| HUDOC številka | 44580/98 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | SIRC |
| Tožena država | Slovenija |
| Številka vloge | |
| Objavljeno v | |
| Sestava sodišča | Tretji oddelek |
| Datum vložitve tožbe | 13.08.1998 |
| Datum sodbe | 22.06.2006 |
| Obravnavani členi | 6-1 |
| Izrek sodbe | |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede |
TRETJI ODDELEK
PRAVNOMOČNA ODLOČITEV
O SPREJEMLJIVOSTI
pritožbe št. 44580/98
ki jo vložil Ljubo SIRC
zoper Slovenijo
Evropsko sodišče za človekove pravice (tretji oddelek) je dne 22. junija 2006 na seji senata v sestavi:
g. J. Hedigan, predsednik,
g. L. Caflisch,
ga. M. Tsatsa-Nikolovska,
g. V. Zagrebelsky,
g. E. Myjer,
g. David Thór Björgvinsson, sodniki,
g. R. Pirnat, ad hoc sodnik,
in g. V. Berger, sodni tajnik,
ob upoštevanju pritožbe vložene pri Evropski komisiji za človekove pravice dne 13. avgusta 1998,
ob upoštevanju člena 5 § 2 Protokola št. 11 h Konvenciji, s katerim je bila pristojnost presoje pritožbe prenesena na Sodišče,
ob upoštevanju delne odločbe Sodišča z dne 16. maja 2002,
ob upoštevanju navedb predloženih s strani tožene države dne 13. avgusta 2002 in navedb predloženih v odgovor s strani pritožnika,
po obravnavi, odločilo kot sledi:
DEJSTVA ZADEVE
1. Pritožnik, g. Ljubo Sirc, je slovenski in britanski državljan, rojen leta 1920 in živeč v Glasgow-u (Velika Britanija). Pred Sodiščem ga je med 12. avgustom 2000 in 17. julijem 2002 zastopala družba Christian Fisher, Solicitors, in g. Gordon Nardell, barrister v Londonu.
2. Toženo državo je zastopal njen zastopnik g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
A. Okoliščine zadeve
3. Dejstva primera, ki so jih predstavile stranke, lahko povzamemo kot sledi.
1. Ozadje zadeve
4. Pred drugo svetovno vojno je imela pritožnikova družina v lasti veliko nepremičnin različnih namembnosti v Kranju in Ljubljani ter okoliških območjih. Pritožnikov oče je bil med drugim lastnik tovarne tekstila v Kranju. V letu 1941 mu je bil tovarniški kompleks odvzet skupaj s pripadajočim premičnim premoženjem v okviru zasega zalog s strani nemških okupacijskih sil. Še več, okupacijske sile so omenjene tovarniške stavbe ob koncu druge svetovne vojne leta 1945 požgale.
5. Po koncu druge svetovne vojne je jugoslovanski Zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači iz leta 1945 določil, da se zasežena lastnina nemudoma vrne lastnikom ("Zakon 1945", glej "Relevantno domače pravo in praksa"). Pritožnikov oče je na sodišču vložil zahtevo za vrnitev premoženja.
6. Sledila je vrnitev tovarniškega zemljišča skupaj z majhnim delom premičnega premoženja (vključno z delom strojne opreme in zalog) pritožnikovemu očetu.
7. Dne 12. avgusta 1947 je Vrhovno sodišče pritožnika, pritožnikovega očeta in nekaj drugih oseb obsodilo zaradi kaznivega dejanja sodelovanja z zahodnimi silami v t.i. procesu "Nagode". Že kmalu po tem se je izkazalo, da je šlo za montiran proces.
8. Pritožnik je bil obsojen na smrtno kazen (kasneje omiljena na kazen 20 let zapora) in njegov oče na kazen 10 let zapora. Oba sta bila obsojena na zaplembo njunega premoženja v korist države. V času procesa je premoženje družine Sirc obsegalo predvsem upravičenja glede vrnitve premoženja in odškodninska upravičenja.
9. Po navedbah pritožnika je bila obsodba izvršena na dva načina. Po eni strani je bil del premoženja uradno evidentiran kot zaplenjen s strani države. Sem je spadalo približno 15.000 m2 tovarniškega zemljišča, vrnjena strojna oprema in stvari, ki so ustrezale več kot dvema tretjinama terjatev za vrnitev preostale strojne opreme, vloženih na podlagi Zakona 1945, družinska hiša družine Sirc z majhnim vrtom, hiša v Ljubljani, delež v trboveljskem rudniku, osebne stvari in okoli 9.000 m2 kmetijskih površin, ki so pripadale pritožnikovi materi.
10. Na drugi strani pa je preostalo premoženje, kot na primer stvari, ki so ustrezale še nerešenim zahtevkom vloženim na podlagi Zakona 1945 za vrnitev oziroma plačilo odškodnine za končne tekstilne izdelke, ruski in turški bombaž ter eno tretjino nevrnjene strojne opreme, postale državna last v skladu s "splošno formulo" iz odločbe o zaplembi.
11. Pritožnik in njegov oče sta bila zaprta in sicer prvi od leta 1947 do leta 1954 in drugi od leta 1947 do leta 1950. Preden je bil pritožnik izpuščen iz zapora, ga je komunistična policija brezuspešno skušala prisiliti, da bi postal njen agent.
12. Kmalu po izpustitvi leta 1950 je pritožnikov oče umrl in pritožniku zapustil vse svoje imetje. Le nekaj časa po lastni izpustitvi pa je pritožnik zbežal v Veliko Britanijo in postal univerzitetni predavatelj v Glasgow-u, vendar so ga komunisti še naprej nadlegovali vseh 34 let njegovega izgnanstva.
13. Glede odškodnine za premoženje, ki so ga nemške okupacijske sile vzele iz tovarne, sta družina Sirc in Zvezna Republika Nemčija dne 17. marca 1964 v Berlinu sklenili poravnavo v višini 1.000.000,00 nemških mark (DEM).
14. Leta 1989 se je pritožnik uspel vrniti v Slovenijo.
2. Zahteva za vrnitev premoženja in povrnitev škode na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1978 in sprejetje Zakona o denacionalizaciji leta 1991
15. Dne 31. januarja 1991 je Vrhovno sodišče odredilo obnovo postopkov1 za osebe obsojene leta 1947 in s tem tudi za pritožnika. Dne 5. aprila 1991 pa je po umiku obtožnice s strani državnega tožilca ljubljansko prvostopenjsko sodišče ustavilo postopek in obsodbe razveljavilo.
16. Dne 3. junija 1991 je na podlagi člena 539 § 2 tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku ("ZKP") pritožnik pri Ministrstvu za pravosodje vložil zahtevo za uveljavitev svoje pravice do vrnitve zaplenjenega premoženja ter povrnitve škode za sedem in pol let prestane zaporne kazni.
17. V zadevnem času je vrnitev oziroma plačilo odškodnine glede premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kazenskem postopku, urejal 145. člen tedaj veljavnega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1978 ("Zakon 1978") (glej "Relevantno domače pravo in praksa").
18. Po navedbah pritožnika so omenjeno določbo domača sodišča razlagala, tako da so pravico do vrnitve premoženja zaplenjenega v kazenskem postopku postavljala na isto podlago kot civilne odškodninske zahtevke. Odškodnina prisojena v skladu s 145. členom je tako vključevala odškodnino za lastnikovo nemožnost uporabe lastnine v obdobju, ko je bila ta zaplenjena, poleg tega pa je bilo vsako materialno sredstvo individualno ovrednoteno z upoštevanjem učinka inflacije na podlagi dokazovanja z izvedenci.
19. Dne 25. junija 1991 je Slovenija razglasila neodvisnost.
20. Dne 29. novembra 1991 je bil sprejet Zakon o denacionalizaciji ("ZDen") kot temelj za vrnitev premoženja (ali njegove vrednosti), ki je bilo podržavljeno po drugi svetovni vojni. V 92. členu je določil, da se tudi premoženje, zaplenjeno v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. decembra 1958, vrača nekdanjim lastnikom v skladu z določbami ZDen (glej "Relevantno domače pravo in praksa"). Pri Ustavnem sodišču je bila vložena ustavna pobuda za presojo ustavnosti 92. člena.
21. Potem ko se Ministrstvo ni odzvalo na njegovo zahtevo, je pritožnik dne 27. maja 1992 glede dela zaplenjenega premoženja sprožil postopek pred Temeljnim sodiščem v Kranju.
22. Temeljno sodišče v Kranju je dne 29. junija 1992 njegovo vlogo zavrglo, saj je štelo, da sodi zadeva v pristojnost upravnih organov pred katerimi je tekel denacionalizacijski postopek. Pritožnik se je zoper odločbo pritožil.
23. Dne 19. julija 1992 je pritožnik ponovil svojo zahtevo kot je bila vložena pri Ministrstvu. Dodatne navedbe pa je podal dne 20. oktobra 1992.
24. Ustavno sodišče je 5. novembra 1992 razveljavilo 92. člen ZDen. Odločba je bila objavljena tudi v Uradnem listu.
25. Dne 11. novembra 1992 je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper odločbo Temeljnega sodišča v Kranju.
26. Dne 3. junija 1993 je pritožnik pri Ministrstvu podal dodatne navedbe.
27. Dne 23. novembra 1993 je pritožnik z Ministrstvom za pravosodje dosegel soglasje glede popolne povrnitve škode povzročene z neupravičenim odvzemom prostosti. Iz tega naslova je prejel 80.000,00 DEM.
3. Nove zahteve za povrnitev premoženja in povrnitev škode na podlagi Zakona 1978
28. Glede na to, da poravnava ni obsegala pritožnikovih zahtevkov za vrnitev oziroma plačilo odškodnine glede zaplenjenega premoženja, je sprožil več postopkov. Delimo jih lahko na pravdne in nepravdne postopke. Trenutno so v teku štirje pravdni in trije nepravdni postopki, ki se nahajajo v različnih fazah postopka.
(a) Glavni pravdni postopek2
29. Pritožnik je dne 1. aprila 1994 pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani sprožil postopek v zvezi s spornim premoženjem (t.j. premoženjem, ki leta 1947 ni bilo uradno evidentirano kot zaplenjeno - glej "Ozadje zadeve") in zahteval odškodnino v višini 3.913.894,40 USD. Trdil je, da za navedeno premoženje ne bi mogel dobiti odškodnine na podlagi Zakona 1945. Tekom postopka je bila zahtevana predložitev dokazov o obstoju zatrjevanih terjatev glede vsakega dela tega premoženja in glede pritožnikove lastninske pravice na tem premoženju.
30. (Preimenovano) Okrožno sodišče v Ljubljani je zadevo obravnavalo dne 19. januarja 1996.
31. Dne 21. novembra 1996 je Okrožno sodišče v Ljubljani ugodilo delu pritožnikovega zahtevka, ki se je nanašal na ruski in turški bombaž ter na nekatere dele nevrnjene tovarniške strojne opreme. Sodišče je pritožniku prisodilo skupno 123.972.714,80 slovenskih tolarjev ("SIT") (približno 1 milijon USD upoštevajoč menjalni tečaj iz leta 1996).
32. Tako pritožnik kot generalni državni pravobranilec, ki je zastopal Republiko Slovenijo, sta se pritožila na Višje sodišče v Ljubljani.
33. Parlament3 je dne 9. avgusta 1997 sprejel Zakon o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ("Zakon o začasnem zadržanju izvajanja"). Posledica tega zakona je bilo zadržanje vodenja postopkov temelječih na Zakonu 1978, najprej do 20. decembra 1997 in kasneje v skladu z novo zakonodajo do 31. marca 1998.
34. V času začasnega zadržanja izvajanja omenjenih zakonskih določb je Parlament leta 1998 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ("Zakon 1998"). Navedeni zakon je Zakonu 1978 dodal nove člene.
35. Člen 145a je določil, da se za vračanje premoženja zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. decembra 1958, glede oblik in obsega vračanja, kot tudi glede omejitev v zvezi z vračanjem ter glede vrednotenja premoženja uporabljajo določbe ZDen (glej "Relevantno domače pravo in praksa").
36. Pritožnik in drugi so pri Ustavnem sodišču vložili pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona 1998, saj naj bi bile njegove določbe retroaktivne in diskriminatorne. Dne 16. julija 1998 je Ustavno sodišče te pobude zavrnilo (odločba št. U-I-60/98 - glej "Relevantno domače pravo in praksa").
37. Pritožnik je vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti metode vrednotenja premoženja določene v ZDen. Dne 18. marca 1999 je Ustavno sodišče tudi to pobudo zavrnilo (sklep št. U-I-137/98).
38. Po izteku obdobja začasnega zadržanja izvajanja relevantnih zakonskih določb se je postopek pred Višjim sodiščem v Ljubljani nadaljeval.
39. Dne 16. aprila 1999 je Višje sodišče v Ljubljani razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21. novembra 1996, ker je štelo, da so se pravni predpisi v vmesnem času spremenili, ter je zadevo vrnilo v novo sojenje.
40. V svoji pripravljalni vlogi z dne 18. januar 2001 je pritožnik natančneje opredelil svoje terjatve. Podrobneje je razložil, da zahteva odškodnino za zaplenjeno premoženje, ki ni bilo pravilno evidentirano.
41. Dne 29. januarja 2001 je bil opravljen narok za glavno obravnavo.
42. Dne 8. marca 2001 je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo, s katero je v celoti zavrnilo pritožnikov zahtevek. Pritožnik se je zoper sodbo dne 11. septembra 2001 pritožil na Višje sodišče v Ljubljani. Dodatno vlogo je vložil 24. maja 2002.
