil postopek v glavni stvari že končan, ni več mogoče pred upravnimi sodišči vložiti tožbe zaradi dolgotrajnosti postopka, da pa lahko domnevna žrtev še vedno uveljavlja povračilo škode v pravdnem postopku.
D. Zakon o upravnem sporu, 1997

14. Zakon o upravnem sporu iz leta 1997 določa, da se ustavna pravica do sojenja v razumnem roku zagotavlja z upravnim sporom pred upravnim sodiščem in, ko gre za pritožbo, pred Vrhovnim sodiščem. Na podlagi prvega in drugega odstavka 2. člena ima sodišče široko diskrecijsko pravico, da sprejme odločbo glede na naravo kršene ustavne pravice, da odredi ustrezno popravo in da odloči o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode. V skladu z

62. členom je mogoče zahtevati, naj sodišče ugotovi, da gre za kršitev pravice, ki jo zagotavlja 23. člen ustave, ter povračilo za morebitno škodo. Poleg tega je na podlagi 69. člena mogoče zahtevati začasno odredbo, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

E. Sodna praksa upravnih sodišč

15. V zadevi opr. št. U 836/98 je Upravno sodišče dne 7. marca 2000 ugotovilo, da je bila v zadevi, ki je bila obravnavana pred Delovnim in socialnim sodiščem 23 mesecev, kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Toda po pritožbi je Vrhovno sodišče 18. decembra 2002 sodbo razveljavilo, saj se je postopek do pritožbe že končal. Dne 17. decembra 2003 je Ustavno sodišče zavrnilo ustavno pritožbo (št. Up 85/03-12) ker se je postopek, za katerega je šlo, končal, in je domnevna žrtev lahko uveljavlja pravico do povračila škode v pravdnem postopku.

16. Podobno je Upravno sodišče v zadevi opr. št. U 148/2002-19 dne 21. januarja 2003 zavrglo tožbo v zvezi z dolgotrajnostjo postopka zaradi tega, ker se je postopek, za katerega je šlo, končal kmalu za tem, ko je bila vložena tožba. Dne 28. maja 2003 je Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku to sodbo potrdilo.

17. V zadevi opr. št. U 148/2002-19 je Upravno sodišče dne 21. januarja 2003 zavrnilo zahtevek, ki je zatrjeval kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, vložen 18. julija 2002. Dne 28. maja 2003 je bila ta odločitev v pritožbi potrjena. Postopek pred dvema sodnima stopnjama je trajal deset mesecev in deset dni.

18. V zadevi opr. št. U 459/2003-23 je Upravno sodišče dne 7. decembra 2004 odločilo, da je v postopku, ki se je začel 8. decembra 2003, šlo za kršitev pravice do sodnega varstva. Postopek je trajal manj kot eno leto pred eno sodno stopnjo.

F. Obligacijski zakonik, 2001

19. Če je sodišče odgovorno za nepotrebno odlašanje v postopku in posameznik ali posameznica zaradi tega utrpi škodo, lahko na podlagi Obligacijskega zakonika iz leta 2001 od države zahteva odškodnino. Oseba, ki uveljavlja odškodnino, mora torej dokazati, prvič, da je v postopku šlo za zamudo, drugič, da je zaradi tega nastala škoda in, tretjič, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem sodišča in utrpljeno škodo. Vendar pa zakonik ne predvideva izrecno odškodnine za nepremoženjsko škodo v takih primerih.
G. Sodna praksa civilnopravnih sodišč

20. V sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. aprila 2001, ki jo je v pritožbenem postopku potrdilo Višje sodišče v Ljubljani dne 12. februarja 2003, je bilo prisojenih približno 3.350 evrov ("EUR").

21. V sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22. januarja 2001 je prisojena odškodnina znašala skoraj 6.700 EUR, vendar jo je po pritožbi Višje sodišče v Ljubljani 16. decembra 2002 zmanjšalo na manj kot 850 EUR.
H. Zakon o sodiščih, 1994

22. Četrti odstavek 3. člena Zakona o sodiščih ("ZS") določa, da morajo sodniki o pravicah in dolžnostih ter o obtožbah odločati brez nepotrebnega odlašanja, neodvisno in nepristransko.

23. V 38. členu zakona je določeno, da sodni svet pri določanju števila sodniških mest na posameznem sodišču upošteva merila, ki jih predpiše minister, pristojen za pravosodje, povprečno število zadev, ki so se reševale pri sodišču v zadnjih treh letih, morebitne pričakovane spremembe pripada zadev in povprečno število pripada novih zadev v preteklih treh letih. V skladu z zakonom je minister za pravosodje pooblaščen za usklajevanje meril glede na zahtevnost in spremembe načina reševanja zadev.

24. V 72. členu je določeno, da lahko stranka, ki meni, da sodišče krši njeno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, na predsednika sodišča naslovi nadzorstveno pritožbo. Predsednik sodišča lahko od sodečega sodnika zahteva poročilo, če pa ugotovi nepravilnosti, mora sodnika o tem pisno opozoriti.
Odredi lahko prednostno reševanje zadeve ali določi rok za opravo ustreznih procesnih dejanj.
Če je razlog za zamudo v preobremenjenosti z zadevami, lahko odredi predodelitev zadeve, za katero gre, ali predodelitev drugih zadev drugemu sodniku. Predlaga lahko tudi izvedbo drugih ukrepov po zakonu, ki ureja sodniško službo.

25. Če je nadzorstvena pritožba vložena pri Ministrstvu za pravosodje ali pri predsedniku sodišča višje stopnje, jo lahko odstopita predsedniku pristojnega sodišča in lahko zahtevata poročilo o ukrepih, ki so bili sprejeti, da bi se pospešil postopek.

26. Minister za pravosodje ali sodni svet lahko od predsednika sodišča zahtevata poročilo o vseh vloženih nadzorstvenih pritožbah v določenem obdobju ter o ukrepih, ki so bili v zvezi s tem sprejeti.

