| HUDOC številka | 5029/71 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | KLASS in DRUGI |
| Tožena država | Nemčija |
| Številka vloge | |
| Objavljeno v | |
| Sestava sodišča | Plenarno sodišče |
| Datum vložitve tožbe | 15.07.1977 |
| Datum sodbe | 06.09.1978 |
| Obravnavani členi | 25-1; 8; 13; 6-1 |
| Izrek sodbe | |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Učinkovito pravno sredstvo; Poštena obravnava; Vmešavanje; Nujno v demokratični družbi; Državna varnost; Pritožba; Predpisano z zakonom; Preprečevanje kriminala; Preprečevanje neredov; Spoštovanje pisemske tajnosti; Spoštovanje družinskega življenja; Spoštovanje doma; Spoštovanje zasebnega življenja; Žrtev |
KLASS in DRUGI vs. ZVEZNA REPUBLIKA NEMČIJA
(Evropsko sodišče za človekove pravice, 6. 9. 1978, št. 5029/71)
V zadevi Klass in drugi,
je Evropsko sodišče za človekove pravice z odločanjem na plenarni seji (uporaba 48. člena Poslovnika Sodišča) v sestavi:
gospod G. BALLADORE PALLIERI, predsednik,
gospod G. WIARDA,
gospod H. MOSLER,
gospod M. ZEKIA,
gospod J. CREMONA,
gospod P. O'DONOGHUE,
gospod Thór VILHJÁLMSSON,
gospod W. GANSHOF VAN DER MEERSCH,
sir Gerald FITZMAURICE,
gospa D. BINDSCHEDLER-ROBERT,
gospod P.-H. TEITGEN,
gospod G. LAGERGREN,
gospod L. LIESCH,
gospod F. GÖLCÜKLÜ,
gospod F. MATSCHER,
gospod J. PINHEIRO FARINHA,
in gospod H. PETZOLD, namestnik sodnega tajnika
po tajnem posvetovanju dne 11., 13. in 14. marca ter 30. junija, 1., 3. in 4. julija 1978 izreklo naslednjo sodbo, sprejeto 4. julija 1978:
POSTOPEK
1. Zadevo Klass in drugi je Sodišču predložila Evropska komisija za človekova pravice (v nadaljevanju: Komisija). Zadeva izvira iz pritožbe proti Zvezni republiki Nemčiji, ki jo je na podlagi 25. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju Konvencija) na Komisijo dne 11. junija 1971 vložilo pet nemških državljanov: Gerhard Klass, Peter Lubberger, Jürgen Nussbruch, Hans-Jürgen Pohl in Dieter Selb.
2. Zahteva Komisije, ki se je sklicevala na 44. člen in odstavek (a) 48. člena, ki ji je bilo priloženo poročilo Komisije, kot ga določa 31. člen, je bila v sodni pisarni vložena 15. julija 1977, znotraj obdobja treh mesecev, ki ga določata 1. odstavek 32. člena in 47. člen. Namen zahteve je bil pridobiti odločitev Sodišča o tem, ali gre za kršitev obveznosti s strani države 1. odstavka 6. člena, 8. člena in 13. člena Konvencije.
3. 28. julija je predsednik Sodišča v prisotnosti sodnega tajnika z žrebom določil imena petih sodnikov od sedmih, ki so bili poklicani na sejo kot člani senata; gospod H. Mosler, izvoljeni sodnik nemške narodnosti, in gospod G. Balladore Pallieri, predsednik Sodišča, sta bila člana senata po uradni dolžnosti, in sicer na podlagi 43. člena Konvencije in 3. (b) odstavka 21. člena Poslovnika Sodišča. Z žrebom določeni sodniki so bili: gospod J. Cremona, gospod W. Ganshof van der Meersch, gospod D. Evrigenis, gospod G. Lagergren in gospod F. Gölcüklü (43. člen Konvecije in 4. odstavek 21. člena Poslovnika Sodišča).
Gospod Balladore Pallieri je skladno s 5. odstavkom 21. člena Poslovnika prevzel mesto predsednika senata.
4. Predsednik senata je preko sodnega tajnika preveril stališča zastopnika vlade in delegatov Komisije glede postopka, ki ga je treba uporabiti. S sklepom z dne 12. avgusta je predsednik odločil, da mora vlada najkasneje do 28. novembra predložiti memorandum in da morata imeti delegata Komisije pravico, da kot odgovor predložijo svoj memorandum, in sicer najkasneje v dveh mesecih od prejema momoranduma vlade.
5. Na tajnem zasedanju dne 18. novembra v Strasbourgu je senat na podlagi 48. člena Poslovnika odločil, da na podlagi dejstva, da se v zadevi pojavljajo resna vrašanja, ki se nanašajo na razlago Konvencije, sodno pristojnost takoj prepusti plenarnemu sodišču.
6. Vlada je 28. novembra predložila svoj memorandum. 27. januarja 1978 je sodna pisarna prejela memorandum glavnega delegata Komisije. Istočasno je sekretar Komisije sodni pisarni sporočil, da bosta delegata na memerendum vlade odgovorila na ustnem zaslišanju.
7. Po posvetovanju med zastopnikom vlade in delegatoma Komisije, ki je potekalo preko sodne pisarne, je predsednik s sklepom dne 24. februarja 1978 odredil, da se bodo ustna zaslišanja začela 10. marca.
8. Sodišče je imelo 10. marca neposredno pred začetkom zaslišanj pripravljalni sestanek. Na njem je Sodišče ugodilo zahtevi vlade, da njenemu zastopniku in zagovorniku odobri, da na zaslišanju Sodišče nagovorita v nemščini, vlada pa je med drugim prevzela odgovornost za prevod svojih ustnih utemeljitev ali izjav v francoščino ali angleščino (2. odstavek 27. člena Poslovnika). Poleg tega si je Sodišče zabeležilo namero delegata Komisije, da mu bo med zaslišanjem pomagal eden od pritožnikov, in sicer gospod Pohl. Tudi gospodu Pohlu je Sodišče odobrilo uporabo nemškega jezika (1. odstavek 29. člena, in 3. odstavek 27. člena Poslovnika).
9. Ustna zaslišanja so bila javna in so potekala v zgradbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu dne 10. marca.
Na Sodišče so pristopili :
- za vlado:
gospa I. MAIER, ministrska predsednica na Zveznem ministrstvu za pravosodje,
zastopnik,
gospod H. G. MERK, ministrski svetnik na Zveznem ministrstvu za notranje zadeve,
gospod H. STÖCKER, direktor vlade na Zveznem ministrstvu za pravosodje,
gospa H. SEIBERT, direktorica vlade na Zveznem ministrstvu za pravosodje,
svetovalci,
- za Komisijo:
gospod G. SPERDUTI, glavni delegat,
gospod C. A. NØRGAARD, delegat,
gospod H.-J. POHL, pritožnik, ki je na podlagi 2. stavka 1. odstavka 29. člena Poslovnika pomagal delegatoma
Sodišče je slišalo navedbe gospe Maier za vlado ter gospoda Sperdutija, gospoda Nørgaarda in gospoda Pohla za Komisijo, prav tako pa tudi njihove odgovore na vprašanja, ki jih je zastavilo nekaj članov Sodišča.
DEJSTVA
10. Pritožniki so nemški državljani, in sicer vrhovni tožilec Gerhard Klass, odvetnik Peter Lubberger, sodnik Jürgen Nussbruch ter odvetnika Hans-Jürgen Pohl in Dieter Selb. Gospod Nussbruch živi v Heidelbergu, drugi pa v Mannheimu.
Vseh pet pritožnikov trdi, da drugi odstavek 10. člena ustave (Grundgesetz) in statut, ki je uzakonjen skladno s to določbo, in sicer Akt z dne 13. avgusta 1986 o omejitvah tajnosti pisem, pošte in telekomunikacij (Gesetz zur Beschränkung des Brief-, Post- under Fernmeldegeheimnisses, v nadaljevanju: G 10), nista v skladu s Konvencijo. Ne oporekajo temu, da ima država pravico, da uvede nadzorne ukrepe, ki jih predvideva zakonodaja. Nasprotujejo pa tej zakonodaji v tem, da dovoljuje take ukrepe, ne da bi bili pooblaščeni organi oblasti po izvršitvi takih ukrepov v vsakem primeru obvezani, da o tem obvestijo zadevne osebe, in v tem, da izključuje vsakršno pravno sredstvo pred sodišči proti odreditvi in izvršitvi takih ukrepov. Njihova pritožba je usmerjena proti zakonodaji, kot jo prireja in razume Zvezno ustavno sodišče (Bundesverfassungsgericht).
11. Pred vložitvijo svoje pritožbe na Komisijo so se pritožniki že pritožili na Zvezno ustavno sodišče. S sodbo z dne 15. decembra 1970 je to sodišče odločilo, da je 5. pododstavek 5. odstavka 1. člena akta G 10 ničen, ker je neskladen z 2. stavkom 2. odstavka 10. člena ustave, v kolikor izključuje obvestitev zadevne osebe o nadzornih ukrepih celo takrat, kadar taka obvestitev ne bi predstavljala tveganja za namen omejitve same. Ustavno sodišče je zavrnilo ostale zahteve (Zbrane odločitve Ustavnega sodišča, vol. 30, str. 1 in naslednje).
Ker imajo operativne določbe (izrek sodbe) zgoraj omenjene sodbe moč zakona, so pristojni organi oblasti dolžni uporabiti G 10 v dani obliki in kot ga razlaga ustavno sodišče. Poleg tega je vlado Zvezne republike Nemčije ta sodba spodbudila k predlaganju amandmajev k aktu G 10, vendar parlamentarni postopki še niso zaključeni.
12. Kar zadeva pravico pritožnikov, da se pritožijo na ustavno sodišče, je to sodišče med drugim odločilo:
"Da se pritožnik lahko pritoži na ustavno sodišče proti določenemu aktu, mora trditi, da akt sam, ne samo njegov izvršilni ukrep, predstavlja neposredno in takojšnjo kršitev ene od njegovih temeljnih pravic. Te pogoji niso izpolnjeni, saj, kot ugotaljajo sami pritožniki, samo izvršitev krši njihove temeljne pravice. Vendar pa, ker zadevne osebe niso obveščene o posegu v njihove pravice, ne morejo nasprotovati nobenim izvršilnim ukrepom. V takih primerih morajo imeti pravico, da se pritožijo na ustavno sodišče proti aktu samemu, kot v primerih, ko ustavna pritožba proti izvršilnemu ukrepu ni mogoča zaradi drugih razlogov..." (ibid. str. 16-17).
13. Čeprav so zaradi previdnosti pritožniki tako pred ustavnim sodiščem kot pred Komisijo trdili, da so bili podvrženi nadzornim ukrepom, niso vedeli, če je bil v njihovem primeru dejansko uporabljen akt G 10.
