Sodbe v slovenščini

KUDLA v Poljska

HUDOC številka	30210/96
Vlagatelj tožbe	KUDLA
Tožena država	Poljska
Številka vloge
Objavljeno v	Reports of Judgments and Decisions 2000-XI
Sestava sodišča	Veliki senat
Datum vložitve tožbe	30.10.1999
Datum sodbe	26.10.2000
Obravnavani členi	3; 5-3; 6-1; 13; 41
Izrek sodbe
Ločena mnenja	Ne
Ključne besede	Kazenski postopek; Učinkovito pravno sredstvo; Nečloveško ravnanje ali kaznovanje; Nečloveško ravnanje; Dolžina pripora pred sojenjem; Razumen rok

ZADEVA KUDŁA v. POLJSKA

(Pritožba št. 30210/96)

SODBA

STRASBOURG

26. oktober 2000

V zadevi Kudła v. Poland,

je Evropsko sodišče za človekove pravice, v velikem senatu, ki so ga sestavljali naslednji sodniki :

g. L. Wildhaber, Predsednik,
ga. E. Palm,
g. J.-P. Costa,
g. A. Pastor Ridruejo,
g. G. Bonello,
g. J. Makarczyk,
g. P. Kūris,
g. R. Türmen,
ga. F. Tulkens,
ga. V. Strážnická,
g. P. Lorenzen,
g. M. Fischbach,
g. J. Casadevall,
ga. H.S. Greve,
g. A.B. Baka,
ga. S. Botoucharova,
g. M. Ugrekhelidze,
in še g. P.J. Mahoney, namestnik sodnega tajnika,

na nejavnih sejah dne 7. junija in 18. oktobra 2000 sprejelo

naslednjo sodbo, ki jo je izdalo na zadnji navedeni datum:

POSTOPEK

 

1. Zadevo je Sodišču v skladu z določbami, veljavnimi pred začetkom veljavnosti Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ("Konvencija"), dne 30. oktobra 1999 predložila Evropska komisija za človekove pravice ("Komisija") in dne 2. decembra 1999 poljski državljan, g. Andrzej Kudła ("pritožnik") (člen 5 § 4 Protokola št. 11 in nekdanja 47. in 48. člen Konvencije).

2. Zadeva je zasnovana na pritožbi (št. 30210/96) zoper Republiko Poljsko, ki jo je pri Komisiji v skladu z nekdanjim 25. členom Konvencije, dne 12. aprila 1995, vložil pritožnik.

3. Pritožnik je zatrjeval predvsem, da ni bil deležen ustreznega psihiatričnega zdravljenja med prestajanjem pripora, da je bil čas njegovega priprtja nerazumno dolg, da je bila kršena njegova pravica do "odločanja v razumnem roku" in da ni imel nobenega učinkovitega nacionalnega pravnega sredstva, s katerim bi lahko ukrepal zaradi prekomernega trajanja kazenskega postopka zoper njega.

4. Komisija je dne 20. aprila 1998 odločila, da je pritožba delno sprejemljiva.¹ V svojem poročilu z dne 26. oktobra 1999 (nekdanji 31. člen Konvencije) (Opomba sodne pisarne. Poročilo je dostopno v sodni pisarni), se je postavila na stališče, da so podane kršitev 3. člena Konvencije (s štirinajstimi glasovi proti trinajstim), kršitev 5 § 3 člena (soglasno) ter kršitev 6 § 1 člena (soglasno) in da ni potrebno presojati, ali je bila podana kršitev 13. člena (z osemnajstimi glasovi proti devetim).

5. Pritožnika, kateremu je bila odobrena pravna pomoč, sta pred Sodiščem zastopala g. K. Tor in Mr P. Sołhaj, odvetnika v Krakovu (Poljska). Poljsko državo² ("država") je zastopal njen zastopnik, g. K. Drzewicki, z Ministrstva za zunanje zadeve.

6. Dne 6. decembra 1999 je zbor velikega senata odločil, da naj zadevo obravnava veliki senat (člen 100 § 1 Poslovnika Sodišča), sestavljen v skladu z določbami členov 27 §§ 2 in 3 Konvencije ter 24. člena Poslovnika Sodišča. Predsednik sodišča je odredil, da je v skladu z interesom pravičnega sojenja (24., 43 § 2 in 71. člen) potrebno zadevo dodeliti istemu velikemu senatu, ki je odločal v zadevi Mikulski v. Poljska (pritožba št. 27914/95).

7. Pritožnik in država sta vložila vsak svoj memorandum.

8. Predsednik velikega senata je zatem pozval državo, naj predloži pritožnikove zdravstvene kartoteke, ki so jih vodili v Krakovskih priporih³ med njegovim priporom po 4. oktobru 1993. Država je relevantno dokumentacijo predložila dne 12. maja 2000. Kopije so bile pritožniku poslane dne 25. maja 2000.

9. Javna obravnava zadeve se je odvijala v Palači človekovih pravic v Strasbourgu dne 7. junija 2000 (člen 59 § 2).

 

Pred Sodiščem so nastopili:

(a)  za državo
g. K. Drzewicki, zastopnik,
ga. M. Wąsek-Wiaderek,
g. K. Kaliński, pooblaščenec,
g. W. Dziuban, svetovalec;

(b)  za pritožnika
g. K. Tor,
g. P. Sołhaj, pooblaščenec.

Sodišče je poslušalo izjave, ki so jih podali g. Sołhaj, g. Drzewicki, g. Kaliński, ga. Wąsek-Wiaderek in g. Tor.

DEJSTVA ZADEVE

I. OKOLIŠČINE ZADEVE

A. Pripor pritožnika in postopki zoper njega

 

10. Pritožnik je bil 8. avgusta 1991 priveden pred krakovskega regionalnega državnega tožilca⁴ (Prokurator Wojewódzki), obdolžen goljufije in poneverbe⁵ ter v priporu. Ker je pritožnik državnega tožilca obvestil, da boleha za različnimi boleznimi - še posebej za depresijo - so pristojni organi odredili naj ga pregleda zdravnik. Po pregledu, ki je bil opravljen nekaj dni kasneje, je bilo ugotovljeno, da je pritožnik sposoben biti pridržan v zaporu. Nameščen je bil v Krakovske pripore (Areszt Śledczy).

11. Pritožnik se je nato, neznanega datuma, pritožil zoper sklep o priporu. Regionalno sodišče v Krakovu (Sąd Wojewódzki) je dne 21. avgusta 1991 zavrnilo njegovo pritožbo, ker je ugotovilo, da so izkazani močni pokazatelji, da je storil kazniva dejanja katerih je bil obdolžen. Upoštevajoč rezultate zdravniškega pregleda je sodišče ugotovilo, da niso podane nobene okoliščine, ki bi upravičevale izpust pritožnika na podlagi zdravstvenih razlogov.

12. Od avgusta 1991 do konca julija 1992 je pritožnik vložil približno trideset vlog za izpustitev in pritožb na odločbe, s katerimi je bila zavrnjena njegova izpustitev.

13. V vmesnem času je v mesecu oktobru 1991 pritožnik poskušal v zaporu storiti samomor. Z dnem 4. november 1991 pa se je začela njegova gladovna stavka, ki je trajala neznano dolgo.

14. Pristojni organi so novembra 1991 odredili zdravniški pregled pritožnika. Zadevno poročilo z dne 25. november 1991 so pripravili izvedenci s Fakultete za forenzično psihiatrijo Univerze Jagiellonian. Zdravniki so ocenili, da pritožnik ni sposoben biti priprt v navadnem zaporu, zato so priporočili, da se pritožnika, v kolikor se bo njegov pripor podaljšal, premesti na psihiatrični oddelek zaporniške bolnišnice. Pritožnik je bil nato premeščen v zaporniško bolnišnico Bytom Prison Hospital, kjer je bil razporejen na oddelek za notranje bolezni in se je začelo zdravljenje njegovega duševnega stanja. V bolnišnici je pritožnik ostal neznano dolgo. Nato je bil premeščen nazaj v Krakovske pripore.

15. Dne 20. januarja in 27. februarja 1992 so pritožnika pregledali specialisti forenzične medicine. Ocenili so, da v zaporu potrebuje psihiatrično zdravljenje, vendar ni potrebe po njegovi premestitvi na psihiatrični oddelek zaporniške bolnišnice.

16. Dne 30. aprila 1992 je bil zoper pritožnika vložen obtožni akt pri Regionalnem sodišču v Krakovu. Skupno so bili pritožnik in njegovih devet soobdolžencev obtoženi devetindvajsetih kaznivih dejanj. Spis je obsegal devetnajst zvezkov. Državni tožilec je zahteval naj sodišče izvede dokaz z zaslišanjem osemindevetdesetih prič.

17. Zdravniki Krakovske psihiatrične klinike in Fakultete za medicino Univerze Jagiellonian so na zahtevo sodišča 15. junija 1992 podali poročilo o pritožnikovem psihološkem stanju. V poročilu je bilo med drugim navedeno:

 

"Pacient kaže stalna samomorilska nagnjenja. Na podlagi opravljenega zdravniškega pregleda ugotavljamo, da boleha za globokim sindromom depresije, ki ga spremljajo samomorilske misli. Glede na intenzivnost samomorilskih misli in dejstvo, da je že poskušal storiti samomor, je pritožniku treba zagotoviti psihiatrično zdravljenje. Odvzem prostosti resno ogroža njegovo življenje (veliko tveganje ponovnega poskusa samomora)..."

 

18. Regionalno sodišče v Krakovu je dne 27. julija 1992 sklep o priporu razveljavilo.

19. Sodišče je pritožnikovo zadevo obravnavalo dne 26., 27. in 28. oktobra ter 14. in 15. decembra 1992. Obravnava, ki je bila razpisana za dne 8. februar 1993, je bila preklicana, ker se je pritožnik ni udeležil. Njegov zagovornik je predložil potrdilo, s katerim je dokazoval, da je pritožnik na petdnevnem bolniškem dopustu, vendar je sodišče odredilo, da mora pritožnik v roku treh dni predložiti zdravniško potrdilo forenzičnega strokovnjaka "[saj bodo] sicer zoper njega odrejeni preventivni ukrepi [środki zapobiegawcze] za zagotovitev njegove navzočnosti v postopku". Pritožnik ni predložil zahtevanega potrdila, ampak je dne 12. februarja 1993 obvestil sodišče, da je na klimatičnem zdravljenju v kraju Świnoujście, kjer naj bi ostal do 7. marca 1993. Ker pritožnik sodišču ni sporočil naslova, kjer bi se mu lahko vročali sodni dopisi, je sodišče dne 18. februarja 1993 odredilo privedbo z namenom, da se pritožnika najde ter se mu ponovno odvzame prostost iz razloga, ker se ni udeleževal obravnav. Naslednja obravnava, ki je bila razpisana za dne 16. marec 1993, je bila preklicana zaradi pritožnikove nenavzočnosti.

20. Sklep o priporu z dne 18. februarja 1993 do dne 4. oktober 1993 še ni bil izvršen, tega dne pa je policija pritožniku odvzela prostost v povezavi s prometnim prekrškom. Poslan je bil v Krakovske pripore.

21. Regionalno sodišče je razpisalo obravnavo za 6. oktobra ter 15. in 17. novembra 1993, vendar je vse naroke preklicalo zaradi pritožnikovega duševnega stanja (zlasti zaradi njegovih težav s koncentracijo), ki mu ni dopuščalo, da bi normalno sodeloval v postopku. V zapiskih zaporniškega zdravnika z dne 17. novembra 1993, je bilo pritožnikovo stanje opisano na sledeč način:

 

"Zmožen se je udeležiti današnje obravnave (z omejenim aktivnim sodelovanjem zaradi (nečitljive besede) težav s koncentracijo)."

 

Upoštevajoč naknadno izvedensko mnenje (ki ga je sodišče pridobilo konec leta 1993) pritožnik "ni trpel za duševno boleznijo" v navedenem obdobju in njegovo duševno stanje "ni predstavljalo ovire za izvrševanje pripora".

22. Pritožnikov zagovornik se je medtem, in sicer 18. oktobra 1993, neuspešno pritožil zoper sklep o priporu. V pritožbi je navajal, da je bil pritožnik, potem ko je bil dne 27. julija 1992 izpuščen na prostost, deležen trajnega zdravljenja zaradi hude depresije in da je iz obravnav izostal ravno zaradi svojega psihološkega stanja.

23. Med oktobrom 1993 in novembrom 1994 je pritožnik vložil nadaljnjih enaindvajset neuspešnih zahtev za izpustitev na prostost in se prav tako neuspešno pritožil zoper vsako izmed teh zavrnitev.

24. Sodišče je opravilo obravnave 13., 14. in 16. decembra 1993. Obravnave, ki so bile razpisane za konec januarja 1994, so bile preklicane, ker je pritožnik dne 26. januarja 1994 z zaužitjem prevelikega odmerka poskušal storiti samomor (glej 63.-64. odstavek spodaj).

25. Sojenje se je nadaljevalo 14., 15. in 16. februarja 1994. Zaradi bolezni predsedujočega sodnika so bile obravnave, ki so bile razpisane za dne 9. in 10. marec 1994, preklicane. Nadaljnje obravnave so bile izvedene 14., 15. in 16. junija 1994. V tem času pa je bil pritožnik podvržen psihiatričnemu opazovanju v zaporniški bolnišnici Wrocław (glej 58. odstavek spodaj).

26. Naslednja obravnava je bila opravljena 11. julija 1994, medtem ko so bile obravnave, razpisane za dne 12. in 14. julij, preklicane, ker je pritožnik svojemu zagovorniku preklical pooblastilo za zastopanje. Sojenje se je nadaljevalo 20., 21. in 22. septembra, 25. in 26. oktobra ter 14. in 15. novembra 1994. Obravnave, ki so bile razpisane za 20., 21. in 22. december 1994, so bile preklicane, ker je bil v tistem času eden od pritožnikovih soobdolžencev sprejet v bolnišnico.

27. Pritožnik se je medtem dne 17. novembra 1994 pritožil pri predsedniku Regionalnega sodišča v Krakovu glede trajanja njegovega pripora in glede vodenja postopka v njegovi zadevi. Pritožil se je zlasti zato, ker je bilo vseh njegovih devet soobdolžencev izpuščenih na prostost, medtem ko je bil sam še vedno priprt, kljub temu, da je celoten čas, ki ga je prebil v priporu, že presegel dve leti. Zatrjeval je, da zapisniki obravnav niso odražali tistega, kar so izpovedale priče, da sodišče ni vložilo v spis njegovih vlog in vlog njegovega zagovornika ter mu poleg tega ni omogočilo, da bi prosto podal svoje videnje o dejanskem stanje zadeve. Kazenski postopki, ki se vodijo zoper njega, ter so do sedaj trajali že več štiri leta, so bili, če uporabimo njegov izraz prava "nočna mora".

28. Pritožnik se je dne 7. decembra 1994 pritožil na sodišče glede njegovega psihiatričnega zdravljenja v zaporu. Predsedujoči sodnik je od pristojnih oseb zapora zahteval pojasnila. Ti so ga nato obvestili o številnih zdravniških pregledih, ki jih je bil pritožnik deležen, podali podrobnosti o njih ter posredovali kopije relevantnih bolniških listov.

29. Pritožnik je približno ob istem času ponovno zahteval od sodišča, da ga zaradi zdravstvenih razlogov izpusti na prostost. Skliceval se je tudi na svoje družinske razmere in zatrjeval, da zaradi njegov dolgotrajen pripor povzroča močan pritisk na njegovo družino. Regionalno sodišče v Krakovu je dne 8. decembra 1994 zavrnilo njegovo zahtevo.

30. Pritožbeno sodišče v Krakovu (Sąd Apelacyjny) je dne 4. januarja 1995 po presoji pritožbe pritožnikova potrdilo odločbo Regionalnega sodišča in odločilo, da naj pritožnik še naprej ostane v priporu zaradi utemeljenega suma, da je storil očitana mu kazniva dejanja in dejstva, da je bil priprt iz razloga begosumnosti. Sodišče je menilo tudi, da kljub težkim razmeram, v katerih se je znašla pritožnikova družina, tega ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi govorila v prid njegovi izpustitvi.