43. Dne 17. julija 2002 je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je zoper odločbo zaradi zmotne uporabe prava4 vložil revizijo pred Vrhovnim sodiščem.
44. Vrhovno sodišče je dne 23. oktobra 2003 pritožnikovi reviziji delno ugodilo na podlagi določb 145. člena Zakona 1978 in zadevo v delu, ki se je nanašal na vrednost strojne opreme, vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče je v prvi vrsti opozorilo, da pravica iz 145. člena ni pravica do povrnitve škode, temveč pravica iz naslova neupravičene obogatitve. Poleg tega je poudarilo, da za presojo zadeve ni mogoče uporabljati določb Zakona o obligacijskih razmerjih.
45. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je cilj določb Zakona 1978 obnovitev stanja, kakršno bi bilo, če bi ne prišlo do prenosa premoženja. Zato je bilo potrebno ugotoviti ali je navedene terjatve mogoče uvrstiti v okvir razlastitve. Utemeljenost pritožnikove vloge vložene na podlagi Zakona 1978 je torej pogojevalo z obstojem terjatev po Zakonu 1945 in dejansko verjetnostjo, da bi prišlo do poravnave v času razlastitve. Vrhovno sodišče je odločilo, da ta pogoj glede preostalega dela pritožnikovega zahtevka ni izpolnjen.
46. Pritožnik je 10. marca 2004 vložil ustavno pritožbo na podlagi členov 14, 15, 22, 23, 26, 30 in 33 Ustave ter 6. člena Konvencije in 1. člena Protokola št. 1. Pritožnik je izpodbijal predvsem, da se izključno uporablja 145. člena Zakona 1978 in ne tudi določbe tako Zakona o kazenskem postopku5 kot tudi Zakona o obligacijskih razmerjih. Poleg tega naj Vrhovno sodišče ne bi upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča z dne 16. julij 1998. Pritožnik je zatrjeval, da so njegove terjatve utemeljene in predstavljajo klasične odškodninske terjatve, in še, da so podani vsi elementi odgovornosti države, kot jih zahteva Zakon o obligacijskih razmerjih.
47. Dne 14. februarja 2005 je Ustavno sodišče odločilo, da je pritožnikova ustavna pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegovega zahtevka dopustna, v preostalem delu pa jo je zavrglo.
48. Dne 12. maja 2005 je Ustavno sodišče ponovilo ugotovitve Vrhovnega sodišča glede obstoja dveh pogojev za utemeljenost pritožnikovih terjatev na podlagi 145. člena Zakona 1978 ter upoštevajoč, da celo drugačna pravna kvalifikacija njegovih pravic sama po sebi ne bi zagotovila odločitve, katere sprejetje zasleduje, pritožbo zavrnilo. Poudarilo je še, da je bilo po drugi svetovni vojni podržavljeno ne le dejansko premoženje, temveč tudi druge terjatve povezane s podržavljenim premoženjem.
49. Ker je pritožnik izpodbijal razlago pravnih predpisov, t.j. odločitev sodišč nižjih stopenj o utemeljenosti njegovih terjatev, so imele njegove zahteve naravo podajanja navedb na četrti stopnji. Poleg tega Ustavno sodišče v svojih preteklih odločbah ni nikoli sprejelo ugotovitve, da bi pritožniku na podlagi Zakona o obligacijskih razmerjih pripadala pravica do odškodnine tudi za terjatve, za katere sploh ni bil prikrajšan. Nenazadnje je Ustavno sodišče ugotovilo še, da odločitvi Vrhovnega sodišča na povsem splošni ravni ni mogoče očitati arbitrarnosti.
50. V okviru novega sojenja je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 24. maja 2004 zavrnilo del pritožnikovega zahtevka v višini 738.807,64 USD, ki se je nanašal na odškodnino za strojno opremo. Sodba je bila pritožniku vročena 23. avgusta 2004. Vložil je pritožbo.
51. Dne 8. decembra 2004 je Višje sodišče v Ljubljani sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
52. Po opravljenem naroku za glavno obravnavo je dne 14. marca 2005 Okrožno sodišče v Ljubljani ponovno zavrnilo6 pritožnikov zahtevek. Pritožnik je vložil pritožbo.
53. Postopek je v teku.
(b) Nepravdni postopki in iz njih izvirajoči pravdni postopki
54. Dne 28. aprila 1993 so bili v okviru nepravdnega postopka pri Temeljnih sodiščih v Kranju, Kamniku in Ljubljani vloženi štirje različni predlogi v zvezi s tistim zaplenjenim premoženjem, ki je bilo leta 1947 pravilno evidentirano (tovarniško zemljišče, družinska hiša, predilnica, tri serije strojne opreme in različni osebni predmeti).
55. V okviru teh različnih postopkov sta pritožnik in generalni državni pravobranilec predložila številne dokaze, saj se je s pomočjo izvedencev ugotavljala vrednost premoženja.
56. V enem izmed postopkov je pritožnik dne 9. septembra 1993 pri predsedniku Temeljnega sodišča v Kranju vložil predlog za izdajo začasne odredbe glede zemljišč. Dne 24. septembra 1993 je bilo ugodeno pritožnikovemu predlogu in je bila izdana začasna odredba za čas do konca postopka.
57. Postopka, ki sta se prvotno začela pred Temeljnima sodiščema v Kranju in Kamniku sta bila kasneje združena s postopkom pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani.
(i) Nepravdni postopek št. Nz 835/93
58. Pritožnik je zahteval vrnitev zemljišč in stavb v naravi ter odškodnino v višini 1.322.284,92 USD za zaplenjeno premično premoženje, t.j. strojno opremo za obdelavo tekstila odvzeto v tovarnah v Kranju, Tržiču in Škofji Loki ter za druge zaplenjene stvari.
59. V določeni fazi je bil s tem postopkom združen neki drug postopek.
60. Narok je bil opravljen 5. maja 1994.
61. Dne 8. julija 1994 je Temeljno sodišče v Ljubljani delno ugodilo pritožnikovemu predlogu v zvezi z vrnitvijo zemljišč. Pritožnik se je zoper odločbo pritožil.
62. Dne 10. novembra 1994 se je tekoči postopek združil še z enim nepravdnim postopkom.
63. Dne 30. decembra 1994 je Temeljno sodišče v Ljubljani najprej razveljavilo svojo prejšnjo odločbo in nato pritožniku vrnilo del nepremičnega premoženja, ki se je nahajal v Kranju.
64. Istega dne je sodišče odločilo tudi, da je pritožnikove zahtevke glede odškodnine zaradi nemožnosti uporabe premoženja potrebno obravnavati v pravdnem postopku. Ta del pritožnikovega predloga je bil zato izločen in odstopljen Okrožnemu sodišču v Ljubljani.
65. Dne 24. februarja 1995 je (preimenovano) Okrajno sodišče v Ljubljani odredilo, da se prenos lastništva glede vrnjenih zemljišč vknjiži v zemljiško knjigo v Kranju.
66. Nov narok je bil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opravljen 13. aprila 1995.
67. Dne 7. julija 1995 je bilo delno ugodeno pritožnikovemu predlogu za vrnitev nepremičnega premoženja v krajih Kranj in Stražišče.
68. Pritožnik je dne 19. novembra 1996 vložil predlog za izdajo začasne odredbe za zaščito zemljišč, ki mu je bilo dne 20. novembra 1996 tudi ugodeno. Nasprotni udeleženci so se zoper to odločbo pritožili.
69. Dne 22. januarja in 25. februarja 1997 je Okrajno sodišče v Ljubljani pritožniku naložilo plačilo predujma za sodnega cenilca. Generalni državni pravobranilec in eden od drugih nasprotnih udeležencev sta se pritožila.
70. Dne 15. in 25. februarja 1997 sta bili pritožbi nasprotnih udeležencev zavrnjeni. Nasprotna udeleženca sta se pritožila.
71. Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 25. februarja 1997 pritožniku vrnilo še dodatna zemljišča in del družinske hiše.
72. Na naroku z dne 19. maj 1998 je pritožnik umaknil del svojega predloga, ki se je nanašal vrnitev strojne opreme. Sodišče je postopek v tem delu ustavilo in zavrglo pritožnikov predlog za odškodnino za del strojne opreme, ker je bil naperjen zoper občino Kamnik in ne zoper Republiko Slovenijo.
73. Dne 21. aprila 1999 je Višje sodišče v Ljubljani delno zavrnilo pritožbe zoper prvostopenjske odločbe z dne 22. januarja ter 15. in 25. februarja 1997 in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje v zvezi z vprašanjem začasnih odredb.
74. Dne 24. in 27. septembra 1999 je pritožnik na podlagi 24. člena spremenjenega ZDen-a pri Okrajnem sodišču v Ljubljani predlagal določitev odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti premoženja vrnjenega v letih 1994 in 1997.
75. Narok je bil opravljen dne 19. septembra 2000. Pritožnik je vztrajal pri vrnitvi zaplenjenega premoženja v naravi, medtem ko so osebe pri katerih se je nahajalo omenjeno premoženje trdile, da to ni mogoče.
76. Na naroku z dne 24. oktober 2000 je bil postavljen sodni cenilec, kar je bila posledica sprejema nove zakonodaje.
77. Dne 21. junija 2001 je bil postavljen nov izvedenec.
78. Dne 18. septembra 2003 je pritožnik vložil novo vlogo in ponovil predlog, da se postopki, ki se nanašajo na premičnine združijo in ločijo od postopkov v zvezi z zemljišči in stavbami.
79. Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 21. oktobra 2005 zahtevalo od Okrožnega sodišča v Kranju, naj vpogleda v dokumente o odvzemu premoženja družine Sirc v letu 1947. Dne 14. novembra 2005 je Okrajno sodišče v Kranju odgovorilo, da so dokumenti shranjeni v Zgodovinskem arhivu Kranj.
80. Zgodovinski arhiv Kranj je dne 2. decembra 2005 del dokumentov poslal Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Preostali dokumenti niso bili najdeni.
81. Narok je bil razpisan za dne 10. maja 2006.
82. Postopek je v teku.
(ii) Nepravdni postopek št. Nz 157/94
83. Pritožnik je zahteval odškodnino za zaplenjeno nepremično premoženje (tkalnice v Kranju) v višini 100.060,00 USD.
84. Pritožnik je vložil nove vloge dne 8. decembra 1993 in 5. julija 1994.
85. Dne 30. decembra 1994 je Okrajno sodišče v Ljubljani odločilo, da je potrebno pritožnikove predloge glede odškodnine zaradi nemožnosti uporabe zaplenjenega premoženja obravnavati v okviru pravdnega postopka. Ta del pritožnikovega predloga je bil odstopljen Okrožnemu sodišču v Ljubljani
86. Dne 19. maja 1998 je pritožnik svoj predlog delno umaknil.
87. Dne 17. septembra 2001 je bil obravnavani nepravdni postopek združen s sledečim nepravdnim postopkom.
(iii) Nepravdni postopek št. Nz 280/93
88. Pritožnik je zahteval odškodnino za zaplenjeno premično premoženje (dele predilnice) v višini 691.870,00 USD.
89. Dne 30. decembra 1994 je Okrajno sodišče v Ljubljani odločilo, da je pritožnikove predloge glede odškodnine zaradi nemožnosti uporabe strojne opreme potrebno obravnavati v okviru pravdnega postopka.
90. Izvedensko mnenje o vrednosti premoženja je bilo izdelano dne 30. novembra 1996.
91. Dne 18. februarja 1997 je državni pravobranilec podal svojo vlogo.
92. Narok je bil opravljen dne 25. februarja 1997.
93. Dne 17. septembra 2001 je bil prej omenjeni nepravdni postopek združen s tukaj navedenim postopkom.
94. Narok je bil razpisan za dne 18. septembra 2001.
95. Dne 8. oktobra 2001 je bil opravljen nov narok, na katerem je pritožnik predložil spisek vseh predmetov premičnega premoženja, za katere je predlagal določitev odškodnine.
96. Sodišče je dne 22. oktobra 2001 opravilo narok za glavno obravnavo in sprejelo odločitev, da se postavi izvedenca.
97. Predsednik sodišča je dne 3. marca 2003 obvestil pritožnika, da bo njegov primer odstopljen drugemu sodniku, ki je specializiran za denacionalizacijske zadeve.
98. Dne 18. septembra 2003 je pritožnik vložil vlogo in ponovil predlog, da se postopki, ki se nanašajo na premičnine združijo in ločijo od postopkov v zvezi z zemljišči in stavbami.
99. Dne 26. septembra 2003 je bila Banka Slovenije postavljena za izvedenca finančne stroke z namenom, da bi v roku 30 dni izračunala denarne obveznosti in terjatve pritožnikovega podjetja v letu 1947.
100. Dne 20. januarja 2004 je sodišče pritožniku poslalo vlogo, ki jo je generalni državni pravobranilec vložil dne 20. novembra 2002 in pismo upravne enote Kranj vloženo leta 2001.
101. Banka Slovenije je svoje izračune predložila dne 18. avgusta 2004.
102. Dne 27. avgusta 2004 je svojo vlogo vložil generalni državni pravobranilec, pritožnik pa je enako ravnal dne 8. oktobra 2004.
103. Sodnica, ki ji je bila zadeva na novo dodeljena, je dne 23. marca 2005 obvestila pritožnika, da bo reševala njegovo zadevo in tudi, da bo morala poleg tega obravnavati še številne druge stare in zapletene primere.
