| HUDOC številka | REF00000437 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | IMBRIOSCIA |
| Tožena država | Švica |
| Številka vloge | 00013972/88 |
| Objavljeno v | A275 |
| Sestava sodišča | senat |
| Datum vložitve tožbe | / |
| Datum sodbe | 24.11.1993 |
| Obravnavani členi | 6-1; 6-3-c |
| Izrek sodbe | Ni kršitve čl. 6-1+6-3-c |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Poštena obravnava; Pravice obrambe |
7. - 26. [G. Franco Imbrioscia, trgovski potnik italijanske narodnosti,
je 2. 2. 1985 iz Bangkoka priletel v Zürich. M., potnik v istem letalu,
v čigar kovčku so carinski uslužbenci našli 1.385 kg heroina, je povedal,
da potuje skupaj z g. Imbroscio. Slednji je takoj po aretaciji poiskal pomoč
ge. S. C., ki je stopila v stik z odvetnico, go. B. G. V nedeljo, 3. 2.,
je okrajni tožilec v Zürichu [Bezirkanwalt] ob pomoči tolmača izprašal vlagatelja
pritožbe, ki je zanikal vpletenost pri vnašanju droge v Švico. Ko je izvedel,
da bo ostal v priporu, je zaprosil za odvetnika, ker sam v Zürichu ni poznal
nobenega. 8. 2. mu je ga. B. G. v pismu ponudila zastopanje. 13. in 15.
2. ga je brez navzočnosti odvetnika zasliševala policija. Ga. B. G. je 25.
2. odstopila od zastopanja. Istega dne so g. Imbroscii za zagovornika postavili
g. Fischerja, ki ga je 1. 3. prvič obiskal v zaporu. Okrajni tožilec je
8. 3. ponovno opravil zaslišanje, na katero pa zagovornika ni povabil, slednji
je prejel le zapisnik z zaslišanja. Odvetnik tudi 11. 4. ni bil navzoč na
zaslišanju, ker, kakor trdi, o njem ni bil obveščen.
Okrajno sodišče [Bezirksgericht] v Bülachu je vlagatelju pritožbe po obsodbi
izreklo sedemletno zaporno kazen in petnajstletno prepoved bivanja v Švici.
Višje sodišče [Obergericht] v Zürichu je njegovo pritožbo [Berufung] zavrnilo.
Odvetnikovo odsotnost na zaslišanjih je opravičilo s sklicevanjem na okoliščini,
da se kljub obveščenosti zaslišanja dne 11. 4. 1985 ni udeležil in da na
zaslišanju dne 6. 6. 1985 ni postavljal nobenih vprašanj. Kasacijsko sodišče
[Kassationsgericht] v Zürichu je pri odločanju o pritožbi upoštevalo sodno
prakso Zveznega sodišča in ničnostno pritožbo - zahtevo za razveljavitev
[Nichtigkeitsbeschwerde] zavrnilo. Tudi Zvezno sodišče vlagateljevi pritožbi
ni ugodilo. Poudarilo je, da se g. Imbrioscia ni pritožil glede tega, da
bi bila njegova zahteva za prisotnost zagovornika samovoljno zavržena, da
se je njegov odvetnik zadnjega zaslišanja udeležil in tudi, da je prejel
zapisnike s predhodnih zaslišanj.]
29. G. Imbrioscia je 5. 5. 1988 podal svojo vlogo na Komisijo. Pritožil
se je, da njegov odvetnik na večjem delu njegovih zaslišanj ni bil navzoč,
da se ni udeležil zaslišanja številnih prič v Italiji in da je bil pritožbeni
sodnik pristranski. Skliceval se je na 1., 2. in 3. (b), (c) in (d) odstavek
6. člena Konvencije.
30. [Komisija je vlogo dopustila le glede prve pritožbe. 14. 5. 1992 je
z devetimi glasovi proti trem menila, da ni prišlo do kršitve 1. in 3. (c)
odstavka 6. člena.]
[...]
33. [...] G. Imbrioscia do 27. 2. 1985, ko so g. Fischerja obvestili o tem,
da je postal obdolženčev zagovornik, praktično ni imel odvetnika. Do tega
dne so večino zaslišanj že opravili. G. Imbrioscia opozarja na pomen, ki
ga ima zaslišanje v kazenskem postopku Züricha, in v zaključku navaja, da
je pravica do obrambe lahko učinkovita le, če ne pokriva zgolj sojenja,
ampak tudi predhodna policijska zaslišanja in fazo, ki poteka pred okrajnim
tožilcem.
34. Vlada je najprej trdila, da 1. in 3. odstavek 6. člena ne pokrivata
predhodnih zaslišanj. Menila je tudi, da niti švicarska Ustava niti Konvencija
zagovornikom neposredno ne zagotavljata pravice do navzočnosti na zaslišanjih
svojih strank med kazensko preiskavo. Vlagatelj je na začetku zahteval pomoč
odvetnika, vendar ni zaprosil za njegovo prisotnost med zaslišanjem in glede
tega tudi ga. B. G. in g. Fischer nista ničesar ukrenila. Ob tem je g. Fischer
takoj ob imenovanju za zagovornika prejel spis primera in dovoljenje za
obiske stranke. G. Imbroscio je v priporu štirikrat tudi dejansko obiskal.