27. V skladu s 73. členom lahko predsednik sodišča višje stopnje odredi na lastno pobudo ali na predlog ministra za pravosodje, disciplinskega tožilca ali disciplinskega sodišča pregled poslovanja sodišča, ugotovitve pa predloži ministrstvu.

III. RESOLUCIJA ((2004)3) ODBORA MINISTROV SVETA EVROPE

28. Kot del svežnja ukrepov za zagotovitev učinkovitosti mehanizmov Konvencije je Odbor ministrov Sveta Evrope sprejel Resolucijo z dne 12. maja 2004 (DH Res. (2004)3) o sodbah, ki razkrivajo osnovne sistemske probleme. Resolucija najprej poudari interes, da se pomaga zadevni državi identificirati sistemske probleme in ukrepe, ki bi jih bilo treba izvesti (sedmi odstavek preambule), in potem pozove Sodišče, naj "v svojih sodbah, v katerih ugotovi kršitev Konvencije, identificira sistemski problem in od kod izhaja, zlasti kadar je verjetno, da bo povzročil številne tožbe, ter s tem pomaga zadevni državi pri iskanju ustrezne rešitve ter Odboru ministrov pri nadzoru nad izvrševanjem sodb (I. odstavek Resolucije). Resolucijo je treba razumeti v kontekstu naraščajočega pripada zadev na Sodišče, zlasti kot rezultate vrste zadev, ki imajo za podlago isti strukturni ali sistemski vzrok.

PRAVO

I. DOMNEVNA KRŠITEV 1. ODSTAVKA 6. ČLENA KONVENCIJE

29. Pritožnik se je pritožil, da trajanje postopka ni v skladu z zahtevo po "razumnem roku" iz prvega odstavka 6. člena Konvencije, ki se glasi:
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumen roku odloča ...sodišče."

A. Dopustnost

1. Trditve strank v postopku

a) Vlada

30. Vlada je v zvezi s pritožbo na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije navajala neizčrpanje domačih pravnih sredstev, zatrjujoč, da pritožnik ni uporabil pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo za pospešitev sodnega postopka in/ali odškodninskega zahtevka.

31. Slovenski pravni sistem je v času, ko je postopek še tekel, zagotavljal ustrezna in učinkovita preventivna pravna sredstva, in sicer tožbo pred upravnimi sodišči in/ali nadzorstveno pritožbo, ob tem pa še možnost civilne tožbe po zaključku postopka. Poleg tega je imel pritožnik tudi možnost, da vloži ustavno pritožbo. Ta pravna sredstva so bila na voljo tako v teoriji kot v praksi in so bila pritožniku dostopna.

32. Pravico do sojenja v razumnem roku zagotavlja 23. člen ustave. Vendar medtem, ko je postopek še tekel, pritožnik ni sprožil na podlagi drugega odstavka 157. člena ustave nobene tožbe po Zakonu o upravnem sporu iz leta 1997, ki zagotavlja sodno varstvo ustavne pravice do sojenja v razumnem roku. Tožniki v upravnih sporih lahko zahtevajo tudi odškodnino. Postopki pred upravnimi sodišči so v pristojnosti upravnega sodišča prve stopnje in za pritožbe v pristojnosti Vrhovnega sodišča.

33. Vlada se je v potrditev svojih navedb sklicevala na novejšo sodno prakso upravnih sodišč (gl. odstavke 15 do 18).

34. Vlada je nadalje trdila, da kar zadeva zaključene postopke, 26. člen ustave zagotavlja pravico do povračila škode, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba, ki je v službi ali opravlja dejavnost v imenu državnega organa. Ko je bil postopek zaključen, bi pritožnik lahko sprožil civilni postopek proti državi. Poleg tega bi lahko zahteval povračilo škode neposredno od odgovorne osebe ali organa.

35. Vlada je navedla, da je trenutno v postopku več odškodninskih zahtev. Do danega trenutka je bila odškodnina za nepotrebno dolgo postopke plačana v dveh primerih (gl. odstavka 20 in 21).

36. Nadalje je vlada, sklicujoč se na odločitev komisije, da nadzorstvene pritožbe ni mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo v smislu Konvencije (gl. Majarič v. Slovenija, št. 28400/95, odločitev Komisije z dne 3. decembra 1997), navedla, da je na podlagi sprememb Zakona o sodiščih iz leta 1994, ki so začele veljati leta 2000, nadzorstvena pritožba postala ustrezno učinkovita.

37. Vlada je še opozorila, da potem, ko so bila izčrpana domača pravna sredstva, pritožnik ni vložil ustavne pritožbe na podlagi 160. člena ustave na Ustavno sodišče. Ustavno pritožbo bi bilo načeloma mogoče vložiti šele po zaključenem upravnem sporu ali civilnem postopku.

38. Sklicujoč se na sodbo v zadevi Silver in drugi v. Združeno kraljestvo je vlada zatrjevala, da nobeno posamezno pravno sredstvo sicer samo po sebi ne izpolnjuje v celoti zahtev iz 13. člena, da pa jih izpolnjujejo vsa pravna sredstva, ki jih predvideva domače pravo, skupaj (Silver in drugi v. Združeno kraljestvo, sodba z dne 25. marca 1983, serija A, št. 61, odstavek 113). Treba bi bilo torej šteti, da je bil skupek pravnih sredstev, ki je bil pritožniku na voljo, učinkovit.

