Sodbe v slovenščini

SCORDINO v Italija

HUDOC številka	36813/97
Vlagatelj tožbe	SCORDINO
Tožena država	Italija
Številka vloge
Objavljeno v
Sestava sodišča	Veliki senat
Datum vložitve tožbe	/
Datum sodbe	29.03.2006
Obravnavani členi	6-1; 35-1; 41; P1-1
Izrek sodbe
Ločena mnenja	Ne
Ključne besede	Dostop do sodišča; Upravni postopek; Odvzem premoženja; Učinkovito domače pravno sredstvo; Poštena obravnava; Sorazmernost; Razumen rok

VELIKI SENAT

ZADEVA SCORDINO proti ITALIJI (št. 1)

(Vloga št. 36813/97)

SODBA

STRASBOURG

29. marec 2006

Ta sodba je pravnomočna, vendar je lahko predmet uredniške revizije.

V zadevi Scordino proti Italiji (št. 1),

je Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zasedalo v velikem senatu, ki so ga sestavljali:

g. L. Wildhaber, predsednik,
g. C.L. Rozakis,
g. J. P. Costa,
Sir Nicolas Bratza,
g. B. M. Zupančič,
g. L. Caflisch,
g. C. Bîrsan,
g. K. Jungwiert,
g. M. Pellonpää,
ga. M. Tsatsa-Nikolovska,
g. R. Maruste,
g. S. Pavlovschi,
g. L. Garlicki,
ga. A. Gyulumyan,
g. E. Myjer,
g. S. E. Jebens, sodniki
ga. M. Del tufo, ad hoc sodnik,
in g. T. L. Early, namestnik sodnega tajnika velikega senata,

po posvetovanju za zaprtimi vrati 1. julija 2005 in 18. januarja 2006 na zadnji navedeni datum izdalo naslednjo sodbo:

POSTOPEK

1.  Zadeva se je začela s pritožbo (št. 36813/97), ki so jo štirje italijanski državljani Giovanni, Elena, Maria in Giuliano Scordino („pritožniki") 21. julija 1993 vložili proti Italijanski republiki pri Evropski komisiji za človekove pravice („Komisija") v skladu s prejšnjim členom 25 konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin („konvencija").

2.  Ker so jih prvotno označili z začetnicami G. S. in drugi, so se pritožniki kasneje dogovorili, da razkrijejo svoja imena. Pred sodiščem jih je zastopal rimski odvetnik g. N. Paoletti. Italijansko vlado („Vlada") je zastopal njihov pooblaščenec g. I. M. Braguglia, so-pooblaščenec g. F. Crisafulli in namestnik so-pooblaščenca g. N. Lettieri.

3.   Pritožniki so v skladu s členom 1 Protokola št. 1 in člena 6 konvencije zatrjevali obstoj neupravičenega posega v pravice do spoštovanja njihovega premoženja in kršitve pravice do poštenega sojenja v razumnem roku.

4.  Pritožba je bila poslana na sodišče 1. novembra 1998, ko je začel veljati Protokol št. 11 konvencije (odstavek 2 člena 5 Protokola št. 11).

5.  Pritožba je bila dodeljena prvemu oddelku sodišča (odstavek 1 člena 52 Poslovnika sodišča). G. V. Zagrebelsky, ki je bil izvoljen glede na Italijo, se je odrekel sodelovanju v velikem senatu (člen 28). Vlada je zato imenovala ga. M. Del Tufo, da sodeluje namesto njega kot ad hoc sodnica (odstavek 2 člena 27 in odstavek 1 člena 29 konvencije).

6.  Senat prvega oddelka, ki so ga sestavljali g. C. L. Rozakis, predsednik, g. G. Bonello, g. P. Lorenzen, ga. N. Vajić, ga. S. Botoucharova, ga. E. Steiner, sodniki, ga. M. Del Tufo, ad hoc sodnica in tudi g. S. Nielsen, namestnik sodnega tajnika, je po obravnavi sprejemljivosti zadeve in njene vsebine (odstavek 3 člena 54) 27. marca 2003 razglasil pritožbo za sprejemljivo.

7.  S sodbo dne 29. julija 2004 („sodba senata") je senat soglasno odločil zavrniti predhodni ugovor vlade in soglasno menil, da je podana kršitev odstavka 1 člena 6 konvencije zaradi dolžine in nepoštenosti postopkov. Menil je tudi, da gre za kršitev člena 1 Protokola št. 1, zaradi neupravičene kršitve pritožnikove pravice do spoštovanja njegovega premoženja.

8.  Italijanska vlada je 26. oktobra 2004 v skladu s členom 43 in 73 konvencije zahtevala, da se zadeva predloži velikemu senatu. Zbor velikega senata je 2. februarja 2005 to zahtevo odobril.

9. Sestava velikega senata je bila določena v skladu z določbami odstavkov 2 in 3 člena 27 ter člena 24 konvencije.

10.  Tako pritožniki, kot vlada so vložili vloge. Poleg tega so bile prejete pripombe tretjih strank in sicer poljske, češke in slovaške vlade, katerim je predsednik dovolil, da se pridružijo pisnemu postopku (odstavek 2 člena 36 in odstavek 2 člena 44 konvencije). Pritožniki so na te pripombe odgovorili (odstavek 5 člena 44).

11.  Javna obravnava je potekala 29. junija 2005 v stavbi Evropskega sodišča za človekove pravice (odstavek 3 člena 59).

Pred sodiščem so nastopili:

(a)  za toženo vlado
g. N. Lettieri, namestnik so-pooblaščenec,

(b)  za pritožnike

g. N. Paoletti, rimski odvetnik, odvetnik,

ga. A. Mari, rimski odvetnik,

ga. G. Paoletti, rimski odvetnik, svetovalki.

Sodišče je poslušalo izjave g. N. Paoletti, ga. A. Mari in g. N. Lettieri in odgovore g. Lettieri na vprašanja sodnikov.

DEJSTVA

I.  OKOLIŠČINE ZADEVE

12.  Pritožniki so bili v zaporedju rojeni leta 1959, 1949, 1951 in 1953 in živijo v Reggio di Calabria (v nadaljevanju: regija Kalabrija).

13.  Pritožniki so leta 1992 od g. A. Scordino podedovali več parcel zemljišč v regiji Kalabrija, ki so bile vknjižene v zemljiško knjigo kot list 111, parcele št. 105, 107, 109 in 662. Okrajni svet regije Kalabrija je 25. marca 1970 sprejel skupen razvojni načrt, ki ga je 17. marca 1975 potrdil regionalni svet. V tej vlogi je sporno zemljišče v površini 1786 m², označeno kot parcela št. 109 postalo predmet razlastitvenega dovoljenja na podlagi skupnega razvojnega načrta, z namenom gradnje stanovanj na tem zemljišču. Zemljišče so posledično vključili v conski razvojni načrt, ki ga je 20. junija 1979 potrdil regionalni svet Kalabrije.

A.  Razlastitev zemljišča

14.  Okrajni svet Kalabrije je leta 1980 odločil, da bo zadruga Edilizia Aquila izvedla gradbeno delo na zadevnem zemljišču. Upravni organi so z odločbo dne 13. marca 1981 odobrili dovoljenje za zavzetje zemljišča.

15.  Okrajni svet Kalabrije je v skladu z Zakonom št. 385/1980 ponudil predplačilo odškodnine, ki se plača za razlastitev v znesku, ki se določi v skladu z Zakonom št. 865/1971. Ponujeni znesek 606.560 lir (ITL), se je izračunal po veljavnih predpisih za kmetijsko zemljišče, pri čemer se je za osnovo uporabila vrednost 340 ITL na m², pod pogojem, da se končni znesek odškodnine določi potem, ko bo sprejet zakon, ki bo določal nova odškodninska merila za gradbeno zemljišče.

16.  G. A. Scordino je ponudbo zavrnil.

17.  Regionalni svet je 21. marca 1983 izdal odredbo o razlastitvi v zvezi z zemljiščem.

18.  Okrajni svet je 13. junija 1983 podal drugo ponudbo za predplačilo, ki je tokrat znašala 785.000 ITL. Ponudba ni bila sprejeta.

19.  Ustavno sodišče je s sodbo št. 223 z dne 15. julija 1983 razglasilo Zakon št. 385/1980 za protiustaven, iz razloga, ker je bila dodelitev odškodnine predmet sprejetja bodočega zakona.

20.  Zaradi te sodbe je začel ponovno veljati Zakon št. 2359/1865, ki je določal, da mora odškodnina za razlastitev ustrezati tržni vrednosti zadevnega zemljišča.

21.  G. A. Scordino je okrajnemu svetu 10. avgusta 1984 vročil več uradnih obvestil, da določi končni znesek odškodnine v skladu z Zakonom št. 2359/1865. 16. novembra 1989 je izvedel, da je okrajni svet regije Kalabrija z odredbo dne 6. oktobra 1989 ocenil končni znesek na 88.414.940 ITL (50.000 ITL na m²).

B.  Postopki za dodelitev odškodnine za razlastitev

22.   25. maja 1990 je g. A. Scordino, ki je nasprotoval znesku dodeljene odškodnine, vložil tožbo proti okrajnemu svetu in zadrugi pri drugostopenjskem sodišču v regiji Kalabrija.

23.  Trdil je, da je znesek, ki ga je določil okrajni svet smešno nizek glede na tržno vrednost zemljišča in med drugim zahteval, da se odškodnina izračuna v skladu z Zakonom št. 2359/1865. Uveljavljal je tudi pravico do odškodnine za obdobje, ko je bilo zemljišče zavzeto pred izdajo odredbe za razlastitev in za površino zemljišča (1500 m²), ki je postalo neuporabno zaradi gradbenega dela.

24.  Priprava zadeve za obravnavo se je začela 7. januarja 1991.

25.  Zadruga je sporočila svojo namero, da se bo zagovarjala in podala ugovor, s katerim je zatrjevala, da se ne more šteti za stranko v postopku.

26.   4. februarja 1991 je drugostopenjsko sodišče v regiji Kalabrija ugotovilo, da okrajni svet, ki še vedno ni sporočil, če se bo zagovarjal, ni izpolnil obveznosti in naročilo strokovno oceno zemljišča. Z odredbo dne 13. februarja 1991 je bil imenovan izvedenec, kateremu je bil dan rok treh mesecev za predložitev poročila.

27.  Okrajni svet je 6. maja 1991 sporočil svojo namero, da se bo zagovarjal in podal ugovor, s katerim je zatrjeval, da se ne more šteti za stranko v postopku. Izvedenec se je strinjal z obsegom nalog in je prisegel.

28.  Izvedenec je svoje poročilo predložil 4. decembra 1991.

29.   14. avgusta 1992 je začel veljati Zakon št. 359 z dne 8. avgusta 1992 („Nujni ukrepi za stabilizacijo javnih financ"). Poglavje 5 Zakona je določilo nova merila za izračun odškodnine za razlastitev gradbenega zemljišča. Zakon se je izrecno uporabljal do konca postopkov.

30.  G. A. Scordino je umrl 30. novembra 1992. 18. septembra 1993 so pritožniki sporočili svojo namero, da s postopki nadaljujejo.

31.   4. oktobra 1993 je drugostopenjsko sodišče v regiji Kalabrija imenovalo drugega izvedenca in mu dalo navodila, da oceni odškodnino za razlastitev, v skladu z novimi merili, določenimi v poglavju 5 Zakona št. 359/1992.

32.  Izvedenec je predložil svoje poročilo 24. marca 1994, v katerem je ugotovil, da je bila tržna vrednost zemljišča na dan razlastitve 165.755 ITL na m². V skladu z novimi določenimi merili v poglavju 5 Zakona št. 359/1992 je bila dolgovana odškodnina 82.890 ITL na m².

33.  Stranke so na obravnavi 11. aprila 1994 prosile za čas, da predložijo pripombe na izvedenčevo poročilo. Odvetnik pritožnikov je predložil ločeno izvedensko mnenje in pripomnil, da je izvedenec, ki ga je imenovalo sodišče, izpustil izračun odškodnine za 1500 m² zemljišča, ki ga ni obsegala odredba za razlastitev, ki pa je postalo neuporabno zaradi gradbenega dela.

34.  Na obravnavi 6. junija 1994 so v odgovor predložili pripombe. Sodišče je na lastno pobudo naslednjo obravnavo, razpisano 4. julija 1994 preložilo na 3. oktober 1994 in potem na 10. november 1994.

35.  Sodišče je z odredbo dne 29. decembra 1994 odredilo nadaljnjo oceno izvedenca in odložilo postopek do 6. marca 1995. Vendar so obravnavo pozneje še večkrat preložili, ker preiskovalni sodnik ni bil na voljo. Preiskovalni sodnik je bil 29. februarja 1996 zamenjan na zahtevo pritožnikov in stranke so na obravnavi 20. marca 1996 predložile svoje vloge.

36.  Drugostopenjsko sodišče v regiji Kalabrija je s sodbo dne 17. julija 1996 odločilo, da so bili pritožniki upravičeni do odškodnine, izračunane v skladu s poglavjem 5 Zakona št. 359/1992, tako za zemljišče, ki je bila uradno razlaščeno, kot tudi za zemljišče, ki je postalo neuporabno zaradi gradbenega dela. Sodišče je tudi odločilo, da tako določena odškodnina ne sme biti predmet nadaljnjega 40 % obveznega odtegljaja, ki se uporablja v primeru, ko lastnik razlaščene zemlje ne podpiše pogodbe za njen prenos (cessione volontaria) in glede na to, da je bilo zemljišče v primeru pritožnikov že razlaščeno preden je zakon začel veljati.

37. Drugostopenjsko sodišče je v sklepni ugotovitvi okrajnemu svetu in zadrugi naložilo, da plačata pritožnikom:

(a)   148.041.540 ITL (82.890 ITL na m² za 1786 m² zemljišča) kot odškodnino za razlastitev,

(b)  91.774.043 ITL (75.012.50 ITL na m² za 1.223.45 m²) kot odškodnino za del zemljišča, ki je postalo neuporabno in se mora šteti kot de facto razlaščeno in

(c)  odškodnino za čas, ko je bilo zemljišče zavzeto pred njegovo razlastitvijo.

38.  Ti zneski bi naj bili vezani na indeks in z obrestnimi obveznostmi do datuma izpolnitve obveznosti.

39.  Zadruga se je 20. decembra 1996 pritožila glede pravnih vprašanj in zatrjevala, da se ne bi smela šteti za stranko v postopku. Pritožniki in okrajni svet so se 20. in 31. januarja 1997 prav tako pritožili.

Zadruga je 30. junija 1997 prosila za odlog izvršitve sodbe drugostopenjskega sodišča. Ta vloga je bila zavrnjena 8. avgusta 1997.

40.  Kasacijsko sodišče je s sodbo dne 3. avgusta 1998, deponirano v tajništvu sodišča 7. decembra 1998, dovolilo pritožbo zadruge in potrdilo, da ni bila stranka v postopku, ker ni bila uradno stranka pri razlastitvi, čeprav je imela od tega koristi. Potrdilo je preostalo besedilo sodbe drugostopnenjskega sodišča v regiji Kalabrija.

41.  Medtem so priznan znesek drugostopenjskega sodišča 18. junija 1997 deponirali pri nacionalni banki. 30. septembra 1997 je bil od tega odtegnjen davek po 20 % stopnji, v skladu z Zakonom št. 413/1991.

C.  „Pinto" postopki

42.   18. aprila 2002 so se pritožniki obrnili na drugostopenjsko sodišče v regiji Kalabrija po Zakonu št. 89 z dne 24. marca 2001, znanem kot „Pinto zakon" in se pritožili glede predolgih zgoraj opisanih sodnih postopkov.

Pritožniki so od sodišča zahtevali, da ugotovi kršitev odstavka 1 člena 6 konvencije in naloži vladi in Ministrstvu za pravosodje, da jim nadomestita nepremoženjsko škodo, katero so ocenili na 50.000 EUR in premoženjsko škodo, katero so utrpeli zaradi uporabe Zakona št. 359/1992 v njihovi zadevi.

43.  Drugostopenjsko sodišče v regiji Kalabrija je z odločbo dne 1. julija 2002, deponirano v tajništvu sodišča dne 27. julija 2002, ugotovilo, da je bila dolžina sodnih postopkov predolga. Odločilo je kot sledi:

„... [Ker]

„... postopki so se začeli 24. maja 1990 in končali 7. decembra 1998. Vodili so se na dveh sodnih instancah in niso bili posebej zapleteni.

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je mogoče videti, da se za sprejemljivo dobo dolžine postopka na prvi stopnji štejejo tri leta in na drugi stopnji dve leti.

Pritožniki so sporočili svojo namero o nadaljevanju postopka kot dediči po g. A. Scordino, ki je umrl leta 1992, ko razumen rok še ni bil prekoračen.

Skladno s tem, se morajo odlogi preračunati z ozirom na dodatno dobo in število do treh let in šestih mesecev.

Za odlog niso odgovorni pritožniki, temveč prej napake v delovanju sodnega sistema.

Dolžina postopka ni povzročila premoženjsko škodo, ki so jo zatrjevali pritožniki in se zato ne more nadomestiti.

Ob upoštevanju navedenega so pritožniki upravičeni samo do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli zaradi dolžine postopka, to je, zaradi podaljšane negotovosti glede izida postopka in stiske, ki se običajno doživlja kot posledica te negotovosti.

Glede na predmet spora, se za nepremoženjsko škodo dodeli znesek 2450 EUR."

44.  Drugostopenjsko sodišče je Ministrstvu za pravosodje naložilo, da samo za nepremoženjsko škodo plača pritožnikom skupni znesek 2450 evrov (EUR). Drugostopenjsko sodišče je menilo, da se vlada ne more šteti za stranko postopka.

45.  Glede delitve pravnih stroškov je drugostopenjsko sodišče naložilo Ministrstvu za pravosodje plačilo 1500 EUR in pritožnikom preostalih 1500 EUR.

46.  Pritožniki se niso pritožili na kasacijsko sodišče. Sodba drugostopenjskega sodišča je postala pravnomočna 26. oktobra 2003.

II. VELJAVNO DOMAČE PRAVO IN PRAKSA

A.  Glede razlastitve

47.  Člen 39 Zakona št. 2359/1865 je določal, da mora v primeru razlastitve zemljišča odškodnina, ki se plača ustrezati njegovi tržni vrednosti v času razlastitve.

48.  Člen 42 Ustave, kakor ga razlaga Ustavno sodišče (glej med drugim sodbo št. 138 z dne 6. decembra 1977), zagotavlja v primeru razlastitve plačilo odškodnine v znesku, nižjem od tržne vrednosti zemljišča.

49.  Zakon št. 865/1971 (dopolnjen s členom 4 Uredbe z zakonsko močjo št. 115/1974, ki je nato postala Zakon št. 247/1974 in s členom 14 Zakona št. 10/1977) je določil nova merila in sicer, da se mora za katero koli zemljišče, kmetijsko ali gradbeno zemljišče, plačati odškodnina, kakor da bi bilo kmetijsko zemljišče.

50.  Ustavno sodišče je v sodbi št. 5 z dne 25. januarja 1980 razglasilo Zakon št. 865/1971 za protiustaven iz razloga, ker je zagotavljal enak postopek za dve zelo različni situaciji in določal enake oblike odškodnine za gradbeno in kmetijsko zemljišče.

51.  Obseg uporabe sodbe Ustavnega sodišča, ki razglaša zakon za nezakonit, ni omejen na to zadevo, temveč ima erga omnes učinek. Ima retroaktivno veljavo, ker zakon, razglašen za protiustaven ni več veljaven in se od dneva po datumu objave sodbe ne more več uporabljati (člen 136 Ustave v povezavi s členom 1 Ustavnega zakona št. 1 iz leta 1948 in členom 30(3) Zakona št. 87/1953).

Ustavno sodišče je za razglasitve protiustavnosti pogosto izreklo retroaktivno veljavnost (glej med drugim sodbo št. 127 z dne 15. decembra 1966). V tej zvezi je navedlo, da se lahko razglasitev protiustavnosti enači z neposredno ničnostjo, ker je zaradi tega zadevni zakon protiustaven od dneva njegovega začetka veljavnosti, razveljavljen in se ne more uporabiti za nobeno nezaključeno situacijo (in za zaključene situacije, določene z zakonom). Poleg tega se nihče, še posebej sodišča, ne smejo pri presoji določene situacije opirati na določbe, ki so bila razglašene za protiustavne, četudi je ta situacija nastala pred razglasitvijo protiustavnosti (o tem vprašanju glej sodbo št. 49 z dne 2. aprila 1970 in Odločbe št. 271 iz leta 1985, št. 329 iz leta 1985 in št. 94 iz leta 1986).

Podobno odločbo je izdalo kasacijsko sodišče, ki je navedlo „kadar je zakon razglašen za protiustaven, se v nobenem primeru ne sme uporabljati, ker se šteje, da nikoli ni obstajal in da ima odločba, ki razglaša zakon za protiustaven retroaktivno veljavo glede katere koli nezaključene situacije" (Kasacijsko sodišče, Oddelek II, 23. junij 1979 in Oddelek V, 15. junij 1992).

52.  Ko Ustavno sodišče razglasi zakon za protiustaven začnejo ponovno veljati določbe, ki so se pred tem uporabljale (reviviscenza), razen če so tudi te bile razglašene za protiustavne.

53.  Po sodbi št. 5/1980, ki je Zakon št. 865/1971 razglasila za protiustaven je parlament sprejel Zakon št. 385 z dne 29. julija 1980, ki je ponovno, vendar tokrat začasno, potrdil merila, ki so bila razglašena za protiustavna. Zakon je določil, da bi se odškodnina morala plačati v obliki predplačila, ki se dopolni s plačilom, izračunanim na podlagi naknadnega zakona, ki bo določil posebna odškodninska merila za gradbeno zemljišče.

54.  Ustavno sodišče je v sodbi št. 223 z dne 15. julija 1983 razglasilo Zakon št. 385/1980 za protiustaven iz razloga, ker je bila dodelitev odškodnine za razlastitev gradbenega zemljišča predmet sprejetja bodočega zakona in ker je ponovno uvedel - četudi samo začasno - odškodninska merila, ki so bila razglašena za protiustavna. Ustavno sodišče je v tej zvezi ponovilo, da bi zakonodajalno telo moralo sprejeti, da je zakon, ki je bil razglašen za nezakonit takoj prenehal veljati in poudarilo potrebo po pripravi določb za dodeljevanje višjih odškodnin za razlastitev (serio ristoro).

55.  Zaradi sodbe št. 23/1983 je člen Zakona št. 2359/1865 ponovno začel veljati. Posledično je morala odškodnina, ki se plača za gradbeno zemljišče ustrezati tržni vrednosti zemljišča (glej na primer Kasacijsko sodišče, Oddelek I, sodba št. 13479 z dne 13. decembra 1991 in Oddelek I, sodba št. 2180 z dne 22. februarja 1992 ter plenum sodišča, sodba št. 3815 z dne 29. avgusta 1989).

56.  Člen 5 Zakona št. 359 z dne 8. avgusta 1992 je uvedel „začasen, izjemen, nujen" ukrep za stabilizacijo javnih financ z veljavnostjo do sprejetja strukturnih ukrepov. Ta določba se je uporabljala za vsako razlastitev v teku in za vsak z njo povezan nedokončan postopek. Člen 5 Zakona št. 359/1992, ki je bil objavljen v Uradnem listu dne 13. avgusta 1992 je začel veljati 14. avgusta 1992.

57.  Člen 5 določa, da se odškodnina, ki se plača za razlastitev gradbenega zemljišča izračuna z uporabo naslednje formule: tržna vrednost zemljišča plus vsota letne najemnine za zemljišče, pomnožena z zadnjimi desetimi leti, deljeno z dva, minus 40 % odtegljaja.

58.  V takšnih primerih odškodnina ustreza 30 % tržne vrednosti. Ta znesek je predmet davka, ki se odtegne pri viru po stopnji 20 % (skladno s členom 11 Zakona št. 413/1991).

