| HUDOC številka | 14038/88 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | SOERING |
| Tožena država | Velika Britanija |
| Številka vloge | |
| Objavljeno v | A 161 |
| Sestava sodišča | Plenarno sodišče |
| Datum vložitve tožbe | / |
| Datum sodbe | 07.07.1989 |
| Obravnavani členi | 3; 6-3-c; 6-3-d; 6-1; 13; 41 |
| Izrek sodbe | |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Smrtna kazen; Ponižujoče ravnanje; Učinkovito pravno sredstvo; Zaslišanje prič; Poštena obravnava; Brezplačna pravna pomoč; Nečloveško ravnanje ali kaznovanje; Nečloveško ravnanje |
SODIŠČE (PLENUM)
ZADEVA SOERING proti ZDRUŽENEM KRALJESTVU
V zadevi Soering*,
je Evropsko sodišče za človekove pravice na plenarnem zasedanju ob uporabi člena 50 Poslovnika in v sestavi:
g. R. Ryssdal, predsednik,
g. J. Cremona,
g. Thór Vilhjálmsson,
g. F. Gölcüklü,
g. F. Matscher,
g. L.-E. Pettiti,
g. B. Walsh,
Sir Vincent Evans,
g. R. Macdonald,
g. C. Russo,
g. R. Bernhardt,
g. A. Spielmann,
g. J. De Meyer,
g. J.A. Carrillo Salcedo,
g. N. Valticos,
g. S.K. Martens,
ga. E. Palm,
g. I. Foighel,
in g. M.-A. Eissen, sodni tajnik, in G. H. Petzold, namestnik sodnega tajnika,
po tajnem posvetovanju 27. aprila in 26. junija 1989,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
1. Zadevo je dne 25. januarja 1989 pred Sodišče vložila Evropska komisija za človekove pravice (« Komisija »), dne 30. januarja 1989 Vlada Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske in dne 3. februarja 1989 Vlada Zvezne republike Nemčije, v roku 3 mesecev, ki ga postavljata člena 32 § 1 in 47 (čl. 32-1, čl. 47) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (« Konvencija »). Sprožena je bila s pritožbo (št. 14038/88) proti Združenemu Kraljestvu, ki jo je pri Komisiji dne 8. julija 1988 na podlagi člena 25 (čl. 25), vložil nemški državljan g. Jens Soering.
Komisije se je v zahtevi sklicevala na člena 44 in 48 kot tudi na britansko deklaracijo, ki priznava obvezno pristojnost Sodišča (člen 46). Skupaj z dvema vladnima pritožbama je cilj zahteve odločba Sodišča, ali zadevni dokazi pomenijo neizpolnitev tožene države glede zahtev členov 3, 6 in 13 Konvencije.
2. V odgovoru na poziv, ki ga določa člen 33 § 3 d) Poslovnika pritožnik izrazil željo za sodelovanje v postopku pred Sodiščem in imenovala svoje zastopnike (člen 30).
3. Pristojen senat, ki je bil ustanovljen 26. januarja 1989, je po samem pravu obsegal Sir Vincent Evansa, izvoljenega sodnika britanskega državljanstva (člen 43 Konvencije)- Zvezna republika Nemčija takrat še ni bila stranka v postopku - in g. M. R. Ryssdala, predsednika sodišča (člen 21 § 3 b) poslovnika) ; slednji je z žrebanjem v prisotnosti sodnega tajnika, imenoval pet drugih članov, in sicer : g. J. Cremona, ga. D. Bindschedler-Robert, g. R. Bernhardt, g. N. Valticos in ga. E. Palm.
Istega dne je senat nepreklicno odstopil v korist plenuma Sodišča (člen 50 poslovnika).
4. Ker sta tudi Komisija in pritožnik istega dne zahtevala začasen ukrep je Sodišče Vlado Združenega Kraljestva obvestilo, da je zaželeno, da se pritožnika ne izroči Združenim državam Amerike pred zaključkom tekočega postopka (člen 36).
5. S posredovanjem sodnega tajništva se je predsednik Sodišča glede potrebe po pisnem postopku (člena 37 § 1 in 50 § 3) posvetoval z uradniki obeh zadevnih vlad, pooblaščenci Komisije in pritožnikovimi zastopniki. V skladu z omenjenimi predpisi je sodno tajništvo prejelo :
- dne 28. marca 1989 poročili Vlade Združenega Kraljestva in pritožnika ;
- dne 31. marca 1989 poročilo vlade Zvezne republike Nemčije;
- dne 17. aprila 1989, pritožnikovo nasprotno poročilo ;
- dne 18. aprila 1989 dodatno potrdilo s strani Vlade Združenega Kraljestva ;
- dne 20. aprila 1989 dodatne dokazne elemente, vložene s strani pritožnika.
Dne 7. aprila 1989 je tajništvo Komisije obvestilo sodno tajništvo, da pooblaščenci ne nameravajo pisno odgovoriti na poročila.
6. Po izmenjavi mnenj preko sodnega tajništva s strankami v postopku je dne 3. februarja 1989 predsednik določil 24. april za datum otvoritve ustnega postopka (člen 38).
7. Predsednik je dne 17. februarja 1989 na pritožnikov predlog Komisijo pozval, da Sodišču posreduje celotno dokumentacijo pisnega in ustnega postopka, ki je potekal pred njo, slednja je to storila dne 22. februarja.
8. Z dopisom prejetim 28. marca 1989 je Amnesty International, London zaprosila za dovoljenje za predložitev pisnega opažanja (člen 37 § 2 Poslovnika). Predsednik ji je dne 30. marca temu pod določenimi pogoji ugodil. Omenjena opažanja so na sodno tajništvo prispela dne 13. aprila.
9. Narok je omenjenega dne potekal javno v stavbi Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Sodišče je takoj poprej sklicalo pripravljalni sestanek.
- na strani Vlade Združenega Kraljestva
na ministrstvu za zunanje zadeve Commonwealtha, agent,
Sir Patrick Mayhew, Q.C., M.P., Attorney General,
g. M. Baker, Barrister-at-Law, zastopnika,
ga. E. Wilmshurst, Legal Secretariat
g.. D. Bentley, ministrstvo za notranje zadeve,
g. T. Cobley, ministrstvo za notranje zadeve, zastopnika;
- na strani vlade Zvezne republike Nemčije
g.. J. Meyer-Ladewig, Ministerialdirigent,
zvezno ministrstvo za pravosodje, agent,
g. M. Grotz, Regierungsdirektor,
zvezno ministrstvo za pravosodje,
ga. S. Werner, Richterin am Amtsgericht,
zvezno ministrstvo za pravosodje, zastopniki;
g. Colin Nicholls, Q.C., zastopnik,
g. F. Gardner, Solicitor, zastopnika
Sodišče je poslušalo pojasnila Sir Patrick Mayhewa na strani Vlade Združenega Kraljestva, g. Meyer-Ladewig na strani Vlade Zvezne republike Nemčije, g. Busuttil na strani Komisije in g. Nicholls na strani pritožnika.
10. Vlada Združenega Kraljestva, Vlada Zvezne republike Nemčije in pritožnik so na dan naroka kot tudi na druge dne med 26. aprilom in 15. junijem 1989 predložili različno dokumentacijo.
11 Pritožnik, Jens Soering, rojen 1. avgusta 1966 je nemški državljan. Trenutno je v pridržanju v Angliji, kjer čaka na svojo izročitev Združenim državam Amerike, tam bo odgovarjal za očitan umor v zvezni državi Virginiji.
12. Zadevni umor se je zgodil marca 1985 v grofiji Bedford, v Virginiji. Žrtvi William Reginald Haysom (72 let) in Nancy Astor Haysom (53 let) sta bila starša od pritožnikove prijateljice Elizabeth Haysom, kanadske državljanke. V obeh primerih je smrt nastopila zaradi več poškodb in mnogih vbodov z nožem v prede vratu, grla in trupa. Takrat sta bila pritožnik in Elizabeth Haysom, stara 18 in 20 let, študenta na Virginijski univerzi. Iz Virginije sta skupaj izginila oktobra 1985, vendar ju je policija zaradi goljufanja s čeki aprila 1986 aretirala v Angliji.
13. Pritožnika je med 5. in 8. junijem 1986 zaslišal preiskovalec Sheriff's departmenta grofije Bedford. V pisni izjavi pod prisego z dne 24. julija 1986 je preiskovalec zabeležil, da je v njegovi prisotnosti in v prisotnosti dveh policistov Združenega Kraljestva, pritožnik umora priznal. Pritožnik je izjavil, da je bil zaljubljen v ga. Haysom, starša mlade gospodične pa sta nasprotovala njunemu razmerju, zato sta ju nameravala umoriti. Najela sta avto v Charlottesvilleju in se odpeljala v Washington, kjer sta si priskrbela alibi, od tam se je vrnil v hišo prijateljičinih staršev in se z njimi pogovarjal o razmerju in ko sta mu rekla, da bosta storila vse, kar je v njuni moči, da bosta razmerje preprečila je izbruhnil prepir v katerem ju je z nožem umoril.