39. Vlada je na koncu trdila, da pritožnik s tem, ko ni uporabil nobene od navedenih pravnih poti, ni izčrpal vseh notranjih pravnih sredstev, kakor se zahteva v 35. členu Konvencije.

b) Pritožnik

40. Pritožnikovi odvetniki, ki zastopajo tudi druge pritožnike v skoraj 400 zadevah o dolgotrajnosti postopkov, ki potekajo na Sodišču, so oporekali trditvam vlade. Kot zgled so navedli nekaj zadev, v katerih so stranke v postopkih uporabile vsa pravna sredstva, tj. nadzorstveno pritožbo, tožbo pred upravnimi sodišči, odškodninski zahtevek in ustavno pritožbo, ki je zatrjevala kršitev pravice do sodnega varstva. Trdili so, da je bilo trajanje postopkov predolgo v vseh primerih (tako, denimo, je v enem primeru pravdni postopek trajal skoraj devet let na dveh sodnih stopnjah), in da pravna sredstva, ki so bila na voljo, niso nič pomagala, saj so bili zahtevki zavrnjeni ali pa kršitev ni bila ugotovljena. Nadalje so trdili, da večina postopkov na slovenskih sodiščih traja predolgo, vključno z vsemi sodnimi postopki, za katere je vlada trdila, da so učinkovita pravna sredstva.

2. Ocena Sodišča

a) Splošni vidiki

41. Sodišče ponovno poudarja, da je na podlagi 1. člena (ki določa: "Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te Konvencije"), glavna odgovornost za izvajanje in izvrševanje zagotovljenih pravic in svoboščin na nacionalnih organih. Pritožbeni mehanizem tega sodišča je torej subsidiaren nacionalnim sistemom varovanja človekovih pravic. Subsidiarna narava se odraža tudi v 13. členu in 1. odstavku 35. člena Konvencije.

42. Namen prvega odstavka 35. člena, ki postavlja pravilo izčrpanja notranjih pravnih sredstev, je omogočiti državam pogodbenicam, da preprečijo ali popravijo očitane kršitve, preden so predložene Sodišču (gl. Selmouni v. Francija [GC], št. 25803/94, odstavek 74, ESČP 1999-V, in Kudła v. Poljska [GC], št. 30210/96, odstavek 152, ESČP 2000-XI). Pravilo iz 1. odstavka 35. člena temelji na domnevi, ki se odraža v 13. členu (s katerim je tesno povezan), da obstaja učinkovito notranje pravno sredstvo, ki je na voljo v zvezi z domnevno kršitvijo pravic, ki jih ima posameznik na podlagi Konvencije (ibid.).

43. Običajni postopek v skladu s 35. členom bi bil, da pritožnik uporabi vsa pravna sredstva, ki so na voljo in zadostna, da omogočijo popravo v zvezi z zatrjevanimi kršitvami. Da taka pravna sredstva obstajajo, mora biti zadosti gotovo ne le v teoriji, temveč tudi v praksi, saj v nasprotnem primeru niso dostopna in učinkovita, kakor se zahteva (gl., med drugim, Belinger v. Slovenija (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001; Vernillo v. Francija, sodba z dne 20. februar 1991, serija A št. 198, str. 11-12, odstavek 27).

44. Vlada, ki zatrjuje neizčrpanje, nosi breme, da Sodišču izkaže, da je bilo pravno sredstvo učinkovito, da je bilo v relevantnem obdobju na voljo tako v teoriji in praksi, se pravi, da je bilo dostopno, da je omogočalo popravo v zvezi s pritožnikovo pritožbo in da je nudilo razumne možnosti, da bo uspešno (gl. Akdivar in drugi v. Turčiji, sodba z dne 16. septembra 1996, Reports 1996-IV, str. 1211, odstavek 68). Kljub temu, da se vsa posamezna pravna sredstva morda ne bodo izkazala za učinkovita, lahko skupek pravna sredstva, ki so na voljo, zadosti kriterijem, ki jih določa Konvencija (gl. Silver in drugi, navedeno zgoraj, odstavek 113; Chahal v. Združeno kraljestvo, sodba z dne 15. november 1996, Reports 1996-V, odstavek 145). Ko je dokaznemu bremenu zadoščeno, je na strani pritožnika, da izkaže, da so bila pravna sredstva oz. skupek pravnih sredstev, ki jih navaja vlada, dejansko izčrpana, ali pa so bila iz kakšnega razloga v konkretnih okoliščinah zadeve neustrezna in neučinkovita, ali pa, da zaradi obstoja posebnih okoliščin zanj oz. zanjo ta zahteva ne velja (gl. Horvat v. Hrvaška, št. 51585/99, odstavek 39, ESČP 2001-VIII).

45. Končno, Sodišče je predhodno že izreklo mnenje, da je treba pravilo o izčrpanju pravnih sredstev uporabljati z določeno mero fleksibilnosti in brez pretiranega formalizma (gl. Cardot v. Francija, sodba z dne 19. marec 1991, serija A, št. 200, str. 18, odstavek 34).

46. V obravnavanem primeru mora Sodišče odločiti, ali je mogoče šteti upravni spor, odškodninski zahtevek v
pravdnem postopku, nadzorstveno pritožbo in ustavno pritožbo, vzete vsakega posebej ali skupaj, za učinkovito pravno sredstvo v smislu 35. člena Konvencije.

b) Upravni spor

47. Sodišče najprej navaja, da je bila trditev vlade v zvezi z učinkovitostjo postopka na podlagi Zakona o upravnem sporu iz leta 1997 v veliki meri zavrnjena že prej (gl. prej omenjeno zadevo Belinger). Ko je zavrnilo prerekanje vlade o neizčrpanju pravnih sredstev, je Sodišče omenilo velik zaostanek zadev na pristojnih sodiščih in se spraševalo, ali je bilo preventivno pravno sredstvo resnično na voljo ter ugotovilo, da glede na to, da ni relevantnih primerov, negotovost glede učinkovitosti notranjih pravnih sredstev ostaja (ibid.).

48. Sodna praksa, na katere se sklicuje vlada, po mnenju Sodišča še vedno ne predstavljajo ustrezne podlage, na kateri bi bilo mogoče oceniti učinkovitost tega notranjega pravnega sredstva.