59.   40 % odtegljaju se je mogoče izogniti, če odredba za razlastitev ni podlaga razlastitvi, temveč „prostovoljni dogovor" za prenos zemljišča ali če je bila razlastitev pred začetkom veljavnosti člena 5, kot v tej zadevi (glej sodbo Ustavnega sodišča št. 283 z dne 16. junija 1993). V takšnih primerih iz tega izhajajoča odškodnina ustreza 50 % tržne vrednosti. Ponovno je ta znesek predmet davka po 20 % stopnji (glej odstavek 58 zgoraj).

60.  Ustavno sodišče je odločilo, da je člen 5 Zakona št. 359/1992 in njegova retroaktivna veljavnost v skladu z Ustavo (sodba št. 283 z dne 16. junija 1993 in sodba št. 442 z dne 16. decembra 1993), zaradi nujne in začasne narave zakona.

61.  Zakonik o razlastitvenih predpisih (Predsedniška uredba št. 327/2001, naknadno spremenjena z Uredbo z zakonsko močjo št. 302/2002), ki je začel veljati 30. junija 2003, je kodificiral obstoječe predpise in načela, določene z veljavno sodno prakso v zvezi z razlastitvijo.

Člen 37 Zakonika ponavlja glavno merilo za izračun odškodnine za razlastitev, ki je naprej določena v členu 5 Zakona št. 359/1992.

B.  Glede pritožbe v zvezi z dolžino sodnih postopkov

1.  Zakon št. 89 z dne 24. marca 2001, znan kot „Pinto zakon"

62.  Dodelitev pravične odškodnine v primeru kršitve zahteve za ureditev postopkov v razumnem roku in sprememba člena 375 Zakonika o pravdnem postopku.

POGLAVJE II

Pravično zadoščenje
Člen 2
Pravica do pravičnega zadoščenja

„1.  Vsakdo, ki utrpi premoženjsko ali nepremoženjsko škodo zaradi kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ratificirane z Zakonom št. 848 z dne 4. avgusta 1955, zaradi neizpolnjevanja zahteve ‚razumnega roka‛ v odstavku 1 člena 6 konvencije, ima pravico do pravičnega zadoščenja.

2.  Sodišče pri ugotavljanju obstoja kršitve upošteva zapletenost zadeve in iz tega vidika ravnanje strank in sodnika, ki odloča o procesnih vprašanjih in tudi ravnanje katerega koli organa oblasti, ki mora sodelovati ali prispevati k rešitvi zadeve.

3.  Sodišče oceni višino škode v skladu s členom 2056 Civilnega zakonika in uporabi naslednja pravila:

(a)  upošteva se lahko samo škoda, ki jo je mogoče pripisati obdobju, ki presega razumni rok iz podpoglavja 1,

(b)  poleg plačila zneska denarja bo nadomestilo za nepremoženjsko škodo zagotovljeno z ustreznim obvestilom javnosti o ugotovitvi kršitve."

Člen 3
Postopek

„1.  Zahtevki za pravično zadoščenje se vložijo pri drugostopenjskem sodišču, kjer zaseda sodnik, ki ima v skladu s členom 11 Zakonika o kazenskem postopku pristojnost, da obravnava zadeve, ki se nanašajo na člane sodstva v okraju, kjer se je o zadevi, glede katere se zatrjuje kršitev, odločalo ali se je prekinila na stopnji odločanja o vsebini zadeve ali o njej še ni odločeno.

2.  Odvetnik, ki ima posebno pooblastilo vloži zahtevek s tožbo pri sodni pisarni drugostopenjskega sodišča, ki vsebuje vse potrebne podatke, predpisane s členom 125 Zakonika o pravdnem postopku.

3.  Tožba se vloži proti Ministrstvu za pravosodje, kadar je zatrjevana kršitev nastala v postopkih pred rednimi sodišči, proti Ministrstvu za obrambo, kadar je nastala v postopkih pred vojaškimi sodišči in proti Ministrstvu za finance, kadar je nastala v postopkih pred davčnimi komisarji. V vseh drugih zadevah se tožba vloži proti predsedniku vlade.

4.  Drugostopenjsko sodišče obravnava tožbo v skladu s 737 in naslednjimi členi Zakonika o pravdnem postopku. Tožnik vroči tožbo in odredbo, ki določa obravnavo zadeve toženemu organu oblasti po izbranem sedežu v pisarni državnega pravnega zastopnika (Avvocatura dello Stato) najmanj petnajst dni pred datumom obravnave pred senatom.

5.  Stranke lahko prosijo sodišče za izdajo odredbe na predložitev vseh ali nekaterih procesnih in drugih dokumentov iz postopkov, v katerih bi naj nastala zatrjevana kršitev, navedena v členu 2 ter da bodo sami ter njihovi odvetniki upravičeni do zaslišanja pred sodiščem za zaprtimi vrati, če se udeležijo obravnave. Stranke lahko vložijo vloge in listine v roku petih dni pred datumom, določenim za zaslišanje oziroma do poteka roka, ki ga je sodišče na podlagi prošnje strank odobrilo za ta namen.

6.  Sodišče izda odločbo v roku štirih mesecev po vložitvi tožbe. Pritožba se vloži pri kasacijskem sodišču. Odločba je takoj izvršljiva.

7.  Kolikor sredstva dopuščajo se plačilo odškodnine upravičenim začne s 1. januarjem 2002."

Člen 4
Roki in postopki za vložitev tožb

„Zahtevek za pravično zadoščenje se lahko vloži med trajanjem postopkov, v katerih se zatrjuje nastanek kršitve ali v roku šestih mesecev od datuma, ko je odločba, s katero se je postopek končal, postala pravnomočna. Po tem datumu vloženi zahtevki so časovno omejeni."

Člen 5
Obvestila

„Če sodišče odloči, da bo tožbo dovolilo pošlje tajništvo njegovo odločbo strankam in državnemu pravnemu zastopniku pri Računskem sodišču, da mu omogoči preiskavo o odgovornosti in o odgovornih organih oblasti, da se odloči o uvedbi disciplinskih postopkov proti državnim uradnikom, ki so bili v kateri koli funkciji udeleženi v postopkih."

Člen 6
Prehodne določbe

„1.  V roku šestih mesecev po začetku veljavnosti tega zakona, ima vsak, ki je pravočasno vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice in se pritožuje zoper kršitev zahteve ‚razumnega roka‛, ki jo vsebuje odstavek 1 člena 6 konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ratificirane z Zakonom št. 848 z dne 4. avgusta 1955, pravico, da v skladu s členom 3 vloži zahtevek, pod pogojem, da Evropsko sodišče za človekove pravice do takrat zadevo še ni razglasilo za sprejemljivo. V takšnih primerih mora tožba na drugostopenjsko sodišče navesti, kdaj je bila vložena pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice.

2.  Tajništvo zadevnega sodišča takoj obvesti Ministra za zunanje zadeve o vsakem zahtevku, vloženem v skladu s členom 3 in v roku, določenem v pododseku 1 tega člena."

Člen 7
Finančne določbe

„1.  Finančni stroški izvedbe tega zakona, ki so določeni na 12.705.000.000 italijanskih lir od leta 2002, bodo poravnani s sprostitvijo sredstev, vključenih v triletni proračun 2001 - 2003 v poglavju, ki se nanaša na trenutne osnovne ocene odgovornosti ‚posebnega sklada‛ v napovedi Ministrstva za finance, gospodarstvo in finačno načrtovanje za leto 2001. Za ta namen bodo rezervirani finačni depoziti.

2.  Ministrstvo za finance, gospodarstvo in finačno načrtovanje je pooblaščeno, da z uredbo izvede ustrezne prilagoditve proračuna."

2.  Povzetki italijanske sodne prakse

a)  Odstop od precedensa iz leta 2004

63.  Kasacijsko sodišče, ki mu je zasedal senat v polni sestavi (Sezioni Unite) je o pritožbi zoper odločbe, ki jih je izdalo drugostopenjsko sodišče v postopkih „Pinto" 27. novembra 2003 izdalo štiri sodbe (št. 1338, 1339, 1340 in 1341), katerih besedila so bila 26. januarja 2004 deponirana v tajništvu, ki so razveljavile odločbo drugostopenjskega sodišča in odstopile zadevo v ponovno obravnavo. Odločilo je, da „ je glede pritožbe po Zakonu št. 89/2001 sodna praksa sodišča v Strasbourgu za italijanska sodišča zavezujoča".

V svoji sodbi št. 1340 je med drugim potrdilo načelo, da

„mora biti določitev nepremoženjske škode drugostopenjskega sodišča v skladu s členom 2 Zakona št. 89/2001, četudi sama po sebi temelji na pravičnih načelih, v zakonsko določenih okvirjih, ker se mora sklicevati na dodeljene zneske sodišča v Strasbourgu v podobnih primerih. V razumnem obsegu so dopustna nekatere razlike."

64.   Povzetki sodbe plenuma kasacijskega sodišča št. 1339, deponirane v tajništvu dne 26. januarja 2004

„... 2. Sedanja pritožba postavlja temeljno vprašanje, kakšen pravni učinek se mora dati - pri izvedbi Zakona z dne 24. marca 2001 št. 89 in posebej pri določanju nepremoženjske škode, ki izvira iz kršitve zahteve po razumnem roku postopkov - sodbam Evropskega sodišča za človekove pravice, če se na splošno štejejo za razlagalne smernice, ki jih je zadevno sodišče določilo glede na posledice zadevne kršitve ali s sklicevanjem na določeno zadevo, kjer je Evropsko sodišče za človekove pravice že imelo možnost, da izda sodbo glede zamude pri sprejemanju odločitve. ...

Kakor določa člen 2.1 zadevnega zakona, pravno dejstvo, ki je predmet pravice do pravičnega zadoščenja, ki jo zagotavlja in ustanavlja „kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila ratificirana v skladu s Zakonom z dne 4. avgusta 1955 št. 848, zaradi neizpolnjevanja razumnega roka, navedenega v odstavku 1 člena 6 konvencije." Z drugimi besedami Zakon št. 89/2001 ugotavlja dejstvo, ki ustanavlja pravico do odškodnine s sklicevanjem na posebno določbo Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ta konvencija je ustanovila sodišče (Evropsko sodišče za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu), da zagotovi skladnost z določbami, ki jih vsebuje (člen 19). Skladno s tem se mora priznati pomembnost zadevnih določb in pristojnost zadevnega sodišča, da odloča in zato razlaga.

Kakor dejstvo, ki ustanavlja pravico, ki jo podeljuje Zakon št. 89/2001, ki vsebuje kršitev Evropske konvenije o človekovih pravicah, mora sodišče Evropske konvencije za človekove pravice določiti vse elemente takšnega pravnega dejstva, ki se konča tako, da je „v skladu" s sodiščem v Strasbourgu, katerega sodna praksa je za italijanska sodišča zavezujoča in kolikor je to potrebno za uporabo zadevnega Zakona št. 89/2001.

Zato ni nujno postaviti splošno vprašanje razmerja med Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in notranjim sodnim sistemom, ki ga je generalni pravobranilec dovolj razpravljal na sodišču. Karšno koli mnenje ima kdor koli o spornem vprašanju in zato o položaju Evropske konvencije o človekovih pravicah v smislu virov domačega prava, je gotovo, da se neposredna izvedba določb Evropske konvencije o človekovih pravicah v italijanskem sodnem sistemu, določena z Zakonom št. 89/2001 (z odstavkom 1 člena 6 v delu, ki se nanaša na „razumen rok") ne more razlikovati od razlage istih določb Evropskega sodišča za človekove pravice.

Nasproten argument, ki bi dovolil bistveno razhajanje med uporabo v nacionalnem sistemu, ki jo priznava Zakon št. 89/2001 in razlago sodišča v Strasbourgu glede pravice o razumnem roku postopkov, bi zadevnemu Zakonu št. 89/2001 odvzel vsako utemeljenost in povzročil, da bi italijanska država kršila člen 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah, v skladu s katerim ‚bodo visoke pogodbenice vsem v svoji pristojnosti zagotovile pravice in svoboščine, določene v poglavju I te konvencije‛ (vključno s tem členom 6, ki določa pravico, da se o zadevi odloča v razumnem roku).

Razlog za sprejem Zakona št. 89/2001 je bila potreba po zagotovitvi domačega pravnega sredstva za kršitve v zvezi z dolžino postopkov, da se uveljavi subsidiaren značaj posredovanja sodišča v Strasbourgu, katerega izrecno določa Evropska konvencija o človekovih pravicah (člen 35: „sodišče lahko obravnavo samo zadevo, pri kateri so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva"). Evropski sistem za zaščito človekovih pravic temelji na tem načelu subsidiarnosti. Iz tega izhaja obveznost držav, ki so ratificirale Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, da zagotavljajo posameznikom zaščito pravic, ki jih priznava Evropska konvencija o človekovih pravicah, predvsem v njihovem notranjem pravnem redu in v zvezi z organi nacionalnega sodnega sistema. Ta zaščita mora biti „učinkovita" (člen 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah), da uredi zahtevek, brez potrebe po zatekanju na sodišče v Strasbourg.

V italijanskem sistemu domače pravno sredstvo, ki ga je uvedel Zakon št. 89/2001 pred tem ni obstajalo, zaradi česar so pritožbe proti Italiji glede kršitve člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah „zamašile" (izraz, ki ga je uporabil poročevalec Follieri pri zasedanju senata 28. septembra 2000) Evropsko sodišče za človekove pravice. Pred Zakonom št. 89/2001 je sodišče v Strasbourgu upoštevalo, da navedeno neizpolnjevanje obveznosti Italije „odraža stalno stanje, ki še ni bilo odpravljeno, zaradi česar stranke v postopku nimajo nobenega domačega pravnega sredstva. Skladno s tem to kopičenje kršitev predstavlja prakso, ki je nezdružljiva s konvencijo" (glej štiri sodbe sodišča izdane 28. julija 1999 v zadevah Bottazzi, Di Mauro, Ferrari in A. P.).

Zakon št. 89/2001 uvaja domače pravno sredstvo, katero mora „žrtev kršitve" (kot je opredeljeno v členu 34 Evropske konvencije o človekovih pravicah) člena 6 (neizpolnjevanje obveznosti zahteve razumnega roka) uporabiti pred vložitvijo zahtevka za „pravično zadoščenje" na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki jo določa člen 41 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki jo v primeru obstoja kršitve lahko dodeli samo sodišče „če notranje pravo visoke pogodbenice zagotavlja le delno odškodnino". Zakon št. 89/2001 je zato omogočil Evropskemu sodišču za človekove pravice, da razglasi za nesprejemljive pri njem vložene pritožbe (vključno s tistimi pred sprejetjem zakona) za pridobitev pravičnega zadoščenja, določenega v členu 41 Evropske konvencije o človekovih pravicah zaradi predolgega trajanja sodnih postopkov (Odločba z dne 6. septembra 2001 v zadevi Brusco proti Italiji,).

Mehanizem izvedbe Evropske konvencije o človekovih pravicah in spoštovanje načela subsidiarnosti ne deluje glede posredovanj Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, razen v primerih, ko sodišče odloči, da posledice ugotovljene kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah z domačim pravom niso bile popravljene oziroma je bilo to le „delno" storjeno, ker v takšnem primeru naveden člen 41 določa posredovanje Evropskega sodišča za človekove pravice, da zaščiti „žrtev kršitve". V takšnih primerih je individualna pritožba na sodišče v Strasbourgu na podlagi člena 34 Evropske konvencije o človekovih pravicah sprejemljiva (Scordino in drugi proti Italiji, Odločba z dne 27. marca 2003) in sodišče deluje neposredno, da zaščiti pravice žrtve, za katero meni, da je domače pravo ni ustrezno zaščitilo.

Presoja ustreznosti ali neustreznosti zaščite, ki jo je imela žrtev v domačem pravu je nedvomno na strani Evropskega sodišča za človekove pravice, katerega dolžnost je, da uporabi člen 41 Evropske konvencije o človekovih pravicah, da presodi, če je bilo notranje pravo v prisotnosti kršitve določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah zmožno popolnoma popraviti posledice te kršitve.

Argument, s katerim lahko italijansko sodišče pri uporabi Zakona št. 89/2001 omogoči drugačno razlago od tiste, ki jo je dalo Evropsko sodišče za človekove pravice o določbah člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah (kršitev je dejstvo, ki daje pravico do odškodnine, ki jo prisoja navedeno notranje pravo) pomeni, da četudi žrtev kršitve prejme odškodnino na državni ravni, katero šteje Evropsko sodišče za človekove pravice za neustrezno, mora s strani drugo omenjenega sodišča dobiti pravično zadoščenje, ki jo določa člen 41 Evropske konvencije o človekovih pravicah. To bi uničilo namen pravnega sredstva, ki ga določa italijansko pravo z Zakonom št. 89/2001 in povzročilo kršitev načela subsidiarnosti posredovanja sodišča v Strasbourgu.

Zato je nujno sodelovanje z Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki je v zgoraj navedeni odločbi o pritožbi v zadevi Scordino (glede neustrezne zaščite, ki jo dajejo italijanska sodišča pri izvajanju Zakona št. 89/2001) potrdilo, da „sledi načelu subsidiarnosti ... da morajo nacionalna sodišča, kadar je mogoče, razlagati in uporabljati domače pravo v skladu s konvencijo".

... Pripravljalni dokumenti Zakona št. 89/2001 so še celo bolj jasni. Senator Pinto je v poročilu, ki se nanaša na zakon (postopki senata št. 3813 z dne 16. februarja 1999) potrdil, da z zakonsko inciativo predlagani odškodninski mehanizem (ki je bil potem sprejet z zakonom) zagotavlja pritožniku „začito analogno tisti, ki bi jo dobil na mednarodnem sodišču", ker neposredno sklicevanje na člen 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah omogoča, da se na domačo raven prenesejo „omejitve uporabe iste določbe, ki obstaja na mednarodni ravni, omejitve ki so v glavnem odvisne od države in razvoja sodne prakse organov oblasti v Strasbourgu, zlasti s strani Evropskega sodišča za človekove pravice, katerih odločbe morajo zato voditi ... domače sodišče pri opredelitvi teh omejitev".

... 6.  - Razlogi razloženi v poglavjih 3 - 5 dokumenta se na splošno sklicujejo na pomembnost razlagalnih smernic Evropskega sodišča za človekove pravice o izvedbi Zakona št. 89/2001 glede odškodnine za nepremoženjsko škodo.

V tem konkretnem primeru, pa se mora vsaka možnost nacionalnega sodišča, da izključi nepremoženjsko škodo (ne glede na ugotovitev kršitve člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah) šteti za neobstoječo, ker jo izključuje prejšnja odločba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v zvezi s istimi postopki že določila, da je imela neupravičena zamuda pri odločanju posledice, ki za pritožnika vključujejo nepremoženjsko škodo, katero je za določen čas popravilo samo sodišče. Iz takšne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da čim nacionalno sodišče ugotovi, da se je kršitev nadaljevala po času, obravnavanem v tej odločbi, pritožnik utrpi nadaljnjo nepremoženjsko škodo, ki se mora nadomestiti z uporabo Zakona št. 89/2001.

Zato ni mogoče trditi - kakor je rimsko dugostopenjsko sodišče - da ni odškodnine zaradi nizkih spornih zneskov v zadevnih postopkih. Takšen razlog, razen tega da ni bistven, ker je Evropsko sodišče za človekove pravice že odločilo, da je pri isti tožbi nastala nepremoženjska škoda zaradi zamude, je v vsakem primeru napačen, ker sporni znesek tožbe, kjer je bilo ugotovljeno neizpolnjevanje obveznosti razumnega roka, ne more nikoli imeti učinka izključitve nepremoženjske škode, glede na to, da se zaskrbljenost in stiska zaradi dolžine postopkov običajno pojavita tudi v primerih, v katerih so sporni zneski nizki. Zato bi lahko ta vidik imel vpliv na znižanje zneska odškodnine, ne pa na njeno popolno izključitev.

7  - Odločba, zoper katero je bila vložena pritožba se mora razveljaviti in predati rimskemu drugostopenjskemu sodišču, ki bo pritožniku v drugi sestavi odredil plačilo nepremoženjske škode zaradi kršitve zahteve razumnega roka, samo za čas po 16. aprilu 1996, pri čemer bo kot referenčno točko upošteval plačila iste vrste odškodnin Evropskega sodišča za človekove pravice, od katerih lahko odstopa, vendar le v razumnem obsegu (HR sodišče, 27. marec 2003, Scordino proti Italiji)".

b.  Sodna praksa prenosa pravice do odškodnine

i)  Sodba kasacijskega sodišča št. 17650/02, deponirana v tajništvu 15. oktobra 2002

65.  Kasacijsko sodišče je odločilo, kot sledi:

„...Kadar žrtev nerazumne dolžine postopkov umre pred začetkom veljavnosti Zakona št. 89 iz leta 2001 [znanega kot „Pinto zakon"] bo to izključilo obstoj in prenos pravice [do pravičnega zadoščenja] na dediče, v skladu s splošnim pravilom, da umrla oseba ni upravičena do pravice, ki jo podeljuje zakon, ki je sprejet po njeni smrti ..."

ii)  Sodba kasacijskega sodišča št. 5264/03, deponirana v tajništvu 4. aprila 2003

66.  Sodniki kasacijskega sodišča so ugotovili, da pravica do odškodnine zaradi kršitve pravice do obravnave v razumnem roku izhaja iz Pinto zakona. Mehanizem ki so ga postavili evropski standardi pritožnikom ne daje temelja za tožbo pred domačimi sodišči. Skladno s tem se pravica do „pravičnega zadoščenja" ne more pridobiti ali prenesti z osebe, ki je umrla pred začetkom veljavnosti Pinto zakona. Dejstvo, da je pokojni tekom življenja vložil pritožbo pri sodišču v Strasbourgu ni odločilno. Člen 6 Pinto zakona ni ustanovil, procesnega standarda, ki bi si prizadeval prenesti pravno pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice na domača sodišča, kakor so trdili pritožniki.

iii)  Odredba kasacijskega sodišča št. 11950/04, deponirana v tajništvu 26. junija 2004

67.  Prvi oddelek kasacijskega sodišča je v tej zadevi, ki se je nanašala na možnost oziroma drugače na prenos pravice do odškodnine na dediče, ki izhaja iz kršitve odstavka 1 člena 6, zaradi dolžine sodnih postopkov, posredoval zadevo sodnemu senatu v polni sestavi in navedel, da obstaja kolizija sodne prakse organov oblasti med omejenim pristopom kasacijskega sodišča in predhodnimi sodbami v zvezi z dediči ter Pinto zakonom in štirimi sodbami, ki jih je izdalo kasacijsko sodišče, ki je 26. januarja 2004 zasedalo v sodnem senatu v polni sestavi, v kolikor manj omejena razlaga vodi do zaključka, da je ta pravica do odškodnine obstajala od kar je Italija 4. avgusta 1955 ratificirala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

Iv)  Povzetki Sodbe št. 28507/05 plenuma kasacijskega sodišča, deponirane v tajništvu 23. decembra 2005

68.  Kasacijsko sodišče, ki je zasedalo v sodnem senatu v polni sestavi je v zadevi, ki je bila povod za zgoraj navedeno odredbo, ki je zadevo posredovala sodnemu senatu v polni sestavi (glej prejšnji odstavek), postavilo naslednja načela in tako preprečilo izdajanje nasprotujočih si odločb sodišč:

(i) Zakon št. 848 z dne 4. avgusta 1955, s katerim je bila ratificirana konvencija, ki je s tem postala izvršljiva, je v domači pravni red uvedel temeljne pravice, ki spadajo v kategorijo pravic, ki jih posamezniku podeljuje javno pravo, določeno v prvem poglavju konvencije in ki v veliki meri ustreza tistim določenim v členu 2 konvencije. V tem smislu so določbe konvencije potrditvene in usmeritvene. ...