Glede te točke je zastopnik vlade pred Sodiščem podal naslednjo izjavo:
"Da bi odpravili vse najasnosti glede dejstev zadeve in tako Sodišču dali jasno izhodišče za njegovo odločitev, me je zvezni minister za notranje zadeve, ki je pristojen za to področje, z odobritvijo Komisije G 10 pooblastil, da dam naslednjo izjavo:
Proti pritožnikom nikoli niso bili odrejeni ali izvršeni nadzorni ukrepi, ki jih določa G 10, ki je uzakonjen skladno z 10. členom Ustave. Pritožniki niso bili nikoli predmet takih ukrepov, ne kot osebe, osumljene ene ali več kršitev, določenih v Aktu, ne kot tretje osebe v pomenu 2. pododstavka 2. odstavka 1. člena G 10. Prav tako ni nobenega dvoma o tem, da pritožniki niso bili neposredno vpleteni v nadzorne ukrepe, usmerjene proti kakšni drugi osebi - vsaj ne v taki obliki, ki bi omogočala njihovo identifikacijo. In nazadnje, prav tako ni nobenega dvoma o tem, da pritožniki niso bili predmet nadzornih ukrepov pomotoma, npr. zaradi zmede pri telefonskih številkah, saj je v takem primeru zadevna oseba obveščena o nadzornih ukrepih."
SPORNA ZAKONODAJA
14. Po koncu druge svetovne vojne so nadzor pisem, pošte in telekomunikacij v Nemčiji opravljale okupacijske sile. Kar zadeva Zvezno republiko, se taka situacija ni spremenila ne z začetkom veljave ustave dne 24. maja 1949 ne z nastankom države Zvezne republike Nemčije dne 20. septembra 1949, ampak se je nadeljevala celo po koncu okupacijskega režima leta 1955. Drugi odstavek 5. člena Konvencije z dne 26. maja 1952 o odnosih med tremi silami (Francijo, Združenimi državami Amerike in Združenim kraljestvom) in Zvezno republiko Nemčijo, kot je bila spremenjena in dopolnjena s Pariškim protokolom z dne 23. oktobra 1954, pravzaprav določa, da tri sile začasno ohranjajo "pravice ... ki so jih imele ali so jih uresničevale do sedaj, kar zadeva zaščito varnosti oboroženi sil, nameščenih v Zvezni republiki Nemčiji." Na podlagi iste določbe bi te pravice morale prenehati veljati, "ko ustrezni nemški organi na podlagi nemške zakonodaje, ki jim omogoča, da za zaščito varnosti teh sil ukrepajo učinkovito, vključno z zmožnostjo reševanja resnega ogrožanja javne varnosti in reda, dobijo podobne pravice.
15. Vlada je želela z domačim zakonom nadomestiti pravice, ki so jih izvrševale tri sile, in zagotoviti zakonski nadzor posegov v pravico do spoštovanja korespondence, ki jo zagotavlja 10. člen Ustave. Poleg tega so se omejitve, ki bi jim bila ta pravica lahko podvržena, vladi zdale neprimerne za učinkovito zaščito ustavnega reda države. Tako je vlada 13. junija 1967 v okviru ‘nujne zakonodaje' predstavila dva predloga zakona. Prvi je primarno poskušal dopolniti in spremeniti drugi odstavek 10. člena ustave, drugi, osnovan na taki dopolnitvi in spremembi drugega odstavka 10. člena ustave, pa je bil zasnovan tako, da bi omejil pravico tajnosti pisem, pošte in telekominukacij. Ta dva akta sta bila potem, ko ju je sprejela zvezna zakonodajna skupščina, uzakonjena 24. junija (prvi) in 13. avgusta 1968 (drugi).
Tri sile so 27. maja zavzele stališče, da ti dve besedili izponjujeta pogoje drugega odstavka 5. člena zgoraj omenjene konvencije. Njihova izjava se je glasila:
"Pravice treh sil, ki so jih imele ali so jih uresničevale do sedaj, ki se nanašajo na zaščito varnosti oboroženi sil, nameščenih v Zvezni republiki Nemčiji, in ki so skladno s tisto določbo trenutno ohranjene, bodo potemtakem prenehale veljati, ker bosta kot zakona začeli učinkovati zgoraj omenjeni besedili."
16. V svoji prvotni različici je 10. člen ustave zagotavljal tajnost pisem, pošte in telekomunikacij s klavzulo, da je omejitve mogoče odrediti samo skladno s statutom. Po spremembi z aktom z dne 24. junij 1968 zdaj določa:
"(1) Tajnost pisem, pošte in telekomunikacin je nedotakljiva.
(2) Omejitve je mogoče odrediti samo skladno s statutom. Kadar je namen takih omejitev zaščititi svoboden demokratičen ustavni red ali obstoj ali varnost Zveze ali dežele, statut lahko določa, da se zadevne osebe o teh omejitvah ne obvesti in da pravna sredstva sodišč nadomesti sistem nadzora s strani agencij in pomožnih agencij, ki jih ustanovijo s strani ljudi izvoljeni predstavniki."
17. G 10 s sprejetjem rešitve, ki jo predvideva drugi stavek 2. odstavka zgoraj citiranega 10. člena, določa (v 1. odstavku 1. člena) primere, v katerih lahko ustrezni organi oblasti določijo omejitve, ki jih predpisuje ta odstavek, kar pomeni, da lahko odprejo in pregledajo pisma in pošto, berejo telegrafska sporočila, poslušajo in snemajo telefonske pogovore. Torej 1. odstavek 1. člena pooblašča te organe za tako ravnanje z namenom zaščite pred neposrednimi nevarnostmi, ki ogrožajo ‘svoboden demokratičen ustavni red', ‘obstoj ali varnost Zveze ali dežele', ‘varnost (zavezniških) oboroženih sil', nameščenih na ozemlju Republike, in varnost ‘vojakov ene izmed treh sil, ki so nameščeni v deželi Berlin'. Po 2. odstavku 1. člena je take ukrepe mogoče sprejeti samo takrat, ko obstajajo dejanske indikacije (tatsächliche Anhaltspunkte), na podlagi katerih je določena oseba osumljena načrtovanja ali izvedbe kriminalnih dejanj, ali pa je že izvedla določena kriminalna dejanja, ki so kazniva po kazenskem zakoniku, kot npr. kršitev miru ali varnosti države (pododstavek 1, št. 1), kršitev demokratičnega reda (pododstavek 1, št. 2), zunanje varnosti (pododstavek 1, št. 3) in varnosti zavezniških oboroženih sil (pododstavek 1, št. 5).
Drugi odstavek 1. člena nadalje navaja, da so nadzorni ukrepi, ki jih določa 1. odstavek, dovoljeni samo, če dokazov ni mogoče pridobiti s kakšno drugo metodo ali pa je ta druga metoda neprimerno težja (aussichtslos oder wesentlich erschwert). Nadzor lahko zajema samo "osumljenca ali take druge osebe, za katere je na podlagi jasnih dokazov (bestimmter Tatsachen) mogoče sklepati, da so prejele ali dalje posredovale sporočila, ki so bila namenjena osumljencu ali so prispela od njega, ali osebe, katerih telefon je domnevno uporabil osumljenec (pododstavek 2).
18. Četrti odstavek 1. člena akta G 10 določa, da lahko uporabo ukrepov nadzora odredi samo vodja ali njegov namestnik ene od naslednjih služb: Agencije za zaščito ustave Zveze in dežel (Bundesamt für Verfassungsschutz; Verfassungsschutzbehörden der Länder), Urada za varnost vojske (Amt für Sicherheit der Bundeswehr) in Zvezne obveščevalne službe (Bundesnachrichtendienst).
Ukrepe s pisno prijavo, v kateri morajo biti navedeni razlogi, naroči bodisi glavni organ oblasti dežele, v primerih, ki so v njegovi pristojnosti, bodisi zvezni minister, ki ga za to pooblasti kancler. Kancler je te funkcije zaupal ministru za notranje zadeve in ministru za obrambo, ki se morata vsak znotraj svojih pristojnosti osebno odločiti glede uporabe takih ukrepov (1. in 2. pododstavek 5. odstavka 1. člena).
Naročene ukrepe je treba odpraviti takoj, ko zanje ni več potrebnih okoliščin, ali pa ti ukrepi sami po sebi niso več potrebni (drugi pododstavek 7. odstavka 1. člena). Ukrepi lahko ostanejo v uporabi največ tri mesece, njihovo uporabo pa je mogočo podaljšati samo z novo prijavo (tretji pododstavek 5. odstavka 1. člena).
19. Po določbah 5. pododstavka 5. odstavka 1. člena zadevne osebe ni treba obvestiti o omejitvah, ki to osebo zadevajo. Vendar pa vse od sodbe Zveznega Ustavnega sodišča z dne 15. decembra 1970 (odstavek 11 zgoraj) dalje velja, da mora pristojni organ zadevno osebo o tem obvestiti takoj, ko tako obvestilo ne bi ogrozilo namena omejitve same. V ta namen zadevni minister po uradni dolžnosti nemudoma po prenehanju ukrepov ali, če je potrebno, v rednih intervalih po tem prouči, če bi lahko zadevno osebo obvestili o ukrepih. Minister svojo odločitev predloži v odobritev komisiji, ki je bila v okviru G 10 ustanovljena za nadzor uporabe akta G 10 (v nadaljvanju: Komisija G 10). Komisija G 10 lahko ministru naroči, da mora zadevno osebo obvestiti o tem, da je le ta predmet nadzornih ukrepov.
20. Uporabo naročenih ukrepov nadzoruje uradnik, ki je usposobljen za sodniško funkcijo (1. pododstavek 7. odstavka 1. člena). Ta uradnik pregleda pridobljene informacije, na podlagi katerih se odloči, ali je uporaba teh informacij v skladu z Aktom in ali so te informacije relevantne za namen ukrepa. Ustreznim organom preda samo tiste informacije, ki izpolnjujejo te pogoje, in uniči vse druge podatke, ki so bili morda pridobljeni.
Informacije in dokumenti, ki so bili pridobljeni na tak način, ne smejo biti uporabljeni za druge namene. Dokumente je treba uničiti takoj, ko niso več potrebni za doseganje želenega namena (3. in 4. pododstavek 7. odstavka 1. člena).
21. Pristojni minister mora vsaj enkrat vsakih šest mesecev Odboru, ki ga sestavlja pet članov parlamenta, poročati o uporabi akta G 10; člane parlamenta določi Zvezni parlament (Bundestag) v skladu s parlamentarno razvrstitvijo, tako da je v Odboru zastopana tudi opozicija (1. pododstavek 9. odstavka 1. člena akta G 10 in pravilo 12 Pravil postopkov Bundestaga). Poleg tega mora minister vsak mesec Komisiji G 10 oddati poročilo o ukrepih, ki jih je naročil (9. odstavek 1. člena). V praksi, razen, kadar gre za nujne primere, minister zaprosi za predhodno odobritev Komisije G 10. Vlada celo namerava parlamentu predlagati spremembo akta G 10 tako, da bo taka predhodna odobritev obvezna.
Komisija G 10 po uradni dolžnosti ali po prijavi osebe, ki meni, da je pod nadzorom, odloči o zakonitosti in nujnosti ukrepov; če odloči, da je katerikoli ukrep nezakonit ali ni nujen, mora minister tak ukrep nemudoma ustaviti (člen 1, odstavek 9, pododstavek 2). Čeprav tega sodba ustavnega sodišča z dne 15. decembra 1970 ne zahteva, se od te sodbe dalje na to komisijo obrača tudi glede odločitve o tem, ali bo zadevna oseba obveščena o ukrepih, ki jo zadevajo (odstavek 19 zgoraj).
Komisijo G 10 sestavljajo trije člani: predsednik, ki mora bi kvalificiran za opravljanje sodniške funkcije, in dva ocenjevalca. Člane Komisije za tekoče obdobje Bundestaga določi zgoraj omenjeni odbor petih članov parlamenta po posvetovanju z vlado; člani so pri opravljanju svoje funkcije popolnoma neodvisni in se ne smejo ravnati po nobenih navodilih.