49. Toda v dveh prej omenjenih novejših zadevah (gl. odstavka 17 in 18) so upravna sodišča odločila v razmeroma kratkem času (le nekaj več kot deset mesecev na dveh sodnih stopnjah v enem primeru in manj kot eno leto na eni sodni stopnji v drugem primeru), pri čemer so v enem primeru tožbo zavrgla, v drugem pa ugotovila kršitev. Ni bilo navedeno, ali je v tej zadnji zadevi odločba upravnega sodišča kaj vplivala na trajanje osnovnega postopka, ali pa je zgolj določila odškodnino za utrpljeno škodo. Ti dve zadevi je mogoče imeti za korak v pravo smer, kar zadeva postopke, ki še tečejo.

50. Toda v dveh drugih zadevah, ki jih je navedla vlada, sta bili odločbi prvostopenjskih sodišč, ki sta ugotovili kršitev pravice do sodnega varstva in odredili odškodnino, po pritožbi razveljavljeni z obrazložitvijo, da sta bila postopka do takrat, ko sta bili izrečeni sodbi, zaključena.

51. Zaenkrat vlada ni uspela jasno izkazati Sodišču, da bi bilo le-to zadovoljeno, da sodbe in sklepi upravnih sodišč dejansko pospešijo nepotrebno zavlačevane sodne postopke ali prisodijo odškodnino za že nastale kršitve pravice do hitrega sojenja.

52. Sodišče glede na to, da ugotavlja, da po tem, ko je bila izrečena sodba v zadevi Belinger, ni prišlo do nobenih bistvenih sprememb Zakona o upravnem sporu, in upoštevajoč zaostanek, ki je nastal na slovenskih sodiščih, zaenkrat ne vidi razloga, da bi spremenilo svoje stališče iz zadeve Belinger v zvezi z učinkovitostjo tožb pred upravnimi sodišči.

53. Slovenska sodna praksa, ki je bila predložena, ne zadošča za to, da bi spremenilo stališče Sodišča, da tožbe pred upravnimi sodišči, kakor sedaj kaže, ne zagotavljajo učinkovite poprave v zadevah dolgotrajnosti postopkov.

c) Odškodninski zahtevek

54. Sodišče tudi priznava, da bi imel pritožnik potem, ko se je postopek končal, možnost zahtevati odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku na podlagi 26. člena ustave.

55. A kar zadeva dopustnost te pritožbe, Sodišče ugotavlja, da je v trenutku, ko je bila vložena pritožba na Sodišče, obravnavani postopek še tekel pred notranjim sodiščem. Pritožnik torej takrat ni mogel začeti civilnopravnega odškodninskega postopka (gl., mutatis mutandis, Mifsud v. Francija (odl.) [GC], št. 57220/00, odstavek 17, ESČP 2002 VIII,). Vendar bo Sodišče to notranje pravno sredstvo preučilo, zato da bo lahko obravnavalo argumente vlade v zvezi z učinkovitostjo vseh pravnih sredstev.

56. Sodišče ponovno poudarja, da je že prej zavrglo trditev vlade o neizčrpanju notranjih pravnih sredstev v zvezi z učinkovitostjo civilnopravnega odškodninskega postopka, ker ni nobenih primerov tega (gl. Predojević, Prokopović, Prijović in Martinović v. Slovenija (dec.), št. 43445/98, 49740/99, 49747/99 in 54217/00, 9. december 2004).

57. Sodna praksa, ki jo je predložila vlada, kažejo, da je bila v dveh zadevah prisojena odškodnina na podlagi 26. člena ustave zaradi dolgotrajnosti postopkov, ki so bili končani.

58. Vendar pa mora oseba, ki uveljavlja odškodnino, v skladu z Obligacijskim zakonikom dokazati, prvič, da je v postopku šlo za zamudo, drugič, da je zaradi tega nastala škoda in, tretjič, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem sodišča in utrpljeno škodo.

59. V primeru civilnopravnega odškodninskega postopka lahko torej sodišče načeloma ugotovi, da je pretirano dolgotrajni postopek, ki je že zaključen, razlog za škodo, ki jo je utrpel pritožnik, in skladno s tem dosodi odškodnino. Vendar pa vlada ni jasno povedala, ali je v takem postopku mogoče prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo. Vsekakor pa odškodninski postopek nima nobenega vpliva na trajanje postopka, ki v trenutku, ko je odškodninski postopek sprožen, še teče.

60. Sodišče sicer ugotavlja, da v sodni praksi, ki jo je predložila vlada, obstajajo znaki pozitivnega razvoja, niso pa ga prepričali, da bi lahko civilnopravni odškodninski postopek zagotavljal učinkovito popravo, ko se glavni postopek že konča.

d) Nadzorstvena pritožba

61. Sodišče je že obravnavalo vprašanje učinkovitosti nadzorstvene pritožbe na podlagi 72. člena Zakona o sodiščih in ugotovilo, da gre za pravno sredstvo v okviru sodne uprave in ne v okviru sodnih postopkov (gl. zgoraj navedeni zadevi Majarič in Belinger).

62. Vendar pa Sodišče priznava spremembe postopka nadzorstvene pritožbe, uvedene s spremembami leta 2000 in 2004, in ugotavlja, da spremenjeni nadzorstveni postopek vsaj teoretično lahko pripomore k pospešitvi sodnih postopkov.

63. Čeprav je vlada sicer zatrjevala, da je to pravno sredstvo učinkovito tudi v praksi, ni predstavila niti enega primera, v katerem bi pritožniku uspelo pospešiti sodni postopek z uporabo takega postopka. Poleg tega se zdi, da postopek nadzorstvene pritožbe za zadevno sodišče ni obvezujoč (gl. Hartman v. Češka republika, št. 53341/99, odstavek 83, ESČP 2003 VIII). Še več, ker pritožba ni možna, to pravno sredstvo ne more imeti velikega vpliva na pospešitev postopka kot celote (gl., mutatis mutandis, Holzinger v. Avstrija (št. 1), št. 23459/94, odstavek 22, ESČP 2001 I).