Dne 13. junija 1986 je "grand jury" sodišča (Circuit Court) grofije Bedford pritožnika obsodila za umor staršev Haysom. Obsojen je bil za umor za katerega je zagrožena smrtna kazen (capital murder) za oba in ločeno za vsak umor, za katerega ni zagrožena smrtna kazen (non-capital murder).
14. Vlada Združenih držav Amerike je dne 11. avgusta 1986 zaprosila za izročitev g. Soering in ga. Haysom na podlagi angleško-ameriške pogodbe o izročitvi iz leta 1972 (glej odstavek 30 spodaj). Sodnik na Magistrates Court na Bow Street je dne 12. septembra prejel s strani ministra za notranje zadeve prošnjo za izdajo naloga za pritožnikovo aretacijo na podlagi člena 8 zakona iz leta 1870 (glej odstavek 32 spodaj). Posledično je bil pritožnik dne 30. decembra v zaporu Chelmsford, po odsluženi zaporni kazni za goljufijo s čeki, aretiran.
15. Britansko veleposlaništvo je dne 29. oktobra 1986 v Washingtonu na ameriške oblasti naslovilo naslednjo prošnjo :
"veleposlaništvu je bilo zaradi ukinitve smrtne kazni v Veliki Britaniji naloženo, da v zvezi z določbami pogodbe o izročitvi pridobi zagotovilo, da v kolikor bo g. Soering izročen in spoznan za krivega za očitana kazniva dejanja, smrtna kazen, če bo izrečena, ne bo izvršena.
V kolikor na ustavni ravni Vlada Združenih držav ne bo mogla podati takega zagotovila potem oblasti Združenega Kraljestva Vlado Združenih držav prosijo, da priporočijo pristojnim oblastem, da ne izrečejo smrtne kazni ali v kolikor je izrečejo, da je ne izvršijo. "
16. Nemški tožilec (Staatsanwalt) iz Bonna je dne 30. decembra 1986 g. Soeringa zaslišal. V zapriseženi izjavi priče je tožilec sporočil, da je pritožnik izjavil, da "ni nikoli imel namena umoriti g. in ga. Haysom in (...) da se spomni samo, da jima je prizadejal rane po vratu, kar mora imeti zvezo z njuno smrtjo" ; ter da naslednje dneve "ni bilo nobenega pogovora (med njim in Elizabeth Haysom) o umoru Elizabethinih staršev". Tožilec se je skliceval tudi na dokumente, ki so mu bili na voljo, kot na primer na izjave, ki jih je pritožnik podal Ameriškim preiskovalcem, na obdukcijsko poročilo in na dve pritožnikovi psihiatrovi poročili (glej odstavek 21 spodaj).
Okrožno sodišče v Bonnu je dne 11. februarja 1987 pritožniku izdalo odločbo o odvzemu prostosti zaradi očitanih umorov. Dne 11. marca je Vlada Zvezne republike Nemčije zaprosila za izročitev Zvezni republiki po pogodbi o izročitvah iz leta 1872 med Zvezno republiko in Združenim Kraljestvom (glej odstavek 31 spodaj). Minister za notranje zadeve je bil zatem s strani direktorja državnega tožilstva (Director of Public Prosecutions) podučen, da navkljub temu, da nemška prošnja vsebuje dokaz pristojnosti nemškega sodstva za sojenje pritožniku, predloženi dokazi, ki vsebujejo le pričanje, ki ga je pritožnik podal tožilcu iz Bonna brez predhodnega opozorila (caution) ne zadostujejo za začetek kazenskega postopka ; zato zakon iz leta 1870 o izročitvi (glej odstavek 32 spodaj) ne dovoljuje sodniku, da pritožnika izredno pripre ob njegovem čakanju na izročite Nemčiji.
17. Attorney grofije Bedford Virginija, ministrstva za pravosodje (Department of Justice) Združenih držav, (g. James W. Updike Jr) je v dopisu z dne 20. aprila 1987 direktorju urada za mednarodne zadeve, kazenskega oddelka menil, da ob domnevi, da pritožniku ne more biti sojeno v Nemčiji samo na podlagi pričanja, ni nobenih drugih sredstev, ki bi prisilile priče iz Združenih Držav, da bi pričale na kazenskem sodišču v Nemčiji. Z diplomatsko noto z dne 23. aprila so Združene države zaprosile pritožnikovo izročitev Združenim državam in ne Zvezni republiki Nemčiji.
18. Elizabeth Haysom je bila dne 8. maja 1987 predana Združenim državam. Po tem, ko se je dne 22. avgusta opredelila za krivo sostorilstva v umoru njenih staršev, je bila dne 6. oktobra obsojena na 90 let zapora (45 let za vsak umor).
19. Vlada Združenega Kraljestva je dne 20. maja 1987 obvestila Zvezno republiko Nemčijo, da so Združene države prej "predložile prošnjo z prima facie dokazi za izročitev g. Soering". Združeno Kraljestvo je obvestilo Zvezno republiko Nemčijo, da so "sklenili, da mora glede na vse okoliščine zadeve, sodišče na normalen način upoštevati prošnjo Združenih držav". V nadaljnje so poudarili, da so iskali zagotovilo oblasti Združenih držav glede vprašanja smrtne kazni in da "bo v kolikor sodišče izredno pripre g. Soering, njegova izročitev oblastem Združenih držav odvisna od prejema zadostnih zagotovil glede omenjenega".
20. Glede tega je tožilec grofije Bedford, g. Updike podal naslednjo izjavo pod prisego :
"tukaj prisoten prisegam, da v kolikor bo Jens Soering obsojen za kaznivo dejanje umora, za katerega je zagrožena smrtna kazen, česar je obtožen v grofiji Bedford, Virginija (...) bo v imenu Združenega Kraljestva narejena obrazložitev sodniku ob izreku kazni, da je želja Združenega Kraljestva, da se smrtne kazni ne določi ali izvrši".
To zagotovilo je bilo sporočeno Vladi Združenega Kraljestva v obliki diplomatske note dne 8. junija. Pod enakimi pogoji je bilo ponovljeno v nadaljnji izjavi pod prisego g. Updikea dne 16. februarja 1988 in posredovano Združenemu Kraljestvu z diplomatsko noto dne 16. maja 1988. V tej isti noti je Zvezna vlada Združenih držav zagotovila, da bo z pristojnimi organi zvezne države Virginije poskrbela za obrazložitev v imenu Združenega Kraljestva.
Tekom omenjenega postopka so oblasti Virginije obvestile Vlado Združenega Kraljestva, da g. Updike ni nameraval podati drugega zagotovila in da je želel zahtevati smrtno kazen g. Soering, saj po njegovem mnenju dokazi to opravičujejo.
21. Dne 16. junija 1987 je na Magistrates Court na Bow Street pred Chief Stipendiary Magistrate potekal narok glede njegovega izrednega pripora.
Vlada Združenih držav je navajala dokaze, da je ponoči 30. marca 1985 pritožnik umoril Williama in Nancy Astor Haysom na njunem domu v grofiji Bedford v Virginiji. Utemeljevala se je na pričanju, ki ga je slednji podal v izjavi pod prisego policijskemu preiskovalcu v grofiji Bedford (glej odstavek 13 zgoraj).
Pritožnikova stran je navajala poročilo psihiatra, ki ga je dne 15. decembra 1986 naredila svetovalka forenzične psihiatrije, Dr. Henrietta Bullard, v njem je bilo navedeno, da je bil pritožnik nezrel in neizkušen in da je izgubil svojo osebno identiteto v skupnem razmerju s svojo prijateljico - močno, prepričljivo in moteno mlado žensko. Poročilo psihiatra je vsebovalo :
"med ga. Haysom in Soering je obstajalo ‘folie à deux' v katerem je največ nemira povzročala ga. Haysom. (...)
Po mojem mnenju je v času kaznivega dejanja Jens Soering zaradi notranjih razlogov trpel (tako) duševno abnormalnost, da je to bistveno vplivalo na njegovo mentalno prištevnost za storjena dejanja. Psihiatrični sindrom imenovan ‘folie à deux' je dobro poznano mentalno stanje, v katerem je en partner dovzeten do te mere, da verjame v psihotične privide drugega partnerja. Stopnja motnje ga. Haysom meji na psihotično, tako da je v obdobju nekaj mesecev lahko prepričala Soeringa, da mora umoriti njena starša, da bi lahko preživela kot par. (...) Ga. Haysom je imela omamen in hipnotičen vpliv na Soeringa, kar je vodilo do abnormalnega psihološkega stanja v katerem ni mogel razmišljati racionalno ali dvomiti v absurden pogled ga. Haysom na življenje in vpliv njenih staršev. (...)