31. Pritožnikov zagovornik se je dne 25. januarja 1995 pritožil na Regionalno sodišče v Krakovu in zahteval razveljavitev sklepa o priporu ter izpustitev pritožnika pod policijskim nadzorstvom. Poudaril je, da je pritožnik dne 23. januarja 1995 v zaporu ponovno poskusil storiti samomor, in sicer tako, da se je poskusil obesiti (glej 69.-70. odstavek spodaj). Ta dogodek je, upoštevajoč njegovo kronično depresijo, predstavljal jasno opozorilo, da lahko nadaljnji pripor ogrozi njegovo življenje. Opozoril je še, da je bil pritožnik ponovno priprt le zato, ker se ni udeleževal obravnav. Ta razlog pa ne opravičuje več njegovega priprtja, saj so bili dokazi zoper njega že izvedeni in nadaljevanje pripora tako ne služi več namenu zagotavljanja uspešne izvedbe kazenskega postopka.

32. Regionalno sodišče v Krakovu je dne 13. februarja 1995 to pritožbo zavrnilo. V skladu s poročilom, ki so ga podali pristojni organi zapora, je sodišče ugotovilo, da je imel pritožnikov poskus samomora le naravo iskanja pozornosti in da so še vedno podani razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen. Zadevno poročilo, datirano z 10. februar 1995, pravi:

 

"V skladu z zahtevo [Regionalnega] sodišča, ki se nanaša na obdolženca, potrjujemo, da je Andrzej Kudła, ki ostaja v priporu,.... dne 23. januarja tega leta ob 4.45 uri dopoldan poskušal storiti samomor z namenom, da bi pritegnil pozornost k svojemu primeru.

 

Na podlagi informacij in zaključkov dežurnega zdravnika, psihiatra in psihologa je bilo ugotovljeno, da pripornik trpi za osebnostnimi motnjami, ki se izražajo v reaktivni depresiji. Posledica pripornikovega ravnanja je bila neznatna odrgnina na koži njegovega vratu, ki je imela obliko traku in je bila posledica vrvi s katero se je skušal obesiti; zaznane niso bile nobene nevrološke spremembe.

 

Pripornik je izvedel to dejanje, ker smatra, da teče kazenski postopek zoper njega že zelo dolgo in ker se distancira od obtožb, ki so bile vložene zoper njega.

 

Kljub njegovim čustvenim težavam, ima položaj pod nadzorom in izvaja pritisk na (organe zapora).

 

Na podlagi sklepa guvernerja⁶ mu za njegovo ravnanje ni bila izrečena nobena disciplinska sankcija. [Z njim so bili opravljeni] razgovori za izboljšanje psihičnega stanja, katerih namen je bil, razkriti dejanske grožnje pripornikovemu zdravju in življenju, ki so izhajale iz njegovega obnašanja.

 

Ob naslednjem psihiatričnem svetovalnem razgovoru (ki je bil izveden po poskusu samomora) je bilo opaženo zamiranje simptomov reaktivne depresije.

 

Pripornik še naprej prestaja pripor v celici skupaj z drugimi zaradi svojega samouničevalnega vedenja, ki izvira iz subjektivnega občutka trpljenja. Ker je klasificiran kot problematičen pripornik, ostaja pod stalnim opazovanjem in pod nadzorstvom paznikov zapora ter zdravstvenega osebja.

 

[Štampiljka in podpis sta nečitljiva]"

33. Pritožnikov zagovornik se je dne 25. februarja 1995 pritožil zoper odločbo Regionalnega sodišča in se skliceval na to, da se je pritožnikovo duševno zdravje občutno poslabšalo ter da ves čas trpi zaradi depresije. Od sodišča je zahteval, naj postavi izvedenca psihiatrije ali druge izvedence medicinske stroke, da podajo mnenje o pritožnikovem zdravstvenem stanju, namesto, da se opira na mnenje sestavljeno s strani organov zapora. Poleg tega je trdil, da je dolžina postopka prekomerna in izpostavil dejstvo, da je pritožnik v priporu prebil že dve leti in štiri mesece.

34. Pritožbeno sodišče v Krakovu je dne 2. marca 1995 zavrnilo pritožbo. Zavzelo je stališče, da ni potrebno postaviti izvedencev medicinske stroke in da je nadaljnje izvrševanje pripora zoper pritožnika potrebno zaradi zagotovitve uspešne izvedbe kazenskega postopka. Kasneje, v času med 8. marcem in 1. junijem 1995, je pritožnik še štirikrat neuspešno zahteval odpravo pripora in se prav tako neuspešno pritožil zoper odločbe o nadaljevanju pripora.

35. Regionalno sodišče je opravilo obravnave 13., 14. in 15. marca, 3., 4. in 5. aprila, ter 4., 5., 30. in 31. maja 1995, na katerih je zaslišalo tudi priče. Nekatere priče, ki se predhodno niso odzvale na vabila, je na sodišče privedla policija.

36. Regionalno sodišče v Krakovu je dne 1. junija 1995 pritožnika spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije in poneverbe ter mu izreklo šestletno zaporno kazen in denarno kazen v višini 5,000 zlotov (PLN). Dne 2. junija 1995 sta oba, pritožnik in njegov zagovornik, napovedala pritožbo.

37. Pritožnik se je dne 1. avgusta 1995 pritožil na Ministrstvo za pravosodje, da sodišče, pred katerim je tekel postopek, ni izdalo obrazložitve razlogov za svojo odločitev v predpisanem roku sedmih dni. Ob tem je pripomnil, da znaša zamuda že dva meseca.

38. Določen čas po tem je pritožnik zahteval, naj se ga izpusti na prostost, sklicujoč se na izrazito škodljive posledice, ki jih je dolgotrajni pripor povzročil njegovemu zdravju in počutju njegove družine. Regionalno sodišče v Krakovu je dne 14. avgusta 1995 njegovo pritožbo zavrnilo. To odločitev je dne 31. avgusta 1995 pri odločanju o pritožbi pritožnika, potrdilo tudi Pritožbeno sodišče v Krakovu, ki je opozorilo, da njegov pripor upravičuje tudi resnost izrečenih sankcij.

39. Poleg tega se je na nek drug neznan datum, pritožnik pritožil ministru za pravosodje glede dolgotrajnosti postopka v njegovi zadevi ter izpostavil, da mu Regionalno sodišče v Krakovu ni poslalo obrazložitve razlogov za svojo odločitev v predpisanem roku, kar je občutno podaljšalo pritožbeni postopek. Vodja oddelka za kriminaliteto pri Ministrstvu za pravosodje je dne 28. avgusta 1995 pritožniku v odgovoru na njegovo pritožbo navedel, da bo obrazložitev razlogov sodbe najverjetneje presegla dvesto strani in da je razlog za nespoštovanje predpisanega roka iskati v odsotnosti sodnika poročevalca, ki je bil na dopustu.

40. Na zahtevo Regionalnega sodišča so dne 27. septembra 1995 pritožnika pregledali forenzični psihiatri iz ustanove Collegium Medicum - Fakultete za forenzično medicino Univerze Jagiellonian iz Krakova. Relevantni del njihovega poročila se glasi:

 

" ... Kot je razvidno iz spisovnega gradiva in iz ugotovitev izvedencev medicinske stroke, je bil obtoženec podvržen opazovanju na psihiatričnem oddelku zaporniške bolnišnice Wrocław. V času bolnišničnega opazovanja so opazili poskuse samomora in dolge, nejasne izgube zavesti. Končni zaključki ... poročila, ki so ga sestavili strokovnjaki s področja psihiatrije iz Wrocława, so pokazali, da obdolženec kaže osebnostne motnje in predispozicije za situacijske reakcije, kar pa ne govori odločilno proti njegovemu priprtju, pod pogojem, da je zagotovljena ambulantna psihiatrična oskrba.

 

[Pritožnik] je pojasnil, da je še vedno v pripornem centru in se počuti zelo bolan. Neprestano ima glavobole, ki se nahajajo v temenu in se širijo v predel tilnika. Zelo pogosto preneha dihati in ima težave z dihanjem, še posebej ponoči. V takšnih primerih zaprosi paznike za pomoč in ti ga odvedejo bolniški oddelek. V večini primerov mu je zdravnik predpisal Relanium [diazepam], ki pa ga ni odrešil trpljenja. Po njegovih navedbah še naprej jemlje Relaniuma v odmerkih po najmanj 30 mg ponoči in po 15 mg podnevi. To zdravilo ga 'zorganizira', kot pravi, in zato ni več sposoben funkcionirati brez njega. Neprestano se počuti utrujenega, ponoči ne spi in je nejevoljen zaradi tega ker še naprej ostaja v zaporu. To smatra za absurdno, saj je že 'več kot odslužil' vsako sankcijo, ki se bi mu lahko izrekla. Med pogovorom z obdolžencem je bila opažena odrgnina povrhnjice kože na mestu, kjer se vrat stika s telesom. Ko je bil razprt ovratnik njegove srajce, se je ugotovilo, da gre za linearno odrgnino povrhnjice kože okoli prednjega dela vratu, ki ustreza brazgotini, ki jo je najti pri obešencih. Obdolženec je razložil, da ... se je poskušal obesiti z rjuho, vendar je bil ponovno oživljen. To je bil že njegov drugi poskus samomora pri čemer ni mogel razložiti, zakaj se obnaša na tak način. Povedal je, da se v določenih trenutkih počuti kot da bi prišlo do prekinitve njegove zavesti in v teh trenutkih si je poskušal vzeti življenje, najpogosteje z obešanjem, vendar tudi z jemanjem zdravil in z rezanjem samega sebe z britvico. Trdil je tudi, da je prišlo do nekega dogodka, ko je po družinskem prepiru zapustil dom in se zbudil nekaj tednov kasneje v penzionu v kraju Świnoujście. Pri tem ni razumel, kako se je znašel tam, niti kaj se je dogajalo z njim tekom teh tednom.

 

Oseba, ki jo opazujemo, se trenutno dobro verbalno sporazumeva, je orientirana, njeno razpoloženje je nekako potrto, je napeta, razdražljiva in doživlja velik občutek krivice. Zatrjuje, da se z njim ravna neustrezno. Prejema določena zdravila, ki pa ne izboljšujejo njegovega duševnega počutja, in meni, da ga tovrstno zdravljenje zgolj 'spodbuja k psihotropičnemu obnašanju'.

 

Po psihiatričnemu pregledu, je bil obdolženec poslan na oddelek EEG, da bi bil opravljen specialistični pregled.

 

Rezultati tega pregleda so priloženi poročilu.

 

 

Mnenje

 

Pregled obdolženca Andrzeja Kudła, moškega, starega 33 let, in analiza rezultatov prejšnjih pregledov ter večtedenskih zdravniških in psiholoških opazovanj, ki jih je bil deležen med hospitalizacijo, kažejo, da je njegovo trenutno duševno počutje posledica njegovih osebnostnih motenj in predispozicije k dekompenzaciji v težkih situacijah. Navedene motnje po svoji naravi niso psihotične, vendar bodo nadaljnji poskusi samomora predstavljali resno grožnjo njegovemu zdravju. Zaradi navedenega tudi menimo, da bi ga bilo potrebno premestiti v bolnišnico pod nadzorstvo specializiranega osebja, v kolikor pravni postopki zahtevajo, da obdolženec še naprej ostane v zaporu. Poleg tega mu je potrebno zagotoviti tudi dostop do psihiatra in psihologa.

Izvedenec Izvedenec

Dr Elżbieta Skupień Dr Andrzej Zięba"

 

41. Pritožnik je dne 6. oktobra 1995 prejel obrazložitev razlogov sodbe in določeno obdobje kasneje tudi vložil pritožbo. Spis zadeve je bil posredovan Pritožbenemu sodišču v Krakovu dne 14. novembra 1995.

42. Pritožbeno sodišče je 22. februarja 1996 razveljavilo obsodbo in vrnilo zadevo v ponovni postopek, ker je štelo, da je bilo sodišče, ki je vodilo postopek, nepravilno sestavljeno, ter so bile zagrešene številne kršitve postopkovnih določb. Med obravnavo pred Pritožbenim sodiščem je pritožnikov zagovornik zahteval tudi razveljavitev sklepa o priporu, vendar brez uspeha.

43. Dne 11. aprila 1996 je bil spis poslan Regionalnemu sodišču. Regionalno sodišče je nato sprejelo sklep o razdružitvi postopka in se je postopek zoper pritožnika nadaljeval ločeno od postopka proti drugim soobdolžencem.

44. Pritožnik je dne 30. aprila 1996 zahteval, naj se preventivni ukrep, ki mu je bil naložen, odpravi ali pa spremeni. Regionalno sodišče v Krakovu je dne 28. maja 1996 sprejelo odločbo, v kateri je med drugim navedlo:

"... V sedanji fazi zadeve se lahko neoviran potek postopka zagotovi z naložitvijo drugih preventivnih ukrepov kot pa je pripor. ... Sodišče zato razveljavlja sklep o priporu pod pogojem, da pritožnik položi varščino v višini PLN 10,000 v roku enega meseca od dneva vročitve te odločbe. ..."

45. Pritožnik se je pritožil zoper to odločbo in zahteval znižanje višine varščine, ki naj se določi glede na njegovo premoženjsko stanje oziroma alternativno, da naj sodišče zagotovi uspešno izvedbo kazenskega postopka tako, da ga postavi pod policijsko nadzorstvo.

46. Sodišče, ki je vodilo postopek, je dne 11. junija 1996 prejelo izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je bilo postavilo. Izvedenec je ugotovil, da je pritožnik v stanju kronične depresije, ki jo spremljajo samomorilske misli. Menil je, da je pritožnik sicer sposoben sodelovati na obravnavah, vendar lahko nadaljevanje pripora ogrozi njegovo življenje, saj obstaja verjetnost, da bo poskušal storiti samomor.

47. Pritožbeno sodišče v Krakovu je dne 20. junija 1996 zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 28. maja 1996, saj je ugotovilo, da višina varščine ni bila postavljena previsoko glede na višino škode, ki je nastala zaradi storitve kaznivih dejanj, katerih je bil pritožnik obtožen kot tudi glede na resno naravo teh kaznivih dejanj. Sodišče je pripisalo znaten pomen dejstvu, da je pritožnik, takoj zatem ko je bil julija 1992 razveljavljen prvi sklep o njegovem priporu, pobegnil in bil nato na tej podlagi ponovno priprt. Kot je dodalo sodišče, je bila varščina postavljena z namenom, da se zagotovi njegova navzočnost na sojenju in prepreči, da bi storil še kakšno drugo dejanje, katerega cilj bi bil ovirati uspešno izvedbo kazenskega postopka. Upoštevajoč vse okoliščine njegovega primera, je bila tako višina varščine določena na primerni ravni.

48. Kmalu zatem se je pritožnik pritožil pri varuhu človekovih pravic (Rzecznik Praw Obywatelskich), da je skupno trajanje njegovega pripora sedaj že preseglo tri leta. Pritožba je bila posredovana predsedniku Pritožbenega sodišča v Krakovu, ki je dne 12. julija 1996 pritožniku poslal pismo. Relevantni del tega pisma se glasi:

"...Bili ste obtoženi kaznivega dejanja goljufije in poneverbe dne 30. aprila 1992. Obtožnica je bila vložena zoper deset soobdolžencev in potrebno je bilo izvesti dokaze z zaslišanjem osemindevetdesetih prič. Postopek se je zavlekel, ker ste se skrivali vse do vašega priprtja v oktobru 1993. Vložili ste tudi veliko zahtev za izpustitev na prostost. ... Zamudo do katere je prišlo v postopku v času med izdajo sodbe sodišča, ki je vodilo postopek, in dnem, ko je bil spis posredovan Pritožbenemu sodišču, upravičuje obsežnost vašega spisa in dolžina obrazložitve razlogov sodbe (29 zvezkov in 140 strani v tem zaporedju). ... Obrazložitev razlogov sodbe je bila pripravljena pred 16. avgustom 1995 ter je bila zaradi dopusta sodnika poročevalca izdana šele 16. septembra 1995. Do edine zamude je prišlo med obravnavanjem vaše zahteve za izpustitev na prostost z dne 30. aprila 1996[;] zaradi državnega praznika med 1. majem in 5. majem 1996 je bila obravnavana 28. maja 1996. ..."