Komisija G 10 sestavi svoja lastna pravila postopka, ki jih mora potrditi Odbor; pred potrditvijo se o njej Odbor posvetuje z vlado.
Dežele s svojimi deželnimi zakonodajami določijo parlamentarni nadzor, ki so mu podvrženi vrhovni organi oblasti v tej zadevi. Pravzaprav so deželni parlamenti (Länder Parliaments) ustanovili nadzorne organe, ki po organizaciji in delovanju ustrezajo zveznim organom.
22. Po 5. pododstavku 9. odstavka 1. člena akta G 10:
"...na sodiščih ne bi smelo biti na voljo nobeno pravno sredstvo glede naročitve in izvršitve omejitvenih ukrepov."
Uradna utemeljitev, ki je priložena k predlogu zakona, s tem v zvezi vsebuje naslednji odlomek:
"Nadzor pošte in telekomunikacij določene osebe ima lahko koristen namen samo, če zadevna oseba ne ve za tak nadzor. Zato obvestitev te osebe o takem nadzoru ni smiselna. Iz istega razloga je treba preprečiti, da bi oseba, ki namerava storiti kazniva dejanja, ki so našteta v Aktu, ali je tako dejanje že storila, z uporabo pravnih sredstev prišla do informacij o tem, ali je pod nadzorom. Posledično za izpodbijanje odreditve omejitvenih ukrepov ni mogoče dopustiti pravnih sredstev...
Predlog zakona, ki je bil predstavljen na četrtem zakonodajnem zasedanju ... predvideva, da bi take ukrepe lahko naročil neodvisen sodnik. Zvezna vlada je to rešitev v predlogu zakona, ki dopolnjuje in spreminja 10. člen ustave in je bil predstavljen kot del nujne zakonodaje, zavrnila, predvsem zato, ker meni, naj izvršilni organ, ki je odgovoren Bundestagu, zadrži odgovornost za take odločitve, saj se le tako lahko zagotovi jasno ločenost oblasti. Sedanji predlog zakona tako zagotavlja pristojnost odločitve zveznemu ministru ali vrhovnemu organu oblasti dežele. Zaradi (zgoraj) navedenih razlogov ... zadevna oseba nima možnosti, da bi omejitvene ukrepe, ki so bili naročeni, proučilo sodišče; po drugi strani ustavno načelo vlade pod vladavino prava zahteva neodvisen nadzor posegov izvršilnega organa v pravice državljanov. Tako predlog zakona skladno s predlogom zakona, ki spreminja in dopolnjuje 10. člen ustave .... predpisuje redno poročanje parlamentarnemu odboru in nadzor kontrolne komisije, ki jo določi Odbor nad naročanjem omejitvenih ukrepov s strani kontrolne komisije, (Bundestag dokument V/1880 z dne 13. junija 1967, str. 8).
23. Čeprav je dostop do sodišča z namenom oporekati naročilu in izvršitvi nadzornih ukrepov na ta način izključen, se oseba, ki meni, da je po aktu G 10 pod nadzorom, še vedno lahko zateče k ustavnim sredstvom: po informacijah vlade oseba, ki se je brez uspeha pritožila Komisiji G 10, ohrani pravico, da se pritoži na ustavno sodišče. To lahko pritožbo zavrne na podlagi dejstva, da pritožnik ne more navesti dokazov, s katerimi bi utemeljil pritožbo, a lahko prav tako od zadevne vlade zahteva, da mu zagotovi informacije ali izda dokumente in mu tako omogoči, da samo preveri posameznikove navedbe. Organi oblasti so zavezani odgovoriti na tako zahtevo, tudi če je informacija, po kateri se sprašuje, tajna. Nato mora ustavno sodišče odločiti, ali lahko uporabi informacije in dokumente, ki jih pridobi na tak način; sodišče lahko z dvotretjinsko večino odloči, da je njihova uporaba neskladna z državno varnostjo in pritožbo na tej osnovi zavrne (2. odstavek 26. člena Akta ustavnega sodišča).
Zastopnik vlade je priznal, da je tako sredstvo mogoče uporabiti samo v redkih primerih.
24. Če je zadevna oseba po prenehanju ukrepov obveščena, da je bila predmet nadzora, ima proti posegom v njene pravice na voljo več pravnih sredstev. Po informacijah vlade je posamezni osebi na voljo: da se v pritožbi za ugotovitev z ugotovitvijo upravnega sodišča ponovno prouči zakonitost uporabe G 10 proti tej osebi in skladnost naročenih nadzornih ukrepov z zakonom; vložitev odškodninske tožbe na civilnem sodišču, če je bila posamezniku povzročena škoda; vložitev zahtevka za uničenje, ali, če je ustrezno, vrnitev dokumentov; nazadnje, če nobeno od teh sredstev ni uspešno, se lahko oseba pritoži na zvezno ustavno sodišče, in sicer za odločitev o tem, ali je prišlo do kršitve ustave.
25. Drugi člen akta G 10 je prav tako dopolnil in spremenil Kodeks o kazenskem postopku, in sicer tako, da mu je dodal dva člena, ki omogočata nadzorne ukrepe za telefonke in telegrafske komunikacije.
Skladno s členom 100 (a) je take ukrepe mogoče sprejeti samo pod posebnimi pogoji, še posebno, ko obstajajo jasna dejstva, na osnovi katerih je mogoče sumiti, da je določena oseba storila določena resna kazniva dejanja, ki so našteta v tem členu, ali pa jih poskušala storiti. Skladno s členom 100 (b) take ukrepe lahko naroči samo sodišče in sicer za največ tri mesece; ukrepe sa lahko kasneje podaljša. V nujnih primerih lahko odločitev sprejme oddelek državnega tožilca, toda da bi se ukrepi še naprej izvajali, mora to odločitev v roku treh dni potrditi sodišče. Zadevne osebe so o uvedenih ukrepih obveščene takoj, ko je to mogoče, ne da bi to ogrozilo namen preiskave (1. odstavek 101. člena Kodeksa o kazenskem postopku).
Te določbe niso predmet te zadeve.
POSTOPEK PRED KOMISIJO
26. V svoji prijavi, ki so jo na Komisijo vložili 11. junija 1971, so pritožniki trdili, da drugi odstavek 10. člena Ustave in akt G 10 - kolikor te določbe, prvič, pooblaščajo organe oblasti, da nadzorujejo njihovo korespondenco in telefonske komunikacije brez obveze, da bi jih o tem posledično obvestili, in, drugič, izključujejo možnost izpodbijanja takih ukrepov na rednih sodiščih - kršita 6., 8. in 13. člen Konvencije.
18. decembra 1974 je Komisija izjavila, da je pritožba dopustna. Kar zadeva 25. člen Konvencije je ugotovila:
"...pritožbo lahko vloži samo žrtev očitane kršitve; pritožniki zatrjujejo, da so lahko ali da so lahko že predmet tajnega nadzora, npr. pri pravnem zastopanju strank, ki so bile same predmet nadzora, in da osebe, ki so bile predmet tajnega nadzora, naknadno niso vedno obveščene o ukrepih, ki so bili uporabljeni proti njim. V luči te posebnosti zadeve je treba pritožnike za namen 25. člena obravnavati kot žrtve."
27. V zvezi s pozivom vlade, da se pritožbo na podlagi 29. člena, skupaj s 25. členom in drugim odstavkom 27. člena, spozna za nedopustno, je Komisija v svojem poročilu z dne 9. marca 1977 izjavila, da ne vidi nobenega razloga, da ugodi tej zahtevi. S tem v zvezi se je poročilo glasilo:
"Komisija .... še vedno meni ... da je treba pritožnike obravnavati kot žrtve. Nekateri pritožniki so odvetniki in teoretično izključeno je, da so predmet tajnega nadzora zaradi kontaktov, ki jih lahko imajo s strankami, ki so osumljene protiustavnih dejanj.
Ker je posebnost te zadeve ta, da osebe, ki so predmet tajnega nadzora s strani organov oblasti, o tem naknadno niso vedno obveščene, je nemogoče, da bi pritožniki dokazali, da je bilo poseženo v njihove pravice. V teh okoliščinah je treba pritožnike obravnavati tako, da imajo pravico do vložitve pritožbe, četudi ne morejo dokazati, da so žrtve."
Komisija je nato izrazila mnenje:
- z enajstimi glasovi za, enim proti in dvema vzdržanima, da ta zadeva ne razkriva nobene kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije, kolikor so se pritožniki sklicevali na pojem ‘civilne pravice' ;
- soglasno, da ta zadeva ne razkriva nobene kršitve prvega odstavka 6. člena, kolikor so se pritožniki sklicevali na pojem ‘kazenska obtožba' ;
- z dvanajstimi glasovi za in enim vzdržanim, da zadeva ne razkriva nobene kršitve 8. ali 13. člena.
Poročilo vsebuje različna ločena mnenja.
28. V svojem momorandumu z dne 28. novembra 1977 je zastopnica vlade za konec predlagala:
"Pozivam Sodišče,
da ugotovi, da je bila pritožba nedopustna;
alternativno, da ugotovi, da Zvezna republika Nemčija ni kršila Konvencije."
Sklepne ugotovitve je ponovila na obravnavi dne 10. marca 1978.
29. V svojem delu sta delegata Komisije Sodišču predstavili naslednje sklepne ugotovitve:
"Naj Sodišče določi in presodi
1. Ali bi z ozirom na okoliščine zadeve pritožniki lahko trdili, da so zaradi sistema nadzora, ki ga vzpostavlja t. i. akt G 10, ‘žrtve' kršitve pravic, ki jim jih podeljuje Konvencija;
2. In, če je temu tako, ali so pritožniki zaradi tega akta zares žrtve kršitve njihovih pravic, ki jih določa Konvencija, upoštevajoč, da ta akt osebam, katerih komunikacija je bila predmet tajnega nadzora, ne zagotavlja, da bodo o takih ukrepih posledično obveščene."
PRAVO
I. 25. ČLEN, ODSTAVEK 1
30. Tako v svojem pisnem memorandumu kot v ustnih trditvah je vlada uradno pozvala Sodišče, da ugotovi, da je bila pri Komisiji vložena pritožba ‘nedopustna'. Trdila je, da pritožnikov ni mogoče obravnavati kot ‘žrtve' znotraj pomena prvega odstavka 25. člena, ki določa:
"Komisija lahko prejme zahtevke, naslovljenje na generalnega sekretarja Sveta Evrope, od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki trdijo, da ena od visokih pogodbenic krši njihove pravice, določene v tej Konvenciji, pod pogojem, da je visoka pogodbenica, proti kateri je vložena pritožba, izjavila, da Komisijo priznava za pristojno za sprejem takih zahtevkov..."
V tem, kar je predložila vlada, pritožniki niso trdili, da so ugotovili posamezno kršitev, niti ne potencialno, svojih pravic, ampak so na osnovi povsem hipotetične možnosti, da bi bili predmet nadzora, iskali splošno in pojmovno presojo sporne zakonodaje v luči Konvencije.
31. Glede na odgovor, ki sta ga delagata dala na obravnavi, se je Komisija strinjala z vlado, da je Sodišče pristojno, da določi, ali pritožniki lahko trdijo, da so ‘žrtve' znotraj pomena prvega odstavka 25. člena. Vendar pa se Komisija ni strinjala z vlado v toliko, kolikor bi predlog vlade lahko pomenil, da mora odločitev Komisije glede dopustnosti pritožbe kot take ponovno presoditi Sodišče.