104. Postopek je v teku.
(iv) Trenutni položaj glede vrnitve premoženja v okviru nepravdnih postopkov
105. Položaj v zvezi z delno vrnjenim premoženjem v nepravdnih postopkih je trenutno sledeč:
- tovarniško zemljišče površine približno 600 m2 je bilo vrnjeno. Preostalih 14,000 m2 (približno) še ni bilo vrnjenih, vključno z manjšo stavbo. Nekatere druge stavbe na tem zemljišču so bile uničene, kar je podlaga za odškodninski zahtevek.
- zgornja nadstropja družinske hiše Sircevih so bila vrnjena in so predmet predloga za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja njihove vrednosti. Poslovni prostori v pritličju niso bili vrnjeni.
Kot navaja pritožnik, je bila kljub njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v zemljiško knjigo kot lastnik vpisana družba Ž v času procesa njene privatizacije, zato je pritožnik prisiljen prostore odkupiti od družbe Ž, preden bi bil lahko upravičen do kakršnekoli odškodnine.
- dva kosa vrta sta bila vrnjena in sta predmet zahteve za odškodnino zaradi zmanjšanja njune vrednosti. Najbolj vreden ravninski del vrta ni bil vrnjen.
(v) Nepravdni postopek št. Nz 11/93 in postopek pred upravnimi organi v Ljubljani
106. Dne 17. novembra 1993 je pritožnik zahteval od občine Ljubljana odškodnino za 185 odvzetih delnic trboveljske rudarske družbe.
107. V okviru domačega prava je v povezavi z delnicami nastal spor o pristojnosti med sodišči in upravnimi organi.
108. Zahtevek je bil dne 4. maja 1993 vložen tudi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je dne 5. maja 1994 opravilo narok. Isti postopek se ukvarja tudi z pritožnikovim zahtevkom glede hiše, ki je bila leta 1946 predmet prodajne pogodbe, katera pa je bila kasneje ugotovljena za nično v okviru postopka zaplembe premoženja.
109. Pritožnik je vložil vloge dne 24. junija 1994 in 17. februarja 1997.
110. Dne 27. marca in 8. maja 2001 je (preimenovano) Okrajno sodišče v Ljubljani opravilo naroka. Na prvem naroku je pritožnik izjavil, da je pripravljen umakniti predlog glede hiše, če I.K. in C.E., ki sta jo kupila v letu 1946, uspeta v postopku, ki sta ga sprožila pred (preimenovano) Upravno enoto Ljubljana.
111. Tudi Upravna enota Ljubljana je opravila obravnavo in sicer dne 23. maja 2001. Dne 4. junija 2001 je pritožnik vložil dodatne navedbe.
112. Dne 12. junija 2001 je bil opravljen narok pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Ker je sodišče ugotovilo, da je postopek v zvezi z istimi zahtevki v teku pred pristojno upravno enoto, je narok preložilo za nedoločen čas.
113. Pritožnik je dne 17. januarja 2002 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani umaknil svoj predlog za določitev odškodnine v zvezi z odvzetimi delnicami trboveljske rudarske družbe.
114. Neznanega dne leta 2002 je Upravna enota Ljubljana pritožniku priznala odškodnino za 185 delnic.
115. Sodišče je dne 8. julija 2002 opravilo poizvedbe, glede tega v kakšnem stanju je postopek, ki sta ga kupca hiše sprožila pred pristojno upravno enoto.
116. Dne 27. marca in 28. maja 2003 sta bila opravljena dva naroka.
117. Dne 16. aprila 2003 je generalni državni pravobranilec vložil pripravljalno vlogo.
118. Na naroku z dne 28. maja 2003 je pritožnikov odvetnik predlagal, da se postopek prekine do sprejema odločitve Upravne enote Ljubljana.
119. V upravnem postopku sproženem s strani kupcev hiše je dne 23. decembra 2003 Slovenska odškodninska družba vložila vlogo, ki je bila vlagateljema posredovana naslednji dan. Dne 17. februarja 2004 je upravna enota opravila narok na katerem je bila sprejeta odločitev o postavitvi sodnega cenilca.
.
120. Postopek je v teku.
(vi) Pravdni postopek št. II P 1015/95 začet na podlagi nepravdnega postopka
121. Dne 30. decembra 1994 je Temeljno sodišče v Ljubljani odločilo, da se pritožnikov zahtevek glede plačila odškodnine zaradi nemožnost uporabe lastnine, odstopi preimenovanemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.
122. Pritožnik je dne 7. novembra 1996 spremenil svoj zahtevek.
Dne 24. januarja 2002 se je Okrožno sodišče v Ljubljani pri pritožniku pozanimalo ali je nepravdni postopek še v teku.
123. Okrožno sodišče v Ljubljani se je dne 3. decembra 2002 zaradi določitve datuma naroka za glavno obravnavo pri pritožniku pozanimalo ali je bil eden izmed nepravdnih postopkov že zaključen. Dne 24. decembra 2002 je pritožnik sodišče obvestil, da je postopek še v teku.
124. Narok za glavno obravnavo je bil razpisan za dne 20. decembra 2004. Pritožnik je predlagal, da se narok preloži do zaključka originalnega nepravdnega postopka in da se trije pravdni postopki začeti na podlagi nepravdnega postopka združijo.
125. Dne 17. decembra 2004 je bil postopek prekinjen in sicer za čas do zaključka nepravdnega postopka.
(vii) Pravdni postopek št. II P 1016/95 začet na podlagi nepravdnega postopka
126. V začetku leta 1995 se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začel postopek v zvezi pritožnikovim zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe svoje lastnine.
127. Narok za glavno obravnavo je bil razpisan za dne 17. maja 1996 in nato preklican.
128. Dne 17. maja 1996 je pritožnik vložil svojo vlogo, dne 7. novembra 1996 pa je spremenil svoj tožbeni zahtevek.
129. Narok za glavno obravnavo je bil določen za dne 13. februar 2001. Na podlagi pritožnikovega predloga je sodišče narok nato preložilo za čas do pravnomočne odločitve v ustreznem nepravdnem postopku.
130. Postopek je v teku.
(viii) Pravdni postopek št. II P 1017/95 začet na podlagi nepravdnega postopka
131. V začetku leta 1995 se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začel postopek v zvezi pritožnikovim zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe svoje lastnine.
132. Dne 25. oktobra 1996 je pritožnik spremenil svoj tožbeni zahtevek.
133. Dne 17. marca 1997 je Okrožno sodišče v Ljubljani prekinilo nadaljnje obravnavanje pritožnikovega zahtevka do odločitve Okrajnega sodišča v Ljubljani v nepravdnem postopku.
134. Okrožno sodišče v Ljubljani se je dne 3. decembra 2002 zaradi določitve datuma naroka za glavno obravnavo pri pritožniku pozanimalo ali je bil nepravdni postopek že zaključen. Dne 24. decembra 2002 je pritožnik sodišče obvestil, da je postopek še v teku.
135. Postopek je še v teku.
(c) Nadzorstvena pritožba v zvezi s pravdnimi in nepravdnimi postopki
136. Po pritožnikovi vložitvi nadzorstvene pritožbe pri Ministrstvu za pravosodje, ga je slednje dne 8. marca 1996 obvestilo, da bo nepravdni postopek, ki se nanaša na precejšen del premoženja zaključen v razumnem roku.
137. Dne 7. februarja 2000 je pritožnik preko člana Evropskega parlamenta pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Bruslju sprožil vprašanje nerazumno dolgega trajanja postopkov. Ministrstvo za pravosodje se je odzvalo s posredovanjem nadzorstvene pritožbe sodiščem, ki jih je vprašanje zadevalo. Poročila Okrožnega in Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. oktobra, 7. novembra in 29. novembra 2000 so bila posredovana pritožniku.
138. Okrajno sodišče v Ljubljani je obvestilo pritožnika, da je razlog za dolgo trajanje nepravdnih postopkov iskati v obsegu in zapletenosti zadeve. Navedeno je bilo tudi, da se pritožnikove zadeve presojajo in izdajajo nekatere delne odločbe. Med drugim so bili sprejeti tudi določeni ukrepi za pospešitev postopkov. Z namenom pospešitve postopkov je bil tako dne 19. septembra 2000 sprejet tudi program za odpravo sodnih zaostankov.
139. Dne 8. maja 2001 je pritožnik pri Ministrstvu vložil zahtevo, s katero je želel izvedeti, kakšno je stanje glede nepravdnih postopkov povezanih z delnicami trboveljske rudarske družbe.
140. Dne 24. maja 2001 je pritožnik ponovno zahteval podatke o stanju nepravdnih postopkov pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Ministrstvo je sodišču naložilo obveznost, naj pripravi poročilo o razvoju poteka postopkov. Po prejemu poročila je Ministrstvo dne 5. julija 2001 pritožnika obvestilo o zadnjem razvoju različnih njegovih nepravdnih postopkov.
141. Pritožnik je dne 28. februarja 2003 pri predsednici Okrajnega sodišča vložil nadzorstveno pritožbo in v njej izpostavil dolga obdobja neaktivnosti v nekaterih njegovih tekočih postopkih. V svojem odgovoru z dne 1. aprila 2003 je predsednica pritožnika obvestila, da bodo postopki dodeljeni drugemu sodniku, ki je specializiran za te vrste zadev.
142. V avgustu leta 2005 je pritožnik pri Ministrstvu za pravosodje vložil novo nadzorstveno pritožbo. Ministrstvo je od Okrajnega sodišča v Ljubljani zahtevalo podatke o stanju postopkov in ga opozorilo na naraščajoče število pritožb zaradi dolge ga trajanja postopkov vloženih zoper Slovenijo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ter poudarilo potrebo po zagotovitvi pravice do sojenja v razumnem roku znotraj slovenskega sodnega sistema.
4. Postopka sprožena na podlagi Zakona o denacionalizaciji v Ljubljani in Kranju
143. Pritožnik je na podlagi ZDen sprožil dva postopka pred občinskimi upravnimi organi v Kranju in Ljubljani zaradi uveljavljanja plačila odškodnine glede zaplenjenih stavbnih zemljišč in hiše, ki je bila last pritožnikove matere, kot tudi nekaterih njenih osebnih stvari.
(a) Postopek v Ljubljani
144. Postopek pred občinskimi upravnimi organi v Ljubljani se je začel dne 6. februarja 1993.
145. Dne 18. novembra 1999 je Upravna enota Ljubljana pritožniku naložila naj svojo zahtevo dopolni. Pritožnik je dne 11. februarja 2000 predložil dodatno dokumentacijo.
146. Neznanega dne je pritožnik vložil zahteve za povrnitev dobička izgubljenega v obdobju, ko je bilo premoženje zaplenjeno. Te zahteve obravnava Okrožno sodišče v Ljubljani.
147. Dne 23. maja 2000 je Upravna enota Ljubljana posredovala zahtevo za odškodnino Slovenskemu odškodninskemu skladu.
148. Dne 10. februarja 2003 je (preimenovana) Slovenska odškodninska družba odgovorila pritožniku. Dne 23. marca 2004 ji je pritožnik odgovoril nazaj.
149. Slovenska odškodninska družba je dne 3. marca 2005 zahtevala dodatne podatke, ki so bili predloženi 23. marca 2005 in sicer v obsegu v katerem so bili na voljo.
150. Slovenska odškodninska družba je dne 12. julija 2005 postavila naravo pritožnikove zahteve pod vprašaj. Ta vloga je bila posredovana pritožniku 18. avgusta 2005, nanjo pa je odgovoril 5. septembra 2005.
151. Obravnava je bila opravljena 29. septembra 2005. Dne 12. oktobra 2005 je pritožnik vložil vlogo z dodatnimi pojasnili.
152. Dne 12. januarja 2006 je Upravna enota Ljubljana dokumente posredovala Slovenski odškodninski družbi. Slednja je dne 6. februarja 2006 odgovorila, da v pojasnilu ni najti nobenih novih podatkov. Ta podatek je Upravna enota Ljubljana posredovala pritožniku dne 7. marca 2006.
153. Postopek je v teku.
(b) Postopek v Kranju
154. Postopek pred občinskimi upravnimi organi v Kranju se je začel dne 4. maja 1993.
155. Obravnava je bila opravljena 27. maja 1994.
156. Zahteva za vrnitev hiše je pripeljala do izdaje delne odločbe z dne 10. aprila 1998, s katero je bilo pritožniku vrnjeno pritličje in ena parcela. Odločba je postala pravnomočna dne 4. maja 1998.
157. Dne 24. septembra 1999 je pritožnik na podlagi 24. člena spremenjenega ZDen vložil zahtevo za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenega premoženja pri (preimenovani) Upravni enoti Kranj.
158. Upravna enota Kranj je dne 8. avgusta 2002 del pritožnikovega zahtevka odstopila Okrožnemu sodišču v Kranju.
159. Dne 18. oktobra 2002 je Upravna enota Kranj izdala odločbo s katero je določila odškodnino za parcelo v višini 53.641,00 € plačljivo v obveznicah (preimenovane) Slovenske odškodninske družbe.
160. Dne 31. januarja 2003 je Okrožno sodišče v Kranju opravilo obravnavo. Nova obravnava je bila razpisana za 11. julij 2003.
161. Dne 23. aprila 2003 je Upravna enota Kranj po uradni dolžnosti obnovila postopek in spremenila prejšnjo odločbo, tako da je pritožniku priznala višjo odškodnino in sicer v višini 157.936,84 DEM plačljivo v obveznicah. Pritožnik in Slovenska odškodninska družba kot nasprotna stranka sta se pritožila. Pritožnik je odgovoril dne 4. junija 2003.