(ii) Nujno je ponoviti načelo, da zakon, ki daje pravico do odškodnine, ki jo podeljuje domače pravo, ustreza kršitvi določbe člena 6 konvencije, ki se v domačem pravu takoj uporablja.

Razlika med pravico do obravnave v razumnem roku, ki jo je uvedla Evropska konvencija o človekovih pravicah (ali celo kot predhodno obstoječa ustavno zaščitena vrednota) in pravico do pravične odškodnine, katero bi naj uvedel samo Pinto zakon, se ne sme dovoliti, v kolikor zaščita, ki jo zagotavljajo domača sodišča odstopa od predhodno nudene zaščite sodišča v Strasbourgu, glede na to da so se domača sodišča zavezana ravnati v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. ...

(iii) Skladno s tem morajo domača sodišča priznati pravico do pravične odškodnine za utrpljeno škodo kot posledico nerazumne dolžine sodnih postopkov pred začetkom veljavnosti Zakona št. 89/2001, celo v korist dedičev stranke, ki je sprožila postopke pred tem datumom, pod pogojem, da zahtevek še ni bil vložen pri sodišču v Strasbourgu in sodišče še ni odločilo o sprejemljivosti. ...

3.  Sodba kasacsijskega sodišča št. 18239/04, deponirana v tajništvu 10. septembra 2004, ki se nanaša na pravico do odškodnine pravnih oseb

69.  Ta sodba kasacijskega sodišča zadeva pritožbo Ministrstva za pravosodje, ki izpodbija dodelitev nepremoženjske odškodnine pravni osebi s strani drugostopenjskega sodišča. Kasacijsko sodišče se je sklicevalo na odločbo, ki jo je sprejelo v zadevi Comingersoll proti Portugalski [GC], št. 35382/97, ESČP 2000 IV in je po sklicevanju na štiri sodbe sodnega senata v polni sestavi, ki so bile izdane 26. januarja 2004 ugotovilo, da njihova lastna sodna praksa ni v skladu z Evropskim sodiščem za človekove pravice. Odločilo je, da po merilih sodišča v Strasbourgu ne obstaja pravna ovira za dodelitev pravičnega zadoščenja „pravnim" osebam. Ker je drugostopenjsko sodišče v zadevi pravilno odločilo je bila pritožba skladno s tem zavrnjena.

4.  Sodba kasacijskega sodišča št. 8568/05, deponirana v tajništvu 23. aprila 2005, ki se nanaša na domnevo nepremoženjske škode

70.  Kasacijsko sodišče je pripravilo naslednje ugotovitve:

„ ... [Ker] je nepremoženjska škoda običajno, čeprav ne avtomatično posledica kršitve pravice do obravnave v razumnem roku, se bo štelo, da je nastala brez da bi jo bilo nujno potrebno izrecno dokazati (nepsoredno ali domnevo), na podlagi objektivnega dejstva kršitve, pod pogojem, da ni nobenih posebnih okoliščin, ki kažejo na odsotnost kakršne koli takšne škode v zadevnem primeru (Cass. A.P. 26. januar 2004 št. 1338 in 1339).

- ocena odškodnine za nepremoženjsko škodo na pravični podlagi je predmet - zaradi posebnega sklicevanja člena 2 Zakona št. 89 z dne 24. marca 2001 na člen 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah (ratificirane z Zakonom št. 848 z dne 4. avgusta 1955) - skladnosti s konvencijo, v skladu s sodno razlago sodišča v Strasbourgu (neskladnost, ki ima za posledico kršitev zakona) in mora biti zato kolikor je mogoče enaka plačanim zneskom Evropskega sodišča za človekove pravice v podobnih zadevah ne samo v formalnih, temveč tudi v dejanskih pogojih, z možnostjo navedbe posebnih okoliščin konkretne zadeve, pod pogojem, da so utemljene, ne pretirane in upravičene (Cass. A.P. 26. januarja 2004 št. 1340). ...

- razlika v metodi izračuna [med sodno prakso sodišča in členom 2 Pinto zakona] ne bo vplivala na splošno sposobnost Zakona št. 89 iz leta 2001, da doseže namen dodelitve ustrezne odškodnine za kršitev pravice do obravnave v razumnem roku (sposobnost, ki jo je priznalo Evropsko sodišče za človekove pravice med drugim v Odločbi z dne 27. marca 2003 v zadevi Scordino proti Italiji (pritožba št. 36813/97)) in skladno s tem ne dopušča nobenega dvoma glede skladnosti tega domačega standarda z mednarodnimi obveznostmi, katere je Italijanska republika prevzela, ko je ratificirala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in uradno tudi na ustavni ravni priznala načelo odstavka 1 člena 6 konvencije..."

III.  DRUGE USTREZNE DOLOČBE

A.  Tretje letno poročilo o predolgem trajanju sodnih postopkov v Italiji za leto 2003 (upravni, pravdni in kazenski sodni postopki)

71.  V poročilu CM/Inf/DH(2004)23, revidiranim 24. septembra 2004 so namestniki ministrov podali naslednje navedbe o oceni Pinto pravnega sredstva:

„...11.  Glede domačega pravnega sredstva, ki je bil uveden leta 2001 s „Pinto zakonom" je ostalo veliko pomanjkljivosti v zvezi z učinkovitostjo pravnega sredstva in uporabo skladno s konvencijo: zakon zlasti še ne določa pospešitve nerešenih postopkov. ...

109.  Odbor ministrov je v okviru svoje ocene 1. letnega poročila izrazil zaskrbljenost nad dejstvom, da ta zakonodaja ni predvidela pospešitve postopkov in da njena uporaba predstavlja tveganje povečanja zaostankov drugostopenjskih sodišč. ...

112.  Poudariti je potrebno, da je Odbor ministrov v okviru svoje ocene 2. letnega poročila z zaskrbljenostjo ugotovil, da konvencija nima neposrednega učinka in je zato pozval italijanske organe oblasti, da na nacionalni ravni okrepijo svoj trud in svoje kontakte z različnimi organi Evropskega sveta, ki imajo pristojnost na tem področju. ..."

B.  Začasna resolucija ResDH(2005)114, ki se nanaša na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in odločbe Odbora ministrov v 2183 zadevah proti Italiji, ki zadevajo predolga trajanja sodnih postopkov

72. V tej začasni resoluciji so namestniki ministrov navedli, kot sledi:

„Odbor ministrov

Ugotavlja ...

„..ureditev domačega pravnega sredstva za določitev odškodnine v zadevah predolgega trajanja sodnih postopkov, ki je bil sprejet leta 2001 („Pinto zakon"), kot tudi nedavni razvoj sodne prakse kasacijskega sodišča, ki povečuje neposredni učinek sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v italijanskem pravnem sistemu, pri čemer navaja, da to pravno sredstvo še vedno ne omogoča pospešitev postopkov, da bi se zagotovilo učinkovito zadoščenje vsem žrtvam.

S poudarkom, da ureditev domačega pravnega sredstva ne izvzame držav iz njihove splošne obveznosti rešitve strukturnih problemov osnovnih kršitev.

Ugotavlja, da kljub podvzetim prizadevanjem številni elementi še vedno kažejo, da se problem v bližnji prihodnosti ne bo rešil (kot je zlasti razvidno iz statističnih podatkov, novih zadev tako pred domačim sodiščem, kot tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in podatkov, ki jih vsebujejo letna poročila, ki jih je vlada predložila odboru ter poročil generalnega pravobranilca kasacijskega sodišča). ...

Poudarja pomembnost, ki jo konvencija daje pravici do pravičnega sodnega sistema v demokratični družbi in opozarja, da problem predolgega trajanja sodnih postopkov iz razlogov obstojnosti in dolžine, predstavlja resnično nevarnost spoštovanja predpisov v Italiji. ...

ZAHTEVA, da italijanski organi oblasti povečajo svojo politično obveznost in da postane njihova prednostna naloga, da izpolnijo italijansko obveznost v skladu s konvencijo in sodbami sodišča, da za vse osebe v italijanski pristojnosti zagotovijo pravico do poštenega sojenja v razumnem roku. ..."

C.  Evropska komisija za učinkovitost sodstva (CEPEJ)

73.  Svet Evrope je z Resolucijo Res(2002)12 ustanovil Evropsko komisijo za učinkovitost sodstva, s ciljem (a) izboljšanja učinkovitosti in delovanja sodstva držav članic, z namenom zagotovitve, da lahko vsi v njihovi pristojnosti uveljavljajo svoje pravice učinkovito, s čimer bi se povečalo zaupanje državljanov v sodni sistem in (b) omogočanja boljše izvedbe mednarodnih pravnih instrumentov Sveta Evrope, ki se nanašajo na učinkovitost in poštenost sodstva.

74.  CEPEJ v svojem okvirnem programu (CEPEJ (2004) 19 odstavek 7 Rev 2) navaja, da „so mehanizmi, omejeni na odškodnino preslabi in ne spodbujajo ustrezno države, da bi spremenile svoj postopek izvajanja ter določajo odškodnino samo a posteriori v primeru dokazane kršitve, namesto da bi skušali poiskati rešitev za problem zamude."

PRAVO

I.  V ZVEZI Z ZATRJEVANIMI KRŠITVAMI ČLENA 1 PROTOKOLA št. 1

75.  Pritožniki so se pritožili zaradi dvojne kršitve člena 1 Protokola št. 1, ki določa:

„Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.

Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni."

76.  Pritožniki so trdili, da so nosili nesorazmerno breme zaradi nezadostnega zneska odškodnine za razlastitev, ki je bila izračunan v skladu z merili, ki jih določa člen 5 Zakona št. 359/1992.

77.  Pritožili so se tudi zaradi retroaktivne uporabe člena 5 Zakona št. 359/1992.

A.  Znesek odškodnine, dodeljen pritožnikom

1.  Ali je bil poseg v lastninsko pravico

78.   Sodišče ponavlja, kot je navedlo ob več priložnostih, da člen 1 Protokola št. 1 vsebuje tri posebna pravila. Prvo pravilo, ki je določeno v prvem stavku prvega odstavka je splošne narave in izraža načelo varstva lastnine. Drugo pravilo, ki je vsebovano v drugem stavku prvega odstavka, zajema odvzem lastnine in ga pogojuje z določenimi pogoji. Tretje pravilo, določeno v drugem odstavku priznava, da so pogodbenice med drugim upravičene do nadzora nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ... . Ta pravila niso „posebna" v smislu nepovezanosti. Drugo in tretje pravilo, ki se nanašata na posamezne primere poseganja v pravico do spoštovanja svojega premoženja, se bosta razlagala z vidika načela, ki je določen v prvem pravilu (glej med drugimi organi oblasti, James in drugi proti Združenemu kraljestvu, z dne 21. februarja 1986, Serija A št. 98, str. 29 - 30, odstavek 37, ki delno ponavlja določbe argumentov sodišča v Sporrong in Lönnroth proti Švedski, z dne 23. septembra 1982, Serija A št. 52, str. 24, odstavek 61, glej tudi sodbo Holy Monasteries proti Grčiji, z dne 9. decembra 1994, Serija A št. 301 A, str. 31, odstavek 56, Iatridis proti Grčiji [GC], št. 31107/96, odstavek 55, ESČP 1999 II in Beyeler proti Italiji [GC], št. 33202/96, odstavek 106, ESČP 2000-I).

79.  Veliki senat ugotavlja, da vlada ni izpodbijala ugotovitev senata, ki je menil, da je bil v tej zadevi odvzem lastnine v smislu drugega stavka člena 1 Protokola št. 1 (glej odstavek 84 sodbe senata).

80.  Veliki senat se na tej točki strinja z analizo senata. Zato mora zdaj določiti ali je poseg zoper katerega so se pritožili upravičen po tej določbi.

2.  Upravičenost posega v lastninsko pravico

a)  „Določeno z zakonom" in „v javnem interesu"

81.  Ni sporno, da je bila pritožnikom odvzeta njihovo lastnina v skladu z zakonom in da je razlastitev zasledovala zakoniti cilj v javnem interesu.

b)  Sorazmernost posega

i. Sodba senata

82.  V svoji sodbi z dne 29. julija 2004 (glej odstavke 98 - 103 sodbe senata) je senat sprejel naslednje sklepne ugotovitve:

„Sodišče ugotavlja, da so pritožniki prejeli najvišji znesek odškodnine, ki je bila na voljo v skladu s členom 5 Zakona št. 359/1992. V tej zadevi se nadaljnji 40 % odtegljaj dejansko ni uporabil ...

Sodišče tudi ugotavlja, da je bil končni znesek odškodnine določen na 82.890 ITL na m², medtem ko je bila ocenjena tržna vrednost zemljišča 165.755 ITL na m² ...

Poleg tega je bil znesek kasneje obdavčen po 20 % stopnji ...

Na koncu sodišče ne prezre časa, ki je pretekel med razlastitvijo in končno oceno odškodnine...

Ob upoštevanju razlike v oceni, ki jo člen 1 Protokola št. 1 daje nacionalnim organom oblasti, sodišče meni, da cena, plačana pritožnikom ni bila v primerenem razmerju z vrednostjo razlaščene lastnine (glej Papachelas proti Grčiji [GC], št. 31423/96, odstavek 49, ESČP 1999-II in Platakou proti Grčiji, št. 38460/97, odstavek 54, ESČP 2001-I). Tako sledi, da je bilo pravično razmerje porušeno.

Skladno s tem je podana kršitev člena 1 Protokola št. 1."

ii. Trditve tistih, ki so nastopili pred sodiščem

α)  Pritožniki

83.  Pritožniki so prosili veliki senat, da potrdi sodbo senata in trdili, da prejeta odškodnina ne predstavlja primernega razmerja z vrednostjo lastnine. Pripomnili so, da odškodnina za razlastitev, ki so jim jo dodelila domača sodišča ustreza polovici tržne vrednosti zemljišča. Ta znesek je bil kasneje znižan za nadaljnjih 20 %, z odtegljajem davka pri viru v skladu z Zakonom št. 413/1991.

84.  Pritožniki so nadalje navedli, da je bila odškodnina za razlastitev izračunana v skladu z merili, ki jih je določal člen 5 Zakona št. 359/1992. Ta določba je določala isto stopnjo odškodnine za vsa zemljišča, ne glede na gradnjo v javnem interesu, za katero je bilo zemljišče namensko rezervirano, zasledovane cilje in okoliščine razlastitve.

85.  Pritožniki so tudi trdili, da je bilo njihovo zemljišče razlaščeno, da se zadrugi omogoči gradnja bivališč za fizične osebe, ki bi lahko svoje domove po petih letih v skladu z domačim zakonom (člen 20 Zakona št. 179/1992) prodali po tržni vrednosti. Korist od razlastitve zemljišča pritožnikov bi tako imele fizične osebe.

86.  Na koncu so pritožniki izpostavili, da je Ustavno sodišče odločilo, da so bila zadevna odškodninska merila z ozirom na njihovo začasno naravo v skladu z Ustavo. Člen 5 Zakona št. 359/1992 je veljal do 30. junija 2003 in so ga vključili v Zakonik razlastitvenih predpisov, ki je začel veljati na ta datum.

β)  Vlada

87.  Vlada je na tej točki izpodbijala sklepno ugotovitev senata.

88.  Navedli so, da je moralo biti pri izračunu odškodnine za razlastitev doseženo ravnotežje med zasebnimi interesi in splošnim interesom. Skladno s tem bi lahko bila odškodnina nižja od tržne vrednosti zadevnega zemljišča, kar je dejansko potrdilo Ustavno sodišče (sodbe št. 283 z dne 16. junija 1993, št. 80 z dne 7. marca 1996 in št. 148 z dne 30. aprila 1999).

89.  Vlada je s sklicevanjem na sodbe sodišča v zadevah Holy Monasteries proti Grčiji, sodba z dne 9. decembra 1994, Serija A št. 301-A, Papachelas proti Grčiji [GC], št. 31423/96, ESČP 1999 II, Lithgow in drugi proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 8. julija 1986, Serija A, št. 102 in James in drugi proti Združenemu kraljestvu (navedene zgoraj) navedla, da bi se morala zadevna pritožba preučiti z vidika načela, da konvencija ni zahtevala odškodnine po polni tržni vrednosti zemljišča in da je zadostovala odškodnina v znesku, ki je v razumni meri povezan z vrednostjo zemljišča, da se ne poruši potrebno pravično razmerje.

Z upoštevanjem razlike v oceni, ki je prepuščena državam, je bilo sodišču težko poveriti nalogo presoje sprejemljivosti odškodnine za razlastitev, ker je bilo sodišče „preveč oddaljeno od gospodarske in socialne resničnosti zadevne države in se zato ni moglo izogniti tveganju samovoljnosti".

90.  Medtem ko je sprejelo, da je bil pritožnikom dodeljeni znesek veliko nižji od vrednosti zemljišča, je vlada trdila, da ni bil smešen in da je vrzel med tržno vrednostjo in plačano odškodnino smiselna in upravičena.

V tej zvezi so poudarili, da povrnitev odškodnine, ki je nižja od popolne tržne vrednosti, ki jo določa člen 5 Zakona št. 359/1992 odraža „duh skupnosti" in „trenutno politično željo" po ustanovitvi sistema, ki presega tradicionalen liberalizem devetnajstega stoletja.

Nadaljevali so z ugotovitvijo, da je bila „tržna vrednost" zemljišča nedoločen in negotov pojem, odvisen od številnih spremenljivk in v bistvu subjektiven, saj lahko nanj na primer vplivajo finančne okoliščine prodajalca ali zelo močan interes kupca. Poleg tega, če je bilo zemljišče na splošno ocenjeno na podlagi primerjalnega pregleda pravnih poslov s podobnimi zemljišči v določenem časovnem obdobju, takšen pregled ne izraža subjektivnih elementov različnih pravnih poslov.

91.  Vlada je nasprotovala, da je bila tržna vrednost zemljišča v vsakem primeru eden od faktorjev, ki so jih domača sodišča upoštevala pri izračunu v skladu s členom 5 Zakona št. 359/1992. Po tej določbi je bila tržna vrednost prilagojena z drugim kriterijem, namreč z izračunano najemnino zemljišča glede na vrednost, vknjiženo v zemljiški knjigi.

92.  Vlada je zaključila s prošnjo velikemu senatu, da odloči, da v obravnavani zadevi uporabljeni sistem za izračun odškodnine, ki se plača za razlastitev, ni bil neupravičen in ni porušil potrebnega pravičnega razmerja.

iii.  Presoja sodišča

α Rekapitulizacija veljavnih načel

93.  Poseg v pravico do spoštovanja svojega premoženja mora vzpostaviti „pravično razmerje" med zahtevami splošnega interesa skupnosti in zahtevami po zaščiti temeljnih pravic posameznika (med drugim glej druge organe oblasti Sporrong in Lönnroth, naveden zgoraj, str. 26, odstavek 69). Skrb za dosego tega razmerja se odraža v celotni vsebini člena 1, ki zato vključuje drugi stavek, ki se razlaga z vidika splošnih načel navedenih v prvem stavku. Obstajati mora zlasti upravičeno razmerje sorazmernosti med uporabljenimi sredstvi in ciljem, katerega uresničitev se zasleduje z vsakim ukrepom, ki ga država uporabi, vključno z ukrepi za odvzem lastnine posameznikom (glej Pressos Compania Naviera S.A. in drugi proti Belgiji, sodba z dne 20. novembra 1995, Serija A št. 332, str. 23, odstavek 38, Prejšnji kralj Grčije in drugi proti Grčiji [GC], št. 25701/94, odstavki 89 - 90, ESČP 2000 XII in Sporrong in Lönnroth, naveden zgoraj, str. 28, odstavek 73).

94.  Pri odločanju ali je ta zahteva izpolnjena sodišče ugotavlja, da ima država široko možnost razlike v oceni, tako glede izbire sredstev izvršitve, kot tudi pri določanju ali so posledice izvršitve upravičene v splošnem interesu za namen doseganja cilja zadevnega zakona (glej Chassagnou in drugi proti Franciji [GC], št. 25088/94, 28331/95 in 28443/95, odstavek 75, ESČP 1999-III). Kljub temu se sodišče ne more odpovedati svoji pristojnosti revizije in mora odločiti ali se je ohranilo potrebno razmerje na način, ki je v skladu s pravico pritožnika do spoštovanja njegovega premoženja, v smislu prvega stavka člena 1 Protokola št. 1 (glej Jahn in drugi proti Nemčiji [GC], št. 46720/99, 72203/01 in 72552/01, odstavek 93, ki bo objavljen v ESČP 2005).

95.  Odškodninski pogoji v veljavni zakonodaji so pomembni za presojo, če je izpodbijani ukrep spoštoval potrebno pravično razmerje in predvsem če ne določa nesorazmerno breme za pritožnike. V tej zvezi je sodišče že odločilo, da odvzem lastnine brez plačila zneska, ki je v razumnni meri povezan z njeno vrednostjo, običajno predstavlja nesorazmeren poseg in popolno odsotnost odškodnine in da se lahko samo v izjemnih okoliščinah šteje za upravičenega po členu 1 Protokola št. 1 (glej Holy Monasteries, zgoraj naveden, str. 35, odstavek 71 in Bivši kralj Grčije, naveden zgoraj, odstavek 89). Člen 1 Protokola št. 1 kljub temu ne zagotavlja pravice do popolne odškodnine v vseh primerih (glej James in drugi, naveden zgoraj, str. 36, odstavek 54 in Broniowski proti Poljski [GC], št. 31443/96, odstavek 182, ESČP 2004 V).

96.  Res je, da se v mnogih primerih zakonite razlastitve, kot je posebna razlastitev zemljišča zaradi gradnje ceste ali iz drugih razlogov „v javnem interesu" lahko samo popolna odškodnina šteje, da je v razumni meri povezana z vrednostjo lastnine, vendar to načelo ni brez izjem (glej Bivši kralj Grčije in drugi proti Grčiji [GC] (pravično zadoščenje), št. 25701/94, odstavek 78).

97.  Zakoniti cilji v „javnem interesu", takšni kot jih zasledujejo ukrepi gospodarske reforme ali ukrepi, oblikovani za dosego večje socialne pravičnosti, lahko zahtevajo odškodnino, ki je nižja od polne tržne vrednosti (glej James in drugi, naveden zgoraj, str. 36, odstavek 54). Sodišče meni, da je na tej točki koristno podati kratek pregled sodne prakse.

98.  V zadevi James in drugi, navedeni zgoraj, je bilo vprašanje, če pogoji, ki dajejo dolgoletnim najemnikom možnost, da pridobijo svojo lastnino v smislu besedila reforme najemne zakonodaje ustrezajo pravičnemu razmerju. Sodišče je odločilo, da ustrezajo, pri čemer je menilo, da je bil smisel besedila eden od gospodarskih in socialnih reform, v katerih ni bilo nerazumno, da svobodniki nosijo breme, čeprav so bili zneski, ki so jih prejele zainteresirane stranke nižji od polne tržne vrednosti lastnine.

V zadevi Lithgow in drugi proti Združenem kraljestvu (sodba z dne 8. julija 1986, Serija A št. 102) je sodišče preučilo vprašanje nacionalizacije družb, ki se ukvarjajo z letalstvom in ladjedelništvom, kot delom gospodarskega, socialnega in političnega programa, ki ga je vodila stranka, ki je zmagala na volitvah, katere namen je bil da zagotovi zanesljivejšo organizacijsko in gospodarsko podlago in da organom oblasti prinese želeno višjo stopnjo nadzora in odgovornosti. Sodišče je odločilo, da so bili v dogovori za nadomestila zadevnim delničarjem v tem smislu besedila pravični in razumni v primerjavi s polno vrednostjo delnic.