Delegata sta menila, da vlada zahteva preveč togo normo za pojem ‘žrtve' očitane kršitve 8. člena Konvencije. Trdila je, da je za nekoga mogoče trditi, da je žrtev posega v pravice, ki mu jih podeljuje prvi odstavek 8. člena Konvecije, takrat, ko se zadovolji pogoju, da je oseba v situaciji, ko obstaja razumno tveganje te osebe, da bi bila predmet tajnega nadzora. Po mnenju delegatov pritožnikov ne bi smeli obravnavati samo kot konstruktivne žrtve, kar je dejansko trdila Komisija: pritožniki lahko trdijo, da so neposredne žrtve kršitve njihovih pravic skladno z 8. členom v tem, da po določilih sporne zakonodaje vsaka oseba v Zvezni republiki Nemčiji, za katero se domneva, da je bila v stikih z ljudmi, ki so bili vpleteni v subverzivnih dejavnostih, tvega, da bo predmet tajnega nadzora, pri čemer obstoj takega tveganja sam po sebi pomeni omejitev svobodne komunikacije.
Glavni delegat je zaradi drugega razloga menil, da je bila pritožba pravilno razglašena za dopustno. Po njegovem mnenju se očitana kršitev nanaša na edinstveno pravico, ki, čeprav v Konvenciji ni izrecno navedena, jo je treba izpeljati kot neposredno posledico; ta pravica je pravica vsakega posameznika, da je v razumnem času obveščen o kakršnemkoli tajnem ukrepu, ki ga javni organi oblasti uvedejo proti njemu in po Konvenciji pomeni poseg v njegove pravice in svoboščine.
32. Sodišče potrdi dobro uveljavljeno načelo svoje sodne prakse, da ko mu je zadeva ustrezno predana, ima Sodišče polno jurisdikcijo in se lahko seznani z vsemi vprašanji dejstev ali prava, ki izhajajo iz postopka, vključno z vprašanji glede dopustnosti, ki so bila lahko že zastavljena pred Komisijo. Tega sklepa v nobenem primeru ne razveljavi pristojnost Komisije, ki je, kar zadeva dopustnost pritožb, nanjo prenesena po 27. členu Konvencije. Naloga, ki jo ta člen določa Komisiji, je skrbna preiskava; Komisija bodisi sprejme bodisi ne sprejme pritožbe. Na njeno odločitev, da zavrne pritožbe, za katere meni, da so nedopustne, se ni mogoče pritožiti, kot tudi ne na tiste, s katerimi so pritožbe sprejete. Odločitve so sprejete v popolni neodvisnosti (glej sodbo De Wilde, Ooms in Versyp z dne 18. junija 1971, Series A št. 12, str. 29 in 30, odstavki 47-54; glej tudi sodbo z dne 9. februarja 1967 o predhodnem ugovoru v zadevi "Belgian Linguistic", Series A št. 5, str. 18; sodba Handyside z dne 7. decembra 1976, Series A št. 24, str. 20, odstavek 41; in sodba z dne 18. januarja 1978 v zadevi Irska vs. Združeno kraljestvo, Series A št. 25, str. 63, odstavek 157).
Ta primer med drugim zadeva interpretacijo pojma ‘žrtev' znotraj pomena 25. člena Konvencije, to pa je zadeva, ki je bila že izpostavljena pred Komisijo. Sodišče zato potrjuje jurisdikcijo za proučitev problema, ki izhaja iz tega člena (25.).
33. Medtem ko 24. člen vsaki državi pogodbenici dopušča, da na Komisijo predloži ‘vsako domnevno kršitev' Konvencije s strani druge države pogodbenice, mora oseba, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, da bi lahko skladno s 25. členom vložila zahtevek, trditi, ‘da je žrtev kršitve...pravic, ki ji jih dodeljuje Konvencija.' Potemtakem v nasprotju s postavko 24. člena - kjer ob izpolnjevanju drugih določenih pogojev, splošni interes spoštovanja Konvencije meddržavno pritožbo napravi dopustno - 25. člen določa, da mora posamezni pritožnik trditi, da je dejansko bil predmet kršitve, ki jo navaja (glej sodbo z dne 18. januarja 1978 v zadevi Irska vs. Združeno kraljestvo, Series A št. 25, str. 90-91, odstavka 239 in 240). 25. člen posameznikom za razlago Konvencije ne omogoča kakšne vrste popularne tožbe; posameznikom ne dopušča, da bi se pritožili proti zakonu v abstrakciji, ker se jim preprosto zdi, da nasprotuje Konvenciji. Načeloma za posameznega pritožnika ne zadošča, da trdi, da nek zakon po Konvenciji krši njegove pravice; nujno je, da je bil ta zakon uporabljen v njegovo škodo. Vendarle, kot sta poudarili tako vlada kot Komisija, zakon lahko v odsotnosti kakšnih posebnih ukrepov izvajanja sam po sebi krši pravice posameznika, če posameznika ta zakon neposredno zadeva. S tem v zvezi Sodišče navaja, da je bilo v dveh prejšnjih zadevah, ki sta izvirali iz vložitve pritožb po 25. členu, soočeno z zakonodajo s takim učinkom: v zadevi ‘Belgian Linguistics' in v zadevi Kjeldsen, Busk Madsen in Pedersen, se je od Sodišča zahtevalo, da prouči skladnost določene zakonodaje, ki se je nanašala na izobraževanje, s Konvencijo in Protokolom št. 1 (sodba z dne 23. julija 1968, Series A št. 6, in sodba z dne 7. decembra 1976, Series A št. 23, še posebno str. 22-23, odstavek 48).
34. 25. člen, ki ureja dostop posameznikov do Komisije, je eden od temeljev mehanizma izvrševanja pravic in svoboščin, ki jih zagotavlja Konvencija. Ta mehanizem posamezniku, ki meni, da mu je bilo z nekim dejanjem, za katerega se trdi, da krši Konvencijo, škodovano, daje možnost, da domnevno kršitev privede pred Komisijo, pod pogojem, da so izpolnjeni drugi pogoji dopustnosti. V tem postopku se zastavlja vprašanje, ali naj se posamezniku odvzame možnost vložitve pritožbe na Komisijo zato, ker zaradi tajnosti ukrepov, ki jim ugovarja, ne more pokazati na noben konkreten ukrep, ki je bil uporabljen specifično proti njemu. Po mnenju Sodišča učinkovitost (l'effet utile) Konvencije v takih okoliščinah pomeni neko možnost za dostop do Komisije. Če to ne bi bilo tako, bi bila učinkovitost mehanizma izvrševanja pravic Konvencije bistveno zmanjšana. Postopkovne določbe Konvecije morajo biti uporabljene na tak način, da je sistem individualnih pritožb učinkovit, saj so bile Konvencija in njene institucije postavljene z namenom, da zaščitijo posameznika.
Sodišče zato dopušča, da lahko posameznik pod določenimi pogoji trdi, da je žrtev kršitve, ki jo je povzročil sam obstoj tajnih ukrepov ali obstoj zakonodaje, ki take ukrepe dovoljuje, ne da bi moral trditi, da so bili taki ukrepi pri njem dejansko uporabljeni. Relevantni pogoji morajo biti za vsak primer določeni v skladu s pravico ali pravicami Konvencije, za ketere se trdi, da je bilo vanje poseženo, skladno s tajno naravo ukrepov, ki se jim ugovarja, in skladno z zvezo med pritožnikom in temi ukrepi.
35. Ob upoštevanju tega je zdaj treba določiti, ali lahko zaradi posamezne zakonodaje, ki se ji oporeka, posamezniki trdijo, da so žrtve (v pomenu 25. člena) kršitve 8. člena Konvencije, katerega določba je osrednja tema te zadeve.
36. Sodšče poudarja, da je v primerih, kjer država uvede tajni nadzor, obstoj katerega je osebi, ki je nadzorovana, neznan, in ima zato za posledico, da nadzoru ni mogoče oporekati, lahko 8. člen v veliki meri zmanjšan na ničnost. V taki situaciji je mogoče, da je posameznik obravnavan na način, ki je nasproten 8. členu, ali pa da je celo prikrajšan za pravico, ki jo zagotavlja 8. člen, brez da se on sam tega zaveda in tako ne more uporabiti pravnih sredstev na državnem nivoju ali pred institucijami Konvencije.
S tem v zvezi se je treba spomniti, da je Zvezno ustavno sodišče v svoji sodbi z dne 15. decembra 1970 (odstavka 11 in 12 zgoraj) sprejelo naslednji sklep:
"Da se pritožnik lahko pritoži na ustavno sodišče proti določenemu aktu, mora trditi, da akt sam, ne samo njegov izvršilni ukrep, predstavlja neposredno in takojšnjo kršitev ene od njegovih osnovnih pravic. Te pogoji niso izpolnjeni, saj, kot ugotavljajo sami pritožniki, samo izvršitev krši njihove osnovne pravice. Vendar pa, ker zadevne osebe niso obveščene o posegu v njihove pravice, ne morejo nasprotovati nobenim izvršilnim ukrepom. V takih primerih morajo imeti pravico, da se pritožijo na ustavno sodišče proti aktu samemu, kot v primerih, ko ustavna pritožba proti izvršilnemu ukrepu ni mogoča zaradi drugih razlogov..."
Ta argumentacija je kljub možnim razlikam, ki obstajajo med pritožbami na Zveznem ustaven sodišču pod nemškim zakonom in sistemom uveljavljanja, ki ga postavlja Konvencija, veljavna (mutatis mutandis) za pritožbe vložene na podlagi 25. člena.
Za Sodišče je nesprejemljivo, da je zagotavljanje uživanja pravice, ki ga zagotavlja Konvencija, mogoče preprečiti s preprostim dejstvom, da zadevna oseba ne ve za kršitev te pravice. Pravica do ugovora pri Komisiji za osebe, ki so potencialno lahko predmet tajnega nadzora, mora biti izpeljana iz 25. člena, ker je 8. člen sicer izpostavljen tveganju, da postane ničen.
37. Kar zadeva dejstva posebnega primera, Sodišče opaža, da sporna zakonodja uvaja sistem nadzora, po katerem je potencialno mogoče vsem osebam v Zvezni republiki Nemčiji nadzorovati pisma, pošto in telekomunikacije, ne da bi kdajkoli vedele za to, razen če pride do kakšne indiskrecije ali naknadnega obvestila, v okoliščinah, ki jih določa sodba Zveznega ustavnega sodišča (odstavek 11 zgoraj). Do te mere ima sporna zakonodja neposreden učinek na vse uporabnike ali potencialne uporabnike poštnih in telekomunikacijskih storitev v Zvezni republiki Nemčiji. Nadalje, kot sta poudarila že delegata, je za to grožnjo nadzora samo po sebi mogoče trditi, da omejuje svobodno komunikacijo prek poštnih in telekomunikacijskih storitev, in tako za vse uporabnike ali potencialne uporabnike predstavlja poseg v pravice, ki jih zagotavlja 8. člen.
