| HUDOC številka | 6903/75 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | DEWEER |
| Tožena država | Belgija |
| Številka vloge | |
| Objavljeno v | A 35 |
| Sestava sodišča | Senat |
| Datum vložitve tožbe | 14.12.1978 |
| Datum sodbe | 27.02.1980 |
| Obravnavani členi | 35-1; 25-1; 6-1; 6-3; P1-1; 41 |
| Izrek sodbe | |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Kazenska obtožba; Izčrpanje domačih pravnih sredstev; Poštena obravnava; Pritožba; Domneva nedolžnosti; Žrtev |
SODIŠČE (SENAT)
Zadeva DEWEER v. BELGIJA
(Številka vloge 6903/75)
SODBA
STRASBOURG
z dne 27. februarja 1980
V zadevi Deweer
je Evropsko sodišče za človekove pravice, oblikovano v skladu s 43. členom (43. člen) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ("Konvencija") in ustreznimi določili Poslovnika sodišča kot Senat, ki so ga sestavljali naslednji sodniki:
g. H. MOSLER, predsednik,
g. M. ZEKIA,
g. R. RYSSDAL,
g. W. GANSHOF VAN DER MEERSCH,
g. P.-H. TEITGEN,
g. F. GÖLCÜKLÜ,
g. J. PINHEIRO FARINHA,
in tudi g. M.-A. EISSEN, vodja sodne pisarne, in g. H. PETZOLD, namestnik vodje sodne pisarne,
na nejavnih sejah dne 28. in 29. septembra 1979 in 4. in 5. februarja 1980
sprejelo naslednjo sodbo, izdano na zadnji navedeni datum:
POSTOPEK
1. Zadevo Deweer je Sodišču predložila Evropska komisija za človekove pravice ("Komisija"). Zasnovana je na pritožbi proti Kraljevini Belgiji, ki jo je pri Komisiji 6. februarja 1975 vložil belgijski državljan g. Julius Deweer v skladu s 25. členom Konvencije (25. člen) .
2. Predlog Komisije je bil skupaj s poročilom iz 31. člena (31. člen) Konvencije vložen v sodni pisarni Sodišča dne 14. decembra 1978, v trimesečnem roku, določenem v 1. odst. 32. člena in 47. členu Konvencije (32-1.člen in 47. člen). Nanašal se je na 44. in 48. člen (44. člen, 48. člen) Konvencije ter na deklaracijo, s katero je Kraljevina Belgija priznala obligatorno sodno pristojnost Sodišča (46. člen) (46. člen). Namen je bil doseči odločitev Sodišča, ali dejstva te zadeve razkrivajo kršitev obveznosti tožene države iz 6. člena Konvencije in 1. člena Protokola št. 1 (6. člen, P1-1).
3. Senat sedmih sodnikov sta ex officio sestavljala g. W. Ganshof van der Meersch, sodnik, ki je bil izvoljen za Kraljevino Belgijo (43. člen Konvencije) (43. člen) in g. G. Balladore Pallieri, predsednik Sodišča (3(b) odst. 21. člena Poslovnika sodišča). 26. januarja 1979 je predsednik Sodišča v prisotnosti vodje sodne pisarne z žrebom določil ostalih pet članov senata, ki so bili g. R. Ryssdal, ga. D. Bindschedler-Robert, g. P.-H. Teitgen, g. F. Gölcüklü in g. J. Pinheiro Farinha (na koncu 43. člena Konvencije in 4. odst. 21. člena Poslovnika sodišča) (43. člen). Kasneje je bila ga. Bindschedler-Robert oproščena zasedanja (17. maja 1979), g. Balladore Pallieri pa ni mogel več sodelovati pri obravnavanju zadeve (25. septembra 1979); nadomestila sta ju prva nadomestna sodnika, g. Mosler in g. Zekia (1. odst. 22. člena ter 1. in 4. odst. 24. člena Poslovnika sodišča).
Senatu je predsedoval g. Balladore Pallieri, po 25. septembru 1979 pa je predsedovanje senatu prevzel g. Mosler (5. odst. 21. člena Poslovnika sodišča).
4. Predsednik senata je v zvezi z nadaljnim postopkom preko sodne pisarne pridobil mnenje zastopnika belgijske vlade ("Vlada") in mnenje pooblaščenih članov Komisije. 6. junija 1979 je ob upoštevanju njihovih skladnih izjav odločil, da ni treba predložiti vlog, in razpisal začetek obravnav za 27. september 1979. 13. septembra je zadolžil vodjo sodne pisarne, da pozove Komisijo, naj predloži določene dokumente; Komisija jih je predložila 19. septembra.
5. Javna obravnava je bila 27. septembra v stavbi Human Rights Building v Strasbourgu. Senat je imel tik pred zaslišanjem kratek pripravljalni sestanek.
Pred Sodiščem so nastopili:
- za Vlado:
g. J. NISET, pravni svetovalec,
Ministrstvo za pravosodje, zastopnik,
g. J. DE MEYER, profesor,
Univerza v Leuvenu, odvetnik
g. R. GEURTS, inšpektor,
Ministrstvo za gospodarstvo, svetovalec,
- za Komisijo:
g. Gaukur JÖRUNDSSON, glavni pooblaščeni član,
g. S. TRECHSEL, pooblaščeni član,
g. J.-M. VAN HILLE, pritožnikov odvetnik
pri Komisiji, pomoč članom (drugi stavek
1. odst. 29. člena Poslovnika sodišča)
Sodišče je poslušalo izjave g. De Meyera za Vlado, g. Gaukurja Jörundssona, g. Trechsela in g. van Hilleja za Komisijo ter njihove odgovore na zastavljena vprašanja.
6. Po navodilih Senata in predsednika je vodja sodne pisarne 1. oktobra 1979 v dopisu Komisiji zahteval en podatek in dva dokumenta. Komisija mu jih je preko svojega tajnika dostavila takoj naslednji dan.
DEJSTVA
A. Okoliščine zadeve
7. Pritožnik, belgijski državljan, je bil od leta 1935 mesar v Leuvenu. Umrl je 14. januarja 1978, vendar so mesec dni po tem njegova vdova in tri hčerke obvestile Komisijo, da ocenjujejo, da je v njihovem premoženjskem in nepremoženjskem interesu, da se zaključi postopek, ki ga je sprožil pokojni.
8. 18. septembra 1974 je njegovo prodajalno, kjer je bilo zaposlenih več oseb, obiskal uradnik Splošnega inšpektorata za gospodarstvo (Inspection générale économique) g. Vanderleyden. Ugotovil je kršitev ministrskega odloka z dne 9. avgusta 1974 o "določitvi drobnoprodajnih cen govejega in svinjskega mesa" ("odlok z dne 9. avgusta 1974"): g. Deweer ni znižal cen svinjskega mesa za 6,5 %, kot je bilo določeno v 4. odst. 2. člena, njegova trgovska marža je za 5,95 BEF presegala zgornjo mejo - 22 BEF za kilogram - določeno v 1. odst. 3. člena (18. odstavek spodaj).
Glede na zapisnik, ki ga je nadzornik sestavil še isti dan, je pritožnik v odgovoru izjavil (originalno besedilo v nizozemščini):
"(...)
Kot izhaja iz seznama cen, ki ste jih ugotovili, sem znižal cene govejega mesa, kot je določeno z ministrskim odlokom z dne 9. avgusta 1974 in moja marža ne presega 22 BEF.
Cen svinjskega mesa nisem znižal in moja marža presega 22 BEF.
Do tega je prišlo, ker sem naredil izračune za II. kategorijo svinjskega mesa namesto za I. kategorijo. To je moja napaka. Ravnal sem v dobri veri in sem takoj v vaši prisotnosti znižal cene, tako da marža ni več presegala 22 BEF.
Pripisal je nota bene; pod pripisom sta podpisana g. Vanderleyden in g. Deweer:
"(...) Kupujem žive živali in [...] v izračunu niste upoštevali naslednjih stroškov:
1) 1,50 BEF provizije na kilogram žive teže;
2) stroškov prevoza, ki znašajo 100 BEF za žival oziroma 1 BEF za kg;
3) stroškov zakola: 100 BEF za žival;
4) davka na zakol (taxe d'abattage): 105,20 BEF za žival;
5) stroškov prevoza zaklanih živali: 100 BEF za žival."
