Sodbe v slovenščini

BÖNISCH v Avstrija

HUDOC številka	REF00000028
Vlagatelj tožbe	BÖNISCH
Tožena država	Avstrija
Številka vloge	00008658/79
Objavljeno v	A92
Sestava sodišča	senat
Datum vložitve tožbe	/
Datum sodbe	06.05.1985
Obravnavani členi	6-1; 6-3-d; 6-2
Izrek sodbe	Kršitev čl. 6-1; Pravično zadoščenje pridržano
Ločena mnenja	Ne
Ključne besede	Poštena obravnava; Zaslišanje prič; Enakost orožij; Domneva nedolžnosti

BÖNISCH v. AVSTRIJA

(Eur. Court H.R., 6. 5. 1985, Series A no. 92)

          7. Vlagatelj pritožbe, državljan Zvezne republike Nemcije, rojen leta 1936, živi na Dunaju in ima podjetje, ki je specializirano za sušenje mesa. Proizvodni obrat je kupil od g. Krizmanicha in ga po njegovi smrti leta 1975 preimenoval v Bönisch d.o.o.
          8. Zvezni inštitut za nadzor živil [Bundesanstalt für Lebensmitteluntersuchung] je zaradi suma storitve kaznivega dejanja v skladu s tedanjo zakonodajo tožilstvu podal ovadbo zoper g. Krizmanicha. Sporna je bila tehnika, ki jo je uporabljal za sušenje mesa. V postopku so za strokovno mnenje [Fakultätsgutachten] zaprosili Medicinsko fakulteto Univerze na Dunaju. V porocilu so pojasnili, da lahko dopustna kolicina karcinogene substance, imenovane benzopiren 3.4, v mesu znaša eno miljardinko.
          9. [Podobne ovadbe so bile po prodaji podjetja vložene zoper novega lastnika - g. Bönischa -, kar je povzrocilo uvedbo kazenskega postopka zoper njega pred Okrožnim kazenskim sodišcem na Dunaju (leta 1975 in 1977) in pred dunajskim Deželnim sodišcem (leta 1976). Ta sodišca so pretežno na podlagi mnenja direktorja inštituta odlocila, da so pripravljeni proizvodi zaradi vsebnosti presežne kolicine benzopirena 3.4 nevarni za zdravje. Njihova prodaja in pa goljufanje potrošnikov z dodajanjem odvecne vode je pripeljala do obsodbe na podlagi 2. odstavka 56. in 1. odstavka 63. clena Zakona o prehrani (1975).]
          10., 11. [V prvih dveh postopkih pred Okrožnim (1975) in Deželnim (1976) sodišcem je izvedensko mnenje direktorja inštituta odredil isti sodnik. G. Bönisch je trdil, da sta bila sodnik in izvedenec pristranska, kar naj bi kršilo njegovo pravico do obrambe, predvsem pravice do zaslišanja pric obrambe in izvedencev pod enakimi pogoji, kot veljajo za tožilstvo. Zaprosil je tudi za zaslišanje številnih izvedencev.]
          12. - 14. [Na zahtevo obtoženega je Deželno sodišce kot prico zaslišalo g. Pröändla, direktorja Mesnega inštituta za higieno in tehnologijo na Univerzi za veterino na Dunaju, ki je na podlagi analize dveh vzorcev ugotovil, da koncentracija nedovoljene substance ni presegla dopustne meje. Sodno postavljeni izvedenec je izpodbijal uporabljeno metodo Mesnega inštituta in opozarjal na njena subjektivna merila. Vlagatelj pritožbe je bil spoznan za krivega in kaznovan z dvomesecno zaporno kaznijo. Sodišce je posebej poudarilo, da je, kljub temu da je bil ob prevzemu podjetja obvešcen o zahtevah Zakona o prehrani, nadaljeval proizvodnjo z uporabo nespremenjene metode. Sodišce je izvedensko mnenje direktorja inštituta, ne da bi podvomilo v njegovo zanesljivost, ocenilo za odlocilno. Kot kaže, ga nasprotni dokazi obrambe - zlasti pisma dveh nemških strokovnjakov in publikacija treh drugih - niso prepricali. V pritožbi je g. Bönisch ugovarjal postopku, v katerem se je kot sodni izvedenec pojavila oseba, ki je o primeru obvestila tožilstvo, medtem ko je bil g. Prändl zgolj prica obrambe, kar naj bi nasprotovalo 6. clenu Konvencije. Dunajsko prizivno sodišce je pritožbo zavrnilo, upoštevajoc ustaljeno sodno prakso, po kateri mnenju Medicinske fakultete ni mogoce oporekati. Ker je bilo izvedensko mnenje v postopku na prvi stopnji spoznano za „brezmadežno”, je zavrnilo zaslišanje „izvedenca nasprotne strani” (counter-expert).]
          15. - 19. [Tudi drugi postopek (iz leta 1977) na podlagi obtožbe za isto kaznivo dejanje je potekal podobno kot prvi in se zakljucil z obsodbo g. Bönischa, ki jo je izrekel isti sodnik.]
          20. - 22. [149. clen avstrijskega Zakona o kazenskem postopku doloca, da imajo možnost izpraševanja pric in izvedencev le tožilec, zagovornik in obtoženec, ne pa tudi prica.]