V sklepu menim, da je v času kaznivega dejanja g. Soering trpel mentalno motnjo, kar bi v tej državi pomenilo, da ni kriv za umor, temveč za uboj."
Sklepi Dr : Bullard so bili v bistvu enaki kot mnenje prejšnjega psihiatrovega poročila (Dr. John R. Hamiltona, zdravnika v bolnišnici Broadmoor, z dne 11. decembra 1986), ki pa sodišču ni bilo predloženo.
Sodnik je ugotovil, da dokaz Dr. Bullardove v nobenem primeru ne vpliva na njegovo odločitev in pritožniku naložil, da v priporu počaka ministrovo odredbo za njegovo izročitev Združenim državam.
22. G. Soering je dne 29. junija 1987 zaprosil Divisional Court za odredbo habeas corpus glede njegovega pripora in dovoljenje, da zaprosi za pravni preizkus. Dne 11. decembra je Divisional Court obe prošnji zavrnil (Lord Justice Lloyd in sodnik Macpherson).
V podporo omenjeni prošnji je g. Soering menil, da so zagotovila ameriških oblasti brez vrednosti in da jih ne bi smel za ustrezne upoštevati noben razumen minister po členu IV pogodbe o izročitvi med Združenim Kraljestvom in Združenim državam (glej odstavek 36 spodaj). V sodbi se je Lord Justice strinjal, da je "zagotovilo prepuščeno pričakovanju":
"člen IV pogodbe predvideva zagotovilo, da smrtna kazen ne bo izvršena. to predvidoma pomeni zagotovilo s strani ali v imenu izvršilne oblasti Vlade, kar bi v tem primeru pomenilo Guvernerja zvezne države Virginije. Zaprisežena izjava g. Updikea, ki še zdaleč ni zagotovilo v imenu izvršilne oblasti je samo zaveza o zastopanju v imenu Združenega Kraljestva pred sodnikom. Ne verjamem, da je bil to namen ob podpisovanju pogodbe. Vendar pa razumem, da obstajajo težave pri pridobivanju večjega zagotovila glede na zvezno naravo ustave Združenih držav."
Prošnja za dovoljenje za pravni preizkus je bila zaradi predčasnosti zavrnjena. Lord Justice Lloyd je izjavil, da :
"se minister še ni odločil ali bo sprejel ustreznost zagotovila, vsekakor pa se še ni odločil ali bo izdal nalog za izločitev Soeringa. Drugi dejavniki lahko nastopijo kasneje. Sodišče se ne bo postavilo v položaj, da bi presojalo o administrativnem delu odločbe preden bo odločba sploh narejena."
Kot dodatno utemeljitev je navedel :
"drugič, kljub temu, da je bila s strani ministra podana odločba, ki jo je treba sprejeti za zadostno, po predloženih dokazih ne morem biti prepričan, da bi bila taka odločba iracionalna v Wednesbury smislu" (glej odstavek 35 spodaj).
23. Lordska zbornica je dne 30. junija 1988 zavrnila pritožnikov poziv za pritožbo proti odločbi Divisional Court.
24. G. Soering je dne 14. julija 1988 pozval ministra za notranje zadeve, da uporabi svojo diskrecijsko pravico in ne odredi pritožnikovo izročitev Združenim državam na podlagi člena 11 zakona o izročitvi iz leta 1870 (glej odstavek 34 spodaj).
Prošnja je bila zavrnjena in dne 3. avgusta 1988 je minister podpisal nalog za pritožnikovo predajo oblastem Združenih držav. Pritožnik vseeno ni bil premeščen v Združene države na podlagi začasnih odredb, ki sta jih v tekoči zadevi navedla najprej Evropska Komisija in kasneje še Evropsko Sodišče (glej poglavje 4 zgoraj in 77 spodaj).
25. Pritožnik je bil dne 5. avgusta 1988 premeščen v zaporniško bolnišnico, kjer je do začetka novembra 1988 ostal pod posebnim režimom, ki se uporablja za zapornike za katere obstaja tveganje storitve samomora.
Po psihiatrovem poročilu narejenem za pritožnika (poročilo Dr. D. Somekh z dne 16. marca 1989) se pritožnik boji prestajanja hudega psihičnega nasilja in homoseksualnih zlorab s strani drugih obsojenih na smrt v Virginiji, kar ima nanj hud psihološki vpliv. Psihiatrovo poročilo ugotavlja pritožnikov povečan obup, ki omogoča utemeljen strah, da si bo vzel življenje.
26. Z izjavo z dne 20. marca 1989 naslovljeno na sodišče pritožnik poudarja, da bo v kolikor bo vlada Združenega Kraljestva zahtevala njegovo izročitev Zvezni republiki Nemčiji, na to pristal in se ne bo dejansko ali pravno upiral proti izvršitvi take izročitve.
II. UPOŠTEVNO PRAVO IN PRAKSA ZDRUŽENEGA KRALJESTVA
27. V Angliji je umor definiran kot protipraven in zlonameren odvzem človeškega življenja. Kaznuje se z doživljenskim zaporom. Za umor se ne more izreči smrtne kazni (člen 1 Murder (Abolition of the Death Penalty) Act 1965 - zakon o odpravi smrtne kazni za umore iz leta 1965). Člen 2 zakona o umoru iz leta 1957 (Homicide Act 1957) določa, da ne bo obsojen za umor kdor komu vzame življenje, v kolikor trpi za duševno abnormalnostjo (če ta izhaja iz stanja duševne nerazvitosti ali kakršnegakoli zunanjega razloga oziroma bolezni ali poškodbe), ki bi posledično vplivala na njegovo duševno prištevnost ob odvzemu življenja drugemu. Kdor bi bil z izjemo zgornjega lahko kriv za obsodbo umora je kriv za obsodbo uboja.
28. Angleška sodišča nimajo pristojnosti soditi za kazniva dejanja, ki so jih storili tuji državljani na ozemlju tuje države, razen v določenih primerih, ki z zadevo niso povezani. Posledično ne pritožnik, ki je nemški državljan, ne Elizabeth Haysom, ki je kanadska državljanka nista mogla in ne moreta biti v kazenskem postopku pred sodišči Združenega Kraljestva.
29. Splošno upoštevno zakonodajo v zvezi z izročitvijo vsebujejo zakoni o izročitvi iz let 1870 do 1935.
30. Pogoji izročitve med Združenim Kraljestvom in Združenimi državami so urejeni v Pogodbi o izročitvi, ki sta ju obe Vladi podpisali 8. junija 1972, v dodatni pogodbi podpisani 25. junija 1982 in v izmenjavi diplomatskih not z dne 19. in 20. avgusta 1986, ki spreminja dodatno pogodbo. ti dogovori so bili implementirani v notranje pravo Združenega Kraljestva z odredbami (Orders in Council) (the United States of America (Extradition) Order 1976, S.I. 1976/2144, in the United States of America (Extradition) (Amendment) Order 1986, S.I. 1986/2020).
Člen 1 pogodbe o izročitvi določa, da "se vsaka pogodbena stranka obvezuje izročitve drugi, v okoliščinah in pod pogoji, ki so določeni v pogodbi, vsakogar odkritega na njenem ozemlju, ki je bil obtožen ali obsojen za dejanja [določena v pogodbi, kamor šteje tudi umor] storjena na ozemlju pristojnosti druge podpisnice".
31. Izročitev med Združenim Kraljestvom in Zvezno republiko Nemčijo je urejena v Pogodbi o medsebojni predaji prebeglih storilcev kaznivih dejanj med Združenim Kraljestvom in Nemčijo z dne 14. maja 1872, prenovljeni in spremenjeni s sporazumom iz Bonna 23. februarja 1960 in nadalje spremenjeni z izmenjavo not 25. in 27. septembra 1978. Omenjeni sporazumi so bili implemetirani v notranje pravo Združenega Kraljestva z odredbami (Orders in Council) (the Federal Republic of Germany (Extradition) Order 1960, S.I., 1960/1375, in the Federal Republic of Germany (Extradition) (Amendment) Order 1978, S.I., 1978/1403).
32. Po prejemu zahteve o izročitvi lahko minister z odredbo pozove sodišče, da izda nalog za odvzem prostosti prebeglih storilcev kaznivih dejanj (člena 7 in 8 zakona o izročitvi iz leta 1870).