64. Torej, tako kot tožbe pred upravnimi sodišči in civilnopravnega odškodninskega postopka, tudi nadzorstvene pritožbe ni mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo v smislu Konvencije.

e) Ustavna pritožba

65. Nazadnje Sodišče ponovno poudarja, da je ustavno pritožbo načeloma mogoče vložiti šele po izčrpanju notranjih pravnih sredstev, to je po tožbi pred upravnimi sodišči ali civilnopravnem odškodninskem postopku. V zadevi Belinger je Sodišče ugotovilo, da je učinkovitost ustavne pritožbe problematična že s stališča verjetne dolgotrajnosti kombiniranega postopka. Ker vlada ni predložila nobenega novega gradiva v zvezi z ustavno pritožbo, Sodišče meni, da je zaenkrat ni mogoče imeti za učinkovito pravno sredstvo (gl. tudi prej navedeno zadevo Hartman, odstavek 83).

f) Zaključek

66. Glede na povedano mora Sodišče zdaj ugotoviti, ali skupek vseh teh postopkov predstavlja učinkovito pravno sredstvo, ki ga je treba izčrpati v skladu s 1. odstavkom 35. člena.

67. Sodišče pritrjuje vladini trditvi, da celo, če posamezno pravno sredstvo samo po sebi ne izpolnjuje v celoti zahteve po "učinkovitosti", da lahko to izpolnjuje skupek pravnih sredstev po domačem pravu. Za vsako posamezno zadevo je torej treba ugotoviti, ali so notranja pravna sredstva, ki so na voljo strankam v sporu, "učinkovita" v tem smislu, da bodisi preprečujejo domnevno kršitev ali njeno nadaljevanje, ali da omogočajo ustrezno popravo kršitve, do katere je že prišlo (gl. prej navedeno zadevo Kudła, odstavek 158).

68. Konvencija ponuja alternativo: pravno sredstvo je učinkovito, če ga je mogoče uporabiti bodisi za to, da se pospeši sprejetje odločitve na sodišču, ki zadevo obravnava, ali pa če omogoča stranki v postopku popravo zaradi zamud, do katerih je že prišlo (gl. prej navedeni zadevi Mifsud, odstavek 17, in Hartman, odstavek 81).

69. Kot je bilo že rečeno, je možno, da v okviru notranjih pravnih sredstev, ki jih navaja vlada, nadzorstvena pritožba, ki je bila vložena hkrati ali pa je sledila tožbi pred upravnimi sodišči, ne zadošča za popravo zamud v postopku. Poleg tega, kot je bilo že rečeno, vlada ni dokazala, da bi civilnopravni odškodninski postopek lahko zagotovil odškodnino za nepremoženjsko škodo, ustavno pritožbo pa je mogoče vložiti šele potem, ko so bila vsa druga pravna sredstva izčrpana. In nazadnje, vlada ni dokazala, da bi kombinirana uporaba zgoraj navedenih pravnih sredstev lahko povečala njihovo učinkovitost.

70. Nadaljnje vprašanje se postavlja, kadar posameznik vloži tožbo pred upravnimi sodišči, in je ta pozneje zavržena z utemeljitvijo, da se je prvotni postopek že zaključil, potem pa mora vložiti še civilnopravno odškodninsko tožbo, da dobi odškodnino. Če pustimo ob strani dejstvo, da mora pritožnik sprožiti dvoje različnih postopkov, se v takem primeru lahko pojavi še resnejši problem, to pa je verjetno predolgo trajanje kombiniranih postopkov. Posebno pozornost je treba med drugim nameniti hitrosti delovanja na podlagi pravnega sredstva, saj ni mogoče izključiti možnosti, da bi pravno sredstvo lahko štelo za neustrezno zaradi dolgotrajnosti (gl. Doran v. Irska, št. 50389/99, odstavek 57, ESČP 2003 X). Če bi zahtevali, da pritožnik izčrpa obe pravni sredstvi, bi to pomenilo dodelitev nerazumnega bremena pritožniku.
Zaradi tega Sodišče zaključuje, da bi bila ugotovitev, da je v navedenih zadevah skupek pravnih sredstev učinkovit, v nasprotju z načeli in duhom Konvencije.

71. V skladu s tem se Sodišče ne strinja, da so navedena pravna sredstva ali njihov skupek lahko učinkovito pravno sredstvo v kontekstu obravnavane zadeve. Vladni predhodni ugovor se zaradi tega zavrne.

B. Bistvo zadeve

72. Vlada je navedla, da je bil postopek zapleten zato, ker je bilo treba določiti izvedenca medicinske stroke, da je ugotovil stopnjo invalidnosti pritožnika. Sodišča so ves čas vodila postopke v skladu s svojo zakonsko določeno pristojnostjo, in glede na to, kaj je bilo predmet spora, namreč manjše povečanje invalidnine, zadeve ni bilo treba obravnavati prioritetno.

73. Postopek se je začel 30. decembra 1998, ko je pritožnik vložil svoj zahtevek na Okrajno sodišče v Celju, in se končal 8. aprila 2004, ko je bila odločba Višjega sodišča v Celju vročena pritožnikovim odvetnikom. V celoti so postopki trajali pet let, tri mesece in devet dni na dveh sodnih stopnjah, vključno s postopkom na prvi stopnji v trajanju štiri leta in en dan.

74. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih kriterijev: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in relevantnih organov ter tega, kaj je zadeva, za katero je šlo v postopku, pomenila za pritožnika (gl. med drugim Frydlender v. Francija [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).