162. Dne 8. decembra 2003 je pritožnik zahteval, naj se odločba z dne 18. oktobra 2002 izreče za nično in njegova pritožba obravnava prednostno.
163. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo je dne 18. septembra 2003 zavrglo njegovo zahtevo glede odločbe z dne 18. oktobra 2002. Z drugo odločbo pa je odločbo z dne 23. aprila 2003 razveljavilo.
164. Dne 29. oktobra 2003 je pritožnik pred upravnim sodiščem sprožil dva upravna spora in dne 30. oktobra 2003 pri upravni enoti vložil svoje vloge.
165. Upravna enota Kranj je dne 20. marca 2004 izdala dopolnilno določbo, s katero je opredelila višino odškodnine kot 49.047,67 DEM.
166. Okrožno sodišče v Kranju je dne 19. maja 2004 izdalo vmesno odločbo, s katero je ugotovilo, da pritožnik ima pravico do odškodnine, saj so bile domnevne pogodbe dejansko odločbe o zaplembi.
167. Dne 14. septembra 2004 je upravno sodišče v ločenih sodbah zavrglo pritožnikove zahteve. Pritožnik se je pritožil na Vrhovno sodišče. Postopki so v teku.
168. Okrožno sodišče v Kranju je dne 22. septembra 2004 po opravljeni obravnavi določilo višino odškodnine. Pritožnik se je pritožil.
169. Višje sodišče v Ljubljani je 26. januarja7 pritožbo zavrglo Dne 21. marca 2005 je pritožnik zaradi zmotne uporabe prava8 pred Vrhovnim sodiščem vložil revizijo, ki je bila zavržena dne 15. septembra 2005. Pritožnik je nato vložil ustavno pritožbo.
170. Postopek je v teku.
5. Druge vloge pri Ustavnem sodišču
171. Dne 17. marca 1997 je pritožnik pri Ustavnem sodišču vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti metode vrednotenja premoženja na podlagi fiksnega menjalnega razmerja z ameriškim dolarjem, kot jo je določal ZDen. Ustavno sodišče je pobudo dne 2. marca 2000 zavrnilo.
172. Pritožnik je pri Ustavnem sodišču vložil tudi pobudo za obvezno razlago določb Zakona 1945 in Zakona 1978, vendar je bila tudi ta 2. marca 2000 zavržena.
6. Zahteva za plačilo vojne odškodnine
173. Pritožnik je dne 27. junija 2000 pri Uradu generalnega državnega pravobranilca vložil zahtevo za izplačilo dela odškodnine, ki jo je Avstrija plačala Sloveniji kot eni izmed pravnih naslednic SFRJ na podlagi Avstrijske državne pogodbe iz leta 1959 za škodo, ki jo je povzročila nemška vojska med umikom leta 1945,9 ko je požgala tekstilno tovarno družine Sirc. Dne 18. decembra 2000 je Urad generalnega državnega pravobranilca odgovoril, da zadeva ne sodi v njegovo pristojnost.
174. Pritožnik je svojo zahtevo za plačilo odškodnine vložil tudi pri Odboru za individualne zahtevke zoper fundacijo Banke Avstrije namenjeno izplačilu odškodnin žrtvam holokavsta ter dne 19. julija 2004 prejel približno 5.000,00 USD.
B. Relevantno domače pravo in praksa
1. Zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači iz leta 1945
175. Člen 1 jugoslovanskega Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list DFJ, št. 36/45 in FLRJ št. 105/46) je določal takojšnjo vrnitev odvzetega premoženja (nepremičnega in premičnega premoženja, pravic, podjetij s strojno opremo in zalogami, itd.) njihovim lastnikom. Lastnikom je omogočal tudi zahtevati odškodnino za škodo povzročeno na premoženju in za dohodek ali dobiček, ki so ga na podlagi tega premoženja ustvarile tretje osebe. V skladu z 2. členom (s spremembami je to postal 5. člen) naj bi se odškodnina za dohodek in dobiček izračunala po določbah civilnega prava.
2. Zakon o kazenskem postopku iz leta 1994
176. Členi 538 do 546 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list št. 63/1994 s spremembami) urejajo postopek za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost.
Člen 538 § 1
"Pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe ima tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena..."
Člen 539 § 2 (kot je bil v veljavi v zadevnem času)
"Preden vloži pri sodišču tožbo za povrnitev škode, se mora oškodovanec s svojo zahtevo obrniti na ministrstvo za pravosodje, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine."
177. V skladu s spremembami zakona se mora pritožnik sedaj s svojo zahtevo obrniti na državno pravobranilstvo.
3. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1978, s spremembami in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 2000
178. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1978 s spremembami (Uradni list št. 17/78, 8/90) je iz kroga upravičencev do vrnitve premoženja sprva izključeval vse tiste, ki so bili obsojeni pred 31. decembrom 1958.
Člen 145, kot je bil spremenjen leta 1990
"Če pride do razveljavitve sankcije zaplembe premoženja, se zaplenjeno premoženje vrne obsojeni osebi ali njenim dedičem.
Če je vrnitev premoženja iz dejanskih ali pravnih razlogov v celoti ali deloma nemogoča, mora družbenopolitična enota, ki ji je bilo premoženje dodeljeno, izplačati dejansko vrednost tega premoženja v času izdaje odločbe o vrnitvi in upoštevajoč stanje premoženja v času zaplembe. (...)"
179. Zakon 1978 je bil nadomeščen z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 2000 (Uradni list št. 22/2000).
4. Zakon o denacionalizaciji iz leta 1991
180. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list št. 27/91) je predstavljal podlago za vrnitev premoženja (ali njegove vrednosti), ki je bilo podržavljeno s prejšnjimi predpisi (o agrarni reformi, nacionalizaciji, zaplembi premoženja, itd.).
181. Člen 3 določa, da so do denacionalizacije upravičene vse fizične osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno na podlagi naštetih predpisov sprejetih po koncu druge svetovne vojne. Člen 4 nadalje določa, da so do denacionalizacije upravičene tudi vse druge fizične osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno pred letom 1963.
182. Členi 2 in 42 do 44 določajo, da se tedaj, ko premoženja ni mogoče vrniti v prejšnji obliki, izplača odškodnina (ne v denarju, temveč v državnih obveznicah, ki so izplačljive v obrokih preko obdobja 15 let).
183. Člen 44 določa, da se višina odškodnine za zemljišča in stavbe opredeli na podlagi fiksnega sistema v skladu z ustreznimi pravnimi predpisi in da se učinek inflacije na poslovna sredstva izračuna na podlagi fiksnega USD menjalnega razmerja, ki ga določi minister za finance. Člen 85 različna druga ministrstva pooblašča, da izdajo predpise glede metodologije vrednotenja.
184. Z 92. členom Zakona 1991 je bilo določeno, da se določbe zakona uporabljajo tudi glede premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. decembra 1958. Ustavno sodišče je omenjeno določbo dne 5. novembra 1992 razveljavilo, delno zato ker jo je štelo za retroaktivno in tako v nasprotju s 155. členom slovenske Ustave (odločba št. U-I-10/92).
5. Zakon o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1997
185. Člen 2 Zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list št. 49/1997) iz leta 1997 je med drugim zadržal, in sicer najprej do 20. decembra 1997 ter kasneje v skladu z novimi predpisi do 31. marca 1998, vodenje postopkov v zvezi z vračilom premoženja ali plačilom odškodnine glede premoženja zaplenjenega s kazenskimi sodbami izdanimi do 31. decembra 1958, ki so bile naknadno razveljavljene
6. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list št. 10/98) iz leta 1998
186. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list št. 10/98) iz leta 1998 je v manjši meri spremenil 145. člen Zakona 1978 zato, da bi se razjasnilo, da obveznost reševanja zahtev za vrnitev v prvi vrsti bremeni Republiko Slovenijo in ne posameznih družbenopolitičnih enot, kot je to odločilo že Ustavno sodišče leta 1997.
187. Zakon je dodal tudi nove člene 145.a in 145.c k Zakonu 1978. Glede kazenskih postopkov, ki so bili pravnomočno končani do 31. decembra 1958, je 145.a člen nadomestil 145. člen in določil, da se za vračanje zaplenjenega premoženja glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe ZDen. Člen 145.c pa je izrecno odpravil pravico bivšega lastnika do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe premoženja v obdobju, ko je bilo le-to zaplenjeno.
188. V 3. členu je bilo določeno, da se spremembe nanašajo tudi na nepravdne in pravdne postopke v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, pa do dneva njegove uveljavitve še niso bili pravnomočno končani.
189. V juniju 2002 je bil v skladu z odločbo Ustavnega sodišča z dne 15. novembra 2001 145.c člen ponovno spremenjen, tako da je osebam upravičenim na podlagi 145.a člena omogočil zahtevati odškodnino iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov za čas od razveljavitve kazni zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti odločbe o vrnitvi.
7. (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list št. 65/98) iz leta 1998
190. Člen 24 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list št. 65/98) iz leta 1998 določa, da se morajo zahteve za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenega premoženja vložiti v roku enega leta od uveljavitve tega zakona.
8. Ustava Republike Slovenije iz leta 1991
191. Relevantne so naslednje določbe Ustave Republike Slovenije iz leta 1991 (Uradni list št. 33/91)
8. člen
"Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno"
14. člen
"V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki."
15. člen
"Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.
Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledice njihove kršitve.
Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri."
22. člen
"Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih."
23. člen
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom."
26. člen
"Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja..."
30. člen
"Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu."
33. člen
"Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja."
155. člen
"Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.
Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice."
160. člen
"Ustavno sodišče odloča:
... o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti;...
Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. O tem, ali ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom."
9. Zakon o ustavnem sodišču iz leta 1994
192. Relevantne so naslednje določbe Zakona o ustavnem sodišču:
1. člen
"Ustavno sodišče je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin...
Odločbe ustavnega sodišča so obvezne."
22. člen
"1. Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, se začne z vložitvijo pisne zahteve predlagatelja oziroma s sklepom ustavnega sodišča o sprejetju pobude za začetek postopka.
2. Ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, obsega tudi oceno skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava. "
24. člen
"1. Vsakdo lahko da pisno pobudo za začetek postopka, če izkaže svoj pravni interes.
2. Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. "
50. člen
"Vsakdo lahko ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina..."
51. člen
"Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.
Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice."
53. člen
"1. V ustavni pritožbi je treba navesti posamični akt, ki se spodbija, dejstva, ki pritožbo utemeljujejo in domnevno kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.
2. Ustavna pritožba se vloži pisno. Pritožbi mora biti priložena kopija posamičnega akta, ki se spodbija ter ustrezne listine, na katere pritožnik opira svojo pritožbo.
3. Pritožbo s prilogami je treba vložiti v treh izvodih."
57. člen
"Če je ustavna pritožba sprejeta, jo obravnava ustavno sodišče praviloma na nejavni seji, lahko pa razpiše javno obravnavo. "
10. Zakon o upravnem sporu iz leta 1997
193. Zakon o upravnem sporu ureja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku v okviru upravnih postopkov. Na podlagi 62. člena je mogoče zahtevati ugotovitev kršitve pravice varovane s 23. členom Ustave in odškodnino za nastalo škodo.
11. Zakon o sodiščih iz leta 1994
194. Člen 72 določa, da lahko v primeru neutemeljeno dolgega reševanja zadeve katerakoli stranka pri predsedniku sodišča vloži nadzorstveno pritožbo. Predsednik sodišča lahko sodečemu sodniku naloži pripravo poročila o poteku postopka, mora pa sodnika pisno opozoriti na vsako ugotovljeno nepravilnost. Odredi lahko prednostno reševanje zadeve ali določi rok za opravo določenih postopkovnih dejanj. Če je za zamudo kriva preobremenjenost sodnika, lahko odredi predodelitev zadevnega primera ali večih primerov drugemu sodniku. Predlaga lahko tudi izvedbo ukrepov na podlagi predpisov o sodniški službi.
195. Če se nadzorstvena pritožba vloži pri ministrstvu za pravosodje ali predsedniku sodišča višje stopnje, bo ta pritožbo odstopil predsedniku ustreznega sodišča in po potrebi zahteval poročilo o ukrepih, ki so bili sprejeti zaradi pospešitve postopka.
12. Sodna praksa Ustavnega sodišča
196. Pritožnik je z ustavno pobudo z dne 8. marca 1998 pred Ustavnim sodiščem izpodbijal Zakon 1998, ker naj bi bile njegove določbe retroaktivne in diskriminatorne. Izpodbijal je tudi metodo vrednotenja premoženja, kot jo je določil ZDen.
Ustavno sodišče je dne 16. julija 1998 odločilo (skupna odločba št. U-I-60/98), da izpodbijani določbi 145.a in 145.c člena Zakona 1998 nista v neskladju z Ustavo, ker je takšen poseg v ustavni pravici zagotovljeni z 30. členom (pravica do rehabilitacije in odškodnine v kazenskih postopkih) in 33. členom (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) Ustave neizogibno potreben zaradi varstva pravic drugih oseb, ki štejejo za upravičence na podlagi določb ZDen.
Izenačitev položaja neupravičeno obsojenih oseb s položajem vseh drugih upravičencev do poprave povojnih krivic je štelo za primerno sredstvo, s katerim je zakonodajalec dosegel svoj namen. Načelo socialne države je opravičevalo zakonodajalca, da upoštevajoč pravice vseh državljanov do socialne varnosti, skrbi za finančne zmogljivosti države in da v primerih, ki so ustavno dopustni, iz tega razloga tudi omeji določene pravice.