49. Medtem se je pritožnik znova obrnil na Regionalno sodišče v Krakovu z zahtevo, naj ga izpustijo na prostost pod policijskim nadzorstvom ali zmanjšajo višino varščine, ki jo je sodišče določilo dne 28. maja 1996. Sodišče je dne 2. julija 1996 zavrnilo zahtevo. Pritožnikov zagovornik se je zoper to odločitev pritožil ter zatrjeval, da je v luči izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke z dne 11. junij 1996 pritožnikovo življenje v nevarnosti in bi ga bilo zato potrebno izpustiti.

50. Pritožbeno sodišče v Krakovu je dne 18. julija 1996 zavrnilo pritožbo pri čemer je poudarilo, da nevarnost za pritožnikovo življenje "ni absolutna", saj se mu lahko zagotovi psihiatrično zdravljenje tudi v zaporu. Sodišče je menilo, da je upoštevajoč pritožnikovo vedenje po njegovi izpustitvi julija 1992 izvrševanje pripora potrebno nadaljevati zaradi zagotovitve uspešne izvedbe kazenskega postopka, v kolikor pritožnik ne položi varščine v višini PLN 10.000,00.

51. Dne 31. julija 1996 je pritožnik ponovno zahteval pri Regionalnem sodišču znižanje višine varščine ali izpustitev na prostost pod policijskim nadzorstvom. Navedel je, da nima zadostnih finančnih sredstev, da bi lahko plačal tako veliko vsoto denarja. Sodišče je dne 19. avgusta 1996 njegovo pritožbo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Menilo je, da predstavljajo pritožnikovi argumenti glede vprašanja varščine "neupravičeno prerekanje s sodnimi institucijami" in da lahko varščino položi ne le pritožnik sam, temveč jo lahko položijo tudi tretje osebe.

52. Kasneje je pritožnik zahteval od Regionalnega sodišča, naj ga izpustijo, da bi lahko priskrbel zahtevano varščino. Sodišče je dne 10. septembra 1996 to zahtevo zavrnilo in med drugim navedlo:

 

"... Logično je, da se (pritožnika) izpusti šele potem, ko je varščina položena. Obdolženčeva zahteva po obratnem vrstem redu zaporedja dogodkov je v nasprotju s procesnimi določbami in z zdravo pametjo, zaradi česar jo je potrebno zavrniti. ..."

53. Ponovno sojenje naj bi se začelo 10. oktobra 1996, vendar je bilo preloženo, ker so enega od pritožnikovih soobdolžencev medtem priprli v povezavi z drugim kazenskim postopkom zoper njega.

54. Regionalno sodišče v Krakovu je dne 29. oktobra 1996 razveljavilo sklep o priporu potem, ko je pritožnikova družina pri sodišču položila varščino v višini PLN 10,000.

55. Naslednji dve obravnavi sta bili razpisani za dne 18. marca in 17. aprila 1997, vendar je bilo sojenje znova preloženo, ker je bil eden izmed soobdolžencev bolan. Naslednje obravnave so bile razpisane za dne 6., 21. in 23. oktobra 1997. Regionalno sodišče je nato razpisalo obravnave še za naslednje dneve v letu 1998: 15. januar, 26. februar, 19. marec, 6. in 28. april, 2., 22. in 24. junij, 13. julij, 23. september, 3. in 30. oktober ter 17. in 24. november. Dne 4. decembra 1998 je sodišče izdalo svojo sodbo. Pritožnik je bil spoznan za krivega v skladu z navedbami iz obtožnice in obsojen na šestletno zaporno kazen.

56. Dne 19. aprila 1999 je vložil pritožbo. Pritožbeno sodišče v Krakovu je dne 27. oktobra 1999 spremenilo izpodbijano sodbo in zmanjšalo pritožnikovo kazen na pet let zapora.

57. Pritožnik je nato vložil kasacijsko pritožbo (kasacja). Pritožbeno sodišče v Krakovu je dne 24. februarja 2000, potem ko je ugotovilo, da pritožnik izpolnjuje vse relevantne formalne predpostavke za takšno pritožbo, njegovo pritožbo posredovalo Vrhovnemu sodišču (Sąd Najwyższy). Postopek pred Vrhovnim sodiščem še vedno teče.

B. Zdravljenje, ki ga je bil pritožnik deležen med izvrševanjem pripora od 4. oktobra 1993 do 29. oktobra 1996, kot izhaja iz zdravstvene kartoteke, ki jo hranijo Krakovski pripori.

58. Pritožnik je bil priprt v Krakovskih priporih od 4. oktobra 1993 do 29. oktobra 1996 z eno samo prekinitvijo: dne 9. marca 1994 je bil premeščen v zaporniško bolnišnico Wrocław, kjer je bil do 26. maja 1994 podvržen psihiatričnemu oprazovanju, ki mu je bilo odrejeno v drugem kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega.

59. Iz zdravstvene kartoteke izhaja, da je pritožnika kmalu po prirtju pregledal zdravnik. Pritožnik je dne 6. oktobra 1996 prosil za pregled pri psihiatru, ki ga je 15. oktobra tudi pregledal. Pritožniku je bila postavljena diagnoza, da trpi za reactio situatione (situacijsko reakcijo). Pritožnik se je trikrat posvetoval z oziroma opravil pregled pri zaporniškem zdravniku.

60. Zdravniki zapora so meseca novembra 1993 pritožnika osemkrat pregledali. Ugotovili so, da ga mučita kronična nespečnost in pomanjkanje apetita, kasneje pa je bilo ugotovljeno še, da trpi za ponavljajočimi se glavoboli, vrtoglavico in težavami s koncentracijo.

61. Pritožnika je dne 10. decembra 1993 pregledal psihiater. Ugotovil je, da pritožnik trpi za osebnostno motnjo in reaktivno depresijo. V tem mesecu se je pritožnik še ob štirih drugih priložnostih posvetoval oziroma so ga pregledali zdravniki v zaporniški ambulanti. Pritoževal se je zaradi nespečnosti in zahteval, naj mu predpišejo druga zdravila. Dne 24. decembra 1993 je zdravnik priporočil, naj ga pregleda psihiater.

62. Pritožnik se je dne 4. januarja 1994 začel pritoževati, da se mu temni pred očmi in da ima glavobole.

63. Dne 26. januarja 1994 je pritožnik poskušal storiti samomor in sicer z zaužitjem prevelikega odmerka zdravil. Dežurni zdravnik je ugotovil sledeče:

"Pacient je nezavesten in ne govori. ... Iz podatkov, ki so jih podali (njegovi sojetniki) izhaja, da je včeraj zaužil večerni odmerek zdravil ... nihče ga ni videl, da bi zaužil še kakšna druga zdravila.

 

Diagnoza. intoxicatio medicamentosa acuta per os susp. [sum akutne oblike zastrupitve z zdravili preko peroralnega zaužitja].

 

Napotki za zdravljenje: bolnišnično opazovanje in nujno psihiatrično zdravljenje."

 

64. Pritožnik je bil nato 27. januarja 1994 sprejet v zaporniško bolnišnico, kjer je ostal do 28. januarja 1994. Postavljena mu je bila diagnoza: "status post intoxicationem medicamentosam". Podvržen je bil večim zdravstvenim testiranjem (morfologija krvnih celic, toksikološki pregled urina, elektrokardiografija).

65. Pritožnika je dne 27. februarja 1994 pregledal psihiater in ugotovil, da trpi za nevrotično motnjo.

66. Pritožnik se je v obdobju od 26. maja 1994 (torej od dneva, ko se je vrnil iz zaporniške bolnišnice Wrocław) do začetka meseca novembra 1994 trinajstkrat posvetoval z zdravniki zaporniške ambulante. Pritoževal se je predvsem nad tem, da s težavo zaspi in nad ponavljajočimi se glavoboli, ki trajajo po več dni, pa tudi nad prehladom in boleznimi kože. V septembru leta 1994 je večkrat zaprosil za pregled pri psihiatru. Dne 9. novembra 1994 ga je pregledal psihiater, ki je ugotovil, da trpi za nevrotično motnjo.

67. Medtem je dne 5. novembra 1994 dežurni zdravnik zapora predlagal, da se pritožnik ponovno sestane s psihiatrom. Psihiater je pritožnika pregledal dne 7. decembra 1994 in potrdil svojo prejšnjo diagnozo. Iz kartoteke izhaja, da se je pritožnik pritoževal nad vrtoglavico in motnjami pri spanju.

68. Dežurni zdravnik je dne 2. januarja 1995 zahteval kontrolni pregled pritožnika pri psihiatru. Dne 11. in 13. januarja 1995 je zdravnik zapazil, da pritožnik z njim ni sodeloval. Dne 16. januarja 1995 so bila pritožniku predpisana neugotovljena zdravila.

69. Pritožnik je dne 23. januarja 1995 poskušal storiti samomor z obešenjem. Tega dne so zdravniki v njegovi zdravstveni kartoteki napravili dve zabeležki. Relevantni del prve zabeležke, ki jo je napisal dežurni zdravnik, se glasi:

 

"Ob približno 4:30 popoldan je očitno poskusil storiti samomor in sicer tako, da se je obesil na sanitarno napravo na zidu. Krvni pritisk 110/60... V levi nosnici je bila manjša količina peneče se krvi. Na vratu so bila zapažene odrgnine povrhnjice kože podobne tistim, ki jih je žrtev zadobi pri obešenju... Noče se verbalno sporazumevati...

 

Diagnoza: očiten poskus storitve samomora z obešenjem.

 

Napotki za zdravljenje: psihiatrično testiranje ..."

 

Druga zabeležka, ki jo je napravil specialist interne medicine, pravi sledeče:

 

"Splošno stanje dobro. ... Sposoben logičnega sporazumevanja. Povedal je, da to ni bil njegov prvi poskus samomora.

 

Diagnoza: stanje, ki sledi poskusu samomora.

 

Napotki za zdravljenje: psihiatrično testiranje. Sprejem v bolnišnico zaradi zdravljenja ni potreben."

 

70. Pritožnika je dne 24. januarja 1995 pregledal psihiater, ki je sestavil sledeče poročilo:

"Dobro verbalno sporazumevanje, čustva zadovoljiva. ... Bil je v psihiatričnem oddelku zaporniške bolnišnice Wrocław ... do junija 1994. Poskus samomora: 'Ne zmorem več.' Je napet. Motnje spanca, izguba apetita, slabost, bruhanje. Zadeva se vleče že tri leta - brez obsodbe, predhodno ni bil obsojen. Prestrašil se je svojih dejanj: 'Ne vem, kaj me je spreletelo.'

 

Diagnoza: stanje, ki sledi poskusu samomora z obešenjem. Situacijska reaktivna depresija."

 

71. Dne 3. februarja 1995 je pritožnika ponovno pregledal psihiater. Zdravnikova zabeležka se glasi:

"Dober stik. Popolna orientacija, uravnoteženo razpoloženje. Ni psihotičnih simptomov. Pritožuje se: 'Ne počutim se dobro, dovolj imam tega, ne spim dobro, obesil se bom.'

 

Diagnoza: osebnostna motnja; auto-napadalna reakcija."

 

72. Pritožnika so v mesecu marcu 1995 šestkrat pregledali zdravniki, pri čemer so dva izmed teh pregledov opravili psihiatri. Relevantni del zdravniškega spričevala, ki je bilo izdano po prvem pregledu, se glasi:

"Krakov, 7. marec 1995

Zdravniško spričevalo

O zdravstvenem stanju zapornika

Zapornikove pritožbe, predhodne bolezni in operacije: Trenutno se pritožuje nad sledečim: težave s koncentracijo, psihomotorično vznemirjenje, občutki notranje napetosti, ponavljajoče se bolečine v nadželodčnem predelu. Zdravstvena kartoteka kaže pogoste poskuse samomora, vključno z obešenjem in zaužitjem prevelikega odmerka zdravil. Je pod stalnim psihiatričnim nadzorom. ...

 

Psihiatrično posvetovanje dne 7. marca 1995. Situacijska reakcija z značilnostmi depresije. Sposoben je udeležiti se sodnega postopka. ..."

 

Po drugem pregledu, ki je bil opravljen dne 31. marca 1995, je zdravnik zabeležil:

"Dober stik, popolna orientacija, disforično razpoloženje. Pritožuje se nad: tesnobnostjo ... motnjami spanja, težavami s koncentracijo.

 

Diagnoza: nevrotična motnja."

 

73. V obdobju od začetka aprila do konca decembra 1995 so pritožnika, bodisi na njegovo zahtevo bodisi na zahtevo zdravniškega osebja zapora, vsaj enkrat na mesec pregledali psihiatri. Poleg tega je bil deležen zdravljenja tudi glede drugih bolezni. Kar se tiče pritožnikovega duševnega stanja, iz zdravstvene kartoteke izhaja, da se je večkrat pritoževal zaradi depresije, motenj spanja, tesnobe, težav s koncentracijo, vznemirjenosti in odsotnosti izboljšanja njegovega stanja.

74. V obdobju od začetka januarja do konca avgusta 1996 so pritožnika zdravniki pregledali dvaintridesetkrat; dvanajst pregledov so opravili psihiatri.

 

II. RELEVANTNO DOMAČE PRAVO IN PRAKSA

 

75. V spornem obdobju so bile določbe o priporu vsebovane v 24. poglavju Zakona z dne 19. aprila 1969 - Zakonik o kazenskem postopku (Kodeks postępowania karnego) - z naslovom "Preventivni ukrepi" (Środki zapobiegawcze). Zakonik ni več v veljavi. Prenehal je veljati in je bil nadomeščen z Zakonom z dne 6. junija 1997 (pogosto se označuje kot "Novi zakonik o kazenskem postopku"), ki je stopil v veljavo 1. septembra 1998.

76. Zakonik je med drugim med "preventivne ukrepe" uvrstil pripor, varščino in policijsko nadzorstvo.

 

V 209. členu so navedeni splošni razlogi zaradi katerih se uporabijo preventivni ukrep. Določba se glasi:

 

"Preventivni ukrepi se lahko uporabijo, da se zagotovi uspešna izvedba kazenskega postopka, če so zbrani zadostni dokazi zoper obdolženca, ki upravičujejo mnenje, da je storil kaznivo dejanje."

 

V prvem odstavku 217. člena so opredeljeni razlogi zaradi katerih se lahko odredi pripor. Relevantni del te določbe, v različici, ki je veljala do 1. januarja 1996, se glasi:

 

"Pripor se lahko odredi, če:

(1)  obstaja upravičeno tveganje, da bo obdolženec zbežal ali se skril, še posebej takrat, če nima stalnega prebivališča [na Poljskem] ali če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti; ali

(2) če obstaja upravičena bojazen, da bo obdolženec poskušal vplivati na priče, naj krivo pričajo ali da bo oviral potek kazenskega postopka na drug protipraven način; ali

(3)  če je bila oseba obdolžena za hujše kaznivo dejanje ali je ponovno storila kaznivo dejanje na način, kot je opredeljen v Kazenskem zakoniku; ali

(4)  če je bila oseba obtožena za kaznivo dejanje, ki predstavlja resno nevarnost za družbo.

..."

 

Dne 1. januarja 1996 sta bila tretji in četrti pododstavek člena 217 § 1 razveljavljena in cela določba še enkrat sestavljena. Od navedenega datuma naprej, se dotična pododstavka glasita:

"(1)  obstaja upravičeno tveganje, da bo obdolženec zbežal ali se skril, še posebej takrat, ko ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti ali nima trajnega bivališča [na Poljskem]; ali

(2)  [kot je bilo določeno pred 1. januarjem 1996]."

 

Drugi odstavek 217. člena se glasi:

"Če je bila oseba obdolžena za hujše kaznivo dejanje ali za naklepno kaznivo dejanje [za čigar storitev je lahko] obsojena na zakonski maksimum⁷ najmanj osmih let zapora, ali če jo je sodišče prve stopnje obsodilo na najmanj tri leta zapora, je podlaga za nadaljnje izvrševanje pripora zaradi zagotovitve uspešne izvedbe kazenskega postopka lahko v možnosti, da bo izrečena visoka sankcija."