Inšpektor g. Deweerju ni dal kopije zapisnika. Omenjena dejstva je navedel v uradni izjavi "pro-justitia" z dne 18. septembra 1974, ki jo je Splošni inšpektorat za gospodarstvo (Inspection générale économique) 26. septembra predal kraljevemu tožilcu pri sodišču prve stopnje v Leuvenu.
9. 30. septembra je kraljevi tožilec odredil, da se v roku oseminštirideset ur po vročitvi odločbe začasno zapre pritožnikova mesnica. Odločba se je opirala na težo dejstev in ugotavljala, da ni bilo treba zahtevati zaporne kazni; sklicevala se je na zapisnik z dne 18. septembra in na 1. odst. 1. člena ter 2., 5. do 7., 9. in 11. člen zakona z dne 22. januarja 1945 o cenah in ukrepih, ki urejajo trgovanje (12. in 16. odstavek spodaj). Mesnica bi se morala ponovno odpreti dan po nakazilu 10.000 BEF v okviru prijateljske poravnave (minnelijke schikking) ali najkasneje na dan, ko bi sodišče odločalo o prekršku; zainteresirani je moral v osmih dneh odgovoriti, ali sprejme ponudbo za "poravnavo".
Istega dne je kraljevi tožilec g. Deweerju poslal pismo (originalno besedilo v nizozemščini):
"(...)
S tem pismom vas obveščam o odločitvi, da se vaša prodajalna začasno zapre v skladu z 2. odst. 11. člena zakona z dne 22. januarja 1945. Bodite pozorni na stroge kazni, ki jih zakon predvideva za neupoštevanje te odločitve.
Predlagani znesek prijateljske poravnave je 10.000 BEF.
Prosimo, da ta znesek v osmih dneh nakažete na poštni čekovni račun (C.C.P.) št. [...] in mi sporočite, če sprejmete ponudbo.
Vaša prodajalna bo spet odprta dan po izvršitvi zahtevanega plačila.
(...)."
10. 1. oktobra je pomočnik policijskega komisarja pritožniku izročil pismo in kopijo odločbe, omenjene v pismu. G. C. Deweer je v priporočenem pismu 3. oktobra odgovoril (originalno besedilo v nizozemščini):
"Spoštovani g. tožilec!
(...)
Sporočam vam, da sem plačal znesek, naveden v vašem pismu z dne 30. septembra 1974 kot prijateljska poravnava; torej je postopek pred sodiščem dokončno ustavljen (1. odst. 11. člena zakona z dne 22. januarja 1945) in je odpovedano zaprtje moje prodajalne.
Vendar pa vas obveščam, da nameravam uveljaviti svoje pravice proti Belgijski državi na civilnem sodišču, zlasti povrnitev tega zneska in odškodnine.
Dejansko
- nisem dobil nobene kopije zapisnika, na katerem temeljijo kazenski ukrepi proti meni;
- kolikor se spomnim, ugotovitve iz zapisnika niso upoštevale bistvenih podatkov za izračun cen;
- pri Vladnem svetu (Conseil d'État), ki je že razveljavil štiri podobne odloke (odlok z dne 5. julija 1973), bo vložena tožba za razveljavitev odloka z dne 9. avgusta 1974;
- morebitno zaprtje se lahko uveljavi samo oseminštirideset ur po sporočilu o obsodilni sodbi (2. odst. 11. člena zakona se sklicuje na 5. odst. 9. člena, ki govori samo o obsodilnih sodbah).
Znesek prijateljske poravnave sem poravnal samo zato, da bi omejil lastno škodo: škoda, ki bi nastala, če bi bila moja prodajalna zaprta od današnjega dne do morebitnega obravnavanja zadeve pred kazenskim sodiščem (tribunal correctionnel), bi lahko zelo presegla 10.000 BEF, civilno sodišče pa bi kot argument lahko navedlo, da nisem omejil obsega škode.
(...)."
11. Po plačilu, ki je bilo izvedeno 2. oktobra, pritožnikove prodajalne niso zaprli. Na civilnem sodišču ni vložil tožbe za povračilo neupravičeno plačanih zneskov in zaradi odškodninske odgovornosti, tudi pri Vladnem svetu ni vložil tožbe za razveljavitev odloka z dne 9. avgusta 1974.
B. Zadevna zakonodaja
12. V Belgiji je takrat za poseganje države na področje cen veljal "zakon o cenah in ukrepih, ki urejajo trgovanje" ("zakon 1945-1971"). Ta zakon je izhajal iz odloka-zakona z dne 22. januarja 1945 "o zatiranju kršitev zakonodaje o preskrbi v državi", ki je bil večkrat spremenjen, zadnjič je bil spremenjen z zakonom z dne 30. julija 1971, s katerim je bilo spremenjeno tudi njegovo poimenovanje.
1., 2. in 4. odst. 2. člena v povezavi s 1. odst. 1. člena so ministru za gospodarstvo dali pooblastila, da za celo ali del ozemlja kraljestva z odlokom določi najvišje dovoljene cene za prodajo, prodajne ponudbe ali nakup "izdelkov, snovi, živil, blaga ali živali" in "največji dobiček, ki ga lahko ustvari prodajalec ali posrednik".
Kršitve zakona 1945-1971 so navadno iskali in ugotavljali uradniki Splošne gospodarske inšpekcije, ki so imeli pooblastilo ministra; o tem so bili narejeni zapisniki in predani kraljevemu tožilcu. Zapisniki so imeli dokazilno moč, dokler ni bilo dokazano nasprotno (6. člen).
13. Za kršitelje so bili poleg zaporne kazni od enega meseca do pet let in denarne kazni od 3.000 BEF do 30.000.000 BEF (1. odst. 9. člena) predvideni tudi različni kazenski in upravni ukrepi (5. odst. 2. člena, 3. in 7. člen, 2. do 6. odst. 9. člena, 10., 11., in 11(a) člen). Eden najstrožjih ukrepov, zaprtje podjetja, se je pojavljal v štirih oblikah:
a) V skladu s 5. odst. 2. člena, je minister lahko odredil zaprtje kot začasen ukrep, za največ pet dni, v primeru "neupoštevanja navodil uradnikov s pooblastilom ministra"; zadevna oseba je lahko vložila pritožbo z odložilnim učinkom "pri izvenrazpravnem senatu (chambre du conseil) prvostopenjskega kazenskega sodišča (tribunal de première instance compétente en matière répressive)".
b) Druga alineja 3. člena je omogočala ministru, da celo brez kršitve zapre podjetje, če ocenjuje, da je njegova dejavnost nekoristna ali škodljiva.
c) 5. odst. 9. člena pa je sodiščem dovoljeval, da odredijo zaprtje za največ pet let, ne da bi to vplivalo na zaporne in denarne kazni ter zaplembe (1. do 4. odst. 9. člena).
d) V tem primeru je odločitev o zaprtju sprejel kraljevi tožilec. Odločitev je temeljila na 2. odst. 11. člena, v skladu s katerim
"Kraljevi tožilec ali, če teče preiskava, preiskovalni sodnik lahko odredi, da se začasno zapre podjetje kršitelja. Zaprtje lahko traja največ do datuma, ko bo sodišče odločalo o kršitvi.
(...)."
Zakon 1945-1971 ne predvideva pritožbe na tako odločitev, za katero se je v skladu z 2. odst. 11. člena uporabljal 5(b) odst. 9. člena, ki se je glasil:
"Zaprtje se lahko uveljavi oseminštirideset ur po sporočilu o obsodilni sodbi. Če se sodbo krši, kraljevi tožilec sprejme primerne ukrepe za njeno izvajanje, zlasti sodno zapečatenje [...], kršitelj pa je lahko obsojen na zaporno kazen od šestih mesecev do dveh let in na denarno kazen",
ki je septembra 1974 lahko znašala od 3.000 BEF do 3.000.000 BEF.
14. Če prvih treh oblik zaprtja najbrž niso uporabljali že kakšnih petnajst let, pa to ni veljalo za četrto obliko. Bila je del začetega ali skorajšnjega kazenskega pregona in je lahko nastopila pred kaznijo zaprtja podjetja, ki jo je izreklo sodišče v skladu s 5. odst. 9. člena. Vendar pa je bila - glede na sodno prakso - upravni ukrep, ki ni veljal za kazen, saj je bil drugačen po naravi; ti ukrepi niso bili vpisani ne v kazensko evidenco (casier judiciaire), ne v informacijskih listih (bulletins de renseignements), ne na sezname obsodb (listes de condamnations), ki so jih izdajali lokalni organi.