Postopek izročitve v Združenem Kraljestvu obsega izročitveni narok pred sodiščem. Člen 10 zakona o izročitvi iz leta 1870 določa, da če so "predloženi dokazi, ki bi (z izjemo določb zakona) po angleškem zakonu, upravičevali začetek sojenja zaporniku, v kolikor bi bilo kaznivo dejanje za katerega je obtožen, storjeno v Angliji (...) tako, da (...) bi ga angleško sodišče lahko obsodilo na zaporno kazen, v nasprotnem primeru bi moralo odrediti izpustitev". Sodišče mora biti prepričano, da obstaja zadosti dokazov za začetek obtoženčevega sojenja ; pred začetkom sojenja mora proti njem obstajati utemeljena domneva. "Treba je ugotoviti ali bi, v kolikor bi bili pred sodiščem zbrani samo ti dokazi, razumna porota slednje sprejela in obtoženca spoznala za krivega" ( zadeva Schtraks proti Government of Israel, Appeal Cases, 1964, str. 556).
33. Člen 11 zakona o izročitvi iz leta 1870 določa, da se odločbe sprejete tekom postopka sojenja lahko izpodbija s sklicevanjem na habeas corpus. V praksi je taka pritožba podana na Divisional Court in z dovoljenjem na lordsko zbornico. Namen postopkov habeas corpus je primarno preizkus ali ima sodišče pristojnost zadevo obravnavati ; ker je bilo predloženo zadosti dokazov za začetek sojenja ; ker je kaznivo dejanje tako, da se lahko opravi usmrtitev , ki nima političnega značaja ; in ker ne obstaja drugih ovir za izročitev. Člen 12 zakona iz leta 1870 določa izpustitev zapornika, v koliko ni izročitve ob koncu postopka ali v dveh mesecih od začetka izrednega pripora, če ne obstajajo zadostni razlogi za nasprotno.
34. Nadaljnje ima po členu 11 zakona iz leta 1870 minister diskrecijsko pravico, da ne podpiše naloga o predaji (zadeva Atkinson proti United States, Appeal Cases, 1971, str. 197). Tako lahko razveljavi odločbo sodišča, da je treba prebeglega predati, mogoča pa je za vse pripornike, ki so izčrpali pritožbena sredstva, da prošnjo za habeas corpus v ta namen naslovijo na ministra. Slednji mora ob presoji ali bo odredil predajo prebeglega upoštevati nove dokaze, ki še niso bili predloženi sodišču (zadeva Schtraks proti Government of Israel, loc. cit).
35. Pripornik ima tudi možnost izpodbijati tako ministrovo odločbo o zavrnitvi prošnje kot tudi odločbo o podpisu naloga o postopkih pravnega preizkusa. V takih postopkih lahko sodišče preizkusi ali je uporabljena ministrova diskrecijska pravica nelegalno, iracionalno ali postopkovno nepravilno utemeljena (zadeva Council of Civil Service Unions in drugi proti Minister for the Civil Service, All England Law Reports, 1984, vol. 3, str. 935).
Iracionalnost je določena na podlagi načel upravnega prava, ki so postavljena v sodbi Associated Provincial Picture Houses Ltd proti Wednesbury Corporation (zadeva King's Bench, 1948, vol. 1, str. 223) in se imenujejo "načela Wednesbury" razumnosti. Na področju izročitve bi bilo merilo, da noben razumen minister ne bi nikoli odredil predaje v takih okoliščinah. Kot se kaže v sodbi Lord Justice Lloyd, iz Divisional Court v tekoči zadevi (glej odstavek 22 zgoraj), je lahko ministrova opora na zagotovilo, ki ga je podala država prosilka merilo za ugotovitev ali je taka opora v okviru "razumnosti". Po mnenju Vlade Združenega Kraljestva bi imelo sodišče na podlagi tega načela pristojnosti, da razveljavi odločbo, ki prebežnika pošilja državi, za katero je bilo ugotovljeno, da obstaja utemeljen sum nečloveškega in poniževalnega ravnanja, ker zaradi vseh okoliščin zadeve take odločbe ne bi sprejel noben razumen minister.
V zadevi lordska zbornica R. proti. Home Secretary, ex parte Bugdaycay (All England Law Reports, 1987, vol. 1, od str. 940 do str. 952) je glede zavrnitve azila Lord Bridge ob sprejemu omejitev načel Wednesbury obrazložil, da jih bo sodišče proti ministru uporabilo zelo strogo, kadar je ogroženo življenje pritožnika :
"v okviru takih omejitev mora biti po mojem mnenju sodišče upravičeno do sprejetja upravne odločbe najstrožjega preizkusa, da se zagotovi ne-obstoj pomanjkljivosti, glede na težo zadeve, ki jo odločba ureja. Najbolj osnovna človekova pravica je pravica posameznika do življenja in ko lahko izpodbijana upravna odločba ogrozi pritožnikovo življenje potem je treba temelje odločbe vsekakor najtemeljitejše pregledati".
Lord Templeman dodaja (na strani 956):
"po mojem mnenju je na sodišču velika odgovornost pri presojanju v postopku odločbe, kadar lahko rezultat pomanjkljive odločbe ogrozi življenje".
Vseeno sodišče ne bo presojalo odločb ministra zgolj zaradi tega, ker ni upošteval kršitev Evropske Konvencije o človekovih pravicah (zadeva R proti Secretary of State, ex parte Kirkwood, Weekly Law Reports, 1984, vol. 1, str. 913).
Med drugim sodišče ni pristojno za izdajo začasne odredbe proti Kroni v postopku pravnega preizkusa (zadeva z dne 19. maija 1989, Kirkwood, ibid. in R proti Secretary of State for Transport, ex parte Factortame Ltd in drugi, The Times).
36. V zakonih o izročitvi ni določbe, ki bi zadevala smrtno kazen,vendar člen IV pogodbe Združenega Kraljestva z Združenimi državami določa :
"če se kaznivo dejanje, za katerega se zahteva izročitev lahko kaznuje s smrtno kaznijo po ustrezni zakonodaji stranke prosilke, zadevna zakonodaja zaprošene stranke pa v podobnem primeru ne predvideva smrtne kazni, se lahko izročitev zavrne, razen če poda stranka prosilka zagotovilo, da smrtna kazen ne bo izvršena."
37. V primeru, ko Združene države zaprosijo za prebežnika, ki mu grozi obsodba smrtne kazni, je po ministrovi praksi, da v skladu z IV členom pogodbe o izročitvi med Združenim Kraljestvom in Združenim državam, sprejme zagotovilo s strani izvršilne oblasti ustrezne države, da bo v času izrekanja kazni pri sodniku posredovalo, da je želja Združenega Kraljestva, da se smrtno kazen ne izreče oziroma ne izvrši. Uporabo take prakse je g. David Mellor, državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve opisal :
"pisna zagotovila glede smrtne kazni, ki jih minister pridobi od zveznih oblasti so enakovredna zagotovilom, da bo stališče Združenega kraljestva predstavljeno sodniku. Ob izrekanju kazni bo obveščen, da Združeno Kraljestvo ne želi izreka oziroma izvršitve smrtne kazni. To pomeni, da Združeno Kraljestvo vrne prebežnika ali je pripravljeno odposlati državljana, da se sooči z ameriškim sodiščem z jasnimi zagotovili, da se smrtna kazen ne bo izvršila - v takih primerih se ni še nikoli izvršila. Za izročitvena pravila med tema državama bo hud udarec v kolikor bi se smrtna kazen izvršila na posamezniku, ki je bil vrnjen v takih okoliščinah (zadeva Hansard, z dne 10. marec 1987, col. 955)".
Kljub temu še ni bilo primera, v katerem bi se preizkusila učinkovitost takega zagotovila.
38. Nasprotujoči si zahtevi za izročitev dveh različnih držav glede istega kaznivega dejanja niso pogoste. Če so obe zahtevi prejete istočasno, potem minister, ob upoštevanju vseh dejstev, vključno z državljanstvom prebeglega in krajem storitve kaznivega dejanja, odloči katero zahtevo bo sprejel.
Ob tem člen X pogodbe o izročitvi med Združenim Kraljestvom in Združenimi državami določa :
"v kolikor si nasprotujeta zahtevi za izročitev države podpisnice in druge države ali drugih držav, za isto ali drugo kaznivo dejanje, zaprošena država v okviru zakona sprejme odločbo, na podlagi upoštevanja vseh okoliščin, vključno z določbami vseh sporazumov med zaprošeno državo in državami prosilkami, relativne resnosti in kraja storitve kaznivega dejanja, upoštevnih datumov zahteve, državljanstva iskane osebe in možnosti morebitne izročitve drugim državam".
III. UPOŠTEVNA NOTRANJA ZAKONODAJA ZVEZNE DRŽAVE VIRGINIJE
39. Definicijo in klasifikacijo umora ter kazni zanj določa Virginijski zakonik iz leta 1950, s spremembami in sodna praksa državnih in zveznih sodišč.