Na obravnavi je zastopnik vlade Sodišče obvestil, da proti pritožnikom nikoli niso bili naročeni ali izvršeni ukrepi nadzora po G 10 (odstavek 13 zgoraj). Sodišče si zabeleži to zastopnikovo izjavo. Vendar pa v luči sklepov Sodišča, kar zadeva sporno zakonodajo, le to meni, da ta retroaktivna razjasnitev ne vpliva na ocenitev statusa pritožnikov kot žrtev.
38. Upoštevajoč posebne okoliščine te zadeve Sodišče sklene, da je vsak od pritožnikov upravičen do tega, (‘da trdi), da je žrtev kršitve' Konvencije, čeprav v podporo svoji pritožbi ne more trditi, da je bil predmet konkretih nadzornih ukrepov. Vprašanje, ali so bili pritožniki dejansko žrtve kakšne kršitve Konvencije vključuje določitev, ali je sporna zakonodaja sama po sebi skladna z določbami Konvencije.
Zatorej se Sodišu ne zdi potrebno odločiti, ali Konvencija vključuje pravico do obveščenosti v okoliščinah, ki jih je navedel glavni delegat.
OČITANA KRŠITEV 8. ČLENA
39. Pritožniki trdijo, da sporna zakonodaja, predvsem zato, ker zadevna oseba ni obveščena o nadzornih ukrepih in se po prenehanju teh ukrepov ne more obrniti na sodišče, krši 8. člen Konvencije, ki določa:
"1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in korespondence.
2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered in zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi."
40. Po drugem odstavku 10. člena ustave je mogoče naročiti omejitev tajnosti pisem, pošte in telekomunikacij, toda samo, če je to v skladu s statutom. Prvi odstavek 1. člena določenim organom oblasti dovoljuje, da odprejo in preverijo pisma in pošto, berejo telegrafska sporočila in nadzorujejo ter posnamejo telefonke pogovore (odstavek 17 zgoraj). Preiskava Sodišča po 8. členu je torej omejena na pooblastitev takih ukrepov samih in ne zajema, na primer, učinka tajnega nadzora po Kodeksu o kazenskem postopku (odstavek 25 zgoraj).
41. Najprej je treba odločiti, ali, in če je temu tako, na kakšen način sporna zakonodaja, v tem, da dopušča zgoraj omenjene nadzorne ukrepe, predstavlja poseg v uresničevanje pravic, ki jih pritožnikom zagotavlja prvi odstavek 8. člena.
Čeprav telefonski pogovori v prvem odstavku 8. člena niso izrecno omenjeni, Sodišče meni, kot je menila tudi Komisija, da taki pogovori spadajo v domeno ‘zasebnega življenja' in ‘korespondence', ki ju omenja ta določba.
V svojem poročilu je Komisija izrazila mnenje, da tajni nadzor, ki ga omogoča nemška zakonodaja, pomeni poseg v uresničevanje pravice, ki jo opredeljuje prvi odsatvek 8. člena. Ne pred Komisijo ne pred Sodičem vlada temu ni oporekala. Jasno je, da vsakršen dovoljeni nadzorni ukrep, ko je enkrat uporabljen proti določenemu posamezniku, pomeni vmešavanje javnega v uresničevanje pravice tega državljana do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja in njegove korespondence. Poleg tega sam obstoj zakonodaje same vsebuje grožnjo nadzora za vse tiste, za katere se ta zakonodaja lahko uporabi. Ta grožnja nujno prizadane svobodo komuniciranja med uporabniki poštnih in telekomunikacijskih storitev in predstavlja ‘poseg s strani javnega organa oblasti' v izvrševanje pravic pritožnikov do spoštovannja zasebnega in družinskega življenja in korespondence.
Sodišče ne izključuje tudi dejstva, da bi lahko sporna zakonodaja in torej ukrepi, ki jih le ta dopušča, prav tako vključevali poseg v uresničevanje posameznikove pravice do spoštovanja njegovega doma. Vendarle se Sodišču v tem postopku ne zdi potrebno, da se odloči glede tega.
42. Bistveno vprašanje te zadeve, ki izhaja iz 8. člena, je, ali je tak poseg upravičen po določilih drugega odstavka tega člena. Ker ta odstavek določa izjeme pravicam, ki jih zagotavlja Konvencija, mora biti interpretiran ozko. Pristojnosti tajnega nadzora državljanov, ki je značilnost ‘policijske države', je po Konvenciji mogoče tolerirati samo, če je to absolutno potrebno za varovanje demokratičnih institucij.
43. Da poseg, kot je opisan zgoraj, ne krši 8. člena, mora biti glede na drugi odstavek najprej ‘v skladu z zakonom'. Ta zahteva je v tem primeru izpolnjena, saj je poseg posledica aktov, srejetih v parlamentu, vključno s tistim, ki je bil pri izvajanju njegove pristojnosti spremenjen in dopolnjen s strani Zveznega ustavnega sodišča z njegovo sodbo z dne 15. decembra 1970 (odstavek 11 zgoraj). Poleg tega Sodišče ugotavlja, kot sta poudarili že vlada in Komisija, da mora biti vsak posamezen nadzorni ukrep v skladu s strogimi pogoji in postopki, ki so določeni v zakonodaji sami.
44. Določiti je treba tudi, ali so bile izpolnjene druge zahteve, določene v drugem odstavku 8. člena. Po mnenju vlade in Komisije je bil s sporno zakonodajo dovoljen poseg ‘nujen v demokratični družbi in v interesu državne varnosti' in/ali ‘za preprečitev nereda ali zločina'. Na Sodišču je vlada trdila, da je bil poseg dodatno upravičen ‘z interesom ...javne varnosti' in ‘z zaščito pravic in svoboščin drugih'.
45. Akt G 10 natančno določa in tako omejuje namene, za katere so lahko uvedeni omejitveni ukrepi. Določa, da za zaščito proti ‘neposrednim nevarnostim', ki grozijo ‘svobodnemu demokratičnemu ustavnemu redu', ‘obstoju ali varnosti Zveze ali dežele', ‘varnosti (zavezniških) oboroženih sil', nameščenih na ozemlju Republike, ali varnosti ‘vojakov ene od treh sil, nameščenih v deželi Berlin', odgovorni organi oblasti lahko odobrijo zgoraj omenjene omejitve (odstavek 17).
46. Sodišče, ki svoje stališče deli z vlado in Komisijo, meni, da je namen akta G 10 zaščititi nacionalno varnost in/ali preprečiti nered ali zločin v skladu z drugim odstavkom 8. člena. V teh okoliščinah se Sodišču ne zdi potrebno odločiti, ali so nadaljni nameni, ki jih navaja vlada, prav tako relevantni.
Po drugi strani je treba določiti, ali sredstva, ki jih sporna zakonodaja opredeljuje za doseganje zgoraj omenjenega namena, v vseh pogledih ostajajo znotraj omejitev tega, kar je nujno v demokratični družbi.
47. Pritožniki ne nasprotujejo nemški zakonodaji v tem, da predpisuje široka pooblastila nadzora. Sprejemajo taka pooblastila in iz njih izhajajoč poseg v pravico, ki jo zagotavlja prvi odstavek 8. člena, kot potrebna sredstva obrambe za zaščito demokratične države. Vendar pritožniki menijo, da drugi odsatvek 8. člena za taka pooblastila določa določene omejitve, ki jih je treba v demokratični družbi spoštovati, da bi preprečili, da družba neopazno ne zdrsne k totalitarizmu. Po njihovem mnenju sporni zakonodaji manjkajo ustrezni zaščitni ukrepi proti možnim zlorabam.
48. Kot sta izjavila delagata, mora Sodišče pri svoji oceni obsega zaščite, ki jo ponuja 8. člen, upoštevati dve pomembni dejstvi. Prvo predstavlja tehnični napredek, ki je bil dosežen pri sredstvih vohunjenja in temu ustrezno nadzora; drugo je razvoj terorizma v Evropi v zadnjih letih. Demokratične družbe dandanes ogrožajo visoko razvite oblike vohunjenja in terorizem, posledica česar je, da mora biti država, da bi se učinkovito spopadala s temi grožnjami, sposobna znotraj svoje jurisdikcije prevzeti tajni nadzor nad subverzivnimi elementi. Sodišče mora zato sprejeti, da je neka zakonodaja, ki pod posebnimi pogoji zagotavlja pooblastila za tajni nadzor pisem, pošte in telekomunikacij v demokratični družbi nujna za zagotavljanje nacionalne varnosti in/ali za preprečevanje nereda in zločina.
49. Kar zadeva določitev pogojev, pod katerimi naj sistem nadzora deluje, Sodišče poudarja, da domača zakonodaja uživa določeno diskrecijo. Naloga Sodišča ni, da o tem, kaj je najboljši pristop na tem področju, nadomesti presojo nacionalnih organov s kakšno drugo presojo (mutatis mutandis, sodba De Wilde, Ooms in Versyp z dne 18. junija 1971, Series A št. 12, str. 45-46, odstavek 93, in sodba Golder z dne 21. februarja 1975, Series A št. 18, str. 21-22, odstavek 45; za 2. odstavek 10. člena sodba Engel in drugi z dne 8. junija 1976, Series A št. 22, str. 41-42, odstavek 100, in sodba Handyside z dne 7. decembra 1976, Series A št. 24, str. 22, odstavek 48).
Vendar Sodišče vseeno poudarja, da to ne pomeni, da države pogodbenice uživajo neomejeno diskrecijo in lahko tako znotraj svoje diskrecije osebe podvržejo tajnemu nadzoru. Sodiče se zaveda, da tak zakon predstavlja nevarnost oslabitve ali uničenja demokracije pod oznako njene zaščite, in zato izjavlja, da države pogodbenice v imenu boja proti vohunstvu in terorizmu ne smejo sprejeti kakršnihkoli ukrepov, ki se jim zdijo primerni.
50. Sodišče mora biti prepričano, da ne glede na to, kakšen sistem nadzora je izbran, obstajajo ustrezna in učinkovita jamstva proti njegovi zlorabi. Ta ocena ima samo relativni značaj: odvisna je od vseh okoliščin primera, kot npr. narave, obsega in trajanje možnih ukrepov, pogojev, ki so potrebni, da se take ukrepe naroči, organov, pristojnih za dovoljenje, izvedbo in nadzor takih ukrepov, in vrste pravnih sredstev, ki jih zagotavlja nacionalno pravo.
Delovanje sistema tajnega nadzora, ki ga vzpostavlja sporna zakonodaja, kot ga spreminja sodba Zveznega ustavnega sodišča z dne 15. decembra 1970, mora biti zato proučeno v luči Konvencije.
51. G 10 določa, da je treba pred uvedbo nadzornega krepa izpolniti celo vrsto omejevalnih pogojev. Dopustni nadzorni ukrepi so tako omejeni na primere, kjer obstajajo dejanske indikacije, da osumljena oseba načrtuje izvedbo ali pa je že izvedla določeno resno kriminalno dejanje; ukrepe je mogoče naročiti samo, če ni mogoče upati, da bi bilo dejstva mogoče ugotoviti s kakšno drugo metodo ali pa je ta druga metoda bistveno težja; celo v takih primerih lahko nadzor obsega samo specifičnega osumljenega ali njegovo domnevno ‘kontaktno osebo' (odstavek 17 zgoraj). Iz tega sledi, da sporna zakonodaja ne dovoljuje tako imenovanega raziskovalnega ali splošnega nadzora.