Sodišče je odločilo, da je lahko tudi odškodnina, ki je nižja od popolne nujna a fortiori, kadar je lastnina odvzeta za namen „takšnih temeljnih sprememb državnega ustavnega sistema, kot je prehod iz monarhije v republiko" (glej Bivški kralj Grčije, naveden zgoraj, odstavek 89). Država ima široko možnost razlike v oceni pri sprejemanju zakonov v smislu sprememb politične in gospodarske ureditve (glej zlasti Kopecký proti Slovaški [GC], št. 44912/98, odstavek 35, ESČP 2004-IX). Sodišče je ponovno potrdilo to načelo v zadevi Broniowski proti Poljski (navedeni zgoraj, odstavek 182) v smislu prehoda države na demokratično ureditev in je opredelilo, da lahko pravila, ki urejajo lastninska razmerja v državi „ki vključujejo raznolik, ampak sporen zakonodajni načrt z velikim gospodarskim vplivom na celotno državo" vključujejo odločitve, ki omejujejo odškodnine za odvzem ali nadomestilo lastnine na raven pod tržno vrednostjo. Sodišče je ta načela ponovilo tudi pri sprejemanju zakonov v „izjemnem smislu besedila nemške združitve" (glej von Maltzan in drugi proti Nemčiji (dec.) [GC], št. 71916/01, 71917/01 in 10260/02, odstavek 77 ter 111-12, ESČP 2005 in Jahn in drugi proti Nemčiji [GC], navedeni zgoraj).

Na koncu se je vprašanje v zadevi Papachelas proti Grčiji ([GC], št. 31423/96, ESČP 1999 II) nanašalo na razlastitev več kot 150 lastnin, vključno z delom pritožnikove lastnine za namen gradnje glavne ceste. Sodišče je odločilo, da dodeljena odškodnina pritožnikom ni porušila pravičnega razmerja med nasprotujočimi si interesi, ker je bila le za 1621 GRD na m² nižja od vrednosti zemljišča, kot ga je ocenilo Združenje zapriseženih cenilcev.

γ)  Uporaba navedenih načel v tej zadevi

99.  Z upoštevanjem dejstva, da je že bilo ugotovljeno, da je zadevni poseg izpolnil zahtevo zakonitosti in ni bil samovoljen, v obravnavani zadevi v vsakem primeru nižja od popolne odškodnine ne pomeni eo ipso nedopusten odvzem pritožnikove lastnine (glej mutatis mutandis, Bivši kralj Grčije in drugi, naveden zgoraj, odstavek 78). Skladno s tem je potrebno odločiti, če so pritožniki v smislu besedila zakonitega odvzema lastnine morali nositi nesorazmerno in pretirano breme.

100.  Sodišče ugotavlja, da je bila pritožnikom dodeljena odškodnina izračunana na osnovi meril, ki jih določa člen 5 Zakona št. 359/1992. Ugotavlja, da se ta merila uporabljajo ne glede na gradnjo v javnem interesu, za katero je bilo zemljišče namensko rezervirano in v smislu besedila razlastitve. Ponavlja, da njegova naloga ni, da teoretično pregleda veljavno zakonodajo in da se mora kolikor je mogoče omejiti na preučitev vprašanj posebne zadeve, ki jo ima pred seboj. Zato mora v obravnavani zadevi preučiti zgoraj omenjen zakon, če so pritožniki za svojo lastnino nasprotovali njegovim posledicam (glej Holy Monasteries, navedeno zgoraj, odstavek 55).

101.  V obravnavani zadevi je bil končni znesek odškodnine določen na 82.890 ITL na m², medtem ko je bila predvidena tržna vrednost zemljišča na datum razlastitve 165.755 ITL na m² (glej odstavke 32 in 37 zgoraj). Zato je odškodnina za razlastitev veliko nižja od tržne vrednosti zadevnega zemljišča. Poleg tega se je od zneska naknadno odtegnil davek po stopnji 20 % (glej odstavek 41 zgoraj).

102.  Ta zadeva se nanaša na posebno razlastitev in takšno, ki se ni izvedla kot del postopka gospodarske, socialne ali politične reforme, niti ni bila povezana s kakšnimi drugimi posebnimi okoliščinami. Skladno s tem sodišče v tej zadevi ni opazilo kakšnega zakonitega cilja „v javnem interesu", ki bi lahko opravičil izplačilo, ki je nižje od tržne vrednosti.

103.  Ob upoštevanju vseh navedenih razlogov sodišče meni, da je bila dodeljena odškodnina pritožnikom neustrezna z upoštevanjem nizkega dodeljenega zneska in odsotnosti razlogov javnega interesa, ki bi opravičili odškodnino nižjo od tržne vrednosti zemljišča. Pritožniki so morali skladno s tem nositi nesorazmerno in pretirano breme, katerega ne more opravičiti zakoniti cilj v javnem interesu, ki ga zasledujejo organi oblasti.

104.  Zato je podana kršitev člena 1 Protokola št. 1.

B.  „Retroaktivna" uporaba člena 5 Zakona št. 359/1992

105.  Pritožniki so trdili, da je člen 5 Zakona št. 359/1992 kršil pravico do spoštovanja njihovega premoženja s kršitvijo člena 1 Protokola št. 1.

1.  Sodba senata

106.  Senat je menil, da spada vprašanje, ki so ga sprožili pritožniki glede posegov zakonodajalca pod člen 6 konvencije in da ni nujno, da se ločeno preuči ali je podana tudi kršitev člena 1 Protokola št. 1.

2.  Trditve tistih, ki so nastopili pred sodiščem

a)  Pritožniki

107.  Pritožniki so ponovili, da je bilo njihovo zemljišče razlaščeno že pred začetkom veljavnosti člena 5 Zakona št. 359/1992 in da so sprožili sodne postopke za uveljavljanje odškodnine, za katero so po Zakonu št. 2359/1865 lahko upravičeno pričakovali, da imajo do nje pravico. Ker se je zadevni zakon uporabljal za razlastitve v teku in z njimi povezane postopke ter tudi tiste, ki so zadevali pritožnike, jim je bil s tem odvzet precejšen del odškodnine do katere so bili upravičeni. Sprejem zakona je tako privedel do posega v pravico pritožnikov do spoštovanja njihovega premoženja, kar je bilo v nasprotju s členom 1 Protokola št. 1.

b)  Vlada

108.   Vlada je zanikala retroaktivno uporabo novega zakona. V vsakem primeru je trdila, da konvencija ni prepovedala retroaktivne uporabe zakonov in četudi bi se poseg zakonodajalca predpostavljal, bi ta poseg tako spadal v razliko v oceni, ki je prepuščena državam in je zato upravičen. V zvezi s pravičnim razmerjem so poudarili, da pravica pritožnikov do odškodnine ni bila sporna in da je bila zadevna določba omejena na omejevanje zneska odškodnine, ki se plača.

3. Presoja sodišča

109.  Pritožniki so glede na njihovo pritožbo retroaktivne uporabe zakona iz leta 1992 v njihovi zadevi trdili, da jim je bila odvzeta pravica do odškodnine, določene v zakonodaji, ki se je pred tem uporabljala za zadeve razlastitve zemljišča.

Sodišče meni, da je v tej zvezi pritožba pritožnikov vsebovana v tisti, ki je bila vložena glede neustreznosti odškodnine za razlastitev (glej odstavke 78 - 104 zgoraj) in pritožbi glede posega zakonodajalca v sodnem postopku (glej odstavke 111 - 33 spodaj).

110.  Sodišče skladno s tem in ob upoštevanju sklepnih ugotovitev, določenih v odstavkih 104 in 133 ni mnenja, da bi bilo potrebno ločeno preučiti pritožbo, ki temelji na posegu zakonodajalca po členu 1 Protokola št. 1.

II.  ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENA 6 ODSTAVKA 1 KONVENCIJE ZARADI NEPOŠTENIH POSTOPKOV

111.  Pritožniki so trdili, da sta sprejem in uporaba člena 5 Zakona št. 359/1992 v njihovi zadevi povzročila poseg zakonodajalca s kršitvijo njihove pravice do poštene obravnave, ki jo zagotavlja člen 6 odstavka 1 konvencije, katerega ustrezni deli določajo:

„1.  Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih odloča ..., v razumnem roku pošteno ... sodišče ...".

A.  Sodba senata

112.  Senat je odločil, da so bili postopki, ki so jih sprožili pritožniki zaradi uveljavljanja odškodnine za razlastitev nepošteni, ker so se domača sodišča pri odločanju o predmetu odškodnine za razlastitev, ki jim je bila posredovana opirala na izpodbijano določbo. Odločilo je, da je to povzročilo poseg zakonodajalca v sodnem postopku z namenom vplivanja na odločitev v sporu.

1.  Trditve tistih, ki so nastopili pred sodiščem

a)  Pritožniki

113.  Pritožniki so se pritožili zoper poseg zakonodajalca v sodni postopek zaradi sprejema in uporabe člena 5 Zakona št. 359/1992 v njihovi zadevi. Med drugim so se pritožili, da niso imeli poštene obravnave, ker je po določitvi zneska njihove odškodnine za razlastitev, vprašanje, predloženo nacionalnim sodiščem uredil zakonodajalec in ne sodstvo.

114.  V tej zvezi so pritožniki poudarili, da je zadevna določba uvedla merilo za izračun odškodnine za razlastitev, ki je vsaj za 50 % znižalo znesek do katerega so bili upravičeni po zakonu, ki je veljal v času sprožitve postopkov za odškodnino pri sodišču v regiji Kalabrija in ko je bilo zemljišče razlaščeno.

115.  Glede zakona, ki se je uporabljal pred začetkom veljavnosti izpodbijane določbe so pritožniki izpostavili, da sta bila Zakona št. 865/1971 in 385/1980 razglašena za protiustavna in skladno s tem razveljavljena z retroaktivnim učinkom, zato se ne moreta šteti za uporabna v tej zadevi. Edina določba, ki se je uporabljala pred začetkom veljavnosti člena 5 je bil člen 39 Zakona št. 1865, ki je pritožnikom zagotavljal popolno odškodnino (glej odstavke 49 - 56 zgoraj).

116.  Pritožniki so poudarili, da so izpodbijano določbo vodili zgolj finančni razlogi, za katere se ne more šteti, da služijo ključnemu javnemu interesu, ki opravičuje retroaktivno uporabo in da je bila sprejeta z edinim ciljem, da uredi nerešene postopke na način, ki koristi toženim organom oblasti.

117.  Za tem so pritožniki navedli, da je Ustavno sodišče razglasilo člen 5 za ustaven, ker je šlo za začasen ukrep, oblikovan za obravnavo posebnih situacij. Vendar je določba veljala do 30. junija 2003 in so jo zdaj vključili v Zakonik o razlastitvenih predpisih, ki velja od tega datuma.

b)  Vlada

118.  Vlada je v svojem pismu, da se zadeva posreduje velikemu senatu in v svojih pisnih ter ustnih pripombah velikemu senatu o tem vprašanju močno nasprotovala sodbi senata.

119.  Kot predhodno vprašanje so zanikali, da se je nov zakon uporabljal za nazaj, ker je bil omejen, da se po spremembi obstoječega pravnega položaja začne takoj uporabljati za nerešene zadeve v skladu s splošno uporabnim načelom. V vsakem primeru je vlada navedla, da konvencija ni prepovedala retroaktivne uporabe zakonov in bi zato ob predpostavki obstoja posega zakonodajalca, ta poseg spadal v razliko v oceni, ki je prepuščena državam in je zato upravičen.

120.  Vlada je nato navedla, da so bila v času zavzetja zemljišča in odredbe o razlastitvi (marca 1981 in marca 1983) še vedno v veljavi merila, uvedena z Zakonom št. 865/1971 in vključena v Zakon št. 385/1980, ker odločba, ki je razglasila zakon za protiustaven ni bila izdana pred 15. julijem 1983.

Odškodninska merila, ki so bila razglašena za protiustavna so bila za pritožnike manj ugodna kot tista, ki jih je uvedel člen 5 Zakona št. 359/1992. Če bi bil smisel besedila katerega od novih zakonov, da novi zakon razveljavi predhodnega, bi se določbe, ki so se uporabile v tej zadevi razglasile za protiustavne, z upoštevanjem, da je pravica do odškodnine nastala v času razlastitve. V tem primeru bi se lahko trdilo, da v odsotnosti zakonske spremembe na škodo stranke razlastitve, torej v odsotnosti nasprotnih učinkov iz člena 5 Zakona št. 359/1992, nov zakon ne predstavlja posega v pravice pritožnikov.

121.  Vendar je vlada sprejela, da se ta zadeva ne nanaša na zakonodajo, ki je bila uvedena, da razveljavi predhodno zakonodajo ali zakone, ki so sledili en drugemu. V tej zvezi so ponovili, da so imele sodbe Ustavnega sodišča „retroaktivni" domet in sicer zakoni razglašeni za protiustavne so izgubili učinek in „zopet so veljali" predhodno veljavni zakoni (glej odstavke 49 -56 zgoraj). Tako so priznali, da so imele sodbe Ustavnega sodišča učinek razveljavitve dveh zadevnih zakonov od začetka in to je povzročilo „veljavnost" določbe splošnega razlastitvenega zakona iz leta 1865, ki je takoj začela veljati. Vlada je navedla, da bi domača sodišča lahko skladno s tem ponovno uporabila odškodninska merila, ki jih določa zakon iz leta 1865.

122.  Ne glede na to je vlada trdila, da je bil zakon zoper katerega so se pritožniki pritožili del političnega postopka, ki se je začel leta 1971 in ki je hotel odstopiti od splošnega razlastitvenega zakona iz leta 1865, da preseže zastarela načela liberalnega gospodarstva. Iz tega stališča so razglasitve protiustavnosti povzročile „praznino" glede na to, da zakon iz leta 1865, ki je začel ponovno veljati, ni ustrezal političnim, socialnim in gospodarskim zahtevam, ki usmerjajo zakonodajalca. Iz tega vidika je zato člen 5 Zakona št. 359/1992 odpravil vrzel.

123.  Vlada je navedla, da je člen 5 Zakona št. 359/1992 skoraj gotovo posledica proračunskih razlogov in je ustrezal potrebi po nadzoru javnih financ. Sodišče ni moglo presojati takšnih razlogov.

124.  Na koncu je vlada nasprotovala, da  je bil člen 5 Zakona št. 359/1992 sprejet, da vpliva na odločitev v postopkih, ki so jih sprožili pritožniki.

125.  Zaključili so, da pritožba na izpodbijanje določbe v zadevi pritožnikov ni sprožila vprašanja na podlagi konvencije. V podporo svojih trditev se je vlada posebej sklicevala na sodbe Forrer-Niedenthal proti Nemčiji (št. 47316/99, 20. februar 2003), OGIS-Institut Stanislas, OGEC Saint-Pie X in Blanche de Castille ter drugi proti Franciji (št. 42219/98 in 54563/00, 27. maj 2004) in Bäck proti Finski (št. 37598/97, ESČP 2004 VIII).

2.  Presoja sodišča

126.  Sodišče ponavlja, da četudi teoretično v civilnih zadevah za zakonodajalca ni izključeno, da sprejme nove retroaktivne določbe za ureditev pravic, ki izvirajo iz obstoječega zakona, načelo pravne države in pojem poštenega sojenja, ki ga poudarja člen 6 konvencije izključujeta vsak poseg zakonodajalca - drug kot iz nujnih razlogov splošnega interesa - v sojenje, ki je oblikovan tako, da vpliva na sodno odločitev spora (glej Zielinski in Pradal & Gonzales proti Franciji [GC], št. 24846/94 in 34165/96 do 34173/96, odstavek 57, ESČP 1999-VII, Stran grška rafinerija in Stratis Andreadis proti Grčiji, sodba z dne 9. decembra 1994, Serija A št. 301-B in Papageorgiou proti Grčiji, sodba z dne 22. oktobra 1997, Poročila 1997-VI).

127.  Sodišče poudarja, da se je za to zadevo pred začetkom veljavnosti člena 5 Zakona št. 359/1992 in ob upoštevanju dveh sodb italijanskega Ustavnega sodišča z dne 25. januarja 1980 in 15. julija 1983 uporabljal člen 39 Zakona št. 2359/1865 (glej odstavke 49 - 56 zgoraj), ki je določal pravico do odškodnine po polni tržni vrednosti zemljišča. Zaradi izpodbijane določbe se je bistveno znižala odškodnina, ki se plača pritožnikom.

128.  S spremembo zakona, ki se uporablja za dodelitev odškodnine za razlastitve, ki je bila na poti ter glede povezanih nerešenih sodnih postopkov in ne tistih v katerih je bila glede odškodninskega načela izdana pravnomočna sodba, je člen 5 Zakona št. 359/1992 uporabil nova odškodninska merila za situacije, ki so nastale pred začetkom njegove veljavnosti in že povzročile zahtevke za odškodnino - in celo za nerešene postopke do tega datuma - s čimer je povzročil retroaktivni učinek.

129.  Lastnikom razlaščenega zemljišča je bil zaradi te določbe odvzet bistven del odškodnine, katero bi lahko pred tem zahtevali po Zakonu št. 2359/1865.

130.  Skladno s tem, čeprav postopki niso bili razveljavljeni je imela zadevna določba člena 5 Zakona št. 359/1992, ki se je uporabila v nerešenih sodnih postopkih, ki so jih sprožili pritožniki, učinek, ki je nedvomno spremenil izid, ker je retroaktivno določila pogoje razprave na njihovo škodo. Čeprav je vlada trdila, da zakonska določba ni posebej ciljala na zadevni spor ali kateri koli drug spor, sodišče meni, da je to imelo učinek oteževanja tiste vrste postopkov, kot so jih sprožili pritožniki in so bili takrat v teku, ker se je začela takoj uporabljati. Očitno je bil predmet in učinek izpodbijane določbe v vsakem primeru sprememba pravil, ki se uporabljajo za odškodnine, vključno z zadevami v sodnih postopkih, ki so bili takrat v teku, katerih stranka je bila država (glej Anagnostopoulos in drugi proti Grčiji, št. 39374/98, odstavki 20 - 21, ESČP 2000-XI).

131.  Čeprav uporaba sedanjih dodelitev odškodnin za nerešene postopke ne more sama po sebi predstavljati problema na podlagi konvencije, ker zakonodajalcu teoretično ni prepovedano posegati v civilne zadeve, da popravi obstoječ pravni položaj s sredstvi takojšnje uporabe zakona (glej OGIS-Institut Stanislas, OGEC Saint-Pie X in Blanche de Castille ter drugi proti Franciji, št. 42219/98 in 54563/00, odstavek 61, z dne 27. maja 2004 in Zielinski in Pradal & Gonzalez in drugi proti Franciji [GC], št. 24846/94 in 34165/96 do 34173/96, odstavek 57, ESČP 1999 VII).

Kljub temu je v tej zadevi člen 5 Zakona št. 359/1992 z retroaktivno veljavo samo nadomestil bistven del zahtevka za odškodnino v zelo visokih zneskih, kakršne bi lahko lastniki razlaščenega zemljišča, kot so pritožniki zahtevali od razlastitvenih organov oblasti. V tej zvezi sodišče ponavlja, da je bila dodeljena odškodnina pritožnikom neustrezna, glede na nizek zadevni znesek in odsotnost razlogov javnega interesa, ki opravičujejo nižjo odškodnino od tržne vrednosti lastnine (glej odstavke 103 - 04 zgoraj).

132.  S stališča sodišča vlada ni izkazala trditev, na katere so se sklicevali in sicer proračunske razloge ter namen zakonodajalca, da izvede politični program, kar bi predstavljalo „očiten in nujen splošen interes", ki se zahteva, da se opraviči retroaktivni učinek, ki ga je priznalo v določenih zadevah (glej National & Provincial Building Society, Leeds Permanent Building Society in Yorkshire Building Society proti Združenem kraljestvu, sodba z dne 23. oktober 1997, Poročila sodb in odločb 1997 VII, OGIS-Institut Stanislas, OGEC Saint-Pie X in Blanche de Castille ter drugi proti Franciji, št. 42219/98 in 54563/00, odstavek 61, 27. maj 2004, Forrer-Niedenthal proti Nemčiji, št. 47316/99, 20. februar 2003 in Bäck proti Finski, št. 37598/97, ESČP 2004 VIII).

133.  Zato je podana kršitev odstavka 1 člena 6 konvencije.

III.  ZATRJEVANA KRŠITEV ODSTAVKA 1 ČLENA 6 KONVENCIJE ZARADI PREDOLGEGA TRAJANJA POSTOPKOV

134.  Pritožniki so trdili, da postopki, ki so jih sprožili zaradi uveljavljanja pravice do odškodnine ne izpolnjujejo načela „razumnega roka", določenega v odstavku 1 člena 6 konvencije, ki določa:

„Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih odloča ..., v razumnem roku pošteno ... sodišče ..."

A.  Predhodni ugovor vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev

135.  Kot pred senatom je vlada trdila, da pritožniki niso izčrpali domačih pravnih sredstev glede pritožbe o predolgem trajanju sodnih postopkov.

1.  Odločba senata

136.  S svojo odločbo o sprejemljivosti z dne 27. marca 2003 je senat zavrnil ugovor vlade iz naslednjih razlogov:

„Sodišče je izvedlo primerjalno analizo stotih sodb kasacijskega sodišča, ki so bile razpoložljive na ta datum. Navedlo je, da so se dosledno uporabila prej navedena načela v dveh zadevah, ki so ju omenili pritožniki (glej „veljavno domače pravo in praksa" zgoraj) in sicer da pravica do obravnave v razumnem roku ni veljala za temeljno pravico in da konvencija ter sodna praksa sodišča v Strasbourgu nista neposredno uporabni v zvezi s pravičnim zadoščenjem.

Sodišče ni našlo primerov, v katerih bi kasacijsko sodišče vodilo pritožbeni postopek, na podlagi katerega bi bila dodeljena nezadostna odškodnina kasacijskega sodišča v zvezi z zatrjevano škodo ali neustrezna z vidika sodne prakse ustanov v Strasbourgu. Takšne pritožbe je kasacijsko sodišče zavrnilo in jih obravnavalo bodisi kot dejanska vprašanja izven svoje pristojnosti ali kot vprašanja, ki izhajajo iz določb, ki se ne uporabljajo neposredno.

...

Glede na prej navedeno je sodišče odločilo, da bi bila pritožba pritožnikov na kasacijsko sodišče brez pomena, ker se je njihova pritožba nanašala na znesek odškodnine in tako spada v zgornje kategorije. Poleg tega so pritožniki tvegali naložitev plačila stroškov.

Na koncu sodišče meni, da v tej zadevi ni bila potrebna pritožba pritožnikov na kasacijsko sodišče s ciljem, da izčrpajo domača pravna sredstva. Skladno s tem se mora vladin prvi ugovor zavrniti.

Ta sklepna ugotovitev kljub temu ne povzroča dvoma glede obveznosti vložitve zahtevka po Pinto zakonu pri drugostopenjskem sodišču in kasacijskem sodišču, če je na podlagi sodne prakse nacionalnih sodišč jasno, da zakon uporabljajo v duhu konvencije in posledično, da je pravno sredstvo učinkovito."

137.  V svoji sodbi z dne 29. julija 2004 je senat zavrnil ugovor, ki ga je vlada ponovno podala in menil, da podani argumenti niso bili takšni, da bi povzočili dvom glede odločbe o sprejemljivosti (glej odstavke 59 - 62 sodbe senata).

2.  Trditve tistih, ki so nastopili pred sodiščem

a)  Vlada

138.  Vlada je trdila, da pritožniki niso izčrpali domačih pravnih sredstev, ker se niso pritožili na kasacijsko sodišče zoper odločbo o pritožbi drugostopenjskega sodišča v regiji Kalabrija.

V svojih vlogah so navajali, da se je sodišče zmotilo v odločbi o sprejemljivosti, ko je odločilo, da pritožba na kasacijsko sodišče ni pravno sredstvo, ki bi ga morali izčrpati. Vztrajali so, da bi lahko kasacijsko sodišče preučilo pritožbo pritožnikov glede neustreznosti odškodnine, ki jo je po Pinto zakonu dodelilo drugostopenjsko sodišče, v primerjavi z zneskom, ki bi ga lahko prejeli v skladu s sodno prakso sodišča v Strasbourgu iz člena 41 konvencije.