Postopek pred Komisijo

          23. - 25. [V svoji vlogi z dne 18. 6. 1979 je g. Bönisch med drugim zatrjeval, da je postopek zoper njega kršil dve dolocbi 6. clena: 1. odstavek, ker ni bil deležen poštenega postopka, in 3. (d) odstavek zaradi neenakega obravnavanja izvedenca z inštituta in izvedenca obrambe, ki je bil zaslišan le kot prica. Komisija je vlogo 14. 7. 1982 sprejela kot dopustno in v porocilu z dne 12. 3. 1984 soglasno menila, da je prišlo do kršitve 6. clena.]

Pravna vprašanja

          26. [...] Po navedbah iz vlagateljeve vloge je kršitev izvirala iz dominantnega položaja, ki ga je užival direktor inštituta, ki ga je dunajsko Deželno sodišce postavilo kot izvedenca v dveh spornih postopkih, kakor tudi iz zakonske ureditve (44. in 48. clen Zakona o prehrani).
          27. Glede druge trditve se mora Sodišce sklicevati na svojo ustaljeno sodno prakso in mora v posameznem postopku svojo pozornost cim bolj omejiti na vprašanja, ki so jih že odpirali konkretni primeri pred njim (glej, inter alia, sodbo v primeru X v. Združeno kraljestvo z dne 5. 11. 1981, in sodbo v primeru Adolf.