15. V skladu s 1. odstavkom 11. člena je kraljevi tožilec, kadar je presodil, da "ni treba zahtevati zaporne kazni" in da "obravnavno sodišče (juridiction de jugement)" še ni "obveščeno o kršitvi", lahko v priporočenem pismu obvestil kršitelja, da "mu je dano na voljo, da se izogne pregonu", tako da opravi eno ali več "storitev" ("prestations)". Po zakonu 1945-1971 je imel tožilec na izbiro pet storitev. Prva storitev je pomenila plačilo določenega zneska, ki je bil, če je bilo treba, višji "od najvišje denarne kazni, določene" s tem zakonom. Kraljevi tožilec je povabil naslovnika, "naj mu v določenem roku sporoči, če je sprejel" predlagano "poravnavo"; če je bila le-ta v celoti in pravočasno izvršena, je to ustavilo postopek pred sodiščem.
Čeprav so to pogosto imenovali poravnalna denarna kazen (amende transactionnelle), tako plačani znesek po belgijski zakonodaji ni veljal kot kazen. Zato se plačila ni upoštevalo pri ponovni kršitvi, plačilo ni povzročilo vpisa v kazensko evidenco. Vendar pa so bili o njem obveščeni občinski organi na območju bivališča zadevne osebe; do izteka petletnega obdobja so ta podatek navajali v informacijskih listih, ki so jih pošiljali pravosodnim organom, niso pa ga navajali v seznamih obsodb, ki so bili namenjeni drugim organom. V tem pogledu so bile "poravnave", sklenjene v skladu s 1. odst. 11. člena zakona 1945-1971, podobne poravnavam, ki jih predvidevajo zlasti 166. do 169 člen in 180. do 180(c) člen zakonika o kazenski preiskavi.
Razen v enem ali nekaj primerih iz leta 1946 je odredbe za zaprtje, ki jih je izdal kraljevi tožilec v skladu z 2. odst. 11. člena zakona 1945-1971, vedno spremljala ponudba za "poravnavo" na podlagi 1. odstavka. Tako je bilo tudi pri sedmih odločbah, - vključno z odločbo za pritožnika - ki so bile sprejete leta 1974 za mesnice v okrožju Leuven. V nasprotju pa je bila ravno nasprotna situacija - ponudba za "poravnavo" brez odredbe za zaprtje - precej pogosta.
16. V skladu z 11(a) členom, ki pri g. Deweerju ni bil uporabljen, so uradniki s posebnim pooblastilom ministra, če so odkrili kršitve, lahko sami določili znesek, ki ga je kršitelj prostovoljno plačal in tako ustavil postopek pred sodiščem. V podobnih primerih "poravnava" ni bila vpisana niti v informacijskih listih, ki so jih izdajali lokalni organi.
17. Po obravnavanem obdobju je zakon z dne 17. julija 1975 o računovodstvu in letnih računovodskih izkazih podjetij (24. člen) v eni točki spremenil zakon 1945-1971 (4. odst. 4. člena), vendar so vse zgoraj navedene ali povzete določbe ostale nespremenjene, zlasti 11. člen.
18. Kršitev, ki jo je v tem primeru zabeležil Splošni inšpektorat za gospodarstvo, se je nanašala na ministrski odlok z dne 9. avgusta 1974 o "določitvi drobnoprodajnih cen govejega in svinjskega mesa" (8. odstavek zgoraj). Odlok je začel veljati 14. avgusta 1974, sprejet pa je bil na podlagi zakona 1945-1971. Kot številni predhodni odloki je hotel zaustaviti rast cen izdelkov, ki so bile hudo breme za družinske proračune in uradni indeks cen.
2. člen se je nanašal na svinjsko meso. 1. odstavek tega člena je nalagal trgovcem na drobno, ki so svoje podjetje ustanovili pred 1. novembrom 1972 - kot tudi pritožnik, - da ne smejo preseči "cen, ki so veljale v prvih treh tednih oktobra 1972, povečanih za 10 %". 4. odstavek je določal, da je bilo treba v skladu s 1. odstavkom "do 31. oktobra 1974 veljavne drobnoprodajne cene z davkom na dodano vrednost zmanjšati za 15 %". Kombinacija teh dveh odstavkov je pomenila, da so se cene znižale za 6,5 % v primerjavi z ravnjo iz oktobra 1972.
Vendar pa je 3. člen vseboval omilitev. Trgovci na drobno, "ki so lahko dokazali, da njihova trgovska marža ne znaša 22 BEF" za kilogram, so lahko v skladu s 1. odstavkom "zaračunavali drugačne cene, kot cene, ki izhajajo" iz 2. člena, "vendar ne da bi presegli ta znesek marže". V 2. odstavku je bilo navedeno, kaj je treba razumeti pod "trgovsko maržo": to je razlika med "povprečnimi ponderiranimi prodajnimi cenami brez davka na dodano vrednost" in "povprečnimi ponderiranimi nakupnimi cenami", te cene pa so opredeljene v 3. in 4. odstavku. 2. odstavek ni vključeval določb za mesarje - teh je bilo malo, približno 2 %, - ki so tako kot g. Deweer kupovali žive živali.
V skladu s 7. členom so se kršitve odloka z dne 9. avgusta 1974 "iskale, ugotavljale, preganjale in kaznovale v skladu z določbami II. in III. poglavja" zakona 1945-1971. 11. člen, ki je bil uporabljen v pritožnikovem primeru, je bil vključen v III. poglavje.
19. Pravni pregoni, sproženi zaradi nepoznavanja odloka z dne 9. avgusta 1974, so se v številnih primerih končali z oprostilno sodbo. Večina pristojnih sodišč je kot razlog za svojo sodbo navedla nezakonitost odloka; pri tem so sodišča ravnala v skladu s 107. členom ustave, ki se glasi: "Sodišča uporabljajo odloke in splošne, regionalne in lokalne predpise, samo če so v skladu z zakoni". Sprva so tožilstva vlagala prizive, vendar brez uspeha, kasneje so to opustila.
Nekatera sodišča so našla drugo rešitev: v primeru, ko se je obdolženec skliceval na nezdružljivost odloka s pravom Skupnosti, so Sodišču Evropskih skupnosti zastavila vprašanje za predhodno odločanje na podlagi 177. člena Pogodbe o EGS; zaradi razlogov, ki so bili predmet spora pred Komisijo, Sodišče o tem ni odločalo.
20. Vladni svet je v zadevi, ki jo je 14. oktobra 1974 vložil mesar-trgovec s svinjskim mesom, razglasil, da je odlok z dne 9. avgusta 1974 v nasprotju z načelom enakosti Belgijcev pred zakonom (6. člen ustave): "občutno razlikovanje" trgovcev na drobno, glede na to, kdaj so ustanovili svoje podjetje, ne more biti upravičeno "ne iz tehničnih razlogov, ne zaradi zahtev splošnega gospodarskega interesa". Torej je 31. maja 1978 Vladni svet razveljavil ta odlok (Ghekiere v. Belgija).
Štiri podobne predhodne odloke iz let 1970 in 1971 je 5. julija 1973 doletela ista usoda (Belgijsko nacionalno združenje mesarjev in trgovcev s svinjskim mesom (Fédération nationale des bouchers et charcutiers de Belgique) v. Belgija).
21. Odlok z dne 9. avgusta 1974 je bil spremenjen 7. oktobra 1974, 29. oktobra 1974, 13. novembra 1974 in 12. februarja 1975, razveljavljen je bil 27. marca 1975. Odlok, ki ga je nadomestil na ta datum in ki je začel veljati 11. aprila 1975, je vseboval - tako kot odloka z dne 7. oktobra in 13. novembra 1974 - posebne določbe za trgovce na drobno, ki kupujejo žive živali (zadnja alineja 4. odst. 3. člena). Odlok iz marca 1975 je bil predmet zahteve za predhodno odločanje, ki jo je sodišče prve stopnje iz Neufchâteauja naslovilo na Sodišče Evropskih skupnosti. Slednje je o njem odločilo 29. junija 1978 (Kraljevi tožilec v. P. Dechmann, zadeva št. 1954/77, Recueil 1978, str. 1573-1595).