[...]
35. Ob upoštevanju celotnega postopka je Komisija menila, da odsotnost odvetnika
na številnih zaslišanjih ni vodila v pomanjkljivosti, ki znajo ogroziti
položaj obrambe na sojenju in tako vplivati tudi na sam izid postopka.
36. Sodišče prve trditve vlade ne more sprejeti brez pridržkov. Primarni
namen 6. člena je vsekakor, vsaj kar zadeva kazenske zadeve, zagotoviti
pošteno sojenje s strani sodišča, ki je pristojno, da odloči o kakršnihkoli
kazenskih obtožbah, vendar iz tega ne sledi, da člena ni mogoče uporabiti
za faze postopka pred samim sojenjem. Kot primer Sodišče navaja, da začne
tudi razumni rok iz 1. odstavka teči od trenutka, ko nastane obtožba,
pri čemer je potrebno upoštevati samostojni pomen in vsebino tega pojma
(glej na primer sodbo v primeru Wemhoff v. Nemčija z dne 27. 6. 1968, in
sodbo v primeru Messina v. Italija z dne 26. 2. 1993). Sodišče je tudi ugotovilo,
da je bil razumni rok prekoračen v primeru, ki se je zaključil z umikom
obtožbe (glej sodbo v primeru Maj v. Italija z dne 19. 2. 1991), in v primeru,
ki se je zaključil v preiskovalni fazi (glej sodbo v primeru Viezzer v.
Italija z dne 19. 2. 1991). Druge zahteve 6. člena - še posebej 3. odstavka
- so lahko relevantne še preden je primer prišel do faze sojenja, če in
v kolikor obstaja verjetnost, da bo z začetno neizpolnitvijo teh zahtev
poštenost postopka resno ogrožena (glej, inter alia, sodbe v sledečih primerih:
Engel in drugi v. Nizozemska, 8. 6. 1976; Luedicke, Belkacem in Koç v. Nemčija,
28. 11. 1978; Campbell in Fell v. Združeno kraljestvo, 28. 6. 1984; Can
v. Avstrija, 30. 9. 1985; Lamy v. Belgija, 30. 3. 1989; Delta v. Francija
19. 12. 1990; Quaranta v. Švica 24. 5. 1991; in S. v. Švica 28. 11. 1991).
Pravica iz 3. (c) odstavka je eden od elementov koncepta poštenega sojenja
v kazenskem postopku, ki ga vsebuje 1. odstavek (glej, mutatis mutandis,
sodbo v primeru Artico v. Italija in zgoraj navedeno sodbo v primeru Quaranta).
[...]
38. Čeprav je pravica da se brani sam ali z zagovornikom [...] zagotovljena
vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, 3. (c) odstavek 6. člena načina
izvrševanja te pravice natančno ne določa. Državam pogodbenicam tako pušča
možnost, da v lastnih sodnih sistemih same zagotovijo njeno varovanje, naloga
sodišča pa je le, da preveri, ali je metoda, ki so jo izbrale, skladna z
zahtevami poštenega sojenja (glej prej navedeno sodbo v primeru Quaranta.
Ob tem si je potrebno zapomniti, da Kovencija ni oblikovana zato, da zagotavlja
pravice, ki so teoretične in navidezne, ampak pravice, ki so dejanske in
učinkovite, in da sama postavitev zagovornika še ne zagotavlja učinkovite
pomoči, ki jo le-ta obdolžencu lahko nudi (glej prej navedeno sodbo v primeru
Artico).
Poleg tega Sodišče poudarja, da je način uporabe 1. in 3. (c) odstavka 6.
člena med predhodnimi preiskavami odvisen od posebnih značilnosti postopka
in okoliščin primera. Pri odločitvi, ali je bil cilj 6. člena - poštno sojenje
dosežen, je potrebno upoštevati celotni postopek pred domačimi organi (glej,
mutatis mutandis, sodbo v primeru Granger).
39. [...] Ga. B. G. je vlagatelja prenehala zastopati 25. 2., ne da bi ga
kdaj obiskala. V vmesnem času so g. Imbroscio trikrat zaslišali. [
]
40. Vlagatelj pritožbe in Vlada nosita odgovornost za nedejavnost obrambe
v tem razdobju. Zagovornik vlagatelja je ugovarjal zapleteni izpeljavi postopka,
v katerem se postavi zagovornika po uradni dolžnosti. Prav ta naj bi namreč
po njegovem mnenju kolegu preprečila pravočasno pripravo na sporna zaslišanja.
Kar je še huje, pristojne oblasti niso ukrenile ničesar, da bi jih preložile.
Po mnenju Vlade bi morala g. Imbrioscia in ga. B. G. reagirati, in vendar
nihče od njiju ni podal ugovorov.