Nadzor je mogoča naročiti samo s pisno prijavo, v kateri morajo biti navedeni razlogi. Tako prijavo lahko poda samo vodja določene službe ali njegov namestnik; nadaljno odločitev sprejme zvezni minister, ki ga za to pooblasti kancler ali, kjer je to ustrezno, vrhovni organ oblasti dežele (odstavek 18 zgoraj). Tako je z zakonom določen tak administrativni postopek, ki zagotavlja, da ukrepi niso naročeni slučajno, nepravilno ali brez prave in ustrezne presoje. Čeprav akt G 10 tega ne zahteva, pristojni minister v praksi, razen, kadar gre za nujne primere, zaprosi za predhodno odobritev Komisije G 10 (odstavek 21 zgoraj).
52. G 10 prav tako določa stroge pogoje glede izvršitve nadzornih ukrepov in obravnavo informacij, ki so pridobljene na tak način. Ukrepe se lahko izvaja največ tri mesece, podaljšati pa jih je mogoče le z novo prijavo; ukrepe je treba prekiniti takoj, ko prenehajo zanje zahtevani pogoji ali ukrepi sami po sebi niso več potrebni; znanja in dokumentov, pridobljenih na tak način, se ne sme uporabiti za druge namene, dokumente pa je treba uničiti takoj, ko niso več potrebni za doseganje zahtevanega namena (odstavka 18 in 20 zgoraj).
Kar zadeva izvrševanje ukrepov, prvotni nadzor opravi uradnik, ki je kvalificiran za sodniško funkcijo. Ta uradnik pridobljene informacije prouči in nato pristojni službi predloži le tiste, ki se jih po Aktu sme uporabiti in so relevantne za nemen ukrepa; uniči vse druge podatke, ki so bili morda zbrani (odstavek 20 zgoraj).
53. Kar zadeva naročitev in izvršitev nadzornih ukrepov, G 10 izključuje možnost obrnitve na sodišča, vendar namesto tega skladno z drugim odstavkom 10. člena ustave zagotavlja naknadno kontrolo ali pregled, ki ju opravita parlamentarni odbor in Komisija G 10, torej dva organa, ki ju imenujejo od ljudi izbrani predstavniki.
Pristojni minister mora vsaj enkrat vsakih šest mesecev parlamentarnemu odboru, ki ga sestavlja pet članov parlamenta, poročati o uporabi akta G 10; člane parlamenta določi Zvezni parlament (Bundestag) v skladu s parlamentarno razvrstitvijo, tako da je v Odboru zastopana tudi opozicija. Poleg tega mora minister vsak mesec Komisiji G 10 oddati poročilo o ukrepih, ki jih je naročil. V praksi to komisijo zaprosi tudi za predhodno odobritev ukrepov. Ta po uradni dolžnosti ali po prijavi osebe, ki meni, da je pod nadzorom, odloči o zakonitosti in nujnosti ukrepov; če izjavi, da je katerikoli ukrep nezakonit ali nepotreben, mora minister ta ukrep takoj ustaviti. Člane Komisije za tekoče obdobje Bundestaga po posvetovanju z vlado imenuje parlamentarni odbor; člani so pri opravljanju svoje funkcije popolnoma neodvisni in se ne smejo ravnati po nobenih navodilih (odstavek 21 zgoraj).
54. Vlada meni, da drugi odstavek 8. člena ne zahteva sodne kontrole tajnega nadzora in da sistem pregleda, ki ga ustanavlja G 10 učinkovito varuje pravice posameznika. Po drugi strani pritožniki ta sistem označujejo za ‘obliko politične kontrole', ki je neustrezna v primerjavi s principom sodnega nadzora, ki mora prevladati.
Zato je treba določiti, ali so postopki za nadzor naročitve in izvršitve omejitvenih ukrepov taki, da ‘poseg', ki izhaja iz sporne zakonodaje, uvrščajo v pomen tega, kar je ‘nujno v demokratični družbi'.
55. Pregled nadzora je možen v treh fazah: ko je nadzor prvič naročen, ko nadzor poteka, ali ko ga je že konec. Kar zadeva prvi dve fazi, narava in logika tajnega nadzora narekujeta, da morata biti tako nadzor kot njemu pripadajoči pregled izvedena brez posameznikovega vedenja. Ker posameznik sam od sebe ne more uporabiti učinkovitih pravnih sredstev ali ne sodeluje v nobenem postopku pregleda, je bistvenega pomena, da ustanovljeni postopki sami po sebi zagotavljajo ustrezna in ekvivalentna jamstva, ki lahko zaščitijo posameznikove pravice. Poleg tega je treba v nadzornih postopkih kar najbolj slediti vrednotam demokratične družbe, če ne želimo preseči mej nujnosti znotraj pomena drugega odstavka 8. člena. Eden od bistvenih principov demokratične družbe je pravna država, ki ga izrecno omenja preambula Konvencije (sodba Golder z dne 21. februarja 1975, Series A št. 18, str. 16-17, odstavek 34). Pravna država med drugim pomeni, da mora biti poseg v posameznikove pravice s strani izvršilnih organov oblasti predmet učinkovitega nadzora, ki ga praviloma zagotavlja sodstvo, vsaj kot zadnje sredstvo, saj sodni nadzor ponuja najboljša jamstva neodvisnosti, nepristranskosti in pravega postopka.
56. Iz sistema nadzora, ustanovljenjega z G 10, je bil sodni nadzor izključen, nadomestila pa sta ga prvotna kontrola, ki jo izvede uradnik, kvalificiran za opravljanje sodniške funkcije, in kontrola, ki jo zagotovita parlamentarni odbor in Komisija G 10.
Sodišče meni, da je na področju, kjer v posameznih primerih potencilano lahko pride do zlorabe, ki bi imela škodljive posledice za demokratično družbo kot celoto, načeloma nadzorno kontrolo zaželeno zaupati sodniku.
Vendar pa ob upoštevanju narave nadzora in drugih varstev, ki jih zagotavlja G 10, Sodišče sklene, da izključitev sodnega nadzora ne presega mej tega, kar se zdi nujno v demokratični družbi. Parlamentarni odbor in Komisija G 10 sta neodvisna od organov, ki izvajajo nadzor, in imata za izvrševanje učinkovitega in kontinuiranega nadzora zadostna pooblastila in pristojnosti. Poleg tega se demokratičen značaj izraža tudi v uravnoteženem članstvu parlamentarnega odbora. V tem odboru je zastopana opozicija in tako lahko sodeluje pri kontroli ukrepov, ki jih naroči pristojni minister, ki je odgovoren Bundestagu. Dve nadzorni telesi je mogoče v okoliščinah primera razumeti kot taki, ki uživata zadostno neodvisnost, da lahko podata objektivno odločitev.
Sodišče poleg tega ugotavlja, da ima posameznik, ki meni, da je pod nadzorom, možnost, da se pritoži pri Komisji G 10 in se obrne na ustavno sodišče (odstavek 23 zgoraj). Vendar, kot je priznala vlada, je ta pravna sredstva mogoče uporabiti samo v izjemnih okoliščinah.
57. Kar zadeva naknaden pregled, je treba določiti, ali bo sodni nadzor, še posebno s posameznikovo udeležbo, še nadalje izključen, celo po tem, ko je nadzor že končan. S tem povezano je vprašanje naknadnega obvestila, saj je možnost obrnitve na sodišče za zadevnega posameznika zelo omejena, razen, če je ta obveščen o ukrepih, ki so bili uvedeni brez njegovega vedenja in lahko njihovo zakonitost izpodbija za nazaj.
Glavna pritožba pritožnikov po 8. členu se pravzaprav nanaša na dejstvo, da zadevna oseba po koncu nadzora o le tem ni vedno obveščena in zato nima možnosti, da bi lahko uporabila učinkovito pravno sredstvo na sodiščih. Njihova glavna skrb je nevarnost, da bi bili ukrepi izvršeni nepravilno, ne da bi posameznik zanje vedel ali bi bil zmožen preveriti obseg, v katerem je bilo poseženo v njegove pravice. Po njihovem mnenju je učinkovita kontrola s strani sodišč po koncu ukrepov nadzora v demokratični družbi nujna za zavarovanje pred zlorabami; če tega ni, ustrezne kontrole tajnega nadzora ni, pravica, podeljena posamezniku na podlagi 8. člena pa je tako preprosto izničena.
Po mnenju vlade naknadno obvestilo, ki mora biti podano vse od sodbe Zveznega Ustavnega sodišča dalje (odstavka 11 in 19 zgoraj) ustreza zahtevam drugega odstavka 8. člena. V njihovi predložitvi celotna učinkovitost tajnega nadzora zahteva, da tako pred kot po dogodku informacije ni mogoče razkriti, če je ali bi bil naknadno zaradi tega onemogočen namen preiskave. Poudarili so, da po naknadnem obvestilu obrnitev na sodišče ni več izključena. Posamezniku so po tem na voljo različna pravna sredstva, ki mu med drugim omogočajo, da zahteva nadomestilo za vsako škodo, ki jo je utrpel (odstavek 24 zgoraj).
58. Sodišče meni, da je treba določiti, ali je v praksi v vseh primerih sploh mogoče zahtevati naknadno obvestilo.
Dejavnost ali nevarnost, proti kateri je usmerjena posebna serija nadzornih ukrepov, lahko traja nekaj let, celo destletij po koncu teh ukrepov. Naknadno obvestilo vsakega posameznika, ki ga tak suspendiran ukrep zadeva, lahko ogrozi dolgoročni namen, ki je sploh bil povod za nadzor. Poleg tega, kot je zapazilo že Zvezno ustavno sodišče, tako obvestilo lahko povzroči razkritje delovnih metod in področij operacij obveščevalne službe in mogoče celo identificira njene agente. Po mnenju Sodišča, kolikor je ‘poseg', ki izhaja iz sporne zakonodaje, v načelu po drugem odstavku 8. člena (odstavek 48 zgoraj) upravičen, dejstvo, da se posameznika po koncu ukrepov o le teh ne obvesti, samo po sebi ne more biti neskladno s to določbo, saj to dejstvo zagotavlja učinkovitost ‘posega'. Poleg tega ne gre pozabiti, da mora biti skladno s sodbo Zveznega ustavnega sodišča z dne 15. decembra 1970 zadevna oseba po koncu nadzornih ukrepov o tem obveščena, in sicer takoj, ko tako obvestilo ne ogrožan namena omejitve (odstavka 11 in 19 zgoraj).
59. Tako na splošno kot v zvezi z vprašanjem naknadne obvestitve so se pritožniki neprestano sklicavali na nevarnost zlorabe, kar je bila osnova njihove trditve, da zakonodaja, ki ji oporekajo, ne izpolnjuje zahtev drugega odstavka 8. člena Konvencije. Čeprav nikoli ni mogoče povsem izključiti možnosti nepravilnega dejanja nepoštenega, nepazljivega ali preveč vnetega uradnika, ne glede na to, kašen je sistem, je za namene te presoje Sodišča pomembna verjetnost takega dejanja in varstva, ki so na voljo za zaščito pred tem.
Sodišče je zgoraj proučilo (odstavka 51 in 58) sporno zakonodajo, med drugim, v luči teh premislekov. Sodišče še posebej ugotavlja, da G 10 vsebuje različne določbe, ki so zasnovane tako, da zmanjšujejo vpliv nadzornih ukrepov na neizogiben minimum in da zagotavljajo, da je nadzor izvršen povsem skladno z zakonom. V odsotnosti kakršnegakoli dokaza ali indikacije, da je dejanska prasa drugačna od te, ki bi jo bilo treba izvajati, mora Sodišče domnevati, da v demokratični družbi Zvezne republike Nemčije pristojni organi oblasti pravilno uporabljajo zadevno zakonodajo.