75. Čeprav je bilo za odločitev o zadevi potrebno mnenje izvedenca medicinske stroke, Sodišče meni, da niti postopkovno niti vsebinsko ni šlo za izjemno zapleteno zadevo. Trditev vlade, da je šlo za zapleteno zadevo, torej ne more upravičevati tega, da je postopek na prvi stopnji trajal štiri leta in en dan. Še več, trditve vlade, da je sodišče v vseh fazah delovalo v skladu z notranjim pravom, ni mogoče sprejeti, saj je, denimo, postopek miroval več kot eno leto in deset mesecev, od 30. decembra 1998, ko je bila pritožba vložena, do 7. novembra 2000, ko je bil prvi narok.

76. Kar zadeva ravnanje pritožnika, sicer obstajajo nekatera obdobja zamude, ki bi jih bilo mogoče pripisati njemu, vendar Sodišču niso bili predloženi nobeni dokazi, iz katerih bi izhajalo, da je pritožnik kakorkoli pomembno prispeval k dolgotrajnosti postopka.

77. Res pa je, da je bil znesek, za katerega je pritožniku šlo, razmeroma majhen.

78. Sodišče, ki je preučilo vse gradivo, kar ga je dobilo, meni, da vlada ni predložila nobenega dejstva ali trditve, ki bi ga lahko prepričala, da je bilo o zadevi razsojeno v razumnem roku.

79. Po mnenju Sodišča je bilo skupno trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ne izpolnjuje zahteve po "razumnem roku". Zlasti trajanje postopka na prvostopenjskem sodišču, ki je trajal več kot štiri leta, ni skladno s standardi, ki so vzpostavljeni s sodno prakso Sodišča (gl. npr. A.P. v. Italija [GC], št. 35265/97, 28. julij 1999).
Glede na navedeno je šlo za kršitev prvega odstavka 6. člena Konvencije.

II. DOMNEVNA KRŠITEV 13. ČLENA KONVENCIJE

80. Pritožnik se je pritožil, da so pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo v zadevah o dolgotrajnosti postopkov, neučinkovita. Vsebinsko se je opiral na 13. člen Konvencije, ki določa:
"Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."

A. Dopustnost

81. Sodišče ponovno poudarja, da je v sodbi Kudła v. Poljska odločilo, da 13. člen Konvencije "zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za domnevno kršitev zahteve iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o sojenju v razumnem roku" " (gl. zgoraj navedeno zadevo Kudła, odstavek 156).

82. Sodišče meni, da se ob tem delu pritožbe zastavljajo vprašanja o dejstvih in pravni podlagi v skladu s Konvencijo, in da bi jih bilo mogoče določiti, je treba preučiti bistvo zadeve. Sodišče ugotavlja, da ta obravnavana pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije.

83. Ugotovljena ni bila nobena druga podlaga, da bi se pritožba razglasila za nedopustno.

B. Bistvo zadeve

84. Vlada je navedla, da slovenski sistem pravnih sredstev glede zadev dolgotrajnosti postopkov omogoča ne le pospešitev postopka, temveč tudi nadomestilo škode (gl. odstavke od 30 do 39). Ta pravna sredstva so bila in so še vedno učinkovita tako v teoriji kot v praksi.

85. Pritožnik je tej trditvi oporekal.

86. Sodišče ponovno poudarja, da standardi 13. člena zahtevajo, da pogodbenica Konvencije zagotovi notranje pravno sredstvo, ki pristojnemu nacionalnemu organu omogoča vsebinsko obravnavanje pritožbe na podlagi Konvencije in da prisodi ustrezno nadomestilo, čeprav je državam pogodbenicam do neke mere prepuščeno, da same določijo, v kakšni obliki bodo izpolnile obveznosti, ki jo imajo na podlagi te določbe (gl. prej omenjeno zadevo Chahal, odstavek 145).

87. V obravnavani zadevi vlada ni dokazala, da je upravni spor, civilnopravni odškodninski zahtevek ali ustavno pritožbo mogoče šteti za učinkovita pravna sredstva (gl. odstavke 47 do 65). Tako npr., kadar posameznik, ki vloži tožbo v upravnem sporu zaradi domnevne kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v zvezi s postopkom, ki še poteka, lahko on ali ona upravičeno pričakuje, da bo upravno sodišče vsebinsko obravnavalo tožbo. Toda če se postopek v glavni stvari konča, preden ima [sodišče] čas, da obravnava zadevo, bo tožbo zavrnilo. Nazadnje, Sodišče je prišlo do zaključka, da skupek pravnih sredstev glede na okoliščine obravnavanih zadev ni učinkovito pravno sredstvo (gl. odstavke 69 do 71).

88. Glede na navedeno je šlo za kršitev 13. člena Konvencije.

III. UPORABA 46. ČLENA KONVENCIJE

89. 46. člen Konvencije določa:
"1. Visoke pogodbenice se obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Sodišča v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.
2. Končna sodba Sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje njeno izvršitev."
90. Sodišče ugotavlja, da pritožnik trdi, da sodni postopki v toženi državi običajno ne izpolnjujejo zahteve glede "razumnega roka". Zaskrbljenost Sodišča temelji na ugotovitvah, ki jih je glede zamud v sodnih postopkih v Sloveniji Sodišče navedlo v odločbi o zadevi Belinger (gl. odstavek 47).

91. Glede na stalne sodne zaostanke na slovenskih sodiščih na splošno, kakor piše v najnovejšem statističnem poročilu Ministrstva za pravosodje tožene države, je jasno, da je dolžina sodnih postopkov v Sloveniji še vedno večji problem. Poleg tega je vlada s pomočjo Vrhovnega sodišča leta 2002 pripravila dokument, v katerem je priznala, da sodni zaostanki obstajajo. Do podobne ugotovitve je prišla Evropska komisija v svojem zadnjem poročilu o pripravljenosti Slovenije na članstvo v Evropski uniji, ki je bilo objavljeno novembra 2003. Poleg tega je slovenski Varuh človekovih pravic v poročilu za leto 2004 navedel, da je najresnejši problem, s katerim se sooča slovenski pravni sistem, dolžina sodnih postopkov.