I. Zatrjevane kršitve 1. in 3. (d) odstavka 6. clena

          28. V pretežnem delu svoje obrazložitve se je Komisija sklicevala na 3. (d) odstavek 6. clena. Na obravnavi z dne 21. 1. 1985 je delegat Komisije, ki je menil, da pravica do poštenega postopka ni bila spoštovana, Sodišcu predlagal, naj se sklicuje na 1. odstavek. Vlada je temu sklepu nasprotovala.
          29. Pododstavek (d) 3. odstavka se, ce ga beremo dobesedno, nanaša zgolj na price in ne na izvedence. Še v vsakem primeru do sedaj je Sodišce opomnilo, da so jamstva, ki so vsebovana v 3. odstavku, konstitutivni elementi koncepta poštenega postopka, ki ga predstavlja 1. odstavek (glej, inter alia, sodbo v primeru Artico z dne 13. 5. 1980, sodbo v primeru Goddi z dne 9. 4. 1984, sodbo v primeru Colozza z dne 12. 2. 1985). V konkretnem primeru je Sodišce menilo, da je smotrno ne glede na jamstva 3. odstavka, vkljucno s pododstavkom (d), preuciti vlagateljeve pritožbe na podlagi splošnega pravila iz 1. odstavka. [...]
          30. Vlada je poudarila, da je bil „izvedenec” v skladu z avstrijskim pravom nevtralni in nepristranski pomocnik sodišca, ki ga je to samo postavilo, in da se uporaba 48. clena Zakona o prehrani ni v nobenem pogledu odmaknila od tega. Vlagatelj v svoji predložitvi navaja, da direktorja inštituta ni mogoce šteti za „izvedenca” v klasicnem pomenu besede. Soglaša z mnenjem Komisije, da je mogoce takega strokovnjaka oznaciti kot „obremenilno prico” (3. (d) odstavek 6. clena).
          31. Sodišce ne more posegati v domace pravo in spreminjati definicije pojma „izvedenec”, kot jo je oblikovala Vlada. Vendar pa se Sodišce, ce hoce oceniti vlogo, ki jo je v posebnih okolišcinah odigral direktor inštituta, ne more zanašati zgolj na v avstrijski zakonodaji sprejeto terminologijo, temvec mora biti pozorno tudi na procesni položaj spornega izvedenca in na nacin, kako je opravljal svojo funkcijo. Direktor je napisal porocila inštituta, na podlagi katerih je tožilstvo proti g. Bönischu zacelo kazenski postopek. Dunajsko Deželno sodišce ga je zatem imenovalo za izvedenca v skladu z 48. clenom Zakona o prehrani, po katerem je bila njegova dolžnost „razložiti in dopolniti ugotovitve oziroma mnenje” inštituta.
          32. Lahko je razumeti, da nastane (še posebej pri obtožencu) dvom v nevtralnost takega izvedenca, cigar porocilo je dejansko sprožilo pregon. Okolišcine pricujocega primera dajejo slutiti, da je bil položaj direktorja bolj podoben položaju obremenilne price. Njegovega zaslišanja na sojenju Konvencija naceloma ne ovira, vendar je enakost orožja, ki je vgrajena v koncept poštenega sojenja (glej, mutatis mutandis, sodbo v primeru Delcourt z dne 17. 1. 1970) in predstavljena v 3. (d) odstavku 6. clena („pod enakimi pogoji” - glej, mutatis mutandis, sodbo v primeru Engel in drugi z dne 8. 6. 1976) zahtevala enako ravnanje tako pri zaslišanju direktorja kot tudi oseb, ki jih je ali bi jih lahko v kakršnikoli vlogi poklicala obramba.
          33. Sodišce je, kot že Komisija, ugotovilo, da sporna postopka takega - enakega obravnavanja, nista zagotovila. Najprej je Deželno sodišce v skladu z avstrijskim pravom za „izvedenca” imenovalo direktorja inštituta, ki je bil kasneje na podlagi istega prava formalno zaslišan v funkciji nevtralnega in nepristranskega pomocnika sodišca. To je povzrocilo, da so nosile njegove izjave nujno vecjo težo kot izjave „izvedenske price”, ki jo je v prvem postopku poklical obtoženec.
          Številne okolišcine ponazarjajo prevladujoco vlogo, ki jo je imel v postopku direktor.
          V svoji vlogi „izvedenca” se je lahko udeleževal zaslišanj, z dovoljenjem sodišca postavljal vprašanja obtožencu in pricam ter v dolocenem casu tudi komentiral dokaze.
          Zaradi obstoja velike razlike med konkretnima položajema sodnega izvedenca na eni strani in „izvedenske price” obrambe na drugi, je bilo neenako obravnavanje posebej ocitno v prvem postopku. G. Prändlu, ki je bil zgolj prica, niso dovolili, da bi se pojavil pred Deželnim sodišcem, dokler ga niso poklicali, da poda dokaze. Po zaslišanju s strani sodnika in izvedenca so ga takoj napotili na mesto, doloceno za javnost. Nasprotno pa je direktor inštituta izvrševal pooblastila po avstrijskem pravu. Dejansko je opravljal neposredno zaslišanje g. Prändla in obtoženca.
          34. Kot je v tem primeru izkusil vlagatelj pritožbe, je imela obramba malo možnosti, da bi dosegla imenovanje „izvedenca nasprotne strani”. […]
V primerih, ko potrebuje razlago mnenja inštituta, mora pristojno sodišce najprej zaslišati clana kolegija inštituta (48. clen Zakona o prehrani). K drugemu izvedencu se lahko zatece samo v okolišcinah iz 125. in 126. clena Zakona o kazenskem postopku, ki pa v konkretnem primeru niso bile podane.
          35. Iz tega izhaja, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. clena.
Taka odlocitev je Sodišce razbremenila dolžnosti, da poda loceno odlocitev glede zatrjevanih kršitev 3. (d) odstavka 6. clena in da preuci argumente Komisije glede možnih vplivov, ki jih ima lahko sistem placevanja nagrad na nepristranskost uslužbencev inštituta, ki so v vlogi izvedencev (48. clen zakona) izbrani za pricanje.

II. Zatrjevane kršitve 2. odstavka 6. clena

          36. V svoji vlogi z dne 17. 12. 1984 je g. Bönisch trdil, da sodijo dejstva primera zaradi prenosa dokaznega bremena, ki je v nasprotju z domnevo nedolžnosti, tudi v okvir 2. odstavka 6. clena.
          Vlada in Komisija sta soglašali, da pritožba na taki podlagi ni dopustna, ker ni bila že predhodno vložena na Komisijo.
          37. Sodišce je ugovor zavrnilo. Ceprav sporna pritožba ni bila omenjena v vlagateljevih pisnih in ustnih argumentih pred Komisijo, ima ocitno povezavo s podanimi pritožbami (glej med drugimi, mutatis mutandis, zgoraj omenjeno sodbo v primeru Delcourt in sodbo v primeru Handyside dne 7. 12. 1976, [...]). Sodišce ima tako pristojnost, da obravnava zadevo, pri tem pa lahko upošteva možne predhodne ugovore kot je, na primer, neizcrpanost domacih pravnih sredstev. Ker je že ugotovilo kršitev 1. odstavka 6. clena, je Sodišce ocenilo, da bi bila odlocitev na podlagi te pritožbe brezpredmetna.

III. Uporaba 50. clena

          38. [Ker Vlada k vlagateljevim pritožbam še ni podala njenega mnenja, je Sodišce ob upoštevanju možnosti poravnave med državo pritožnico in g. Bönischem odlocitev o odškodnini preložilo na kasnejši cas.]