Zakonik je omejil obseg diskrecije pri ohranjanju določenega preventivnega ukrepa v veljavi. Prvi odstavek 213. člena, 218. in 225. člen Zakonika so temeljili na predpostavki, da je pripor najbolj skrajna oblika preventivnega ukrepa in da ga ni mogoče odrediti, če so na voljo milejši ukrepi.

 

Prvi odstavek 213. člena se glasi:

"Preventivni ukrep [vključno s priporom] je potrebno nemudoma odpraviti ali spremeniti, če prenehajo razlogi, ki so ga narekovali, ali če so nastopile nove okoliščine, ki upravičujejo odpravo danega ukrepa ali njegovo nadomestitev z strožjim ali milejšim ukrepom."

225. člen se glasi:

"Pripor se lahko odredi le v primeru, ko je to obvezno; tak ukrep se ne sme odrediti, če sta varščina ali policijsko nadzorstvo ali oba navedena ukrepa, zadostna."

 

Določbe o "obveznem priporu" (na primer, pripor med pritožbenim postopkom zoper sodbo, s katero je bila izrečena kazen zapora nad tri leta), so bile razveljavljene 1. januarja 1996 z Zakonom z dne 29. junija 1995 o spremembah in dopolnitvah Zakonika o kazenskem postopku in drugih kazenskih predpisov.

 

V končni verziji se je 218. člen glasil:

"Če ni posebnih razlogov, ki bi kazali nasprotno, se pripor odpravi še posebej, če:

(1)  lahko resno ogrozi življenje ali zdravje obdolženca; ali

(2)  lahko imel pretirano hude posledice za obdolženca ali njegovo družino."

77. Po poljskem pravu "izpustitev proti plačilu varščine" ne pomeni, da se pripornika izpusti pod pogojem, da se ta zaveže sodišču plačati določeno vsoto denarja, v kolikor bi se ne udeževal postopka pred sodiščem, temveč se ga izpusti pod pogojem, da varščino, kot je bila določena, plača sodišču on sam ali njegovi poroki, še preden je sploh izpuščen.

78. V 219. členu Zakonika je določba o zdravstveni oskrbi obdolženca v času izvrševanja pripora, ki se glasi:

"Če je potrebno zaradi zdravstvenega stanja obdolženca, tega zdraviti v zdravstveni ustanovi, ne pripor ne sme nadaljevati, razen v okoviru take ustanove."

79. V 214. členu Zakonika o kazenskem postopku je določeno, da lahko obdolženec ob vsakem času vloži zahtevo za izpustitev. Člen se glasi:

"Obdolženec lahko ob vsakem času vloži vlogo za odpravo ali spremembo preventivnega ukrepa.

O tovrstni zahtevi odloči tožilec oziroma, potem ko je že bila vložena obtožnica, sodišče, ki je pristojno za odločanje o zadevi, v roku, ki ne sme biti daljši od treh dni."

80. Prvi odstavek 371. člena Zakonika določa rok, v katerem je potrebno pripraviti obrazložitev razlogov sodbe sodišča, ki je vodilo postopek, v primerih ko je vložena napoved pritožbe. Relevantna določba se glasi:

"Obrazložitev razlogov sodbe mora biti izdelana v sedmih dneh od dneva, ko je bila napovedana pritožba; v zahtevnejši zadevi, ko je obrazložitev nemogoče izdelati v predpisanem roku, lahko predsednik sodišča za določeno obdobje podaljša ta rok ..."

81. Zakonik določa dve temeljni pravni sredstvi, ki ju poimenuje "pritožbena ukrepa": pritožbo, ki se jo lahko v skladu s 374. členom in členi, ki mu sledijo, vloži le zoper sodbe in začasno pritožbo, ki se jo lahko v skladu s 409. členom in členi, ki mu sledijo, vloži zoper odločbe, ki niso sodbe, in zoper odredbe o preventivnih ukrepih. Izrecne določbe, ki bi urejala pravna sredstva za primere neaktivnosti sodnih oblasti v času teka kazenskega postopka, pa Zakonik ni vseboval (in je še vedno ne vsebuje).

 

PRAVNA PODLAGA

I. DOMNEVNA KRŠITEV 3. ČLENA KONVENCIJE

 

82. Pritožnik je zatrjeval, da v času od 4. oktobra 1993, ko je bil v priporu, ni bil deležen ustreznega psihiatričnega zdravljenja. V Krakovskih priporih, kjer je bil priprt, ni bilo psihiatričnega oddelka niti se niso resneje potrudili, da bi zdravili njegovo kronično depresijo. Po njegovih navedbah se je to odražalo v njegovih ponavljajočih se poskusih, da bi v zaporu storil samomor ter je predstavljalo nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena Konvencije, ki se glasi:

 

"Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati."

 

83. Pritožnik meni, da je 219. člen Zakonika o kazenskem postopku nalagal organom oblasti obveznost, da vsaj presodijo, ali bi njegovo zdravstveno stanje zahtevalo namestitev v ustrezno zdravstveno ustanovo (glej 78. odstavek zgoraj). Zavedali so se namreč, da ima samomorilska nagnjenja, ki so se neogibno stopnjevala zaradi izredne okoliščine kot je odvzem prostosti. O tem so imeli kopico dokazov, saj je bil pred tem tekom postopka enkrat že izpuščen zaradi nevarnosti, ki bi jo nadaljnje izvrševanje pripora, predstavljalo za njegovo življenje.

84. Ponovno je bil priprt približno tri leta, in sicer od 4. oktobra 1993 do 29. oktobra 1996. V tem času je bil le enkrat deležen zdravljenja v "zdravstveni ustanovi" v smislu določbe 219. člena. Sodišče ga je marca 1994 za več mesecev namestilo v psihiatrični oddelek zaporniške bolnišnice Wrocław. Po mnenju pritožnika je sodišče to storilo le zato, ker se je njegovo stanje bistveno poslabšalo po poskusu samomora v januarju 1994.

85. Pritožnik je nadalje navedel, da je bil po tem kratkem obdobju specialističnega zdravljenja ponovno premeščen v Krakovske pripore, kjer ni prejemal nobenih zdravil, ki bi mu lahko preprečila nadaljnje poskuse samomora in kjer je bil priprt v težkih pripornih pogojih skupaj z drugimi obsojenimi zločinci. To je doživljal kot psihološko nevzdržno in je 23. januarja 1995 ponovno poskušal storiti samomor. Pojasnjuje, da so pristojni organi zapora arbitrarno in brez vsake prave podlage njegov poskus samomora označili za nepristen poskus, s katerim je pritožnik le iskal pozornost. Tudi sodišču so o dogodku poročali na takšen način, niso pa omenili, da je le dan pozneje psihiater njegovo vedenje označil kot "situacijsko reaktivno depresijo".

Dodaja še, da kljub takšni diagnozi, pristojni organi niso naredili ničesar bistvenega, da bi se njegovo stanje izboljšalo ali da bi se mu zagotovila ustrezna psihiatrična oskrba. Ne le da sodišče, ki je vodilo postopek, ni uspelo zagotoviti stalnega nadzora nad njegovim zdravstvenim stanjem in razmerami njegovega pripora, temveč ni prav nič upoštevalo niti zdravniških poročil o njegovem stanju. Še posebej je izpostavil, da je bil v zaporu tudi v obdobju od 11. junija do 29. oktobra 1996, kljub temu, da je na zgodnejšega izmed navedenih datumov izvedenec psihiatrične stroke ocenil njegovo stanje kot zelo resno in menil, da nadaljevanje izvrševanja pripora postavlja njegovo življenje v nevarnost. Skratka, nadaljnje izvrševanje pripora ne oziraje se na dejstvo, da bi se s tem lahko ogrozilo njegovo življenje in pa neuspešnost zagotavljanja ustrezne zdravstvene oskrbe predstavljata ravnanje s katerim se krši 3. člen Konvencije.

86. Država zastopa stališče, da - z izjemo pritožnikovih subjektivnih občutkov - ravnanje zoper katerega je naperjena pritožba, ni doseglo najnižje stopnje zahtevane resnosti, da bi padlo pod okrilje 3. člena. Država v prvi vrsti navaja, da v luči dokazov o zdravljenju, ki jih je predložila Sodišču, ne more biti nobenega dvoma, da so pristojni organi skrbno in pogosto preverjali pritožnikovo zdravstveno stanje in mu nudili zdravstveno oskrbo, ki je ustrezala njegovim težavam.

87. V zvezi z vprašanjem ali so oblasti izpolnile svojo obveznost namestiti pritožnika v "ustrezno zdravstveno ustanovo" v skladu z 219. členom Zakonika o kazenskem postopku, je država izpostavila, da je iz zdravstvenih kartotek razvidno, da je bil pritožnik sprejet v zaporniške bolnišnice vsakih, ko se je to pokazalo za potrebno. Poleg že prej omenjenega zdravstvenega opazovanja v Wrocławu, je bil nameščen v bolnišnico tudi po svojem drugem poskusu samomora. Glede na navedeno, ni bilo mogoče pristojnim organom očitati nobenih napak pri njihovem ravnanju v tej zvezi.

88. Prav tako ni mogoče trditi, še dodaja država, da sodišča niso preverjala, ali je bil pritožnik deležen ustrezne zdravstvene oskrbe ter da se niso prepričala, ali je bilo njegovo stanje primerno za nadaljnje izvrševanje pripora. Pogosto so povprašala pri službah zapora po pritožnikovem zdravstvenem stanju in ko je bilo to potrebno, preverila rezultate psihiatričnih pregledov ali celo posegla v situacijo z namenom njenega izboljšanja. Sodišče, ki je vodilo postopek, se je na primer nemudoma odzvalo na pritožbo pritožnika glede psihiatričnega zdravljenja, ki ga je bil deležen v zaporu (ki jo je vložil dne 7. decembra 1994) in je od ustreznih služb zapora zahtevalo ustrezno razlago. Nenazadnje pa je sodišče večkrat od psihiatrov večkrat zahtevalo, naj pripravijo poročila o pritožnikovem zdravstvenem stanju.

89. Na koncu država predlaga Sodišču naj potrdi ločeno odklonilno mnenje tistih članov Komisije, ki so menili, da bi se pristojnim organom sicer lahko očitalo, da bi morali nameniti pritožnikovim psihiatričnim težavam več pozornosti, vendar ga le-ti niso izpostavili tako resnemu trpljenju, da bi lahko govorili o nečloveškem ali ponižujočem ravnanju.

90. Kot je Sodišče že večkrat poudarilo, varuje 3. člen Konvencije eno izmed najbolj temeljnih vrednot demokratične družbe. Določba 3. člena brezpogojno prepoveduje mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, ne glede na dane okoliščine in ne glede na obnašanje žrtve (glej, med mnogimi drugimi primeri, V. v. Združeno kraljestvo [GC], št. 24888/94, § 69, ECHR 1999-IX, in Labita v. Italija [GC], št. 26772/95, § 119, ECHR 2000-IV).

91. Vendar mora slabo ravnanje doseči določeno minimalno stopnjo resnosti, da bi padlo v domet 3. člena. Ocena tega minimuma pa je že glede na naravo stvari, relativna; odvisna je od vseh okoliščin zadeve, kot so narava in kontekst ravnanja, način in metoda njegove izvršitve, njegovo trajanje, njegove fizične in duševne posledice in v nekaterih primerih, spol, starost in zdravstveno stanje žrtve (glej na primer zadevo Raninen v. Finska z dne 16. decembra 1997, Reports of Judgments and Decisions 1997-VIII, str. 2821-22, § 55).

92. Sodišče je ravnanje obravnavalo kot "nečloveško", med drugim zato, ker je bilo načrtovano, ker je izvajano po več ur naenkrat in ker je povzročilo bodisi dejanske telesne poškodbe bodisi intenzivno fizično ali psihično trpljenje. Ravnanje je obravnavalo kot "ponižujoče", ker je bilo takšno, da je pri žrtvah vzpodbudilo občutke strahu, tesnobnosti in manjvrednosti ter jih je bilo s tem sposobno poniževati in zapostavljati. Po drugi strani pa je Sodišče dosledno sledilo stališču, da morata preživeto trpljenje in ponižanje v vsakem primeru preseči tisti stopnjo neogibnega trpljenja in ponižanja, ki je element vsake oblike legitimnega ravnanja ali kaznovanja (glej, mutatis mutandis, sodbo v zadevi Tyrer v. Združeno kraljestvo z dne 25. aprila 1978, Serija A št. 26, str. 15, § 30; sodbo v zadevi Soering v. Združeno kraljestvo z dne 7. julija 1989, Serija A št. 161, str. 39, § 100; in V. v. Združeno kraljestvo citirano zgoraj, § 71).

93. Ukrepi, ki človeku kratijo njegovo svobodo, lahko pogosto vsebujejo omenjeni element. Vendar ni mogoče trditi, da že samo izvrševanje pripora predstavlja ravnanje v smislu 3. člena Konvencije. Tega člena niti ni mogoče razlagati tako kot, da bi nalagal splošno obveznost izpustitve pripornika na prostost iz zdravstvenih razlogov oziroma njegovo premestitev v splošno bolnišnico z namenom, da se mu omogoči posebna vrsta zdravljenja.

94. Ne glede na to, pa mora država v skladu s to določbo zagotoviti osebi, ki ji je odvzeta prostost, takšne pogoje, ki zagotavljajo spoštovanje njenega človeškega dostojanstva, nadalje mora poskrbeti, da način in metoda izvrševanja ukrepa pri tej osebi ne povzročata stiske ali trpljenja takšne intenzitete, ki bi presegala neizogibno stopnjo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva odvzema prostosti, nenazadnje pa mora poskrbeti še, da so upoštevajoč praktične okoliščine odvzema prostosti njegovo zdravje in počutje primerno varovana med drugim tudi z zagotavljanjem potrebne zdravniške oskrbe (glej, mutatis mutandis, sodbo v zadevi Aerts v. Belgija z dne 30. julija 1998, Reports 1998-V, str. 1966, §§ 64 in naslednji).

95. Sodišče najprej ugotavlja, da v predmetni zadevi ni sporno, da je tako pred kot tudi v času izvrševanja pripora med 4. oktobrom 1993 in 29. oktobrom 1996 pritožnik trpel za kronično depresijo in da je v zaporu dvakrat poskušal storiti samomor. Njegovo stanje je bilo opredeljeno kot osebnostna ali nevrotična motnja in situacijska reaktivna depresija (glej 58.-67. in 69.-72. odstavek zgoraj).

96. Sodišče nadalje poudarja, da iz zdravniških dokazil, ki mu jih je predložila država (ni pa jih predložila Komisiji) izhaja, da je med izvrševanjem pripora pritožnik pogosto zahteval in tudi dobil zdravniško pomoč. Pregledali so ga zdravniki različnih specializacij, pogosto je bil deležen tudi psihiatrične pomoči (glej 59.-74. odstavek zgoraj). Od začetka oktobra do konca decembra 1993 so ga v zaporu večkrat pregledali psihiatri (glej 59.-62. odstavek zgoraj). Sodišče, ki je vodilo postopek, je konec leta 1993 pridobilo poročilo psihiatra, ki je potrjevalo, da se lahko glede na njegovo zdravstveno stanje v tistem času nadaljuje z izvrševanjem pripora (glej 21. odstavek zgoraj in fine).

Kmalu po njegovem poskusu samomora v letu 1994, dogodku, ki glede na dokaze predložene Sodišču, ni izviral iz ali bil povezan s katerokoli očitno napako izvirajočo iz sfere pristojnih organov, je bil pritožnik deležen specialističnega zdravljenja, in sicer v obliki psihiatričnega opazovanja v zaporniški bolnišnici Wrocław v času med 9. marcem in 26. majem 1994 (glej 58. odstavek zgoraj). Kasneje, po opazovanju v Wrocławu, je opravil še dva nadaljnja kontrolna pregleda, in sicer 9. novembra in 7. decembra 1994 (glej 66.-67. odstavek zgoraj).

97. Res pa je, da ga to ni odvrnilo od še enega poskusa samomora, ki ga je storil januarja 1995 (glej 69. odstavek zgoraj). Vendar Sodišče, ki sicer meni, da mu ni potrebno izraziti svojega mnenja o tem ali je imel ta poskus, kot trdijo oblasti, zgolj naravo iskanja pozornosti ali pa je bil morda izraz resničnega trpljenja, kateremu vzrok so bile pritožnikove duševne težave, na podlagi predloženih dokumentov ne more skleniti, da so za to, kar se je zgodilo, odgovorni pristojni organi.

