| HUDOC številka | 4451/70 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | GOLDER |
| Tožena država | Velika Britanija |
| Številka vloge | |
| Objavljeno v | A 18 |
| Sestava sodišča | Plenarno sodišče |
| Datum vložitve tožbe | 27.09.1973 |
| Datum sodbe | 21.02.1975 |
| Obravnavani členi | 6-1; 8; 41 |
| Izrek sodbe | |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Civilne pravice in obveznosti; Poštena obravnava; Vmešavanje; Nujno v demokratični družbi; Predpisano z zakonom; Preprečevanje kriminala; Preprečevanje neredov; Javna obravnava; Razumen rok; Spoštovanje pisemske tajnosti; Spoštovati sodbo |
SODIŠČE (PLENARNO)
ZADEVA GOLDER proti ZDRUŽENO KRALJESTVO
je Evropsko sodišče za človekove pravice na podlagi 48. pravila Poslovnika sodišča odločalo na plenarnem zasedanju, v sestavi naslednjih sodnikov:
g. G. Balladore Pallieri, predsednik,
g. W. J. Ganshof van der Meersch,
in tudi g. M.-A. Eissen, vodja sodne pisarne in g. J.F. Smyth, namestnik vodje sodne pisarne,
1. Zadevo Golder je Sodišču predložila vlada Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju "vlada"). Zadeva je zasnovana na pritožbi proti Združenemu kraljestvu, ki jo je pri Evropski komisiji za človekove pravice (v nadaljevanju "Komisija") v skladu s členom 25 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) vložil državljan Združenega kraljestva Sidney Elmer Golder. Prijava je bila prvič vložena leta 1969; dopolnjena aprila leta 1970 in registrirana pod št. 4451/70. Poročilo Komisije v zadevi , sestavljeno v skladu s členom 31 Konvencije, je bilo dne 5. julija 1973 poslano Odboru ministrov Sveta Evrope.
2. Vlada je vložila pritožbo v skladu s členom 48 Konvencije v sodni pisarni Sodišča dne 27. septembra 1973 v trimesečnem roku, ki je določen v odstavku 1 člena 32 in 47 (čl. 32/1, čl. 47). Namen pritožbe je predložiti zadevo za odločitev Sodišča. Vlada na tem mestu izrazi nestrinjanje z mnenjem, ki ga je Komisija izrazila v poročilu in z njenim načinom razlage Konvencije.
3. Vodja sodne pisarne je dne 4. oktobra 1973 prejel od tajništva Komisije petindvajset kopij poročila.
4. Dne 9. oktobra 1973 je takratni predsednik Sodišča ob prisotnosti vodje sodne pisarne z žrebom izbral imena petih od sedmih sodnikov, ki se pozovejo kot člani senata, sir Humprey Waldock, izvoljeni sodnik britanske nacionalnosti in g. G. Balladore Pallieri, podpredsednik sodišča, sta po uradni dolžnosti člana v skladu s členom 43 (čl. 43) Konvencije in 3(b) odstavkom 21. pravila Poslovnika sodišča, v tem zaporedju. Izbrani sodniki so bili g. R. Cassin, g. R. Rodenbourg, g. A. Favre, g. T. Vilhjálmsson in g. W. Ganshof van der Meersch (člen 43 Konvencije in odstavek 4 21. pravila ) (čl. 43). Predsednik je hkrati z žrebom izbral imena nadomestnih sodnikov (odstavek 4 21. pravila).
G. Balladore Pallieri je v skladu z odstavkom 5 21. pravila prevzel funkcijo predsednika senata.
5. Predsednik senata je s pomočjo vodje sodne pisarne preveril stališča zastopnika vlade in predstavnikov Komisije o uporabi postopka. Z odredbo z dne 12. oktobra 1973 je odločil, da mora vlada vložiti memorandum v roku, ki se izteče dne 31. januarja 1974, predstavniki pa so upravičeni vložiti memorandum v odgovor v roku dveh mesecev po prejemu memoranduma vlade. Predsednik senata je tudi dal vodji sodne pisarne navodila, da od predstavnikov zahteva, da Sodišču predložijo glavno dokumentacijo, ki je navedena v poročilu. Sodna pisarna je te dokumente prejela 17. oktobra.
Predsednik je kasneje odobril podaljšanje dovoljenega roka do 6. marca 1974 za zastopnika vlade in do 6. junija ter nato 26. julija za predstavnike (odredbe z dne 21. januarja, 9. aprila in 5. junija 1974). Memorandum vlade je sodna pisarna prejela dne 6. marca 1974 in memorandum Komisije - s priloženimi ugotovitvami pooblaščenca pritožnika - dne 26. julija.
6. Senat je dne 7. maja 1974 zasedal na nejavni seji. Sir Gerald Fitzmaurice, ki je bil januarja 1974 izvoljen kot član Sodišča na mesto sir Humprey Waldocka, je svoje mesto na Sodišču zasedel kot izvoljeni predsednik britanske nacionalnosti (člen 43 Konvencije in odstavek 3 2. pravila) (čl. 43).
Istega dne je senat "upoštevajoč, da (je) zadeva sprož(il)a resna vprašanja, ki zadevajo razlago Konvencije", v skladu z 48. pravilom odločil nemudoma odstopiti pristojnost plenumu sodišča.
Novi predsednik sodišča, g. Balladore Pallieri, je prevzel funkcijo predsednika.
7. Predsednik je z odredbo z dne 6. avgusta 1974 po posvetovanju z zastopnikom vlade in predstavniki Komisije odločil, da se ustna zaslišanja pričnejo dne 11. oktobra.
8. Javne obravnave so bile dne 11. in 12. oktobra 1974 v Human Rights Building v Strasbourgu.
g. P. Fifoot, pravni svetovalec,
Urad za zunanje zadeve in Britansko zvezo držav, advokat
sir Francis Vallat, K.C.M.G., Q.C., profesor mednarodnega prava,
King's College, London; nekoč pravni svetovalec Urada za zunanje
g. G. Slynn, Q.C., zapisnikar Hereforda, svetovalec,
sir William Dale, K.C.M.G., nekoč pravni svetovalec
Urada za britansko zvezo držav,
g. R. M. Morris, predstojnik, Ministrstvo za notranje zadeve, svetovalci;
g. G. Sperduti, glavni zastopnik,
g. T. Opsahl in g. K. Mangan, zastopnika in
g. N. Tapp, Q.C., ki je pred Komisijo zastopal tožnika, pomoč predstavnikom
v skladu z drugim stavkom 29. pravila.
Sodišče je poslušalo izjave g. P. Fifoota, sir Francisa Vallata in g. G. Slynna v imenu vlade in g. G. Sperdutija, g. T. Opsahl in g. N. Tappa v imenu Komisije in njihove odgovore na vprašanja Sodišča in nekaterih sodnikov.
Na obravnavah je vlada Sodišču predložila določene dokumente.
9. Dejstva zadeve bi lahko povzeli tako.
10. Gospod Sidney Elmer Golder, državljan Združenega kraljestva, rojen leta 1923, je bil v Združenem kraljestvu leta 1965 zaradi nasilnega ropa obsojen na 15 let zaporne kazni. Golder je leta 1969 prestajal kazen v zaporu Parkhurst na otoku Wight.
11. Na večer dne 24. oktobra 1969 je na rekreacijskem področju zapora, kjer se je Golder nahajal, nastal resni nemir.
Gospod Laird, uslužbenec zapora, ki je bil prisoten in ranjen pri dušenju nemira, je dne 25. oktobra podal izjavo, v kateri je identificiral svoje napadalce in kjer je navedel: "Frazer je kričal... in Frape, Noonan in drugi zapornik, ki ga poznam na pogled, mislim, da se imenuje Golder... so me močno udarjali."
12. Golder je bil 26. oktobra skupaj z drugimi zaporniki osumljen sodelovanja pri nemirih in ločen od glavnega dela zapornikov. Policijski uslužbenci so 28. in 30. oktobra zaslišali Golderja. Na drugem izmed teh zaslišanj je bil obveščen, da se domneva, da je napadel policijskega uslužbenca; opozorili so ga, da "bodo dejstva poročali tako, da bi se lahko ugotovilo, ali bo ali ne bo preganjan zaradi napada na policijskega uslužbenca in povzročitve telesne poškodbe.
13. Golder je 25. oktobra in 1. novembra pisal svojemu članu Parlamenta in 4. novembra 1969 upravniku policije o nemiru 24. oktobra in nepravičnih strogostih, ki so bile posledice nemira; guverner zapora je ta pisma ustavil, ker Golder ni zadeve najprej predložil za to pooblaščenim organom.
14. Laird je v drugi izjavi 5. novembra 1969 predhodno izjavo pojasnil tako:
"Ob omembi zapornika Golderja sem rekel, "mislim, da je bil Golder", ki je bil prisoten s Frazerjem, Frapeom in Noonanom, ko so me slednji trije napadali."
"Če je bil Golder in brez dvoma se spomnim, da sem ga videl v bližnji skupini zapornikov, ki so kričali žaljivke in tudi sicer bili zelo nemirni, nisem prepričan, da me je on napadel."
"Kasneje, ko sta me Noonan in Frape zagrabila, je bil prisoten tudi Frazer, vendar se ne morem spomniti kdo je bil četrti sojetnik, toda tam jih je bilo nekoliko in eden je posebno izstopal, ampak ga ne poznam po imenu."
7. novembra je drugi uslužbenec zapora poročal:
"... med neredom te noči sem večino časa preživel v televizijski sobi z zaporniki, ki niso bili udeleženi pri nemiru.
740007, Golder je bil z mano v tej sobi in po moji najboljši vednosti v neredu ni sodeloval.
Njegovo prisotnost ob meni lahko potrdi čuvaj ..., ki naju je oba opazoval od zunaj."
Golder se je istega dne vrnil v svojo stalno celico.
15. Medtem je uprava zapora preučevala različne izjave in 10. novembra pripravila seznam obtožb, ki bi lahko bile primerne proti zapornikom, tudi Golderju, za prestopke kršenja discipline zapora. V zvezi s tem so bili opravljeni vpisi v Golderjev zaporniški spis. Navsezadnje nobena od obtožb proti njemu ni bila sprožena in vpisi v njegovi zaporniški spis so bili označeni z oznako "obtožba se ne nadaljuje". Ti vpisi so bili izbrisani iz zaporniškega spisa leta 1971 med preiskavo, ki jo je Komisija izvedla o pritožnikovem primeru.
16. Golder je 20. marca 1970 naslovil prošnjo na Ministrstvo za notranje zadeve t.j. ministra za notranje zadeve. Zaprosil je, da ga premestijo v kateri drugi zapor in dodal:
"Razumem, da je izjava čuvaja Lairda, ki me je zmotno obtožila sodelovanja pri dogodkih dne 24. oktobra, vložena v mojem zaporniškem spisu. Domnevam, da je ta zmotna izjava razlog, ki mi je pred kratkim onemogočil priporočilo lokalnega odbora za pogoji izpust.
S spoštovanjem bi zaprosil za dovoljenje za posvet z odvetnikom glede tožbe zaradi klevetanja na osnovi te izjave ... Alternativno bi zaprosil, da se G. M. Bishop, sodnici, dovoli neodvisna preiskava mojega spisa. Njeno zagotovilo, da ta izjava ni del mojega spisa, bi sprejel in bi bil nato voljan sprejeti, da mi obtožnica zoper mene ni bistveno škodila, razen dveh tednov, ki sem ju preživel v ločeni celici in tako civilna tožba, če bom zaradi obtožnice prejel opravičilo, ne bo potrebna ..."
17. V Angliji ureja vprašanja stikov obsojenih zapornikov z osebami zunaj njihovega kraja pridrževanja Zakon o zaporih iz leta 1952, kakor je spremenjen in podrejena zakonodaja, ki izhaja iz tega zakona.
Prvi pododdelek 47. oddeleka Zakona o zaporih določa, da "lahko minister za notranje zadeve sprejema pravila o urejanju in vodenju vprašanja zapornikov ... ter ... o ravnanju ... disciplini in nadzoru nad osebami, za katere se zahteva pridržanje..."
Minister za notranje zadeve je pri izvajanju teh pooblastil sprejel Pravilnik o zaporih iz leta 1964, ki je bil predložen Parlamentu in ima status zakonskega instrumenta. Relevantne določbe, ki obravnavajo sporazumevanje med zaporniki in osebami, ki so zunaj zapora, vsebujejo 33., 34. in 37. pravilo:
(1) Minister za notranje zadeve lahko za zagotovitev discipline in reda ali zaradi preprečevanja zločina v interesu katerekoli osebe naloži omejitve bodisi splošne bodisi v posameznem primeru, glede sporazumevanja, ki se dovoli med zapornikom in drugimi osebami.
(2) Zaporniku brez dovoljenja ministra za notranje zadeve ne sme biti dovoljeno sporazumevanje s katerokoli zunanjo osebo, ali tej osebi z zapornikom, razen kadar tako določa statut ali ta Pravila.
(8) V skladu s tem pravilom zaporniku ne sme biti dovoljeno sporazumevanje s katerokoli osebo v povezavi s katerimkoli pravnim ali drugim poslom ali s katerokoli osebo, ki ni sorodnik ali prijatelj, razen če za to dobi privolitev ministra za notranje zadeve.
(1) Pravnemu svetovalcu zapornika v kateremkoli pravnem postopku, kazenskem ali civilnem, v katerem je zapornik stranka, mora biti na voljo prostor za pogovor v povezavi s temi postopki, kar se lahko stori zunaj obravnave, toda ob spremstvu čuvaja.
(2) Pravni svetovalec zapornika lahko z privolitvijo ministra za notranje zadeve zasliši zapornika v povezavi s katerimkoli drugim pravnim poslom ob spremstvu in poslušanju čuvaja."
18. Minister za notranje zadeve je 6. aprila 1970 ukazal guvernerju zapora, da Golderja obvesti o odgovoru na njegovo prošnjo z dne 20. marca, ki se je glasil:
"Minister za notranje zadeve je v celoti preučil vašo prošnjo, toda vaše zahteve za premestitev ni pripravljen izpolniti, niti ne najde podlage za sprejem ukrepov glede drugih zadev, ki ste jih izpostavili v svoji prošnji."
19. Golder je v zvezi z ustavitvijo njegovih pisem (kot je omenjeno zgoraj v odstavku 13) in zavrnitvijo prošnje s strani ministra za notranje zadeve za dovoljenje za posvetovanje s pravnim zastopnikom pri Komisiji vložil dve pritožbi. Komisija je dne 30. marca 1971 prvo pritožbo zavrnila zaradi neizčrpanja notranjih pravnih sredstev, toda sprejela drugo pritožbo glede utemeljenosti na podlagi odstavka 1 člena 6 in člena 8 (čl. 6/1 in 8) Konvencije.
20. Golder je bil 12. julija 1972 pogojno izpuščen iz zapora.
21. Komisija je v svojem poročilu izrazila mnenje:
- soglasno, da odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) zagotavlja pravico dostopa do sodišč;
- soglasno, da odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1), bodisi da se razume ločeno bodisi skupaj z drugimi določbami Konvencije, ne vsebuje nobenih neločljivo povezanih omejitev pravice obsojenega zapornika za ustanovitev pravnega postopka in za ta namen neomejenega dostopa do odvetnika; in da so zaradi tega omejitve, ki jih je naložila sedanja oblast Združenega kraljestva, nezdružljive z odstavkom 1 člena 6 (čl. 6/1);
- s sedmimi glasovi proti dvema, da odstavek 1 člena 8 (čl. 8/1) velja za dejstva te zadeve;
- da enaka dejstva, ki pomenijo kršitev odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1), pomenijo tudi kršitev člena 8 (čl. 8) (z osmimi glasovi proti enemu, kot je Sodišču razložil glavni predstavnik dne 12. oktobra 1974).
Komisija je nadalje izrazila mnenje, da pravice dostopa do sodišč, ki jo zagotavlja odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1), ne opredeljuje zahteva "v razumnem roku". V tožbi s katero je vlada zadevo predložila Sodišču, je ugovarjala temu mnjenju Komisije, a v memorandumu izjavila, da tega vprašanja več ne želi zagovarjati.
22. Na ustni obravnavi 12. oktobra 1974 popoldan je Sodišče sprejelo naslednja končna stališča.
"Vlada Združenega kraljestva s spoštovanjem Sodišču predlaga , da odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) Konvencije prosilcu ne podeljuje pravice dostopa do sodišč, ampak podeljuje le pravico v kateremkoli postopku, ki ga ustanovi, do zaslišanja, ki je pravično in v skladu z drugimi zahtevami odstavka. Vlada predlaga, da odklonitev vlade Združenega kraljestva dovoljenja prosilcu v tem primeru, da se posvetuje z odvetnikom, posledično ni kršitev člena 6 (čl. 6). V primeru, da Sodišče ugotovi, da pravice, ki jih podeljuje člen 6 (čl. 6) na splošno vključujejo pravico dostopa do sodišč, potem vlada Združenega kraljestva predlaga, da pravica dostopa do sodišč ni neomejena pravica v primeru oseb, ki so pridržane in je bila potemtakem naložitev razumne omejitve dostopa do sodišč prosilcu dovoljena v interesu discipline in reda zapora in, da je bila odklonitev vlade Združenega kraljestva dovoljenja prosilcu za posvetovanje z odvetnikom znotraj obsega dovoljenih omejitev in ne pomeni kršitve člena 6 (čl.6) Konvencije.
Vlada Združenega kraljestva nadalje predlaga, da je bil nadzor nad prosilčevim dopisovanjem, medtem ko je prestajal kazen v zaporu, nujna posledica prikrajšanja njegove svobode in, da potemtakem ravnanje vlade Združenega krajestva ni pomenilo kršitev odstavka 1 člena 8 (čl. 8/1) ter, da je ravnanje vlade Združenega kraljestva v vsakem primeru sodilo v izjeme, ki jih določa odstavek 2 člena 8 (čl. 8/2), saj je bila naložena omejitev v skladu z zakonom in je sodila v pristojnost presoje vlade, da odloči, ali je bila omejitev v demokratični družbi nujna za preprečitev nemirov ali kaznivih dejanj.
Gospod predsednik, v luči teh predložitev s spoštovanjem prosim v imenu vlade Združenega kraljestva to častno sodišče, da odloči, da vlada Zdrženega kraljestva v tem primeru ni povzočila kršitve člena 6 (čl.6) ali člena 8 (čl. 8) Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah."
"Vprašanja, na katera se Sodišče prosi, da odgovori, so naslednja:
(1) Ali zagotavlja odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) Evropske konvencije o človekovih pravicah osebam, ki želijo sprožiti civilni postopek, pravico dostopa do sodišč?
(2) Ali obstajajo neločljivo povezane omejitve te pravice ali njenega izvrševanja, ki veljajo za dejstva te zadeve, če odstavek 1 člena 6 zagotavlja tako pravico dostopa?
(3) Ali se lahko obsojeni zapornik, ki želi pisati svojemu odvetniku zaradi sprožitve civilnega postopka, zanaša na varstvo, ki ga določa člen 8 (čl. 8) Konvencije v zvezi z dopisovanjem?
(4) Ali glede na odgovore na zgornja vprašanja dejstva te zadeve razkrivajo obstoj kršitev člena 6 in člena 8 (čl. 6 in čl. 8) Evropske konvencije o človekovih pravicah?"
I. O DOMNEVANI KRŠITVI ODSTAVKA 1 ČLENA 6 (čl. 6/1)
23. Odstavki 73, 99 in 110 poročila Komisije navajajo sporazumno mnenje Komisije o obstoju kršitve odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1). Vlada se s tem mnenjem ne strinja.
24. Odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) določa:
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti."
25. Sodišče se v tej zadevi naproša, da odloči o dveh izrazitih vprašanjih, ki izhajata iz zgoraj citiranega besedila:
(i) Ali je odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) po vsebini omejen na zagotavljanje pravice do poštenega sojenja v visečih pravnih postopkih ali hkrati zagotavlja pravico dostopa do sodišč vsakogar, ki želi vložiti tožbo za odločitev o njegovih civilnih pravicah in obveznostih?
(ii) Ali v slednjem primeru obstajajo omejitve pravice dostopa ali izvrševanja te pravice, ki veljajo v tej zadevi?
26. Sodišče spomni, da je Golder dne 20. marca 1970 poslal ministru za notranje zadeve prošnjo za posvetovanje z odvetnikom zaradi vložitve tožbe zaradi klevetanja proti zaporniškemu uslužbencu Lairdu in, da je bila ta prošnja dne 6. aprila zavrnjena (odstavka 16 in 18 zgoraj).
Medtem ko je zavrnitev ministra za notranje zadeve Golderju povzročila takojšnjo preprečitev stikov z odvetnikom, iz tega nikakor ne izhaja, da se edino vprašanje, ki se lahko pojavi v tej zadevi, nanaša na dopisovanje z izključitvijo vseh vprašanj dostopa do sodišč.
Seveda ni mogoče vedeti ali bi Golder vztrajal pri svoji nameri, da toži Lairda, če bi mu bilo dovoljeno posvetovati se z odvetnikom. Razen tega daje informacija, ki jo je Sodišču posredovala vlada, misliti, da sodišče v Angliji ne bi zavrnilo tožbe, ki jo je vložil obsojeni zapornik samo iz razloga, ker je uspel pisanje izdati - preko odvetnika, na primer - brez pridobitve dovoljenja od ministra za notranje zadeve v smislu odstavka 2 33. pravila in 8 odstavka 34. pravila Pravilnika o zaporih iz leta 1964, kar se v tem primeru sicer ni zgodilo.
Vendar ostaja neizpodbitno dejstvo, da je Golder jasno izrazil, da je nameraval "vložiti tožbo zaradi klevetanja "; zaradi tega namena je želel navezati stike z odvetnikom, kar je bil sam po sebi običajni predhodni korak in v Golderjevem primeru verjetno bistven zaradi njegove zaporne kazni. Minister za notranje zadeve je s prepovedjo Golderju, da vzpostavi takšen stik, dejansko preprečil vložitev nameravane tožbe. Minister za notranje zadeve je Golderju brez formalnega odreka pravice za ustanovitev postopka pred sodiščem dejansko onemogočil, da bi takrat, leta 1970, začel s tožbo. Ovira lahko dejansko nasprotuje Konvenciji enako kakor pravni zadržek.
Res je, da bi bil - kakor je poudarila vlada - s pridobitvijo dovoljenja Golderju omogočen dostop do sodišč po volji, toda to je bilo marca in aprila leta 1970 precej časovno oddaljeno in oviranje učinkovitega izvrševanja pravice lahko pomeni kršitev te pravice, četudi je oviranje začasnega značaja.
Potemtakem mora Sodišče preučiti, ali je oviranje na ta način osnovalo kršitev pravice, ki jo zagotavlja Konvencija in še posebej člen 6 (čl. 6), na katerega se je Golder v tem oziru zanašal.
27. Točka, ki ni bila izpostavljena in je po mnenju Sodišča samoumevna: "pravica", ki jo je Golder želel, po pravici ali po krivici, izkoristiti proti Lairdu pred angleškim sodiščem, je bila "civilna pravica", ki sodi v pomen odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1).
28. Spet, odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) ne opredeljuje izrecno pravice dostopa do sodišč ali tribunalov. Določa pravice, ki so različne, toda izvirajo iz iste osnovne ideje in ki, če jih razumemo povezane v celoto, sestavljajo eno pravico, ki v ozkem smislu ni posebej podrobno opredeljena. Dolžnost sodišča je z razlago določiti, ali dostop do sodišč pomeni dejavnik ali vidik te pravice.
29. Predložitve vprašanj sodišču so bile na prvem mestu usmerjene v način, na katerega se naj Konvencija in še posebej odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) razlagata. Sodišče je, enako kot vlada in Komisija, pripravljeno upoštevati, da se ravna po členih 31 do 33 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969. Ta konvencija še ni vstopila v veljavo in v členu 4 določa, da se ne bo uporabljala za nazaj, toda njeni členi 31 do 33 v bistvu izražajo splošno sprejeta načela mednarodnega prava, na katera se je Sodišče občasno že sklicevalo. V tem smislu je pri razlagi Evropske konvencije potrebno upoštevati te določbe odvisno od, kjer je primerno, "katerihkoli relevantnih pravil organizacije" - Sveta Evrope - znotraj katere je bila sprejeta (člen 5 Dunajske konvencije).
30. Postopek razlage, na način kot je predstavljen v "splošnem pravilu" člena 31 Dunajske konvencije, je celota, ena združena operacija; to pravilo, močno strnjeno, nudi enako podlago različnim elementom, ki jih vsebujejo štirje odstavki člena.
32. Način, na katerega so izrazi odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) Evropske konvencije povezani, daje misliti, da je ta pravica vključena med jamstvi, ki jih določa.
31. Najbolj nedvomne navedbe vsebuje prvi stavek francoskega besedila. Na področju "contestations civiles" (civilnih zahtevkov) ima vsak pravico do postopkov, ki jih ustanovi sam, ali so ustanovljeni zoper njega, da se izvedejo na določen način - "équitablement" (pošteno), "publiquement" (javno), "dans un délai raisonnable" (v razumnem roku), itd. - toda tudi in predvsem "à ce que sa cause soit entendue" (pravico do zaslišanja) ne s strani kateregakoli organa, temveč "par un tribunal" (s strani sodišča ali tribunala) v smislu odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) (Sodba Sodišča v zadevi Ringeisen z dne 16. julija 1971, serija A št. 13, stran 39, odstavek 95). Vlada je pravilno poudarila, da francosko "cause" lahko pomeni "procès qui se plaide" (Littré, Dictionnaire de la langue française, tome I, p. 509, 5o). To pa vendar ni edini običajni pomen tega samostalnika; služi tudi za napotitev z razširitvijo "l'ensemble des intérêts à soutenir, à faire prévaloir" (Paul Robert, Dictionnaire alphabétique et analogique de la langue française, tome I, p. 666, II-2o). Podobno "contestation" (zahtevek) na splošno obstaja pred pravnim postopkom in je pojem, ki je od slednjega neodvisen. Glede izraza "tribunal indépendant et impartial établi par la loi" (z zakonom ustanovljeno neodvisno in nepristransko sodišče ali tribunal), vzpodbuja bolj idejo organizacije kot izvajanja, oziroma bolj organov kot postopka.
Angleško besedilo govori o "independent and impartial tribunal established by law" (z zakonom ustanovljeno neodvisno in nepristransko sodišče ali tribunal). Nadalje, izraz "in the determination of his civil rights and obligations" (pri odločitvi o njegovih pravicah in obvzenostih), na katerega se je vlada naslonila v svoji trditvi, se nujno ne nanaša le na viseče sodne postopke; Komisija je ugotovila, da se lahko razume soznačno izrazu, "wherever his civil rights and obligations are being determined" (kjerkoli se odloča o njegovih civilnih pravicah in obveznostih) (odstavek 52 poročila). Tudi to bi nato pomenilo pravico, da sodišče ali "tribunal" odloči o sporih, ki se nanašajo na civilne pravice in obveznosti.
Vlada je predložila, da izrazi "fair and public hearing" (pošteno in javno zaslišanje) in "within a reasonable time" (v razumnem roku), drugi stavek odstavka 1 ("judgment", "trial") (sodba, sodni postopek) ter odstavek 3 člena 6 (čl. 6/1 in čl. 6/3) razločno predvidevajo postopek, ki teče pred sodiščem.
Medtem ko pravica do pravičnega, javnega in hitrega sodnega postopka brez dvoma velja le za postopke v teku, pa nujno ne sledi, da je pravica do same uvedbe takih postopkov zaradi tega izklučena; so predstavniki Komisije pravilno poudarili v odstavku 21 memoranduma. Polega lahko tega začne "razumljiv rok" v kazenskih zadevah teči od dneva pred začetkom postopka na sodišču, ki je pristojno za "odločanje o kazenski obtožbi" (sodba Sodišča v zadevi Wemhoff z dne 27. junija 1968, serija A št. 7, strani 26-27, odstavek 19; sodba Sodišča v zadevi Neumeister z dne 27. junija l968, serija A št. 8, stran 41, odstavek 18; sodba Sodišča v zadevi Ringeisen z dne 16. julija 1971, serija A št. 13, stran 45, odstavek 110). Razumljivo je tudi, da lahko začne v civilnih zadevah v določenih okoliščinah razumni rok teči še pred izdajo spisa, zaradi katerega se začne postopek pred sodiščem kateremu je tožnik predložil spor.
33. Vlada je nadalje zatrjevala nujnost povezave odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) z odstavkom 4 člena 5 in členom 13 (čl. 5/4 in čl. 13). Ugotovila je, da slednji izrecno določa pravico dostopa do sodišč; opustitev kakršnekoli ustrezne klavzule v odstavku 1 člena 6 (čl. 6/1) se ji zdi bolj presenetljiva. Vlada je hkrati predložila, da bi postala odstavek 4 člena 5 in člen 13 (čl. 5/4 in čl. 13) nepotrebna, če bi se odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) razlagalo na način, da zagotavlja tako pravico.
Predstavniki Komisije so odgovorili, da sta odstavek 4 člena 5 in člen 13 (čl. 5/4 in čl. 13) v nasprotju z odstavkom 1 člena 6 (čl. 6/1) "dodatka" drugim določbam. Trdijo, da ta člena ne določata posebne pravice, ampak je njun namen nuditi postopkovna jamstva, "na podlagi dostopa", prvi "pravici do svobode", ki jo določa odstavek 1 člena 5 (čl. 5/1), drugi celoti "pravic in svoboščin , ki jih določa ta Konvencija". Nadaljujejo, da je odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) "sam po sebi" namenjen varovanju "pravice do dobrega delovanja sodnega sistema", katere "pravica do upravljanja sodnega sistema" pomeni "bistven in neločljivo povezan element". S tem bi se pojasnilo nasprotovanje med besedilom odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) na eni strani in odstavkom 4 člena 5 in členom 13 (čl. 5/4 in čl. 13) na drugi.
To sklepanje ni brez učinka, četudi se izraz "pravica da poštenega (dobrega) delovanja sodnega sistema", ki se včasih uporablja na račun svoje jedrnatosti in primernosti (na primer v sodbi Sodišča v zadevi Delcourt z dne 17. januarja 1970, serija A št. 11, stran 15, odstavek 25), ne pojavi v besedilu odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) in se lahko tudi razume, da se nanaša le na delo in ne na organizacijo sodnega sistema.
Sodišče še posebej ugotavlja, da razlaga, katero spodbija vlada, ne vodi do zamenjave odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) z odstavkom 4 člena 5 in členom 13 (čl. 5/4 in čl. 13), niti ne povzroči nepotrebnosti slednjih določb. Člen 13 (čl. 13) govori o učinkovitem sredstvu pred "nacionalnim organom" ("instance nationale"), ki ni nunjo "tribunal" ali "sodišče" v smislu odstavka 1 člena 6 in odstavka 4 člena 5 (čl. 6/1 in čl. 5/4). Učinkovito sredstvo se tiče kršitve pravice, ki jo zagotavlja Konvencija, medtem ko odstavek 1 člena 6 in odstavek 4 člena 5 (čl. 6/1 in čl. 5/4) zadevata zahtevke, ki so v prvem primeru povezani z obstojem ali obsegom civilnih pravic in v drugem z zakonitostjo zadržanja ali pridržanja. Še več, te tri določbe ne delujejo na istem področju. Pojem "civilnih pravic in obveznosti" (odstavek 1 člena 6) (čl. 6/1) ne obsega pojma "pravic in svoboščin, ki jih določa ta Konvencija" (člen 13) (čl. 13), četudi obstaja določeno prekrivanje. "Civilni" značaj "pravice do svobode" (člen 5) (čl. 5) je v vsakem primeru odprt za razpravo (sodba sodišča v zadevi Neumeister z dne 27. junija 1968, serija A št. 8, stran 43, odstavek 23; sodba sodišča v zadevi Matznetter z dne 10. novembra 1969, serija A št. 10, stran 35, odstavek 13; sodba sodišča v zadevi De Wilde, Ooms and Versyp z dne 18. junija 1971, serija A št. 12, stran 44, odstavek 86). Poleg tega se zahteve odstavka 4 člena 5 (čl. 5/4) zde v določenih ozirih strožje od tistih v odstavku 1 člena 6 (čl. 6/1), še posebno glede elementa "roka".
34. Kot določa odstavek 2 člena 31 Dunajske konvencije, tvori preabmula k pogodbi integralen del skladnosti. Preambula je nadalje običajno zelo uporabna za določitev "predmeta" in "namena" listine, ki se razlaga.
V tej zadevi je najpomembnejši odlomek preambule k Evropski konvenciji, v katerem vlade podpisnice izjavljajo, da so "odločene, da kot vlade evropskih držav, ki jih navdihuje ista miselnost in ki imajo skupno dediščino idealov in političnega izročila o spoštovanju svobode in pravne države, store prve korake k skupnemu uveljavljanju nekaterih pravic, ki so določene v Splošni deklaraciji" z dne 10. decembra 1948.
Po mnenju vlade ta uvodni del listine pojasnjuje "selektivni proces", ki so ga sprejeli načrtovalci: da Konvencija ne želi varovati človekovih pravic na splošno, temveč le "določene od pravic, ki jih navaja Splošna deklaracija". Člena 1 in 19 (čl. 1 in 19) sta, tako v vladinem memorandumu, usmerjena k istemu cilju.
Komisija pa izrazu "vladavina prava" pripisuje večji pomen, saj izraz pojasnjuje odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1).
"Selektivna" narava Konvencije ne more biti vprašljiva. Lahko se sprejme tudi predlog vlade, da preambula v predmetu in namenu Konvencije ne vključuje vladavine prava, ampak je ena od odlik skupne duhovne dediščine držav članic Sveta Evrope. Sodišče pa, enako kot Komisija, smatra, da bi bilo napačno v tem sklicevanju razumeti le "bolj ali manj retorično sklicevanje", nepomembno za tiste, ki razlagajo Konvencijo. Eden izmed razlogov, zaradi katerega so se podpisnice odločile "storiti prve korake k skupnemu uveljavljanju nekaterih pravic, ki so določene v Splošni deklaraciji", je bila njihova globoka vera v vladavino prava. Zdi se naravno in v skladu z načelom dobre vere (odstavek 1 člena 31 Dunajske konvencije) pri razlagi pojmov odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) glede na njihovo medsebojno skladnost in v luči predmeta in namena Konvencije upoštevati ta široko proklamirani premislek.
Še bolj, ker se Statut Sveta Evrope, organizacije katere članica je vsaka od držav članic Konvencije (člen 66 Konvencije) (čl.66), sklicuje na vladavino prava na dveh mestih: najprej v preambuli, kjer vlade podpisnice potrdijo predanost temu načelu in nato v členu 3 (čl. 3), ki določa, da "mora vsaka članica Sveta Evrope sprejeti načelo vladavine prava..."
In v civilnih zadevah si je težko predstavljati vladavino prava brez obstoja možnosti dostopa do sodišč.
35. Odstavek 3(c) člena 31 Dunajske konvencije navaja, da je skupaj s smislom potrebno upoštevati "katerakoli pomembna pravila mednarodnega prava, ki se uporabljajo v odnosih med članicami". Med temi pravili so splošna načela prava in še posebej "splošna načela prava, ki jih priznavajo civilizirani narodi" (odstavek 1(c) člena 38 Statuta Meddržavnega sodišča). Pravni odbor posvetovalne skupščine Sveta Evrope je avgusta leta 1950 predvidel , da "morata Komisija in Sodišče nujno uporabljati taka načela" pri izvajanju svojih dolžnosti in zaradi tega smatral, da je "nepotrebno" v ta namen v Konvencijo dodati posebno klavzulo (Dokumenti posvetovalne skupščine, delovna dokumentacija seje z leta 1950, zvezek III, št. 93, stran 982, odstavek 5).
Načelo, po katerem mora biti mogoče, da se civilni zahtevek predloži sodniku, je eno od splošno "priznanih" temeljnih načel prava; enako velja za načelo mednarodnega prava, ki prepoveduje odklonitev pravnega varstva. Odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) se mora brati v luči teh načel.
Če bi se odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) razumel na način, da zadeva izključno postopek tožbe, ki pred sodiščem že teče, bi lahko država podpisnica odpravila svoja sodišča ali odvzela njihovo pristojnost odločanja v določenih vrstah civilnih tožb in jo poverila organom, ki so odvisni od vlade, ne da bi kršila to besedilo. Takšne domneve, neločljivo povezane z nevarnostjo samovoljne oblasti, bi imele resne posledice, ki nasprotujejo prej omenjenim načelom in katerih Sodišče ne more spregledati (sodba Sodišča v zadevi Lawless z dne 1. julija 1961, serija A št. 3, stran 52, in sodba Sodišča v zadevi Delcourt z dne 17. januarja 1970, serija A št. 11, strani 14 do 15).
Po mnenju Sodišča ne bi bilo razumljivo, da bi odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) podrobno opisoval postopkovna jamstva, ki se zagotavljajo strankam v viseči tožbi in ne bi smel dajati najprej varstva temu, kar dejansko omogoča korist od takih jamstev, to je, dostopu do sodišča. Poštenost, javnost in hitrost, ki so značilnosti sodnih postopkov, bi bile brez vrednosti, če sodnih postopkov ne bi bilo.
36. Iz združitve vseh zgornjih premislekov sledi, da je pravica dostopa element, ki je neločljivo povezan s pravico, ki jo določa odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1). To ni razširjena razlaga, ki bi državam podpisnicam naložila nove obveznosti: njena podlaga je dana v smislu samih pojmov prvega stavka odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) in ob upoštevanju predmeta in namena Konvencije kot zakonodajne pogodbe (glej sodbo Sodišča v zadevi Wemhoff z dne 27. junija 1968, serija A št. 7, stran 23, odstavek 8) in splošnih načel prava.
Sodišče zaradi tega brez uporabe "pomožnih sredstev razlage", kot predvideva člen 32 Dunajske konvencije, sprejme odločitev, da odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) zagotavlja vsakomur pravico, da predloži sodišču ali tribunalu katerikoli zahtevek, ki se nanaša na njegove civilne pravice in dolžnosti. Člen na ta način obsega "pravico do sodišča", katere pravica do dostopa, ki je pravica ustanoviti postopke pred sodiščem v civilnih zadevah, pomeni le en njen vidik. K temu sodijo jamstva glede organizacije in sestave sodišča ter izpeljave postopkov, ki jih določa odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1). Če povzamemo, celota sestavlja pravico do poštenega zaslišanja. Sodišče v tej zadevi ne vidi potrebe po preudarku ali in do kakšega obsega odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) nadalje zahteva odločitev o sami vsebini spora (angleško "determination", francosko "décidera").
37. Ker je ovira dostopa do sodišča, ki je omenjena v odstavku 26 zgoraj, prizadela pravico, ki jo zagotavlja odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1), je potrebno določiti ali je bila kljub temu upravičena na temelju nekaterih legitimnih omejitev uživanja ali izvajanja te pravice.