22. Zainteresirani je v pritožbi na Komisijo z dne 6. februarja 1975 izpodbijal 11. člen zakona 1945-1971 in način, kako ga je kraljevi tožilec iz Leuvena uporabil v njegovem primeru: v pritožbi v glavnem zaradi naložene poravnalne denarne kazni in zaradi pritiska, da bodo začasno zaprli njegovo prodajalno, je navedel vse tri odstavke 6. člena (1., 2. in 3. odst. 6. člena) Konvencije.
V obvestilu iz 2(b) odst. 42. člena poslovnika Komisije (z dne 18. maja 1976) je Komisija uradno pozvala Vlado, naj upošteva 1. člen Protokola št. 1 (P1-1) v svojih pisnih stališčih o dopustnosti; kasneje se je g. Deweer še bolj oprl na to "dopolnilno" določbo.
23. Komisija je pritožbo razglasila za sprejemljivo 10. marca 1977. V poročilu z dne 5. oktobra 1978 je navedla soglasno mnenje:
- da je "kombinirana uporaba [...] postopkov za poravnavo in začasnega zaprtja prodajalne" kršila pravico, ki jo pritožniku zagotavlja 1. odst. 6. člena (6-1. člen) Konvencije, to je pravico do poštenega sojenja v kazenskih zadevah";
- da "odločitev o začasnem zaprtju" "sama po sebi" ni "kršila načela domnevne nedolžnosti", določenega z 2. odst. 6. člena (6-2. člen), in tudi ne 1. člena Protokola št. 1 (P1-1);
- da ni bilo treba "obravnavati zadeve po 3. odst. 6. člena (6-3. člen)".
Poročilo vključuje eno ločeno mnenje.
G. Deweer je na podlagi 50. člena (50. člen) Konvencije pri Komisiji vložil zahtevek za 100.000 BEF odškodnine.
ZAKLJUČNA IZVAJANJA PRED SODIŠČEM
24. Na obravnavi 27. septembra 1979 je Vlada predstavila naslednje zaključke:
da je bila vložena pritožba pri Komisiji, ne da bi bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva in da zato pritožba ni dopustna;
da je pritožba brezpredmetna, ker je belgijski Vladni svet razveljavil odlok, ki je bil podlaga za kršitev in za odločbe, na katere se nanaša pritožba, torej o tem ni treba odločati, zato je treba zadevo izbrisati s seznama;
kot podrejeni nadomestni argument,
da odločbe, na katere se nanaša pritožba, niso v nasprotju z obveznostmi Belgije, ki izhajajo iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in zlasti iz njenega 6. člena (6. člen) in iz 1. člena prvega dodatnega protokola (P1-1), zato pritožba ni utemeljena;
kot podrejeni nadomestni argument,
da je razveljavitev odloka, ki je bil podlaga za kršitev, ter da bo povračilo poravnalne denarne kazni v znesku 10.000 BEF, ki ga je pritožnik plačal 2. oktobra 1974, v smislu 50. člena (50. člen) Konvencije popolnoma izbrisalo posledice odločb, na katere se nanaša pritožba."
Po drugi strani je g. van Hille v imenu dedinj pritožnika omejil začetni zahtevek za pravično zadoščenje (na koncu 23. odstavka zgoraj)
- "z materialnega vidika" na "povračilo neupravičeno plačane denarne kazni v znesku 10.000 belgijskih frankov" in 800 francoskih frankov potnih stroškov in stroškov bivanja, ki so nastali zaradi obravnave pred Komisijo 9. decembra 1977;
- "v zvezi z nepremoženjsko škodo" na ugotovitev Sodišča, da so bile kršene pravice g. Deweerja."
A. Ugovor o neizčrpanosti notranjih pravnih sredstev
1. Pristojnost Sodišča in prekluzija
25. Vlada je menila, da je bila pritožba nedopustna, ker niso bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva. Sodišče je pristojno, da odloča o podobnih predhodnih ugovorih, če jih je tožena država najprej sprožila pred Komisijo "kolikor so to omogočale njihova narava in okoliščine" (sodba De Wilde, Ooms in Versyp z dne 18. junija 1971, serija A št. 12, str. 29-31, 47.-55. odstavek).
26. Vlada navaja kot argument, da g. Deweer
- ni vložil tožbe za razveljavitev odloka z dne 9. avgusta 1974 pri Vladnem svetu;
- ni vložil tožbe za povračilo plačanih zneskov in odškodnino;
- ni sprožil postopka za revizijo v kazenski zadevi;
Vlada je v pisnih stališčih o dopustnosti iz leta 1976 pred Komisijo že navajala neuveljavljanje prvih dveh sredstev (ista sodba, loc. cit.).
V zvezi s tretjim postopkom je Vlada v svojem obrambnem govoru o vsebini spora 9. decembra 1977 trdila, da bi pritožnik imel to možnost, če bi Vladni svet razveljavil odlok z dne 9. avgusta 1974 (str. 24 zapisnika). V resnici se Vlada ni zagovarjala, da pravna sredstva niso bila izčrpana, kajti okoliščine temu niso bile naklonjene; v tistem času morebitna razveljavitev se je uresničila šele 31. maja 1978, v trenutku, ko so posvetovanja o zadevi tekla že več kot šest mescev in ko ni bilo več možno ponovno odpreti razprave (20. odstavek zgoraj in Priloga I k poročilu Komisije). Zato ni prišlo do prekluzije.
Vendar pa Vlada ni nikdar navedla, katera so "druga pravna sredstva", ki jih je omenjala na obravnavi 27. septembra 1979. Gotovo pred Sodiščem navaja - in je navajala pred Komisijo (str. 21 vloge s septembra 1977) - da bi g. Deweer, celo ne da bi čakal na začetek kazenskega pregona, lahko "sprožil [...] postopek za povračilo škode, ki je nastala zaradi začasnega ali predolgega zaprtja prodajalne [...]" in se potrudil "da bi s predlogom za izdajo začasne odredbe dosegel, da bi se prodajalna spet odprla". Vendar pa Vlada izhaja in je izhajala iz predpostavke, ki v tem primeru ni ustrezna, to je, da je prišlo do zaprtja, ker - quod non - pritožnik "ni plačal poravnalne denarne kazni"; predvsem pa se to nanaša na vsebino in ne na 26. člen (26. člen) (52. odstavek spodaj). Če pa država pogodbenica uveljavlja pravilo, da morajo biti izčrpana notranja pravna sredstva, ki je namenjeno predvsem "varovanju nacionalnega pravnega reda", mora dokazati, da obstajajo pravna sredstva, ki jih zadevne osebe niso izčrpale (zgoraj navedena sodba De Wilde, Ooms in Versyp, str. 31 in 33, 55. in 60. odstavek). Če bi Sodišče hotelo določiti, na katera "druga pravna sredstva" misli Vlada, bi preseglo svojo vlogo.
27. Torej je treba preučiti samo utemeljenost naslednjih ugovorov:
- da ni bila vložena tožba za razveljavitev odloka z dne 9. avgusta 1974;
- da ni bila vložena tožba za povračilo plačanih zneskov in odškodnino;
- da ni bil sprožen postopek za revizijo v kazenski zadevi.
a) Tožba za razveljavitev odloka z dne 9. avgusta 1974
28. Komisija je v odločbi z dne 10. marca 1977 o dopustnosti pritožbe ocenila pritožbo, vloženo pri Vladnem svetu, za razveljavitev odloka z dne 9. avgusta 1974, kot neustrezno. Po njenem mnenju to ne bi "odpravilo povodov za pritožbo", kajti pritožnik ni izpodbijal "načela" ministrskega odloka z dne 9. avgusta 1974, to je "podlage za kršitev", ki jo je ugotovil inšpektor Vanderleyden, ampak samo "postopek pregona" (str. 34 poročila)i. Komisija je pred Sodiščem v glavnem enakega mnenja.
Vlada odgovarja, da je g. Deweer v dopisu kraljevemu tožilcu v Leuvenu z dne 3. oktobra 1974 napadel ravno načelo odloka z dne 9. avgusta 1974, ker je napovedal tožbo za njegovo razveljavitev (glej 10. odst. zgoraj). In dodaja, da je bilo to sredstvo "najbolj radikalno, ker je omogočilo" zainteresiranemu, da je zahteval retroaktivno uničenje "podlage za kršitev"; sodbi Vladnega sveta z dne 5. julija 1973 in 31. maja 1978 sta pokazali, kako učinkovito sredstvo je (20. odstavek zgoraj). Vlada meni, da odločitev, da se pred Komisijo izpodbija samo "postopek pregona", ne pomeni, da se zoper odlok ni treba najprej pritožiti v Belgiji.