V podporo teh trditev se je vlada sklicevala na štiri sodbe, ki jih je izdalo kasacijsko sodišče, ki je zasedalo v sodnem senatu v polni sestavi z dne 26 . januarja 2004 št. 1338, 1339, 1340 in 1341 (glej odstavke 63 - 64 zgoraj).

b)  Pritožniki

139.  Pritožniki so izpodbijali ugovor vlade in trdili, da bi moral veliki senat potrditi odločbo o sprejemljivosti z dne 27. marca 2003 in sodbo z dne 29. julija 2004 s katero je senat zavrnil ugovor.

V nadaljevanju so navedli, da je odstop od precedensa kasacijskega sodišča na podlagi česar je vlada ponovila svoj ugovor nastal šele po odločbi o sprejemljivosti in po pravnomočnosti odločbe drugostopenjskega sodišča v tej zadevi.

3.  Presoja sodišča

140.  Po členu 1, ki določa: „Visoke pogodbenice bodo vsem v svoji pravni pristojnosti zagotovile pravice in svoboščine, ki jih določa člen I te konvencije" je glavna odgovornost za izvedbo in izvrševanje pravic ter svoboščin, ki jih zagotavlja konvencija na nacionalnih organih oblasti. Mehanizem pritožbe na sodišče v Strasbourgu je tako subsidiaren nacionalnemu sistemu zaščite človekovih pravic. Ta subsidiaren značaj je naveden v členih 13 in odstavku 1 člena 35 konvencije.

141.  Namen odstavka 1 člena 35, ki določa pravilo izčrpanja domačih pravnih sredstev je dati državam članicam možnost, da preprečijo ali popravijo zatrjevane kršitve proti njim, preden se te kršitve predložijo sodišču v Strasbourgu (glej med drugimi organe oblasti Selmouni proti Franciji [GC] št. 25803/94, odstavek 74, ESČP 1999-V). Pravilo odstavka 1 člena 35 temelji na predpostavki, ki jo izraža člen 13 (s katerim si je zelo podoben), da je na razpolago učinkovito domače pravno sredstvo z ozirom na zatrjevano kršitev posameznikovih pravic konvencije (glej Kudła proti Poljski [GC], št. 30210/96, odstavek 152, ESČP 2000 XI).

142.  Ne glede na to so edina pravna sredstva, katerih izčrpanje zahteva člen 35 konvencije tista, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve in so istočasno razpoložljiva in zadostna. Obstoj takšnih pravnih sredstev mora biti dovolj določen ne samo v teoriji, temveč tudi v praksi, sicer obstaja pomanjkanje potrebne dostopnosti in učinkovitosti (glej med drugim Vernillo proti Franciji, sodba z dne 20. februarja 1991, Serija A št. 198, str. 11-12, odstavek 27, Dalia proti Franciji, sodba z dne 19. februarja 1998, Poročila sodb in odločb 1998 I, str. 87 - 88, odstavek 38 in Mifsud proti Franciji (dec.) [GC], št. 57220/00, ESČP 2002 VIII).

143.  Italija je s sprejemom Pinto zakona uvedla samo odškodninsko pravno sredstvo za zadeve, v katerih je bila kršitev načela razumnega roka (glej odstavek 62 zgoraj).

144.  Sodišče je že odločilo, da je bilo pravno sredstvo pred drugostopenjskimi sodišči, ki ga je uvedel Pinto zakon dostopno in ni razloga, ki bi zbujal dvom o njegovi učinkovitosti (glej Brusco proti Italiji (dec) št. 69789/01, ESČP 2001 IX). Poleg tega je sodišče, z upoštevanjem narave Pinto zakona in smisla besedila, v katerem je bil sprejet, nadalje ugotavljalo obstoj razlogov za odstop od splošnega načela, da se mora zahteva izčrpanja presoditi glede na čas vložitve pritožbe. Tako je bilo ne samo glede vloženih pritožb po datumu začetka veljavnosti zakona, temveč tudi za zadeve, ki so bile že na seznamu sodišča do tistega datuma. Med drugim je upoštevalo začasno določbo, ki jo določa člen 6 Pinto zakona (glej odstavek 62 zgoraj), ki je italijanskim pravdnim strankam dal dejansko možnost, da na nacionalne ravni dobijo odškodnino za njihovo stisko za vse pritožbe, ki so trenutno še nerešene pred sodiščem in ki še niso bile razglašene za sprejemljive (glej Brusco v istem delu).

145.  V tej zadevi je senat odločil, da v kolikor se pritožniki pritožijo samo glede zneska odškodnine in razlike med tem zneskom in zneskom, ki bi jim moral biti dodeljen po členu 41 konvencije ni potrebno - zaradi izčrpanja domačih pravnih sredstev - da se zoper odločbo drugostopenjskega sodišča pritožijo na kasacijsko sodišče. Senat je svojo odločbo temeljil na študiji stotih sodb kasacijskega sodišča. Sodišče v nobeni od teh sodb ni obravnavalo pritožbe glede nezadostnega dodeljenega zneska drugostopenjskega sodišča v zvezi z zatrjevano škodo ali neustreznega z vidika sodne prakse sodišča v Strasbourgu (glej Scordino proti Italiji (dec.) št. 36813/97, ESČP 2003 IV, glej naveden povzetek v odstavku 136 zgoraj).

146.  Sodišče navaja, da je kasacijsko sodišče, ki je zasedalo v sodnem senatu v polni sestavi 26. januarja 2004 razveljavilo štiri odločbe, ki se nanašajo na zadeve, v katerih je bil sporen obstoj ali znesek nepremoženjske škode. S tem je uvedlo načelo, da „mora biti določitev nepremoženjske škode drugostopenjskega sodišča v skladu s členom 2 Zakona št. 89/2001 v pravno opredeljenih okvirjih, čeprav temelji na pravičnih načelih, ker mora spominjati na že dodeljene zneske sodišča v Strasbourgu v podobnih zadevah. Razlika je dopustna v razumnih mejah" (glej odstavek 63 zgoraj).

147.  Sodišče je pozorno na odstop od precedensa in pozdravlja trud kasacijskega sodišča, da skuša uskladiti svoje odločbe z evropsko sodno prakso. Poleg tega ponavlja, ker je razumno predpostavljati, da je odstop od precedensa, zlasti sodba št. 1340 kasacijskega sodišča, morala biti splošno znana od 26. julija 2004. Zato je odločilo, da bi pritožniki morali uporabiti to pravno sredstvo od tega datuma naprej za namen odstavka 1 člena 35 konvencije (glej Di Sante proti Italiji (dec.) št. 56079/00, 24. junij 2004 in smiselno Broca in Texier-Micault proti Franciji, št. 27928/02 in 31694/02, odstavek 20, 21. oktober 2003).

148.  V tej zadevi je veliki senat enako kot senat navedel, da je rok za pritožbo na kasacijsko sodišče potekel pred 26. julijem 2004 in menil, da so bili v teh okoliščinah pritožniki oproščeni obveznosti izčrpanja domačih pravnih sredstev.

149.  Z vidika teh razlogov sodišče meni, da se mora ta ugovor zavrniti.

B.  Predhodni ugovor vlade glede odsotnosti statusa „žrtve"

150.   Vlada je enako kot pred senatom zatrjevala, da drugostopenjsko sodišče v regiji Kalabrija pri dodelitvi odškodnine pritožnikom ni priznalo, da je podana kršitev njihove pravice do obravnave v razumnem roku, vendar je vseeno nadomestilo utrpelo škodo. Zato so pritožniki izgubili svoj status „žrtve".

1.  Odločba senata

151.  Senat je v odločbi o sprejemljivosti navedel, da bi pritožniki še vedno lahko trdili, da so „žrtve" v smislu člena 34 konvencije, čeprav so domača sodišča priznala obstoj kršitve, ker dobljena odškodnina na domači ravni po Pinto zakonu ni mogla nadomestiti utrpljene škode.

2.  Trditve tistih, ki so nastopili pred sodiščem

a)  Vlada

152.  Po mnenju tožene vlade pritožniki niso bili več „žrtve" zatrjevane kršitve, ker so dobili odločbo drugostopenjskega sodišča, ki je odločilo, da je bil „razumen rok" prekoračen ter odškodnino.

153.  Znesek, ki so ga dobili po Pinto zakonu ni mogel biti predmet presoje sodišča, ker je domače sodišče sprejelo svojo odločitev na pravični podlagi in v skladu z razliko v oceni, ki je mogoča pri obravnavi pravičnega zadoščenja. Ocena višine odškodnine je tako izven pristojnosti sodišča, v skladu z načelom subsidiarnosti in razliko v oceni, ki je prepuščena državam.

V tej zvezi je bila vlada mnenja, da sta bili priznanje obstoja škode in določitev višine del ocene dokazov, ki je v pristojnosti domačih sodišč ter je teoretično izven pristojnosti nadnacionalnega sodišča. Čeprav je imelo sodišče v Strasbourgu pristojnost, da preuči predložene odločbe, da zagotovi, da argumenti niso očitno nerazumni ali samovoljni in v skladu z logiko ter spoznanji, ki izhajajo iz izkušenj, s katerimi se srečamo v družbenem smislu, kljub temu ni moglo določiti novih meril ali spremeniti lastna prepričanja glede tistih, ki so jih pri oceni dokazov dala domača sodišča.

154.  Poleg tega je vlada izpostavila, da mora sodišče doseči pravično razmerje med zahtevo po jasnosti in spoštovanjem načel, kot sta razlika v oceni držav in načelo subsidiarnosti. Poskus doseganja tega razmerja bi moralo urejati splošno pravilo, da se mora vsak faktor, ki se upošteva in ki je bil v sodni praksi sodišča v Strasbourgu določen ohlapno ali nejasno, obravnavati z velikim spoštovanjem do usklajene razlike v oceni, ki jo ima vsaka država, brez strahu, da ga kasneje ne bi priznavalo sodišče v Strasbourgu.

155.  Vlada je nato menila, da je pomembno, da razloži merila, ki jih italijansko pravo uporablja v zvezi z nepremoženjsko škodo.

Po Pinto zakonu so se pri oceni škode upoštevala samo leta, ki presegajo povprečno dobo, ki se šteje za „razumno". Poleg tega obstoj nepremoženjske škode ni brezpogojno izhajal iz kršitve. Nasprotno je bilo potrebno nepremoženjsko škodo ugotoviti in dokazati v skladu z veljavnimi določbami Civilnega zakonika. Kasacijsko sodišče je navedlo, da čeprav je nepremoženjska škoda običajna posledica kršitve zahteve razumnega roka, od takrat naprej ni bilo potrebno, da jo pritožnik dokaže. Po mnenju kasacijskega sodišča bi morala država zagotoviti dokaz, da pretirano dolgo čakanje na sodbo pritožniku v konkretni zadevi ni povzročilo zaskrbljenost in stisko ali nasprotno, če je bilo zanj koristno ali je šlo za sporne postopke na podlagi napačnih argumentov (Kasacijsko sodišče z dne 29.3. - 11.5.2004 št. 8896), na primer ko se je pritožnik dobro zavedal izida, da nima nobene možnosti za uspeh.

156.  Na koncu je vlada navedla, da sodišče dodeli pravično zadoščenje po členu 41 konvencije, če je to primerno in je včasih odločilo, da zadostuje ugotovitev kršitve. Ta možnost bi morala biti razpoložljiva vsem državam, ki bi tudi morale imeti možnosti dodeljevanja različnih zneskov do točke, da se v nekaterih zadevah odškodnina ne dodeli.

157.  Vlada je nato prosila sodišče, da pojasni različne vidike razlogov, ki so vodili do njene odločbe tako z vidika delov, ki se nanašajo na kršitev, kot tudi tistih, ki se nanašajo na pravično zadoščenje. Trdili so, da bi moralo sodišče slediti pristopu, ki so ga uporabila domača sodišča in v vsaki zadevi razložiti koliko let se lahko šteje za „običajnih" za vsako stopnjo postopkov, koliko jih je sprejemljivih glede na zahtevnost zadeve, za koliko zamud je kriva vsaka stranka, pomembnost predmeta v postopkih, izid postopkov in kako se odškodnina, ki se dodeli izračuna na podlagi teh faktorjev.

158.  Na koncu je vlada na obravnavi navedla, da so pritožniki glede zadevnih pravdnih stroškov prejeli samo delno povračilo s strani sodišč, ker so bili postopki sproženi proti eni od strank, katera se ni mogla šteti za stranko postopka.

159.  Zaradi vseh prej navedenih razlogov je vlada trdila, da se pritožniki ne smejo več šteti za „žrtve" kršitve, zaradi predolgega trajanja sodnih postopkov.

b)  Pritožniki

160.  Pritožniki so trdili, da so bili kljub temu „žrtve" zatrjevane kršitve, ker je bil njim dodeljen znesek drugostopenjskega sodišča smešen in ni imel nobene zveze z višinami odškodnin, ki jih dodeljuje sodišče.

161.  Pritožniki so z opiranjem na zadevo Holzinger proti Avstriji (št. 1) (nšt. 23459/94, odstavek 21, ESČP 2001 I) trdili, da sodišče ni imelo pristojnosti ocene zneska odškodnine, ki je bila prejeta na domači ravni, da ugotovi ali imajo status žrtve. S tem bi lahko primerjalo ta znesek z zneskom, ki bi ga samo dodelilo s pravičnim zadoščenjem.

162.  Pritožniki so izpodbijali trditev, da je mogoče, da se odškodnina ne dodeli, ko je ugotovljena kršitev načela „razumnega roka". V svojih trditvah, ko so sodišča ugotovila, da so postopki predolgi je to pomenilo, da je bil zainteresiranim strankam „ukraden čas". Ker se ta čas ne more povrniti je nujno dodeliti denarno odškodnino. Brez tega bo kršitev trajala naprej. V tej zvezi so se pritožniki sklicevali na „minimalno škodo", ki brezpogojno izvira iz kršitve in ki bi bila enaka za vse. K temu minimalnemu znesku bi se prištevali zneski z upoštevanjem drugih faktorjev, kot so sporni predmet za osebo, ki se oceni od zadeve do zadeve.

163.  Pritožniki so glede na to je bilo pravno sredstvo, ki ga je uvedel Pinto zakon le odškodninsko in brez pravnega sredstva, ki bi preprečil kršitev, trdili, da bi morala biti odškodnina - da se šteje, da primerno nadomesti zatrjevano škodo - v zadostni višini, da predstavlja pravično razmerje z zneski, ki jih dodeljuje sodišče v Strasbourgu.

Razen tega so pritožniki izpostavili, da so zneski ki jih dodeljujejo domača sodišča za obrekovanje ali v zadevah telesnih poškodb veliko višji kot zneski, ki jih sodišče dodeli za nepremoženjsko škodo v zadevah predolgega trajanja sodnih postopkov.

164.  Na koncu ni bila samo mogoča, temveč potrebna primerjava med prejeto odškodnino na nacionalni ravni in zneski, ki jih za pravično zadoščenje dodeljuje sodišče v Strasbourgu.

165.  Pritožniki so navedli, da je bil njim dodeljen znesek odškodnine po Pinto zakonu 2450 EUR. Po mnenju senata je ta znesek ustrezal 10 % zneska, ki bi ga sodišče dodelilo v podobni zadevi. Poleg tega so znašali stroški, ki so jih morali plačati v znesku 1500 EUR plus 20 % DDV (davek na dodano vrednost) in 2 % CPA (prispevek za odvetniško socialno zavarovanje), kar je 1834 EUR. Skladno s tem je odškodnina po odtegnitvi pravnih stroškov znašala 614 EUR, kar je za vsakega 153,50 EUR.

3.  Intervenienti

a)  Češka vlada

166.  Po trditvi češke vlade bi se sodišče moralo omejiti na zagotovitev, da je izbira domačih sodišč glede posledic politike sodne prakse v skladu s konvencijo. Njegova preučitev bi morala biti bolj ali manj stroga, odvisna od razlike v oceni, ki jo je nacionalnim organom oblasti dovolilo sodišče v Strasbourgu. Sodišče bi moralo samo zagotoviti, da nacionalni organi oblasti v skladu s členom 13 konvencije izpolnjujejo sprejeta načela njegove sodne prakse ali uporabljajo določbe svojega domačega prava na način, da pritožniki uživajo raven zaščite svojih pravic in svoboščin, kot jo zagotavlja konvencija, ki je višja ali enaka tisti, ki bi jo imeli, če bi nacionalni organi oblasti neposredno uporabili določbe konvencije. Sodišče ne bi smelo iti dalje, razen v primerih, ko so zaključki organov nacionalnih oblasti na prvi pogled samovoljni.

167.  Češka vlada je priznala, da je primernost zneska, ki se dodeli na domači ravni ena od meril učinkovitosti pritožbe za odškodnino v smislu člena 13. Kljub temu so menili, da bi sodišče glede na velike razlike v oceni, ki je na razpolago visokim pogodbenicam pri izvedbi člena 13 moralo posledično izvajati samo „omejeni nadzor", omejen tako, da se prepriča, da nacionalni organi oblasti niso storili „očitno napako v oceni" nepremoženjske škode, ki jo je povzročilo predolgo trajanje sodnih postopkov.

168.  Poleg tega, ker je češka vlada hotela svoji državi poleg obstoječega preventivnega domačega pravnega sredstva zagotoviti odškodninsko pravno sredstvo, so zaprosili sodišče, da jim v tej zvezi da toliko usmeritev, kolikor je mogoče, da bi lahko uvedli pravno sredstvo, ki bi bilo nesporno učinkovito.

b)  Poljska vlada

169. Po trditvi poljske vlade je bila presoja dejstev zadeve z ozirom na odločitev ali je bil „razumni rok" prekoračen del ocene dokazov, ki so jo opravila domača sodišča. Zato je predmet razprave v kolikšni meri lahko nadnacionalni organ posreduje v tem postopku. Bilo je dokaj splošno sprejeto, da v večini zadev dejstva ugotovijo domača sodišča in da je naloga sodišča v Strasbousgu omejena na preučitev, če je to v skladu s konvencijo. Videti je, da je sodna praksa sodišča v Strasbourgu omejena na presojo odločb domačih sodišč, z upoštevanjem, da so v skladu z domačim postopkom, predhodno odobrenim s strani sodišča v Strasbourgu, pravilno uporabila splošna pravila v posebni zadevi. V odsotnosti natančnih pokazateljev na podlagi katerih bi lahko presodili dejstva in izračunali znesek odškodnine, ni razlogov za izpodbijanje odločb domačih sodišč. V tej zvezi bi se morala upoštevati diskrecija domačih sodišč pri presoji dejstev in dokazov.

170.  Poleg tega je v zelo posebnih okoliščinah nekaterih zadev sama ugotovitev kršitve zadostovala za izpolnitev zahteve učinkovitega pravnega sredstva in pripeljala do ustrezne odškodnine. To pravilo je nedvomno uvedla sodna praksa sodišča v Strasbourgu pri drugih členih konvencije. Poleg tega je lahko v nekaterih zadevah predolgo trajanje sodnih postopkov koristno za stranke in bi bila dodelitev odškodnine zato zelo vprašljiva.

c)  Slovaška vlada

171.   Po trditvi slovaške vlade bi sodišče moralo sprejeti isti pristop, kot pri presoji poštenosti postopkov, glede katerih je menilo, da njegova naloga ni obravnavati zatrjevane dejanske in pravne napake, ki bi jih naj storila domača sodišča, razen če bi te napake privedle do kršitve pravic in svoboščin, ki jih zagotavlja konvencija. Poleg tega, čeprav člen 6 konvencije zagotavlja pošteno sojenje ne določa nobenih pravil o sprejemljivosti dokazov ali njihovi presoji, zaradi česar je bilo to prvotno predmet ureditve domačih sodišč v nacionalnem pravu. Skladno s tem bi moralo sodišče pri preučitvi odločb domačih sodišč o znesku odškodnin, dodeljenih za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz zamud v postopkih, pustiti dovolj prostora diskreciji sodišč, ker so domača sodišča na podlagi istih meril kot sodišče odločala o zamudah v postopkih in so bila v boljšem položaju, da analizirajo vzroke in posledice ter tako določijo nepremoženjsko škodo na pravični podlagi.

172.  Slovaška vlada je opozorila, da so bile odločbe slovaškega Ustavnega sodišča glede zamud v postopkih veliko bolj natančne od odločb sodišča v Strasbourgu. Po njeni trditvi bi sodišče v Strasbourgu moralo preučiti odločbe domačih sodišč v zvezi z zneski, ki se dodelijo za nepremoženjsko škodo, samo glede tega, če so bile odločbe očitno samovoljne in nepravične ne pa, če so bili zneski, ki jih je dodelilo sodišče v Strasbourgu v podobnih okoliščinah bistveno višji. Razen tega je bilo za slovaško vlado logično, da so bili zneski, ki so jih dodelila domača sodišča za podaljšane postopke nižji od zneskov, ki jih podeli sodišče v Strasbourgu, ker lahko prizadete osebe v svoji državi pridobijo učinkovito in hitro odškodnino, ne da bi morale vložiti svojo zadevo na mednarodno sodišče.

4.  Presoja sodišča

a) Ponovitev posebnih smislov besedil glede zadev o dolgotrajnosti postopka

173.  Sodišče bo začelo z odgovorom na pripombe različnih vlad glede pomanjkanja natančnosti v njihovih sodbah, tako glede razlogov, ki vodijo do ugotovitve kršitve, kot tudi dodelitev glede nepremoženjske škode.

174.  Po mnenju sodišča je pomembno opozoriti, da je razlog, ki ga je privedel do odločanja o toliko zadevah o dolgotrajnosti postopka v tem, ker določene pogodbenice leta niso izpolnjevale zahteve „razumnega roka" po odstavku 1 člena 6 in niso zagotovile domačega pravnega sredstva za to vrsto pritožbe.

175.  Situacija se je poslabšala zaradi velikega števila zadev, ki so prihajale iz določenih držav, od katerih je ena Italija. Sodišče je že imelo priložnost, da poudari resne težave, ki jih je imelo zaradi nesposobnosti Italije, da reši situacijo. O predmetu se je izreklo z naslednjimi besedami:

„Sodišče v nadaljevanju posveča pozornost dejstvu, da je od 25. junija, datuma sodbe v zadevi Capuano proti Italiji (Serija A št. 119) izdalo že 65 sodb, v katerih je ugotovilo kršitev odstavka 1 člena 6 v postopkih, ki presegajo „razumen rok" na civilnih sodiščih različnih regij v Italiji. Podobno se je po prejšnjih členih 31 in 32 konvencije več kot 1400 poročil Komisije zaključilo s sklepom Odbora ministrov, v katerih so ugotovili, da je iz istega razloga kršila člen 6.

Pogostost ugotovljenih kršitev kaže na kopičenje identičnih kršitev, ki so dovolj številne, da ne predstavljajo le osamljene dogodke. Takšne kršitve odražajo trajno situacijo, ki še ni bila popravljena, zaradi česar pravdne stranke nimajo domačega pravnega sredstva.

Skladno s tem to kopičenje kršitev uvaja prakso, ki ni v skladu s konvencijo."

(glej Bottazzi proti Italiji [GC] št. 34884/97, odstavek 22, ESČP 1999 V, Ferrari proti Italiji [GC] št. 33440/96, odstavek 21, 28. julij 1999, A. P. proti Italiji št. 35265/97, odstavek 18, 28. julij 1999 in Di Mauro proti Italiji [GC] št. 34256/96, odstavek 23, ESČP 1999 V).