38. Sodišče sprejema stališča Komisije in alternativne trditve vlade in smatra, da pravica dostopa do sodišč ni absolutna. Ker je to pravica, ki jo določa Konvencija (glej člene 13, 14, 17 in 25) (čl. 13, čl. 14, čl. 17 in čl. 25) ne da bi v ozkem pomenu besede razložila, ostane poleg mej, ki omejujejo samo vsebino vsake pravice, prostor za omejitve, ki so implicitno dovoljene.
Prvi stavek člena 2 Protokola z dne 20. marca 1952, ki je omejen na določanje, da "se nobeni osebi ne sme odreči pravice do izobraževanja", povzroča primerljiv problem. Sodišče je v svoji sodbi z dne 23. julija 1968 o določenih vidikih zakonodaje pri uporabi jezikov v izobraževanju v Belgiji razsodilo, da:
"Pravico do izobraževanja ... mora država zaradi njene posebne narave urediti s predpisi, ki so lahko različni, časovno in krajevno, glede na potrebe in sredstva skupnosti in posameznikov. Samoumevno je, da takšna ureditev nikoli ne sme prizadeti vsebine pravice do izobraževanja ali nasprotovati drugim pravicam, ki jih vsebuje Konvencija." (Serija A št. 6, stran 32, odstavek 5).
Ti premisleki veljajo še bolj z ozirom na pravico, ki za razliko od pravice do izobraževanja ni izrecno omenjena.
39. Vlada in Komisija sta navedli primere predpisov in še posebej omejitev, ki jih vsebujejo nacionalne zakonodaje držav glede dostopa do sodišč, na primer prepise, ki zadevajo mladoletnike in neprištevne osebe. Čeprav ne tako pogosta, in povsem druge vrste, pomeni omejitev, zaradi katere se je pritožil Golder, nadaljni primer tovrstnih omejitev.
Naloga Sodišča ni izdelati splošne teorije omejitev, ki so dopustne v primeru obsojenih oseb, niti razsoditi in abstracto o skladnosti odstavka 2 33. pravila, odstavka 8 34. pravila in odstavka 2 37. pravila Pravilnika o zaporih z leta 1964 s Konvencijo. Sodišče je v predloženi zadevi, ki izvira iz peticije posameznika, naprošeno izjaviti se le o vprašanju, ali je ali ni uporaba teh pravil v tem primeru kršila Konvencijo v škodo Golderja (sodba sodišča v zadevi De Becker z dne 27. marca 1962, serija A št. 4, stran 26).
40. V tej zvezi se Sodišče omeji na naslednja opažanja.
Golder se je s prošnjo naslovljeno ministru za notranje zadeve za dovoljenje za posvetovanje z odvetnikom glede tožbe zaradi klevetanja proti Lairdu želel razbremeniti obtožbe, ki jo je zoper njega izrekel navedeni uslužbenec zapora dne 25. julija 1969 in, ki mu je povzročila neprijetne posledice, od katerih so nekatere še zmeraj obstajale do 20. marca 1970 (odstavki 12, 15 in 16 zgoraj). Razen tega bi nameravani pravni postopek zadeval pripetljaj, ki je bil povezan z življenjem v zaporu in se je zgodil medtem ko je tožnik prestajal zaporno kazen. Končno, ta postopek bi bil naperjen proti članu osebja zapora, ki je izrekel obtožbo ob opravljanju svojih dolžnosti in je podrejen oblasti ministra za notranje zadeve.
V teh okoliščinah bi se Golder upravičeno želel posvetovati z odvetnikom glede ustanovitve pravnega postoka. Minister za notranje zadeve sam ni mogel oceniti možnosti nameravane tožbe; o zahtevku, ki naj bi se predložil, bi moralo razsoditi neodvisno in nepristransko sodišče. Minister za notranje zadeve z zavrnitvijo dovoljenja, za katerega je zaprosil Golder, slednjemu ni spoštoval pravice oditi pred sodišče, ki jo določa odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1).
II. O DOMNEVNI KRŠITVI ČLENA 8 (čl. 8)
41. Po večinskem mnjenju Komisije (odstavek 123 poročila) "ista dejstva, ki pomenijo kršitev odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1), pomenijo tudi kršitev člena 8 (čl. 8)". Vlada se s tem mnenjem ne strinja.
42. Člen 8 (čl. 8) Konvencije določa naslednje:
"1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.
2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi."
43. Odklonitev ministra za notranje zadeve je imela neposreden in takojšen učinek preprečitve, da bi Golder kakorkoli stopil v stik z odvetnikom, tudi tako kot bi običajno začel, z dopisovanjem. Medtem ko brez dvoma ni bilo ne ustavitve ne cenzure katerihkoli sporočil, kot na primer pisem, ki bi jih Golder pisal odvetniku - ali obratno - in ki bi bila del dopisovanja v smislu odstavka 1 člena 8 (čl. 8/1), bi bilo iz tega napačno zaključiti, kakor je storila vlada, da to besedilo ne velja. Preprečiti nekomu, da samo prične dopisovanje, pomeni najmočnejšo obliko "vmešavanja" (odstavek 2 člena 8) (čl. 8/2) v izvrševanje "pravice do spoštovanja dopisovanja"; nerazumljivo je, da to ne bi sodilo v obseg člena 8 (čl. 8), v katerega pa sam nadzor nedvomno sodi. V vsakem primeru, če bi Golder poskušal pisati odvetniku kljub odločitvi ministra za notranje zadeve ali brez zaprosila za potrebno dovoljenje, bi se dopisovanje ustavilo in bi lahko uveljavil člen 8 (čl. 8); prišlo bo do paradoksnega in težko nepristranskega rezultata, če bi se smatralo, da je z upoštevanjem zahtev Pravilnika o zaporih iz leta 1964 izgubil zaščito člena 8 (čl. 8).
Sodišče potemtakem preveri ali je odklonitev prosilčeve prošnje kršila člen 8 (čl. 8) ali ne.
44. Vlada v svojih ugotovitvah trdi, da je pravica do spoštovanja dopisovanja poleg vmešavanja, ki ga pokriva odstavek 2 člena 8 (čl. 8/2), odvisna od impliciranih omejitev, ki med drugim izhajajo iz besedila odstavka 1(a) člena 5 (čl. 5/1(a)): kazen zapora, sprejeta po obsodbi pristojnega sodišča neizogibno sproži posledice, ki vplivajo na delovanje drugih členov Konvencije, tudi člena 8 (čl. 8).
Kot je poudarila Komisija, ta ugotovitev ni skladna z načinom, na katerega je Sodišče obravnavalo vprašanje, ki je nastalo v zadevah glede potepuštva v smislu člena 8 (čl. 8) ("Vagrancy cases"; sodba sodišča v zadevi De Wilde, Ooms and Versyp z dne 18. junija 1971, serija A št. 12, strani 45 do 46, odstavek 93). Hkrati in še bolj ta ugotovitev nasprotuje izrecnemu besedilu člena 8 (čl. 8). Omejujoča formulacija, ki je uporabljena v odstavku 2 (čl. 8/2) (" se ne sme vmešavati ... razen če je ...") ne pusti prostora pojmu impliciranih omejitev. V tem smislu določi pravni položaj pravice do spoštovanja dopisovanja, ki jo z določeno natančnostjo določa člen 8 (čl. 8), jasno nasprotje pravici do sodišča (odstavek 38 zgoraj).
45. Vlada je alternativno predložila, da je sporno vmešavanje zadovoljilo v odstavku 2 člena 8 (čl. 8/2) določene pogoje.
Brez dvoma drži, da je bilo vmešavanje "v skladu z zakonom", to je odstavkom 2 33. pravila in odstavkom 8 34. pravila Pravilnika o zaporih iz leta 1964 (odstavek 17 zgoraj).
Sodišče sprejme, da se mora "nujnost" vmešavanja pri izvajanju pravice obsojenega zapornika glede spoštovanja njegovega dopisovanja presoditi z ozirom na običajne in razumne zahteve zaporne kazni. "Preprečevanje nereda ali zločina" lahko, na primer, upraviči širše ukrepe vmešavanja v primeru takega zapornika, kot v primeru osebe na prostosti. Do tega obsega, toda zgolj do tega obsega, zakoniti odvzem svobode v smislu člena 5 (čl. 5) ne onemogoči vpliva na uporabo člena 8 (čl. 8).
V zgoraj navedeni sodbi Sodišča z dne 18. junija 1971 je Sodišče izreklo, da "tudi v primerih oseb, pridržanih zaradi potepuštva" (odstavek 1(e) člena 5) (čl. 5/1e) - in ne obsojenih na zaporno kazen - bi imeli pristojni organi "zadostni razlog za domnevo, da je ‘nujno' naložiti omejitve za namen preprečitve nereda in zločina in da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi." V teh posebnih primerih pa se vendar prosilcem ni preprečevalo, da bi vsaj začeli dopisovanje; obstajal je le nadzor, ki ni veljal v vrsti primerov, še posebej tudi glede dopisovanja med pridržanimi in zagovornikom po njihovi izbiri (Serija A št. 12, stran 26 odstavek 39 in stran 45 odstavek 93).
Vlada je z namenom obrazložitve vzroka "nujnosti" vmešavanja, zaradi katerega se je pritožil Golder, predlagala preprečitev nereda in zločina in do določene mere interese javne varnosti in zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Tudi z ozirom na pristojnost presoje držav podpisnic Sodišče ne more ugotoviti kako bi lahko ti premisleki, kakor se razumejo v "demokratični družbi", obvezali ministra za notranje zadeve, da bi Golderju preprečil dopisovanje z odvetnikom glede tožbe zaradi klevetanja proti Lairdu. Sodišče spet poudari dejstvo, da se je Golder želel razbremeniti obtožbe , ki jo je zoper njega izrekel navedeni uslužbenec zapora ob opravljanju svojih dolžnosti in glede pripetljaja v zaporu. V teh okoliščinah bi Golder upravičeno želel pisati odvetniku. Minister za notranje zadeve sam ni mogel oceniti - kot tudi ne Sodišče danes - možnosti nameravane tožbe; tožniku bi moral odvetnik svetovati o njegovih pravicah in sodišče bi nato razsodilo v tožbi, če bi bila vložena.
Odločitev ministra za notranje zadeve ne dokazuje, da je bila "nujna v demokratični družbi", v tem, da bi bilo tožnikovo dopisovanje z odvetnikom pripravljalni korak za ustanovitev civilnega sodnega postopka in potemtakem za izvrševanje pravice, ki jo vsebuje drugi člen Konvencije, to je člen 6 (čl. 6).
Sodišče zaradi tega zaključi, da je obstajala kršitev člena 8 (čl. 8).
III. O UPORABI ČLENA 50 (čl. 50) KONVENCIJE
46. Člen 50 (čl. 50) Konvencije določa, da, če Sodišče ugotovi, kot v tem primeru, da "odločitev ... , ki jo sprejme" organ države podpisnice "je v celoti ali delno v nasprotju z obveznostmi, ki izhajajo iz ... Konvencije in, če notranje pravo (te države) dovoljuje le delno zadoščenje posledic te odločitve, Sodišče "oškodovani stranki, če je potrebno nakloni pravično zadoščenje."
Poslovnik Sodišča določa, da, ko Sodišče "ugotovi, da je prišlo do kršitve Komvencije, mora v isti sodbi razsoditi o uporabi člena 50 (čl. 50) Konvencije, če je vprašanje, po tem ko je nastalo v smislu 47. pravila, pripravljeno za odločitev; če vprašanje ni pripravljeno za odločitev", ga Sodišče "pridrži, v celoti ali deloma, in določi nadaljni postopek" (prvi stavek odstavka 3 50. pravila skupaj z odstavkom 3 48. pravila).
Na obravnavi dne 11. oktobra 1974 je Sodišče v skladu z 47. pravilom povabilo zastopnike, da predstavijo svoje ugotovitve glede vprašanja uporabe člena 50 (čl. 50) Konvencije v tej zadevi. Te ugotovitve so bile predložene na obravnavi naslednjega dne.
V odgovoru na vprašanje predsednika sodišča takoj po branju končnih ugotovitev Komisije je glavni predstavnik potrdil, da Komisja ni predstavila niti ni izrazila pridržka glede predstavitve zahtevka za pravično zadoščenje tožnika.
Sodišče potemtakem smatra, da je zgornje vprašanje, katerega je bilo Sodišče pristojno postaviti, pripravljeno za odločitev in se mora zatorej namudoma razsoditi. Sodišče je mnenja, da v okoliščinah te zadeve tožniku ni potrebno prisoditi nobenega pravičnega zadoščenja razen tega, ki izhaja iz ugotovitve o kršenju njegovih pravic.
1. z devetimi glasovi od treh razsodi, da je obstajala kršitev odstavka 1 odstavka 6 (čl. 6/1);
2. soglasno razsodi, da je obstajala kršitev člena 8 (čl. 8);
3. soglasno razsodi, da so predhodne ugotovitve same po sebi zagotovile zadostno pravično zadoščenje v smislu člena 50 (čl. 50).
Izdano v francoskem in angleškem jeziku, francosko besedilo je prvotno, v Human Rights Building, Strasbourg, tega enaindvajsetega februarja tisoč devetsto petinsedemdesetega leta.
V skladu z odstavkom 2 člena 51 (čl. 51/2) Konvencije in odstavkom 2 50. pravila Poslovnika Sodišča so tej sodbi dodali svoja ločena mnenja sodniki g. Verdross, g. Zekia in sir Gerald Fitzmaurice.
LOČENO MNENJE SODNIKA g. VERDROSSA
Izrekel sem se za dele sodbe, ki se nanašajo na kršitev člena 8 (čl. 8) in uporabo člena 50 (čl. 50) Konvencije, toda na moje veliko obžalovanje se ne morem pridružiti večini pri njihovi razlagi odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) iz naslednjih razlogov.
Konvencija jasno razlikuje med pravicami in svoboščinami, ki jih zagotavlja sama (člen 1) (čl. 1) in tistimi, ki imajo podlago v notranjem pravu držav podpisnic (člen 60) (čl. 60). V zadnjem uvodnem stavku preambule so se države podpisnice odločile storiti prve korake k skupnemu uveljavljanju "nekaterih pravic, ki so določene v Splošni deklaraciji"
(certains des droits énoncés dans la Déclaration Universelle) in glede na člen 1 (čl. 1) obsega kategorija zagotovljenih pravic le "pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu" te Konvencije. Tako se zdi, da sta besedi "opredeljeno" in "določeno" sopomenki. Ker "opredeliti" pomeni natančno določiti, sledi po mojem mnenju iz člena 1 (čl. 1), da je med takimi pravicami in svoboščinami mogoče našteti tiste, ki jih Konvencija izrecno določa ali, ki so vključene med ene ali druge. Toda v nobenem od teh primerov se ne najde zatrjevane "pravice dostopa do sodišč".
Res je, da gre večina sodnikov zelo daleč pri iskanju te pravice v vrsti indicov iz odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) in drugih določb Konvencije.
Po mojem mnenju taka razlaga nasprotuje dejstvu, da utemeljujejo določbe Konvencije, ki se nanašajo na pravice in svoboščine, ki jih ta listina zagotavlja, tudi meje pristojnosti Sodišča. To je posebna prostojnost, saj podeljuje Sodišču pooblastilo za odločanje o sporih, ki nastajajo v notranjem življenju držav podpisnic. Norme, ki razmejujejo meje te pristojnosti, je potemtakem potrebno strogo razlagati. Zaradi tega ne smatram, da je dopustno s sredstvi razlage, ki temeljijo na indicih, razširiti okvir jasno navedenih pravic in svoboščin. Tudi pravna varnost terja ta zaključek: države, ki so Komisiji ali Sodišču predložile nadzor glede "nekaterih" pravic in svoboščin "določenih" (définis) v Konvenciji, bi morale biti prepričane, da se bo te meje strogo spoštovalo.
Zgornjega zaključka ne spremeni argument, da pravica do poštenega zaslišanja pred neodvisnim in nepristranskim tibunalom, ki jo vsem zagotavlja odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1), domneva obstoj pravice dostopa do sodišč. Zdi se, da Konvencijo dejansko določa ideja, da je bila taka pravica, z določenimi izjemami, tako dobro dolgo vcepljena v nacionalnem pravnem redu civiliziranih držav, da ne obstaja nobena potreba po njenem nadaljnem zagotavljanju s postopki, ki jih je uvedla Konvencija. Ne more biti drugega razloga za razlago, zakaj Konvencija te pravice ni formalno vpisala. Po mojem mnenju je potemtakem potrebno razlikovati pravne institute, katerih obstoj predpostavlja Konvencija in pravice, ki jih Konvencija zagotavlja. Tako kot Konvencija predpostavlja obstoj sodišč, kot tudi zakonodajnih in izvršilnih organov, enako tudi načeloma predpostavlja obstoj pravice dostopa do sodišč v civilnih zadevah; saj brez take pravice nobeno civilno sodišče ne bi moglo delovati.
Mojega sklepanja tudi na spodbija trditev, da bi lahko, če bi imela pravica dostopa podlago edino v nacionalnih pravnih redih držav članic Sveta Evrope, te države članice z razveljavitvijo pravice izničile vse določbe Konvencije, ki zadevajo sodno varstvo v civilnih zadevah. Če bi te države resnično želele uničiti enega izmed temeljev človekovih pravic bi storile dejanje, nasprotno njihovi lastni volji izgraditve sistema, ki ima podlago v "skupnem razumevanju in spoštovanju človekovih pravic, od katerih so odvisne" (četrti uvodni stavek preambule).
LOČENO MNENJE SODNIKA g. ZEKIE
S spoštovanjem sprejmem uvodni del sodbe, ki obravnava postopek in dejstva ter tudi končni del, ki obravnava uporabo člena 50 (čl. 50) Konvencije v tej zadevi. Z rahlim odstopanjem v sklepanju se strinjam tudi z zaključkom, sprejetim glede kršitve člena 8 (čl. 8) Konvencije
Vendar se s svojimi cenjenimi kolegi nisem mogel strinjati z njihovim načinom razlage odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) Konvencije in njihovim zaključkom, da bi se pravica dostopa do sodišč morala brati znotraj odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) ter da bi se moralo smatrati, da je taka pravica vključena v člen. Rezultat njihove razlage je, da je Združeno kraljestvo storilo kršitev odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) Konvencije s tem, da zaporniku Golderju ni dovolilo uresničiti njegove pravice dostopa do sodišč.
Spodaj bom, jedrnato kot se da, podal glavne razloge drugačnega mnenja glede tega dela sodbe.
Brez dvoma sloni odgovor na vprašanje ali pravico dostopa do sodišč določa odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) v strukturi tega člena. Pri izpolnitvi naših dolžnosti v tem oziru so nam zastopniki obeh strani nudili brezmejno pomoč.
Zdi se, da obstaja dejansko soglasje o mnenju, da členi 31, 32 in 33 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, čeprav brez retroaktivnega učinka, vsebujejo vodilna načela razlage pogodbe. Še vedno ostane uporaba pravil o razlagi, izraženih v prej omenjeni Konvenciji, pri odstavku 1 člena 6 (čl. 6/1) Evropske konvencije.
Odstavek 1 člena 31 Dunajske konvencije določa "Pogodbo ja treba razlagati v dobri veri v skladu z običajnim pomenom pojmov pogodbe v njihovem smislu in v luči njenega predmeta in namena". Glede dobre vere se ne pojavi nobeno vprašanje, zatorej za preudarek ostane (a) besedilo, (b) smisel besedila, (c) predmet in namen. V primeru slednjih dveh je mogoče, da se bosta prekrivala.
Odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) Evropske konvencije o človekovih pravicah določa:
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti."
Zgornji člen (čl. 6/1) se, če ga beremo v njegovem preprostem in običajnem pomenu, nanaša na kazenske obtožbe proti osebi in na civilne pravice in obveznosti osebe, ko so takšne pravice in obveznosti v postopku na sodišču. Samo dejstvo, da besedilo, ki takoj sledi uvodnemu odstavku, to je, besedilo, ki sledi stavku "o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah odloča", obravnava izključno vodenje postopkov, to je javnih zaslišanj v razumnem roku pred nepristranskim sodiščem in javno razglasitvijo sodbe, poleg nadaljnega dejstva, da se izjeme in/ali omejitve, ki jih natančno določa isti odstavek, spet izključno nanašajo na javnost sodnih postopkov in na nič druga, močno namiguje, da odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) obravnava le sodne postopke, ki so pred sodiščem že ustanovljeni in ne pravico dostopa do sodišč. Z drugimi besedami, odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) je usmerjen na primere in lastnosti zgolj pravičnega in poštenega sojenja.
Omenjeno je bilo sklicevanje na francosko različico odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) in še posebej na besede "contestations sur ses droits" iz omenjenega člena (čl. 6/1). Podano je bilo mnenje, da izražajo zgoraj citirane besede širši pomen kot ga izražajo ustrezajoče angleške besede angleškega besedila. Trdi se, da besede v francoskem besedilu obsegajo zahtevke, ki niso dosegli stopnje sojenja.
Obe besedili, angleško in francosko, sta enako merodajni. Če so besede, ki se uporabljajo v enem besedilu, sposobne le ožjega pomena, se obe besedili uskladi tako, da se jima pripiše manj obsežni pomen. Tudi če za ugotovitev, katero od obeh besedil prevlada, uporabimo člen 33 Dunajske konvencije, moramo za vodilo upoštevati predhodna člena 31 in 32 iste konvencije. Po tako storjenem nisem našel zadostnega razloga za spremembo pravkar izraženega stališča. Še bolj za razumevanje besedila, ki brez dvoma pomeni "primarni vir svoje lastne razlage".
Sedaj prehajam na smiselni del besedila odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1). Kot sem že omenil, se bo preizkus tega vidika prekrival s premisleki, ki se tikajo predmeta in namena pogodbe. Brez dvoma je razlaga ena združena operacija, ki upošteva vsa relevantna dejstva kot celoto.
Odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) sodi v prvi del Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, v katerega sodijo členi od 2 do 18 (čl. 2, čl. 3, čl. 4, čl. 5, čl. 6, čl. 7, čl. 8, čl. 9, čl. 10, čl. 11, čl. 12, čl. 13, čl. 14, čl. 15, čl. 16, čl. 17, čl. 18), ki opredelijo pravice in svoboščine ljudi v mejah pristojnosti držav podpisnic. Člen 1 (čl. 1) zahteva, da države podpisnice "priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te Konvencije". Obveznosti, ki so jih države podpisnice prevzele v skladu s to Konvencijo, se navezujejo na opredeljene pravice in svoboščine. Zdi se skoraj nemogoče trditi, da odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) opredeljuje pravico dostopa do sodišč.
Preučitev prvega dela razkrije: odstavka 4 in 5 člena 5 (čl. 5/4 in čl. 5/5) obravnavata postopke, ki se pred sodišče predložijo zaradi odločitve o zakonitosti ali sicer o priporu in nudi žrtvam nezakonitega priprtja izvršljivo pravico do nadomestila.
Členi 9, 10 in 11 (čl. 9, čl. 10, čl. 11) obravnavajo pravice in svoboščine z ozirom na svobodo mišljenja, govora, vere, zbiranja in združevanja itn. Glede teh členov (čl. 9, čl. 10, čl. 11) je pomembno dejstvo, da vsak člen natančno določa omejitve take pravice.
"Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."
Ta člen (čl. 13) navaja pravico dostopa do sodišč ob upoštevanju kršitev pravic in svoboščin , ki jih določa Konvencija. Po mojem mnjenju sodišča sodijo v pojem "domače oblasti", ki ga omenja člen (čl. 13).
Člen 17 (čl. 17) med drugim določa, da ni dovoljeno omejevanje pravic in svoboščin iz Konvencije v večjem obsegu, kot je določeno v Konvenciji.
Pomembnost tega člena (čl. 17) leži v dejstvu, da v primeru, če bi se pravica dostopa brala v smislu odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1), bi bila taka pravica dostopa absolutna, saj glede te pravice niso omenjene nobene omejitve. Nihče ne more zares trditi, da Konvencija obravnava absolutno in neovirano pravico dostopa do sodišč.
Splošno znano je in lahko se razume kot dognano, da pravica dostopa do domačih sodišč kot pravilo obstaja v vseh civiliziranih demokratičnih družbah. Taka pravica in njeno izvrševanje sta običajno urejena z ustavo, zakoni, običajnim pravom in s subsidiarno zakonodajo, kot so odredbe in poslovniki sodišč.
Člen 60 (čl. 60) Konvencije se ne dotika pravic, ki jih določa nacionalna zakonodaja. Pravica dostopa, ki je človekova pravica, je brez dvoma vključena med človekove pravice, na katere se nanaša člen 60 (čl. 60). To na določen način zapolnjuje praznino za zahtevke, glede katerih Konvencija ne vsebuje nobenih določb.
Pristojnost sodišč in pravico oseb, ki so upravičene, da začnejo postopke pred sodiščem, urejajo zakoni in pravila, kot je navedeno zgoraj. Oseba lahko postopek začne z vložitvijo tožbe, prošnje ali vloge v sodni pisarni sodišča prve stopnje ali sodišča višje stopnje. Plačati je potrebno predpisane sodne takse (razen, če je oseba upravičena do sodne pomoči) in poskrbeti za izdajo sodnega poziva na obravnavo ali drugih obvestil. Iz razlogov starosti, duševnega stanja, stečaja, neresnih in nadležnih sodnih postopkov se lahko osebam, pogojno ali nepogojno, odvzame pravica do ustanovitve postopkov. Mogoče je, da je potrebno zagotoviti zavarovanje stroškov in tako naprej.
Po ustanovitvi sodnih postopkov in pred izvedbo obravnave zadeve obstaja več vmesnih postopkovnih korakov. Sodnik je pristojen, da v določeni vrsti zadev, v senatu in ne na javni obravnavi, obravnava in odloči o zahtevku iz tožbe, prošnje ali vloge v hitrem postopku. Takšen je primer, ko zahtevek v tožbi ali v pisnih vlogah ne razkriva nobenega pravnega temelja ali obtoženčev odgovor ali njegova obramba ne razkrivata pravno veljavnega načina obrambe.
To razpravljanje o postranskih zadevah je potrebno, da se poudari dejstvo, da, če bi bilo v Konvenciji namenjeno vključiti pravico dostopa kot integralni del odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1), bi tisti, ki so Konvencijo sestavljali, brez dvoma sledili svoji ustaljeni praksi in po opredelitvi človekove pravice in svoboščine predpisali omejitve, ki so z njo povezane.
Če bi bila pravica dostopa splošno priznana znotraj pristojnosti visokih pogodbenic brez omejitev nacionalnih zakonov in predpisov, neodvisno od pravic, katere Konvencija izrecno navaja, bi se pričakovalo, da bi bila taka pravica izrecno določena v Konvenciji. Previdnost in trud, ki sta bila potrebna pri opredelitvi človekovih pravic in svoboščin v Konvenciji ter podrobno predpisovanje omejitev močno nakazujejo, da pravica dostopa ni niti izrecno niti preko nujne implikacije ali namena vsebovana v odstavku 1 člena 6 (čl. 6/1).
Pripomniti bi bilo mogoče tudi: kakšen je smisel številnih določb za vodenje postopkov pred sodišči, če pravice dostopa do sodišč ni?
Če določbe glede pravice dostopa v Konvenciji nasploh ne bi obstajale - čeprav v tem primeru ni tako - bi dopustil, da bi se taka pravica preko nujne implikacije in namena kot inkorporirana brala v Konvencijo, čeprav ne nujno v členu v vprašanju. Le domneval bi lahko, da so podpisnice razumele obstoj take pravice dostopa kot samoumevnega.
Odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) v svojem običajnem pomenu, brez vanj vključene pravice dostopa, se nikakor ne sme podcenjevati. Javno zaslišanje v razumnem roku pred nepristranskim sodiščem z javno razglasitvijo sodbe so - čeprav bi se jih lahko opisalo kot postopkovne zadeve - temelji delovanja sodnega sistema in potemtakem odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) ima, ter si zasluži, svoj raison d'être v listini človekovih pravic, brez vanj zajete pravice dostopa. Njegov obseg veljavnosti je kljub temu širok.
Preambula Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v končnem odstavku razglasi: "odločene, da kot vlade evropskih držav, ki jih navdihuje ista miselnost in ki imajo skupno dediščino idealov in političnega izročila o spoštovanju svobode in pravne države, store prve korake k skupnemu uveljavljanju nekaterih pravic, ki so določene v Splošni deklaraciji." Mislim, da nas vlada Združenega kraljestva ni neutemeljeno opozorila na besede: "store prve korake" in "uveljavljanju nekaterih pravic", ki se pojavijo v tem odstavku.
Glede navedb, ki se navezujejo na travaux préparatoires Konvencije, Splošne deklaracije človekovih pravic, Evropske konvencije o ustanavljanju, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in drugih mednarodnih listin, zadovoljen podajam le kratko ugotovitev. V travaux préparatoires Deklaracije so prvotni osnutku izrecno vsebovali besede " pravica dostopa", toda te besede so bile opuščene pred sprejemom končne oblike besedila.
Člen 8 Splošne deklaracije vsebuje pravico dostopa do sodišč zaradi kršitev temeljnih pravic, ki so zagotovljene na podlagi ustave ali zakona.
Člen 10 Splošne deklaracije se bolj ali manj sklada z glavnim delom odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) Evropske konvencije in se ne sklicuje na pravico dostopa. Zdi se, da je glavni del odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) sledil vzorcu člena 10 Splošne deklaracije. Enako tudi odstavek 1 člena 14 Mednarodnega pakta.
Člen 7 Evropske konvencije o ustanavljanju izecno določa "pravico dostopa do pristojnih sodnih ali upravnih organov". Enako velja za odstavek 3 člena 2 Mednarodnega pakta.
Zgoraj navedeno podpira stališče, da, kadar je bilo namenjeno pravico dostopa do sodišč vključiti v pogodbo, se je to določno izrazilo.
Prizadeval sem si v določenem redu obravnavati glavne elemente razlage. Ob združitvi vseh elementov in njihovi skupni obravnavi, nudi združeni učinek, po mojem mnenju, večjo podporo pravilnosti predloženemu mnenju.
Minister za notranje zadeve je z odklonitvijo dovoljenja zaporniku Golderju za posvetovanje z njegovim odvetnikom glede vložitve tožbe zaradi klevetanja proti uslužbencu zapora Lairdu, prvemu onemogočil pridobitev neodvisnega pravnega nasveta.
V okoliščinah zadeve ugotavljam, da je bila Golderju zanikana pravica do spoštovanja dopisovanja in takšno zanikjanje pomeni kršitev zadevnega člena 8 (čl. 8).
Laird bi v tožbi zaradi klevetanja morda uspel z ugovorom posebnih pravic in dokazal neobstoj naklepa. Minister za notranje zadeve ali guverner zaporov bi lahko razumno verjela, da Golder ne bi imel možnosti, da bi podkrepil tožbo, toda načeloma sem naklonjen stališču, da bi se, razen ob obstoju prevladujočih premislekov o varnosti, zaporniku moralo dovoliti, da se za pridobitev neodvisnega pravnega nasveta sporazumeva in posvetuje z odvetnikom ali pravnikom.
LOČENO MNENJE SODNIKA SIR GERALDA FITZMAURICEA
1. Zaradi razlogov, ki so navedeni v prvem delu tega mnenja, sem, čeprav z določeno mero dvoma, sodeloval pri soglasnem pritrdilnem glasovanju Sodišča o vprašanju člena 8 (čl. 8) Evropske konvencije o človekovih pravicah. Do tega obsega se torej strinjam, da je Združeno kraljestvo v tej zadevi kršilo Konvencijo.
2. Po drugi strani pa se ne morem strinjati s Sodiščem glede glavnega pravnega vprašanja v teh postopkih, namreč, vprašanja uporabe in razlage odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) Konvencije - vprašanja domnevne pravice dostopa do sodišč - ne s poudarkom na vprašanju ali bi Konvencija morala določati tako pravico temveč ali jo dejansko določa. To učinkuje na celotno vprašanje, kaj je legitimno po razlagi mednarodne pogodbe ob upoštevanju omejitev pristnega razlagalnega procesa in ne poseganja na področje, ki bi lahko mejilo na sodno zakonodajo. To obravnavam v drugem delu.
3. Dejstev te zadeve ni potrebno razlagati, saj se strinjam z njihovo navedbo v sodbi Sodišča.
4. Vprašanje, ki se pojavlja glede člena 8 (čl. 8) Konvencije je, ali je minister za notranje zadeve Združenega kraljestva z zavrnitvijo dovoljenja Golderju (ki je tedaj prestajal zaporno kazen v zaporu Parkhurst) za posvetovanje z odvetnikom, kršil določbe tega člena (čl. 8), ki določa naslednje:
"1.Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.
2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi."
Dve glavni vrsti vprašanj - ali dvomov - se porajata z ozirom na to določbo; ali sploh velja v okoliščinah te zadeve in drugo, če se načeloma uporablja, ali sodi zadeva v meje ali izjeme pravila, ki ga obsega.
Dvomi glede uporabnosti se pojavljajo pri pomenu pojma "dopisovanje" in predstave o tem kaj pomeni "vmešavanje" v "izvrševanje te pravice z ozirom na ... dopisovanje". Izraz "dopisovanje" v tem smislu, glede na njegov običajno sprejet in skoraj splošen pomen besedei, označuje nekaj, kar je ožje kot "sporazumevanje" ali je ena od večih mogočih oblik sporazumevanja. Dejansko označuje pisno dopisovanje ter verjetno obsega telegrame ali teleks sporočila, toda ne sporazumevanja osebo z osebo preko govora, telefonaii ali znakov ali znamenj. Potemtakem bi bilo napačno enačiti pojem "dopisovanje" s pojmom "sporazumevanje". Ker pa se ne obravnava vprašanje, da bi Golder telefoniral odvetniku, se ta točka ne poraja. Poraja pa se, četudi glede pisem, da Golder sploh ni pisal odvetniku. Ker nobeno pismo ni obstajalo, ni bilo nobeno ustavljeno. Potemtakem v tem smislu ni bilo oviranja njegovega dopisovanja, saj med njim in odvetnikom, s katerim bi se posvetoval , ni obstajalo dopisovanje, katero bi se lahko oviralo, kot je bilo v primeru njegovih poskusov pisati članu Parlamentaiii. Toda razlog za to je bil, da je bil po poizvedovanju o dopustnosti posvetovanja z odvetnikom "glede vložitve civilne tožbe zaradi klevetanja" - kar po mojem mnjenju pomeni (vsaj v začetku), da bi mu pisaliv - obveščen, da mu ne bo dovoljeno - kar je pomenilo, da se bo kakršnokoli pismo ustavilo - in zato pisma ni napisal. Zaradi tega ni bilo nobenega dobesednega ali dejanskega vmešavanja v njegovo dopisovanje v tem smislu; toda po mojem mnenju je sledila "konstruktivna" ("constructive") ustavitev ali vmešavanje; in menim, da bi bilo pretirano in formalistično omejevanje pojma vmešavanja v dopisovanje, če se bi smatralo, da ne obsega dopisovanja, ki se ni zgodilo zgolj zato, ker je pristojni organ odločil, da ne bo dovoljeno. Menim, da je tako potrebno zavrniti enakovredno omejujoče stališče, da tudi v primeru, da bi bilo dovoljenje dano, se ga Golder morda ne bi dejansko okoristil.
6. Zelo pomembno dejstvo, da ta zavrnitev dolgoročno Golderju ne bi onemogočila vložitve tožbe, če bi se mu tako svetovalo - ker bi tako lahko ravnal tudi po izpustu iz zapora - ni bistveno pri obravnavanju vprašanja člena 8 (čl. 8). Je pa zelo pomembno pri obravnavanju vprašanja domnevne pravice dostopa v sklopu odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) in ga bom obravnaval v tej zvezi.
7. Vprašanje podobno tistim, ki se obravnavajo v odstavku 5 zgoraj, se poraja glede točnega pomena "pravice", na katero se nanaša izraz "javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice", ki se pojavi na začetku odstavka 2 člena 8 (čl. 8/2) - sama pravica je določena v prvem odstavku (čl. 8/1), kot pravica vsakega posameznika "do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, njegovega doma in dopisovanja". Utemeljevanje bi lahko bilo enostavno zaključiti s trditvijo, da dopisovanje ni "spoštovano", če sploh ni dovoljeno, da se izvede. Toda zadeva ni tako preprosta. Brez dvoma bi se lahko trdilo, da se dopisovanje spoštuje tako dolgo, dokler ni nobenega fizičnega vmešavanja v katerokoli dopisovanje, ki obstaja, toda to ne izraža niti pomeni kakršnegakoli zagotovila, da bo dopisovanje obstajalo; tako da, na primer, popolna prepoved dopisovanja ne bi povzročila vmešavanja v pravico. Argument lahko osvetli smisel besedila, v katerem se beseda "dopisovanje" pojavi, namreč "zasebnega in družinskega življenja", "svojega doma in dopisovanja", ki predlaga nekaj domačega in posledično vrsto vmešavanja, ki se lahko zgodi, če se preišče nekogaršnje osebne listine v njegovem domu, hotelu ali na njem samem ter zapleni in odstrani pisma, ki obstajajo. Toda, ali je stališče tako omejeno? Zdi se preozko. Pravica, v katero se javna oblast ne sme vmešavati je "pravica do spoštovanja" dopisovanja in zdi se mi, da se dopisovanje ne spoštuje, kadar ga javna oblast vnaprej prepove zaradi izogibanja zaplembi ali ustavitvi , ki bi sicer slediliv. Zato sodba Sodišča poudari bistveno poanto na mestu, kjer se predlaga, da bi bilo nedopustno upoštevati, da bi se člen 8 (čl. 8) uporabil, če se bi Golder preko pisma dejansko posvetoval s svojim odvetnikom in bi se pismo ustavilo, ne velja pa, ker mu je bilo le rečeno, da bo ustavljeno, če ga bo poslal in ga zaradi tega ni napisal.