98. Podobno Sodišče tudi v tem, da pritožnik ni ostal pod psihiatričnim nadzorstvom, ne vidi nobene napake za katero bi bili odgovorne pristojne oblasti. Ravno nasprotno ugotavlja, da je bil pritožnik v času od začetka leta 1995 do njegove izpustitve 29. oktobra 1996 pregledan pri psihiatru vsaj enkrat mesečno. Samo v letu 1996, torej preden je bil izpuščen, je bil pregledan kar dvanajstkrat (glej 70.-74. odstavek zgoraj).

99. Sodišče upošteva, da je bil pritožnik zaradi same narave svojega psihološkega stanja bolj ranljiv od povprečnega pripornika, in da je pripor morda poglobil njegove občutke stiske, tesnobe in strahu. Prav tako upošteva dejstvo, da je bil pritožnik od 11. junija do 29. oktobra 1996 priprt, kljub temu, da iz mnenja psihiatra izhaja, da lahko nadaljevanje izvrševanja pripora ogrozi njegovo življenje zaradi verjetnosti, da bo poskusil narediti samomor (glej 45.-50. odstavek zgoraj). Vendar na podlagi predloženih dokazov in glede na oceno relevantnih dejstev kot celote Sodišče meni, da ni izkazano, da bi bil pritožnik podvržen ravnanju, ki bi doseglo minimalno stopnjo resnosti in s tem sodilo v doseg 3. člena Konvencije.

100. V skladu z navedenim je ugotoviti, da obravnavani člen v danem primeru ni bil kršen.

II.  DOMNEVNA KRŠITEV ČLENA 5 § 3 KONVENCIJE

101.  Druga pritožba pritožnika je, da je bil pripor prekomeren in je zato prišlo do kršitve člena 5 § 3 Konvencije, ki v zadevnem delu določa:

"Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost ali je bil priprt v skladu z določbami točke c prvega odstavka tega člena ... ima pravico, da mu sodijo v razumen roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje."

A.  Obdobje, ki ga je potrebno vzeti v obzir

102. V spornem postopku je bil pritožnik priprt dvakrat. Prvič je bil priprt dne 8. avgusta 1991 in je nato ostal v priporu skoraj leto dni, natančneje do 27. julija 1992. Nato pa mu je bila odvzeta prostost 4. oktobra 1993 in je v priporu ostal približno tri leta preden je bil dne 29. oktobra 1996 izpuščen proti plačilu varščine (glej odstavke 10, 18-20 in 54 zgoraj).

103.  Glede na, da je poljska deklaracija, s katero je bila priznana pravica do individualnih peticij za namene nekdanjega 25. člena Konvencije, stopila v veljavo šele 1. maja 1993, obdobje pritožnikovega pripora, ki se uvršča pred ta datum, ne sodi pod okrilje pristojnosti Sodišča ratione temporis.

104.  Poleg tega Sodišče še enkrat poudarja, da se v luči nujne povezave med členom 5 § 3 Konvencije in odstavkom 1 (c) taistega člena, oseba obsojena na prvi stopnji ne more obravnavati kot oseba, ki je bila priprta "zato, da bi se privedla pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje", kot določa slednja določba, temveč se mora obravnavati kot oseba v položaju opredeljenem v členu 5 § 1 (a), s katerim se potrjuje dopustnost odvzema prostosti "po obsodbi s strani pristojnega sodišča" (glej na primer sodbo v zadevi B. v. Avstrija z dne 28, marca 1990, Serija A št. 175, str. 14-16, §§ 36-39). V skladu s tem časa, ki ga je pritožnik preživel v priporu med 1. junijem 1995, ko je bil prvič obsojen na prvi stopnji, ter 22. februarjem 1996, ko je bila ta obsodba razveljavljena in njegova zadeva vrnjena v novo sojenje, ni mogoče upoštevati ob presoji domnevne kršitve člena 5 § 3.

105. Sodišče posledično ugotavlja, da obdobje, ki ga je potrebno upoštevati, zajema dve ločeni obdobji, prvo, ki je trajalo od 4. oktobra 1993 do 1. junija 1995 in drugo, v času od 22. februarja do 29. oktobra 1996, kar vse skupaj znaša dve leti, štiri mesece in tri dni. 

B.  Razumnost dolžine trajanja pripora

106. Pritožnik je navedel, da pristojne oblasti niso izkazale zadostnih pogojev za njegovo priprtje. Kot prvo, ni bilo nobenega veljavnega razloga, ki bi upravičeval njegovo priprtje od dne 4. oktobra dalje, saj je predložil zdravstveno potrdilo, ki je potrjevalo, da je bil na bolniškem dopustu, zaradi česar je to potrdilo upravičevalo njegovo odsotnost z obravnav v februarju in marcu 1993. Poleg tega je bilo že od samega začetka jasno, da bi se njegovo navzočnost v postopku lahko zagotovilo z uporabo drugih ukrepov - kot sta varščina ali policijsko nadzorstvo ali oba ukrepa skupaj - in ne zgolj z uporabo ukrepa pripora.

107.  Ne glede na vse pa meni, da pripor pred začetkom postopka s tem ko je trajal kar dve leti in štiri mesece ne more veljati za "razumnega". Dejansko je v postopku, ki je predmet tukajšnje obravnave, preživel v priporu ne le ti dve leti in štiri mesece, ki spadajo v pristojnost Sodišča ratione temporis in padejo v doseg člena 5 § 3, temveč skupaj kar štiri leta in trinajst dni.

108.  Država je odvrnila, da poglavitni razlog, zaradi katerega je bil pritožnik dne 4. oktobra 1993 ponovno priprt, ni bila njegova odsotnost z obravnav v februarju in marcu 1993, temveč nezmožnost njegovega zagovornika, da bi spoštoval rok za predložitev zdravstvenega potrdila izvedenca forenzične stroke o pritožnikovem zdravstvenem stanju.

109.  Zatrjevala je, da je bil pritožnikov pripor posledica njegovega lastnega obnašanja. Odrejen je bil v luči nevarnosti njegovega izogibanja postopku, saj je že pobegnil po njegovi izpustitvi v juliju 1992. Kasneje je sodišče, ki je vodilo postopek ponovno pretehtalo možnost izpustitve pritožnika na prostost proti plačilu varščine. Z namenom, da bi zmanjšalo verjetnost njegovega ponovnega pobega je sodišče določilo varščino v višini 10.000,00 zlotov (PLN), torej višini, ki je bila primerna glede na škodo povzročeno s storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj, vendar jo je pritožnik štel za previsoko in je ni zagotovil par mesecev. Zamudo z njegovo izpustitvijo je tako povzročilo pozno plačilo zahtevanega zavarovanja, za kar nosi odgovornost pritožnik sam. Pristojne oblasti so po mnenju države pokazale ustrezno skrbnost pri obravnavanju njegovega primera, prav tako pa ni mogoče razbrati nobenih obdobij nedejavnosti, ki bi jih bilo mogoče pripisati njihovemu ravnanju. V skladu s tem je država Sodišču predlagala odločitev, da dolžina trajanja pritožnikovega pripora ni presegla "razumnega roka" iz člena 5 § 3 Konvencije.

110.  Sodišče ponavlja, da vprašanja ali je dolžina trajanja pripora razumna ali ne ni mogoče presojati na abstraktni ravni. Ali je razumno, da obdolženec ostane v priporu mora biti ocenjeno v vsakem primeru posebej upoštevajoč posebne okoliščine primera. Nadaljevanje pripora je lahko upravičeno v danem primeru le, če so podani specifični dokazi o tem, da to zahteva javni interes, ki, ne da bi se opredeljevali do domneve nedolžnosti, pretehta nad načelom spoštovanja posameznikove svobode kot ga določa 5. člen Konvencije (glej, med drugim, Labita, citirano zgoraj, §§ 152 in nadaljnji).

V prvi vrsti je odgovornost nacionalnih sodnih oblasti zagotoviti, da v posameznem primeru, dolžina trajanja pripora obdolžene osebe pred začetkom trajanja postopka ne sega preko razumnega časa. V ta namen morajo ustrezno spoštujoč načelo domneve nedolžnosti proučiti vsa dejstva, ki govorijo v prid ali zoper obstoj zgoraj navedene zahteve javnega interesa, ki upravičuje odstop od pravila iz 5. člena, ter morajo vsa ta dejstva obrazložiti v svojih odločbah s katerimi odločajo o zahtevah za izpustitev. Dejansko o tem ali je prišlo do kršitve člena 5 § 3 Sodišče odloča ravno na podlagi razlogov navedenih v teh odločbah in v ustrezno dokumentiranih dejstvih navedenih s strani pritožnika v njegovih pritožbah (glej sodbo v zadevi Muller v. Francija z dne 17. marca 1997, Reports 1997-II, str. 388, § 35).

111.  Obstoj utemeljenega suma, da je oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, storila kaznivo dejanje je pogoj sine qua non za zakonitost nadaljnjega pripora osebe, ki pa po preteku določenega časa ne zadošča več. Sodišče mora na to presoditi ali so drugi razlogi, ki so jih na vedle sodne oblasti, vendarle še naprej upravičevale odvzem prostosti. Kjer so takšni razlogi "relevantni" in "zadostni", se mora Sodišče kljub temu prepričati tudi ali so nacionalni organi pokazali "posebno skrbnost" pri vodenju postopka (ibid.).

112.  Sodišče ugotavlja, da v danem primeru prav nič ne kaže, da bi kdo izpodbijal navedbo, da je bil poglavitni razlog, zaradi katerega so oblasti odredile, naj se zoper pritožnika odredi "privedba" in da naj se ponovno pripre, nezmožnost spoštovati rok za predložitev zdravstvenega potrdila in navesti naslov na katerem bi se mu lahko vročali sodna pisanja medtem, ko se je zdravil v kraju Świnoujście (glej 19. odstavek zgoraj). Na ti dve dejstvi sta Regionalno sodišče v Krakovu in Pritožbeno sodišče v Krakovu oprli svoje mnenje, da je podana nevarnost pritožnikovega pobega, torej nevarnost, ki upravičuje njegovo nadaljnje pridržanje z namenom zagotovitve uspešne izvedbe kazenskega postopka. Sodišča so to mnenje ponovila v skoraj vseh svojih odločbah s katerimi so zavrnila številne zahteve za izpustitev, ki jih je pritožnik vložil v letih po njegovem priprtju dne 4. oktobra 1993 (glej 29.-34. odstavek zgoraj).

113.  Begosumnost je bila eden izmed poglavitnih elementov, ki jih je Regionalno sodišče upoštevalo tudi pri presoji ustrezne višine varščine, ki naj se naloži pritožniku (glej 44.-47. odstavek zgoraj). Ta nevarnost je zahtevala njegovo nadaljnje priprtje v času do izdaje odločbe o višini zavarovanja (glej 49.-54. odstavek zgoraj) in je bila poleg utemeljenega suma, da je pritožnik storil kaznivi dejanji goljufije in poneverbe, dejansko glavni razlog zaradi katerega je bil pritožnik v priporu ves ta čas, ki je sedaj predmet tega postopka.

114.  Sodišče se strinja, da je ta podlaga, ob sumu, da je pritožnik storil zadevni kaznivi dejanji, na začetku zadoščala za njegovo priprtje. Vendar je s potekom časa ta podlaga postajala vse manj relevantna, zato bi glede na to, da je pred ponovnim priprtjem dne 4. oktobra 1993 pritožnik v priporu preživel že skoraj leto dni (glej 10.-18. in 102.-103. odstavek zgoraj), samo zelo pomembni razlogi lahko prepričali Sodišče, da je bilo njegovo priprtje za nadaljnji dve leti in štiri mesece upravičeno v okviru člena 5 § 3.

115.  V danem primeru Sodišče ni našlo nobenih tovrstnih razlogov, še posebej ker sodišča, kljub nenehnemu sklicevanju na oba prej omenjena primera pritožnikovega nespoštovanja sodnih odredb, niso navedla nobene druge okoliščine, ki bi bila sposobna potrditi, da je nevarnost, na katero so se sodišča opirala, dejansko obstajala skozi celotno relevantno obdobje.

116.  V skladu s tem Sodišče ugotavlja, da razlogi na katere so se sklicevala sodišča v svojih odločbah niso ustrezno upravičevala pritožnikovega priprtja za čas celotnega spornega obdobja.

117.  V skladu s tem je ugotoviti, da je prišlo do kršitve člena 5 § 3 Konvencije.

III.  DOMNEVNA KRŠITEV ČLENA 6 § 1 KONVENCIJE

118.  Pritožnik je nadalje zatrjeval, da ni bila spoštovana njegova pravica do sojenja "v razumnem roku" in da je zato podana kršitev člena 6 § 1 Konvencije, katerega relevantni del se glasi:

"Vsakdo ima pravico, da ... o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega .. v razumen roku odloča .. sodišče "

 

A.  Obdobje, ki ga je potrebno vzeti v obzir

119.  Nobenega spora ni o tem, kdaj se je postopek začel; povsem jasno je, da je relevantni datum 8. avgust 1991, ko je bil pritožnik obtožen. Ne strinjajo pa se stranke glede tega ali je za namene člena 6 § 1 mogoče šteti, da je postopek še v teku.

120.  Pritožnik zatrjuje, da o "kazenski obtožbi zoper njega" še ni bilo odločeno, saj do meritorne presoje njegove kasacijske pritožbe pred Vrhovnim sodiščem še ni prišlo.

121.  Država meni, da se je postopek zaključil dne 27. oktobra 1999, ko je Pritožbeno sodišče v Krakovu izdalo pravnomočno sodbo in da je nerelevantno ali je pritožnik vložil kasacijsko pritožbo pri Vrhovnem sodišču, saj takšna pritožba predstavlja izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko izpodbijajo samo pravnomočne sodbe.

122.  Sodišče še enkrat poudarja, da člen 6 § 1 držav pogodbenic ne zavezuje k ustanovitvi pritožbenih ali kasacijskih sodišč. Vendar mora država, ki se odloči vzpostaviti takšna sodišča, poskrbeti, da bodo osebe, ki so se upravičene obrniti na takšna sodišča, uživale temeljna zagotovila, ki jih vsebuje 6. člen (glej med drugim sodbo v zadevi Delcourt v. Belgija z dne 17. januarja 1970, Serija A št. 11 str. 13-15, § 25, in sodbo v zadevi Brualla Gómez de la Torre v. Španija z dne 19. decembra 1997, Reports 1997-VIII, str. 2956, § 37).

Čeprav je način uporabe 6. člena v zvezi s pritožbenimi in kasacijskimi sodišči odvisen od specifičnih značilnosti posameznega postopka, pa ni nobenega dvoma, da pritožbeni in kasacijski postopki sodijo v domet 6. člena (glej mutatis mutandis, sodbo v zadevi Twalib v. Grčija z dne 9. junija 1998, Reports 1998-IV, str. 1427-28, § 46). V skladu s tem je potrebno upoštevati tudi čas trajanja teh postopkov, ko se ugotavlja ali je bila dolžina trajanja celotnega postopka razumna.

123.  Posledično v odsotnosti kakršnegakoli dokaza, da je Vrhovno sodišče v pritožnikovem primeru že odločilo, Sodišče ugotavlja, da postopek do sedaj traja že več kot devet let. Vendar upoštevajoč njegovo pristojnost ratione temporis (glej 103. odstavek zgoraj), Sodišče lahko upošteva le obdobje sedmih let in približno petih mesecev, ki je poteklo od 1. maja 1993 dalje, čeprav bo vzelo v obzir tudi fazo postopka, ki je bila dosežena do tega datuma (glej na primer, Humen v. Poljska [GC], št. 26614/95, §§ 58-59, 15. oktober 1999, neobjavljeno).