176.  Tako se je sodišče, enako kot Komisija po letih preučevanja razlogov za zamude, ki so se po italijanskih procesnih pravilih pripisale strankam, moralo odločiti za standardizacijo svojih sodb in odločb. To je omogočilo sprejem 1000 sodb proti Italiji v civilnih zadevah o dolgotrajnosti postopkov od leta 1999. Zaradi tega pristopa je bila za dodelitve v zvezi z nepremoženjsko škodo po členu 41 nujna uvedba meril, ki temeljijo na pravičnih načelih, da se v podobnih zadevah dosežejo enakovredni rezultati.

Vse to je vodilo sodišče do dodeljevanja višjih zneskov odškodnine od tistih, ki so jih ustanove konvencije dodeljevala pred letom 1999 in odškodnin, ki se lahko razlikujejo od tistih, ki se uporabijo v primeru ugotovitve drugih kršitev. To povišanje, ki še zdaleč ni kazenski ukrep je bilo namenjeno izpolnitvi dveh ciljev. Po eni strani je služilo spodbujanju držav, da najdejo svojo vsesplošno dostopno rešitev problema in po drugi strani je pritožnikom omogočilo, da se izognejo oškodovanju zaradi pomanjkanja domačih pravnih sredstev.

177.  Sodišče šteje tudi pomembno opozoriti, da senat v nasprotju s trditvijo vlade ni na noben način odstopil od svoje stalne prakse, bodisi glede presoje zamud ali pravičnega zadoščenja. Glede vprašanja prekoračitve razumnega roka ponavlja, da se morajo upoštevati okoliščine zadeve in merila, določena s sodno prakso sodišča v Strasbourgu, zlasti zahtevnost zadeve, ravnanje pritožnika in pristojnih organov oblasti ter pomembnost spornega predmeta za pritožnika v sporu (med drugim glej druge organe oblasti Comingersol, naveden zgoraj, odstavek 19). Poleg tega bo natančnejša analiza številnih sodb po datumu izdaje sodbe v zadevi Bottazzi vladi omogočila, da spozna, da obstaja jasen vzorec zneskov, ki jih dodeljuje v svojih sodbah, ker se zneski razlikujejo samo glede posebnih dejstev vsake zadeve.

b)  Uvedena načela s sodno prakso sodišča v Strasbourgu

178.  Z upoštevanjem pripomb, ki se nanašajo na načelo subsidiarnosti, ki so jih podale tudi tretje stranke, sodišče navaja, da lahko po členu 34 konvencije „sprejme pritožbe od katere koli osebe ... ki zatrjuje, da je žrtev kršitve pravic, določenih v konvenciji ali njenih protokolih ene od visokih pogodbenic ..."

179.  Sodišče ponavlja, da morajo nacionalni organi oblasti najprej popraviti vsako zatrjevano kršitev konvencije. Glede na to je na vseh stopnjah postopkov po konvenciji pomembno vprašanje ali lahko pritožnik zahteva, da je žrtev zatrjevane kršitve (glej Burdov proti Rusiji, št. 59498/00, odstavek 30, ESČP 2002-III).

180.  Sodišče tudi ponavlja, da odločba ali ukrep, ki je ugoden za pritožnika načeloma ni dovolj, da se mu odvzame njegov status „žrtve", razen če so nacionalni organi oblasti izrecno ali vsebinsko priznali in nato dodelili odškodnino za kršitev konvencije (glej na primer Eckle proti Nemčiji, sodba z dne 15. julija 1982, Serija A št. 51, str. 32, odstavek 69 itd., Amuur proti Franciji, sodba z dne 25. junija 1996, Poročila sodb in odločb 1996 III, str. 846, odstavek 36, Dalban proti Romuniji [GC], št. 28114/95, odstavek 44, ESČP 1999 VI in Jensen proti Danski (dec.), št. 48470/99, 20. september 2001, ECSČP 2001 X).

181.  Vprašanje ali lahko oseba še vedno zahteva, da je žrtev zatrjevane kršitve konvencije je v bistvu stvar sodišča, da ex post facto preuči njegovo ali njeno situacijo. Kot je že odločilo v drugih zadevah o dolgotrajnosti postopkov je pomembno vprašanje ali je oseba prejela odškodnino za nastalo škodo, ki je primerljiva s pravičnim zadoščenjem, ki ga določa člen 41 konvencije. Ustaljena sodna praksa sodišča je, da kadar nacionalni organi oblasti ugotovijo kršitev in njihova odločba določa primerno in zadostno odškodnino, zadevna stranka ne more več zahtevati, da je žrtev v smislu člena 34 konvencije (glej Holzinger proti Avstriji (št. 1), št. 23459/94, odstavek 21, ESČP 2001 I).

182.  Če stranke povezujejo vprašanje statusa žrtve z bolj splošnim vprašanjem učinkovitosti pravnega sredstva in iščejo usmeritve za zagotovitev najbolj učinkovitih možnih domačih pravnih sredstev, sodišče predlaga obravnavo vprašanja v širšem smislu besedila, s čimer poda določene navedbe glede značilnosti, ki bi jih takšno domače pravno sredstvo moralo imeti, ob upoštevanju dejstva, da bo v tem primeru možnost pritožnika, da zahteva, da je žrtev, odvisna od odškodnine, ki mu ali ji bo dalo domače pravno sredstvo.

183.  Nesporno je absolutno najboljša rešitev, kot na veliko področjih, preventiva. Sodišče se spominja, da je v veliko primerih navedlo, da odstavek 1 člena 6 pogodbenicam predpisuje obveznost organizacije svojih sodnih sistemov na takšen način, da njihova sodišča lahko izpolnjujejo vsako od zahtev, vključno z obveznostjo obravnave zadev v razumnem roku (glej med mnogimi drugimi organi oblasti Süßmann proti Nemčiji, sodba z dne 16. septembra 1996, Poročila 1996 IV, str. 1174, odstavek 55 in Bottazzi, naveden zgoraj, odstavek 22). Kadar je sodni sistem v tem pomanjkljiv je najbolj učinkovita rešitev pravno sredstvo oblikovano za pospešitev postopkov, da prepreči nastanek predolgega trajanja postopkov. Takšno pravno sredstvo ima neizpodbitno prednost pred pravnim sredstvom, ki dodeli samo odškodnino, ker tudi prepreči ugotovitev zaporednih kršitev glede iste vrste postopkov in ne popravi kršitev le a posteriori, kakor odškodninsko pravno sredstvo, kot je na primer določeno v italijanskem pravu.

184.  Sodišče je v veliko primerih priznalo, da je ta vrsta pravnega sredstva „učinkovita", če pospeši odločbo zadevnega sodišča (glej med drugim organe oblasti Bacchini proti Švici (dec.), št. 62915/00, 21. junij 2005, Kunz proti Švici (dec.), št. 623/02, 21. junij 2005, Fehr in Lauterburg proti Švici (dec.), št. 708/02 in 1095/02, 21. junij 2005, Holzinger (št. 1), naveden zgoraj, odstavek 22, Gonzalez Marin proti Španiji (dec.), št. 39521/98, ESČP 1999 VII in Tomé Mota proti Portugalski (dec.), št. 32082/96, ESČP 1999-IX).

185.  Jasno je, da za države, kjer že obstajajo kršitve zaradi dolgotrajnosti postopkov, pravno sredstvo oblikovano za pospešitev postopkov - čeprav je to zaželeno v prihodnosti - ne bi bilo primerno za popravo situacije, v kateri so bili postopki očitno že pretirano dolgi.

186.  Različne vrste pravnih sredstev lahko ustrezno popravijo kršitev. Sodišče je to že potrdilo glede kazenskih postopkov, kjer meni, da se dolžina postopka pri znižanju kazni upošteva na jasen in izmerljiv način (glej Beck proti Norveški, št. 26390/95, odstavek 27, 26. junij 2001).

Poleg tega so nekatere države, kot so Avstrija, Hrvaška, Španija, Poljska in Republika Slovaška dobro razumele situacijo, ker so izbrale kombinacijo dveh vrst pravnih sredstev, eno oblikovano za pospešitev postopkov in eno za dodelitev odškodnine (glej na primer Holzinger (št. 1), naveden zgoraj, odstavek 22, Slavicek proti Hrvaški (dec.), št. 20862/02, ESČP 2002 VII, Fernandez-Molina Gonzalez in drugi proti Španiji (dec.), št. 64359/01, ESČP 2002 IX, Michalak proti Poljski (dec.), št. 24549/03, 1. marec 2005, Andrášik in drugi proti Slovaški (dec.), št. 57984/00, 60226/00, 60237/00, 60242/00, 60679/00, 60680/00 in 68563/01, ESČP 2002 IX).

187.  Vendar lahko države izberejo samo uvedbo odškodninskega pravnega sredstva, kakor je storila Italija, ne da bi se to pravno sredstvo štelo za neučinkovito (glej Mifsud, naveden zgoraj).

188.  Sodišče je že imelo priložnost, da v sodbi Kudła proti Poljski (navedena zgoraj, odstavka 154 - 55) ponovi, da imajo države glede izpolnjevanja zahtev konvencije nekaj diskrecije in sicer glede načina zagotovitve pomoči po členu 13 in da so po tej določbi v skladu s svojo obveznostjo konvencije. Poudarilo je tudi pomembnost pravil, ki se nanašajo na načelo subsidiarnosti, tako da posamezniki niso avtomatično prisiljeni predložiti pritožbe na sodišče v Strasbourgu, kar bi se lahko drugače in po mnenju sodišča bolj primerno obravnavalo najprej v nacionalnem pravnem sistemu.

189.  Skladno s tem, kjer so zakonodajalec ali domača sodišča pristala, da bodo resnično opravila svojo nalogo z uvedbo domačega pravnega sredstva, bo moralo sodišče o tem sprejeti določene sklepe.

Tam kjer je država storila pomemben korak z uvedbo odškodninskega pravnega sredstva, mora sodišče državi dopustiti večjo razliko v oceni, da ji omogoči organizacijo pravnega sredstva na način, ki je v skladu z njenim lastnim pravnim sistemom in tradicijo ter skladno z življenjskim standardom v zadevni državi. Domačim sodiščem bo zlasti lažje, če se bodo sklicevala na zneske, dodeljene na domači ravni za druge vrste škode - na primer telesna poškodba, škoda v zvezi s smrtjo sorodnika ali škoda v zadevah obrekovanja - in se opirala na svoje lastno prepričanje, četudi to pripelje do dodelitev zneskov, ki so nižji od tistih, ki jih je v podobnih zadevah določilo sodišče v Strasbourgu.

190.  Čeprav je obveznost sodišča po členu 19 konvencije, da zagotovi spoštovanje zavez, ki so jih prevzele pogodbenice konvencije, v skladu s svojo sodno prakso o razlagi in uporabi domačega prava, ni njegovo delo, da obravnava zmotne ugotovitve dejstev ali kršitve uporabnega prava, ki bi jih naj storila nacionalna sodišča razen in pod pogojem da so bile kršene pravice in svoboščine, zaščitene s konvencijo. Poleg tega je za nacionalne organe oblasti, predvsem za sodišča primarno, da razlagajo in uporabljajo domače pravo (glej Jahn in drugi proti Nemčiji, naveden zgoraj, odstavek 86).

191.  Sodišče je zato zahtevalo, da se preveri ali način na katerega se domače pravo razlaga in uporablja povzroča posledice, ki so v skladu z načeli konvencije, kot se razlagajo glede na sodno prakso sodišča v Strasbourgu. Kot je italijansko kasacijsko sodišče dokaj pravilno pripomnilo je to posebej resnično, kadar se domače pravo izrecno sklicuje na določbe konvencije. Ta nadzorstvena vloga bi morala biti lažja za države, ki so konvencijo učinkovito vpeljale v svoj pravni sistem in štejejo, da se pravila neposredno uporabljajo, ker bodo najvišja sodišča teh držav običajno predpostavljala odgovornost za izvrševanja načel, ki jih je določilo sodišče.

Skladno s tem lahko nastane očitna napaka v oceni domačih sodišč, zaradi nepravilne uporabe ali razlage sodne prakse sodišča.

192.  Načelo subsidiarnosti ne pomeni odpoved vsem nadzorom v zvezi z zaključki glede uporabe domačih pravnih sredstev, saj bi bile sicer pravice, ki jih zagotavlja člen 6 brez vsake vsebine. V tej zvezi je potrebno ponoviti, da namen konvencije ni zagotoviti teoretične ali iluzorne pravice, temveč pravice, ki so uporabne in učinkovite (glej Princ Hans-Adam II iz Lihtenštajna proti Nemčiji [GC], št. 42527/98, odstavek 45, ESČP 2001 VIII). To je zlasti resnično za jamstva, ki jih vsebuje člen 6 glede na pomemben položaj, ki ga ima pravica do poštenega sojenja v demokratični družbi z vsemi jamstvi po členu 6 (glej mutatis mutandis med drugim Princ Hans-Adam II iz Lihtenštajna, naveden zgoraj, odstavek 45).

c)  Uporaba zgoraj navedenih načel

193.  Iz zgoraj navedenih načel izhaja, da mora sodišče preveriti vsaj obstoj vsebinskega priznanja organov oblasti, ki naj bi kršili pravico, ki jo ščiti konvencija in če se odškodnina lahko šteje za primerno in zadostno (glej med drugim Normann proti Danski (dec.), št. 44704/98, 14. junij 2001, Jensen proti Danski (dec.), št. 48470/99, 20. marec 2003 in Nardone proti Italiji, št. 34368/98, 25. november 2004).

i.  Ugotovitev kršitve

194.  Prvi pogoj, da nacionalni organi oblasti ugotovijo kršitev ni sporen in ker je drugostopenjsko sodišče hotelo dodeliti odškodnino, brez da bi najprej izrecno ugotovilo kršitev, mora sodišče nujno zaključiti, da je takšna ugotovitev vsebinska, ker po Pinto zakonu drugostopenjsko sodišče ne more dodeliti odškodnine, če razumni rok ni bil prekoračen (glej Capogrossi proti Italiji (dec.), št. 62253/00, 21. oktober 2004).

ii.   Značilnosti odškodnine

195.  Z upoštevanjem drugega pogoja primerne in zadostne odškodnine, je sodišče že navedlo, da četudi je pravno sredstvo „učinkovito", ker omogoča hitrejšo odločbo sodišč, katerim je bila zadeva posredovana oziroma da je odškodovani stranki dana primerna odškodnina zaradi zamud, ki so že nastale, se ta zaključek uporablja samo pod pogojem, da je sama pritožba za odškodnino učinkovito, primerno in dopustno pravno sredstvo z ozirom na pretirano dolgo trajanje sodnih postopkov (glej Mifsud, naveden zgoraj).

Resnično ni mogoče izključiti, da bodo pretirane zamude pri tožbi za odškodnino spremenile pravno sredstvo v neprimerno (glej Paulino Tomas proti Portugalski (dec.), št. 58698/00, ESČP 2003 VIII, Belinger proti Sloveniji, (dec.) št. 42320/98, 2. oktober 2001 in mutatis mutandis, Öneryıldız proti Turčiji [GC], št. 48939/99, odstavek 156, ESČP 2004 XII).

196.  V tej zvezi sodišče ponavlja svojo sodno prakso, da bi bila pravica dostopa na sodišče, ki jo zagotavlja odstavek 1 člena 6 konvencije iluzorna, če bi domači pravni sistem države pogodbenice dovolil pravnomočno, zavezujočo odločbo, ki je neučinkovita na škodo ene stranke. Izvršitev sodbe, ki jo izda katero koli sodišče se mora zato obravnavati kot sestavni del „sojenja" za potrebe člena 6 (glej med drugim Hornsby proti Grčiji, sodba z dne 19. marca 1997, Poročila 1997 II, str. 510 - 11, odstavek 40 itd. in Metaxas proti Grčiji, št. 8415/02, odstavek 25, 27. maj 2004).

197.  Sodišče je opozorilo, da so izvršilni postopki v civilnih zadevah o dolgotrajnosti postopkov druga stopnja postopkov in da pravica, ki se uveljavlja pravzaprav ni učinkovita do izvršbe (glej med drugimi organi oblasti Di Pede proti Italiji in Zappia proti Italiji, sodbe z dne 26. september 1996, Poročila 1996 IV, str. 1384, odstavki 22, 24 in 26 in str. 1411 - 12, odstavki 18, 20, 22 in mutatis mutandis Silva Pontes proti Portugalski, sodba z dne 23. marca 1994, Serija A št. 286 A, str. 14, odstavek 33).

198. Sodišče je tudi navedlo, da je neprimerno zahtevati od posameznika, ki je dobil sodbo proti državi, da na koncu pravnih postopkov nato sproži izvršilne postopke za pridobitev zadoščenja. Iz tega sledi, da zapoznelo plačilo zneskov, ki se dolgujejo pritožniku in ki sledi izvršilnim postopkom ne more popraviti dolgo časa obstoječo neizpolnitev obveznosti nacionalnih organov oblasti po sodbi in ne daje primerne odškodnine (glej Metaxas, naveden zgoraj, odstavek 19 in Karahalios proti Grčiji, št. 62503/00, odstavek 23, 11. december 2003). Razen tega so nekatere države, kot sta Slovaška in Hrvaška celo določile datum do katerega mora biti plačilo izvršeno, namreč v dveh ali treh mesecih (glej Andrášik in drugi proti Slovaški in Slavicek proti Hrvaški, naveden zgoraj).

Sodišče lahko sprejme, da organi oblasti potrebujejo čas za plačilo. Kljub temu z upoštevanjem odškodninskega pravnega sredstva, ki je oblikovan za popravo posledic pretirano dolgega trajanja postopkov, ta čas na splošno ne bi smel preseči šestih mesecev, šteto od datuma, ko je odločba o dodelitvi odškodnine postala izvršljiva.

199.  Kakor je sodišče že ponovilo v veliko primerih, državni organi oblasti ne morejo navajati pomanjkanje sredstev kot izgovor za nespoštovanje dolga po sodbi (glej med mnogimi drugimi organi oblasti, Burdov, naveden zgoraj, odstavek 35).

200.  V zvezi z zaskrbljenostjo obstoja pravnega sredstva za dodeljevanje odškodnine, ki je v skladu z zahtevo razumnega roka, se lahko zgodi, da procesna pravila niso povsem enaka kot pri običajnih zahtevkih za odškodnino. Vsaka država mora na osnovi pravil, ki se uporabljajo v njenem sodnem sistemu določiti kateri postopek bi bil najboljši, da izpolni obvezni kriterij „učinkovitosti", pod pogojem, da je postopek v skladu z načeli pravičnosti, ki jih zagotavlja člen 6 konvencije.

201.  Na koncu sodišče ugotavlja, da je smiselno, da so lahko v teh vrstah postopkov, kjer država zaradi slabe organizacije svojega sodnega sistema do neke mere prisili pravdne stranke, da se zatečejo k odškodninskemu pravnemu sredstvu, pravila glede pravnih stroškov različna in se tako izogne nalaganju pretiranega bremena pravdnim strankam, kadar je tožba utemeljena. Lahko da je videti paradoksno, da država z obračunom različnih davkov, ki se plačajo pred vložitvijo pritožbe ali po odločbi na eni strani odvzame kar je dodelila na drugi strani za popravo kršitve konvencije. Niti stroški ne smejo biti pretirani in predstavljati nerazumno omejitev pravice do vložitve takšne pritožbe in s tem kršitev pravice do dostopa do sodišča. Sodišče o tej točki navaja, da na Poljskem pritožnikom povrnejo sodno takso, ki se plača ob vložitvi pritožbe, če se njihova pritožba šteje za utemeljeno (glej Charzyński proti Poljski (dec.), št. 15212/03, ki bo objavljena v ESČP 2005).

202.  Glede kršitev zahteve razumnega roka je ena od značilnosti zadostne odškodnine, ki lahko odpravi status žrtve pravdne stranke, povezana z dodeljenim zneskom zaradi uporabe domačega pravnega sredstva. Sodišče je že imelo priložnost navesti, da je pritožnikov status žrtve lahko odvisen od višine dodeljene odškodnine na domači ravni na podlagi dejstev, glede katerih se pritožnik pritožuje na sodišču (glej Normann proti Danski (dec.), št. 44704/98, 14. junij 2001 in Jensen in Rasmussen proti Danski, naveden zgoraj).

203.  V zvezi z denarno odškodnino so domača sodišča gotovo v boljšem položaju, da določijo obstoj in višino. Poleg tega ta točka med strankami ali intervenienti ni bila sporna.

204.  Sodišče glede nepremoženjske škode enako kot italijansko kasacijsko sodišče (glej sodbo št. 8568/05, odstavek 70 zgoraj) dopušča, da obstaja močna vendar izpodbojna domneva, da bodo pretirano dolgi postopki povzočili nepremoženjsko škodo. Sprejema tudi, da je lahko v nekaterih zadevah zaradi dolgega trajanja postopkov samo minimalna nepremoženjska škoda ali ta sploh ne nastane (glej Nardone, odločbo navedeno zgoraj). Domača sodišča bodo potem morala utemeljiti svojo odločbo z dajanjem zadostnih razlogov.

205.  Razen tega je po mnenju sodišča višina odškodnine odvisna od značilnosti in učinkovitosti domačega pravnega sredstva.

206.  Sodišče lahko tudi popolnoma sprejme, da bo država, ki je uvedla številna pravna sredstva, od katerih je eno oblikovano za pospešitev postopkov in drugo za dodelitev odškodnine, dodelila zneske, ki - čeprav so nižji od tistih, ki jih dodeli sodišče v Strasbourgu - niso neprimerni, pod pogojem, da so zadevne odločbe, ki morajo biti skladne s pravno tradcicijo in življenjskim standardom zadevne države, hitre, utemeljene in zelo hitro izvršene (see Dubjakova proti Slovaški (dec.), št. 67299/01, 10. oktober 2004).

Kljub temu je mogoče, kadar domače pravno sredstvo ne izpolnjuje vseh prej navedenih zahtev, da bo višja meja glede zneska, ki bo pravdni stranki omogočala, da trdi, da je „žrtev".

207.  Verjetno je tudi, da bo sodišče pri določanju zneska odškodnine priznalo svojo lastno zamudo in skladno s tem dodelilo bistveno višji znesek odškodnine, da popravi nadaljnjo zamudo, da pritožnik ne bi kasneje bil kaznovan.

iii.    Uporaba v tej zadevi

208.  Štiri mesečni rok, ki ga določa Pinto zakon ustreza zahtevi po hitrosti, ki je potrebna za učinkovitost pravnega sredstva. V tej zadevi je preučitev uporabe „Pinto" drugostopenjska sodišča v regiji Kalabrija trajala od 18. aprila 2002 do 27. julija 2002, torej manj kot štiri mesece, kar je v zakonskem roku.

209.  V tej zadevi pritožniki niso zatrjevali, da bi bile zamude pri plačilu dodeljene odškodnine. Sodišče kljub temu poudarja dejstvo, da mora odškodninsko pravno sredstvo, da je učinkovito, spremljati ustrezna proračunska določba, da ima učinek v roku šestih mesecev od kar je bila deponirana v tajništvu do odločbe drugostopenjskega sodiša, ki dodeli odškodnino, ki je po Pinto zakonu takoj izvršljiva (člen 3(6) Pinto zakona - glej odstavek 62 zgoraj).

210.  Glede procesnih stroškov so morali pritožniki nositi stroške v višini dveh tretjin dodeljene odškodnine. V tej zvezi sodišče meni, da je znesek procesnih stroškov in zlasti nekateri določeni stroški (kot je registracija sodne odločbe) zelo oviral trud pritožnikov za pridobitev odškodnine.

211.  Sodišče pri oceni zneska odškodnine, ki ga je dodelilo drugostopenjsko sodišče, na podlagi dokaznega gradiva s katerim razpolaga preuči, kaj bi storilo v istem položaju za obdobje, ki ga je upoštevalo domače sodišče.