8. Ni se mogoče strinjati s stališčem, ki je izraženo v sodbi Sodišča, da struktura člena 8 (čl. 8) izključuje tudi samo možnosti kakršnihkoli neizrecnih, toda neločljivo povezanih omejitev delovanja pravila, ki ga določa odstavek 1 in del odstavka 2 člena 8 (čl. 8/1, čl. 8/2). Ker "spoštovanja" dopisovanja - kar zapoveduje odstavek 1 člena 8 (čl. 8/1) - ni primerno enačiti z idejo popolne svobode dopisovanjavi, tudi brez izjem iz drugega odstavka (čl. 8/2) sledi, da se lahko odstavek 1 (čl. 8/1) legitimno razume tako, da podeljuje nekaj manj kot popolno svobodo v vseh primerih in v vseh okoliščinah. Po mojem mnjenu bi se moral brati v odvisnosti od razumevanja, da mora biti stopnja potrebnega spoštovanja do določene mere funcija razmer na splošno ter razmer posameznika, ki ga to posebej zadeva. Zato - in ob spoštovanju omejitev te zadeve - nadzor nad dopisovanjem zakonito pridržanega zapornika ni nezdružljiv s spoštovanjem tega dopisovanja, čeprav mora imeti nadzor, da je učinkovit, moč, da kot zadnje sredstvo prepreči začetek dopisovanja ali njegovih določenih delov. To mora biti v resničnem pomenu pojma "neločljivo" z idejo dopisovanja, ki bi sicer pomenilo pošiljanje nedostavljenega pisma v vseh pomenih tega izraza. Bistveno vprašanje seveda ostaja, ali je bila v določenih okoliščinah in v določenem primeru stopnja izvedenega nadzora upravičena - to je, strogo skladna z pojmom "spoštovanja", kot se ga logično razume - še posebej, ko obsega prepoved ali grožnjo ustavitve.
9. Brez dvoma so se tvorci Konvencije zavedali, da bi se moralo pravilo iz člena 8 (čl. 8) razumeti v zelo omejenem smislu, da bi bilo uporabno, zaradi tega so ga zavezali številnim posebnim izjemam; in čeprav te po mojem mnenju zaradi že navedenih razlogov ne izčrpajo vseh možnih omejitev pravila, so dovolj široke in splošne, da pokrijejo večino primerov, ki lahko nastanjejo. Načrtovanje teh izjem je nezadovoljivo iz enega pomembnega stališča: omenjenih je šest glavnih točk ali kategorij, a so razvrščene v dve skupini po tri - in ni jasno, ali je nujno, da pade domnevni primer izjeme v eno od treh glavnih točk v obeh skupinah ali je dovolj, da pade v katerokoli od treh glavnih točk ene ali druge skupine. Te nejasnosti, ki brez dvoma obstaja v angleškem besedilu člena (čl. 8) (glej odstavek 4 zgoraj)vii in je k sreči ni potrebno rešiti, ker sem zadovoljen, da lahko na podlagi kategorije nadzor nad dopisovanjem zapornika sodi v glavne točke obojega, "državne varnosti" in "da se prepreči nered ali zločin", zato je lahko ob uporabi katerekoli zgoraj opisane metode razlage ta kategorija sprejemljiva.
10. Obstaja še nadaljni element negotovosti ali nejasnosti. Odstavek 2 člena 8 (čl. 8/2) zahteva, da ni "vmešavanja (glede dopisovanja), razen če je to ... nujno ..., da se prepreči nered ali zločin". Zdi se, da bi to običajno pomenilo, da bi moralo biti vmešavanje "nujno", da bi se upravičilo, "da se prepreči zločin" itd. Čeprav bi načeloma nekaj nadzora dopisovnanja bilo potrebnega za preprečevanje itn. (zaporniki bi sicer lahko pripravljali svoje pobege ali načrtovali nove zločine) bi moralo biti na tej podlagi posamezno vmešavanje (tukaj ustavitev) še zmeraj upravičeno kot nujno v samem primeru "da se prepreči..." itn. Čeprav se je na eni točki zdelo, da se priznava, da mora biti nujnost povezana z določenim primerom, je bilo v imenu vlade Združenega kaljestva predstavljeno tudi nekoliko drugačno, sploh ne nerazumno mnenje, namreč, če bi se vrsta omejitve lahko upravičila v luči ene od izvzetih kategorij, ki jih določa odstavek 2 člena 8 (čl. 8/2), se mora odločitev o uporabi omejitve v določenem primeru prepustiti upravi zapora, ali se ji mora vsaj dovoliti določena svoboda presoje, v kolikor ravna odgovorno in v dobri veri - in seveda v tej zadevi drugače ni bilo predlagano. Če se zadevo preuči na ta način, Sodišče ne bi smelo prestopiti ravnanja uprave zapora in odločati o načinu, na katerega je bilo pooblastilo izvršeno. Druga in bolj jedrnata različica iste trditve bi bila, da se želi sporno dejanje upravičiti s sklicevanjem na značaj omejitve, ki jo vsebuje, bolj kot na značaj tega, kar je bilo storjeno pri izvrševanju te omejitve. Potemtakem, če omejitev načeloma sodi v razred ali kategorijo uveljavljene omejitve in je bila naložena v dobri veri, bi se morala preiskava na tistem mestu ustaviti.
11. Obžalujem, da kljub njegovi znatni prepričljivosti ne morem sprejeti tega argumenta. Zdi se mi, da se vprašanje usmeri na učinek besede "vmešavanje" v besedilu "javna oblast se ne sme vmešavati ... razen če je to ... nujno ... da se prepreči ...itn.". Menim, da je boljše stališče, da to obravnava samo dejanje, ki je bilo storjeno pri izvrševanju omejitve in ne omejitev ali vrsto nadzora, iz katerega izhaja. Je dejanje - v tem primeru zavrnitev dovoljenja - ki pomeni vmešavanje in ne zlorabe oblasti v skladu z predpisom, ki morda teoretično ne bi bil nikoli upraben. Z drugimi besedami, ne zadostuje, da se prikaže, da je na splošno nekaj nadzora nad dopisovanjem zapornikov - in tudi občasno njegove ustavitve - "nujno ... v interesu ... javne varnosti" ali "da se prepreči nered ali zločin". Če bi to bilo vse, bi se lahko takoj priznalo, da taka nujnost načeloma obstaja - odvisno od vprašanj glede stopnje in posamezne uporabe. Toda hkrati je potrebno prikazati, da je bilo posamezno dejanje prisotnega vmešavanja kot tako "nujno" na tej podlagi.
12. Potemtakem je v tej zadevi potrebno preučiti konkreteno zavrnitev dovoljenja Golderju za posvetovanje z odvetnikom (glede tega, iz že navedenih razlogov, kot konstruktivnega vmešavanja v njegovo dopisovanje ali ob uporabi ovirujočega preobilja besed v členu 8 (čl. 8), s »pravico do spoštovanja« njegovega dopisovanja). Vprašanje nato je ali je bila ta zavrnitev »nujna« na podlagi javne varnosti, preprečevanja zločina, itn. Zdi se mi, da je na ta način mogoč le en odgovor: ni bila; in ob tem nisem spregledal argumenta Združenega kraljestva, da bi se v primeru, če bi se Golderju dovolil dostop do odvetnika preko (kar so oblasti smatrale kot) popolnoma neutemeljenega zahtevka, drugim zapornikom ne bi smelo zavrniti enakih možnosti, saj mora pri uporabi kateregakoli pravila veljati doslednost in spoštovanje nekaterih natančno opredeljenih in dogovorjenih delovnih načel. To brez dvoma drži, toda še zmeraj je potrebno prikazati, da je zavrnitev kogarkoli - da sama praksa zavrnitve na tej določeni podlagi - upravičena kot »nujna...v interesih javne varnosti« ali »za preprečitev nemira in zločina« itn. To me pripelje do ključnega vprašanja: kdo je pravzaprav pristojen, kot sem poudaril pri pregledu argumenta Združenega kraljestva, ali so zahtevki, kot je Golderjev, v zvezi s katerim se je želel posvetovati z odvetnikom, »popolnoma ...«. Ni takšna zadeva stvar bolj sodne kot upravne odločitve?
13. Pravzaprav minister za notranje zadeve Združenega kraljestva v odgovoru na Golderjevo prošnjo ni uporabil te oblike besed ali izrazil mnenja glede bistva ali sicer o njegovi prošnji: jezik, ki ga je uporabil je bil nedoločne in zelo splošne naraveviii. Združeno kraljestvo je vseskozi svoj zagovor dokazovalo na podlagi, da je bil glavni razlog za zavrnitev prepričanje oblasti, da Golder ni imel dobrega pravnega zahtevka in ne bi mogel uspeti v tožbi zaradi klevetanja proti uslužbencu zapora, ki se je sprva pritožil zoper njega, a je kasneje svojo pritožbo umaknil. Zaradi tega je potrebno domnevati, da je bila zavrnitev Golderjeve prošnje dejansko osnovana na tej podlagi in, da mora biti torej domnevna nujnost zavrnitve v interesih javne varnosti, preprečevanja nemira, itn. v skladu s tem ocenjena.
14. V Golderjevem primeru ni mogoče spredvideti kako bi lahko bila zavrnitev na taki podlagi upravičena kot nujna na osnovi odstavka 2 člena 8 (čl. 8/2), tudi če bi bila v skladu z običajno prakso zapora, kakor je nedvomno bila, ker bi bila sicer praksa kot taka napačna. Četudi se zadeva preudari s stališča trditev Združenega kraljestva, da je praksa upravičena, ker se zaporniki po definiciji radi pravdajo in so zelo pripravljeni vlagati neresne, nadležne ali neosnovane tožbe, če se jim tega ne prepreči, ostane bistvo, da, kakorkoli neprijetno je to za upravo zapora, je še zmeraj težko spredvideti koliko nujnosti v interesu javne varnosti ali pri preprečevanju nemira ali zločina lahko vsebuje. Toda tudi, če bi lahko teoretično bilo, se tega v Golderjevem primeru ni zadovoljivo ugotovilo.
15. Še bolj pomembno pa je dejstvo, da, kot se zdi, pravi razlog zavrnitve v Golderjevem primeru ni bila "nujnost" temveč značaj njegovega zahtevka; in s tem pridemo do resničnega bistva. Praksa zavračanja stikov z odvetnikom glede možnih sodnih postopkov na podlagi odločitve upravnih organov, da zapornikov zahtevek nima dobre pravne podlage, ne samo, da ne more biti upravičena kot "nujna" itn. (tako niti ne poskuša), sploh ne more biti upravičena, ker zadeva poseganje v sodno funkcijo. S tem niti za trenutek ne želim dvomiti o popolnoma dobri veri uprave pri sprejemu stališča v zvezi z Golderjevim zahtevkom. Toda to ni pomembno. Pomembno je, da je bilo sprejeto na temelju ugotovitve, ki je bila v svojem bistvu sodna ugotovitev, ki ni izvirala od sodne oblasti, temveč od izvršilne. Vendarle je natanko ena izmed nalog sodnega sistema, da v sodnem postopku, po poslušanju argumentov, če je to potrebno, določi ukrepe za to, kar so organi zapora v vlogi izvšilne oblasti in brez zaslišanja kakšnih argumentov - vsaj argumentov Golderja ali njegovega predstavnika - storili v tem primeru. Vsi običanji pravni sistemi - tudi seveda angleški - vsebujejo postopke, v katerih se lahko zadeva v zgodnji fazi razkrije kot neresna ali nadležna ali, da ne razkriva pravne podlage (podlage, ki približno usteza "zlorabi pravice do peticije" ali "očitno neutemeljene" peticije, v terminologiji človekovih pravic)ix. To se lahko stori, in običajno tudi se, preden bi zadeva prišla pred sodnika, če bi bila namenjena v pravdo; vseeno pa tako stori sodna oblast in ne druga oblast v imenu sodne. Lahko je nižja ali manj pomembna oblast, toda pomemben je sodni značaj oblasti in postopka.
16. Težko je spredvideti, zakaj bi se zapornikom zaradi nujnosti v smislu odstavka 2 člena 8 (čl. 8/2) samo zaradi njihovega statusa odvzela pravica do sodne določitve o njihovih predhodnih ugovorih v zahtevkih (bodisi slabih bodisi dobrih), še posebej, ker so ugovori take vrste, da jih lahko vloži le obtoženec v tožbi in ne tretja tuja stranka. Toda tukaj seveda dosežemo nadaljni bistveni element. Minister za notranje zadeve ni bil tuja stranka z ozirom na Golderjevo morebitno tožbo, četudi ni bil v njej neposredno predvidena stranka - saj je bil njegov uslužbenec zapora in ravnanje tega uslužbenca, ki bi bilo predmet zahtevka, če bi šel naprej. Spet, ni in ne more biti nobene domneve, da je ministra za notranje zadeve vodilo dejstvo, da ima dejanski interes. Enostavno načelo zadeve, ki je pomembno, je: nemo in re sua judex esse potest. Seveda to po razumu in po pravu ne bi moglo nevtralizrati vsake nujnosti, ki resnično obstaja na podlagi ene izmed izjem, ki jih določa odstavek 2 člena 8 (čl. 8/2). Če je takšna nujnost res obstajala, potem vmešavanje ne bi nasprotovalo členu 8 (čl. 8). Element nemo in re sue naloži oblastem obveznost, da upravičijo vmešavanje s sklicevanjem na jasne in kogentne razloge nujnosti - in the brez dvoma v tem primeru ni bilo.
17. Potemtakem se čutim vezanega zaključiti, da je obstajala kršitev člena 8 (čl. 8), čeprav očitno nenamerna, čemur bi rad dodal, da ob upoštevanju zapletene zasnove člena 8 (čl. 8), o katerem upam, da sem ponudil dokaj natančen prikaz (v tem pogledu v Konvenciji ta člen ni edinstven), ne preseneča, če so vlade negotove, katere so njihove obveznosti v skladu s tem členom. To tem bolj velja za razlago odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) Konvencije, h kateri sedaj prehajam.
18. Glavno vprašanje, ki je nastalo v tej zadevi in je bilo sporno je vprašanje, ali Konvencija v državah, ki so njene podpisnice, določa pravico dostopa do sodišč v korist fizičnih oseb in subjektov. Soglaša se, in je tako tudi priznano v sodbi Sodišča (odstavek 28), da edina določba, ki bi lahko bila v ta namen pomembna - odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) - niti neposredno niti pogojno ne izraža takšne pravice. Vseeno se ta pravica bere v Konvencijo na podlagi delno splošnih, odstavku 1 člena 6 (čl. 6/1) zunanjih razlogov, in delno sklepanja, ki naj bi bilo glede na njegove določbe potrebno. Toda, preden se lotimo te zadeve, se pojavi pomembno predhodno vprašanje na temelju katerega sloni vprašanje same uporabnosti tega člena (čl. 6/1) in ustreznosti celotnega problema dostopa. V tem smislu obstaja tudi druga poanta, premislek o kateri je morda bolj primerno preložiti na kasneje (glej odstavke 26 do 31 spodaj).
19. Brez dvoma bi bilo nepomembno razpravljati, ali je odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) Konvencije angleškim sodiščem zagotavljal pravico dostopa ali ni, razen če bi se Golderju dejansko zavrnil takšen dostop - in po mojem mnenju se mu ni. Na že opisani način se mu je preprečilo posvetovanje z odvetnikom zaradi - morebitnega - zatekanja k tem sodiščem; toda to samo po sebi ni pomenilo zavrnitve dostopa in tudi ni moglo, saj minister za notranje zadeve in uprava zapora nista imela de jure pristojnosti tega prepovedati. Vseeno bi lahko trdili, kakor Sodišče očitno je, da je obstajala "konstruktivna" zavrnitev, če je imelo dejansko ravnanje zavrnitve dovoljenja Golderju za posvetovanje z odvetnikom učinke trajne in končne odtegnitve vseh možnosti dostopa do sodišč za postopke, ki jih je želel ustanoviti. Toda tako ni bilo; tudi po tem, ko bi odslužil vso svojo kazen, ki je sicer ni, ker je bil kmalu pogojno izpuščen , bi še vedno imel čas.
20. Seveda upoštevam bistvo poante, da bi lahko bil potek časa kakorkoli škodljiv, toda oviranja ni povzročil. Dejstvo, da bi lahko bil dostop mogoč v manj ugodnih okoliščinah ne pomeni njegove zavrnitve. Dostop, če je dovoljen ali mogoč, ne pomeni dostopa ob natanko določenem času tistega, ki se pravda ali pod izključno njegovimi pogoji. V pričujočem primeru je obstajala največ dejanska ovira začasnega značaja za tožbo takrat in na tistem mestu, ne pa odklonitev pravnega varstva, ker je po pravu ni moglo biti. Sem sodi tudi element "oddaljenosti", katerega angleški pravni sistem v veliki meri upošteva. V pojmovnem smislu je še prerano trditi, da zavrnitev dovoljenja sporazumevanja z odvetnikom "sedaj" povzroči zavrnitev dostopa do sodišč - niti "sedaj" ali še manj "kasneje". V nobenem razumnem smislu se ne more šteti kot približni vzrok ali odločujoči dejavnik. Golderju niso onemogočili ustanovitve postopkov; le časovno mu je bilo to odloženo in na koncu sam ni uspel tega narediti. Obtožba tega značaja ne more biti utemeljena na podlagi slučajev. Ali je ravnanje uprave enkrat in za vselej Golderju preprečilo dostop ali mu ga ni. Po mojem mnenju mu ga ni.
21. Enako kot sodba Sodišča (in kot bomo videli kasneje) v celoti ne uspe razlikovati med popolnoma ločeno pravico dostopa do sodišč in poštenim zaslišanjem po tem, ko bil dostop že omogočen, tudi ne razlikuje med še bolj očitno ločenima pojmoma zavrnitve dostopa do sodišč in zavrnitve dostopa do odvetnika, ki bi lahko - ali ne - pripeljal do morebitne želje dostopa do sodišč. Če trdimo, da nekaj ne more biti storjeno sedaj, ne pomeni, da ne more biti storjeno nasploh - še posebej, ko se to, kar je zadržano "sedaj", (morda) niti ne bo želelo doseči "kasneje". Način, na katerega sta ti dve različni zadevi povezani, skoraj kot da bi bili soznačni, v, na primer, zadnjem delu četrtega dela odstavka 26 sodbe, predstavlja neutemeljneni primer nepopolnega sklepanja, ki odvrača od običajnih predstav.
22. Potemtakem, tudi če domnevamo, da odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) Konvencije obsega obveznost zagotavljanja dostopa do sodišč, po mojem mnenju pričujoča zadeva ne sodi v smisel zavrnitve dostopa, ki nasprotuje tej določbi. Primer sploh ne sodi v odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1), temveč je primer vmešavanja v dopisovanje v nasprotju s členom 8 (čl. 8); in je celotna trditev o učinku odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) napačna - ker dostop ni bil zavrnjen, ni prostora za uporabo tega člena (čl. 6/1). Razumljivo se mi zdi, da se, v kolikor se tiče njenega dejanskega temelja odločitve, ta del zadeve konča na tej točki; toda, ker vprašanje, ali odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) vsebuje pravico dostopa do sodišč, obsega vprašanje razlage pogodbe, ki je temeljnega pomena, ne le samo po sebi, temveč tudi zaradi širših možnosti načela, filozofije in odnosa, menim, da je moja dolžost, da o tem izrazim stališče.
23. Bivši predsednik sodišča sir Humphrey Waldock je kot zagovornik v zadevi pred Meddržavnim sodiščem v Haagux izpostavil težave, ki nastajajo v razlagalnem postopku, ko stranke v bistvu ne ločuje spor o pomenu pojmov, temveč bolj različnost odnosa ali način razmišljanja. Stranke potem delujejo na različnih vzporednicah; potujejo po vzporednih poteh, ki se nikoli ne srečajo, vsaj v Evklidovem prostoru ali zunaj geometrije Lobachevskega, Riemanna ali Bolyaija; ali spet, kot je opozoril sir Humphrey , govorijo na različnih valovnih dolžinah, kar ne povzroči toliko, da se ne uspejo razumeti, temveč, da se sploh ne uspejo slišati. Obe stranki lahko znotraj svojih referenčnih okvirov predstavita dosledne in veljavne argumente, toda ker se ti okvirji razlikujejo, noben argument kot tak ne more ovreči drugega. V takem problemu ni druge možnosti rešitve, kot da se vnaprej določiti pravilni - ali raje sprejemljiv - referenčni okvir; toda ker vprašanja sprejemljivosti slone bolj na pristopu, občutku, vedenju ali celo politiki, kot na pravilnem pravnem ali logičnem argumentu, je tudi takšno rešitev težko doseči.