41. Mogoče je reči, da vlagatelj od začetka ni imel potrebne pravne podpore,
vendar pa država ne more biti odgovorna za vsako pomanjkljivost na strani
zagovornika, ki je postavljen za namen pravne pomoči (glej sodbo v primeru
Kamasinski v. Avstrija z dne 19. 12. 1989), ali tistega, ki ga izbere obdolženec
sam. Zaradi neodvisnosti pravnega poklica se ravnanje obrambe v prvi vrsti
tiče razmerja med obdolžencem in njegovim pooblaščencem. 3. (c) odstavek
6. člena od držav pogodbenic zahteva, da posredujejo samo, če je neučinkovito
zastopanje očitno, oziroma če kako drugače zbudi njihovo pozornost (ibid.).
Ker je bilo sporno razdobje tako kratko in ker se vlagatelj zoper nedejavnost
ge. B. G. ni pritožil, bi od pristojnih oblasti težko pričakovali, da posredujejo.
Ko jih je 25. 2. 1985 obvestila o svojem odstopu, so po uradni dolžnosti
takoj imenovali zagovornika.
42. [...] Okrajni tožilec je g. Imbrioscio zaslišal 8. 3., 11. 4. in 6.
6. 1985. Vlagatelj je imel možnost z zagovornikom govoriti pred in po vsakem
od teh zaslišanj. G. Fischer se prvih dveh ni udeležil. Šele 17. 4. se je
pritožil zaradi dejstva, da ga o zaslišanjih niso obvestili. Po tej pritožbi
mu je okrajni tožilec dovolil, da se je udeležil zadnjega zaslišanja, s
katerim se je preiskava zaključila. Na njem ni odvetnik postavil nobenih
vprašanj, niti ni izpodbijal ugotovitev preiskave, s katerimi je bil seznanjen,
prejel je namreč relevantne zapisnike.
43. Poleg tega so obravnavi pred Okrajnim in Prizivnim sodiščem spremljala
vsa ustrezna zagotovila: 26. 6. 1985 in 17. 1. 1986 sta sodnika zaslišala
vlagatelja ob prisotnosti njegovega odvetnika, ki je imel vse možnosti,
da bi njega in soobtoženca zaslišal ter izpodbijal trditve tožilstva.
44. Presoja postopka kot celote je Sodišče pripeljala do odločitve, da vlagatelju
pritožbe niso odrekli poštenega sojenja.
Zatorej ni bilo kršitev 1. in 3. (c) odstavka 6. člena (šest glasov proti
trem).
Odklonilno ločeno mnenje sodnika Pettitija.
Menim, da je prišlo do očitne kršitve 6. člena, zato sem glasoval kot manjšina.
[...] Faza predhodne preiskave, ki je trajala nekaj tednov, je bila ekvivalentna
preiskavi, ki jo v kontinentalnem inkvizitornem sistemu vodi preiskovalni
sodnik.
Čeprav je mogoče sprejeti dejstvo, da prvi stadij te faze vodi tožilec in
ne član sodstva, ostaja očitno, da je tudi tukaj pomoč odvetnika neizogibno
potrebna, če naj bo postopek pošten in pravice obrambe spoštovane skladno
z nameni 6. člena.
[...] Od odvetnika ni mogoče pričakovati, da bo zaprosil za obvestilo o
zaslišanju, če ne ve za njegov datum. Če se zagovornik ne ravna po takem
obvestilu, je sodnikova naloga, da sprejme določene ukrepe, kot so preložitev,
imenovanje nadomestnega zagovornika in druge. [...]
[...] Zamenjava zagovornika, obisk g. Fischerja v zaporu, njegova navzočnost
na zaključnem zaslišanju v preiskavi in celo dejstvo, da 6. 6. ni vložil
ugovora ali izrazil svojih pridržkov, ne morejo opravičiti prejšnjih kršitev
pravic obrambe. [...]
Po mojem mnenju sedanji primer kaže, da sodna praksa Kantona Zürich v odločilnem
času ni v celoti upoštevala 6. člena.
Ta položaj je v nasprotju z vsemi sodobnimi dosežki evropskega kazenskega
postopka, ki so usmerjeni k prepoznavanju ključnega položaja obrambe v preiskavi
in na kazenskem sojenju. [...]
Zakonodaja različnih držav članic Sveta Evrope se v skladu z duhom 6. člena
razvija v smeri boljše zaščite pravic obrambe. Kar zadeva policijskega pridržanja,
tako Nemčija zagotavlja takojšnje posredovanje in prisotnost odvetnika,
Francija pa po nedavni reformi enako zagotavlja v roku devetnajstih ur.
[...]
Za izpolnitev te zahteve mora biti obvestitev o zaslišanju ukrep, ki je
v postopku obvezen, tako da se izvršitev te formalnosti lahko zaznamuje
v uradnem poročilu in pusti odprto možnost kasnejših ugovorov neveljavnosti
postopka.
Dejstvo, da je postopek kontradiktoren v končnem stadiju in na sojenju,
ne more ozdraviti prejšnjih nepravilnosti, ker so izjave, pridobljene v
odsotnosti zagovornika, lahko odločilne za izrek sodbe. [...]