29. 26. člen (26. člen) Konvencije določa, kar je Sodišče pred kratkim poudarilo, da je treba izčrpati samo sredstva, - ki so hkrati dostopna in ustrezna - povezana z očitano kršitvijo (sodba Airey z dne 9. oktobra 1979, serija A št. 32, str. 11, 19. odstavek). Kršitve, zaradi katerih se je g. Deweer pritožil pri Komisiji in zaradi katerih se pritožujejo njegove dedinje, predstavljajo kršitev pravice do poštenega sojenja (6. člen) (6. člen) in lastninske pravice (1. člen Protokola št. 1) (P1-1); te kršitve naj bi nastale z odločbo z dne 30. septembra 1974 o začasnem zaprtju prodajalne, razen v primeru plačila "denarne kazni" kot prijateljske poravnave.
Vendar pa pooblastila kraljevega tožilca iz Leuvena, čeprav jih je izvajal v zvezi s kršitvijo 4. odst. 2. člena in 1. odst. 3. člena odloka z dne 9. avgusta 1974, niso izhajala iz tega predpisa, zoper katerega je možno vložiti tožbo za razveljavitev v skladu s 14. členom kodificiranih zakonov o Vladnem svetu (lois coordonnées sur le Conseil d'État), ampak iz zakona, zoper katerega se na da vložiti tožbe za razveljavitev, to je iz 1. in 2. odst. 11. člena zakona 1945-1971 (8., 9., 13. in 15. odstavek zgoraj).
V resnici se g. Deweer ni motil glede cilja: pri Komisiji se je pritožil zaradi omenjenega 11. člena, zlasti njegovega 2. odstavka in ne zaradi ministrskega odloka (glej zlasti str. 2 in 17 njegove vloge z julija 1977 o vsebini zadeve). Gotovo je dvome o zakonitosti odloka izrazil že v pismu kraljevemu tožilcu z dne 3. oktobra 1974 (10. odstavek zgoraj), vendar jih v pritožbi ni ponovil.
Ta izbira je za Sodišče obvezna. Ob sklicevanju na 25. člen (25. člen) je pritožnik lahko sam ocenil, za katere ukrepe se lahko predstavi kot njihova žrtev. 26. člen (26. člen) načeloma preprečuje, da bi se pred Komisijo lahko navedel pritožbeni razlog, ki ni bil najprej v postopku notranjega pravnega reda; vendar pa ta člen ne zavezuje zadevne osebe, da mora celotne navedbe, ki jih zagovarja, najprej predložiti pristojnim nacionalnim organom.
V resnici bi tožba za razveljavitev posredno in v daljšem časovnem obdobju (20. odstavek zgoraj) gotovo pripeljala do ugotovitve, da pritožnik glede na 6. člen belgijske ustave ni storil kaznivega dejanja in tako do povračila 10.000 BEF, ki jih je pritožnik plačal. Vendar pa ne bi zagotovila neposredne in hitre zaščite pravic iz 6. člena (6. člen) Konvencije in 1. člena Protokola št. 1 (P1-1). Skratka, taka tožba bi odpravila nekatere posledice sporne odločbe, ne pa razloga zanjo, to je kumulativne uporabe 1. in 2. odst. 11. člena zakona 1945-1971. 26. člen (26. člen) ne gre tako daleč, da bi določal uporabo tako zapletenega sredstva za povračilo; nima togega obsega, kot se zdi, da mu ga pripisuje Vlada (glej smiselno sodbo Stögmüller z dne 10. novembra 1969, serija A št. 9, str. 41, 11. odstavek).
b) Pritožba za povračilo neupravičeno plačanih zneskov in izplačilo odškodnine
30. Po mnenju Komisije je bil zahtevek za povračilo neupravičeno plačanih zneskov in izplačilo odškodnine (1235. in 1382. člen civilnega zakonika) najbrž "negotov", ker "se zdi, da v tem primeru niso bili kršeni belgijski zakoni"; vsekakor bi v informacijskih listih, priloženih h kazenskim spisom (15. odstavek zgoraj), ostala pisna sled očitane "kazenske poravnave", tako da to ne bi bilo učinkovito in zadostno sredstvo (str. 34 poročila)ii.
Vlada odgovarja, da se g. Deweerju zahtevek ni zdel negotov, kajti v pismu kraljevemu tožilcu z dne 3. oktobra 1974 je izjavil, da namerava vložiti tak zahtevek (10. odstavek zgoraj). Po njenem mnenju bi zahtevek imel "resne možnosti" za uspeh, če sodimo po tem, kakšno stališče so imeli Vladni svet in več kazenskih sodišč do zakonitosti odloka z dne 9. avgusta 1974; Vlada trdi, da bi se z zahtevkom izpodbijala "podlaga za kršitev" in njen "postopek pregona", zlasti zaradi kršenja Konvencije.
31. Taka pritožba od Sodišča terja, smiselno, ugotovitve, kakršne je že navedlo v prvi in zadnji alineji 29. odstavka zgoraj. Taka pritožba zlasti ne bi dala pritožniku resnične možnosti, da zagovarja svoj primer pred sodiščem, pristojnim za odločanje o "utemeljenosti" "kazenske obtožbe". Kot so ugotovili že člani Komisije, je plačilo poravnalne denarne kazni ustavilo postopek pred sodiščem (15. odstavek zgoraj). Civilno sodišče bi bilo obveščeno o kazenskem vidiku spora samo posredno; to je Vlada priznala v odgovoru na vprašanje Sodišča.
c) Postopek za revizijo v kazenski zadevi
32. V zvezi s postopkom za revizijo v kazenski zadevi se je treba skupaj s člani Komisije vprašati, če pride v poštev za namene 26. člena (26. člen). Na vsak način 443. in naslednji členi zakonika o kazenski preiskavi, ki urejajo to področje, zadevajo samo pravnomočne obsodbe, vsaj če te člene razumemo dobesedno. Vlada je na to sama opozorila, vendar se ji "zdi možno", da bi se "po analogiji" sklicevali nanje v primeru "poravnalne denarne kazni"; obenem pa dodaja, da kolikor ji je znano, do zdaj tega še nihče ni poskušal. Sodišču ni treba odločati o pravilnosti na prvi pogled tako sporne navedbe, kajti gre za sredstvo, ki v belgijskem pravu velja za izjemno; Sodišče samo ugotovi, da Vlada ni predložila dokaza, ki bi ga morala (26. odstavek zgoraj).
33. Skratka, ugovor, da niso bila izčrpana vsa pravna sredstva, je neutemeljen v vseh treh vejah.
B. Zahteva za izbris s seznama zadev
34. Vlada se sklicuje na sodbo De Becker z dne 27. marca 1962 (serija A št. 4, str. 26, 14. odstavek) in trdi, de je s tem, ko je Vladni svet razveljavil odlok z dne 9. avgusta 1974, pritožba postala brezpredmetna. Zato poziva Sodišče, naj zadevo izbriše s seznama.
35. Sodišče mora zadevo preučiti na podlagi 47. člena Poslovnika; aktualno besedilo člena nosi datum 27. avgust 1974.
36. 1. odstavek se v tem primeru ne uporablja, uporablja se samo, kadar vlagateljica, to je država prijaviteljica, odstopi od zadeve pred Sodiščem (sodba Kjeldsen, Busk Madsen in Pedersen z dne 7. decembra 1976, serija A št. 23, str. 21, 47. odstavek).
37. Brez dvoma 2. odstavek predvideva, da Sodišče lahko ob upoštevanju 3. odstavka izbriše s seznama "zadevo, ki (mu) jo je predložila Komisija", če je "dobilo obvestilo o prijateljski poravnavi, dogovoru ali drugačnem dejstvu, ki lahko prispeva k razsodbi spora". Tukaj ne moremo govoriti ne o "prijateljski poravnavi" ne o "dogovoru", kajti Vlada in pritožnik, oziroma njegove dedinje, niso prišle do formalnega ali drugačnega sporazuma (sodba Luedicke, Belkacem in Koç z dne 28. novembra 1978, serija A št. 29, str. 15, 36. odstavek). Treba je še ugotoviti, ali obstaja kakšno "drugačno dejstvo, ki lahko prispeva k razsodbi spora".