24. To so po mojem mnenju razlogi za skoraj popolno nespravljivost argumentov udeležencev pri razlagi odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1) - na eni strani predsem Komisija, na drugi vlada Združenega kraljestva. Njuni pristopi izhajajo iz nasprotnih koncev spektra. Potrebno je le prebrati stališča in trditve Komisije, kot jih je prikazala v, na primer, poročilu za prenos Odboru ministrovxi, da se najde te na videz prepričljive argumente - glede na postulate in pristop, na katerih slonijo. Enako prepričljivi so argumenti, ki so predstavljeni v imenu vlade Združenega kraljestva v pisnem memorandumuxii in ustnih izjavahxiii pred Sodiščem na osnovi drugega pristopa in povsem drugih postulatov. Odločitev v sodbi Sodišča je , po upoštevanju argumetov Združenega kraljestva, z enakim učinkom kot odločitev Komisije. Moj zaključek bo drugačen, delno zaradi tega, ker smatram, da je potreben drugačen pristop, toda delno tudi, ker menim, da je Sodišče ravnalo na podlagi metod razlage, ki jih smatram kot nasprotne načelu smotrnosti in, ker ni v zadostni meri upoštevalo nekaterih značilnosti zadeve, ki jih je težko uskladiti s sprejetim zaključkom.
25. Pomembnost vprašanja pristopa ali odnos v tej zadevi sloni na dejstvu, da, kot je že bilo omenjeno in splošno priznano, niti Konvencija niti odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) ne vsebujeta izrecne določbe o določeni splošni materialni pravicixiv dostopa do sodišč. Skupno stališče dejansko je, da, če je načelo take pravice določeno, ali ga celo priznava kateri člen Konvencije, to lahko sledi le iz sklepanja, ki izhaja prvega stavka odst. 1 člena 6 (čl. 6/1), ki določa:
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče."
Iz člena je razvidno, da je neposredna pravica (in edina neposredna pravica), ki jo izraža ta določba, pravica do (i) "pravičnega in javnega zaslišanja", (ii) "v razumen roku" in (iii) odločanje sodišča, ki je "neodvisno", "nepristransko" in "z zakonom ustanovljeno". Seveda se vprašanje o teh zadevah (ne neupravičeno zadržanega poštenega in javnega zaslišanja pred nepristranskim sodiščem, itn.) lahko pojavi le, če so bili postopki, civilni ali kazenski, dejansko ustanovljeni in se trenutno razvijajo po običajni poti. Toda to ni pomembno. Pomembno je, da to ničesar ne pove o potrebnosti obstoja kakih postopkov. Člen (čl. 6/1) predvideva dejanski obstoj postopkov v smislu (in le v tem smislu), da, če postopek ne bi obstajal, bi bila vprašanja poštenega sojenja in druga nepomembna, ker sploh ne bi nastala. Člen (čl. 6/1) se lahko torej uporabi le, če postopki obstajajo. Njegov okvir leži na podlagi, da obstaja pravda, ki je, kakor je poudaril moj kolega, sodnik Zekia, v postopku. Toda le do sem se razteza resnični jezik člena. Ne govori , da morajo postopki obstajati kadarkoli jih kdo želi ustanoviti. Povedano drugače, člen le predpostavlja obstoj dejstva (da obstajajo postopki) in nato na podlagi tega dejstva, izraža pravico, ki naj učinkuje v domnevnem dogodku (postopku), namreč, pravico do poštenega sojenja in druge. Toda ne določa neposredno ničesar o dogajanju samega dogodka - to je, o pravici, ki dogodek povzroči. Na kratko, s svojimi dejanskimi izrazi ne izraža nobene materialne pravice dostopa neodvisno od in hkrati z postopkovnimi jamstvi poštenega sojenja itn., kar je očitno njegov primarni namen. Vprašanje potemtakem je, ali se mora tako implicirati?
Odmik: člen 1 (čl. 1) Konvencije
26. Preden nadaljujem z vprašanjem implikacije, ki nastaja v zvezi z odst. 1 člena 6 (čl. 6/1), se je potrebno osredotočiti na postranski, a v določeni meri pomemben, dejavnik glede vprašanja odst. 1 člena 6 (čl. 6/1). Ta zadeva učinek člena 1 (čl. 1) Konvencije, ki določa naslednje:
"Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v ... te Konvencije."
Učinkovita beseda v tem kotekstu je "opredeljeno" in posledično je učinek te določbe (ker so pravice in svoboščine, ki so opredeljene v Konvenciji, katere pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost), da je potrebno izključiti iz te obveznosti vse, kar ni tako opredeljeno. Zaradi tega, tudi če ne poskušamo "definirati opredeliti" v primerjavi z, na primer, omeniti, navesti ali označitixv, se nujno pojavi vprašanje, ali se lahko za pravico ali svoboščino, ki ni niti omenjena, navedena ali označena, ampak le - največ - implicirana, trdi, da je "opredeljena" v Konvenciji v katermkoli smislu, ki se lahko prisodi terminu "opredeljena"? Po mojem mnenju ne; in pri tem vprašanju popolnoma soglašam s stališči, ki jih je izrazil kolega sodnik von Verdross.
27. Ta zaključek ne zadeva golega izraza . Najprej, tudi če sprejmemo stališče, kot je bilo rečenoxvi, da "beseda "opredeliti" v tej določbi ni primerna" in, da v Konvenciji "nobena od pravic ali svoboščin ni opredeljena v ozkem smislu", so vsaj omenjene, navedene ali označene - v kratkem, imenovane. To ne drži za pravico dostopa, ki kot taka v Konvenciji ni omenjena. Drugo, večji del postopkov v zadevi in trditev udeležencev - ki se nanašajo na neločljivo povezane ali druge omejitve pravice dostopa, če se smatra, da jo implicira odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) - je sprožilo vprašanje, kako naj se to pravcio razume, na kaj se nanaša - na kratko, kako je bila opredeljena - dokončno ustvari potrebo po opredelitvi, četudi le z omejitvami ali opisom - in opredelitve morajo biti izrecne - ne implicirane.
28. Zdi se, da mora potemtakem nujni zaključek biti, da je nemogoče - ali bi bilo nedopustno, da bi v obveznosti iz člena 1 (čl. 1) Konvencije sodila pravica ali svoboščina, ki je Konvencija niti ne imenuje, jo največ implicira in se je tudi implicirati ne more ne da bi se istočasno opredelilo same pravice ali pogojev, pod katerimi se izvršuje in, ki jo hkrati opredeljujejoxvii.
29. V tej zvezi je potrebno pripomniti, da je sam pojem pravice dostopa do sodišč nejasen, če ni opredeljen. Potreba opredeliti ali vsaj opisati je izrecno priznana v odstavku 38 sodbe Sodišča in nato spet na koncu odstavka 44. Ali, na primer, pravica dostopa pomeni enostavno takšno pravico, kot jo določa domače pravo zadevne države ali jo kadarkoli lahko določi? Če je tako, bi Konvencija pri določanju pravice dostopa storila kaj več, kot bi bilo storjeno sicer, če Konvencija ne bi obstajala? Če bi se na drugi strani smatralo, da Konvencija, ob prepostavki, da določa pravico dostopa, nalaga obveznost za zagotavljanje stopnje dostopa, ki ga domača prava držav pogodbenic ali nekatere od njih ne ne urejajo, potem do katere stopnje nalaga tako obveznost - absolutno pravico ali pravico, ki je na različne načine pogojevana in če tako, potem kako? Bolj natančno, pomeni pravica dostopa pravico vložiti tožbo in hkrati pravico do odločitve o njeni vsebini, ne glede na katerokoli predhodno vprašanje, ki zadeva značaj ali dopustnost zahtevka, status ali značaj strank in če ne, potem, ker se prava različnih držav v tem oziru zelo razlikujejo, ne bi bila opredelitev stopnje odstopanja od absolutnega, ki bi bila sprejemljiva s stališča človekovih opravic, nujna v Konvenciji o človekovih pravicah? Dejstvo, da Evropska konvencija ne vsebuje nobene takšne (sploh nobene) opredelitve, bi lahko pomenilo le, da, če je pravica dostopa všteta na temelju odst. 1 člena 6 (čl. 6/1), bi Sodišče pravico moralo ločeno opredeliti za vsak posamezni primer. To bi bilo nedopustno, saj vlade ne bi nikoli vnaprej poznale razmer.
30. Prej omenjena vprašanja so morda retorična glede svoje oblike, toda ne glede svoje vsebine. Prikazujejo potrebo po opredelitvi dostopa do sodišč kot pravico ali svoboščino in, ker je Konvencija nobene ne vsebuje, ta določena pravica ali svoboščina ni med tistimi, ki jih člen 1 (čl. 1) nalaga pogodbenim strankam, da jih zagotovijo znotraj svoje pristojnosti. Od strank se, z drugimi besedami, ne more pričakovati, da bodo izpolnile pomembno mednarodno obveznost, ki ni dovolj zadostno opredeljena, da bi jim omogočila, da bi vedele kaj natančno vsebuje - ki zares sploh ni opredeljena, ker ( v kolikor obstaja) sloni na nanatančni in neizrecni implikaciji. Težko razumljivaxviii vsebina odstavkov 28 in 38 (prvi del) sodbe Sodišča glede vprašanja opredelitve, ki nastane na temelju člena 1 (čl. 1) Konvencije, nikakor ni primerno nadomestilo pretehtane diskusije o zadevi, ki je Sodba sploh ne vsebuje.
31. Posledično je pomembno nadaljnje vprašanje izraza, ki bi se po razumu lahko prisodil učinku odst. 1 člena 6 (čl. 6/1), kot v primeru razprave iz odstavkov 19 do 22 tega mnenja, ker ta določba ne opredeli, potem ne glede na pravico ali svoboščino, ki jo morda implicira, ta pravica ali svoboščina ne sodi v domet člena 1 (čl. 1) in njegove glavne obveznosti. Natanko tako je tudi stališče sodnika von Verdrossa. Da lahko ta zaključek upravičeno spodbuja sklepanje, da odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) dejansko sploh ne implicira nobene takšne pravice ali svoboščine, toda obravnava le načine pravde, vodi do ponovnega preudarka razprave podane na koncu odstavka 25 zgoraj, kjer iz predhodne analize jasno sledi, da odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) poleg domneve o obstoju postopkov ne izraža izrecno nobene pozitivne pravice za njihovo ustanovitev, vprašanje pa je bilo, ali se mora kljub temu smatrati, da tako izraža preko postopka implikacije ali sklepanja. Vprašanje nadalje je, kaj bi bilo primerno in legitimno sklepati s sredstvi takšnega postopka.
Ponovna obravnava vprašanja dostopa
32. Razumljivo, razumno in legitimno stališče je, da dostop do sodišč mora, ali bi moral, pomeniti pomembno človekovo pravico. Enako utemeljeno je stališče, da sama pomembnost pravic terja (še bolj v konvenciji, ki temelji na meddržavnem soglasju in ne na suvereni zakonodajni oblasti) izrecno določitev pravice, ne da se jo prepusti sklepanju. To vodi do bistvene poante. Med primerom "pravo-dajalčevega prava", ki se razglasi v okviru izvrševanja suverene oblasti in primerom prava, ki temelji na konvenciji in je tudi rezultat soglasja ter omejen na to, kar je bilo dogovorjeno ali se lahko domneva, da je bilo dogovorjeno, je bistvena razlika. V slednjem so potrebne veliko večje razlagalne omejitve, zatorej se konvencije ne sme razlagati na način, da določa več, kot vsebuje ali kot je nujno sklepati iz njene vsebine. V primeru pravo-dajalčevega prava se celotno ravnovesje nagiba k negativno usmerjenemu načelu razlage, ki se zdi razumljiva in ne nasprotuje nobeni določeni kontraindikaciji in razlagi, ki ima v konvenciji pozitivno osnovo in predstavlja dogovor strank - pozitivno osnovo bodisi v dejanskih izrazih konvencije bodisi na podlagi slepanja, ki na njihovi podlagi nujno izvede; in beseda "nujno" je odločujoča.
33. Ta beseda je pomembna, ker je odnos Komisije in odnos Sodišča, čeravno bolj previden, do te zadeve tako povzročil; da je nerazumljivo, ali vsaj nedopustno, da Konvencija o človekovih pravicah v katerikoli obliki ni določila pravice dostopa do sodišč: potemtakem se mora tako domnevati, če je tako sklepanje sploh mogoče iz kateregakoli njenega izraza. Ta odnos jasno poudarja vsebino zadnjega dela odstavka 35 sodbe Sodišča, da po mnenju Sodišča "ne bi bilo razumljivo, da bi odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) podrobno opisoval postopkovna jamstva, ki se zagotavljajo strankam v viseči tožbi in ne bi smel najprej dajati varstva temu, kar dejansko omogoča korist od takih jamstev, to je, dostopu do sodišča." To je, razumsko gledano, povsem nedosledno. Morda bi bilo običajno, da ima zaščita pravice dostopa prednost pred postopkovnimi jamstvi te vrste, toda dejansko je nima in sklepanje, da jo mora imeti, je le možno, nikakor pa ne nujno; saj je povsem razumljivo, da pravica dostopa do sodišč ne bi smela biti nujno vedno podeljena ali bi bila omejena na določene primere ali izključena v določenih primerih, toda, ko bi bila podeljena, bi morala obstajati zaščita glede značaja sledečih postopkov.
34. Vsaj v tej vrsti določbe bi na splošno bila sklepanje ali implikacija "nujna" le, če določba brez nje ne deluje ali ne bo delovala. Kot je že bilo opozorjeno zgoraj v odstavku 25, leži edini element nujnosti v odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) v prepostavki (brez katere določba nima smisla), da so bili ustanovljeni kakršnikoli sodni postopki in se razvijajo. Nikakor se ne sme domnevati, niti za učinkovanje tega besedila niti za zagotovitev relevantnega pomena in dometa, da besedilo implicira ne le obstoj postopkov, temveč tudi vnaprejšnjo pravico ustanovitve. Da citiram kolega sodnika Zekio, ima "svoj raison d'être ... brez pravice dostopa. Se mi lahko dovoli, da se v splošnem kontekstu postopka implikacije obrnem na članek o razlagi pogodbe, ki sem ga napisal pred več kot dvanajstimi leti in s to zadevo nima posebne povezavexix.
35. V luči teh premislekov nameravam zaradi metod Sodišča preučiti druge še dejavnike. Številni od njih, kot, na primer, pravila razlage pogodbe, ki jih vsebuje Dunajska konvencija o pogodbenem pravu iz leta 1966, Statut Sveta Evrope (listina, ki se povsem razlikuje od Evropske konvencije o človekovih pravicah), načelo vladavine prava in "splošna načela prava, ki jih priznavajo civilizirani narodi", ki ga omenja odstavek 1(c) člena 38 Statuta meddržavnega sodišča; vsi ti dejavniki so zunaj odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) Konvencije o človekovih pravicah in imajo malo, ali nič, neposredne zveze s pričujočim načinom razlage, ki ga obravnavajo odstavki 25, 33 in 34 tega mnenja. Služijo lahko kot pomagalo, nikakor pa, tudi skupaj, niso odločujoči sami po sebixx.
36. Resnično odločilen element v zaključku Sodišča, se zdi, je strah pred posledicami, ki se jih lahko povzroči, če pravice dostopa ne bi razumeli v obsegu odst. 1 člena 6 (čl. 6/1). To je jasno razvidno iz sledečih odlomkov, od katerih prvi zaključi že citiranega v odstavku 33 zgoraj z navedbo "poštenost, javnost in hitrost, ki so značilnosti sodnih postopkov, bi bile brez vrednosti, če sodnih postopkov ne bi bilo". Še bolj pomemben je drugi odlomek (sodba, odstavek 35, predzadnji del), prvi stavek katerega določa naslednje:
"Če bi se odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) razumel na način, da zadeva izključno postopek tožbe, ki pred sodiščem že teče, bi lahko država podpisanica brez kršitve tega besedila odpravila svoja sodišča ali odvzela njihovo pristojnost odločanja v določenih vrstah civilnih tožb in jo poverila organom, ki so odvisni od vlade."
37. Te utemeljitve, ki utelešajo resnični temelj odločitve tega dela sodbe, po mojem mnenju terjajo pojasnilo v sklopu treh glavnih točk: verjetnosti, logike argumenta in narave učinkovitosti, ki jo označujejo.
(a) Slutene posledice so popolnoma nerealne ali vsaj preveč poudarjene.
(b) V kolikor temelji argument na osnovi, da bi brez pravice dostopa bili zaščitni ukrepi sodnega postopka, ki jih določa odst. 1 čl. 6, neučinkoviti in brezpredmetni, tako da eno nujno povzorči drugo, vsebuje znano logično zmoto. S tem se le nadaljuje vrsta zmote, ki izhaja iz filozofskega paradoksa imenovanega "Kralj Francije"; paradoksa stavka, ki v jezikoslovnem smislu ima pomen, a je dejansko absurden, namreč trditev "kralj Francije je plešast". Paradoks izgine, ko se uvidi, da trditev predpostavlja obstoj francoskega kralja, toda le, pravilno ali nepravilno, če pa obstaja, je pa plešast. Dejstvo, da kralj obstaja, je potrebno neodvisno dognati; in znano je, da Francija nima kralja. Podobno se lahko določijo vsi potrebni zaščitni ukrepi za dobrobit kralja, če bi obstajal, toda dejstvo, da bi bili ti ukrepi neučinkoviti in brezpredmetni, če ne bi, nikakor ne bi pomenilo, da obstaja, ali, da se mora tako domnevati. Na enak način bodo zaščitni ukrepi sodnega procesa, ki jih določa odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) učinkovali, če bo sodni proces obstajal in če ne bo, ne bodo delovali. Nikakor ne pomenijo, da pravica dostopa obstaja ali, da se jo za začetek postopka mora domnevati. Sodba vsebuje vrsto zmote, ki izpeljuje B iz A, ker A izrecno ne izključuje B. Toda neizključitev ni ipso facto vključitev. Slednje še bo prikazano.
(c) Na koncu je potrebno omeniti, da vsebujejo zgoraj navedeni odlomki sodbe Sodišča tipični krik sodnega zakonodajalca, ki kljub utemeljenosti na mednarodnem ali nacionalnem nivojuxxi nima veliko, ali sploh nobene, na področju meddžavne pogodbe ali konvencije, ki temelji na soglasjuxxii. Mogoče je res in mogoče ni, da bi imela Konvencija o človekovih pravicah neprijetne posledice, če ne bi obsegala pravice dostopa; enake si lahko zamišljamo posledice v primeru številnih drugih napak ali praznin v tej Konvenciji. Toda to ni pomembno. Pomembno je, da na državah sloni soglasje te Konvencije in od katerih izvaja svojo obvezujočo moč, da s spremembami zapolni praznine ali popravi napake - ni sodni tribunal tisti, ki naj zanje napravi njihovo delo. Ko sodišče sprejme tako široko razlago brez jasnega temelja, zgolj na podlagi besedila ali nujnega sklepanja, ki iz besedila izhaja in ne, kot v tem primeru, na podlagi vprašljive razlage nejasne določbe, bodo razlogi doslednosti otežili odklonitev široke razlage v drugih primerih, kjer bi bilo bolj smotrno drugače: svoboda delovanja bi bila oslabljena.