Ustavno sodišče je še dodalo, da se v novembru 1992 (odločba št. U-I-10/92), ko se je odločilo za razveljavitev 92. člena ZDen, še ni povsem zavedalo celotne razsežnosti zaplemb, izrečenih v kazenskih postopkih pred 31. decembrom 1958 in s tem tudi ne obsega finančne odgovornosti države.
Ustavno sodišče je odločilo, da je 3. člen Zakona 1998 v skladu z Ustavo kljub temu, da retroaktivno posega v pridobljene pravice, ker retroaktivnost zakona opravičuje javna korist, poseg v pridobljene pravice pa je ob strogi ustavnosodni presoji v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave.
V luči Zakona o začasnem zadržanju izvajanja in Zakona 1998 je poudarilo tudi potrebo po hitri zaključitvi tekočih postopkov, še posebej zato ker je bila vrnitev premoženja že dvakrat zadržana z zakonom. Poleg tega je poudarilo, da gre za vprašanje, ki zahteva hitro rešitev.
197. Ustavno sodišče je dne 18. marca 1999 zavrnilo (odločba št. U-I-137/98) pritožnikovo ustavno pobudo z dne 8. marca 1998 v delu, ki se je nanašal na metodo vrednotenja premoženja določeno s 44. členom ZDen. Ustavno sodišče je to pobudo predhodno izločilo iz svoje odločbe z dne 16. julija 1998.
Pritožnik je navajal predvsem, da bi bilo potrebno odškodnino za zaplenjeno premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, izračunati v skladu s pravili civilnega prava (t.j. odškodninskega prava). Izpodbijal je tudi možnost izplačila odškodnin v obliki obveznic izdanih s strani Slovenskega odškodninskega sklada, za katere ne jamči država. Po njegovem mnenju naj bi bili nekdanji lastniki, katerim se izplača odškodnina, ki je nižja od tržne vrednosti zaplenjenega premoženja, diskriminirani v primerjavi s tistimi, ki dobijo podržavljeno premoženje vrnjeno v naravi.
Ustavno sodišče se je postavilo na stališče, da je iz gospodarskih in političnih razlogov (lastninjenje premoženja in poprava krivic) zakonodajalec na novo uredil lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc) in se ni odločil za uporabo civilnopravnega instituta vzpostavitve prejšnjega stanja. Zakonodajalec je pri določanju pravic upravičencev na podlagi dejanskih okoliščin in pravnega stanja v državi Sloveniji ravnal v okviru svojega polja proste presoje. Ustavno sodišče je poleg tega zavzelo stališče, da dejanske razmere v času sprejemanja zakonodaje in njene uporabe pogojujejo tudi obseg primernih odškodnin.
Še več, ista metoda, ki se uporablja za izračunavanje vrednosti zaplenjenega premoženja, se uporablja tudi v primerih, kjer se premoženje vrača v naravi. Nenazadnje pa je Ustavno sodišče že ugotovilo, da nepripravljenosti države zagotoviti garancijo za obveznice ni mogoče obravnavati kot zavrnitve, s katero bi se država želela izogniti obveznostim do upravičencev v primeru, ko uzakonjeni viri za financiranje ne bi zadostovali za kritje obveznosti
198. Leta 1998 se je pritožnik na Ustavno sodišče obrnil z vlogo za obvezno razlago določb Zakona 1945 in njegovih sprememb sprejetih leta 1946. Izpodbijal je vrednotenje zaplenjenega premoženja, kot so ga opravila sodišča nižje stopnje v 90-ih letih, glede zahtevkov za vrnitev premoženja vloženih na podlagi Zakona 1945 v zvezi s katerimi postopki niso bili zaključeni zaradi naknadnega izreka zaplembe premoženja. Dne 2. marca 2000 je Ustavno sodišče njegovo vlogo zavrglo, ker je štelo, da takšna razlaga ne sodi v okvir njegovih pristojnosti.
199. Dne 2. marca 2000 je Ustavno sodišče zavrnilo pritožnikovo vlogo, s katero je izpodbijal metodo vrednotenja premoženja na podlagi fiksnega menjalnega razmerja USD predpisano z Zakonom 1991.
200. Ustavno sodišče je dne 15. novembra 2001 odločilo, da je protiustavna izključitev zahtevkov za odškodnino iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ali iz naslova izgubljenih dobičkov za čas od razveljavitve kazni zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti odločbe o vrnitvi. Junija 2002 je Parlament sprejel novo besedilo 145.c člena.
PRITOŽBE
1. Pritožnik se je na podlagi člena 6 § 1 Konvencije pritožil zaradi nerazumne dolžine trajanja pravdnih, nepravdnih in drugih postopkov, ki jih je sprožil zaradi uresničevanja svoje pravice do vrnitve premoženja oziroma plačila odškodnine. Omenjeni postopki se torej nanašajo na spore o pritožnikovih civilnih pravicah.
2. Pritožnik se je pritožil tudi na podlagi 13. člena in sicer zato, ker ni imel dostopa do nobenega učinkovitega pravnega sredstva, pred sodnimi ali kakšnimi drugimi državnimi organi, s katerim bi preprečil zavlačevanje postopkov.
3. Poleg tega je pritožnik zatrjeval, da je Slovenija z retroaktivno zakonodajno odpravo njegove pravice do odškodnine na podlagi 145. člena Zakona 1978 in nadomestitvijo le-te z znatno manj vredno pravico kršila njegovo pravico do poštenega sojenja, ki je zagotovljena s členom 6 § 1 Konvencije ter še zlasti v tej pravici vsebovano načelo enakosti orožij.
4. Sklicujoč se na argumente v zvezi s 6. členom Konvencije (pošteno sojenje), je pritožnik zatrjeval tudi kršitev pravice do varstva lastnine urejene v prvem členu Protokola št. 1.
5. Končno je pritožnik navajal še kršitev 14. člena Konvencije v zvezi s 6. členom Konvencije in prvim členom Protokola št. 1, ki naj bi izhajala iz tega, da je Zakon 1998 določil različno obravnavanje bistveno enakih zahtevkov na povsem arbitrarni podlagi in sicer odvisnosti od tega ali se je postopek morda zaključil preden je Zakon 1998 stopil v veljavo, ali pa se sporni postopek morda nanaša na zahtevke za vrnitev premoženja oziroma plačilo odškodnine, ki so jih vložile osebe neupravičeno obsojene na zaplembo premoženja po letu 1958.
A. Pritožbe na podlagi člena 6 § 1 Konvencije (dolžina trajanja postopkov)
201. Pritožnik se je pritožil, da je bila dolžina trajanja postopkov prekomerna, upoštevajoč zahtevo po odločanju v razumnem roku vsebovano v členu 6 § 1 Konvencije, ki se glasi kot sledi:
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... pravično in ... v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče."
202. Pravico do sojenja v razumnem roku je bila zagotovljena v 23. členu Ustave, vendar pritožnik ni vložil nobenega pravnega sredstva na podlagi Zakona o upravnem sporu iz leta 1997, ki je omogočal sodno varstvo te ustavne pravice v postopkih, ki tečejo. Poleg tega je 62. člen Zakona o upravnem sporu iz leta 1997 tožnikom omogočal tudi vložitev odškodninskih zahtevkov.
203. Ista določba je bila upoštevana v zadevah nanašajočih se na 23. člen Ustave v postopkih pred Ustavnim sodiščem. Ustavno pritožbo je bilo načeloma mogoče vložiti šele po zaključku upravnih postopkov (51. člen Zakona o ustavnem sodišču).
204. Pritožnik ni uporabil teh pravnih sredstev z namenom, da bi dosegel pospešitev sodnih postopkov in/ali zahteval odškodnino, čeprav jih je potrebno smatrati tako za primerna kot tudi za učinkovita pravna sredstva, navkljub razmeroma majhnemu številu tovrstnih upravnih sporov. Navedena pravna sredstva so bila na voljo tako v teoriji kot v praksi in so bila z vidika pritožnika povsem dostopna.
205. Poleg tega v okviru glavnega pravdnega postopka pritožnik ni vložil nadzorstvene pritožbe pri Ministrstvu za pravosodje. Po spremembah sprejetih v zvezi z Zakonom o sodiščih iz leta 1994 ima namreč nadzorstvena pritožba sedaj zahtevano stopnjo učinkovitosti.
206. V zvezi z dolžino postopkov, ki jih je sprožil pritožnik, je razloge za zamudo pri obravnavanju njegovih zahtevkov najti v izredni kompleksnosti pravnih vprašanj in okoliščin širšega značaja. Sprememba političnega sistema in razglasitev neodvisne države sta imela namreč pomembne in daljnosežne posledice.
207. Poleg običajnih zadev so se morala slovenska sodišča soočiti z drugimi izrazito zahtevnimi zadevami v zvezi z tranzicijskim prehodom iz socialističnega v demokratični pravni red, vzpostavitvijo novega pravnega reda in razpadom bivše republike Jugoslavije. Stopnjo skrbnosti delovanja sodišč je zato potrebno presojati v luči splošnega načela primernega sodnega varstva. Preobremenitve sodišče seveda ni mogoče obravnavati kot upravičenega razloga za podaljšanje postopkov, vendar ni mogoče povsem zanemariti upravnih in organizacijskih ukrepov, ki jih je Slovenija sprejela v tem istem relevantnem obdobju.
208. Tudi pritožnik sam je pripomogel k podaljšanju postopkov, saj svojih zahtev ni opredelil dovolj določno, poleg tega jih je tekom postopka spreminjal in bil nenazadnje prisiljen predlagati sodiščem prekinitev posameznih postopkov, na primer pravdnih postopkov.
209. Končno pa pritožnik, s tem ko ni izrabil vseh pravnih poti, ki so mu bile na voljo, ni izčrpal vseh domačih pravnih sredstev, kot to zahteva člen 35 § 1 Konvencije. V Sloveniji ni bilo nobenih posebnih okoliščin, ki bi pritožnika,opravičevala opustitve njegove obveznosti.
210. Pritožnik je izpodbijal utemeljenost navedbe države, češ da ni izčrpal domačih pravnih sredstev.
211. Glede učinkovitosti pravnih sredstev za pospešitev postopkov, namreč upravnega spora, ki mu potem sledi ustavna pritožba, je bila pri njem prisotna precejšnja mera skeptičnosti. V podkrepitev svojih navedb je pritožnik opozoril na primer predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je odstopila s svojega položaja, zaradi tega ker ni imela zadostne podpore pri svojih poizkusih, da bi pospešila delo svojega sodišča. Pritožnik je še posebej izpostavil zamude v denacionalizacijskih postopkih.
212. V zvezi s predolgim trajanjem pritožnikovih postopkov je pritožnik opozoril, da je bila obsodba razveljavljena v letu 1991, kar, upoštevajoč dejstvo, da so postopki še v teku, kaže ne le na nerazumno dolgo trajanje postopkov, temveč celo na namerno zavlačevanje, ki ga je moč pripisati pravni in politični atmosferi v državi.
213. Povsem splošno je postopke na podlagi Zakona 1978 potrebno obravnavati kot postopke, ki obsegajo upravno stopnjo, kateri sledi sodna stopnja, kot to določa 539. člen ZKP; poravnava sklenjena leta 1993 se je nanašala le na odškodnino za neupravičen odvzem prostosti in ni zadevala pritožnikovih pravic do vrnitve premoženja. Zato je za potrebe ocene zamud, ki so bremenile njegove postopke na dan 28. junija 1994 (ko je Konvencija stopila v veljavo tudi glede Slovenije), potrebno šteti, da so se le-ti začeli 3. junija 1991.
214. Postopki na samem začetku niso bili posebej zapleteni, medtem ko so zakonske spremembe zadevo kot celoto morda vendarle rahlo zapletle. Postopki so se praviloma vodili počasi in neučinkovito; poleg obdobja zakonsko predpisane prekinitve postopkov, je prišlo tudi do drugih daljših obdobij nepojasnjene neaktivnosti sodišč.
215. Pritožnik in njegovi pravni svetovalci so si ves čas prizadevali, da bi postopki tekli kar najhitreje in so sodišča večkrat zaprosili za pospešitev postopkov. Vse postavljene zahteve so bile že od vsega začetka določno opredeljene. Zaradi pravne in dejanske negotovosti povezane s spremembo relevantnih predpisov v času teka postopkov v 90-ih letih in dejstva, da se zahtevki nanašajo na časovno oddaljeno situacijo nastalo nemudoma po koncu druge svetovne vojne, pa je pritožnik zgolj prilagodil svoje delovanje spreminjajočim se okoliščinam. Poleg tega se z ustavnimi pobudami, ki jih je vložil pritožnik postopki prav tako niso podaljševali.
216. Končno, v zvezi z navedbami države, da je bil pritožnik odgovoren za zamude v pravdnih postopkih, pritožnik navaja, da okrožno sodišče ni moglo odločiti pred izdajo odločb s strani okrajnega sodišča v primarnih nepravdnih postopkih.
217. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba v tem delu podobna zadevama Belinger in Lukenda (glej Belinger v. Slovenija (dec.), št. 42320/98, 2 oktober 2001, in Lukenda v. Slovenija, št. 23032/02, 6 oktober 2005). V teh dveh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor države, češ da pritožnik ni izčrpal domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da so bila pravna sredstva, ki jih je imel pritožnik na voljo, neučinkovita. Sodišče opozarja na svojo ugotovitev iz sodbe v zadevi Lukenda, da je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki je posledica neprimernosti obstoječe zakonodajein neučinkovitosti delovanja sodnega sistema.
