Sodbe v slovenščini

BALMER-SCHAFROTH IN DRUGI v Švica

BALMER-SCHAFROTH in DRUGI v. ŠVICA

(Eur. Court H.R., 26. 8. 1997, Reports 1997-IV)

          [...]
           7. Vlagatelji pritožbe živijo v vaseh [...] znotraj kontaminacijske cone št. 1, v radiju med štirimi in petimi kilometri od jedrske elektrarne v Mühlbergu v Bernskem kantonu. [...]
           8. 9. novembra 1990 je družba Bernische Kraftwerke AG, ki je upravljala z elektrarno, švicarskemu Zveznemu svetu (vladi) podala vlogo za podaljšanje obratovalnega dovoljenja za nedoločen čas in za povečanje proizvodnje za 10%. [...]
           9. Na Zvezni urad za energetiko je prispelo več kot 28.000 ugovorov. [...]
           V svojem ugovoru z dne 4. marca 1991, ki so mu priložili več strokovnih mnenj, so vlagatelji pritožbe od Zveznega sveta zahtevali, naj zavrne razširitev obratovalnega dovoljenja ter odredi takojšnje in trajno zaprtje jedrske elektrarne. [...] Glede na dejstvo, da naj bi po veljavnem pravu Zvezni svet vlogo za obratovalno dovoljenje obravnaval kot prva in zadnja instanca, so poudarili, da se utegnejo na njegovo odločitev odzvati z vlogo na podlagi 1. odstavka 6. člena Konvencije, saj naj bi odločitev prizadevala njihove civilne pravice.
           [...]
           11. 14. decembra 1992 je Zvezni svet kot neutemeljene zavrnil vse ugovore in po pregledu vseh predpisanih jamstev odobril obratovalno dovoljenje do 31. decembra 2002 ter dal pooblastilo za 10% povečanje proizvodnje. [...]
           Ker je bil ugovor utemeljen na pravici do življenja, zaščiteni z Ustavo, se je Zvezni svet osredotočil na prakso Zveznega sodišča, po kateri je omenjeno pravico mogoče prekršiti le namerno.
           [...]
           20. V svoji vlogi Komisiji z dne 14. junija 1993 [...] so vlagatelji pritožbe trdili, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije, saj v smislu tega predpisa niso imeli dostopa do „sodišča”, postopek pred Zveznim svetom pa ni bil pošten. [...]
           21. Komisija je 18. oktobra 1995 vlogo sprejela. V svojem poročilu je izrazila mnenje, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena (šestnajst glasov proti dvanajstim).
           [...]
           24. V svojem prvem predhodnem ugovoru je vlada trdila, da vlagatelji pritožbe niso bili žrtve, saj naj bi bile posledice zatrjevane kršitve preveč oddaljene, da bi jih lahko neposredno in osebno prizadele.
           [...]
           26. Glede na prakso tega sodišča je „žrtev” v smislu 25. člena oseba, ki je neposredno prizadeta z obravnavano storitvijo ali opustitvijo, pri čemer je obstoj kršitve Konvencije mogoč tudi ob odsotnosti predpostavk 50. člena (med drugim glej Amuur v. Francija 25. 6. 1996).
           V pričujočem primeru je Zvezni svet dovolil ugovore vlagateljev pritožbe, zaradi česar jih lahko obravnavamo kot žrtve. Zato moramo prvi predhodni ugovor zavrniti.
           [...]
           28. Vlada je podala predhodni ugovor, da domača pravna sredstva niso bila izčrpana. Vlagatelji pritožbe se niso uporabili določenih sredstev, s katerimi bi dosegli, da bi o njihovih pritožbah v skladu s 1. odstavkom 6. člena odločalo sodišče.
           29. Glede na svojo odločitev o uporabljivosti 1. odstavka 6. člena (glej 40. odstavek) se Sodišču ne zdi potrebno odločati o tem vprašanju.
           30. Vlada je trdila, da 1. odstavek 6. člena v pričujočem primeru ni uporaben. Glede na to da so se vlagatelji pritožili zaradi nevarnosti za njihovo telesno celovitost, očitno ni šlo za „civilne pravice in obveznosti” v smislu Konvencije.
           31. Vlagatelji pritožbe so izrazili mnenje, da so bili v postopku pred Zveznim svetom stranke in so kot taki uživali enake pravice kot Bernische Kraftwerke AG. Sporni predmet v postopku so bile ekonomske pravice družbe, zaradi česar je postopek nedvomno sodil v doseg 1. odstavka 6. člena.