38. Po mojem mnenju je pravilen pristop k razlagi odst. 1 člena 6 (čl. 6/1), da se upošteva, ne le, da je določba, ki je vključena v listino, katere moč temelji na soglasju vlad, temveč tudi, da je listina posebne vrstexxiii, ki se na področju človekovih pravic lahko kosa z Medameriško konvencijo o človekovih pravicah, podpisano v San Joséu skoraj dvajset let kasneje. Slednja je v veliki meri temeljila na evropski, posebno glede mehanizma "uveljavljanja". Toda ni začela veljati. Tašnega mehanizma ne najdemo v sporazumih Združenih narodov o človekovih pravicah, za katere se tudi zdi, da ne veljajo. Na splošno različne konvencije in sporazumi, še posebno Evropska konvencija, so v mednarodnem smislu zaorale ledino s poseganjem v nekatera najbolj varovana področja vlad v sferi njihove domače pristojnosti ali domaine réservé. Še posebej je to primer "pravice posameznika do peticije", s katero so fizične osebe ali subjekti upravičeni tožiti svoje vlade pred mednarodno komisijo ali tribunalom - nekaj, kar bi bilo še pred tridesetimi leti mednarodno nepredstavljivo. Zaradi teh razlogov so vlade oklevale zavezati se z listinami, od katerih večina, z razliko Evropske konvencije, očitno ni pridobila za veljavnost zadostnega števila ratifikacij. Vlade, ki so ratificirale Evropsko konvencijo so dolgo oklevale pred sprejetjem obvezne pristojnosti Evropskega sodišča za človekove pravice. Podobna oklevanja so se pojavila glede pravice posameznikove peticije, ki jo je, enako kot pristojnost Sodišča, potrebno sprejeti ločeno. Ta pravica lahko razen tega zahteva ne le začetnega, temveč tudi nepretrgani sprejem, saj je lahko, in v nekaterih primerih je tudi bila, določena le za določeno, čeprav obnovljivo, obdobje. Zgolj zaradi sprejema te vrste se je lahko ta zadeva (Golder) predložila Evropski komisiji in Evropskemu sodišču za človekove pravice.
39. Ti različni dejavniki bi lahko upravičili nekoliko ozko razlago Konvencije, toda potrebno je trditi, da ne le upravičujejo, temveč celo zahtevajo pazljivo in konservativno razlago, še posebej glede določb, katerih pomen ni nedvomen in kjer bi lahko širše tolmačenje državam podpisnicam naložilo obveznosti, ki jih niso nameravale prevzeti ali ne bi razumele na način, da jih prevzemajo (v tej povezavi je potrebno pozorno preudariti odlomek trditve zagovornika Združenega kraljestva pred Komisijo, ki je naveden v opombi spodajxxiv). Vsak resen dvom je zatorej potrebno rešiti v korist in ne v škodo zadevne vlade - in če bi držalo, kakor nakazuje sodba Sodišča, da v tej zadevi ni nikakršnega resnega dvoma, potem se lahko vprašamo o čem so se udeleženci pravdali zadnjih pet let!
iii. Namere in metoda priprave osnutka
40. Težko je ugotoviti resnične namere držav pogodbenic iz tega poglavja; toda to je še močnejši razlog, da jih ne smemo podrediti obveznostim, ki ne jasno ali vsaj brez upravičenega dvoma izhajajo iz Konvencije. Obveznost, ki jo sedaj obravnavamo, nima tega značaja. Še več, po dolgih letih izkušenj na področju pripravljanja osnutkov pogodb se mi zdi nepredstavljivo, da bi vlade sprejem mednarodnexxv obveznosti zagotavljanja dostopa do svojih sodišč uredile na tako posredni način - da je treba, brez izrecne navedbe pravice, prepustiti sklepanju iz določbe (čl. 6/1), katere neposredni in primarni namen - ob nepristranskem branju ni dvoma - je v osnovi bistveno drugačen, namreč, zagotavljati zaščito, da se sodni postopki pošteno in hitro izpeljejo. Noben kompetenten snovalec ne bi takšne zadeve rešil na ta način.
41. Zaradi tega se ne nameravam lotiti zgodovine priprave osnutka odst. 1 člena 6 (čl. 6/1), kar bi bilo dolgotrajno in nesmiselno, saj ostanejo bistvene točke, enako kot pri večini priprav osnutkov, pogosto nejasnje in nedokončne. Toda vredno si je ogledati določbe drugih glavnih listin o človekovih pravicah, ki so primerljive ali podobne odst. 1 člena 6 (čl. 6/1). V edini predhodni te vrste, Splošni deklaraciji (glej opombo 23 spodaj) je člen 8 določal naslednje:
"Vsakdo ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pri pristojnih državnih sodnih oblasteh proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane mu po ustavi ali zakonu."
Ta, kakor bo razvidno kasneje, ni zagotavljal nobene splošne pravice dostopa in je bil v bistvu postopkovni člen enake vrste kot odst. 4 člena 5 in člen 13 (čl. 5/4, čl. 13) Evropske konvencije, h kateremu se bom vrnil kasneje (glej opombo 14 zgoraj) in za katerega Sodišče v sodbi ne zatrjuje, da vsebuje takšno vrsto pravice dostopa kot odst. 1 člena 6 (čl. 6/1). Členu 8 Splošne deklaracije je sledil člen 10 (čl. 10)xxvi, ki je določal naslednje:
"Vsakdo je pri odločanju o njegovih pravicah in dolžnostih in v primeru kakršnekoli kazenske obtožbe zoper njega upravičen ob polni enakosti do pravičnega in javnega obravnavanja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem.
Zadnjo frazo tega člena Splošne deklaracije posebej poudarjam, ker jasno pokaže, da je bil to kljub spremembi vrstnega reda, ki nikakor ne vpliva na pomen, da vir iz katerega je bil izpeljan prvi stavek odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) Evropske konvencije (glej besedilo v odstavku 24 zgoraj). V primerjavi z vzporednim odlomkom iz odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) Evropske konvencije ne izraža materialne pravice dostopa do sodišč nič bolj izrecno in neodvisno od izključno postopkovnega jamstva poštenega sojenja, itd. (kar je vse, kar dejansko podrobno navaja).
42. Ti določbi (člena 8 in 10) Spološne deklaracije si zaslužita posebno obravnavo, saj preambula Evropske konvencije navaja, da so stranke odločene storiti prve korake k skupnemu uveljavljanju »nekaterih pravic, ki so določene v Splošni deklaraciji«. Potemtakem niso namravale zagotoviti pravic, ki niso tako določene - to je, določene v tej Deklaraciji.
43. Naslednja primerljiva listina, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, sprejet v okviru Združenih narodov leta 1966, toda še ne v veljavi, vsebuje člen 14, ki je jasno osnovan na členu 10 Splošne deklaracije in potemtakem na odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) Evropske konvencije; toda njegove vsebine ni potrebno navajati, ker ima, poleg začetne fraze o enakosti vseh pred sodišči in nekaj manjših in vsebinskih sprememb formuliranja in vrstnega reda besedila ter opustitve navedbe zaslišanja »v razumnem roku«, enak učinek kot odst. 1 člena 6 (čl. 6/1). Medameriška konvencija iz San Joseja (iz leta 1969, tudi ne velja) vsebuje določbo (odstavek 1 člena 8), za katero se na prvi pogled zdi, da izrecno izraža pravico dostopa, a je dejansko ne. Sodi v rubriko "Pravica do poštenega sojenja" (guaranties judiciaires), kar jo uvršča v kategorijo postopkovnih jamstev. Njen jezik jasno kaže sorodnost in skupen izvor z drugimi primerljivimi klavzulami zgodnjih listin. Določa naslednje:
"Vsak ima pri obravnavanju kazenskih obtožb zoper njega ali za odločitev o njegovih civilnih, delavskih, davčnih ali katerih drugih pravicah ob predpisanih jamstvih pravico do zaslišanja v razumnem roku s strani pristojnega, neodvisnega in nepristranskega sodišča, ki je ustanovljeno z zakonom."
Če bi se v tej določbi stavek s piko zaključil za besedo »zaslišanja« in če bi ga nato povzeli ločeno od ostalega besedila, bi se lahko trdilo, da je bila splošna pravica dostopa izrecno formulirana. Jasno pa je, da se beseda "zaslišanja« neposredno (kot nepomembno za pričujoč namen opustimo vmesno frazo "ob predpisanih jamstvih v razumnem roku«),
navezuje (in je določena z) zahtevo zaslišanja "s strani pristojnega, neodvisnega in nepristranskega sodišča, ki je ustanovljeno z zakonom". Poudarek je enako kot v odst. 1 člena 6 Evropske konvencije na značaju zaslišanja in ne toliko na a priori in neoodvisni pravici do zaslišanja.
44. Toda pomembno je dejstvo, da se zdi, da imajo vse zgoraj obravnavane določbe svoj izvor v predlogu veliko močnejšega in bolj izrecnega značaja. To je zgoščeno poudarjeno v naslednjem odlomku iz izjave zagovornika Združenega kraljestva pred Komisijo, kjer je v zvezi s členom 8 Splošne deklaracije izjavilxxvii:
"Besedilo člena 8 je bilo osnovano na spremembi, ki jo je predlagal mehiški zastopnik na Tretjem odboru Generalne skupščine dne 23. oktobra 1948. Zastopnik je izjavil, da njegova sprememba zgolj ponavlja besedilo Deklaracije iz Bogote, ki jo je soglasno sprejelo 21 latinskoameriških odposlancev. Relevantna določba Deklaracije iz Bogote je člen XVIII. Ta določa: ‘Vsak se lahko za zagotovitev spoštovanja njegovih pravnih pravic zateče k sodiščem. Enako se mora imeti možnost, da mu sodišče v enostavnem kratkem postopku nudi zaščito pred oblastnimi dejanji, ki na njegovo škodo kršijo katerokoli temeljno ustavno pravico.'
Izvor člena 8 Splošne deklaracije v členu XVIII Deklaracije iz Bogote je zanimiv, saj člen XVIII Deklaracije iz Bogote v prvem stavku govori o pravici vsakega, da se za zagotovitev spoštovanja njegovih pravnih pravic zateče k sodiščem, kar je v členu 8 obrnjeno in zoženo na 'vsakdo ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pri pristojnih državnih sodnih oblasteh'."
Zastopnik je natoxxviii zaključil, njegovemu zaključku se tudi sam pridružujem, da "če pogledamo celotno zgodovino, sledi naslednje: kar se je začelo v Deklaraciji iz Bogote kot obširna pravica dostopa se je zožilo na pravico dostopa, ki je povezana z pravicami, ki so zagotovljene s Konvencijo".
45. Ne bi bilo nepošteno trditi, da se zdi , da je v obdobju zadnjih dvajset let obstajala namerna politika vlad usmerjena v izogibanje spopada z vprašanjem dostopa kot takega. Stališče potrdi dokaz (glej Dokument CDH (73) 33, na strani 45)*, da je odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) Evropske konvencije na določeni stopnji snovanja vseboval izraze, ki bi se lahko razumeli, da določajo pravico dostopa kot tako, toda so kasneje izginili, ker je najbolj očiten prikaz namena, da se ne nadaljuje v tej smeri, še posebej, ker se enak pojem ni pojavil v nobeni listini človekovih pravic, ki je sledila Evropski konvenciji (glej zgoraj). V načinu razlage pogodbe ne obstaja boljši prikaz namere ne določiti nečesa, kar je bilo sprva vključeno in kasneje izpuščeno.
46. Iz narave besedil in premislekov, na katere sem opozoril v odstavku 38 zgoraj izvajam zaključek, da so se države pogodbenice zanašale na razmere, ki v praksi vseh evropskih držav zagotovljajo širok obseg dostopa do sodišč; brez izrecne namere, da vprašanje preoblikujejo v ali prevzamejo mednarodno obveznost (glej opombo 25 zgoraj) - še posebej obveznost takega značaja, kot jo je v tej zadevi priznalo Sodišče - bolj stroge in daljnosežne vrste, ki je vlada Združenega kraljestva (očitno - glej opombo 24 zgoraj) in številne druge vlade stranke Konvencije (najverjetneje) niso pričakovale kot obvezujočoxxix. Ta vrsta obveznosti iz že omenjenih razlogov ne more biti mednarodno sprejeta, razen če je opredeljena in podrobno opisana ter vsebuje podrobno določen učinek in modalitete. Konvencija tega ne vsebuje; in Sodišče z dobrim razlogom ne prevzame pristojnosti vlad. Sodba sama prizna (odstavek 39, drugi del): "Naloga Sodišča ni izdelati splošne teorije omejitev, ki so dopustne v primeru obsojenih oseb, niti razsoditi in abstracto o skladnosti ... Pravilnika o zaporih (Združenega kraljestva) ... s Konvencijo". Toda, če ni naloga Sodišča izdelati omejitev pravice, potem tem močneje ne more biti njegova naloga postulirati pravico samo, ki brez omejitev, ki jih Sodišče ne želi izdelati, ne more učinkovati.
2. Posamezna besedila in izrazi
47. Na podlagi prej omenjenega pristopa različne ustrezne določbe Konvencije ne povzročajo težav glede razlage, kot jo brez dvoma povzročajo na podlagi pristopa Sodišča. Te določbe bom naštel in jih pojasnil v vrstnem redu, v katerem se pojavijo:
(a) Preambula - Določa (kot je že omenjeno v odstavku 42), da so vlade podpisnice odločene "storiti prve korake" k skupnemu uveljavljanju "nekaterih pravic", ki so določene v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki ne določa neodvisne pravice dostopa kot take, tako takšna pravica ne sodi med tiste, ki jih Evropska konvencija verjetno obsega. Toda tudi, če bi sodila v slednji pojem - kot "kvalificirana pravica" - bi lahko glede na besedilo preabmule sklepali, da ni nujno vključena. Le "nekatere" kvalificirane pravice sodijo in splošna pravica dostopa na podlagi Splošne deklaracije ni niti kvalificirana pravica. Hkrati so podpisnice le predlagale "storiti prve korake" in pokrivati le "nekatere" pravice. Tako postane povsem razumljivo, da določba o pravici dostopa ne obstaja v Evropski konvenciji.
(b) Člen 1 (čl. 1) Konvencije (glej odstavke 26 do 31 zgoraj) od držav pogodbenic zahteva obveznost, da "priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost" pravice in svoboščine, ki so opredeljene v delu Konvencije, ki obsega odst. 1 člena 6 (čl. 6/1), ki morajo biti "opredeljene". Pravica dostopa ni niti omenjena, še manj "opredeljena". Opredelitev mora nujno biti izrecna. Neopredeljena pravica dostopa potemtakem ne more izhajati iz enostavnega sklepanja ali implikacije iz odst. 1 člena 6 (čl. 6/1). Člen 17 (čl. 17) Konvencije (glej opombo 17 zgoraj) potrjuje in ojača to stališče.
(c) Ostavek 4 člena 5 in člen 13 (čl. 5/4, čl. 13)
(i) Stališče Sodišča glede teh določb, opisano v opombi 14 zgoraj, je pravilno; toda je kljub temu nepopolno in ne obravnava pomembnega dela trditev Združenega kraljestva.
(ii) Odstavek 4 člena 5 in člen 13 določata , da morajo države podpisnice nuditi pravno sredstvo pred domačimi sodišči za primere kršitev pravic in svoboščin, zajamčenih s to Konvencijo (opis je parafraza odst. 4 člena 5, a v bistvu resničen in popolnoma resničen glede člena 13). Strinjam se s Sodiščem, da ti določbi ne obsegata materialnih pravic ali svoboščin ali splošne pravice dostopa in potemtakem ne bi, kot je trdila vlada Združenega kraljestva, povzročili, da bi bila nepotrebna katerakoli določba, ki bi imela tak učinek. Vlada je tudi predložila dopolnilo tega predloga, namreč, če bi odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) obsegal splošno pravico dostopa, kot trdi Sodišče, bi bila odst. 4 člena 5 in člen 13(čl. 5/4, čl. 13) nepotrebna, saj bi pravica dostopa v sklopu odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) zagotovila vse potrebno. Obstoj teh dveh določb kaže, da odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) ne vključuje pravice dostopa. Ta argument je logičen, ne pa popolnoma nesporen, saj odst. 4 člena 5 in člen 13 (čl. 5/4, čl. 13) govorita o zagotavljanju pravnega sredstva in sam dostop ne vključuje nujno pravnega sredstva: lahko je omogočen dostop, a ni na njegovi osnovi razpoložljivo nobeno sredstvo. Če bi si način utemeljitve, ki ga je sprejelo Sodišče, vzeli za vzgled in ga sprejeli, bi lahko trdili, da, ker dostop brez pravnega sredstva ni koristen, pravica dostopa implicira pravico do pravnega sredstva - kar je očitno nesmiselno. Natanko to bi namreč ustrezalo zaključku Sodišča, da, ker pravica do poštenega sojenja ni koristna brez sojenja, mora potemtakem iz tega slediti pravica do ustanovitve postopkov, ki privede do sojenja. Težko bi bilo bolj jasno ponazoriti napačno sklepanje.
(d) Odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) - glavni prvi stavek tega odstavka je bil že naveden v odstavku 25 tega mnenja in ostanek v odstavku 24 sodbe Sodišča. Ponovno ga tukaj ni potrebno navajati, saj ob očitnem sklicevanju na zahtevo po "javnem zaslišanju" v prvem stavku določa, da mora biti sodba izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v določenih okoliščinah, ki jih nato natančno opiše. Ta stavek je torej tukaj nepomemben, razen tega, da je povsem enake vrste kot prvi, s katerim je povezan ejusdem generis kot bistveno postopkovna določba, ki zadeva izljučno posledice in načine sojenja na sodišču. Naslednja pojasnila o prvem stavku in na splošno so dopolnilna tistim iz odstavkov 25, 33 in 34 (ter tudi odstavek 40):
(i) "Ejusdem generis" pravilo - Namen prejšnjih odstavkov tega mnenja je bil ponazoriti, da je odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) samostojna in popolna določba, ki za svoje učinkovanje ne potrebuje dopolnil in pojasnil in pripada določeni vrsti ali kategoriji postopkovne klavzule ter izključno zadeva načine sojenja na sodišču. Kot je bilo jasno navedeno (CDH (73) 33 na strani 51)* je to njen edini učinek. Ejusdem generis pravilo torej zahteva, da, v primeru, da iz besedila izhajajo kakršnekoli implikacije za razumevanje ali dopolnitev z nečim, kar v besedilu dejansko ni navedeno (in skupno stališče je, da pravica do dostopa v besedilu ni izrecno nacedena), bi te implikacije morale biti enake vrste ali enake kategorije pojma, kot ga vsebuje samo besedilo. Tako v tem primeru ni. Pravica dostopa, dokler ima postopkovni vidik, je v bistvu materialna pravica temeljnega značaja. Celo iz svojega postopkovnega vidika se razlikuje od zadev, ki se nanašajo na načine sojenja. Kot sem že opozoril, vsebuje pojem posledic sojenja le eno nujno implikacijo, namreč, da sojenje poteka - da postopki napredujejo. Ne vsebuje ničesar o pravici do njihove ustanovitve, ki pripada drugi vrsti pojma. Impliciranje enega iz drugega ni veljavni proces in nasprotuje sprejetim kriterijem razlage.