218. V povezavi z obravnavanim primerom Sodišče ugotavlja, da država ni podala nobenih prepričljivih dokazov, ki bi narekovali njegovo razlikovanje od uveljavljene sodne prakse.
219. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba v tem delu ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije. Prav tako ni nesprejemljiva iz kakšnega drugega razloga. Zato jo je šteti za sprejemljivo.
B. Pritožbe na podlagi 13. člena Konvencije
220. Pritožnik se je pritožil, da so pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo v zadevah nanašajočih se na dolžino postopkov, neučinkovita. Skliceval se je na 13. člen Konvencije, ki določa:
" Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s ... Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."
221. Država je trdila, da je s pravnimi sredstvi, ki jih slovenski pravni red predvideva za zadeve, ki se nanašajo na vprašanje dolžine postopkov, mogoče ne le pospešiti postopek, temveč tudi doseči povrnitev vse nastale škode. Ta pravna sredstva so bila in ostajajo učinkovita tako v teoriji kot tudi v praksi.
222. Pritožnik je oporekal omenjeni trditvi države. Pravna sredstva, na katera se je država sklicevala, namreč v splošnem niso imela ustrezne stopnje učinkovitosti zahtevane s 13. členom.
223. Sodišče ponavlja, kot je odločilo v zadevi Kudła v. Poljska, da 13. člen Konvencije " zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred nacionalnimi oblastmi za primere domnevne kršitve zahteve po sojenju v razumnem roku iz člena 6 § 1" (glej Kudła v. Poljska [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000-XI).
224. Sodišče meni, da ta del pritožbe v okviru Konvencije odpira dejanska in pravna vprašanja, katerih razjasnitev zahteva vsebinsko presojo zadeve. Sodišče zato zaključuje, da ta pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije.
225. Izkazan ni bil noben drug razlog, zaradi katerega bi bilo pritožbo potrebno šteti za nesprejemljivo. Zato jo je potrebno spoznati za sprejemljivo.
C. Pritožbe na podlagi 6. člena Konvencije (pošteno sojenje)
226. Pritožnik je zatrjeval, da je Slovenija z retroaktivno zakonodajno odpravo njegove pravice do odškodnine na podlagi 145. člena Zakona 1978 in nadomestitvijo le-te z znatno manj vredno pravico kršila njegovo pravico do poštenega sojenja, kot je zagotovljena s členom 6 § 1 Konvencije in še zlasti načelo enakosti orožij. Zakonodajna sprememba je namreč stopila v veljavo v času, ko so postopki, v katerih je država nastopala kot stranka, še tekli.
227. V kolikor se osredotočimo na glavni pravdni postopek, je pritožnik leta 1998 pri Ustavnem sodišču vložil zgolj pobudo, s katero je izpodbijal ustavnost zakonodaje, ki je urejala vrnitev premoženja, in je bila spremenjena leta 1998. Dejstvo, da je vložil zahtevo za vrnitev premoženja pri pristojnih organih kaže na njegov pravni interes za sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem. Vendar je slednje v postopku na podlagi ustavne pobude odločilo le o ustavnosti predpisov, ki bi lahko služili kot podlaga za odločitev v posameznem primeru, ne pa morda o konkretnih ugotovitvah v pritožnikovem primeru. Pritožnik torej ni izčrpal vseh domačih pravnih sredstev s tem, ko je vložil samo ustavno pobudo.
228. Poleg tega, prekinitev postopka zaradi presoje ustavnosti načeloma nima učinka na izvrševanje izpodbijanih predpisov v posameznih primerih, razen če Ustavno sodišče zadrži njihovo izvrševanje do končne odločitve. Ustavno sodišče ni zadržalo izvrševanja Zakona 1978 in njegovih sprememb iz leta 1998, temveč je ustavne pobude, s katerimi so se ti akti izpodbijali, obravnavalo prednostno - v roku petih mesecev - ter jih dne 16. julija 1998 zavrnilo. V neki drugi zadevi, ki je bila sprožena z ustavno pobudo vloženo dne 21. septembra 1998, je Ustavno sodišče vendarle zadržalo izvrševanje sprememb Zakona o denacionalizaciji ("ZDen"), vendar je postopek trajal manj kot mesec dni.
229. Še več, Zakon 1998, ki ga je izpodbijal pritožnik, je bil kasneje delno spremenjen. Namreč, dne 15. novembra 2001 je Ustavno sodišče odločilo, da je 145.c člen, s spremembami iz leta 1998, neustaven. Parlament je novi 145.c člen sprejel 21. junija 2002.
230. V povzetek, pritožniku je bilo v postopkih izvedenih do sedaj pošteno sojeno, čeprav bi bilo o tem sicer preuranjeno soditi, saj še ni vložil nobenega pravnega sredstva ali ustavne pritožbe zoper kakšen posamični akt državnih organov. Dodati je še potrebno, da ni bilo mogoče vselej v celoti zagotoviti uresničevanja načela enakosti orožij, ker je bilo potrebno iskati ravnovesje med interesi posameznika in interesi družbe.
231. Pravno sredstvo ne more biti učinkovito, če končno odločitev o usodi ustavne pritožbe sprejema isto telo, t.j. Ustavno sodišče, ki je pred tem zavrnilo pritožnikovo ustavno pobudo, s katero je ta na abstraktni ravni izpodbijal zakonodajo, ki velja za primere, med katere spada tudi njegova zadeva. Podvajanje postopka pred Ustavnim sodiščem ni bilo logično in je povzročilo zgolj nadaljnje zavlačevanje postopkov.
232. Poleg tega lahko v skladu s 24. členom Zakona o ustavnem sodišču posamezniki vložijo ustavno pobudo le če izkažejo svoj pravni interes, ki je podan, če izpodbijani akt neposredno posega v njihove pravice ali pravne interese oziroma v njihov pravni položaj.
233. Sprememba zakonodaje je stopila v veljavo v času, ko so bili še v teku postopki, v katerih je država nastopala kot stranka. Kasnejše odločitve Ustavnega sodišča so kršitev le utrdile in so neposredno posegle v pritožnikove pravice. Pritožnik se je skliceval na načela vzpostavljena v zadevah Stran Greek Refineries z dne 9. decembra 1994, Serija A št. 301-B, Zielinski in Pradal & Gonzalez in drugi v. Francija [GC], št. 24846/94 in 34165/96 do 34173/96, ECHR 1999-VII, in National & Provincial Building Society in drugi v. Združeno kraljestvo z dne 23. oktobra 1997, Reports of Judgments and Decisions 1997-VII.
234. Nespoštovanje načela enakosti orožij v postopkih bi bilo torej mogoče ugotoviti že takoj po zavrnitvi pritožnikove ustavne pobude, ne pa, kot meni država, šele potem ko bi bila pred tem izčrpana vsa domača pravna sredstva.
235. Pritožnikova pritožba glede trajanja postopkov in zakonodajalčeva intervencija sta medsebojno povezani, saj sprememba zakonodaje, do katere je prišlo leta 1998, ne bi veljala za njegov primer, če bi bil postopek zaključen v razumnem roku.
236. Končno je pritožnik podal še številne navedbe v povezavi s splošno politično klimo, ki je prevladovala v postopkih v procesu "Nagode" leta 1947 in v obdobju komunističnega režima. Po navedbah pritožnika je v tekočih postopkih še zaznati pomanjkanje nepristranskosti in arbitrarnost in sicer kljub zunanjim spremembam. Pritožnik navaja, da v Sloveniji ne more pričakovati poštenega sojenja, saj so bili v 90-ih letih ključni politiki, ki so imeli komunistično ozadje, tesno povezani s tistimi osebami, ki so organizirale proces "Nagode" in množične poboje konec 40-ih let. Povrh tega so bili vsi starejši slovenski sodniki potrjeni komunisti, saj bi ne mogli postati sodniki, ne da bi bili poprej izkazali svoje "moralno-politične kvalifikacije", torej svojo lojalnost do partije. Enako je veljalo tudi za nekatere sodnike Ustavnega sodišča. Iz navedenih razlogov so vrnitev družinskega premoženja ovirala tudi pristranska politična prepričanja.
237. V zvezi s pritožnikovimi navedbami glede domnevne kršitve 6. člena z retroaktivno zakonodajno intervencijo, ki jo je parlament sprejel leta 1998, Sodišče najprej ugotavlja, da je pritožnik vložil svoje zahtevke pri sodiščih v letih 1993 in 1994, kar pomeni, da so bili v času sprejetja Zakona o začasnem zadržanju izvajanja v letu 1997 ter sprejetja Zakona 1998, s katerim so bile spremenjene relevantne določbe Zakona 1978, vsi pritožnikovi postopki že v teku.
238. Cilj Zakona 1998 je bil uporabiti določbe ZDen v zvezi z obliko in obsegom vračanja premoženja, ter določbe glede omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja, tudi za zahteve za vrnitev premoženja zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. decembra 1958, med katere spadajo tudi pritožnikove zahteve. Pritožnik je pred Ustavnim sodiščem neuspešno izpodbijal relevantne določbe Zakona 1998, saj je Ustavno sodišče dne 16. julija 1998 njegovo pobudo zavrnilo.
239. Vendar Sodišče opozarja na kasnejšo odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bil spremenjeni 145.c člen spoznan za neskladnega z Ustavo, kot tudi na dejstvo, da je parlament omenjeni člen v letu 2002 spremenil.
240. V zvezi s tukaj obravnavanim primerom, Sodišče ugotavlja, da je po pritožnikovi ustavni pritožbi vloženi dne 10. marca 2004, prišlo z odločbo Ustavnega sodišča z dne 12. maja 2005 do delne zaustavitve pritožnikovega glavnega pravdnega postopka.
241. Pri odločanju o pritožnikovi reviziji zaradi zmotne uporabe prava in o ustavni pritožbi sta se tako Vrhovno sodišče kot tudi Ustavno sodišče sklicevala na 145. člen Zakona 1978 in ne na člene, ki so bili leta 1998 dodani Zakonu 1978 in jih je pritožnik z ustavno pobudo izpodbijal pred Ustavnim sodiščem.
242. Povsem nepotrebno je tako razlikovati med ustavno pobudo in ustavno pritožbo, saj Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče na novo dodanih členov sploh nista upoštevala.
243. V skladu s povedanim Sodišče ugotavlja, da pritožnikove navedbe glede zaustavljenega dela pravdnega postopka v bistvu predstavljajo pritožbo zoper rezultat postopka pred slovenskimi sodnimi oblastmi ter zoper njihovo domnevno zmotno razlago in uporabo domačega prava.
244. Sodišče pripominja, da je v skladu z 19. členom Konvencije sicer zavezano zagotavljati uresničevanje obveznosti, ki so jih prevzele pogodbene stranke Konvencije, vendar njegova naloga ni obravnavanje dejanskih in pravnih napak, ki so jih domnevno zagrešila nacionalna sodišča, razen če te napake predstavljajo kršitev pravic in svoboščin varovanih s Konvencijo. Poleg tega je prvenstveno na domačih upravnih in sodnih oblasteh, predvsem sodiščih, da razlagajo in uporabljajo domače pravo (glej med drugim Streletz, Kessler in Krenz v. Nemčija [GC], št. 34044/96, 35532/97, 44801/98, § 49, ECHR 2001-II, in Nadbiskupija Zagrebačka v. Slovenija (dec.), št. 60376/00, 27. maj 2004).
245. Nacionalne sodne oblasti so po oceni Sodišča izdale obrazložene odločbe, v katerih so se opredelile do vseh relevantnih navedb pritožnika. Ničesar ni, kar bi kazalo, da so bili zaključki nacionalnih sodnih oblasti arbitrarni ali v nasprotju z določbami uporabljenega domačega prava.
246. Sodišče nadalje še ponovno poudarja, da v zadevah, ki izvirajo iz pritožb posameznikov, nima naloge na abstraktni ravni presojati domače zakonodaje, temveč mora presoditi način na katerega je bila ta zakonodaja v konkretnih okoliščinah uporabljena v razmerju do pritožnika (glej Sommerfeld v. Nemčija [GC], št. 31871/96, § 86, ECHR 2003-VIII (povzetki)).
247. Sodišče v tej smeri še ugotavlja, da so preostanek glavnega pravdnega postopka kot tudi drugi pritožnikovi postopki še vedno v teku pred sodnimi organi različnih stopenj. Ker je poštenost postopka potrebno ocenjevati v luči vseh okoliščin primera, je šteti, da so pritožbe v kolikor se nanašajo na te postopke preuranjene, saj domača pravna sredstva še niso bila izčrpana, kot to zahteva člen 35 § 1.
248. Končno še o pritožnikovih navedbah glede nepristranskosti slovenskih sodnikov na splošno in še posebej sodnikov Ustavnega sodišča, kjer Sodišče ugotavlja, da pritožnik ni podal nobenih navedb, ki bi dokazovale subjektivno in objektivno pristranskost članov slovenske sodne oblasti (glej Predojević in drugi v. Slovenija (dec.), št. 43445/98, 49740/99, 49747/99 in 54217/00, 9. december 2004).
249. Na podlagi navedenega je ugotoviti, da je pritožba v tem delu očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 in jo je zato šteti za nesprejemljivo v skladu s členom 35 § 4 Konvencije.
D. Pritožbe na podlagi 1. člena Protokola št. 1
250. Sklicujoč se na svoje navedbe povezane z domnevno kršitvijo 6. člena (pošteno sojenje), je pritožnik trdil tudi, da je retroaktivna zakonodajna intervencija slovenske države kršila njegovo pravico do varstva premoženja zagotovljeno s prvim členom Protokola št. 1, ki se glasi kot sledi:
"Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu in v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.
Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni. (člen je spremenjen kljub slovenskemu prevodu saj slednji ni najboljši)"
251. V vsakem primeru je prezgodaj odločati o pritožnikovih navedbah, ki se opirajo na prvi člen Protokola št. 1, saj so postopki še v teku.
252. V zvezi z vrnitvijo premoženja podržavljenega po drugi svetovni vojni je ugotoviti, da so lahko osebe, katerih premoženje je bilo zaplenjeno na podlagi kazenske obsodbe, zahtevale njegovo vrnitev bodisi na podlagi ZDen, bodisi na podlagi Zakona 1978.
253. Na drugi strani je bilo mogoče v primerih, v katerih je kazenska obsodba temeljila na predpisih citiranih v 3. členu ZDen ali katerihkoli drugih predpisih izdanih pred letom 1963, vrnitev premoženja zahtevati ne glede na to ali je bila obsodba razveljavljena ali ne. Takšne zahtevke je bilo potrebno vložiti v roku dveh let od uveljavitve ZDen.
254. Poleg tega je bilo v zadevah, kjer je prišlo do razveljavitve obsodbe, mogoče zahtevke vložiti na podlagi Zakona 1978, ki predstavlja sestavni del kazenske zakonodaje. Splošno so bili vprašanje rehabilitacije in povrnitve škode kot tudi postopek za popravo kršitev izvirajočih iz sodnih zmot urejeni v določbah 538. do 546. člena ZKP. Neupravičeno obsojena oseba ima ob tem možnost zahtevati tudi odškodnino za izgubljeni dobiček.
255. Zakon 1978 s spremembami iz leta 1998 je pravice oseb, ki so bile neupravičeno obsojene in zahtevajo odškodnino na temelju le-tega zakona, izenačil s pravicami vseh tistih oseb, ki so upravičene do poprave povojnih krivic na podlagi ZDen.
256. Natančneje, spremenjeni 145.a člen je določil uporabo določb ZDen za zahtevke povezane s kazenskimi postopki, ki so bili pravnomočno končani pred 31. decembrom 1958. Poleg tega sta bili s spremenjenim 145.c členom glede vseh oseb, ki so bile neupravičeno obsojene pred tem datumom izključeni pravica do odškodnine zaradi nemožnosti prejšnjega lastnika, da bi uporabljal lastnino v obdobju, ko je bila le-ta zaplenjena, ter pravica do odškodnine zaradi izgubljenega dobička. Besedilo spremenjenega 145.c člena je glede svojih ciljev identično besedilu 72. člena ZDen.
257. Ustavno sodišče je v svoji odločbi z dne 16. julija 1998 presojalo zgoraj omenjeno izenačevanje kot ukrep za ustrezno tehtanje povračila za škodo povzročeno z podržavljanjem. Država se je v svojih vlogah sklicevala na obrazložitev Ustavnega sodišča (glej "Relevantno domače pravo in praksa").
258. Poleg tega je dne 15. novembra 2001 Ustavno sodišče odločilo, da je spremenjeni 145.c člen neustaven, vendar iz drugih razlogov od tistih, ki so bili predmet presoje v letu 1998. Opozoriti je predvsem na to, da so bile osebe upravičene na podlagi spremenjenega Zakona 1978 postavljene v manj ugoden položaj od oseb upravičenih na podlagi ZDen. Novi 145.c člen, ki ga je parlament sprejel junija 2002, je določil, da lahko upravičenci zahtevajo odškodnino iz naslova nemožnosti uporabe, upravljanja in vzdrževanja njihovega premoženja ter iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov, za čas od razveljavitve njihove obsodbe do pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženja.
259. Privilegirani položaj, ki so ga glede odškodnine za zaplembo njihovega premoženja uživale neupravičeno obsojene osebe, katerih postopki so se končali, preden je Zakon 1978 stopil v veljavo, se je raztezal na izgubljeni dobiček samo za čas od zaplembe do razveljavitve njihove obsodbe. Ker je odstotek takšnih oseb zelo majhen, je imel zakonodajalec utemeljen razlog za kar najhitrejšo izenačitev poprave krivic. Vendar ne zakonodajalec ne Ustavno sodišče nista imela pooblastil za poseganje v pravice, ki so jih te osebe pridobile pred letom 1998.
260. Ob tem so bile neupravičeno obsojene osebe prvenstveno upravičene do vrnitve v naravi, v kolikor niso bile za to podane nobene dejanske ali pravne ovire. Kjer vrnitev v naravi ni bila več mogoča, pa se je odškodnina izplačevala v delnicah, ki jih je imela Republika Slovenija ali v obveznicah izdanih posebej za ta namen. Upravičenci so bili pri tem upravičeni do sedanje vrednosti njihovega premoženja.
261. Pritožnik je vložil tudi ustavno pobudo, s katero je izpodbijal podzakonski akt, ki je določil koeficiente povečanja cen izražene v ameriških dolarjih, ter je služil kot osnovna podlaga za določitev vrednosti podržavljenega premoženja. Ustavno sodišče je dne 2. marca 2000 zavrnilo pritožnikovo ustavno pobudo z utemeljitvijo, da lahko presoja le skladnost podzakonskega akta z zakonom in ne more odločati o vprašanju, o katerem lahko praviloma odločajo le izvedenci s področja ekonomije.
262. Končno, znaten del zaplenjenega premoženja je bil pritožniku že vrnjen, prejel pa je tudi odškodnino za premoženje, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi.
263. Med profesorji prava in drugimi specialisti s področja človekovih pravic je še vedno obstajala močna naklonjenost stališču, da pravica do lastnine ni človekova pravica.
264. Ker je pritožniku njegova pravica do vrnitve premoženja pripadala šele na podlagi njegove oprostitve v okviru sistema Zakona 1945 in Zakona 1978, so zakonodajne spremembe dejansko posegle v njegove pravice varovane s prvim členom Protokola št. 1. Po njegovem mnenju je bila v zvezi z vsakim predmetom premoženja, ta pravica dejansko "premoženje" v smislu prvega člena Protokola št. 1. Povrh tega je Okrožno sodišče v Ljubljani ob prvi presoji njegove zadeve v glavnem pravdnem postopku njegovi zahtevi delno ugodilo.
265. Pritožnik meni, da je v obsegu v katerem je bil upravičen do denarnega nadomestila namesto do dejanske vrnitve premoženja, pridobil na ta dan, na podlagi samega zakona, konkretno pravico dobiti odškodnino na podlagi 145. člena Zakona 1978, kot je bil tedaj v veljavi, t.j. v skladu s pravili odškodninskega prava.
266. Na primer, odškodnina je v okviru Zakona 1978 obsegala škodo zaradi nemožnosti lastnika, da bi uporabljal lastnino; tako Zakon 1945 kot Zakon 1978 sta določala, da so upravičencem pripadajo tudi obresti za obdobje zaplembe njihovega premoženja, medtem ko so zakonske spremembe prinesle odpravo vsake možnosti za plačilo obresti; odškodnina se je v okviru Zakona 1978 plačevala v denarju, medtem ko so se po zakonskih spremembah izplačila opravljala v državnih obveznicah; nenazadnje, Zakon 1978 je nakazoval na vrednotenje zemljišč po tržnih cenah, zakonske spremembe pa so uveljavile nespremenljive cene zemljišč, itd..
267. Sprememba zakona do katere uveljavitve je prišlo z Zakonom 1998 je pomenila, kratenje pravice do varstva "premoženja" ali vsaj znaten poseg v pritožnikovo pravico do mirnega uživanja tega "premoženja". Pritožnik meni, da tega posega glede na okoliščine ni mogoče šteti za sorazmeren poseg.
268. Izpostavlja zlasti, da bi bilo po zakonodajni spremembi denarno nadomestilo v zvezi z nevrnjenimi zemljišči in stavbami bistveno zmanjšano; v skladu z njegovimi ocenami bi bila vrednost nadomestila v okviru ZDen približno 3/5 vrednosti določene na podlagi določb civilnega prava. Zahtevki v zvezi z družinsko hišo in vrtom bi bili nadalje zmanjšani z zneska 264.000,00 USD na znesek 158.400,00 USD. Ker bi bila odškodnina izplačana v obveznicah namesto v gotovini, je potrebno upoštevati še nadaljnje 30% zmanjšanje, kar pripelje do skupne izgube v višini 153.120,00 ameriških dolarjev. Vrednost pravice do vrnitve tovarniškega zemljišča bi prav tako padla z dejanske sedanje vrednosti premoženja (1.875.000,00 USD) na 787.500,00 USD, kar ustreza izgubi v približni višini 1.087.500,00 ameriških dolarjev.
269. Pritožnik je nasprotoval tudi metodi vrednotenja premoženja na podlagi fiksnega menjalnega razmerja in je izpodbijal odločbo Ustavnega sodišča z dne 18. marca 1999. Preostali zahtevki postavljeni v pravdnih in nepravdnih sodnih postopkih (ki se nanašajo na skupno približno 6 milijonov USD) bi bili zmanjšani zaradi uporabe nižjega fiksnega multiplikatorja za izračun inflacije na približno 4,4 milijona USD. Ta znesek bi bil še nadalje zmanjšan za 30% zaradi plačila v obveznicah, kar bi pomenilo skupno izgubo v višini približno 3.093.000,00 ameriških dolarjev.
270. Navedeni zakonodajni poseg v letu 1998 ni bil potreben, saj bi bilo odškodnino za podržavljeno premoženje mogoče pokriti z obstoječimi sredstvi slovenske države ne da bi bila ogrožena državna blaginja.
271. Upoštevajoč izračune objavljene v letu 2001 so se denacionalizacijski zahtevki na podlagi 145. člena nanašali na skupno 4,6 milijarde USD, kar je predstavljalo manj kot četrtino sredstev, ki so bila na voljo. Zanimivo je, da je vrednost sredstev podržavljenih štirideset let prej, znašala eno četrtino obstoječih sredstev; to je mogoče pripisati slabemu upravljanju v obdobju komunizma.
(a) Ponovitev relevantnih načel
272. Sodišče ponovno opozarja na načela, ki so bila vzpostavljena v sodni praksi Sodišča razviti na podlagi prvega člena Protokola št. 1, ter na svojo nedavno odločitev v zadevi Kopecký v. Slovaška ([GC], št. 44912/98, § 35, ECHR 2004-...):
(a) Kratenje pravice do premoženja ali druge lastninske pravice predstavlja načeloma trenuten dogodek, ki ne vodi v nastanek trajajočega položaja "kratenja pravice" (glej Malhous v. Republika Češka (dec.) [GC], št. 33071/96, ECHR 2000-XII, z nadaljnjimi sklicevanji)
(b) Prvi člen Protokola št. 1 ne zagotavlja pravice do pridobitve premoženja (glej Van der Mussele v. Belgija, sodba z dne 23. november 1983, Serija A št. 70, str. 23, § 48, ter Slivenko in drugi v. Latvija (dec.) [GC], št. 48321/99, § 121, ECHR 2002-II)
(c) Pritožnik lahko zatrjuje kršitev prvega člena Protokola št. 1 le v kolikor se izpodbijane odločbe nanašajo na njegovo "premoženje" v smislu te določbe. "Premoženje" je lahko bodisi "obstoječe premoženje" bodisi "naložbe", vključno z zahtevki glede katerih pritožnik lahko trdi, da ima vsaj "utemeljeno pričakovanje" pridobitve učinkovite pravice do uživanja lastninske pravice. Ravno nasprotno pa upanja na pridobitev lastninske pravice, ki ga ni bilo mogoče učinkovito izvrševati, kot tudi pogojnega upravičenja, ki preneha zaradi neizpolnitve pogoja, ni mogoče šteti za "premoženje" v smislu prvega člena Protokola št. 1 (glej Prince Hans-Adam II of Liechtenstein v. Nemčija [GC], št. 42527/98, §§ 82 in 83, ECHR 2001-VIII, ter Gratzinger in Gratzingerova v. Republika Češka (dec.) [GC], št. 39794/98, § 69, ECHR 2002-VII).
(d) Prvega člena Protokola št. 1 ni mogoče razlagati tako, kot da bi državam pogodbenicam nalagal kakšno splošno obveznost povrnitve premoženja, ki je bilo nanje preneseno preden so ratificirale Konvencijo. Prav tako prvi člen Protokola št. 1 ne nalaga državam pogodbenicam nobenih omejitev glede svobodnega odločanja o obsegu vrnitve premoženja in o določitvi pogojev pod katerimi države pogodbenice vračajo premoženje njihovim nekdanjim lastnikom (glej Jantner v. Slovaška, št. 39050/97, § 34, 4. marec 2003).
Zlasti velja, da imajo države pogodbenice široka pooblastila pri odločanju o tem ali bodo iz kroga upravičencev izključile določene kategorije nekdanjih lastnikov. V primerih ko so določene kategorije lastnikov na ta način izključene, njihovi zahtevki za vrnitev premoženja ne morejo predstavljati podlage za "upravičeno pričakovanje", ki bi mu šlo varstvo v okviru prvega člena Protokola št. 1 (glej med drugimi relevantnimi zadevami, Gratzinger in Gratzingerova, kot citirano zgoraj, §§ 70-74).