92. Nazadnje, Sodišče ne more spregledati dejstva, da proti Sloveniji teče na Sodišču približno 500 zadev o dolgotrajnosti postopkov.

93. Iz ugotovitev Sodišča izhaja, da kršitev pravice pritožnika do sojenja v razumnem roku ni osamljen primer, temveč sistemski problem, ki je posledica neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema. Ta problem še naprej ogroža vsakogar, ki uporabi sodno varstvo svojih pravic.

94. Tožena država je s tem, ko je postala Visoka pogodbena stranka Evropske konvencije o človekovih pravicah sprejela obveznost, da v okviru svoje sodne pristojnosti vsakomur zagotovi pravice in svoboščine, opredeljene v I. delu Konvencije. Dejansko, države imajo splošno obveznost, da rešijo probleme, na podlagi katerih Sodišče ugotovi, da je šlo za kršitev Konvencije. To bi potemtakem moral biti primarni cilj tožene države.

95. Če še vedno prihaja do kršitev Konvencije, mora tožena država v svojem pravnem sistemu zagotoviti mehanizme za učinkovito popravo kršitev pravic, ki jih določa Konvencija (gl. odstavka 41 in 42).

96. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo, da tožena država ni izpolnila obveznosti, ki izhaja iz Konvencije, da bi pritožniku zagotovila sojenje v razumnem roku in da bi mu omogočila učinkovito pravno sredstvo za odpravo te kršitve.

97. Kar zadeva finančne posledice, ki bi jih v obravnavani zadevi lahko imela ugotovitev o kršitvi za toženo državo, Sodišče ponovno poudarja, da so se pogodbenice na podlagi 46. člena obvezale, da bodo spoštovale končno sodbo Sodišča v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke, izvršitev pa nadzoruje Odbor ministrov Sveta Evrope. Iz tega med drugim sledi, da sodba, s katero Sodišče ugotovi kršitev, toženi državi nalaga ne samo pravno obveznost, da zadevnim osebam izplača znesek, prisojen kot pravično zadoščenje na podlagi 41. člena, temveč tudi, da izbere splošne in/ali, če je to primerno, posamične ukrepe, ki so predmet nadzora Odbora ministrov, in jih sprejme v notranji pravni red, da se končna kršitev, ki jo je ugotovilo Sodišče, in da se v čim večji meri popravijo [njeni] učinki. Tožena država svobodno izbere sredstva, ki so predmet nadzora Odbora ministrov, s katerimi izpolni svoje pravne obveze na podlagi 46. člena Konvencije, pod pogojem, da so taki ukrepi v skladu z zaključki, navedenimi v sodbi Sodišča (gl. Scozzari in Giunta v. Italija [GC], št. 39221/98 in 41963/98, odstavek 249, ESČP 2000-VIII; Broniowski v. Poljska [GC], št. 31443/96, odstavek 192, 22. junij 2004).

98. Sodišče je ugotovilo nekatere pomanjkljivosti veljavnih pravnih sredstev, ki jih zagotavlja tožena država (gl. odstavke 47 do 71, 87 in 88), priznava pa, da predstavljajo nekatere nove okoliščine iz zadnjega časa pozitiven napredek. Da v prihodnje ne bi več prihajalo do kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, Sodišče poziva toženo državo, naj spremeni obstoječi nabor pravnih sredstev ali pa uvede dodatna pravna sredstva in tako zagotovi resnično učinkovito popravo kršitev te pravice. Kakšne so lastnosti učinkovitega pravnega sredstva, je razvidno iz sodne prakse Sodišča, ki so navedeni v tej sodbi.
IV. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

99. 41. člen Konvencije določa:
"Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno nakloni pravično zadoščenje."

A. Škoda

100. Pritožnik je zahteval 5.000 EUR za nepremoženjsko škodo.

101. Vlada je zahtevku oporekala.

102. Sodišče meni, da je tožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Sodišče mu je iz naslova pravičnosti prisodilo 3.200 EUR.

B. Stroški

103. Pritožnik, ki ga zastopa odvetnik, je zahteval tudi približno 965 EUR za stroške, ki jih je imel na Sodišču z vlaganjem pritožbe in odgovorom na navedbe vlade.

104. Vlada je zahtevku oporekala, vendar je v primeru, če bi Sodišče ugotovilo kršitev katere od pravic, ki jih določa Konvencija, zadevo prepustila v odločanje Sodišču.

105. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povračila stroškov le v primeru, da se dokaže, da so dejansko nastali in bili neizogibni in da je njihova višina razumna. Sodišče ob upoštevanju podatkov, ki jih ima, in navedenih kriterijev v obravnavani zadevi meni, da je razumno prisoditi celotni zahtevani znesek.

C. Zamudne obresti

106. Sodišče meni, da je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, čemur se dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE

1. soglasno izjavlja, da je pritožba dopustna;

2. soglasno razsodi, da je šlo za kršitev prvega odstavka 6. člena Konvencije;

3. soglasno razsodi, da je šlo za kršitev 13. člena Konvencije;

4. razsodi s šestimi glasovi za in enim proti, da so vzrok za navedene kršitve slabo delovanje notranje zakonodaje in prakse;

5. razsodi s šestimi glasovi za in enim proti, da mora tožena država z ustreznimi pravnimi ukrepi in upravno prakso zagotoviti pravico do sojenja v razumnem roku;

6. soglasno razsodi
(a) da mora tožena država plačati pritožniku v treh mesecih od datuma, ko postane sodba dokončna, v skladu z drugim odstavkom 44. člena Konvencije
i. 3.200 EUR (tri tisoč dvesto evrov) za nepremoženjsko škodo,
ii. 965 EUR (devetsto petinšestdeset evrov) za stroške,
iii. morebitni davek, ki bi ga bilo treba plačati;
(b) da se po izteku navedenih treh mesecev pa do poplačila plačuje na navedene zneske linearna obrestna mera po stopnji, enaki mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke v obdobju neplačila, čemur se dodajo tri odstotne točke;

7. soglasno zavrže preostale zahteve pritožnika po pravičnem zadoščenju.
Sodba je napisana v angleščini in pisno notificirana 6. oktobra 2005 v skladu z 2. in 3. odstavkom 77. pravila Poslovnika Sodišča.
Vincent BERGER John HEDIGAN
Sodni tajnik Predsednik
V skladu z 2. odstavkom 45. člena Konvencije in 2. odstavkom 74. pravila Poslovnika Sodišča je sodbi priloženo delno odklonilno ločeno mnenje g. Zagrebelskega.
V.B.
J.H.