B.  Razumnost dolžine trajanja zadevnega obdobja

124.  Sodišče bo ocenilo razumnost dolžine trajanja postopka v luči posebnih okoliščin primera in upoštevajoč kriterije vzpostavljene preko njegove sodne prakse, še zlasti kompleksnost zadeve ter ravnanje pritožnika in pristojnih oblasti. V zvezi s tem je potrebno upoštevati tudi, kakšen pomen ima vse skupaj za pritožnika (glej med mnogimi drugimi primeri, sodbo v zadevi Philis v. Grčija (št. 2) z dne 27. junija 1997, Reports 1997-IV, str. 1083, § 35, in sodbo v zadevi Portington v. Grčija z dne 23. septembra 1998, Reports 1998-VI, str. 2630, § 21).

125.  Pritožnik meni, da je njegov primer postal kompleksen zaradi ravnanja sodnih oblasti, ki so slabo organizirale potek postopka. Prvič, skupaj s pritožnikom je bilo obtoženih še devet soobdolžencev, čeprav obtožbe zoper njih niso imele nobene povezave z obtožbami zoper pritožnika. Zaradi tega je bilo vabljenih kar osemindevetdeset prič; vendar je bilo le pričanje sedmih izmed teh prič relevantno za pritožnikov primer. Drugič, v originalnem postopku je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, kar je pripeljalo do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje. Tretjič, sodišče je pozno izdalo sklep o razdružitvi in njegov primer obravnavalo ločeno šele potem, ko je bila njegova prvotna prvostopenjska obsodba razveljavljena. Če bi tako ravnalo že na samem začetku postopka, bi bilo o kazenskih obtožbah zoper pritožnika hitreje odločeno.

126.  Pritožnik je nadalje trdil, da je bil poglavitni razlog, zakaj je postopek trajal tako dolgo, neučinkovitost oblasti pri obravnavanju njegovega primera. Poleg tega, v dolgem obdobju devetnajstih mesecev med februarjem 1996 in septembrom 1997 Regionalno sodišče ni pokazalo potrebne skrbnosti pri vodenju postopka. Sodišča so bila tako v celoti odgovorna za prekomerno dolžino trajanja njegovega postopka.

127.  Država se s tem ne strinja in zatrjuje, da je bil primer zapleten zaradi obsega dokazov, števila obtožnic zoper pritožnika in njegove soobdolžence ter velikega števila zaslišanih prič.

128. Z zornega kota države je pritožnik znatno pripomogel k podaljševanju postopka. Tako večkrat ni pristopil na obravnavo. Poleg tega je pobegnil in s tem povzročil prekinitev postopka v času od marca do oktobra 1993. Prav tako sta zaostanke povzročila tudi psihiatrično opazovanje, kateremu ga je bil potrebno podvreči, ter potreba po namestitvi pritožnika v bolnišnico. Skratka, dolžino trajanja postopka se lahko v pretežnem delu pripiše pritožnikovemu ravnanju.

129. Kar se tiče ravnanja pristojnih organov, pa je država izpostavila, da ni nobenih dokazov o pomanjkanju njihove aktivnosti. Ravno nasprotno, sodišča so pokazala potrebno skrbnost pri obravnavanju zadeve in čeprav so tudi sama povzročila nekatere, sicer zanemarljive, zamude v postopku, je bilo v pritožnikovem primeru zahtevi po odločanju v "razumnem roku" zadoščeno.

130. Sodišče ugotavlja, da je zadeva sicer bila že sama po sebi dokaj zapletena, vendar to samo po sebi še ne opravičuje celotne dolžine trajanja postopka.  

Res je, da v mesecu februarju in marcu 1993 pritožnik ni pristopil pred sodišče in da je bilo zaradi tega nadaljevanje postopka odloženo do oktobra 1993 (glej 19.-21. odstavek zgoraj). Vendar Sodišče ne najde nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo, da je v katerikoli kasnejši fazi postopka pritožnik ravnal tako, da bi zaradi njegovega ravnanja lahko nastala zamuda, ali da bi kako drugače oviral uspešno izvedbo kazenskega postopka. Glede na to Sodišče ugotavlja, da njegovo ravnanje ni znatneje pripomoglo k dolžini trajanja postopka.

Država je menila, da sodišča, sicer so odgovorna za določeno zamudo, vendar gledano v celoti niso kršila svoje dolžnosti odločiti o zadevi v razumnem roku. Kljub temu pa Sodišče ugotavlja, da so imela dolžnost zagotoviti sojenje brez nepotrebnega odlašanja v prvi vrsti ravno sodišča, še posebej ker je bil pritožnik znaten del postopka v priporu in je v tem času trpel zaradi hude depresije. Sodišča bi zato morala pokazati posebno skrbnost pri obravnavanju njegovega primera.

V tej zvezi Sodišče ugotavlja, da je bil po razveljavitvi pritožnikove prvotne prvostopenjske obsodbe dne 22. februarja 1996, nov postopek razpisan za dne 10. oktober 1996, vendar se je začel šele 18. marca 1997, torej po preteku več kot enega leta. Nato je bil odložen do oktobra 1997 (glej odstavke 42 in 53-55 zgoraj). Strinjati se je, da je bila zamuda - vsaj deloma - povzročena z dogodki, ki jih je mogoče pripisati pritožnikovim soobdolžencem (glej 53. in 55. odstavek zgoraj). Ne glede na to pa je odsotnost nadaljevanja razvoja poteka postopka pripeljala do popolne zamude v dolžini skoraj enega leta in osmih mesecev, zamude za katero Sodišče ne najde upravičljivega razloga in jo šteje za kršitev skrbnosti zahtevane s členom 6 § 1.

131.  V skladu s tem Sodišče časovnega obdobja, ki je poteklo v danem primeru, ne more šteti za razumno časovno obdobje.

Zato je podana kršitev člena 6 § 1 Konvencije.

IV.  DOMNEVNA KRŠITEV 13. ČLENA KONVENCIJE

132.  Nenazadnje je pritožnik trdil še, da ni imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva pred nacionalnimi organi v zvezi s prekomerno dolžino trajanja postopka v njegovem primeru. Po njegovem mnenju je podana kršitev 13. člena Konvencije, ki določa:

"Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene [s] Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."

4.  V obravnavanem primeru je bilo Sodišče pozvano k opredelitvi dometa dolžnosti držav pogodbenic, da na podlagi 13. člena zagotovijo osebi "učinkovita pravna sredstva pred domačimi oblastmi" v primerih, ko je pravica iz Konvencije, na katero se sklicuje pritožnik, pravica do "sojenja v razumnem roku" kot jo zagotavlja člen 6 § 1. Pritožnik je trdil, da bi bilo 13. člen potrebno razlagati v smislu zagotavljanja takšnega "učinkovitega pravnega sredstva", država pa je temu nasprotovala. Komisija je menila, da se ji ni potrebno opredeliti do tega vprašanja.

A.  Navedbe strank

1.  Pritožnik

134.  Pritožnik se je tako v svojem memorandumu kot tudi na obravnavi pred Sodiščem močno oprl na ločeno odklonilno mnenje tistih članov Komisije, ki so menili ne le, da je potrebno presojati domnevno kršitev 13. člena Konvencije, temveč tudi da je takšna kršitev izkazana. Poleg tega se je skliceval še na poročilo Komisije v zadevi Mikulski v. Poljska (pritožba št. 27914/95, poročilo Komisije z dne 10. septembra 1999, neobjavljeno), kjer je Komisija sicer štela, da v zvezi z dolžino trajanja kazenskega postopka zoper pritožnika ni podana kršitev člena 6 § 1 Konvencije, a je kljub temu izrazila mnenje, da je podana kršitev 13. člena, ker ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva s katerim bi vsebino svoje pritožbe glede dolžine trajanja tega postopka lahko predstavil pristojnim nacionalnim oblastem.

135.  Pritožnik meni enako kot Komisija v poročilu iz zadeve Mikulski, da je v nekaterih primerih člen 6 § 1 sicer mogoče obravnavati kot lex specialis glede na 13. člen - na primer v zadevah, kjer se oseba pritoži, da ni bila spoštovana njena pravica dostopa do sodišča - kar pa ne drži za pritožbe, ki se nanašajo na kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. V takšnih zadevah bi moral načeloma 13. člen veljati ne oziraje se na to ali je bila ugotovljena kršitev člena 6 § 1.

136.  Izpostavil je tudi, da posameznikova pravica do učinkovitega pravnega sredstva na podlagi 13. člena ni odvisna od tega ali je bila dejansko ugotovljena kršitev njegovih pravic zagotovljenih s Konvencijo, temveč ali obstaja potencialna možnost, da so bile te pravice kršene.

137.  Po navedbah pritožnika poljska zakonodaja ni zagotavljala nobenega pravnega sredstva s katerim bi se lahko učinkovito pritožil glede dolžine trajanja kazenskega postopka zoper njega in s katerim bi uresničil svojo pravico do "sojenja v razumnem roku". Posledično je potrebno govoriti o kršitvi njegove pravice do "učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi", ki jo zagotavlja 13. člen.

2.  Država

138.  Država se s pritožnikom ni strinjala niti glede enega samega vprašanja. V svojem memorandumu je podprla stališče, ki ga je zastopala večina članov Komisije, in je tako poudarila, da v danem primeru ni potrebno ugotavljati ali je prišlo tudi do kršitve 13. člena Konvencije v skladu z navedbo o domnevnem nezagotavljanju "učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi" zoper prekomerno trajanje postopka.

139.  Na obravnavi je država navedla, da je pristop Komisije v zadevi Mikulski neskladen z ustaljeno sodno prakso Sodišča, ki se nanaša na razmerje med členoma 6 § 1 in 13 Konvencije, ter da je mnenje Komisije v tej zadevi v celoti nepodprto z ratio legis slednje določbe. V tem kontekstu je poudarila, da je Sodišče izdalo že več sodb - sklicevali so se zlasti na sodbe v zadevah Kadubec v. Slovaška (sodba z dne 2. september 1998, Reports 1998-VI) in Brualla Gómez de la Torre (sodba citirana zgoraj) - v katerih je konsistentno štelo bodisi da so "zahteve 13. člena manj stroge in s tem zaobjete v zahtevah iz 6. člena" bodisi da "šteje člen 6 § 1 v razmerju do 13. člena za lex specialis, zaradi česar so zahteve 13. člena zaobjete že v zahtevah iz člena 6 § 1". Opozoriti velja, da je Sodišče enak lex specialis pristop uporabilo tudi v zvezi s členom 5 § 4 Konvencije, ki podobno kot člen 6 § 1 zagotavlja pravico, ki je strogo procesne narave.

140.  Država se je oprla še na sodbe v zadevah Pizzetti v. Italija, z dne 26. februarja 1993, Serija A št. 257-C, Giuseppe Tripodi v. Italija, št. 40946/98, z dne 25. januarja 2000, neobjavljeno, in Bouilly v. Francija, št. 38952/97, z dne 7. decembra 1999, neobjavljeno, ter trdila, da Sodišče potem ko je ugotovilo kršitev pravice do "sojenja v razumnem roku" nikoli ni štelo za potrebno presojati pritožbe glede nerazpoložljivosti pravnega sredstva zoper prekomerno dolžino trajanja teh postopkov na podlagi 13. člena. Država je izpostavila, da je Komisija celo sama citirala to izbiro besed v obravnavanem primeru, sklicujoč se na sodbo v zadevi Pizzetti. Vendar je v zadevi Mikulski Komisija štela to sodbo za nerelevantno, ker ni ugotovilo kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, a je vendarle menilo, da ima pritožnik "potencialno možnost" dokazati kršitev pravice in da je tako potrebno upoštevati tudi manj stroga zagotovila iz 13. člena.

141.  Takšen zaključek po mnenju države ni skladen s pristopom, ki ga je Komisija sama zavzela v zadevi Pizzetti, kjer je ugotovila, da 13. člena ni mogoče uporabiti, če je do domnevne kršitve Konvencije prišlo v okviru sodnega postopka (glej sodbo v zadevi Pizzetti citirano zgoraj, mnenje Komisije, str. 41-42).

142.  Država je trdila, da ne vidi nobenega prepričljivega razloga, ki bi narekoval ponovno presojo obstoječe jasne in konsistentne sodne prakse Sodišče glede razmerja med členoma 6 § 1 in 13 Konvencije. Še posebej je kritizirala stališče Komisije v zadevi Mikulski češ, da bi, z ozirom na veliko število pritožb zaradi prekomerne dolžine trajanja postopkov, uporaba 13. člena v povezavi s pravico do sojenja v razumnem roku lahko imela velik praktičen pomen pri uresničevanju enega izmed temeljnih procesnih zagotovil iz 6. člena na nacionalni ravni. Država je ravno nasprotno navajala, da bi vzpostavitev ločenega, novega pravnega sredstva - ki bi v praksi dejansko pomenilo vzpostavitev dodatne pravice do pritožbe - lahko le podaljševala trajanje postopkov pred domačimi sodišči.

143.  V tej zvezi poudarja, da težav držav z zamudami v poslovanju sodnega sistema ni smiselno odpravljati s tem, da se od države zahteva vzpostavitev novega sodnega ali drugega sredstva s katerim se je mogoče pritožiti zaradi zamud v teku postopka. Dolžino trajanja postopkov je potrebno dojemati kot strukturni problem, katerega odpravljanje zahteva veliko bolj celovite ukrepe.

144.  Nadalje država še dodaja, da bi dobesedna razlaga ad absurdum vodila k zaključku, da bi moralo obstajati tudi "učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi" za osebe, ki se pritožujejo zaradi kršitve 13. člena. Na podlagi vseh teh razlogov država obravnava člen 6 § 1 Konvencije kot lex specialis v razmerju do 13. člena, katerega določbe tako ne pridejo v poštev v primerih, v katerih se pritožnikova pritožba zaradi dolžine trajanja postopka presoja v okviru člena 6 § 1.

145.  Nenazadnje pa država za primer, če bi Sodišče vendarle presojalo zadevo v okviru 13. člena, navaja še, da navedena določba ni bila kršena. Država priznava, da Poljska ne pozna nobenega samostojnega, posebnega pravnega sredstva s katerim bi se bilo mogoče pritožiti zaradi zamude v teku sodnega postopka. Vendar pa meni, da bi v kazenskem postopku zoper njega, pritožnik lahko sprožil vprašanje dolžine trajanja postopka v svojih pritožbah zoper odločbe o podaljšanju pripora ali v zahtevah za izpustitev na prostost podanih na podlagi 214. člena Zakonika o kazenskem postopku (glej 79. odstavek zgoraj). Pritožnik bi lahko vložil pritožbo tudi pri predsedniku sodišča, ki je obravnavalo njegov primer ali pri ministru za pravosodje. S tem bi te osebe glede njegovega primera sprožile upravni nadzor. Upravni nadzor pa bi načeloma lahko pripeljal do disciplinskih sankcij zoper sodnika, če bi bilo ugotovljeno, da postopka ne vodi učinkovito in brez nepotrebnega odlašanja.

Čeprav omenjena pravna sredstva pritožniku ne bi nudila neposrednega zadoščenja, so po mnenju države navedena pravna sredstva kot celota zadostila zahtevam 13. člena Konvencije.

B.  Presoja sodišča

1.  O tem ali je potrebno presojati pritožbo na podlagi 13. člena

146.  V številnih prejšnjih primerih, v katerih je Sodišče ugotovilo kršitev člena 6 § 1, ni štelo za potrebno presojati tudi spremljajočo pritožbo vloženo na podlagi 13. člena. Najpogosteje je bilo temu tako zato, ker je glede na okoliščine člen 6 § 1 obravnavalo kot lex specialis v razmerju do 13. člena.

Tako bo v primerih, kjer je pravica iz Konvencije, na katero se sklicuje posameznik "civilna pravica", katero priznava tudi domače pravo - kot je na primer lastninska pravica - bo posamezniku na voljo tudi varstvo v okviru člena 6 § 1 (glej na primer sodbo v zadevi Sporrong in Lönnroth v. Švedska z dne 23. septembra 1982, Serija A št. 52, str. 31-32, § 88). V takšnih okoliščinah so zagotovila iz člena 6 § 1, ki implicirajo celovit sodni postopek, bolj stroga in zato zaobjamejo tudi garancije iz 13. člena (glej na primer sodbo v zadevi Brualla Gómez de la Torre citirano zgoraj, str. 2957, § 41).