           32. Po praksi tega Sodišča je za uporabo „civilnega” dela 1. odstavka 6. člena potreben „spor” glede „pravice”, ki mora biti vsaj na spornih temeljih priznana po domačem pravu. Spor mora biti pristen in resen, lahko se nanaša na dejanski obstoj pravice, na njen obseg ali način uveljavljanja. Izid postopka mora biti neposredno odločilen za sporno pravico. Sodišče je dosledno menilo, da zgolj medla povezava ali oddaljene posledice ne zadostujejo za nastop 1. odstavka 6. člena (glej sodbe Le Compte, Van Leuven in De Meyere v. Belgija, 23. 6. 1981; Fayed v. Združeno Kraljestvo, 21. 9. 1994; Masson in Van Zon v. Nizozemska 28. 9. 1995).
           33. Sodišče najprej opaža, da ugovor z dne 4. marca 1991 kaže na to, da so vlagatelji pritožbe nasprotovali vlogi za razširitev obratovalnega dovoljenja zaradi tveganja, ki naj bi ga po njihovem mnenju taka razširitev predstavljala za življenje in zdravje okoliške populacije, ki so ji tudi sami pripadali. V nobeni fazi postopka niso trdili, da so utrpeli kakršnokoli škodo, gospodarsko ali drugačno, zaradi katere bi nameravali zahtevati odškodnino. Pravica, na katero so se vlagatelji pritožbe sklicevali pred Zveznim svetom, je bila pravica do primerne zaščite njihove telesne celovitosti pred tveganjem, ki ga predstavlja uporaba jedrske energije.
           34. Sodišče meni, da švicarsko pravo to pravico priznava. [...]
           [...]
           37. Sodišče opaža, da je bil ugovor z dne 4. marca 1991 naperjen zoper vlogo za razširitev obratovalnega dovoljenja za elektrarno v Mühlebergu. Vendar pa je Vlada namignila, da je morala biti nujno sprejeta odločitev utemeljena na zelo kompleksnih tehničnih podatkih. To dejstvo pa še ne pomeni, da se 6. člena v pričujočem primeru ne bi moglo uporabiti. Edini namen podatkov je bil, da Zveznemu svetu omogoči, da preveri, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razširitev dovoljenja.
           To je tudi način, po katerem je deloval Zvezni svet. [...] V svoji odločitvi z dne 14. decembra 1992 je povzel dejavnike, ki bi opravičevali zavrnitev ali odobritev obratovalnega dovoljenja, povedal je, da bo pretehtal ugovore, vključno z zahtevami v njih, in ugotovil, ali so podani materialni pogoji za odobritev razširitve obratovanja. Ker je Zvezni svet preverjal, ali je zadoščeno zakonskim pogojem, je bila njegova odločitev bolj sorodna sodnemu aktu kot pa splošni politični odločitvi. [...]
           38. Še več, v luči zgornjih razmišljanj in dejstva, da je Zvezni svet dovolil ugovore, ni dvoma o tem, da je šlo za pristen in resen spor.
           39. Zato je potrebno ugotoviti še, ali je bil izid postopka neposredno odločilen za pravico, ki so jo zatrjevali vlagatelji pritožbe, in še posebej, ali je bila zveza med odločitvijo Zveznega sveta in pravico vlagateljev pritožbe do primerne zaščite njihove telesne celovitosti dovolj tesna, da je v igro pripeljala 1. odstavek 6. člena, in da ni bila preveč medla ali oddaljena.
           40. Ponavljamo, da so vlagatelji pritožbe Zvezni svet zaprosili, naj zavrne razširitev obratovalnega dovoljenja. [...] Vlagatelji pritožbe niso vzpostavili neposredne zveze med obratovalnimi pogoji elektrarne, ki so jih spodbijali, in njihovo pravico do zaščite lastne telesne integritete. Ni jim uspelo pokazati, da jih obratovanje elektrarne v Mühlebergu osebno izpostavlja nevarnosti, ki ni le resna, temveč tudi specifična, predvsem pa neizbežna. V odsotnosti take ugotovitve so ostali domnevni učinki ukrepov Zveznega sveta na prebivalstvo hipotetični. Tako ni bilo moč najti niti nevarnosti, niti sredstev za njeno odpravljanje, ki bi bila dovolj verjetna, da bi v smislu dosedanje prakse Sodišča naredila izid postopka odločilen za pravico, na katero so se sklicevali vlagatelji pritožbe. Po mnenju Sodišča je bila povezava med odločitvijo Zveznega sveta in pravico vlagateljev pritožbe preveč medla in oddaljena.

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Pettitija, ki se

mu pridružujejo sodniki Gölcüklü, Walsh,
Russo, Valticos, Lopes Rocha in Jambrek