DELNO ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA ZAGREBELSKEGA

Enakega mnenja sem kakor Sodišče, kar zadeva ugotovitev o kršitvi prvega odstavka 6. člena in 13. člena Konvencije, ne morem pa slediti večinski odločitvi Sodišča, da "mora tožena država z ustreznimi pravnimi ukrepi in upravno prakso zagotoviti pravico do sojenja v razumnem roku" (peti odstavek izreka sodbe). Moje odklonilno ločeno mnenje se ne nanaša na to, da v Sloveniji, tako kot tudi v številnih drugih državah, ki so članice Sveta Evrope, obstaja sistemski problem, kakor je razloženo v odstavkih 91 do 93 sodbe. Gre za izjemno resno vprašanje, saj postavlja pod vprašaj načelo vladavine prava.

Ta zadeva bi lahko vodila Sodišče, da bi tako kakor v zadevi Bottazzi v. Italija [GC], št. 34884/97, odstavek 22, ESČP 1999 V), ugotovilo "prakso, ki je nezdružljiva s Konvencijo". Ni pa ta zadeva po mojem mnenju taka, v kateri je primerno sprejeti sodbo tipa Broniowski (Broniowski v. Poljska [GC], št. 31443/96, ESČP 2004 ...).

Najprej je po mojem mnenju bistvenega pomena, da se takrat, kadar senat meni, da bi bilo primerno sprejeti sodbo tipa Broniowski, zadeva preda Velikemu senatu. Nobenega dvoma ne more biti, da je usklajenost sodne prakse Sodišča pri teh vrstah sodb posebnega pomena. Poleg tega je odstop pristojnosti Velikemu senatu najboljši način, da se toženi državi omogoči celovito obravnavanje "sistemskega problema" in možnih rešitev zanj.

Utemeljitev sodbe glede bistva zadeve po mojem mnenju ustvarja določeno stopnjo zmede med potrebo, da se preprečijo in da ne prihaja do kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ter potrebe da se na notranji ravni zagotovi učinkovita poprava takih kršitev. Vendar pa se peti odstavek izreka sodbe ne nanaša na potrebo, da se spremeni nacionalni sistem tako, da se uvede učinkovito pravno sredstvo za kršitve navedene pravice. Če bi bilo temu tako, verjetno ne bi imel razloga za odklonilno ločeno mnenje, saj se zdi, da so v tej točki vsi pogoji iz sodbe tipa Broniowski prisotni v slovenskem pravnem sistemu (gl. odstavke 41-70 sodbe).

Toda peti odstavek se nanaša neposredno na pravico do sojenja v razumnem roku in sporoča vladi, da mora z "ustreznimi pravnimi ukrepi in upravno prakso zagotoviti pravico do sojenja v razumnem roku".

Po mojem mnenju tako sporočilo vladi ne sodi v sodbo tega Sodišča (in verjetno tudi nobenega drugega). Zdi se mi, da je preveč splošno. Implicira, da je treba določiti, kateri ukrepi so potrebni, in pri tem ugotavljati, ali je treba zakone, ki se nanašajo na postopek, spremeniti (in če da, kako), oceniti ali je število sodnikov in sodnega osebja ter raven njihove usposobljenosti v sorazmerju z nalogami, povečati in modernizirati vire, ki jih ima sodstvo na razpolago, temu ustrezno spremeniti letni državni proračun ter načeti vprašanje števila odvetnikov, njihove ravni usposobljenosti in vloge, ki jo imajo v civilnih sporih. Če gre za "sistemski problem", iz katerega izhaja nezmožnost države, da zagotovi sojenje v razumnem roku, je treba upoštevati vsa ta vprašanja. Poleg tega je možno, da se sistem spoprijema z drugimi specifičnimi težavami. Če zaključimo, Sodišče v petem odstavku izreka te sodbe zahteva od vlade, naj spremeni nacionalni sistem na ravni zakonodaje in prakse. Nič več in nič manj.

Mislim, da tega ni mogoče imeti za sodbo sodišča. Ni odločba, ki jo je mogoče izvršiti, kakor se ponavadi izvršijo sodne odločbe. O rokih in spremljanju kakovosti in ustreznosti "izvršitvenih" ukrepov, ki bi jih tožena država morala uvesti, je mogoče samo ugibati. Po mojem mnenju je stvar Odbora ministrov, da identificira, zahteva, predlaga, zagotovi in spremlja ukrepe, za katere se zdi, da so potrebni.

Argument, za katerega menim, da potrjuje moje stališče, so dolgotrajne težave, s katerimi se sooča Odbor ministrov, ko želi doseči reformo italijanskega sistema (pravnega in praktičnega), da bi se sodni postopki zaključili v razumnem roku (gl. resolucije Obora ministrov o tem, začenši z Resolucijo DH (97) 336 z dne 11. julija 1997). Ali sodba, kakršna je naša, lahko karkoli prispeva k aktivnostim Odbora ministrov? Jih lahko olajša ali naredi učinkovitejše? Moj odgovor je seveda, da ne, in prav zaradi tega lahko tovrstna sodba navsezadnje predstavlja realno nevarnost rušenja avtoritete Sodišča.