Sodišče se strinja s Komisijo, da je sistemu Konvencije inherenten določen kompromis med zahtevami po zaščiti demokratične družbe in posameznikovih pravic (mutatis mutandis, sodba z dne 23. julija 1968 v zadevi "Belgian Linguistic", Series A št. 6, str. 32, odstavek 5). Kot določa preambula Konvencije, ‘so temeljne svoboščine najbolje zavarovane na eni strani z učinkovito politično demokracijo in na drugi strani s skupnim razumevanjem in spoštovanjem človekovih pravic, od katerih so (države pogodbenice) odvisne. V kontekstu 8. člena to pomeni, da je treba iskati ravnovesje med posameznikovim uresničevanjem pravice, ki mu jo daje prvi odstavek 8. člena, in nujnostjo uvedbe tajnega nadzora za zaščito demokratične družbe kot celote, kot določa drugi odstavek 8. člena.
60. V luči teh premislekov in podrobne proučitve sporne zakonodaje Sodišče sklene, da je bila nemška zakonodaja upravičena razumeti iz zakonodaje izhajajoči poseg v uresničevanje pravice, ki jo zagotavlja prvi odstavek 8. člena, kot nujen v demokratični družbi zaradi nacionalne varnosti in za preprečitev nereda in zločina (odstavek 2, člen 8). Torej Sodišče ne najde nobene kršitve 8. člena Konvencije.
III. OČITANA KRŠITEV 13. ČLENA
61. Pritožniki so prav tako trdili, da gre za kršitev 13. člena, ki pravi:
" Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."
62. Po mnenju pritožnikov so države pogodbenice po 13. členu za vsako domnevno kršitev Konvencije dolžne zagotoviti učinkovita pravna sredstva; vsaka drugačna razlaga te določbe le to naredi brezpomensko. Po drugi strani tako vlada kot Komisija menita, da ni nobene podlage za uporabo 13. člena, razen, če je prišlo do kršitve pravice, ki jo zagotavlja kakšen drug člen Konvencije.
63. V sodbi z dne 6. februarja 1976 v zadevi Swedish Engine Drivers' Union je Sodišče potem, ko je ugotovilo, da je bilo pred nacionalnim organom oblasti dejansko na voljo učinkovito pravno sredstvo, menilo, da ni bilo pozvano, da bi odločilo, ali se 13. člen uporablja samo takrat, ko je kršena pravica, ki jo zagotavlja kakšen drug člen Konvencije. (Series A št. 20, str. 18, odstavek 50; tudi sodba De Wilde, Ooms in Versyp z dne 18. junija 1971, Series A št. 12, str. 46, odstavek 95). Sodišče v tej zadevi predlaga, da odloči glede uporabnosti 13. člena še preden bo proučilo, če je potrebno, učinkovitost kakršnegakoli ustreznega pravnega sredstva po nemškem pravu.
64. 13. člen določa, da mora imeti vsak posameznik, katerega pravice in svoboščine Konvecnije ‘so kršene', pred nacionalno oblastjo na voljo učinkovita pravna sredstva in to tudi, ‘če je kršitev storila' uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti. Zdi se, da ta določba, če jo beremo dobesedno, pravi, da ima posameznik pravico do nacionalnega pravnega sredstva samo, če je prišlo do ‘kršitve'. Vendar pa posameznik pred nacionalno oblastjo ne more dokazovati ‘kršitve', razen, če ima prej možnost, da pri tem organu glede tega vloži pritožbo. Iz tega sledi, kot je trdila manjšina v Komisiji, da kršitev Konvencije ne more biti predpogoj za uporabo 13. člena. Po mnenju Sodišča 13. člen zahteva, da če posameznik meni, da je bil predmet ukrepa, ki domnevno krši Konvencijo, mu mora biti pred nacionalnim organom na voljo pravno sredstvo, ki omogoča odločitev o njegovi trditvi, in, če je to primerno, da se odpravi posledice tega. Zato je treba 13. člen razlagati tako, da vsakemu, ki trdi, da so mu bile kršene pravice in svoboščine iz Konvencije, zagotavlja ‘učinkovita pravna sredstva pred nacionlanim organom oblasti'.
65. Skladno s tem, čeprav Sodišče ni našlo nobene kršitve pravice, ki jo pritožnikom zagotavlja 8. člen, je treba določiti, ali je nemško pravo pritožnikom ponudilo ‘učinkovito pravno sredstvo pred nacionalnim organom oblasti' znotraj pomena 13. člena.
Pritožniki ne trdijo, da v zvezi z določenimi nadzornimi ukrepi, uporabljenimi proti njim, za domnevno kršitev njihovih pravic po Konvenicji niso imeli učinkovitega pravnega sredstva. Njihova pritožba je usmerjena proti nečemu, za kar sami trdijo, je pomankljivost v vsebini sporne zakonodaje. Čeprav priznavajo, da v določenih okoliščinih obstajajo nekatere oblike ‘zatočišča', trdijo, da jim zakonodja sama, ker jim preprečuje, da bi sploh vedeli, ali je bilo s konkretnim nadzornim ukrepom poseženo v njihove pravice iz Konvenicje, načeloma odreka učinkovito pravno sredstvo po nacionalnem pravu. Ne Komisija ne vlada se s tem ne strinjata. Zato mora Sodišče, čeprav pritožniki izpodbijajo določila zakonodaje same, med drugim pregledati, katera pravna sredstva so po nemškem pravu v resnici na voljo in ali so ta sredstva v teh okoliščinah učinkovita.
66. Sodšče najprej ugotovi, da so pritžniki imeli na voljo ‘učinkovito pravno sredstvo', kot ga določa 13. člen, saj so pred zveznim ustavnim sodiščem izpodbijali skladnost zadevne zakonodaje z njihovo pravico do spoštovanja korespondence in pravico do dostopa do sodišč. Res je sicer, da je to sodišče proučilo pritožbo pritožnikov glede na ustavo, ne pa tudi glede na Konvecijo. Vendar je treba upoštevati, da so pravice, na katere so se pritožniki sklicevali pred ustavnim sodiščem, vsebinsko iste kot pravice, za katere so tudi pred institucijami Konvencije pritožniki trdili, da so bile kršene (mutatis mutandis, sodba z dne 6. februarja 1976 v zadevi Swedish Engine Drivers' Union, Series A št. 20, str. 18, odstavek 50). Iz sodbe z dne 15. decembra 1970 je razvidno, da je ustavno sodišče skrbno proučilo pred njega predložene pritožbe, med drugim, v luči temeljnih načel in demokratičnih vrednot, ki jih pooseblja ustava.
67. Kar zadeva vprašanje, ali je v zvezi z izvršitvijo konkretnih nadzornih ukrepov po G 10 na voljo ‘učinkovito pravno sredstvo', so pritožniki v prvi vrsti trdili, da morajo organ, da ga je sploh mogoče razumeti kot ‘nacionalni organ oblasti' znotraj pomena 13. člena, le tega sestavljati člani, ki so nepristranski in sodno neodvisni. Vlada je v odgovor na to predložila, da v nasprotju s 6. členom 13. člen ne zahteva pravnega sredstva pred sodišči.
Po mnenju Sodišča organ, ki ga omenja 13. člen, ni nujno povsem sodni organ v strogem pomenu (sodba v zadevi Golder z dne 21. februarja 1975, Series A št. 18, str. 16, odstavek 33). Vseeno so pristojnosti in jamstva postopka, ki jih ima organ, relevantna pri določanju, ali je pravno sredstvo pred tem organom učinkovito.
68. Koncept ‘učinkovito pravno sredstvo' v pritožbi pritožnikov predpostavlja, da mora biti zadevni osebi z naknadnim obvestilom omogočeno, da se brani proti nedopustnemu posegu v njegove zajamčene pravice. Vlada in Komisija sta se strinjali, da 13. člen ne zagotavlja neomejene pravice do obvestila o nadzornih ukrepih, ko enkrat sporna zakonodaja, vključno s pomanjkanjem informacij, velja za ‘nujno v demokratični družbi' za vsakega od namenov, omenjenih v 8. členu.
Sodišče je že poudarilo, da je tajnost ukrepov tista, ki zadevni osebi oteži ali celo onemogoči, da bi sama od sebe lahko uporabila kakšno pravsno sredstvo, zlasti, ko je nadzor v teku (odstavek 55 zgoraj). Tajni nadzor in njegova izvršitev sta dejstvi, za kateri Sodišče meni, kljub njegovemu obžalovanju, da sta v moderni razmerah v demokratični družbi nujni za nacionalno varnost in za preprečitev nereda ali zločina (odstavek 48 zgoraj). Konvencijo je treba brati kot celoto in zato mora biti, kot je v svojem poročilu navedla že Komisija, vsaka razlaga 13. člena v skladu z logiko Konvencije. Sodišče 13. člena ne more razlagati ali uporabiti tako, da bi to pomenilo razveljavitev njegovega sklepa, da je neobvestitev zadevne osebe skladna z 8. členom in se tako lahko zagotovi učinkovitost nadzornih ukrepov (odstavki 58 - 60 zgoraj). Tako Sodišče skladno s svojim zaključkom glede 8. člena meni, da neobvestitev v okoliščinah te zadeve ne pomeni kršitve 13. člena.
69. Za namene tega postopka mora ‘učinkovito pravno sredstvo' po 14. členu pomeniti pravno sredstvo, ki je ob upoštevanju omejenega obsega zaščite, ki je inherenten kateremkoli sistemu tajnega nadzora, kar najbolj učinkovito. Torej je teba proučiti druga pravna sredstva, ki so bila pritožnikom po nemški zakonodaji na voljo in ugotoviti, ali so ‘učinkovita' v tem omejenem smislu.
70. Čeprav se posameznik po G 10 glede naročitve in izvršitve omejitvenih ukrepov ne more obrniti na nobeno sodišče, so mu, če meni, da je pod nadzorom, na voljo določena druga pravna sredstva: posameznik ima možnost, da se pritoži pri Komisiji G 10 in na ustavno sodišče (odstavka 21 in 23 zgoraj). Res pa je, da je učinkovitost teh pravnih sredstev omejena, uporablja pa se jih samo v izjemnim primerih. Kljub temu si je v okoliščinah tega postopka težko zamisliti, da bi bila možna bolj učinkovita pravna sredstva.
71. Po drugi strani je skladno s sodbo Zveznega ustavnega sodišča z dne 15. decembra 1970 pristojni organ oblasti zavezan obvestiti zadevno osebo o nadzornih ukrepih takoj, ko so ti ukrepi ukinjeni in to obvestilo ne ogrozi namena omejitve (odstavka 11 in 19 zgoraj). Od takega obvestila dalje so posamezniku na voljo različna pravna sredstva pred sodišči. Po informacijah vlade je posamezni osebi na voljo: da se v pritožbi za ugotovitev z ugotovitvijo upravnega sodišča ponovno prouči zakonitost uporabe G 10 proti tej osebi in skladnost naročenih nadzornih ukrepov z zakonom; vložitev odškodninske tožbe na civilnem sodišču, če je bila posamezniku povzročena škoda; vložitev zahtevka za uničenje, ali, če je ustrezno, vrnitev dokumentov; nazadnje, če nobeno od teh sredstev ni uspešno, se lahko oseba pritoži na zvezno ustavno sodišče za odločitev o tem, ali je prišlo do kršitve ustave (odstavek 24 zgoraj).