212.  V Italiji glede na listine, ki so jih stranke predložile za obravnavo ni nesorazmerja med zneski, ki se dodelijo dedičem za nepremoženjsko škodo v primeru smrti sorodnika ali tistimi, ki se dodelijo za telesno poškodbo ali v zadevah obrekovanja ter tistimi, ki jih sodišče po členu 41 na splošno dodeli v zadevah o dolgotrajnosti postopkov. Skladno s tem se višina odškodnine, ki jo drugostopenjska sodišča na splošno dodelijo v Pinto pritožbah ne more opravičiti s takšno vrsto obravnave.

213.  Četudi metoda izračuna, ki jo določa domač zakon povsem ne ustreza merilom sodišča v Strasbourgu, bi analiza sodne prakse drugostopenjskim sodiščem omogočila, da dodelijo zneske, ki so primerni v primerjavi z dodelitvami sodišča v Strasbourgu v podobnih zadevah.

214.  V tej zadevi sodišče navaja, da drugostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi ravnanje pritožnikov imelo pomemben vpliv na dolžino postopkov in tudi ne posebne zahtevnosti zadeve. Videti je, da odločba drugostopenjskega sodišča upošteva samo pretirano dolgo trajanje, ki se oceni pri treh letih in šestih mesecih ter sporne predmete v sporu. Sodišče ponavlja, da se sporni predmeti v sporu ne morejo oceniti samo z ozirom na končni izid, sicer bi bili še nerešeni postopki brez pomena. Upoštevati je potrebno celoten sporen predmet za pritožnike v sporu.

Glede dodeljenega zneska je videti, da 2450 EUR za zamudo treh let in pol privede do uporabe stopnje 700 EUR na leto, kar je 175 EUR za vsakega pritožnika. Sodišče opaža, da je ta znesek približno 10 % tega kar ponavadi dodeljuje v podobnih italijanskih zadevah. Ta faktor sam po sebi vodi do zaključka, da je očitno nesprejemljiv glede na njegovo sodno prakso. K tej zadevi se bo vrnilo v smislu besedila člena 41 (glej odstavke 272 - 73 spodaj).

215.  Na koncu in z upoštevanjem dejstva, da različne zahteve niso bile izpolnjene, sodišče meni, da odškodnina ni bila zadostna. Ker drugi pogoj - primerna in učinkovita odškodnina - ni bil izpolnjen, sodišče meni, da lahko pritožniki v tej zadevi še vedno trdijo, da so „žrtve" kršitve zahteve „razumnega roka".

216.  Skladno s tem se mora tudi ta ugovor vlade zavrniti.

C.  Skladnost z odstavkom 1 člena 6 konvencije

217.  V svoji sodbi je senat ugotovil, da je podana kršitev odstavka 1 člena 6, ker dolžine postopkov niso izpolnile zahteve „razumnega roka" in da je to še en primer prakse, na katero se sklicuje sodba v zadevi Bottazzi (glej odstavke 69 - 70 sodbe senata).

218.  Pritožniki so se pritožili glede smešnega zneska dodeljene odškodnine. Tudi niso videli, kako bi naj Pinto zakon preprečil nadaljnje kršitve in opozorili, da Odbor ministrov Sveta Evrope meni, da je v Italiji situacija z zadevami o dolgotrajnosti postopkov še vedno zelo resna. Zato so prosili veliki senat, da potrdi besedilo sodbe senata.

219.  Vlada je izpodbijala sprejeto besedilo sodbe v zadevi Bottazzi (navedena zgoraj, odstavek 22) glede obstoja „prakse", ki ni v skladu s konvencijo, ker v tej zadevi ni bilo odstopanja države, ki je izvedla številne ukrepe, vključno s Pinto zakonom, da prepreči nadaljnje kršitve.

1.  Obdobje, ki se upošteva

220.  Sodišče ponavlja, da njegova sodna praksa o intervenciji tretjih strank v civilni postopkih razlikuje naslednje in sicer če je pritožnik posredoval v domačih postopkih samo v svojem imenu, se upošteva obdobje od datuma, ko je izjavil ali izjavila svojo namero za nadaljevanje postopkov, ker se kot dedič lahko pritoži zoper celotno dolžino postopkov (glej kot najnovejše, organe oblasti M.Ö. proti Turčiji, št. 26136/95, odstavek 25, 19. maj 2005).

221.  Obdobje, ki se upošteva se je zato začelo 25. maja 1990, ko je g. A. Scordino sprožil postopke proti toženim strankam pri drugostopenjskem sodišču v regiji Kalabrija in se končalo 7. decembra 1998, ko je bila sodba kasacijskega sodišča deponirana v tajništvu. Tako je trajalo več kot osem let na dveh stopnjah pristojnosti sodišča.

2.  Razumnost dolžine postopkov

222.  Sodišče je že ponovilo razloge, ki so vodili do sklepa v štiri sodbah proti Italiji z dne 28. julija 1999 (glej Bottazzi, naveden zgoraj, odstavek 22, Ferrari, naveden zgoraj odstavek 21, A. P. naveden zgoraj, odstavek 18 in Di Mauro, naveden zgoraj, odstavek 23), da praksa v Italiji obstaja (glej odstavek 175 zgoraj).

223.  Navaja, da je vlada poudarila, da je bilo od takrat uvedeno domače pravno sredstvo. Vendar to ne spremeni bistvenega problema, namreč dejstva, da v Italiji postopki še vedno predolgo trajajo. Letna poročila Odbora ministrov o predolgem trajanju sodnih postopkov v Italiji (glej med drugim CM/Inf/DH(2004)23 revidirano in Začasen sklep ResDH(2005)114) komaj odražajo bistvene spremembe na tem področju. Enako kot pritožniki sodišče ne vidi, kao bi naj Pinto pravno sredstvo na domači ravni rešilo problem pretirano dolgega trajanja postopkov. Res je sodišče rešilo problema ugotavljanja teh kršitev, vendar se je naloga preprosto prenesla na drugostopenjska sodišča, ki so bila sama že tako preobremenjena. Poleg tega glede na občasno razliko med sodno prakso kasacijskega sodišča (glej odstavke 63 - 70 zgoraj) in sodišča v Strasbourgu, mora slednje ponovno izdati odločbo o obstoju takšnih kršitev.

224.  Sodišče ponovno poudarja, da odstavek 1 člena 6 konvencije zavezuje pogodbenice, da organizirajo svoje pravne sisteme tako, da sodiščem omogočijo, da izpolnijo njene različne zahteve. Želi ponoviti pomembnost sojenja brez zamud, ki lahko ogrozijo njegovo učinkovitost in verodostojnost (glej Bottazzi, naveden zgoraj, odstavek 22). V tem pogledu se položaj Italije ni dovolj spremenil, da bi nastal dvom o sklepu, da to kopičenje kršitev predstavlja prakso, ki ni v skladu s konvencijo.

225.  Sodišče navaja, da je v tej zadevi drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil razumni rok prekoračen. Dejstvo, da „Pinto" postopki, preučeni kot celota, niso povzročili izgubo statusa „žrtve" pritožnikov, kljub temu predstavlja otežujoče okoliščine glede kršitve odstavka 1 člena 6 zaradi prekoračitve razumnega roka. Sodišče se bo zato k temu vprašanju vrnilo na podlagi člena 41.

226.  Sodišče po presoji dejstev v luči predloženih podatkov strank in prej navedene prakse ter z upoštevanjem svoje sodne prakse o tem predmetu meni, da je bilo trajanje postopkov v tej zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve „razumnega roka".

227.  Skladno s tem je podana kršitev odstavka 1 člena 6.

IV.  UPORABA ČLENOV 46 IN 41 KONVENCIJE

A.  Člen 46 konvencije

228.  Po tej določbi:

„1. Visoke pogodbenice se obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo sodišča v vsaki zadevi, v katerih nastopajo kot stranke.

Končna sodba sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje njeno izvršitev."

1.  Odškodnina za razlastitev

229.  Sklepne ugotovitve sodišča same po sebi domnevajo, da je kršitev pritožnikove pravice, ki jo zagotavlja člen 1 Protokola št. 1 nastala zaradi široko razširjenega problema, ki izvira iz nedelovanja italijanske zakonodaje, kar je prizadelo in lahko še vedno v prihodnosti prizadene veliko število ljudi. Neupravičeno oviro pri pridobitvi odškodnine za razlastitev „ki je logično povezana z vrednostjo lastnine" ni povzročil osamljen dogodek in je tudi ni mogoče pripisati posebnemu obratu, zaradi dogodkov v zadevi pritožnikov. Izhaja iz uporabe prava za določene kategorije državljanov in sicer osebe, ki so prizadete zaradi razlastitve zemljišča.

230.  Italijanski sodni organi oblasti niso priznali obstoj in sistemsko naravo tega problema. Vendar določeni odlomki sodbe št. 223 Ustavnega sodišča iz leta 1983 (glej odstavek 55 zgoraj) in št. 283 in št. 442 iz leta 1993 (glej odstavek 60 zgoraj), v katerih Ustavno sodišče poziva zakonodajalca, da pripravi zakonsko določbo za višjo odškodnino (serio ristoro) in odloči, da je člen 5 Zakona št. 359/1992 v skladu z Ustavo zaradi nujne in začasne narave, kaže na dejstvo, da je Ustavno sodišče odkrilo osnoven strukturalen problem, za katerega bi zakonodajalec moral najti rešitev.

Po menju sodišča dejstva zadeve razkrivajo obstoj pomanjkanja v italijanskem pravnem redu, zaradi česar je celotni kategoriji posameznikov bila ali jim je še vedno odvzeta pravica do spoštovanja njihovega premoženja. Ugotavlja tudi, da lahko odkrite pravne vrzeli v zadevi pritožnikov naknadno povzročijo številne utemljene pritožbe, z upoštevanjem dejstva, da je Razlastitveni zakonik kodificiral odškodninsko merilo, ki jo uvaja člen 5 Zakona št. 359/1992 (glej odstavek 61 zgoraj).

231.  Odbor ministrov Sveta Evrope je kot del ukrepov, oblikovanih za zagotavljanje učinkovitosti mehanizma, ki ga je uvedla konvencija, 12. maja 2004 sprejel Resolucijo (Res(2004)3) o sodbah, ki odkrivajo osnoven sistemski problem, glede katerega je potem, ko je poudaril interes pomagati zadevni državi, da ugotovi osnovne probleme in potrebne izvršilne ukrepe (sedmi odstavek preambule), povabil sodišče, da „v svojih sodbah identificira ugotovitev kršitev konvencije, za katero meni, da je osnoven sistemski problem in vir tega problema, zlasti če je verjetno, da bo prišlo do več pritožb, da pomaga državam da najdejo primerno rešitev in da Odbor ministrov nadzira izvrševanje sodb" (odstavek I resolucije). Ta resolucija se mora zaradi povečanega dela sodišča nadomestiti, kar je med drugim posledica niza zadev zaradi istih strukturalnih ali sistemskih razlogov.

232.  V tej zvezi sodišče posveča pozornost Priporočilu Odbora ministrov z dne 12. maja 2004 (Rec(2004)6) o izboljšanju domačih pravnih sredstev, v katerem se je Odbor ministrov spomnil, da imajo države poleg obveznosti po členu 13 konvencije, da zagotovijo, da ima vsak, ki ima sporno pritožbo učinkovito pravno sredstvo pred nacionalnimi organi oblasti, glavno obveznost, da rešijo osnovne probleme ugotovljenih kršitev. Poudarja, da bi izboljšanje pravnih sredstev na nacionalni ravni, zlasti glede ponavljajočih se zadev, prispevalo k zmanjšanju dela sodišča. Odbor ministrov je predlagal, da države članice preučijo naslednje sodbe sodišča, ki merijo na strukturalna in glavna pomanjkanja v nacionalnem pravu ali praksi, učinkovitost obstoječih domačih pravnih sredstev in „če je potrebno uvedejo učinkovita pravna sredstva, da se izognejo ponavljajočim se zadevam, predloženim sodišču".

233.  Pred preučitvijo zahtevkov za pravično zadoščenje pritožnikov po členu 41 konvencije in ob upoštevanju okoliščin zadeve in razvoja njegovega dela namerava sodišče preučiti kakšne posledice lahko po členu 46 sledijo za toženo državo. Ponavlja, da so se visoke pogodbenice po členu 46 zavezale spoštovati končne sodbe sodišča v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke, katero izvršitev nadzoruje Odbor ministrov. Eden od učinkov tega je, da ima tožena država, kadar sodišče ugotovi kršitev, pravno obveznost ne samo da po členu 41 plača zadevnim osebam dodeljene zneske pravičnega zadoščenja, temveč tudi da pod nadzorom Odbora ministrov izbere sprejem splošnih in/ali če je primerno posameznih ukrepov v njenem domačem pravnem redu, da s tem odpravi kršitev, ki jo je ugotovilo sodišče in da kolikor je mogoče odpravi njene učinke. Tožena država lahko pod nadzorstvom Odbora ministrov izbere sredstva, s katerimi bo izpolnila svojo pravno obveznost po členu 46 konvencije, pod pogojem, da so takšna sredstva v skladu s sklepnimi ugotovitvami, navedenimi v sodbi sodišča (glej Scozzari in Giunta proti Italiji [GC] št. 39221/98 in 41963/98, odstavek 249, ESČP 2000-VIII in Broniowski proti Poljski [GC], št. 31443/96, odstavek 192, ESČP 2004 V).

234.  Poleg tega se po konvenciji zlasti po členu 1 pogodbenice pri ratifikaciji konvencije zavežejo zagotoviti skladnost njihovega domačega prava s konvencijo (glej Maestri proti Italiji [GC] št. 39748/98, odstavek 47, ESČP 2004-I).

235.  Sodišče je že navedlo, da je kršitev, ki jo je v tej zadevi ugotovilo nastala iz situacije, ki je prizadela večje število ljudi in sicer kategorijo posameznikov, katerih zemljišče je bilo razlaščeno (glej odstavke 99 - 104 zgoraj). Na sodišču je že veliko pritožb, ki so jih vložile osebe, prizadete z razlastitvijo lastnine, za katere se uporabljajo izpodbijana odškodninska merila. To ni le otežujoč faktor glede odgovornosti države po konvenciji za preteklo ali sedanjo sitacijo, temveč predstavlja tudi nevarnost za prihodnjo učinkovitost sistema, ki ga je postavila konvencija.

236.  Teoretično sodišče ni dolžno določiti, kaj naj bi bili primerni ukrepi tožene države za nadomestilo, da ravna v skladu s svojimi obveznostmi po členu 46 konvencije. Vendar bo sodišče ob upoštevanju sistemske situacije, ki jo je identificiralo, upoštevalo, da so splošni ukrepi na nacionalni ravni nedvomno namenjeni izvršitvi te sodbe in ukrepi, ki morajo upoštevati veliko število prizadetih ljudi. Poleg tega morajo biti podvzeti ukrepi takšni, da odpravijo sistemsko napako, ki je podlaga za ugotovitev kršitve sodišča, da sistem, ki ga je vzpostavila konvencija ne ogroža veliko število pritožb, ki izvirajo iz istega razloga. Takšni ukrepi morajo zato vključevati mehanizem za nudenje odškodnine oškodovanim osebam za kršitev konvencije, ugotovljene s to sodbo, ki se nanaša na pritožnike. V tej zvezi je skrb sodišča, da pospeši hitro in učinkovito odpravo ugotovljenega nedelovanja zaščite človekovih pravic v nacionalnem sistemu. Ko je enkrat takšna pomanjkljivost odkrita imajo nacionalni organi oblasti pod nadzorom Odbora ministrov nalogo, da podvzamejo - če je potrebno retroaktivno - (glej Bottazzi proti Italiji [GC] št. 34884/97, odstavek 22, ESČP 1999-V, Di Mauro proti Italiji [GC] št. 34256/96, odstavek 23, ESČP 1999-V in Začasna Resolucija Odbora ministrov ResDH(2000)135 z dne 25. oktobra 2000 (Pretirano dolgo trajanje sodnih postopkov v Italiji: splošni ukrepi), glej tudi Brusco proti Italiji (dec.) št. 69789/01, ESČP 2001 IX in Giacometti in drugi proti Italiji (dec.) št. 34939/97, ESČP 2001 XII) potrebne ukrepe nadomestila v skladu z načelom subsidiarnosti na podlagi konvencije, tako da sodišču ni potrebno ponavljati svojo ugotovitev kršitve v dolgem nizu primerljivih zadev.

237.  Da pomaga toženi državi pri izpolnjevanju svojih obveznosti po členu 46 je sodišče poskusilo navesti vrsto ukrepov, ki bi jih lahko italijanska država uvedla, da odpravi sistemsko situacijo, ugotovljeno v tej zadevi. Meni, da bi morala tožena država predvsem odpraviti vsako oviro dodelitvi odškodnine, ki je v pravičnem razmerju z vrednostjo razlaščene lastnine in tako s primernimi zakonskimi, upravnimi in proračunskimi ukrepi zagotoviti, da je zadevna pravica učinkovito in hitro zagotovljena z ozirom na druge tožnike, ki jih je prizadela razlastitev lastnine, v skladu z načeli zaščite premoženjskih pravic, določenih v členu 1 Protokola št. 1, zlasti z načeli, ki se uporabljajo za odškodninske dogovore (glej odstavke 93 - 98 zgoraj).

2.  Pretirano dolgo trajanje postopkov

238.  Trenutno je na sodišču na stotine nerešenih zadev v zvezi z dodelitvijo drugostopenjskega sodišča v „Pinto" postopkih pred odstopom kasacijskega sodišča od precedensa in/ali zamude pri plačilu zadevnih zneskov. Čeprav sodišče z veseljem potrjuje ugoden razvoj dogodkov v italijanski sodni praksi in zlasti nedavno sodbo plenuma kasacijskega sodišča (glej odstavek 68 zgoraj), z razočaranjem opazuje, da se po odpravi pomanjkljivosti, ki je povzročila kršitev pojavi druga, ki je povezana s prvo in sicer je to v tej zadevi zamuda pri izvršitvi odločb. Ne more preveč poudarjati dejstvo, da se morajo države oskrbeti s sredstvi, ki so učinkovita in primerna, da zagotovijo jamstvo vseh pogojev za določitev pravičnega zadoščenja.

239.  V svojem Priporočilu z dne 12. maja 2004 (Rec (2004)6) je Odbor ministrov pozdravil dejstvo, da je konvencija postala sestavni del domačega pravnega reda vseh držav pogodbenic, pri čemer je priporočil, da države zagotovijo obstoj domačih pravnih sredstev in njihovo učinkovitost. V tej zvezi sodišče poudarja, da obstoj pravnega sredstva sam po sebi ni zadosten, čeprav je potreben. Domača sodišča morajo biti tudi po domačem pravu sposobna neposredno uporabljati evropsko sodno prakso in država mora pospeševati njihovo znanje te sodne prakse.

V tej zvezi se sodišče sklicuje na vsebino Priporočil Odbora ministrov o javni objavi in razširjanju besedila Evropske konvencije o človekovih pravicah in sodne prakse sodišča v državah članicah (Rec (2002)13) z dne 18. decembra 2002) in na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah v univerzitetni izobrazbi in strokovnem usposabljanju (Rec (2004)4) z dne 12. maja 2004) ter na Resolucijo Odbora ministrov (Res (2002)12), ki je ustanovila CEPEJ in dejstvo, da so se predsedniki držav in vlad na varšavskem srečanju na vrhu maja 2005 odločili pripraviti oceno in pomoč CEPEJ.

Odbor ministrov je v istem Priporočilu z dne 12. maja 2004 (Rec. (2004)6) tudi ponovil, da imajo države glavno obveznost, da rešijo osnovne probleme ugotovljenih kršitev.

240.  Čeprav ponavlja, da lahko tožena država pod nadzorom Odbora ministrov prosto izbira sredstva, s katerimi bo izpolnila svojo pravno obveznost po členu 46 konvencije, pod pogojem, da so taka sredstva v skladu z zaključki, določenimi v sodbi sodišča (glej Broniowski proti Poljski [GC], št. 31443/96, odstavek 192, ESČP 2004-V) in brez da bi skušalo določiti katere ukrepe lahko tožena država uvede da izpolni svoje obveznosti po členu 46 konvencije, bi sodišče opozorilo na zgoraj navedene pogoje (glej odstavke 173 - 216 zgoraj) glede možnosti, da lahko oseba v tej vrsti zadeve naprej trdi, da je „žrtev".

Sodišče poziva toženo državo, da uvede vse potrebne ukrepe, da zagotovi, da so domače odločbe ne le v skladu s sodno prakso tega sodišča, temveč tudi izvršene v roku šestih mesecev od deponiranja v tajništvu.

B.  Člen 41 konvencije

241.  Člen 41 konvencije določa:

„Če sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitev konvencije ali njenih protokolov in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, sodišče odškodovani stranki, če je potrebno nakloni pravično zadoščenje."

1.  Premoženjska škoda

a.  Sodba senata

242.  V svoji sodbi (glej odstavke 111 - 12) je senat odločil:

„Sodišče je ugotovilo, da je razlastitev lastnine pritožnikov zadostila pogoju zakonitosti in ni bila samovoljna. Dejanje italijanske vlade, za katerega je sodišče menilo, da je v nasprotju s konvencijo je bilo razlastitev, ki bi bila zakonita, če bi bila plačana primerna odškodnina. Sodišče tudi ni zaključilo, da je 20 % davčni odtegljaj kot takšen nezakonit, vendar je ta faktor upoštevalo pri presoji zadeve. Na koncu je sodišče ugotovilo kršitev pritožnikovih pravic do poštenega sojenja zaradi uporabe člena 5 v njihovi zadevi.

Ob upoštevanju teh faktorjev in presoje na podlagi pravične podlage sodišče meni, da je primerno, da se pritožnikom dodeli 410.000 EUR."

b.  Trditve strank

i)  Pritožniki

243.  Pritožniki so zahtevali znesek, ki ustreza razliki med odškodnino, ki bi jo prejeli po Zakonu št. 2359/1865 in zneskom, ki jim je bil dodeljen v skladu s členom 5 Zakona št. 359/1992. Ta znesek je v letu 1983, ko so bili razlaščeni znašal 123.815,56 EUR. Temu znesku bi se morale dodati zakonske obrestne obresti do leta 2005 (297.849,76 EUR) in indeksacija (198.737,84 EUR). V letu 2005 tako indeksiran kapital in obračunane in še neplačane obresti znašajo 620.403,16 EUR. Pritožniki so kritizirali sodbo senata, ker jim ni dodelil obresti.

244.  Pritožniki so tudi zahtevali povrnitev 20 % davka, kateri je bil odtegnjen od odškodnine za razlastitev. Ta znesek bi moral biti vezan na indeks in se mu bi morale pripisati obresti do leta 2005. Znesek je tako znašal 137.261,34 EUR.

ii)  Tožena vlada

245.  Vlada je trdila, da se z vidika njihovih trditev o bistvu zadeve po členu 41 konvencije ne bi smel dodeliti noben znesek. Če se sodišče s tem ne bi strinjalo, je vlada trdila, da bi se pravično zadoščenje moralo omejiti na znesek, izračunan z vso skrbnostjo in bi v vsakem primeru moral biti nižji od zneska, ki ga je določil senat ter tržne vrednosti zemljišča.

c.  Presoja sodišča

246.  Sodišče ponavlja, da sodba s katero je ugotovilo kršitev določa toženi državi pravno obveznost, da odpravi kršitev in popravi njene posledice na takšen način, da ponovno vzpostavi situacijo, ki je obstajala pred kršitvijo (glej Iatridis proti Grčiji (pravično zadoščenje) [GC], št. 31107/96, odstavek 32, ESČP 2000-XI).