Smrt g. Deweerja gotovo ni tako dejstvo. 14. februarja 1978 so ga. Deweer in njene tri hčere obvestile Komisijo, da je "v njihovem premoženjskem in nepremoženjskem interesu, da se zaključi postopek, ki ga je sprožil njihov oče in mož" (6. odstavek poročila Komisije). Vlada jim tega ne oporeka. Sodišče želi poudariti, da v celoti odobrava ravnanje Komisije v takih slučajih, ki je bilo implicitno potrjeno v tem primeru: kadar pritožnik umre, ko postopek še teče, lahko njegovi dediči načeloma trdijo, da so "žrtve" (1. odst. 25. člena Konvencije) (25-1. člen) očitane kršitve kot pravni nasledniki in v določenih okoliščinah v svojem imenu (24. 5. 1971, vloga št. 4427/70, X v. Zvezna republika Nemčija, Recueil de décisions, št. 38, str. 39; 30. 5. 1975, št. 6166/73, Baader, Meins, Meinhof in Grundmann v. Zvezna republika Nemčija, Odločbe in poročila, št. 2, str. 66; 8.7.1978, št. 7572/76, 7586/76 in 7587/76, Ensslin, Baader in Raspe, ibidem, št. 14, str. 67 in 83). V tem primeru imajo pritožnikova vdova in otroci status pritožnic.
Dejstvo, ki ga Vlada navaja kot argument, je sodba Vladnega sveta, s katero je bil 31. maja 1978 razveljavljen odlok z dne 9. avgusta 1974. Oba dogodka, smrt g. Deweerja (14. januarja 1978) in sodba sta nastopila, preden je Komisija sprejela poročilo (5. oktobra 1978), ki jo omenja na koncu 20. odstavka. Torej je Sodišče poznalo to "dejstvo" že od napotitve spora na Sodišče (14. decembra 1978). Vendar se 2. odstavek 47. člena Poslovnika nanaša, kot izhaja iz besedila, na "sporočilo" o zadevi, ki jo Sodišče že obravnava. Poleg tega bi v najboljšem primeru sodba Vladnega sveta lahko predvsem povzročila povrnitev 10.000 BEF, ki jih je plačal g. Deweer; ni pa mu priznala pravice, ki jo je zahteval v tem primeru, da se brani v kazenskem postopku v skladu z zahtevami 6. člena (6. člen) Konvencije. Zaenkrat "spor" še ni "rešen".
38. Še več, 1. in 2. odst. 11. člena zakona 1945-1971 še veljata (17. odstavek zgoraj) in ju je v vsakem trenutku možno skupaj uporabiti kot v primeru g. Deweerja. Glavni problem zadeve je torej še vedno odprt in presega osebo in interese pritožnika in njegovih dedinj. Zato mora Sodišče v skladu s 3. odst. 47. člena Pravilnika sodišča nadaljevati s preučevanjem primera (glej smiselno zgoraj navedeno sodbo Luedicke, Belkacem in Koç, str. 15, zadnja alineja 36. odstavka in sodbo Irska v. Združeno kraljestvo z dne 18. januarja 1978, serija A št. 25, str. 62, 154. odstavek).
A. Domnevna kršitev 1. odstavka 6. člena (6-1. člen) Konvencije
39. Kot žrtev "naložene poravnalne denarne kazni in pritiska, da bodo začasno zaprli njegovo prodajalno", se je g. Deweer najprej skliceval na 1. odstavek 6. člena (6-1. člen) Konvencije, ki se glasi:
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče."
Komisija meni, da "ponudba za poravnavo in odločitev o zaprtju vsaka posebej" nista v nasprotju s tem besedilom, vendar pa je "kombinirana uporaba" teh dveh postopkov kršila pravico, ki jo to besedilo zagotavlja (49. in 59. člen poročila).
- "da akt, s katerim [...] je bila pritožniku ponujena poravnalna denarna kazen [...] ni bila ‘odločitev' o ‘njegovih civilnih pravicah in obveznostih' niti o ‘kazenskih obtožbah zoper njega', ampak enostavno predlog za prijateljsko poravnavo", ki "ne krši pravice zadevne osebe, da o tem ‘pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče'";
- "da je bil akt, s katerim [...] je kraljevi tožilec iz Leuvena odredil [...] začasno zaprtje pritožnikove prodajalne, samo policijski in varnostni ukrep, da ni imel narave kazni, da njegov namen ni bil odločati o ‘kazenskih obtožbah' niti o ‘civilnih pravicah in obveznostih', da ni prejudiciral morebitne odločitve sodišča o tej temi in da zato ni mogel škodovati pravici zadevne osebe, da o tem odloča ‘pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče'";
- "da ni v Konvenciji [...] ničesar, kar bi prepovedovalo skupno uporabo postopkov za prijateljsko poravnavo in začasno zaprtje".
40. Sodišče se bo omejilo na zadnji problem. V zadevi, ki izhaja iz pritožbe posameznika, se mora Sodišče kolikor je mogoče omejiti na preučevanje vprašanj, ki se odpirajo v konkretnem primeru. Zato mora Sodišče odločati ne o tem, ali sta 1. in 2. odstavek 11. člena zakona 1945-1971 sama po sebi združljiva s Konvencijo, ampak o tem, kako sta delovala v tem primeru, torej o njuni "kombinirani uporabi".
1. Uporaba 1. odstavka 6. člena (6-1. člen) v zadevnem primeru
41. Zdi se, da vprašanje, ali 1. odst. 6. člena (6-1. člen) pride v poštev, ni predmet razprave. Pred Komisijo ni nihče zanikal, da je bil "zoper pritožnika sprožen kazenski postopek"; uporaba 1. odst. 6. člena (6-1. člen) Konvencije naj bi izhajala iz 5., 9. in 11. člena zakona 1945-1971 (52. in 53. odstavek poročila). Na obravnavah se je članom Komisije zdelo "povsem očitno", da se je g. Deweer soočal s "kazensko obtožbo"; Vlada jim ni nasprotovala.
42. V skladu s terminologijo belgijskega notranjega prava pritožnik ni imel statusa obtoženca, ko mu je 30. septembra 1974 pisal kraljevi tožilec; še več, zakon 1945-1971 na koncu 1. odstavka 11. člena določa, da "se ne da predlagati nobene poravnave," potem ko je "obravnavno sodišče [...] obveščeno o kršitvi" (9. in 15. odstavek zgoraj).
Izraz "kazenska obtožba" ("accusation en matière pénale") je "avtonomen"; treba ga je razumeti "v smislu Konvencije" (glej zlasti sodbo König z dne 28. junija 1978, serija A št. 27, str. 29, 88. odstavek), še posebej ker angleško besedilo 1. odst. 6. člena (6-1. člen) - kot tudi 2. odst. 5. člena (5-2. člen) - uporablja besedo "charge", ki ima zelo širok pomen.
V "kazenski" zadevi se "razumni rok" iz 1. odst. 6. člena (6-1. člen) "nujno začne z dnem, ko je oseba obtožena" (sodba Neumeister z dne 27. junija 1968, serija A št. 8, str. 41, 18. odstavek). Torej se ji zgodi, da rok začne teči "pred datumom, ko je bilo obveščeno obravnavno sodišče, to je ‘sodišče', pristojno za odločanje o [...] ‘obtožbah'" (sodba Golder z dne 21. februarja 1975, serija A št. 18, str. 15., 32. odstavek). V sodbah Wemhoff in Neumeister z dne 27. junija 1968 in v sodbi Ringeisen z dne 16. julija 1971 so kot začetek veljali datum odvzema prostosti, datum, ko je bila oseba obdolžena in datum začetka predhodne preiskave (serija A št. 7. str. 26-27, 19. odstavek; št. 8, str. 41, 18. odstavek, št. 13, str. 45, 110. odstavek).
43. V tem primeru oseba ni bila obdolžena in ji ni bila odvzeta prostost. Pregled, ki ga je v prodajalni g. Deweerja opravil g. Vanderleyden, je bil del rednega preverjanja spoštovanja zakonov in predpisov o gospodarskem življenju v državi (uradna izjava "projustitia" z dne 18. septembra 1974: "toezicht op de wets - en reglementsbeschikkingen betreffende ‘s Lands economisch leven"); pregled torej ni sodil v okvir kazenskega pregona. Uradni dopis "projustitia" z dne 18. septembra 1974 je bil posredovan kraljevemu tožilcu "v vednost in uporabo", "voor kennisgeving en beschikking" (8. in 12. odstavek zgoraj). O nadaljevanju je presodil tožilec. V pismu 30. septembra 1974 je ponudil zadevni osebi - in jo obenem obvestil o zaprtju prodajalne - sredstvo, da se "izogne pregonu", to je plačilo zneska 10.000 BEF. Plačilo, ki je bilo izvršeno 2. oktobra, je ustavilo postopek pred sodiščem, ki še ni bil sprožen (1. odst. 11. člena zakona 1945-1971, 9.-11. in 15. odstavek zgoraj).