72. Zato Sodišče meni, da v posebnih okliščinah te zadeve skupek pravnih sredstev, ki jih zagotavlja nemška zakonodaja, ustreza zahtevam 13. člena.
IV. OČITANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA
73. Nazadnje pritožniki menijo, da gre za kršitev prvega odstavka 6. člena, ki pravi:
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom določeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin primera javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti."
74. Po mnenju pritožnikov nadzorni ukrepi, ki jih je mogoče izvajati na podlagi sporne zakonodaje, predstavljajo tako poseg v ‘civilno pravico' kot tudi vložitev kazenske obtožbe v pomenu prvega odstavka 6. člena. V svoji predložitvi pritožniki menijo, da zakonodaja krši 6. člen zato, ker ne zahteva, da bi bila oseba, ki je predmet nadzornih ukrepov, v vsakem primeru ob prenehanju takih ukrepov o teh obveščena, in ker izključuje možnost, da bi se posameznik obrnil na sodišče, ki bi proučilo zakonitost takih ukrepov. Po drugi strani se vlada in Komisija strinjata v tem, da pojmov ‘civilen' in ‘kazenski' prvega odstavka 6. člena ni mogoče uporabiti za dejstva te zadeve.
75. Sodišče je odločilo, da v okoliščinah te zadeve akt G 10 v tem, da pod pogoji, ki jih določa, pooblašča tajni nadzor pisem, pošte in telekomunikacij (odstavka 39 in 60 zgoraj), ne krši 8. člena.
Ker je Sodišče prišlo do tega sklepa, je treba vprašanje, ali odločitve, ki pooblaščajo nadzor po G 10, spadajo pod sodno varstvo, kot ga določa 6. člen - ob predpostavki, da se ta člen uporablja- proučiti tako, da se loči dve fazi: pred in po obvestitvi o koncu nadzora.
Dokler je odločitev o tem, da se proti nekomu uvedejo nadzorni ukrepi, veljavno tajna, le ta ne more biti predmet sodnega nadzora na pobudo zadevne osebe znotraj pomena 6. člena; posledica tega je, da taka odločitev ni predmet zahtev tega člena.
Odločitev je lahko predmet omenjene določbe samo po koncu nadzora. Po informacijah vlade ima zadevni posameznik, ko je obveščen o koncu nadzora, proti možnim kršitvam njegovih pravic na voljo nekaj pravnih sredstev; ta pravna sredstva ustrezajo zahtevam 6. člena (odstavka 24 in 71 zgoraj).
Skladno s tem Sodišče sklene, da tudi, če se 6. člen uporablja, le ta ni bil kršen.
IZ NAVEDENIH RAZLOGOV SODIŠČE
1. soglasno odloči, da ima jurisdikcijo, da odloči o vprašanju, ali pritožniki lahko trdijo, da so žrtve znotraj pomena 25. člena Konvencije;
2. soglasno odloči, da pritžniki lahko trdijo, da so žrtve znotraj pomena zgoraj omenjenega člena (člena 25);
3. soglasno odloči, da ni bilo kršitve 8., 13. ali 6. člena Konvencije
Sestavljeno v francoščini in angleščini - obe besedili sta avtentični - v zgradbi Človekovih pravic v Strasbourgu, šestega septembra tisoč devetsto oseminsedemdest.
za predsednika
Gérard WIARDA podpredsednik
v imenu sodnega tajnika
Herbert PETZOLD
namestnik sodnega tajnika
Tej sodbi je skladno z drugim odstavkom 51. člena Konvencije in drugim odstavkom 50. člena Poslovnika sodišča priloženo ločeno mnenje sodnika PINHEIRA FARINHE.
G.W.
H.P.
LOČENO MNENJE SODNIKA PINHEIRA FARINHE
(prevod)
Strinjam se s sklepom sodbe, vendar z drugačno utemeljitvijo.
1. Akt G 10 v prvem odstavku 1. člena določa primere, v katerih lahko pristojni organi oblasti uvedejo omejitve, kar pomeni, da lahko odprejo in pregledajo pisma in pošto, berejo telegrafska sporočila, prisluškujejo in posnamejo telefonske pogovore. Tem organom daje akt take pristojnosti, med drugim z namenom zaščite pred ‘neposrednimi nevarnostmi' , ki ogrožajo ‘svoboden demokratičen ustavni red', ‘obstoj ali varnost Zvezne države ali dežele', ‘varnost (zavezniških) oboroženih sil, nastanjenih v deželi Berlin. Glede na drugi odstavek 1. člena je take ukrepe mogoče uvesti samo takrat, ko obstajajo dejanske indikacije (tatsächliche Anhaltspunkte), na podlagi katerih je določena oseba osumljena načrtovanja ali izvedbe kriminalnega dejanja, ali pa je že izvedla določeno kriminalno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku, kot npr. kršitev miru ali varnosti države (pododstavek 1, št. 1), kršitev demokratičnega reda (pododstavek 1, št. 2), zunanje varnosti (pododstavek 1, št. 3) in varnosti zavezniških oboroženih sil (pododstavek 1, št. 5) (17. odstavek sodbe).
Za vse osebe, proti katerim se lahko uporabi G 10, sam obstoj tega akta predstavlja zelo resno grožnjo, da bi bilo lahko njihovo uresničevanje pravice do spoštovanja privatnega in družinskega življenja ter pravice do korespondence predmet nadzora.
Brez dvoma lahko zato oseba trdi, da je žrtev za nemen 25. člena Konvencije. Torej so pritožniki neposredno vpleteni (Jose Alberto dos Reis, Codigo do Processo Civil Anodato, vol. 1, str. 77), kar je idealno stanje (Carnelutti, Sistemo del diritto processuale civile, vol. 1, str. 361 in 366) za pritožbo pri Komisiji.
Po mojem mnenju so pritožniki žrtve grožnje in zato lahko trdijo, da so žrtve v pomenu 25. člena.
2. Mimogrede bi rad omenil eno zaskrbljujočo zadevo, in sicer, da bi lahko večinsko mnenje, ki je navedeno v 56. odstavku, zavzelo razlago 8. člena v smeri, ki, če smem pripomniti, morda ni povsem brez tveganja.
Ukrepe na podlagi pisne prijave, v kateri so navedeni vzroki, znotraj svoje jurisdikcije naroči vrhovni organ oblasti dežele ali zvezni minister, ki ga za ta namen pooblasti kancler. Kancler je te funkcije zaupal ministru za notranje zadeve in ministru za obrambo, ki se morata vsak znotraj svojih pristojnosti osebno odločiti glede uporabe takih ukrepov (prvi in drugi pododstavek 5. odstavka 1. člena) (18. odstavek sodbe).
Izvedbo naročenih ukrepov nadzoruje uradnik, kvalificiran za sodniško funkcijo (prvi pododstavek 7. odstavka 1. člena) (20. odstavek sodbe).
Verjamem, da je ločitev oblasti osnovno načelo demokratične družbe in da, glede na to, da je ukrepe mogoče naročiti, če obstajajo same dejanske indikacije, da bo prišlo do kriminalnega dejanja ali da je kriminalno dejanje že v teku, to nečelo zahteva, da mora te ukrepe naročiti neodvisen sodnik - kar je pravzaprav vsebovala nemška zakonodaja (22. odstavek sodbe).
Sam težko sprejmem, da lahko politični organ oblasti sam od sebe odloči, ali obstajajo dejanske indikacije, da bo prišlo do kriminalnih dejanj ali da so ta že v teku.
3. V imenu splošnega interesa države kot visoke pogodbenice ščitijo Konvencijo pred vsakršnimi kršitvami s strani druge države; take kršitve predstavljajo nevarnost in grožnjo demokraciji, ki ju lahko predstavlja objava samega zakona.
V primerih, ko prijavo podajo posamezniki, je poleg grožnje in nevarnosti nujno treba trditi še, da je prišlo do določene kršitve Konvencije, za katero posamezniki trdijo, da so žrtve te kršitve.
Nobenega dvoma ni, da zakon sam po sebi brez vsakršena specifičnega ukrepa izvršitve lahko krši pravice posameznika, če je za tega posameznika lahko neposredno uporaben.
Tak primer sta zakon, ki tistim, ki stanujejo na določenem področju, odreka dostop do določenih izobraževalnih ustanov, in zakon, ki določa, da je spolna vzgoja eden od obveznih predmetov učnega programa: ta dva zakona sta uporabna brez vsakršnihkoli ukrepov izvedbe (zadeva Belgian Linguistics in zadeva Kjeldsen, Busk Madsen in Pedersen).
To pa ne velja za nemški G 10.
Akt vsekakor vsebuje določbe, ki predpisujejo prisluškovaje telefonom in pregled pošte, vendar omejuje obseg takih ukrepov in regulira metode njihove uporabe.
Zadevna zakonodaja pa ne pooblašča nadzora preiskovalne ali splošne narave. Če bi ga, bi bil akt neposredno uporaben.
Namesto tega velja, da ukrepov ni mogoče uporabiti brez posebne odločitve vrhovnega organa blasti dežele ali pristojnega zveznega ministra, ki mora poleg tega proučiti, če obstajajo kakšne dejanske indikacije, da bo prišlo do kriminalnega dejanja ali pa je kriminalno dejanje že v teku.
Torej se vprašanje o tem, ali je prišlo do posega v uresničevanje pravice posameznika do spoštovanje njegovega privatnega in družinskega živjenja in njegove koresepondence s strani javnega organa oblasti, pojavi samo takrat, ko so bili nadzorni ukrepi dejansko odobreni in uvedeni proti določenemu posamezniku.
Kar zadeva zadevo v postopku po eni strani pritožniki ne vedo, ali je bil G 10 pri njih dejansko uporabljen (12. odstavek sodbe), po drugi strani pa tožena vlada izjavlja - in nimamo razloga, da bi dvomili o tej izjavi - da ‘za pritožnike nikoli niso bili naročeni ali uvedeni nadzorni ukrepi, ki jih določa akt, sprejet v skladu z 10. členom ustave.
Pritožniki niso bili predmet takih ukrepov, ne kot osebe, osumljene enega ali več kaznivih dejanj, ki jih opredeljuje Akt, ne kot tretje osebe znotraj pomena drugega pododstavka 2. odstavka 1. člena akta G 10.
Prav tako ni dvoma o tem, da pritožniki niso bili posredno vključeni v nadzorne ukrepe, usmerjene proti kakšni drugi osebi - vsaj ne na način, ki bi omogočal njihovo identifikacijo.
Nazadnje, nobenega dvoma ni o tem, da posamezniki niso bili predmet nadzornih ukrepov po pomoti - na primer zaradi zmede glede telefonskih številk - saj je v takih primerih zadevna oseba obveščen o nadzornih ukrepih (13. odstavek sodbe).
Sodišče lahko upošteva samo primer pritožnikov (Engel in drugi, sodba z dne 8. junija 1976, Series A, št. 22, str. 43, odstavek 106), ne pa tudi položaja drugih oseb, saj jih niso pooblastile, da v njihovem imenu pri Komisiji vložijo pritožbo.
Vsi te razlogi me vodijo do enakega sklepa, kot ga je podalo Sodišče, da zadeva v postopku ne predstavlja nobene kršitve Konvencije.