40. Člen 18.2-31 Virginijskega zakonika določa, da je osem vrst umorov takšnih za katere je zagrožena smrtna kazen in zadevajo kaznivo dejanje razreda 1, med drugim tudi "nameren, premišljen in naklepen odvzem življenja več kot ene osebe v okviru enega dejanja ali storitve" (pododstavek g)). Kazen za kaznivo dejanje razreda 1 je "smrt ali doživljenski zapor" (Virginijski zakonik člen 18.2-10 a)). Z izjemo naročenega umora je lahko samo "strelec", to je oseba, ki dejansko izvrši umor, obsojena za umor za katerega je zagrožena smrtna kazen (zadeva Johnston proti Commonwealth, 220 Virginia Reports (Va.) 146, 255 South Eastern Reporter, Second Series (S.E.2d) 525 (1979)).
Umor, za katerega ni zagrožena smrtna kazen je klasificiran kot umor prve stopnje ali umor druge stopnje in je kaznovan z različnimi oblikami zaporne kazni (Viginijski zakonik, členi 18.2-10 b) in 18.2-32).
41. Obtoženemu je v večino kazenskih postopkih, vključno s postopki za umor, za katerega je zagrožena smrtna kazen, zagotovljen postopek pred poroto. Obtoženi se lahko tej pravici odreče, vendar se to ne zgodi pogosto.
42. V Virginiji je postopek izreka kazni pri umorih za katere je zagrožena smrtna kazen ločen od postopka o določanju o krivdi. Po določitvi krivde za umor za katerega je zagrožena smrtna kazen enaka porota ali sodnik, ki sedi med poroto nadaljuje z izvajanjem dokazov glede kaznovanja. Dopustni so vsi upoštevni dokazi, ki zadevajo kaznivo dejanje in obtoženega. Omilitveni dokazi so skoraj brez omejitve dovoljeni, medtem ko so obremenilni dokazi zakonsko prepovedani (Virginijski zakonik člen 19.2-264.4).
43. Smrtna kazen se ne sme izreči razen, v kolikor tožilstvo preko razumnega dvoma dokažejo obstoj vsaj ene od dveh zakonsko določenih obtežilnih okoliščin - ponovitvene nevarnosti ali grozovitost.
"Ponovitvena nevarnost" obstaja v kolikor je verjetnost, da bo obtoženec v prihodnosti storil "kazniva dejanja nasilništva", kar bi predstavljalo "nadaljnjo resno grožnjo družbi" (Virginijski zakonik člen 19.2-264.2).
"Grozovitost" obstaja, kadar je bilo kaznivo dejanje "nezaslišano oziroma brezobzirno podlo, grozovito ali nehumano, ker je vsebovalo mučenje, izprijenost duha ali krut napad na žrtev" (Virginijski zakonik ibid.). Besedi "izprijenost duha" pomenita "stopnjo moralne podlosti in psihičnega ponižanja, ki presega definicijo določene zakonske zlonamernosti in naklepa". Besedi "krut napad" pomenita napad, ki "kakovostno in količinsko presega minimum potreben za storitev kaznivega dejanja umora" (zadeva Smith proti Commonwealth, 219 Va. 455, 248 S.E.2d 135 (1978), certiorari zavrnjena, 441 United States Supreme Court Reports (U.S.) 967 (1979)). Dokaz o več ranah žrtve, še posebej vratne rane, ki že same po sebi pomenijo krut napad, izvršen na divji in medotičen način, ki žrtev pušča da trpi in trpičena določeno obdobje pričakuje svojo smrt, zadostuje za "grozovitost" potem členu (zadeva Edmonds proti Commonwealth, 229 Va. 303, 329 S.E.2d 807, certiorari zavrnjena, 106 Supreme Court Reporter (S.Ct.) 339, 88 United States Supreme Court Report, Lawyers' Edition, Second Series (L.Ed.2d) 324 (1985)).
44. Virginijska zakonodaja ne izključuje naložitev smrtne kazni mlajši osebi, ki je že dopolnila polnoletnost, to je starost 18 let (Virginijski zakonik, člen 1.13.42). Starost je element, ki ga presoja porota (zadeva Peterson proti Commonwealth, 225 Va. 289, 302 S.E.2d 520, certiorari zavrnjena, 464 U.S. 865, 104 S.Ct. 202, 78 L.Ed.2d 176 (1983)).
45. Zakon neomejeno določa olajševalne okoliščine :
"(i) obtoženi nima znatne predkaznovanosti ali (ii) kaznivo dejanje za katerega je zagrožena smrtna kazen je bilo storjeno, ko je bil obtoženi pod vplivom skrajnih duševnih ali čustvenih motenj, ali (iii) žrtev je prispevala k vedenju obtoženega ali storitvi dejanja, ali (iv) sposobnost obtoženega za presojo kaznivosti dejanja ali povezavo dejanja z zakonskimi zahtevami v času storitve kaznivega dejanja za katerega je zagrožena smrtna kazen je bila bistveno motena, ali (v) starost obtoženega v času storitve kaznivega dejanja za katerega je zagrožena smrtna kazen" (Virginijski zakonik, člen 19.2-264.4B).
46. V kolikor se kazenski postopek odvija pred poroto, potem ima slednja v zadevi umora, za katerega je zagrožena smrtna kazen dolžnost upoštevati vse dokaze, olajševalne in obremenilne, ki so pomembni za izrek, preden določi kazen. Dejansko sme porota obtoženca obsoditi na smrt samo ob upoštevanju olajševalnih dokazov obrambe (zadeva Watkins proti Commonwealth, 229 Va. 469, 331 S.E.2d 422 (1985), certiorari zavrnjena, 475 U.S. 1099, 106 S.Ct. 1503, 89 L.Ed.2d 903 (1986)). Nadaljnje v kolikor med porotniki ni soglasja, kazen ne more biti smrtna, temveč doživljenski zapor (Virginjski zakonik, člen 19.2-264.4). Sodišče ima še vedno možnost , da v luči olajševalnih okoliščin ali zgolj usmiljenja, kljub temu, da je podanih več obremenjevalnih okoliščin, izreče kazen doživljenskega zapora namesto smrtne kazni (zadeva Smith proti Commonwealth, loc. cit.).
47. Sodnik mora po obsodbi na smrt odrediti pripravo preiskovalnega poročila, ki natančno določa obsojenčevo zgodovino in "vse druga pomembna dejstva, ki omogočajo ugotovitev sodišča, da je smrtna kazen primerna in pravična" ; po preučitvi poročila lahko sodišče na podlagi dejstev, smrtno kazen odpravi in določi doživljenski zapor (Virginijski zakonik, člen 19.2-264.5).
48. Smrtna kazen je bila na podlagi odloga, ki je sledil odločbi Vrhovnega sodišča Združenih držav (zadeva Furman proti Georgia, 92 S.Ct. 2726 (1972)), v Virginiji ponovno uvedena leta 1977, od takrat pa je bilo usmrčenih sedem zapornikov. Usmrtitev se izvrši z električnim tokom.
Virginijsko zakonodajo glede smrtne kazni, vključno z obveznim pregledom izreka (glej odstavek 52 spodaj) je sodna praksa potrdila za ustavno. Ugotovljeno je bilo, da preprečuje samovoljno ali spremenljivo izrekanje smrtne kazni in zoži možnost sodnikove samovolje (zadeva Smith proti Commonwealth, loc. cit.; zadeva Turnver proti Bass, 753 Federal Reporter, Second Series (F.2d) 342 (4th Circuit, 1985); zadeva Briley proti Bass, 750 F.2d 1238 (4th Circuit, 1984)). Smrtna kazen po predpisih o umoru za katerega je zagrožena smrtna kazen je taka, da ne pomeni krute ali nenavadne kazni in obsojencu ne zavrača pravice do obrambe in do enakega obravnavanja (zadeva Stamper proti Commonwealth, 220 Va. 260, 257 S.E.2d 808 (1979), certiorari zavrnjena, 445 U.S. 972, 100 S.Ct. 1666, 64 L.Ed.2d 249 (1980)). Virginijsko vrhovno sodišče je zavrnilo trditev, da usmrtitev z električnim tokom povzroča "nepotrebno izpostavljanje bolečinam pred usmrtitvijo in čustveno trpljenje ob čakanju na izvršitev" (ibid.).
C. neprištevnost, duševna motenost in zmanjšana odgovornost
49. Virginijsko pravo načeloma ne pozna obrambe zmanjšane zmogljivosti (zadeva Stamper proti Commonwealth, 228 Va. 707, 324 S.E.2d 682 (1985)).