Sodišče je podobno razlogovanje uporabilo v zadevah v katerih se je pritožnikov interes usmerjen proti primernosti obstoječega pritožbenega ali kasacijskega postopka uvrščal tako v domet člena 6 § 1 glede njegovega "kazenskega" dela kot v domet 13. člena (glej sodbo v zadevi Kamasinski v. Avstrija z dne 19. decembra 1989, Serija A št. 168, str. 45-46, § 110 - v zvezi z postopkom uveljavljanja ničnosti pred Vrhovnim sodiščem).

V tovrstnih primerih ni nobenega pravnega interesa za ponovno presojo istega dela pritožbe še v okviru manj strogih zahtev iz 13. člena.

147.  Vendar ni nikakršnega prekrivanja in tako nobene absorbcije, kjer je, kot v obravnavanem primeru, domnevna kršitev Konvencije, ki jo želi pritožnik uveljavljati pred "nacionalnimi oblastmi", kršitev pravice do sojenja v razumnem roku zagotovljene s členom 6 § 1. Vprašanje ali je pritožniku v danem primeru bilo zagotovljeno sojenje v razumnem roku pri odločanju o njegovih civilnih pravicah in obveznostih oziroma o kazenskih obtožbah zoper njega je pravno vprašanje, ki je ločeno od vprašanja, ali je bilo pritožniku v okviru domačega prava zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo za vložitev pritožbe na taisti podlagi. V tu obravnavanem primeru je bilo pred "sodišči" v smislu člena 6 § 1 potrebno odločiti o kazenskih obtožbah zoper pritožnika, medtem ko je bila pritožba, katere presojo pred "domačimi oblastmi" je na podlagi 13. člena želel doseči pritožnik druga pritožba, katera se je nanašala na nerazumno dolžino trajanja postopka.

V primerljivih primerih je v preteklosti Sodišče kljub temu zavrnilo možnost odločanja o spremljajoči pritožbi naperjeni proti nerazpoložljivosti učinkovitega pravnega sredstva zagotovljenega s 13. členom, saj je takšno presojo štelo za nepotrebno v luči predhodne ugotovitve kršitve zahteve po sojenju v "razumnem roku" vsebovane v členu 6 § 1 (glej med drugimi primeri sodbe citirane zgoraj: Pizzetti, str. 37, § 21; Bouilly, § 27; in Giuseppe Tripodi, § 15).

148.  Stališče Sodišča je, da je prišel čas, ko je potrebno ponovno preučiti obstoječo sodno prakso v luči nenehnega kopičenja pritožb, ki se izključno ali vsaj v poglavitnem delu sklicujejo na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku kot to zahteva člen 6 § 1.

Naraščajoča pogostnost ugotavlja tovrstnih kršitev je pred nedavnim napeljala Sodišče k temu, da se je osredotočilo na "pomembno nevarnost" za vladavino prava v nacionalnih pravnih sistemih, ki grozi tedaj, ko se pojavljajo "prekomerne zamude pri delovanju sodnega sistema" in "pritožniki glede njih nimajo na voljo nobenega domačega pravnega sredstva" (glej na primer, Bottazzi v. Italija [GC], št. 34884/97, § 22, ECHR 1999-V; Di Mauro v. Italija [GC], št. 34256/96, § 23, ECHR 1999-V; A.P. v. Italija [GC], št. 35265/97, § 18, 28. julij 1999, neobjavljeno; in Ferrari v. Italija [GC], št. 33440/96, § 21, 28. julij 1999, neobjavljeno).

149.  Na podlagi navedenega Sodišče sedaj šteje, da je pritožnikovo pritožbo na podlagi 13. člena potrebno presojati ločeno, ne glede na predhodno ugotovitev obstoja kršitve člena 6 § 1 zaradi nespoštovanja zahteve po sojenju v razumnem roku.

2.  Uporaba 13. člena glede pritožb s katerimi se zatrjuje kršitev pravice do sojenja v razumnem roku

150.  Država je zatrjevala, da se 13. člen ne nanaša na primere, ko je bila pritožnikova pritožba glede dolžine trajanja postopka že obravnavana na podlagi člena 6 § 1. Poleg tega se je sklicevala na mnenje Komisije v zadevi Pizzetti, da se 13. člen ne uporablja tedaj, ko je do domnevne kršitve prišlo v kontekstu sodnega postopka (glej 139.-144. odstavek zgoraj).

151.  Sodišče v besedilu 13. člena ne najde opore za stališče, da tega člena ni mogoče uporabiti v zvezi s kakšnim izmed elementov "pravice do sodišča" vsebovane v členu 6 § 1. Prav tako nobene podlage za takšno omejitev uporabe 13. člena ni mogoče najti v zgodovini oblikovanja besedila tega člena.

Priznati je, da varstvo, ki ga zagotavlja 13. člen, nima absolutne narave. Kontekst v katerem pride do domnevne kršitve - ali skupine kršitev - lahko že sam po sebi postavlja določene omejitve potencialnim pravnim sredstvom. V takšnih okoliščinah ni mogoče šteti, da 13. člena pač ni mogoče uporabiti, temveč je njegovo zahtevo po "učinkovitem pravnem sredstvu" razumeti kot zahtevo po "pravnem sredstvu, ki je tako učinkovito, kot je lahko upoštevajoč omejeno možnost dosega pravnega sredstva, ki je inherentna [specifičnim okoliščinam]" (glej sodbo v zadevi Klass in drugi v. Nemčija z dne 6. septembra 1978, Serija A št. 28, str. 31, § 69). Nadalje, "13. člen ne gre tako daleč, da bi zagotavljal pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati predpise države pogodbenice pred nacionalnimi organi, zato ker naj bi bili neskladni s Konvencijo" (glej sodbo v zadevi James in drugi v. Združeno kraljestvo z dne 21. februarja 1986, Serija A št. 98, str. 47, § 85). V skladu s tem 13. člena ni mogoče razlagati na tak način, kot da bi zahteval obstoj učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi bilo posamezniku omogočeno pritožiti se zaradi neuresničevanja pravice dostopa do sodišča v okviru domačega prava v nasprotju z zahtevami člena 6 § 1.

Vendar, kar zadeva domnevno neuresničitev pravice do sojenja v razumnem roku, ni mogoče razbrati nobene takšne inherentne kvalifikacije v okviru dometa 13. člena.

152.  Nasprotno, vloga, ki jo 13. člen zaseda v strukturi varovanja človekovih pravic, kot jo vzpostavlja Konvencija, govori v prid ohranjanja domnevnih omejitev 13. člena na minimalni ravni.

V skladu s 1. prvim členom (ki določa: "Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te Konvencije") je odgovornost za izvajanje in uveljavljanje varovanih pravic in svoboščin prvenstveno poverjena nacionalnim oblastem. Mehanizem možnosti pritožbe pred Sodiščem je tako subsidiarna v razmerju do nacionalnih sistemov varovanja človekovih pravic. Ta subsidiarni značaj je razviden iz členov 13 in 35 § 1 Konvencije.

Namen člena 35 § 1, ki vzpostavlja pravilo izčrpanosti domačih pravnih sredstev, je ponuditi državam pogodbenicam možnost preprečevanja oziroma odpravljanja domnevnih kršitev, ki naj bi jih zagrešile, še preden se te obtožbe predložijo Sodišču (glej pred nedavnim sprejeto odločbo, Selmouni v. Francija [GC], št. 25803/94, § 74, ECHR 1999-V). Pravilo iz člena 35 § 1 temelji na predpostavki, ki se odraža v 13. členu (s katerim je tesno povezano), da obstaja učinkovito domače pravno sredstvo v zvezi z domnevno kršitvijo posameznikovih pravic varovanih s Konvencijo (ibid.).

Na ta način, 13. člen s tem, ko neposredno izpostavlja obveznost držav, da človekove pravice varujejo najprej in predvsem v okviru svojih lastnih pravnih sistemov, vzpostavlja dodatno varstvo posamezniku z namenom zagotoviti mu učinkovito uživanje teh pravic. Cilj 13. člena, kot je razviden iz pripravljalnih dokumentov, t.j travaux préparatoires (glej Collected Edition of the "Travaux Préparatoires" of the European Convention on Human Rights, vol. II, str. 485 in 490, in vol. III, str. 651), je ponuditi sredstvo s katerim lahko posamezniki na nacionalni ravni dobijo zadoščenje za kršitve svojih pravic iz Konvencije, še preden bi morali pognati mednarodni pritožbeni mehanizem pred Sodiščem. Iz tega vidika bo posameznikova pravica do sojenja v razumnem roku manj učinkovita, če ni na voljo nobena možnost, da bi se posameznik s svojo pritožbo najprej obrnil na nacionalne oblasti. Poleg tega je zahteve iz 13. člena potrebno razumeti kot zahteve, s katerimi se utrjujejo zahteve iz člena 6 § 1, in ne morda kot zahteve, ki so zaobjete v splošni obveznosti naloženi s tem členom, da se posameznikov ne sme podvreči nesorazmernim zamudam v teku sodnih postopkov.

153.  Država pa navaja, da na podlagi 13. člena postavljena zahteva po zagotovitvi pravnega sredstva za primere nesorazmernega trajanja postopkov dejansko pomeni, da se državam nalaga nova obveznost uveljaviti "pravico do pritožbe", zlasti pravico do pritožbe glede vsebina odločitve, ki je kot taka v skladu z 2. členom Protokola št. 7 Konvencije zagotovljena le v kazenskih zadevah; ter da bi v praksi izvrševanje takšnega pravnega sredstva lahko le podaljševalo postopke pred domačimi sodišči (glej 142.-143. odstavek zgoraj).

154.  Sodišče ne sprejema navedb države.

Pravno sredstvo, s katerim se je mogoče pritožiti zaradi nerazumne dolžine trajanja postopka, kot tako ne vključuje pritožbe zoper "odločitev" o kakršnikoli kazenski obtožbi ali civilnih pravicah in obveznostih. V vsakem primeru imajo pod pogojem, da ravnajo v skladu z zahtevami iz Konvencije, države pogodbenice - kot je to Sodišče poudarilo že v številnih preteklih zadevah - določeno diskrecijo pri izbiri načina za zagotovitev zadoščenja, ki ga zahtevata 13. člen in spoštovanje obveznosti iz Konvencije naložene s to določbo (glej na primer sodbo v zadevi Kaya v. Turčija z dne 19. februarja 1998, Reports 1998-I, str. 329-30, § 106).

Glede navedbe, da bi uveljavitev novega pravnega sredstva pripeljala do nadaljnjega podaljševanja domačih postopkov, pa Sodišče pripominja, da sicer trenutno v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prekomerno dolžino trajanja postopkov res ni nobenega prevladujočega vzorca v pravnih redih držav pogodbenic, pa obstajajo primeri iz sodne prakse Sodišča razvite na podlagi pravila izčrpanosti domačih pravnih sredstev, ki kažejo, da ni nemogoče vzpostaviti tovrstnih pravnih sredstev in jih tudi učinkovito uporabljati (glej na primer Gonzalez Marin v. Španija (dec.), št. 39521/98, ECHR 1999-VII, in Tomé Mota v. Portugalska (dec.), št. 32082/96, ECHR 1999-IX).

155.  Če bi 13. člen, v skladu z navedbami države, razlagali tako kot, da se ne uporablja glede pravice do sojenja v razumnem roku varovane s členom 6 § 1, bi bili posamezniki sistematično prisiljeni obrniti se na Sodišče v Strasbourgu tudi s pritožbami, ki bi bile sicer, po mnenju Sodišča bolj primerno, prvenstveno obravnavane v okviru nacionalnega pravnega sistema. Na dolgi rok bi bilo učinkovito delovanje sistema varstva človekovih pravic vzpostavljenega s Konvencijo okrnjeno na obeh, nacionalni in mednarodni ravni.

156.  V luči predstavljenih razlogov Sodišče ugotavlja, da je pravilna razlaga 13. člena takšna, da navedena določba zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred nacionalnimi oblastmi za primere domnevne kršitve zahteve po sojenju v razumnem roku iz člena 6 § 1.

3.  Upoštevanje zahtev iz 13. člena

157.  Kot je Sodišče ugotovilo že v številnih primerih, 13. člen Konvencije na nacionalni ravni zagotavlja razpoložljivost pravnega sredstva za uresničevanje vsebine pravic in svoboščin iz Konvencije v vsej oblikah v katerih bi lahko bile varovane v domačem pravnem redu. Učinek 13. člena je torej zahteva po zagotovitvi domačega pravnega sredstva, na podlagi katerega je mogoče obravnavati vsebino "potencialno utemeljene pritožbe", ki se opira na Konvencijo, ter na podlagi katerega je mogoče prisoditi ustrezno zadoščenje (glej med mnogimi drugimi primeri sodbo v zadevi Kaya, citirano zgoraj).

Obseg obveznosti držav pogodbenic na podlagi 13. člena je odvisen narave pritožnikove pritožbe; vendar mora biti pravno sredstvo, ki ga zahteva 13. člen, "učinkovito" tako v praksi kot v teoriji (glej na primer İlhan v. Turčija [GC], št. 22277/93, § 97, ECHR 2000-VII).

"Učinkovitost pravnega sredstva" v smislu 13. člena ni odvisna od verjetnosti njegove ugodne rešitve z vidika pritožnika. Prav tako ni potrebno, da bi bila "oblast", o kateri govori ta določba, nujno sodna oblast; a če ni, so njene pristojnosti in garancije, ki jih daje, relevantne pri presoji vprašanja ali je pravno sredstvo pred takšno oblastjo učinkovito. Podobno velja, da četudi posamezno pravno sredstvo samo po sebi popolnoma ne ustreza zahtevam iz 13. člena, to ne pomeni, da tem zahtevam ne more ustrezati tudi skupek pravnih sredstev, ki jih ponuja domače pravo (glej med številnimi drugimi primeri sodbo v zadevi Silver in drugi v. Združeno kraljestvo z dne 25. marca 1983, Serija A št. 61, str. 42, § 113, in sodbo v zadevi Chahal v. Združeno kraljestvo z dne 15. novembra 1996, Reports 1996-V, str. 1869-70, § 145).

158.  Sodišču preostane le, da presodi, ali bi bila sredstva, ki so v okviru poljskega prava na voljo pritožniku, kateri se želi pritožiti zaradi dolžine trajanja njegovega postopka, "učinkovita" v smislu bodisi preprečitve domnevne kršitve ali njenega nadaljevanja, bodisi nudenja ustreznega zadoščenja za kakršnokoli kršitev, ki se je že zgodila.

159.  Sodišče najprej opozarja, da država ni trdila, da je obstajala kakšna posebna pravna pot, po kateri bi se pritožnik lahko pritožil zaradi dolžine trajanja postopka, temveč je menila, da skupek večih pravnih sredstev zadovoljuje zahteve 13. člena. Vendar država ni navedla ali, in če, kako bi pritožnik lahko dobil zadoščenje - bodisi preventivno bodisi odškodninsko - s tem, ko bi uporabil obravnavana pravna sredstva (glej 145. odstavek zgoraj). Nobene navedbe ni bilo češ, da bi posamezno pravno sredstvo o katerem je bilo govora ali njihova kombinacija lahko pospešila odločanje o kazenskih obtožbah zoper pritožnika ali pa mu zagotovila ustrezno zadoščenje za zamude do katerih je že prišlo. Država prav tako tudi ni navedla nobenega primera iz domače prakse, ki bi potrjeval, da bi z uporabo predlaganih sredstev pritožnik lahko dosegel takšno zadoščenje.

To že samo po sebi razkriva, da sredstva na katera se sklicuje država ne dosegajo standarda "učinkovitosti" postavljenega s 13. členom, saj mora biti, kot je Sodišče že poudarilo (glej 157. odstavek zgoraj) pravno sredstvo, ki ga zahteva 13. člen, učinkovito tako v praksi kot v teoriji

160.  V skladu z navedenim Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru prišlo do kršitve 13. člena Konvencije, ker pritožnik ni imel na voljo nobenega domačega pravnega sredstva, s katerim bi lahko uveljavil svojo pravico do "sojenja v razumnem roku", kot jo zagotavlja člen 6 § 1 Konvencije.

V.  UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

161.  Člen 41 Konvencije določa:

" Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih Protokolov, in če domače pravo zadevne visoke pogodbenice omogoča le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je to potrebno nakloni pravično zadoščenje."