(e) Na drugi strani pa v primeru če država pogodbenica po tem, ko je ratificirala Konvencijo vključno s Protokolom št. 1, sprejme zakonodajo s katero uredi polno ali delno vrnitev premoženja odvzetega pod prejšnjim režimom, mora upoštevati, da se za takšno zakonodajo lahko šteje, da ustvarja novo lastninsko pravico varovano s prvim členom Protokola št. 1 za vse tiste osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za vrnitev premoženja. Enako lahko velja tudi za ureditev vrnitve premoženja ali plačila odškodnine, ki je bila uveljavljena z zakonodajo sprejeto pred ratifikacijo, če takšna zakonodaja ostane v veljavi tudi po tem, ko je država pogodbenica ratificirala Protokol št. 1 (glej Broniowski v. Poljska [GC], 31443/96, § 125, ECHR 2004-...) .
(b) Uporaba relevantnih načel v obravnavanem primeru
273. V zvezi z obravnavanim primerom Sodišče najprej opozarja na splošni kontekst v katerem je bila relevantna zakonodaja sprejeta in uporabljana. Kot tudi nekaj drugih držav, ki so uvedle demokratični sistem vladanja v času od poznih 1980-ih let dalje, je tudi Slovenija sprejela novo zakonodajo z namenom ureditve poprave določenih krivic, ki so bile zagrešene pod nekdanjim komunističnim režimom in so niso v skladu z načeli demokratične družbe.
274. Sprejetje zakonov s katerimi so se uredili rehabilitacija, vrnitev zaplenjenega premoženja ali plačilo odškodnine je nedvomno zahtevalo celovito presojo različnih vprašanj moralne, pravne, politične in ekonomske narave. V povsem drugačni zadevi je Sodišče odločilo, da imajo domači organi oblasti države pogodbenice široka pooblastila pri presoji obstoja javne koristi, ki narekuje določene ukrepe ter pri uveljavljanju socialne in ekonomske politike (glej The Former King of Greece in drugi v. Grčija [GC], št. 25701/94, § 87, ECHR 2000-XII). Podoben pristop je a fortiori potreben kar zadeva zakonodajo o denacionalizaciji.
275. Dejstvo, da je obseg vrnitve premoženja bodisi na podlagi Zakona 1978 bodisi ZDen omejen in da je vrnitev premoženja predmet številnih pogojev, kot tako zato še ne krši pritožnikovih pravic iz prvega odstavka Protokola št. 1.
276. To pa ne pomeni, da uporaba relevantnih pravnih določb s strani nacionalnih oblasti v konkretnih primerih ne more pomeniti kršitve prvega člena Protokola št. 1. Vendar mora Sodišče presoditi ali so pritožnikove zahteve za vrnitev premoženja oziroma za odškodnino za zaplenjeno premoženje v ustavljenem delu pravdnega postopka predstavljale "premoženje" v smislu omenjene določbe (glej, mutatis mutandis, Kopecky, citiran zgoraj, §§ 35-40, ter von Maltzan in drugi v. Nemčija [GC], št. 71916/01, 71917/01 in 10260/02, §§ 75-78, ECHR 2005-...).
277. Sodišče prav tako ponavlja, da so tako preostanek glavnega pravdnega postopka, kot tudi drugi postopki bodisi še v teku, bodisi pritožnik ni nadaljeval postopka pred Ustavnim sodiščem. Domače pravne poti torej niso bile izčrpane, kot to zahteva člen 35 § 1 Konvencije.
(ii) O tem ali je pritožnik imel "premoženje" v smislu prvega člena Protokola št. 1 v zvezi z ustavljenim delom pravdnega postopka
278. Pritožnik je svoje zahteve oprl na določbe Zakona 1978. Trdil je, da je lastninskopravna upravičenja pridobil na podlagi gole uveljavitve tega zakona. Vendar imajo upoštevajoč dejstvo, da je bilo pritožniku in njegovemu očetu njuno premoženje odvzeto po drugi svetovni vojni in da je odvzem premoženja po svoji naravi načeloma trenutno dejanje, lastninskopravna interesi, ki jih uveljavlja pritožnik na podlagi Zakona 1978, zato naravo zahtevkov in jih posledično ni mogoče označiti kot "obstoječe premoženje" v smislu sodne prakse tega Sodišča (glej Kopecky, citirano zgoraj, § 41).
279. V zvezi z vprašanjem ali je imel pritožnik vsaj "upravičeno pričakovanje", da bo o zahtevkih odločeno v njegovo korist, pa Sodišče ponovno poudarja, da je pomembna razlika med golim upanjem na vrnitev premoženja ne glede na to, kako razumljivo je to upanje, ter "upravičenim pričakovanjem", ki mora biti bolj konkretne narave od golega upanja in mora temeljiti na pravni določbi ali pravnem aktu, kot je na primer sodna odločba (glej Gratzinger in Gratzingerova, citirano zgoraj, § 73).
280. V skladu z navedenim je torej potrebno presoditi ali so bile njegove zahteve dovolj utemeljene, da bi sodile pod okrilje garancij prvega člena Protokola št. 1. V tem kontekstu bi lahko bilo pomembno ali je pritožnik pridobil "upravičeno pričakovanje" glede pridobitve odškodnine v okviru postopkov v zvezi s katerimi se pritožuje.
281. Kot je bilo že ugotovljeno, se je ustavljeni del pravdnega postopka nanašal na zaplenjeno premoženje - t.j. zahtevke na podlagi Zakona 1945 - ki v času podržavljenja ni bilo pravilno evidentirano. Domača sodišča so torej ugotavljala obstoj pritožnikovih upravičenj v času podržavljenja do katerega je prišlo po koncu druge svetovne vojne.
282. Sodišče tu opozarja na svoje zaključke v zvezi z domnevno kršitvijo 6. člena (pošteno sojenje) in sicer, da zakonodajna sprememba, ki jo je parlament sprejel leta 1998 ni vplivala na rezultat postopkov in da ni ničesar, kar bi kazalo, da so bile odločitve nacionalnih sodnih oblasti arbitrarne ali v nasprotju z določbami uporabljenega domačega prava.
283. Res je, da je Okrožno sodišče v Ljubljani ob prvi obravnavi pritožnikovih zahtevkov dne 21. novembra 1996, delno ugodilo njegovi zahtevi. Vendar je bila sodba sodišča prve stopnje kasneje razveljavljena v okviru istega postopka in ne da bi bila postala pravnomočna ter bi s tem pridobila zavezujoč učinek.
284. V okviru ponovljenega postopka so domača sodišča na koncu zavrnila pritožnikovo zahtevo. Tako Vrhovno sodišče kot Ustavno sodišče sta še zlasti poudarili, da je utemeljenost pritožnikovih zahtev na podlagi Zakona 1978 odvisna od utemeljenosti prvotnih zahtevkov. Domača sodišča so v postopku na koncu ugotovila, da temu pogoju ni zadoščeno.
285. V skladu s tem ni mogoče reči, da je bila ob vložitvi vlog, zahteva dovolj utemeljena, da bi lahko štela za "naložbo", ki ji gre varstvo prvega člena Protokola št. 1. Prav tako prva sodba, ki jo je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani, pritožniku ni podelila nobene izvršljive pravice do odškodnine (glej, mutatis mutandis, Stran Greek Refineries in Stratis Andreadis v. Grčija, sodba z dne 9. december 1994, Serija A št. 301-B, str. 84, § 59, ter Kopecky, citirano zgoraj, § 59). Navedena sodba ob tem ni zadostovala niti za oblikovanje lastninskopravnega interesa, ki bi ga lahko šteli za "naložbo".
286. Posledično je potrebno zaključiti, da pritožba v zvezi s prvim odstavkom Protokola št. 1 glede ustavljenega dela pravdnega postopka ni skladna ratione materiae z določbami Konvencije v smislu člena 35 § 3 Konvencije.
287. Ta del pritožbe je zato potrebno zavreči11 v skladu s členom 35 § 3 Konvencije
E. Pritožbe na podlagi 14. člena Konvencije
288. Pritožnik je zatrjeval tudi, da je bil žrtev diskriminacije, s katero je bil kršen 14. člen Konvencije v zvezi s členom 6 § 1 Konvencije in prvim členom Protokola št. 1. Člen 14 se glasi:
"Uživanje pravic in svoboščin, določenih s ... Konvencijo je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnosti ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine."
289. Sklicujoč se na svoje navedbe v zvezi z domnevnima kršitvama 6. člena Konvencije (pošteno sojenje) in prvega člena Protokola št. 1, je država zatrjevala, da je prezgodaj odločati o tem vprašanju, saj so postopki še v teku. V vsakem primeru pa je bila zakonodajna sprememba sprejeta zato, da bi se izenačile pravice upravičencev na podlagi Zakona 1978 s pravicami vseh drugih oseb, ki so upravičene do poprave povojnih krivic v okviru ZDen.
290. Upoštevajoč tako člen 6 § 1 Konvencije (pošteno sojenje) kot tudi prvi člen Protokola št. 1 v zvezi s 14. členom je Zakon 1998 določal drugačno obravnavanje bistveno enakih zahtevkov na arbitrarni podlagi in sicer odvisnosti od tega ali so se postopki za zavarovanje pravice do vrnitve premoženja oziroma plačilo odškodnine zaključili pred uveljavitvijo Zakona 1998, ali pa se postopki nanašajo na zahteve za vrnitev premoženja oziroma plačilo odškodnine, ki so jih vložile osebe neupravičeno obsojene na zaplembo premoženja po letu 1958.
291. Pritožnik je mnenja, da so osebe, ki sedaj zahtevajo vrnitev premoženja in plačilo odškodnine v zvezi s premoženjem zaplenjenim v kazenskih postopkih iz časov Sovjetske zveze, utrpele bistveno enako krivico politično motiviranega pregona in obsodbe bodisi po ali pred tem datumom. S takšnim razlikovanjem se ne služi nobenemu legitimnemu cilju.
292. V zaključek, slovenske oblasti so pokazale popolno neupoštevanje diskriminacije v vseh pogledih, saj je Ustavno sodišče potrdilo diskriminatorno zakonodajo, ki jo je sprejel parlament.
293. V skladu z uveljavljeno sodno prakso Sodišča 14. člen Konvencije dopolnjuje druge materialne določbe Konvencije in njenih Protokolov. Glede na to nima nobenega samostojnega pomena, saj učinkuje zgolj v povezavi z " uživanjem pravic in svoboščin" zagotovljenih s temi določbami. Čeprav uporaba 14. člena ne predpostavlja kršitve teh določb - in je v tem obsegu samostojna - ne moremo govoriti o uporabi 14. člena, v kolikor dejstva zadeve ne sodijo v domet ene ali večih izmed teh določb (glej Prince Hans-Adam II of Liechtenstein, citirano zgoraj, § 91, Gratzinger in Gratzingerova, citirano zgoraj, § 76, ter von Maltzan in drugi, citirano zgoraj, § 116).
294. Upoštevajoč ugotovitev, da 6. člena Konvencije in prvega člena Protokola št. 1 ni mogoče uporabiti, Sodišče zaključuje, da 14. člena Konvencije v danem primeru ni mogoče upoštevati.
295. V skladu s tem je pritožbo na podlagi 14. člena v zvezi s 6. členom Konvencije (pošteno sojenje) in prvim členom Protokola št. 1 šteti za očitno neutemeljeno v smislu člena 35 § 3 in jo je v skladu s členom 35 § 4 potrebno zavreči.
Iz navedenih razlogov je Sodišče soglasno
Odločilo, da je sprejemljiva, brez vsakega vsebinskega prejudiciranja, pritožnikova pritožba v zvezi s trajanjem postopkov in obstojem učinkovitih pravnih sredstev;
Odločilo, da je pritožba v preostalem delu nesprejemljiva.
2 main set of contentious proceedings
3 parliament - bolj smiselno bi bilo govoriti o državnem zboru, ki dejansko sprejema zakone, saj državni svet igra le stransko vlogo, pojem parlament pa se samostojno v ustavi sploh ne pojavlja. Vendar sodba v izvirniku uporablja besedo parliament ne pa ustrezen prevod besedne zveze državni zbor, zato sledim gramatikalnemu prevodu
4 points of law - ni jasno ali gre za zmotno uporabo materialnega prava ali morda bistvene kršitve določb postopka
5 ECHR sicer tu govori o Criminal Code kar lahko pomeni le Kazenski zakonik, še posebej upoštevajoč, da določbe kazenskega postopka sploh niso kodificirane v okviru zakonika. Iz besedila odločbe US RS s katero je odločilo o ustavni pritožbi, pa je razvidno, da naj bi pritožnik, zahteval upoštevanje določb zakona o kazenskem postopku.
6 Glede na angleški izraz - rejected - bi kazalo v prevodu uporabiti besedo zavrglo, vendar bi potem besedilo ne bilo več smiselno, saj ne bi bilo mogoče uporabiti izraza "ponovno", ki se v originalu sodbe prav tako pojavlja. Verjetno gre zato za zavrnitev sodbe in le lapsus pri uporabi izrazov dismiss in reject.
7 V originalnem besedilu manjka letnica - verjetno gre za letnico 2005.
8 points of law - ni jasno ali gre za zmotno uporabo materialnega prava ali morda bistvene kršitve določb postopka
9 Nisem uspel najti uradnega prevoda - the Austrian State Agreement of 1959 for the damage caused by the German Army during its retreat in 1945.
10 Mislim, da je boljši prevod država kot vlada, kljub temu, da se praviloma v prevodih pojavlja slednji izraz. Podpisnica Konvencije in s tem odgovorna je namreč država kot taka in ne vlada.
11 Slovenski prevod ECHR sicer uporablja v členu 35/III izraz zavrniti, vendar gre smiselno lahko le za zavrženje.