44. Zaradi izrednega pomena, ki ga ima pravica do poštenega sojenja v demokratični družbi (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Airey, str. 12-13, 24. odstavek), se Sodišče nagiba k "vsebinskemu" in ne "formalnemu" razumevanju "obtožbe" iz 1. odst. 6. člena (6-1. člen). To nalaga Sodišču, da ne gleda samo zunanjega izgleda, ampak da preuči stvarnost spornega postopka.
45. V tem duhu prinese pojasnila preučevanje ustreznih določb belgijske zakonodaje (12.-15. odstavek zgoraj). Zakon 1945-1971 izhaja iz odloka-zakona, ki je bil objavljen med drugo svetovno vojno, v času pomanjkanja, omejitev in "črnega trga". Z vrsto energičnih ukrepov je uredil "zatiranje kršitev zakonodaje o preskrbi v državi." Ko se je vrnilo izobilje, je bila strogost odloka-zakona omiljena in njegov naslov spremenjen, vendar se tudi v obstoječem besedilu čuti njegov izvor. Na to kaže uporabljeno besedišče. Tako so v 1. in 2. odst. 11. člena, ki je podlaga za sporno odločbo kraljevega tožilca iz Leuvena, uporabljeni izrazi kot "kršitelj, storilec kaznivega dejanja" ("contrevenant") in "kršitev, kaznivo dejanje" ("infraction"). Poleg tega, so za osebe, ki ne upoštevajo odloka, sprejetega v skladu s I. poglavjem zakona, kakršen je odlok z dne 9. avgusta 1974, predvidene kazni iz 9. člena: zaporna kazen, denarna kazen, zaplembe, odredba sodnika o zaprtju prodajalne, objava sodbe. Ponudba "poravnave" z dne 30. septembra 1974 je delovala kot nadomestilo za vsaj nekatere od teh kazni. Če bi pritožnik zavrnil ponudbo, bi spremna odločitev o začasnem zaprtju začela veljati in bi v skrajnem primeru veljala do "datuma, ko se bo (bi) odločalo o kršitvi" (2. odst. 11. člena), če bi kljuboval tej odločitvi, bi tvegal zaporno in denarno kazen (skupaj 5(b) odst.9. člena in 2. odst. 11. člena)
V uradni izjavi "pro-justitia" z dne 18. septembra 1974 je zapisano, da g. Deweer "krši" ("in overtreding") 4. odst. 2. člena in 1. odst. 3. člena odloka z dne 9. avgusta 1974 (8. odstavek zgoraj). V odločbi z dne 30. septembra je tudi kraljevi tožilec iz Leuvena navedel "kršitev" ("een inbreuk"), vendar pa je ocenil, da ni treba zahtevati zaporne kazni ("dat geen hoofdgevangenisstraf dient gevorderd te worden ter beteugeling van gezegd misdrijf"), poudaril pa je resnost kršitve. V pismu z istega dne je tožilec posebej opozoril zadevno osebo na "stroge kazni" ("strenge straffen"), ki jih je zakon določal za neupoštevanje odredbe za zaprtje (9. odstavek zgoraj).
Ta odredba je bila, kot je Vlada jasno dala vedeti, "del običajnega postopka pred sodiščem zaradi kršitve, ugotovljene pri g. Deweerju." Bila je uvod v "sodni pregon", ki ga je kraljevi tožilec nameraval sprožiti, če bi "storilec kaznivega dejanja" zavrnil "prijateljsko poravnavo".
Še več, Vlada vztraja pri "izpovedi" pritožnika pred inšpektorjem Vanderleydenom, pri "priznanju pri samem dejanju". Po njenem mnenju je zainteresirani s tem, ko je privolil v "plačilo poravnalne denarne kazni", to je "neke vrste nadomestila za njegovo graje vredno ravnanje", priznal "krivdo", "mogoče ne eksplicitno, vendar pa v bistvu stvari" (str. 34 zapisnika z obravnav pred Komisijo 9. decembra 1977).
Na vsak način je plačilo take kazni, tudi če ni veljala za kazen v ožjem pomenu besede, povzročilo vpis v informacijske liste, ki so jih pripravljale občine in so bili vključeni v kazenske spise (15. odstavek zgoraj).
46. Z vidika Konvencije je kazenski vidik zadeve nedvoumen in izhaja iz svežnja skladnih podatkov. Za potrebe 1. odst. 6. člena (6-1. člen) se "obtožba" lahko opredeli kot uradno obvestilo, ki ga izda pristojni organ, o očitanem kaznivem dejanju. V več odločbah in mnenjih Komisije se pojavlja ta pomen, ki se zdi precej soroden "resnim posledicam za položaj" osumljenca, (zadeva Neumeister, serija B št. 6. str. 81; zadeva Huber proti Avstriji, Annuaire de la Convention, vol. 18, str. 357, 67. odstavek; zadeva Hätti proti Zvezni republiki Nemčiji, ibidem, vol. 19, str. 1065, 50. odstavek itd.). V teh okoliščinah Sodišče ocenjuje, da je bila zoper pritožnika 30. septembra 1974 podana "kazenska obtožba".
47. V skladu z zadnjim stavkom je torej 6. odstavek (6. odstavek) veljal v celoti. Sodišče ni dolžno ugotavljati, ali pride v poštev tudi 1. odstavek (6-1. člen) zaradi oporekanja "civilnih pravic in obveznosti", v tem primeru vprašanje ne prinaša koristi (glej smiselno sodbo Engel in drugi z dne 8. junija 1976, serija A št. 22, str. 36-37, 87. odstavek).
2. Uporaba 1. odstavka 6. člena (6-1. člen) v zadevnem primeru
48. Po 1. odst. 6. člena (6-1. člen) je imel g. Deweer "pravico do poštenega sojenja" (zgoraj navedena sodba Golder, str. 18, 36. odstavek) pred "neodvisnim in nepristranskim z zakonom ustanovljenim sodiščem", ki bi poslušalo njegove razloge in odločilo o "obtožbi" ("bien-fondé de l'accusation"). Sodišče opozarja, da francoski izraz "bien-fondé" pokriva pravno in vsebinsko utemeljenost obtožbe (zgoraj navedena sodba Delcourt, str. 14). Pred sodniki bi se pritožnik, tako kot se je pred g. Vanderleydenom, lahko skliceval na to, da je ravnal v dobri veri ali na dodatne stroške, ki jih imajo mesarji, ki kupujejo žive živali (8. odstavek zgoraj), lahko pa bi se celo zagovarjal, da je odlok z dne 9. avgusta 1974 neustaven ali nezdružljiv s predpisi Skupnosti (19.-20. odstavek zgoraj). Za povrh bi lahko izkoristil jamstva iz 2. in 3. odst. 6. člena (6-2. in 6-3. člen).
49. "Pravica do sodišča", ki je del pravice do poštenega sojenja, ni nič bolj absolutna v kazenskih kot v civilnih zadevah. Ima svoje omejitve, za katere sta v 58. odstavku poročila Komisije navedena dva primera (ko je zadeva rešena in ko se ustavi sodni postopek zaradi pomanjkanja dokazov), vendar ni naloga Sodišča, da o tem sestavi splošno teorijo (glej smiselno zgoraj navedeno sodbo Golder, str. 18-19, 36. in 38.-39. odstavek).
Kljub temu v tem primeru ne gre za tako omejitev. G. Deweer se je s plačilom 10.000 BEF, ki ga je "zahteval" kraljevi tožilec iz Leuvena v okviru prijateljske poravnave (9. odstavek zgoraj), odpovedal temu, da bi o njegovi zadevi odločalo sodišče.