(ii) Pravilo "expressio unius est exclusio alterius" - Tudi to pravilo krši sodba Sodišča v svojem zaključku. To se zgodi pogosto, toda najbolje je prikazano v načinu, na katerega se odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) obravnava na začetku odstavka 28 sodbe, kjer se trdi, da čeprav člen "ne opredeljuje izrecno pravice dostopa...določa pravice, ki so različne, toda izvirajo iz iste osnovne ideje in ki, če jih razumemo povezane v celoto, sestavljajo eno pravico, ki v ozkem smislu ni posebej podrobno opredeljena" (dejansko sploh ni opredeljenaxxx). Spregledano je tukaj, da edine pravice dejansko "določene" v odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) (določene pomeni izrecno navedene) niso "različne" pravice, temveč pravice iste vrste ali kategorije, namreč, pravice, ki se nanašajo na čas, izvedbo in potek sojenja. Tukaj ni ničesar, kar bi pomenilo vprašljivo "posamezno pravico", ki naj bi obsegala pravico dostopa poleg dejansko navedenih postopkovnih pravic. Slednje so izrecno navedene na način, ki kliče po uporabi expressio unius pravila - in, ker iz že navedenih razlogov (odstavka 25 in 34 zgoraj) v členu nič ne zahteva pravice dostopa razen dejstva, da je dostop že bil omogočen, se mora pravilo uporabiti. Ob tveganju ponovitve naj še enkrat navedem resnično stališče, namreč, da bodo določbe odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) popolno učinkovale takšne kot so, kadarkoli so postopki dejansko ustanovljeni, brez zahteve o pravici za njihovo ustanovitev. Člen bo samodejno učinkoval ko in če postopki obstajajo. Če zaradi kateregakoli razloga - odsotnost pravice ali drugo - niso ustanovljeni, potem cadit quaestio: povod za uporabo člena enostavno ni nastal. Potemtakem v tej zadevi ni opravičila za neuporabo expressio unius pravila.
(iii) Enaka obravnava civilnih in kazenskih postopkov - Obstaja še naslednji, bolj konkretni razlog zakaj odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) ne obsega pravice dostopa v nasprotju z pravico do poštenega sojenja, idr. Ta člen (čl. 6/1) daje enako podlago civilnim in kazenskim postopkom - vprašanje poštenega sojenja obravnava v obeh kontekstih. Vprašanje pravice dostopa kot tako v glavnem nastane v povezavi s civilnimi postopki, kjer tožnik sproži tožbo. Poleg posebne in omejene vrste zadev, v katerih lahko posameznik ustvari postopke kazenskega značaja, so oblasti tiste, ki začnejo kazenske postopke; in v tej zvezi ne bi imelo smisla govoriti o pravici dostopa. Pravi odgovor ni, da je pravica vključena le kadar je potrebno in potrebno ni v vsakem primeru. To ni pomembno. Pomembno je, da odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) enako zadeva kazensko in civilno področje - njegova pomembnost zares leži bolj v slednjem - in v tem je v večini zadev najbolj neprimerno govoriti o pravici dostopa za oblasti, ki bodo postopke začele. To potrjuje zaključek, da odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) zadeva izljučno postopke same in ne pravice za njihovo ustanovitev.
(iv) Javno zaslišanje "v razumnem roku" - Obstajajo drugi kazalci v isto smer, ki obsegajo tudi načelo ohranjanja primerne skladnosti med civilnim in kazenskim vidikom odst. 1 člena 6 (čl. 6/1). Enega takih ponuja trditev Zdrženega kraljestva (katerega sodba (odstavek 32) navaja na način, ki ne poudari njegove pomembnosti - zdi se, da ga sploh ne razumexxxi) glede vključitve v členu (čl. 6/1) zahteve o sojenju v razumnem roku. "V razumnem roku" česa? Člen na to vprašanje ne nudi odgovora. V primeru kazenskih postopkov je začetek brez dvoma čas aretacije ali formalne obtožbe. Po zdravi presoji ne more biti v nedoločenem predhodnem obdobju, v katerem oblasti morda preudarjajo o obtožbi in o tem sprejemajo pravne nasvete - ali iščejo obtoženega zaradi njegove aretacije. Po mojem mnenju mora enako načelo mutatis mutandis veljati v civilnih postopkih, ne le zaradi resne nesorazmernosti, ki bi sicer nastala med obema vrstama postopkov, temveč tudi zaradi praktičnih razlogov. V civilnih postopkih mora obdobje razumnega roka začeti teči od trenutka, ko je tožba formalizirana z izdajo pisanja, sodnega poziva ali druge uradne listine v skladu s katero je obtoženec opozorjen o tožbi. To spet je le zdrava presoja. Vsako predhodno obdobje, ko tožnik razmišlja o tožbi, sprejema pravne nasvete ali zbira dokaze je nepomembno ali preveč nedoločno, saj je nemogoče najti fiksen moment, v katerem bi začel teči "razumen rok". Če ne bi bilo tako, bi lahko začetna točka "segala nazaj" več mesecev ali v nekaterih primerih celo let in bi tako bila nesmiselna zahteva o sojenju "v razumnem roku", katere edini smoter je preprečiti čezmerno odlašanje glede predložitev zadev za sojenje. Toda, ker odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) na določa nobene začetne točke, je stališče Sodišča, da bi jo moralo Sodišče samo določiti ad hoc v vsakem posameznem primeru. Posledično vlade nikoli ne bi vnaprej vedele v natančno katerem obdobju bi morale biti zadeve predložene za sojenje, da bi se zadovoljile zahteve člena (čl. 6/1) - takšne razmere bi bile popolnoma nesprejemljive.
(v) Navedeno je pomembno, ker zadeva vse, kar se nanaša na pravico dostopa, obdobje pred formalnim začetkom postopkov, ko pa so se že začeli, pa je bil dostop že omogočen in potemtakem velja cadit quaestio. Zaradi tega se vsi dogodki, ki se nanašajo na pravico dostopa kot tako - še posebej kakršnokoli domnevno vmešavanje vanjo ali njeno odrekanje - tičejo izključno obdobja pred dejansko zagotovitvijo dostopa za začetek postopkov; to je, pred obdobjem poštenega in javnega zaslišanja v razumnem roku, na katerega se nanaša člen (čl. 6/1); to spet neposredno usmeri k zaključku, da vsebina tega člena ne obravnava dostopa, kar se to vprašanje nanaša na predhodno obdobje ali fazo.
(vi) Tudi izraz "javno zaslišanje" povzroči težave, če razumemo odst. 1 člena 6 (čl. 6/1) na način, da zagotavlja pravico dostopa. Če se na tem mestu omejim na primere civilnih postopkov sugerira izraz "javno" zaslišanje o zadevi na odprti obravnavi, kakor je običajno v normalnem poteku postopkov. Toda, kot je bilo omenjeno ( odstavek 15 zgoraj), postopki včasih ne potekajo normalno, lahko se iz različnih vzrokov ustavijo že v zgodnji fazi. Če se tako zgodi, to navadno ne bo na javnem zaslišanju, temveč pred nižjim sodnim uradnikom ali sodnikom za zaprtimi vrati, kjer so prisotne le stranke in njihovi pravni svetovalci. Če bi potemtakem člen (čl. 6/1) obsegal pravico dostopa, bi to glede na besedilo tega člena lahko pomenilo, da obsega neodtujljivo pravico do javnega zaslišanja v vseh okoliščinah, ki ne pomenijo "dostopa". To stališče potrjuje vsebina drugega stavka tega člena (čl. 6/1) (glej pododstavek (d) zgoraj). V tej povezavi pravilni pomen in obseg pravice dostopa nista bila rešena (glej odstavka 28 in 29 zgoraj), saj pojmu manjka jasnosti in določnosti. In v tej povezavi je tudi pomemben člen 17 (čl. 17) Konvencije (glej opombo 17 zgoraj in pododstavek (b) tega odstavka (47)).
48. Zaključek o vprašanju pravice dostopa - Da ne bi še nadalje obremenil tega mnenja, bom izpustil druge točke. Toda zaključiti moram - če želim ali ne - da pravica dostopa ni všteta v odstavek 1 člena 6 (čl. 6/1) Konvencije, razen preko postopka razlage, ki da ne smatram kot razumnega ali v največjem interesu mednarodnega pogodbenega prava. Če pravica nima mesta v odst. 1 člena 6 (čl. 6/1), potem očitno nima mesta nikjer v Konvenciji. To je brez dvoma resno pomanjkanje, ki bi ga bilo treba urediti. Toda to je naloga držav pogodbenic in naloga Sodišča je, da se nanje sklicuje, ne da to samo opravi.
i Smiselno Oxford English Dictionary priznava starejši pomen v smislu "intercourse, communication" ali (glagol) "to hold communication or intercourse [with]", a poudari, da je takšna uporaba zastarela, razen v smislu pisem ali drugega pisnega dopisovanja.
ii Gospod J.E.S. Fawcett v svojem glavnem delu The Application of the European Convention on Human Rights opozori na prakso nemških sodišč glede obravnave "pogovora, neposrednega ali telefonskega, kot dela privatnega življenja" (op. cit., p. 194), spoštovanje privatnega življenja je druga kategorija, ki jo varuje člen 8 (čl. 8) Konvencije.
iii Glej odstavka 13 in 19 sodbe Sodišča. Golderjev zahtevek iz tega naslova je Evropska komisija za človekove pravice zavrnila, ker je v Združenem kraljestvu imel pravico do pritožbe, ki je ni izkoristil. Tako ni izkoristil vseh domačih pravnih sredstev.
iv Zdelo bi se smiselno domnevati, da bi se izjalovil vsak Golderjev poskus telefonirati odvetniku iz zapora (o katerem ne obstajajo dokazi), četudi ne bi obsegal vmešavanja v dopisovanje, ki bi bilo nasprotno členu 8 (čl. 8) - toda glej teorijo o privatnem življenju v opombi 2.
v To morda ni pošteno do uprave zapora, ki je v celoti ravnala v skladu s Pravilnikom zapora. Splošne prepovedi dopisovanja ni bilo. Toda dovoljenje za posvetovanje z odvetnikom so mu zavrnili. Zaradi tega je potrebno domnevati, da, če bi izvedel posvetovanje na edini njemu uporabni način - vsaj na začetku - namreč, s pismom, bi bilo pismo ustavljeno - glej opombo 4 zgoraj.
vi Vesel sem, da me v tem stališču podpira predsednik Evropske komisije za človekove pravice, ki trdi (op. cit. V opombi 2 zgoraj, stran 196), da " ‘spoštovanje' dopisovanja v odstavku 1 člena 8 (čl. 8/1) ne vsebuje neomejene svoboščine, za razliko od odstavka 2 (čl. 8/2)".
vii Pomembno postane, ker ni jasno, ali so kategorije, ki se začnejo z besedami "za preprečitev", idr., odvesno od in se neposredno navezujejo na "je nujno" ali le na "v interesu".
viii Golder je imel dve prošnji: da bi ga premestili v drugi zapor in, da bi se mu dovolilo bodisi posvetovati z odvetnikom v zvezi z možnostjo vložitve tožbe bodisi alternativno, da bi pridobil nasvet določene imenovane sodnice, kateri bi zaupal. Odgovor se je glasil, da je minister za notranje zadeve v celoti preučil njegovo prošnjo, "toda vaše zahteve za premestitev ni pripravljen izpolniti, niti ne najde podlage za sprejem ukrepov glede drugih zadev, ki ste jih izpostavili v svoji prošnji".
ix Ta sodijo med podlage, ki jih določa člen 27 (čl. 27) Evropske konvencije, na katerih mora Evropska komisija za človekove pravice zavrniti obravnavo peticije.
x To je bilo v prvi fazi (jurisdikcijski) zadeve Barcelona Traction Company (1964) ali v zadevi North Sea Continental Shelf; toda izgubil sem referenco.
xi Dne 1. junija 1973: Konvencija, odstavka 1 in 2 člena 31 (čl. 31/1, čl. 31/2).
xii Dokument CDH (74) 6 z dne 26. marca 1974.*
xiii Dokumenti CDH/Misc (74) 63 in 64 z dne 12. oktobra 1974.*
*Opomba sodne pisarne: Ti dokumenti so ponatisnjeni v zvezku št. 16 serije B.
xiv Čeprav se strinjam s sodbo (odstavek 33), da določbe v smislu odstavka 4 člena 5 in člena 13 (čl. 5/4, čl. 13) podeljujejo zgolj postopkovne pravice do sredstva v primeru kršitve materialne pravice iz Konvencije in ne katerekoli materialne pravice, ta ugotovitev, četudi pravilna, ne izčrpa trditev Zduženega kraljestva, ki imajo podlago na teh členih (čl. 5/4, čl. 13). K obravnavi te zadeve se bom vrnil kasneje.
xv Seveda mora vse, kar je opredeljeno, biti omenjeno, navedeno, določeno ali vsaj imenovano, itn. Nasprotno ne velja. Opredelitev vsebuje več kot karkoli od tega in tem močneje veliko več kot nekaj, kar sploh ni določeno, temveč le sklepano.
xvi J.E.S. Fawcett, op. cit., v opombi 2 zgoraj, stran 33.
xvii Skupno stališče v sodnih postopkih je bilo, da pravica dostopa ne more pomeniti, da imajo sodišča neomejeno pristiojnost (to je primer diplomatske ali parlamentarne imunitete); ali, da mora biti pravica popolnoma nenadzorovana (to je primer duševno prizadetih, manjšin, itn.). Ali spet, da zakonita zaporna kazen ne učinkuje na pravice dostopa. Dovolj argumentov je, da se popolnoma razjasni, da implicirana pravica dostopa brez podrobne navedbe ali opredelitve ne bi obstala, saj bi bila njen značaj in učinek predmet stalnih polemik. Na tem mestu moj kolega g. Zekia zelo dobro opozori na učinek člena 17 (čl. 17) Konvencije, ki državam podpisnicam prepoveduje, da bi ravnala tako, da bi omejevala pravice ali svoboščine "v večjem obsegu, kot je določeno v tej Konvenciji" - če bi bila pravica dostopa implicirana preko odstavka 1 člena 6 (čl. 6/1), bi morala biti absolutna, ker ta člen ne določa nobenih omejitev.
xviii Na primer, kaj pomenijo namigovanja pri definiciji "v ožjem smislu izraza"? Ožjem kot kaj? In kaj bi bil "širši" smisel? Takšna nejasnost lahko poraja le "še večjo zmešnjavo": Milton, Izgubljeni raj (Paradise Lost), Knjiga I, 1, 995 - (zares izgubljeni!).
xix Glej opombo pod naslovom "The philosophy of the inference" v: the British Year Book of International Law for 1963, stran 154.
xx Dejavniku "vladavine prava" v odstavku 34 sodbe Sodišča se pripisuje pretirana pomembnost. Ta dobro premišljeni element je zgolj mimogrede omenjen v preambuli Konvencije. Države podpisnice je v glavnem vodila skrb zaradi humanitarnih razlogov in ne zaradi vladavino prava.
xxi Ena je zadeva nacionalne ustave, ki dovoli, da del njenega zakonodajnega procesa s "sodno prakso" oblikujejo sodniki : popolnoma druga pa, da se to metodo naloži državam strankam mednarodne konvencije, ki naj bi temeljila na dogovoru. V Angliji, kjer je "sodna praksa" in tako - čeprav v pojemajočem pomenu - sodna zakonodaja bila vedno sestavni del pravnega reda, se je v nedavni zadevi pojavila resna kritika tega elementa, druga odločitev najvišjega pritožbenega tribunala je pa to kritiko potrdila in tukaj se je opozorilo, da je vloga sodnika jus dicere in ne jus dare ter, da bi sodnik, če bi bil soočen s pomanjkljivim zakonom, ravnalo pravilno, če bi opozoril na zadevno zakonodajo, ne pa, da bi jo obravnaval sam s sodnim dejanjem. Opozori se, da trditev, da je bil ubran velik korak v pravi smer, ne pomeni dobrega odgovora, saj sodniki tako trdijo takrat, ko ustvarjajo novo pravo. Po mojem mnenju takšne pripombe še posebej veljajo v tej zadevi.
xxii Razen če se dokaže, da pogodba ali konvencija sama prizna nekaj zakonodajne vloge tibunalu, ki jo uporablja ali, da so njene stranke nameravale prenesti določeno stopnjo nalog (ki sicer pripada le njim) spremembe ali povečanja njenega učinka - ali spet, da mora veljati, da so se vnaprej dogovorile o širši razlagi njenega besedila, ki morda presega prvotni namen. V pričujočem smislu ni prisoten noben od the elementov, bolj so prisotni nasprotni, kot bom prikazal kasneje.
xxiii Evropska konvencija, podpisana leta 1950 in z začetkom veljavnosti od leta 1953, je edinstvena, ker je edina, ki je hkrati učinkovita in določa pristojnost sodne odločitve o sporih, ki nastanejo v njenem okviru. V vsakem primeru je najstarejša in (za dve leti) sledi Splošni deklaraciji Organizacije združenih narodov o človekovih pravicah, ki ni zavezujoči instrument. Obstajajo le tri enakega značaja kot Evropska konvencija in edina, ki je primerljiva glede "mehanizma uveljavljanja" - Ameriška konvencija iz San Joséa - je bila podpisana leta 1969 in ne velja.
xxiv Glede vprašanja dostopa do sodišč, vlada ne želi zavrniti obveznosti, ki jih je svobodno prevzela. To je povsem jasno. V primeru g. Knechtla in dosedanji razpravi v zadevi g. Golderja se je razkrilo, da vlada Združenega kraljestva ob sprejemu člena 6 (čl. 6) ni vedela, da je sprejela obveznost podeliti pravico dostopa do sodišč brez kvalifikacij. Ne glede na pravilnost naše razlage predlagam, da je vsaj to popolnoma jasno. Vseh dokazov in trditev Združenega kraljestva, ki so bili predstavljeni v tem smislu pred Komisijo, ne bom natančno preučil. Toda predlagam, da je popolnoma razvidno iz vsega ustavnega gradiva, ki je bilo predloženo pri načrtovanju Evropske konvencije o ustanavljanju, da Združeno kraljestvo ni imelo nobenega namena prevzeti takšne obveznosti in tudi ni vedelo, da se pričakuje, da jo prevzame. (CDH (73) 33, na strani 36: Dokument št. 5, ki ga je Sodišču posredovala Komisija)*
xxv Pravica dostopa v domačem pravu, kot jo vsaj na splošno, brez dvoma določajo pravni redi večine držav, je ena stvar. Popolnoma druga zadeva je domnevati, da enako obveznost določa mednarodna pogodba - še posebej brez vsakega poskusa njene opredelitve ali pogojevanja (glej odstavke 27 do 30 zjutraj).
xxvi Vmesna določba (člen 9) tukaj ni pomembna, prepoveduje samovoljno zaporno kazen, pripor ali izgon.
xxvii Loc. cit. v opombi 24 zgoraj.
* Glej opombo sodne pisarne zgoraj.
xxix Trditve Združenega kraljestva slonijo na popolnoma nacionalni obravnavi vprašanja dostopa do sodišč, ki ga podeljujejo običajne gospodarske pogodbe in multilateralne konvencije kot je Evropska konvencija o ustanavljenju in poudarjajo verjetnost, da vlade ob soočenju z vprašanjem dostopa ne bi voljne prestopile nacionalne obravnave vprašanja; in seveda je Golder, državljan Združenega kraljestva, bil pravilno obravnavan v skladu z domačim pravom in predpisi.
Glej opombo sodne pisarne zgoraj.
xxx Seveda se mora sojenje začeti v razumnem roku potem, ko je bil dostop že omogočen, ne dostop, ki bi se naj zagotovi v razumnem roku.
xxxi Seveda se mora sojenje začeti v razumnem roku potem, ko je bil dostop že omogočen, ne dostop, ki bi se naj zagotovi v razumnem roku.