50. V Virginiji se neprištevnost v času storitve kaznivega dejanja šteje za sredstvo obrambe, v kolikor je sprejeta izključi krivdo. Tako sklicevanje se uporablja, kadar obtoženi ve, da je dejanje kaznivo, vendar ga v dejanje vodi neustavljiv impulz kot posledica duševne bolezni, ki vpliva na njegovo voljo ob storitvi (zadeva Thompson proti Commonwealth, 193 Va. 704, 70 S.E.2d 284 (1952), in zadeva Godley proti Commonwealth, 2 Virginia Court of Appeals Reports (Va. App.) 249 (1986)), ali kadar ne razume narave, položaja in posledic svojega ravnanja oziroma ne more razlikovati pravilnega od napačnega (zadeva Price proti Commonwealth, 228 Va. 452, 323 S.E.2d 106 (1984)). Ko ni postavljena obramba neprištevnosti je duševno stanje obtoženega v fazi ugotavljanja krivde pomembno samo kot dokaz dejstev primera, na primer naklepa v času uboja (zadeva Le Vasseur proti. Commonwealth, 225 Va. 564, 304 S.E.2d 644 (1983), certiorari zavrnjena, 464 U.S. 1063, 104 S.Ct. 744, 79 L.Ed.2d 202 (1984)).
51. Duševni položaj je lahko, v postopku umora za katerega je zagrožena smrtna kazen obtoženega v času storitve kaznivega dejanja, vključno z vsemi oblikami duševne bolezni, olajševalen dejavnik v fazi izreka kazni. Taki dokazi lahko upoštevani neomejeno kažejo, da je bil obtoženi pod vplivom hude duševne ali čustvene motnje oziroma, da je bila v času storitve kaznivega dejanja njegova zmožnost presojanja o kaznivem dejanju močno zmanjšana (Virginijski zakonik, člen 19.2-264.4B - glej odstavek 45 zgoraj).
Poleg tega so obtoženi za kaznivo dejanje umora, za katerega je zagrožena smrtna kazen po zakonu upravičeni do srečanja z usposobljenim strokovnjakom na področju duševnega zdravstva, ki pomaga pri pripravi in izvajanju podatkov glede njegove zgodovine, osebnosti in duševnega zdravja z vidika iskanja olajševalnih dejavnikov (Virginijski zakonik, člen 19.2-264.3:1).
Na podlagi izvajanja dokazov o duševnem stanju obtoženega lahko sodnik izreče kazen doživljenskega zapora namesto smrtne kazni.
D. pritožbe za obsojene na smrtno kazen
52. Virginijsko vrhovno sodišče avtomatično pregleda vsako zadevo z izrekom smrtne kazni, ne glede na to kako se je obsojenec tekom postopka branil. Poleg presojanja o "postopkovnih napakah", ki jih v pritožbi očita obsojenec, vrhovno sodišče pregleda ali je bila smrtno kazen izrečena "pod vplivom strasti, predsodki ali drugimi arbitrarnimi dejavniki" in ali je pretirana in v neskladju z "kaznimi izrečenimi v podobnih zadevah" (Virginijski zakonik, člen, 17-110.1).
Ta neposredna avtomatična pritožba je urejena v poslovniku vrhovnega sodišča Virginije, ki postavlja različne roke za izdajo poročil. Poleg tega je pregledu izrekov smrtne kazni dana prioriteta pred drugimi zadevami (člen 5.23; glej tudi Virginijski zakonik, člen 17-110.2). običajno pritožba ne preseže šestih mesecev.
Smrtna kazen se izvrši po koncu postopka pritožbe, razen če se izvršitev ne ustavi. V praksi se postopek ustavi, ko zapornik vloži nove dokaze.
Od leta 1977 je bila samo en primer, ko je vrhovno sodišče Virginije samo znižalo smrtno kazen na doživljenski zapor.
53. Obsojeni lahko zaprosi Vrhovno sodišče Združenih držav za certiorari pregled odločbe Vrhovnega sodišča Virginije. V koliko ne uspe lahko izpodbija izrek in kazen s pritožbo habeas corpus pred državnimi in zveznimi sodišči.
Obsojeni lahko vloži na Vrhovno virginijsko sodišče ali sodišče, ki ga je obsodilo pritožbo habeas corpus, v kateri se pritoži pred Vrhovnem virginijskem sodišču. Kasneje se lahko še enkrat pritoži na Vrhovno sodišče Združenih držav za certiorari pregled državne odločbe o habeas corpus.
Kasneje lahko vloži zahtevek za habeas corpus pred Zveznimi okrožnimi sodišči. Zoper odločbe Zveznega okrožnega sodišča se lahko pritoži pred Zveznim pritožbenim sodiščem, čemur, v kolikor ne uspe sledi, zahteva za certiorari pregled Vrhovnega sodišča Združenih držav.
Ob vsaki stopnji pritožbe lahko obsojenec zaprosi za ustavitev usmrtitve, ki traja do pravnomočnosti odločbe glede njegove pritožbe.
54. Zakoni in poslovniki Virginijskih in zveznih sodišč določajo roke za vložitev pritožb za obsodbo ali pritožbo zoper odločbe postopkov habeas corpus. Kljub temu ni rokov glede prve prošnje za habeas corpus pred državnimi ali zveznimi sodišči.
55. Dokazi, ki so predloženi v pritožbi in v postopkih habeas corpus so s "pravilom sočasnih ugovorov" omejeni na dokaze, ki so bili vloženi tekom postopka (člen 5.25 poslovnika Virginijskega vrhovnega sodišča). Pravilo temelji na načelu, da je postopek "glavni dogodek", saj morajo biti glavna vprašanja med strankami rešena in določena tekom postopka in ne v postopku pritožbe oziroma v pregledih, ki sledijo. Slednje je bilo sprejeto, da se preprečijo pasti za sodišče, ki vodi postopek (zadeva Keeney proti Commonwealth, 147 Va. 678, 137 South Eastern Reporter (S.E.) 478 (1927)) in da se sodniku, ki vodi postopek omogoči preudaren izrek ter da se izogne morebitnimi nepotrebnimi pritožbami, ponovitvami in napakam v postopku (Woodson proti Commonwealth, 211 Va. 285, 176 S.E.2d 818 (1970), certiorari zavrnjena, 401 U.S. 959 (1971)). Pravilo velja tudi pri kaznivih dejanjih, za katere je zagrožena smrtna kazen in ga priznavajo tudi zvezna sodišča (Briley proti Bass, 584 Federal Supplement (F. Supp.) 807 (vzhodno okrožje Virginije), potrjeno, 742 F.2d 155 (4th Circuit, 1984)).
S sprejetjem tega pravila se lahko v postopku pritožbe ugovarja napakam, zoper katere se ni ugovarjalo tekom postopka, v kolikor je to v interesu pravičnosti ali v kolikor zato obstaja zadosten razlog. Ta izjema je bila sprejeta s strani Vrhovnega sodišča Virginije, da se izogne obsodbi za umor za katerega je zagrožena smrtna kazen (Ball proti Commonwealth, 221 Va. 754, 273 S.E.2d 790 (1981)). V zadevah s smrtno kaznijo je sorazmernost med izrekom in vprašanjem ali je bil izrek pod vplivom strasti, predsodki ali drugimi arbitrarnimi dejavniki (glej odstavek 52 zgoraj) pregledano ne glede nato ali je bil ta ugovor podan v postopku (glej Briley proti Bass, loc. cit.).
56. Povprečno obdobje med izrekom in izvršitvijo smrtne kazni je v Virginiji, izračunano na podlagi sedmih usmrtitev, ki so se zgodile od leta 1977, šest do osem let. Zakasnitve so primarno zaradi strategije obsojenih zapornikov, da kar se da podaljšujejo postopek pritožbe.Vrhovno sodišče Združenih držav še ni ugotavljalo ali presojalo o "sindromu obsojenih na smrt" in sicer ali je to v nasprotju s prepovedjo "krutega in neobičajnega kaznovanja", ki ga določa osmi amandma Ustave Združenih držav.
E. Pomoč odvetnika v postopku pritožbe
57. Vsakega zapornika, ki je bil obsojen na smrt zastopa osebni odvetnik, ki si ga je sam izbral, oziroma mu ga je dodelilo sodišče. Nasprotno nobena določba izrecno ne podeljuje pravne pomoči obsojenemu ob prošnji za habeas corpus pritožbo. Vseeno je Vrhovno sodišče Združenih držav pred kratkim potrdilo, da mora zvezna država Virginija zagotoviti revnemu zaporniku, ki je bil obsojen na smrt pravno pomoč odvetnika za ugovarjanje smrtne kazni z državnimi habeas corpus pritožbami (zadeva Giarratano proti Murray, 847 F.2d 1118 (4th Circuit, 1988) (plenum) - zadevo trenutno rešuje Vrhovno sodišče Združenih držav). V zveznih postopkih habeas corpus in certiorari pravna praksa ne določa podobne obveznosti (ibid. Str 1122, kolona 1), da bi imela zvezna sodišča na voljo pritožbena poročila, prepis in mnenje državnega sodišča (postopek in certiorari) in poročilo zastopnika, prepis in mnenje (v postopku habeas corpus).
Virginijski zaporniki imajo dostop do pravnih podatkov in pomoč v obliki pravnih knjižnic in odvetnikov zaporov. Slednji so na voljo v pomoč zapornikom pri "vsakršni pravni zadevi v zvezi z njihovo zaporno kaznijo" (Virginijski zakonik, člen 53.1-40), vključno z izdelavo pritožbe habeas corpus in pravno pomočjo v zvezi z njihovo vložitvijo.