V notranjih pravnih sistemih držav pogodbenic se taka odpoved pogosto pojavlja v civilnih zadevah, zlasti kot arbitražne klavzule v pogodbah, v kazenskih zadevah pa med drugim kot denarne kazni kot prisilna poravnava (amendes de composition). Odpoved, ki ima očitne prednosti za zainteresirane in za pravosodno upravo, ni v nasprotju z načelom Konvencije; v tej točki Sodišče soglaša s Komisijo (55.-56. odstavek poročila; odločba z dne 5. 3. 1962, vloga št. 1197/61, X v. Zvezna republika Nemčija, Annuaire de la Convention, vol. 5, str. 95-97).
"Pravica do sodišča" ima v demokratični družbi prevelik pomen (44. odstavek zgoraj), da bi jo posameznik lahko izgubil, ker je sprejel poravnavo izven sodnega postopka. Na področju, ki zadeva javni red držav članic Sveta Evrope, zahteva ukrep ali rešitev, ki naj bi kršil 6. člen (6. člen), zelo natančen nadzor (glej v zvezi s 5. členom (5. člen) zgoraj navedeno sodbo De Wilde, Ooms in Versyp, str. 36, 65. odstavek). Sodišče ve, kako odločno so na podlagi 8. člena ustave in 6. člena (6. člen) Konvencije belgijska sodišča kaznovala nespoštovanje "pravice do sodišča" v zasebnih pravnih razmerjih (glej na primer bruseljsko civilno sodišče, 23. 11. 1967, Journal des Tribunaux 1967, str. 741; prim. kasacijsko sodišče, 1. 6. 1966, s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca Mahauxa, Pasicrisie 1966, I, str. 1249-1250 in 1251-1252). Vsaj enako pozornost pa je treba nameniti primeru, ko "obtoženec" izpodbija poravnavo, s katero je bil ustavljen postopek pred sodiščem. Eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni je vsekakor odsotnost prisile; to zahteva mednarodni instrument, ki temelji na ideji prevlade pravice in svobode (zgoraj navedena sodba Golder, str. 16-17, 34. odstavek). Tudi v tem se Sodišče pridružuje mnenju Komisije.
50. Komisija v 57. odstavku poročila navaja mnenje, da je v tem primeru obstajala prisila: pritožnik se je odpovedal jamstvu iz 1. odst. 6. člena (6-1. odstavek) samo "zaradi grožnje resne škode", ki bi jo utrpel zaradi zaprtja prodajalne.
51. a) Za Vlado je ponudba za "poravnavo", naslovljena na g. Deweerja 30. septembra 1974, v pravnem smislu enostaven "predlog za prijateljsko poravnavo", ki bi ga lahko tudi zavrnil. "S tem ko je plačilo sprejel in ga 2. oktobra tudi izvršil", naj bi se "za relativno nizek znesek izognil tveganju, da bi bil obsojen na hujšo kazen, kot je poravnalna denarna kazen," in "ki jo v skrajnem primeru lahko spremlja sodno zaprtje podjetja" (5. odstavek 9. člena zakona 1945-1971, 13. odstavek zgoraj).
Po njenem mnenju naj bi bilo sklepanje Komisije nedosledno. Medtem ko je v 57. odstavku poročila zapisano, da postopek, kakršen je bil uporabljen v tem primeru, krši Konvencijo, ker vključuje prisilo, pa 55. in 59. odstavek priznavata zakonitost "poravnav" v kazenskih zadevah. V določenem smislu naj bi poravnave "vedno vsebovale določeno ‘prisilo' in grožnjo bolj ali manj ‘resne' škode": postopek pred sodiščem naj bi "za večino oseb," proti katerim je bil uveden "ali bi lahko bil uveden," predstavljal "nekaj, česar se je treba bati" in v številnih primerih tudi "zadostno grožnjo, da so se odpovedali" temu, da bi o njihovi zadevi odločalo sodišče.
b) Sodišče ugotavlja, da morebiten nastop pred kazenskim sodnikom gotovo spodbudi številne "obtožence", da so bolj prilagodljivi, vendar pa tak pritisk nanje ni nezdružljiv s Konvencijo: ta državam pogodbenicam načeloma dovoljuje, da svobodno določijo, katera neobičajna uresničevanja pravic, ki jih ščiti Konvencija, veljajo za kazniva dejanja in se kot taka tudi preganjajo, če države pri tem upoštevajo zahteve 6. in 7. člena (6. člen, 7. člen) (zgoraj navedena sodba Engel in drugi, str. 34, 81. odstavek).
Sicer pa se zainteresirani najbrž ni bal takega pregona, saj bi se lahko končal z oprostilno sodbo, ne glede na to ali bi na Sodišče Evropskih skupnosti naslovili vprašanje za predhodno odločanje ali ne (19.-20. odstavek zgoraj). "Prisila", ki jo je očital zainteresirani, se je nahajala drugje, v odredbi za zaprtje z dne 30. septembra 1974.
Ta odredba bi morala začeti veljati oseminštirideset ur po uradnem obvestilu o odločitvi kraljevega tožilca; lahko bi veljala vse do datuma, ko bi pristojno sodišče odločalo o kršitvi (2. odst. 11. člena in 5(b) odst. 9. člena zakona 1945-1971; 13. odstavek zgoraj). Medtem, to lahko pomeni dva meseca, bi bil pritožnik ob prihodke iz poklicne dejavnosti; izpostavljen bi bil tveganju, da bi moral osebju še naprej izplačevati prejemke in da bi medtem izgubil nekatere stranke (str. 2, 7, 46, 47 in 49 zapisnika razprav pred Komisijo 9. decembra 1977; zapisnik obravnav z dne 27. septembra 1979, odgovor odvetnika pritožnic na tretje vprašanje Sodišča). Zato bi lahko utrpel precejšnjo škodo.
V resnici je kraljevi tožilec iz Leuvena ponudil g. Deweerju sredstvo, s katerim bi se izognil nevarnosti: plačilo 10.000 BEF v okviru "prijateljske poravnave" (9. odstavek zgoraj). To je bilo veliko manjše zlo. Kot Vlada upravičeno navaja, je navedeni znesek komaj presegel spodnjo mejo - 3.000 BEF - "zakonsko določene denarne kazni", medtem ko bi v skladu s 1. odst. 11. člena zakona 1945-1971 znesek lahko presegel zgornjo mejo, to je 30.000.000 BEF (13. in 15. odstavek zgoraj). Zato je, kot so ugotovili člani Komisije, med obema možnostma, ki sta bili ponujeni pritožniku, obstajalo "očitno nesorazmerje". "Relativna nizkost" zahtevanega zneska v resnici škoduje argumentu Vlade, ker je zato pritisk odredbe za zaprtje še večji. Zaradi nizkega zneska ni čudno, da je zainteresirani podlegel.
52. Vlada je pripravila drugi ugovor, ki je povezan z vsebino in ne z dopustnostjo zadeve (odstavek 26 zgoraj). Po njenem mnenju bi g. Deweer lahko zavrnil "prijateljsko poravnavo" in se odzval na odločitev kraljevega tožilca s "postopkom za povračilo škode, ki je nastala zaradi zaprtja prodajalne" ali zaradi "predolgega zaprtja" in "s predlogom za izdajo začasne odredbe" dosegel, da bi "se prodajalna spet odprla" (44. odstavek poročila Komisije).
a) V zvezi z zadnjo točko Vlada navaja 584. člen belgijskega sodnega zakonika (code judiciaire), "določbo, ki ima izjemen razpon" uporabe, čeprav se ji zdi, da se do sedaj še nihče ni skliceval nanjo v podobnih primerih. "Predsednik prvostopenjskega sodišča začasno odloči o primerih, za katere oceni, da so nujni, v vseh zadevah, razen v zadevah, ki niso v pristojnosti sodišča."
Člani Komisije ne verjamejo, da bi bil o "začasnem ukrepu, ki ga je izdalo tožilstvo" sprejet drug "začasni ukrep", ki bi ga izdal civilni sodnik in bi bil v nasprotju s prvim ukrepom, še posebej, ker je treba v Belgiji v civilnem postopku počakati na izid kazenskega postopka ("le pénal tient le civil en état").
Sodišče se pridružuje tem dvomom in dodaja še svoje razmišljanje. Vlada sama opozarja, da "predlog za izdajo začasne odredbe običajno spremlja glavni zahtevek" in da v skladu s 1039. členom sodnega zakonika "odredbe o začasnih ukrepih ne vplivajo na glavni zahtevek". Vendar Sodišče ne vidi, katero sodišče, ki bi obravnavalo "glavni zahtevek", bi lahko odpravilo s