A.  Škoda

162.  Glede premoženjske odškodnine je pritožnik zahteval znesek 480.000,00 zlotov (PLN) zaradi izgube dobička kot posledice njegove poslovne neaktivnosti povzročene z dolgotrajnim priporom.

Pritožnik je poleg tega zahteval od Sodišča še naj mu prisodi znesek 800.000,00 ameriških dolarjev (USD) ali temu ustrezen znesek v zlotih, zaradi moralnega trpljenja in neugodja povzročenega s kršitvijo njegovih pravic zagotovljenih s Konvencijo.

163.  Država meni, da so zahtevani zneski izrazito previsoki. Od Sodišča je zahtevala, naj razsodi, da že ugotovitev obstoja kršitve sama po sebi predstavlja pravično odškodnino. Alternativno pa je pa je pozvala Sodišče, naj prisodi pravično odškodnino na podlagi svoje sprejete sodne prakse oblikovane v podobnih primerih in podobnih nacionalnih ekonomskih okoliščinah.

164.  Sodišče na podlagi predloženih dokazov ugotavlja, da pritožniku ni uspelo dokazati, da je bila navedena premoženjska škoda dejansko povzročena, kot posledica tega, da je bil priprt v relevantnem časovnem obdobju. Posledično ni nobenega temelja, da bi bila pritožniku na tej pravni podlagi prisojena kakršnakoli odškodnina.

165.  Na drugi strani pa Sodišče šteje, da je pritožnik nedvomno utrpel nepremoženjsko škodo - kot sta neugodje in frustracije zaradi dolgega trajanja njegovega pripora in postopka - ki ni v zadostni meri povrnjena z ugotovitvijo kršitve Konvencije. Na podlagi pravične ocene Sodišče pritožniku tako na tej podlagi prisoja 30.000,00 PLN.

B.  Stroški

166.  Pritožnik, ki je dobil pravno pomoč Sveta Evrope v zvezi z zastopanjem v njegovi zadevi, je zahteval povračilo stroškov nastalih med postopkom pred Sodiščem v višini 30.400,00 USD.

167.  V svojem memorandumu država navaja, da naj Sodišče stroške prisodi, če sploh, le v tolikšnem znesku kot so priglašeni stroški dejansko izkazani in potrebni ter po višini primerni. Na obravnavi je država poudarila, da je zahteva za povračilo stroškov izrazito previsoka.

168.  Sodišče je zahtevek presodilo v luči načel, ki jih je vzpostavilo v svoji sodni praksi (glej Nikolova v. Bolgarija [GC], št. 31195/96, § 79, ECHR 1999-II; Öztürk v. Turčija [GC], št. 22479/93, § 83, ECHR 1999-VI; in Witold Litwa v. Poljska, št. 26629/95, § 88, ECHR 2000-III).

Na podlagi uporabe navedenih kriterijev v zvezi z obravnavanim primerom in presoje na podlagi pravičnosti Sodišče meni, da je primeren znesek za povrnitev stroškov pritožnika 20.000,00 PLN vključno s kakršnimkoli davkom na dodano vrednost, ki se ga morda zaračunava, pri čemer se ta znesek zmanjša za znesek 10.589,00 francoskih frankov prejet s strani Sveta Evrope v okviru pravne pomoči.

C.  Zamudne obresti

169.  V skladu s podatki, ki so na razpolago Sodišču, znaša na Poljskem višina predpisane letne obrestne mere zakonskih zamudnih obresti v času sprejema zadevne sodbe 21% letno.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE

1. Ugotavlja soglasno, da ni podana kršitev člena 3 Konvencije;

 

2. Ugotavlja soglasno, da je podana kršitev člena 5 § 3 Konvencije;

 

3. Ugotavlja soglasno, da je podana kršitev člena 6 § 1 Konvencije;

 

4. Ugotavlja s šestnajstimi glasovi proti enemu, da je podana kršitev člena 13 Konvencije;

 

5. Ugotavlja soglasno

(a) da mora tožena država pritožniku v roku treh mesecev plačati:

(i)   30.000,00 PLN (trideset tisoč poljskih zlotov) iz naslova nepremoženjske škode;

(ii)   20.000,00 PLN (dvajset tisoč poljskih zlotov) iz naslova stroškov, vključno s kakršnimkoli davkom na dodano vrednost, ki se ga morda zaračunava, zmanjšano za znesek 10.589,00 FRF (deset tisoč petsto devetinosemdeset francoskih frankov), ki se pretvori v zlote po obrestni meri, ki velja v času vročitve te sodbe;

(b) da se po izteku navedenih treh mesecev pa do poplačila plačuje na navedene zneske linearna obrestna mera po letni obrestni meri 21%;

 

6. Zavrne soglasno pritožnikov zahtevek za plačilo pravične odškodnine v preostalem delu.

 

Sestavljeno v angleščini in francoščini ter izdano na javni obravnavi v Palači človekovih pravic v Strasbourgu dne 26. oktobra 2000.

 

Luzius Wildhaber
predsednik
Paul Mahoney
namestnik sodnega tajnika

 

V skladu s členom 45 § 2 Konvencije in pravilom 74 § 2 Poslovnika Sodišča, je delno odklonilno ločeno mnenje g. Casadevall-a priloženo tej sodbi.

L.W.
P.J.M.

DELNO ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA casadevall-A

(prevod)

1.  Z večino ne delim stališča, da je Sodišče moralo odstopiti od ustaljene prakse in v obravnavanem primeru šteti, da je potrebno potem, ko je že ugotovilo kršitev člena 6 § 1, odločati tudi o pritožbi na podlagi domnevne kršitve 13. člena, ki naj bi bila podana, ker ni bilo na voljo nobenega učinkovitega pravnega sredstva, in sicer zgolj zato, ker v tem istem postopku ni bila spoštovana zahteva po odločanju v razumnem roku.

2.  Upoštevajoč zlasti besedilo 13. člena, ki zgoščeno a tudi odprto, gotovo ni ničesar, kar bi preprečevalo njegovo uporabo glede različnih vidikov "pravice do sodišča" vsebovane v členu 6 § 1⁸. S tem nima nobenih težav. Na drugi strani pa zapleti - vseh vrst - ki jih bo takšna nova sodna praksa najverjetneje prinesla Sodišču, državam pogodbenicam in zlasti tistim osebam, ki naj bi jim edinim koristilo varstvo, kot ga zagotavlja Konvencija, t.j. pritožnikom, vzbujajo v meni strah, da je zdravilo slabše od bolezni iz naslednjih razlogov.

3.  Prvi razlog se nanaša na podlago za odstop od obstoječe sodne prakse. Teoretično lahko sprejmem razlogovanje iz 147. člena sodbe v skladu s katerim ni niti prekrivanja niti absorbcije, kjer je, kot v obravnavanem primeru, domnevna kršitev, ki jo želi pritožnik uveljavljati pred nacionalnimi oblastmi, kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Nasprotno pa preostanek obrazložitve, ki se opira na dejstvo, da se pred Sodiščem nenehno kopičijo pritožbe glede dolžine trajanja postopkov, ni pravno relevanten⁹.

V juliju leta 1999 je v italijanskih primerih glede dolžine trajanja postopkov citiranih v 148. členu sodbe Sodišče res odločilo, da kopičenje identičnih kršitev kaže na obstoj ohranjanja položaja, ki še vedno ni bil odpravljen in v zvezi s katerim stranke nimajo ustreznega domačega pravnega sredstva. Kopičenje kršitev je Sodišče vodilo k odločitvi, da je podana praksa, ki je neskladna s Konvencijo.

Res je, da je od takrat, vedno več in več ugotovljenih kršitev, ki se izključno ali vsaj v poglavitnem delu nanašajo na prekomerno dolžino trajanja postopkov v velikem številu držav pogodbenic. Vendar ima po določbah Konvencije Sodišče dolžnost presojati in odločati o pritožbah kot jih predložijo stranke. Razglasiti, kot je to storilo Sodišče v 149. členu, da je sedaj prišel čas, ko je zaradi velikega števila pritožb nanašajočih se na dolžino trajanja postopkov, potrebno presojati tudi samostojne pritožbe na podlagi 13. člena, po mojem mnenju diši bolj po iskanju primerne podlage kot iskanju pravne podlage.

4.  Poleg tega ni nujno, da bo stopnja sodnega varstva zagotovljenega na evropski ravni s Konvencijo okrepljena zgolj zato, ker bo Sodišče sedaj lahko ugotovilo dvojno kršitev - prvič na podlagi prekomerne dolžine trajanja postopka in drugič na podlagi odsotnosti vsakega učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi se bilo mogoče iz tega razloga pritožiti. Dodatna ugotovitev kršitve 13. člena ni takšna, da bi sama po sebi kaj bolj pomagala odpraviti endemične strukturne težave, ki težijo sodne sisteme določenih držav pogodbenic, kot gola ugotovitev, da je določena praksa neskladna s Konvencijo. S tem se ne bo pripomoglo k zmanjšanju pripada zadev pred Sodiščem, vsaj ne v srednjeročnem obdobju.

5.  Namen te ugotovitve kršitve 13. člena je soočiti države z njihovimi odgovornostmi v skladu z načelom subsidiarnosti in jih vzpodbuditi, da bi v svojih domačih pravnih sistemih vzpostavile učinkovito pravno sredstvo, ki bi strankam omogočilo pritožbo v primeru prekomerne dolžine trajanja postopkov. Pod predpostavko, da bi bilo takšno pravno sredstvo vzpostavljeno, pa ne vidim kako bi bilo strukturno težavo nerazumno dolgega trajanja postopkov mogoče odpraviti z obveznostjo najprej izčrpati, kot to zahteva 35. člen Konvencije, dodatno pravno sredstvo namenjeno posredovanju pritožb glede dolžine trajanja postopkov.

Nobenega dokaza ni, ki bi potrjeval domnevo, da bi bilo o takšni vlogi odločeno v kaj bolj razumnem času kot o vlogi iz glavnega postopka. Prav tako tudi ni nobenega dokaza za domnevo, da bi bil kot posledica vložitve takšne vloge glavni postopek pospešen. Na koncu bi le stranka strpela posledice takšnega položaja.

6.  Menim še, da se bodo po tem odstopu od ustaljene sodne prakse, gotovo pojavila tudi druga vprašanja o katerih bo moralo odločati Sodišče. Ustaljena sodna praksa Sodišča na primer določa, da mora biti pravno sredstvo, o katerem govori 13. člen, "'učinkovito' tako v praksi kot v teoriji" in takšno, da bo zadevni osebi verjetno prineslo "ustrezno zadoščenje"¹⁰. Vendar gola ugotovitev s strani domačih sodišč, da je podana kršitev obveznosti sojenja v razumnem roku - sprejeta po tem, ko je bilo takšno pravno sredstvo izčrpano - in v primerni zadevi celo prisoditev odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne bosta zadoščata, da bi se pravno sredstvo označilo za učinkovito, če je glavni postopek še v teku.

V takšnem primeru bo primoran par let kasneje pritožnik vložiti svojo pritožbo pri Sodišču na podlagi kršitve člena 6 § 1 in tudi, v tem primeru upravičeno, na podlagi 13. člena. Učinkovitost varstva človekovih pravic s tem ne bo okrepljena, temveč bo stanje ravno nasprotno.

7.  Čeprav Sodišče ponavlja,¹¹ da imajo države "določeno diskrecijo pri izbiri načina za zagotovitev zadoščenja, ki ga [zahteva] 13. člen" in čeprav je mišljena "pravno sredstvo, ki je tako učinkovito, kot je lahko upoštevajoč omejeno možnost dosega pravnega sredstva, ki je inherentna [specifičnim okoliščinam]",¹² zahteva po učinkovitosti pomeni, da mora o takšnem pravnem sredstvu odločati organ, ki je ločen - in samostojen - od organa, ki odloča o vsebini zadeve, saj je ravno slednji tisti, ki je odgovoren za kršitev obveznosti sojenja v razumnem roku in s tem za kršitev, ki jo zatrjuje pritožnik. Poleg tega morajo biti odločitve takšnega organa pravno zavezujoče, saj v nasprotnem primeru zahtevana učinkovitost ni izkazana¹³.

8.  Nazadnje bi rad še izpostavil, da je v upoštevanja velikem številu zadev Sodišče ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ko je bila prekomerna dolžina trajanja postopka pred vrhovnimi sodišči držav pogodbenic¹⁴. Na koga naj se stranke obrnejo bodisi da bi dosegle pospešitev postopka, bodisi da bi si zagotovile odškodnino za izgubo, ki je posledica kršitve člena 6 § 1, tedaj ko je kršitev zagrešilo najvišje sodišče v državi?

9.  Iz zgoraj navedenih razlogov se ne morem strinjati s stališčem večine v delu v katerem menijo, da je potrebno ugotoviti kršitev 13. člena Konvencije. Po mojem mnenju bi v obravnavanem primeru zadostovalo, če bi bila ugotovljena kršitev člena 6 § 1.

 

 

 

 

 

1 Prevod poslovnika sodišča sicer uporablja termin sprejemljivost, ki ga uporabljam tudi v celotnem prevodu primera, vendar bi bil bolj primeren izraz dopustnost, ki je široko uporabljan v slovenski pravni terminologiji.

2 Pogosto se prevaja kot Vlada, vendar konvencija govori dejansko državah pogodbenicah, zato menim, da je primernejši prevod država - država je namreč tista, ki odgovarja po Konvenciji, vlada pa jo le predstavlja.

3 Cracow Remand Centre

4 Območje na katerega se nanaša pristojnost tožilca oziroma sodišča pred katerim je tekel postopek se označuje z izrazom Regional kar prevajam kot regija, torej regionalni državni tožilec oz. regionalno sodišče.

5 Fraud and forgery - glede na raznolikost te vrste kaznivih dejanj bi morda k.d., na katere se dejansko nanaša zadevni primer, bolj ustrezal kakšno drugo k.d. kot ga pozna naš Kazenski zakonik, vendar sta se mi zdeli ti dve k.d. še najbolj primerni.

6 V tekstu se pojavlja izraz Governor, ki ga tu prevajam kar kot guverner, torej po analogiji z ameriško ureditvijo, saj nisem našel ustrezne razlage poljskega sistema državne uprave.

7 Morda gre za pomoto v originalnem tekstu - bolj smiselno bi namreč bilo, če bi šlo za zakonski minimum in ne maksimum.

8.  Odstavek 151 sodbe.

9.  "... v luči nenehnega kopičenja pritožb [pred Sodiščem] ..." (odstavek 148 sodbe).

10.  Glej med drugimi primeri sodbo v zadevi Aksoy v. Turčija z dne 18. decembra 1996, Reports of Judgments and Decisions 1996-VI.

11.  Odstavek 154 sodbe.

12.  Odstavek 151 sodbe.

13.  Peticija komisarju parlamenta, ki nima nobene pristojnosti prisoditi zadoščenje, ni učinkovito pravno sredstvo (glej sodbo v zadevi Silver in drugi v. Združeno kraljestvo z dne 25. marca 1983, Serija A št. 61, str. 43, § 115).

14.  Glej na primer sodbo v zadevi Ruiz-Mateos v. Španija z dne 23. junij 1993, Serija A št. 262, str. 23, § 51; in bolj nedavne primere Gast in Popp v. Nemčija, št. 29357/95, ECHR 2000-II; Savvidou v. Grčija, št. 38704/97, 1. avgust 2000, neobjavljeno; ali Guisset v. Francija, št. 33933/96, ECHR 2000-IX.

 

 

1.  Odstavek 151 sodbe.

2.  Peticija komisarju parlamenta, ki nima nobene pristojnosti prisoditi zadoščenje, ni učinkovito pravno sredstvo (glej sodbo v zadevi Silver in drugi v. Združeno kraljestvo z dne 25. marca 1983, Serija A št. 61, str. 43, § 115).

3.  Glej na primer sodbo v zadevi Ruiz-Mateos v. Španija z dne 23. junij 1993, Serija A št. 262, str. 23, § 51; in bolj nedavne primere Gast in Popp v. Nemčija, št. 29357/95, ECHR 2000-II; Savvidou v. Grčija, št. 38704/97, 1. avgust 2000, neobjavljeno; ali Guisset v. Francija, št. 33933/96, ECHR 2000-IX.