247.  Države pogodbenice, ki nastopajo v zadevi kot stranke lahko načeloma prosto izbirajo sredstva, s katerimi bodo izpolnile sodbo, s katero je sodišče ugotovilo kršitev. Ta diskrecija glede načina izvršitve sodbe odraža prosto izbiro vezano na glavno obveznost držav pogodbenic po konvenciji, da zaščitijo v njej zagotovljene pravice in svoboščine (člen 1). Če narava kršitve dopušča restitutio in integrum jo mora izvesti tožena država, saj sodišče nima pristojnosti, kot tudi ne praktične možnosti, da to stori. Če po drugi strani nacionalno pravo ne dovoljuje - ali samo delno dovoljuje - nadomestilo za posledice kršitve, člen 41 pooblašča sodišče, da prizadeti stranki dodeli takšno zadoščenje, kot je zanj videti primerno (glej Brumărescu proti Romuniji (pravično zadoščenje) [GC], št. 28342/95, odstavek 20, ESČP 2001 I).

248.  Sodišče je odločilo, da je zadeven poseg zadostil pogoju zakonitosti in ni bil samovoljen (glej odstavke 79 - 80). Dejanje italijanske vlade, za katero je sodišče odločilo, da je v nasprotju s konvencijo je bilo razlastitev, ki bi bila zakonita, če bi bila plačana pravična odškodnina (glej odstavke 99 - 104). Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je retroaktivna uporaba člena 5 Zakona št. 359/1992 odvzela pritožnikom možnost pridobitve odškodnine po tržni vrednosti lastnine po členu 39 Zakona št. 2359/1865, ki se uporablja za to zadevo (glej odstavke 127 - 33 zgoraj).

249.  Sodišče v tej zadevi meni, da narava ugotovljene kršitve ne dopušča domneve, da je mogoča restitutio in integrum (glej a contrario Papamichalopoulos in drugi proti Grčiji (prejšnji člen 50), naveden zgoraj). Zato se mora dodeliti enakovredna odškodnina.

250.  Zakonitost takšne razlastitve neizogibno vpliva na merila, ki se uporabljajo za določanje nadomestila, ki ga dolguje tožena država, ker se denarne posledice zakonite razlastitve ne morejo izenačiti s tistimi pri nezakoniti razlastitvi (glej Bivši kralj Grčije in drugi proti Grčiji [GC] (pravično zadoščenje), št. 25701/94, odstavek 75, ESČP 2002).

251.  Sodišče je sprejelo zelo podobno stališče v zadevi Papamichalopoulos in drugi proti Grčiji (prejšnji člen 50), navedeni zgoraj, str. 59, odstavka 36 in 39). V tej zadevi je ugotovilo kršitev zaradi de facto nezakonite razlastitve (zavzetje zemljišča s strani grške vojne mornarice od leta 1967), ki je trajala več kot petindvajset let do datuma izdaje prve sodbe z dne 24. junija 1993. Skladno s tem je sodišče naložilo grški državi, da plača pritožnikom znesek, ki ustreza sedanji vrednosti zemljišča, povišan z dvigom vrednosti zaradi obstoja stavb, ki so bile postavljene od kar je bilo zemljišče zavzeto, za škodo in izgubo posesti, ker so organi oblasti odvzeli posest zemljišča.

252.  Sodišče je sledilo temu pristopu v dveh italijanskih zadevah glede razlastitev, ki niso bile v skladu z načelom zakonitosti. V prvi od teh dveh zadev Belvedere Alberghiera S.r.l. proti Italiji (pravično zadoščenje), št. 31524/96, odstavki 34 - 36, 30. oktober 2003) je odločilo:

„Odškodnina mora nujno odražati celotno vrednost lastnine, ker gre za samo po sebi nezakonito razlastitev ugotovljeno pri izvoru kršitve.

Sodišče zato glede premoženjske škode meni, da odškodnina, ki se dodeli pritožniku ne sme biti omejena na vrednost lastnine iz časa njene razlastitve. Iz tega razloga je zaprosilo izvedenca, da oceni sedanjo vrednost spornega zemljišča in druge postavke škode.

Sodišče odloči, da mora država pritožniku plačati sedanjo vrednost zemljišča. Temu znesku se doda znesek za amortizacijo lastnine in za izgubo posesti zemljišča, ker so organi oblasti leta 1987 odvzeli njeno posest. Ker ni bilo pripomb vlade na poročilo izvedenca se bo poleg tega dodelil znesek za izgubo dobička iz hotelske dejavnosti."

253.  V drugi od teh zadev (Carbonara in Ventura proti Italiji (pravično zadoščenje), št. 24638/94, odstavka 40 - 41, 11. december 2003), je sodišče navedlo:

„Sodišče zato glede premoženjske škode meni, da odškodnina, ki se dodeli pritožnikom ne sme biti omejena na vrednost njihove lastnine iz časa njene razlastitve. Iz tega razloga je zaprosilo izvedenca, da oceni tudi sedanjo vrednost spornega zemljišča. Ta vrednost ni odvisna od hipotetičnih okoliščin, kar bi bilo, če bi bila zdaj v istem stanju kot leta 1970. Iz poročila izvedenca jasno izhaja, da so zemljišče in njegova neposredna okolica - katerih stanje je izražalo možnost razvoja mest - pridobili na vrednosti zaradi gradnje stavb, vključno s šolo.

Sodišče odloči, da mora država plačati pritožnikom sedanjo vrednost zemljišča s povišano vrednostjo, ki jo je pridobilo zaradi obstoja stavbe, za škodo in izgubo posesti, ker so organi oblasti leta 1970 odvzeli njeno posest.

Sodišče je glede določitve zneska te odškodnine sprejelo zaključke poročila izvedenca glede točne ocene utrpljene škode. Ta znesek znaša 1.385.394,60 EUR."

254.  Analiza treh zgoraj navedenih zadev, ki se vse nanašajo na zadeve same po sebi nezakonite razlastitve, pokaže, da je sodišče za popolno nadomestitev nastale škode dodelilo zneske z upoštevanjem sedanje vrednosti zemljišča v luči današnjega nepremičninskega trga. Skušalo je tudi nadomestiti finančno izgubo z upoštevanjem potenciala zadevnega zemljišča, ki se izračuna, če je mogoče, na podlagi stroškov gradnje stavb, ki so jih postavili razlastitveni organi oblasti.

255.  V nasprotju z dodeljenim zneskom v zgoraj navedenih zadevah ni potrebno, da odškodnina, ki se določi v tej zadevi odraža namen popolne odprave posledic izpodbijanega posega. V tej zadevi je resnično pomanjkanje primerne odškodnine in ne gre za samo po sebi nezakonit odvzem zemljišča, ugotovljen pri izvoru kršitve po členu 1 Protokola št. 1.

256.  Sodišče mora pri določanju zneska primerne odškodnine, ki ni nujno, da odraža popolno vrednost lastnine, temeljiti na merilih, določenih v njegovih sodbah glede člena 1 Protokola št. 1 in v skladu s katerimi razlastitev lastnine brez plačila zneska, ki je v razumni meri povezan z njeno vrednostjo običajno predstavljala nesorazmeren poseg, ki se ne more šteti za upravičen po členu 1 Protokola št. 1 (glej James in drugi proti Združenem kraljestvu, naveden zgoraj, str. 36, odstavek 54). Sodišče ponavlja, da je lahko v veliko zadevah zakonite razlastitve, kot je posebna razlastitev zemljišča za gradnjo ceste ali iz drugih razlogov „v javnem interesu" samo popolno odškodnino mogoče šteti, da je v razumni meri povezana z vrednostjo lastnine (glej Bivši kralj Grčije in drugi (pravično zadoščenje), naveden zgoraj, odstavek 36). Vendar lahko zakoniti cilji „javnega interesa", kot so tisti, ki jih zasledujejo ukrepi gospodarske reforme ali ukrepi, oblikovani za dosego večje socialne pravičnosti, zahtevajo povračilo, ki je nižje od popolne tržne vrednosti (na isti strani).

257.  Sodišče je ugotovilo, da v tej zadevi ni bilo doseženo „pravično razmerje", glede na višino odškodnine, ki je veliko nižja od tržne vrednosti zemljišča in pomanjkanje razlogov „javnega interesa", ki bi opravičevali odstop od pravila, določenega v odstavku 95 zgoraj, v skladu s katerim mora primerna odškodnina v odsotnosti takšnih razlogov in v primeru „posebne razlastitve" ustrezati vrednosti lastnine (glej odstavke 99 - 104 zgoraj).

Iz tega sledi, da mora primerna odškodnina v tej zadevi ustrezati tržni vrednosti lastnine. Zato bo sodišče dodelilo odškodnino, ki ustreza razliki med vrednostjo zemljišča in odškodnino, ki so jo pritožniki pridobili na nacionalni ravni.

258. Veliki senat, enako kot senat meni, da je primerno, da temelji na vrednosti lastnine v času razlastitve, kakor je navedeno v poročilih izvedenca, naročenih s strani sodišča, ki so bili pripravljeni v domačih postopkih (165.755 italijanskih lir (ITL) na kvadratni meter v letu 1983, glej odstavka 32 in 37 zgoraj) in na katerih so pritožniki temeljili svoje zahtevke (glej odstavke 243 - 44 zgoraj). Ker bi se primernost odškodnine zmanjšala s plačilom brez sklicevanja na različne okoliščine, ki lahko zmanjšajo njeno vrednost, kot je potek daljšega časovnega obdobja (glej Stran grška rafinerija in Stratis Andreadis proti Grčiji, naveden zgoraj, str. 90, odstavek 82 in mutatis mutandis, Motais de Narbonne proti Franciji (pravično zadoščenje), št. 48161/99, odstavka 20 - 21, 27. maj 2003) se mora znesek, potem, ko se znesek pridobljen na domači ravni odšteje in tako dobi razlika s tržno vrednostjo zemljišča iz leta 1983, preračunati v sedanjo vrednost, da se izravnajo učinki inflacije. Razen tega se bodo na ta znesek morale plačati obresti, da se vsaj delno nadomesti dolgo obdobje v katerem je bilo pritožnikom odvzeto zemljišče. Po mnenju sodišča morajo biti obresti v obliki običajnih zakonskih obresti, ki se uporabljajo za kapital s postopno prilagoditvijo. Veliki senat, enako kot senat ob upoštevanju 20 % davčnega odtegljaja od odškodnine za razlastitev, dodeljene na domači ravni, ni ugotovil, da bi bila uporaba tega davka nezakonita, vendar je to upošteval kot faktor pri presoji dejstev (glej odstavek 101 zgoraj).

259.  Sodišče z upoštevanjem teh faktorjev in odločbe sodišča na pravični podlagi meni, da je primerno dodeliti pritožnikom 580.000 EUR s prebitkom katerega koli davka, ki bi se lahko na ta znesek zaračunal.

2.  Nepremoženjska škoda zaradi dolžine postopkov

a.  Sodba senata

260.  Sodišče je v svoji sodbi menilo, da na tej točki še ni pripravljeno odločiti o vprašanju uporabe člena 41 in ga je pridržalo (glej odstavek 115 sodbe senata).

b.  Argumenti tistih, ki so nastopili pred sodiščem

i)  Pritožniki

261.  Pritožniki so ocenili odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je vsak od njih utrpel zaradi dolžine postopkov na 6.000 EUR, kar je skupaj 24.000 EUR.

ii)  Tožena vlada

262.  Vlada načeloma ni ugovarjala opredelitvi meril za nepremoženjsko škodo sodišča, glede te vrste kršitve in prosila sodišče, da navede, da se znesek pravičnega zadoščenja mora izračunati samo s sklicevanjem na zamude, ki presegajo razumen rok in za kar je država odgovorna. Sodišče so tudi prosili, da odloči, da se merila za izračun odškodnine ne smejo omejiti na določitev določenga zneska na leto, temveč se morajo upoštevati drugi faktorji, vključno s spornimi predmeti in izidom zadeve.

263.  V zvezi s to zadevo se je vlada omejila na pripombo, da se po členu 41 ne bi smel dodeliti noben znesek.

c.  Intervenienti

i.  Češka vlada

264.  Ker se je češka vlada odločila poleg uvedbe preventivnega pravnega sredstva sprejeti zakon, ki zagotavlja odškodninsko pravno sredstvo, so menili, da so zavezani predlagati zakon, ki bi bil dovolj predvidljiv. V tej zvezi so se sklicevali na težave in trdili, da tako konvencija, kot tudi sodna praksa sodišča ne dajeta dovolj pojasnil. Prosili so za več informacij o merilih, ki jih uporablja sodišče, zadevah, ki se štejejo za „podobne" in ravneh praga „razumnega" razmerja.

ii.  Poljska vlada

265.  Po trditvi poljske vlade bi sodišče moralo navesti iz česa je sestavljeno pravično zadoščenje. Če se ne podajo natančne navedbe bodo verjetno nastala neskladja med domačo sodno prakso in sodno prakso sodišča. Pritožnikom in vladam bo podobno težko ugotoviti splošna pravila sodne prakse sodišča v zvezi s pravičnim zadoščenjem. Skladno s tem domača sodišča niso bila v položaju, da bi se lahko opirala na sodno prakso sodišča in v skladu z njo odločala.

iii.  Slovaška vlada

266.  Po trditvi slovaške vlade bi morali razlogi na katerih je sodišče temeljilo svojo določitev nepremoženjske škode biti del razlogov za njegovo odločbo. Samo na ta način bi sodbe sodišča postale jasna navodila domačim sodiščem za določanje dodelitev v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki jo povzročajo zamude v postopkih.

Po trditvi slovaške vlade je bilo nemogoče prenesti vse te vidike v številke ali predvideti vsako situacijo, ki bi lahko nastala. Slovaška vlada ni pričakovala, da bo sodišče opredelilo določeno formulo, po kateri bi se lahko izračunal znesek, ki se dodeli za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz dolgih postopkov ali določili točni zneski. Po njihovem mnenju je bilo bolj pomembno, da sodišče v svojih odločbah poda zadovoljivo utemeljitev načina, po katerem so se pri presoji razumnosti dolžine postopkov upoštevala merila, da se določi znesek, ki se dodeli za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz zamud v postopkih. Iz navedenega je bilo jasno, da bi se moral pritožnikom dodeliti isti znesek kot v primerljivih zadevah.

d.  Merila sodišča

267.  V odgovoru vladam sodišče na začetku navaja, da s „podobnimi zadevami" misli katera koli dva niza postopkov, ki sta trajala isto število leto, v identičnem številu stopenj pristojnosti sodišča, s spornimi predmeti enakovredne pomembnosti, zelo enakim ravnanjem pritožnika in glede iste države.

Poleg tega se strinja z mnenjem slovaške vlade, da bi bilo nemogoče in neizvedeljivo poskusiti določiti seznam podrobnih pojasnil, ki obsegajo vsak možen izid in meni, da je mogoče vse potrebne elemente najti v njegovih predhodnih odločbah, ki so dostopni v bazi podatkov sodne prakse sodišča.

268.  Nadalje navaja, da je lahko znesek, ki ga dodeli za nepremoženjsko škodo po členu 41 nižji, kot je naveden v njegovi sodni praksi, kadar je pritožnik na domači ravni že pridobil ugotovitev kršitve in odškodnino z uporabo domačega pravnega sredstva. Poleg dejstva, da je obstoj domačega pravnega sredstva v celoti v skladu z načelom subsidiarnosti, izraženim v konvenciji, je takšno pravno sredstvo bližje, bolj dostopno in hitrejše, kot pritožba na sodišče ter se obravnava v pritožnikovem jeziku. Tako nudi prednosti, ki se morajo upoštevati.

269.  Sodišče kljub temu meni, da kadar lahko pritožnik po izčrpanju tega domačega pravnega sredstva še vedno trdi, da je „žrtev" se mu ali ji mora dodeliti razlika med zneskom, ki ga je pridobil na drugostopenjskem sodišču in zneskom, ki se ne more šteti za očitno neupravičenega v primerjavi z zneskom, ki ga dodeli sodišče, če bi ga dodelilo drugostopenjsko sodišče in bi bil hitro plačan.

270.  Pritožnikom bi se moral dodeliti tudi znesek glede na stopnje postopkov, ki jih domača sodišča morda niso upoštevala v referenčnem obdobju, kadar ne morejo več vložiti zadevo pri drugostopenjskem sodišču zaradi uporabe spremenjenega stališča, ki ga je sprejelo kasacijsko sodišče dne 26. januarja 2004 (glej njegovo sodbo št. 1339, odstavek 64 zgoraj) ali preostalo trajanje postopka ni bilo dovolj dolgo, da bi se lahko štelo za drugo kršitev istih postopkov.

271.  Na koncu bi se vladi moralo odrediti, da plača dodaten znesek, če je pritožnik moral trpeti zamudo, ko je čakal na plačilo odškodnine države, tako da se nadomesti frustracija, ki izvira iz zamude pri pridobitvi plačila.

e.  Uporaba navedenih meril v tej zadevi

272.  Sodišče z upoštevanjem okoliščin te zadeve (glej odstavke 220 - 21 zgoraj) meni, da bi v odsotnosti domačega pravnega sredstva dodelilo znesek 24.000 EUR. Ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče dodelilo pritožnikom 2450 EUR, kar je približno 10 % tega kar bi jim dodelilo sodišče. Po mnenju sodišča ta faktor sam po sebi vodi do izida, ki je očitno neupravičen glede na merila, ki jih je uvedlo v svoji sodni praksi.

Ob upoštevanju značilnosti domačega pravnega sredstva, ki ga je izbrala Italija in dejstva, da je sodišče ne glede na to nacionalno pravno sredstvo ugotovilo kršitev, meni, da bi se na pravični podlagi pritožnikom moralo dodeliti 8400 EUR.

Ker ni bilo pomembnih trditev se ne doda znesek zaradi „nadaljnje frustracije", ki jo lahko povzroči zamuda pri plačilu dolgovanega zneska države.

273.  Skladno s tem so pritožniki upravičeni do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 8400 EUR, kar je za vsakega 2100 EUR s prebitkom katerega koli davka, ki se lahko zaračuna na ta znesek.

3.  Nepremoženjska škoda v zvezi z drugimi ugotovljenimi kršitvami

a.  Sodba senata

274.  V svoji sodbi je senat odločil, da na tej točki vprašanje uporabe člena 41 ni zrelo za odločitev in ga je pridržalo (glej odstavek 115 sodbe senata).

b.  Argumenti tistih, ki so nastopili pred sodiščem

i.  Pritožniki

275.  Pritožniki so zahtevali vsak 6500 EUR za odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz nepoštenosti postopkov in posega v pravico do  spoštovanja njihovega premoženja. Pritožniki so zato za te kršitve za nepremoženjsko škodo skupaj zahtevali 25.000 EUR.

ii.  Tožena vlada

276.  Vlada ni podala nobenih pripomb glede tega vprašanja.

c.  Presoja sodišča

277.  Sodišče meni, da so pritožniki utrpeli nekaj nepremoženjske škode zaradi neupravičenega posega v pravico do spoštovanja njihovega premoženja in nepoštenosti postopkov, katere sama ugotovitev kršitve ne more dovolj nadomestiti.

278.  Ob upoštevanju dejstev zadeve in odločitve sodišča na pravični podlagi, sodišče vsakemu pritožniku po tej postavki dodeli 1000 EUR, kar skupaj znaša 4000 EUR s prebitkom katerega koli davka, ki se lahko zaračuna na ta znesek.

4.  Stroški

a.  Sodba senata

279.  Senat je na tej točki pridržal vprašanje pravičnega zadoščenja.

b.  Argumenti tistih, ki so nastopili pred sodiščem

i.  Pritožniki

280.  Pritožniki so s predložitvijo listinskih dokazov v podporo njihovi zahtevi nastale stroške v domačih postopkih ocenili na 16.355,99 EUR, od katerih je 1500 EUR ustrezalo delu stroškov, ki so jih morali plačati v postopkih, sproženih po „Pinto" zakonu (glej odstavek 45 zgoraj).

281.  V zvezi z nastalimi stroški v postopkih pred sodiščem so pritožniki predložili račun stroškov, sestavljen na podlagi uporabnih nacionalnih tarif in za postopke do sprejema sodbe senata zahtevali povračilo 46.313,70 EUR. K temu znesku bi se naj prištelo 19.705 EUR, vključno s stroški, ki so nastali pred velikim senatom.

ii.  Tožena vlada

282.  Vlada se je omejila na pripombo, da so morali pritožniki v sproženih postopkih po Pinto zakonu nositi nekaj stroškov zaradi vložitve tožbe proti toženi stranki, ki ne bi smela biti stranka v postopku.

c.  Presoja sodišča

283.  V skladu s stalno sodno prakso sodišča se stroški po členu 41 ne dodelijo, razen če se ugotovi, da so dejansko nastali, ker so bili potrebni in upravičeni glede višine. Razen tega so pravni stroški vračljivi samo, če so povezani z ugotovljeno kršitvijo (glej na primer Beyeler proti Italiji (pravično zadoščenje) [GC], št. 33202/96, odstavek 27, 28. maj 2002 in Sahin proti Nemčiji [GC], št. 30943/96, odstavek 105, ESČP 2003 VIII).

284.  Ker je pritožnikova zadeva pred domačimi sodišči v bistvu merila na odpravo pred sodiščem zatrjevane kršitve konvencije se lahko ti domači pravni stroški upoštevajo pri presoji zahteve glede stroškov. Kljub temu sodišče meni, da je znesek, ki se zahteva za plačilo previsok.

285.  Sodišče je v zvezi s stroški, ki so nastali v postopkih v Strasbourgu ugotovilo kršitev člena 1 Protokola št. 1 in dvojno kršitev odstavka 1 člena 6 konvencije, zaradi česar se tako strinja s trditvami pritožnikov.

Medtem ko sodišče ne dvomi, da so bili stroški nujni in da so dejansko nastali ter priznava dolžino in točnost pisnih vlog, ki so jih predložili pritožniki ter veliko količino opravljenega dela, kljub temu meni, da so zatrjevana plačila previsoka. Sodišče zato meni, da bi se jim morali le delno povrniti.

286.  Ob upoštevanju dejstev zadeve sodišče pritožnikom dodeli skupaj 50.000 EUR za vse stroške, ki so nastali pred domačimi sodišči in v Strasbourgu s prebitkom katerega koli davka, ki se lahko zaračuna na ta znesek.

5.  Zamudne obresti

287.  Sodišče meni, da je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke h kateri se dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1.  Odloči, da je bil kršen člen 1 Protokola št. 1, zaradi neprimernega zneska odškodnine za razlastitev.

2. Odloči, da po členu 1 Protokola št. 1 ni potrebno presojati pritožbo, ki temelji na retroaktivni uporabi člena 5 Zakona št. 359/1992 v tej zadevi.

3. Odloči, da je bil kršen odstavek 1 člena 6, zaradi uporabe člena 5 Zakona št. 359/1992 v tej zadevi.

4.  Zavrne predhodni ugovor vlade glede neizčrpanja domačih pravnih sredstev v zvezi s pritožbo glede dolžine postopkov.

5. Odloči, da pritožniki lahko trdijo, da so „žrtve" kršitve načela „razumnega roka" po členu 34 konvencije.

6. Odloči, da je bil kršen odstavek 1 člena 6, zaradi dolžine postopkov.

7.  Odloči,

(a)  da mora tožena država plačati pritožnikom v roku treh mesecev naslednje zneske:

(i)  580.000 EUR (petstoosemdesettisoč evrov) v zvezi s premoženjsko škodo,

(ii)  8400 EUR (osemtisočštiristo evrov) plus 4000 EUR (štiritisoč evrov), kar je skupaj 12.400 EUR (dvanajsttisočštiristo evrov) za nepremoženjsko škodo,

(iii) 50.000 (petdesettisoč evrov) za stroške,

(iv)  kateri koli davek, ki se lahko zaračuna na zgoraj navedene zneske.

(b)  da se po izteku zgoraj navedenih treh mesecev do poravnave plačujejo linearne obresti na zgoraj navedene zneske po stopnji, ki je enaka mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke v obdobju neplačila, čemur se dodajo tri odstotne točke.

8.  Zavrne preostanek zahteve pritožnikov za pravično zadoščenje.

Sodba je napisana v angleščini in francoščini in izdana na javni obravnavi dne 29. marca 2006 v stavbi Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

T.L. Early Luzius Wildhaber
Namestnik sodnega tajnika Predsednik