Zapornik ni zavezan, da se brani z odvetnikom, tako da se lahko sam brani pred državnimi in zveznimi sodišči. Vseeno ni bil v današnjih časih noben od Virginijskih zapornikov, obsojenih na smrt tekom postopka, pritožbe, ali postopka habeas corpus brez zastopnika. Ravno tako se ni noben zapornik soočil z izvršitvijo smrtne kazni brez zastopnika.
F. oblasti, ki sodelujejo v postopku smrtne kazni
58. Zvezni Attorney (tožilec) se za vsako grofijo v Virginiji imenujejo vsakih pet let (člen VII (4) Ustave Virginije). Njegova primarna dolžnost je pregon vseh kaznivih dejanj na svojem območju (Virginijski zakonik, člen 15.1-18.1). Prosto presodi, katero stopnjo umora bo zahteval v obtožnici, vseeno pa je ta prosta presoja omejena z upoštevanjem etike tožilstva in pravne dolžnosti po splošnem pravu ter ljudstvu, da predstavi obtožnico za kaznivo dejanje, ki najbolj odgovarja zbranim dokazom. Pri opravljanju svoje dolžnosti je neodvisen in ni odvisen od nikakršnih navodil, še posebej glede obtožnice, zahtevane kazni ali dajanju zadevnih zagotovil s strani državnega tožilca Virginije (Virginijski zakonik, člen 2.1-124), guvernerja Virginije ali kogarkoli drugega. Državni tožilec se lahko prosto pogaja glede priznanja krivde, vendar sodišče ni vezano sprejeti doseženi sporazum (člen 3A.8 poslovnika Vrhovnega sodišča Virginije).
59. Okrožni ali višji sodniki zvezne države Virginije niso izvoljeni, temveč so imenovani. Njihovo vodenje urejajo objavljeni predpisi sodniškega vedenja (Canons of Judicial Conduct), ki jih je Vrhovno sodišče Virginije sprejelo za svoj poslovnik. Prvo pravilo obsega spoštovanje strogih standardov vedenje z namenom zagotovitve integritete in neodvisnosti sodstva.
60. Guverner zvezne države Virginije ima omejene pristojnosti, da "omili smrtno kazen" (člen V, odstavek 12, Ustave Virginije). Načeloma guverner, pred obsodbo in izrekom, ne obljublja, da bo kasneje uveljavil svojo pristojnost omilitve smrtne kazni. Od leta 1977 še ni bilo primera, ko bi guverner omilil smrtno kazen.
G. zaporni pogoji v popravnem centru Mecklenburg
61. V Virginiji je trenutno 40 ljudi obsojenih na smrtno kazen. Večina jih je v popravnem centru Mecklenburg, ki je moderna maksimalno varovana ustanova za 335 zapornikov. Notranji pravilnik (IOP 821.1) določa enoten deloven postopek za administracijo, varovanje, nadzor in dostavo potrebnih storitev za zapornike obsojene na smrt v Mecklenburgu. V nadaljnje so s sklepom o soglasju (consent decree), ki ga je postavilo okrožno sodišče Združenih držav v Richmondu v zadevi z dne 5. aprila , Alan Brown in al. proti Allyn R. Sielaff in al., natančno opredeljeni pogoji osamljenosti. Služba za izvrševanje kazni (Department of Corrections) Virginije in družba (American Civil Liberties Union) skrbita za spoštovanje omenjenega sklepa. Prav tako je za spoštovanje sklepa pristojno Zvezno okrožno sodišče Združenih držav.
62. Načini na katere se lahko naslovi pritožbo, s katero se ob njeni utemeljenosti lahko uspe so : (1) uporaba s strani Zveznega sodišča dovoljenega postopka zapornikove pritožbe na Virginijsko službo za izvrševanje kazni, ki vključuje skrbnika zapora, regionalnega tajnika, direktorja zaporov, in regionalnega varuha človekovih pravic, (2) formalni in neformalni sestanki med zapornikovi zastopniki in osebjem zapora, (3) pritožbe na sodiščih zoper kršitev sklepov o soglasju, in (4) tožba zoper civilno odgovornost na podlagi zvezne ali državne zakonodaje.
63. Velikost celice zapornika, ki je obsojen na smrt je 3 krat 2,2 metra. Zaporniki imajo tedensko na voljo približno 7 ur in pol rekreacije poleti in približno 6 ur, odvisno od vremena, pozimi. Zaporni prostor za obsojence na smrt obsega dva prostora za rekreacijo, oba sta opremljena s košarkaškim igriščem, eden pa je opremljen tudi z utežmi in ročkami za njihovo dvigovanje. Zapornikom je dovoljeno zapustiti celico tudi ob drugih prilikah, kot so sprejem obiskov, obisk pravne knjižnice ali zaporniške ambulante. Med drugim imajo zaporniki, obsojeni na smrt zjutraj uro časa v skupnih prostorih. Vsak zapornik obsojen na smrt je upravičen do dela, kot je na primer čiščenje. Ko se zapornik premika po zaporu je vklenjen s posebnimi verigami okoli pasu.
V kolikor niso v svojih celicah, so zaporniki obsojeni na smrt nastanjeni v skupnih prostorih, ki se jim reče "pod". Čuvaji so v stražarnici zunaj teh prostorov. V primeru nemirov ali pretepov med zaporniki čuvaji ne smejo posredovati, dokler jim to ne odredi poveljujoči.
64. Pritožnik je predložil več dokazov za skrajen stres, psihično degradacijo in tveganje homoseksualne zlorabe in fizičnih napadov sojetnikov, obsojenih na smrtno kazen, vključno s popravnim centrom Mecklenburg. Dokaz je vlada Združenega Kraljestva odločno izpodbijala na podlagi zaprisežene izjave uprave virginijske službe za izvrševanje kazni.
65. Obsojeni na smrt imajo enako medicinsko oskrbo kot drugi jetniki. Ambulanta, ki je opremljena z ustreznimi zalogami, opremo in osebjem zagotavlja 24 urno skrb za paciente, prav tako pa so v vsaki stavbi prostori za nujno pomoč. Mecklenburgu zagotavlja tudi psihološke in psihiatrične službe za zapornike, ki so obsojeni na smrt. Okrožno sodišče Združenih držav (vzhodno okrožje Virginije) je pred kratkim potrdilo ustreznost skrbi za duševno zdravje, ki je na voljo zapornikom v Mecklenburgu (Stamper in al. proti Blair in al., odločba z dne 14. julija 1988).
66. Zapornikom so ob sobotah, nedeljah in med prazniki med 8h 30 zjutraj in 15h 30 popoldne v sobi za obiske dovoljeni obiski brez fizičnega stika. Odvetniki imajo dostop do svojih strank med normalnim delavnikom na podlagi prošnje, oziroma med predvidenim časom za obiske. Zaporniki, obsojeni na smrt, ki se lepo obnašajo imajo lahko s člani ožje družine obiske s stikom dvakrat tedensko. Zunanja pošta zapornikov se zbira dnevno, vso pošto zapornikom, pa slednji dobijo vsako jutro.
67. Zaradi razlogov varnosti in na podlagi sprejetih pravil vseh kaznilnic v Virginiji, se vsako tri mesece izvede rutinski pregled cele ustanove. To lahko traja približno en teden. v tem obdobju, ki se mu reče "lockdown" so zaporniki zaprti v svojih celicah ; zunaj celic se lahko tuširajo, prejemajo zdravila, zobozdravstvene in psihološke storitve, v kolikor zdravstveno osebje meni, da je to potrebno, lahko na podlagi prošnje obiščejo pravno knjižnico, prav tako so jim dovoljeni obiski pravnih zastopnikov in njihovi telefonski klici. Druge storitve, kot so na primer obroki so zapornikom dostavljeni v celice. V času "lockdowna" se druge ugodnosti in prosti čas zunaj celic počasi stopnjujeta, dokler se ne vrneta v normalno stanje.
"Lockdown" se lahko občasno pri zapornikih, obsojenih na smrt, odredi tudi v kolikor se pridobi podatke, ki kažejo, da bi lahko določeni zaporniki načrtovali nerede, zadržanje talcev ali pobeg.
68. Petnajst dni pred načrtovano izvršitvijo se zapornika obsojenega na smrt preseli v "hišo smrti". Gre za stavbo, ki je poleg sobe za izvršitev smrtne kazni, v kateri je električni stol. Zapornik v "hiši smrti" je popolnoma osamljen in varovan 24 ur na dan. V celici ni luči, vendar je prostor zunaj celice stalno osvetljen. Zapornik, ki uporablja postopek pritožbe je lahko v "hiši smrti" nastanjen večkrat.
H. Dajanje in učinkovitost zagotovil glede smrtne kazni
69. Razmerje med Združenim Kraljestvom in Združenim državam Amerike glede izročitve se vodi z zveznimi in ne državnimi oblastmi. Vseeno zvezne oblasti v zvezi z kaznivimi dejanji po državnemu zakonu v ustreznem primeru izročitve, niso vezane izdati zagotovila, da smrtna kazen ne bo izrečena ali izvršena. V takih primerih je zato pristojna država. Če se država tako odloči podati obljubo glede smrtne kazni, lahko Vlada Združenih držav poda zagotovilo izročitveni Vladi, da se bo obljuba spoštovala.
Na podlagi dokazov oblasti Virginije, omogočata postopek izrekanja smrtne kazni v Virginiji in še posebej določba o poročilu po izreku (glej odstavek 47 zgoraj) sodniku upoštevanje narejene obrazložitve v imenu Vlade Združenega Kraljestva, ki je bilo zagotovljeno s strani tožilca grofije Bedford (glej odstavek 20 zgoraj). Med drugim lahko Guverner upošteva želje Vlade Združenega Kraljestva z uporabo pomilostitve (glej odstavek 60 zgoraj).
I. Medsebojna pomoč v kazenskih zadevah
70. Za prisilo ameriških prič, da bi pričale v postopku v Zvezni republiki Nemčiji ni nobenih sredstev. Vendar bi lahko te priče, v kolikor niso zaprte, prostovoljno pričale pred nemškim sodiščem, v kolikor bi nemške oblasti plačale njihove stroške. Nadaljnje lahko Zvezno Sodišče Združenih držav na podlagi zaprosilnega dopisa ali prošnje tujega sodišča, osebam odredi pričanje, izjavo ali vložitev dokumenta oziroma drugega sredstva uporabljenega v postopku tujega sodišča (28 United States Code, člen 1782). Poleg tega so javne listine, kot na primer prepis kazenskega procesa na voljo tujim oblastem kazenskega pregona.
IV. ZAKONODAJA IN UPOŠTEVNA PRAKSA ZVEZNE REPUBLIKE NEMČIJE
71. Nemško kazensko pravo ureja dejanja, ki jih nemški državljani storijo v tujini, v kolikor so dejanja kazniva v kraju storitve kaznivega dejanja (kazenski zakonik, člen 7 § 2).
72. Člen 211 § 2 kazenskega zakonika določa kaznivo dejanje umora kot :
"za morilca se šteje tisti, ki zaradi morilske sle, za zadovoljitev spolnih potreb, zaradi koristoljubnosti ali drugih zahrbtnih oziroma krutih motivov, z namenom storitve splošne nevarnosti ali prikritja oziroma storitve kakšnega drugega kaznivega dejanja, drugemu odvzame življenje".
Umor se kaznuje z doživljenskim zaporom (kazenski zakonik, člen 211 § 1), Ustava je smrtno kazen odpravila (člen 102 Temeljnega zakona iz leta 1949).
73. Sodišče bo v skladu z zakonom o sodiščih za mladoletnike iz leta 1953, kot je bil spremenjen, v kolikor mlad odrasel - za katerega se šteje oseba, ki ima več kot 18 let in ki ni starejše od 21 let (člen 1 § 3) - stori kaznivo dejanje, zanj uporabilo določbe, ki veljajo za mladoletnike (ibid.), - za katerega se šteje oseba, ki ima več kot 14 let in ki ni starejša od 18 let - če kaže med drugim "generalna presoja storilčeve osebnosti, vključno s okoliščinami njegovega okolja, da je glede na njegov moralni in duševni razvoj, v času storitve kaznivega dejanja enak mladoletniku" (člen 105 § 1). Mlademu odraslemu, za katerega velja omenjeno se sme naložiti kazen mladoletniškega zapora od 6 mesecev do 10 let, ob določenih pogojih tudi nedoločeno časovno obdobje (členi 18, 19 in 105 § 3).
Splošen kazenski zakonik se uporablja v kolikor osebni razvoj kršitelja, ki je mlad odrasli ustreza njegovi starosti, vendar lahko sodišče namesto doživljenskega zapora izreče zaporno kazen med 10 in 15 let (člen 106 § 1).
74. Kadar storilec v času storitve kaznivega dejanja zaradi duševne ali čustvene motnje, globoke zavestne motnje ali duševne šibkosti oziroma druge duševne ali čustvene abnormalnosti, ni mogel presoditi kaznivega značaja dejanja ali storitve, potem njegova krivda ni podana in ne more biti kaznovan (kazenski zakonik, člen 20). Vendar se v takem primeru lahko odredi storilčevo psihiatrično zdravljenje v ustrezni instituciji (kazenski zakonik, člen 63).
V primeru zmanjšane odgovornosti, in sicer kadar je bistveno prizadeta kršiteljeva sposobnost presoje kaznivosti dejanja ali ravnanje v skladu s tako presojo v času storitve kaznivega dejanja, zaradi razlogov navedenih v členu 20 (kazenski zakonik, člen 21) se lahko kazen zmanjša, in sicer v primeru kaznivega dejanja umora namesto doživljenskega zapora na najmanj tri leta zapora (kazenski zakonik, člen 49 §§ 1 in 2). Sodišče lahko odredi storilčevo psihiatrično zdravljenje v ustrezni instituciji.
75. Zvezna Vlada bo odobrila izročitev, v primeru grožnje smrtne kazni, samo če obstaja nedvoumno zagotovilo s strani države prosilke, da smrtna kazen ne bo izrečena, oziroma ne bo izvršena. Nemško - ameriška Pogodba o izročitvi z dne 20. junija 1978, ki je začela veljati 29. avgusta 1980 vsebuje določbe (člen 12), ki v bistvu ustrezajo členu IV Pogodbe o izročitvi med Združenim Kraljestvom in Združenimi državami (glej odstavek 36 zgoraj). Vlada Zvezne republike Nemčije v dokazih navaja, da zagotovila, kakršna je podala Vlada Združenih držav v tej zadevi, ne štejejo za zadostna in bi izročitev zavrnili. V skladu z nedavno sodno prakso je vprašanje zadostnosti zagotovila predmet presoje v postopku pred Višjimi okrožnimi sodišči.
76. G. Soering je dne 8. julija 1988 pred Komisijo vložil pritožbo št. 14038/88. V njej je zatrdil, da obstaja, ne glede na zagotovilo podano Vladi Združenega Kraljestva, velika verjetnost, da bo obsojen na smrt, v kolikor bo izročen Združenim državam Amerike. Navajal je, da bo v teh okoliščinah in še posebej glede na "sindrom obsojenih na smrt", zaradi odsotnosti pravne pomoči za vlaganje različnih pritožb v zvezni državi Virginija, izpostavljen nečloveškem in ponižujočem ravnanju v nasprotju s členom 6 § 3 c) (člen 6-3-c). Končno je menil, da v nasprotju s členom 13 glede svoje pritožbe po členu 3 po pravu Združenega Kraljestva nima pravnega sredstva.
77. Predsednik Komisije je dne 11. avgusta 1988 Združenemu Kraljestvu navedel, da je v skladu s členom 36 notranjega pravilnika zaželeno, v interesu držav podpisnic in ustrezne izpeljave postopka, da se pritožnika ne izroči Združenim državam, dokler Komisija pritožbe ne pregleda. Ta navedba je bila posledično s strani Komisije večkrat podaljšana, do vložitve zadeve pred Sodiščem.
78. . Komisija je dne 10. novembra 1988 pritožbo sprejela.
Komisija je v poročilu z dne 19. januarja 1989 (člen 31) menila, da je prišlo do kršitve člena 13 (sedem glasov proti štirim), vendar ni bilo kršitve po členu 3 (šest glasov proti petim) ali členu 6 § 3 c) (člen 6-3-c) (soglasno).
Celotno besedilo mnenja Komisije in ločenih mnenj, vsebovanih v poročilu je sodbi priloženo v dodatku*.
SKLEPI ; KI JIH JE SODIŠČU PREDSTAVILA VLADA ZDRUŽENIH DRŽAV
79. Na javnem naroku z dne 24. aprila 1989 je Vlada Združenega Kraljestva potrdila sklepe v svojem poročilu. Sodišče je zaprosila k razsodbi,
"1. da tako izročitev pritožnika, kot tudi noben drug zadeven dokument ali odločba Vlade Združenega Kraljestva ne kršijo člena 3 Konvencije ;
2. da tako izročitev pritožnika, kot tudi noben drug zadeven dokument ali odločba Vlade Združenega Kraljestva ne kršijo člena 6 § 3 c) (člen 6-3-c) Konvencije ;
3. da ni kršitve člena 13 Konvencije ;
4. da se po členu 50 Konvencije ne postavlja nobeno vprašanje, ki bi ga moralo razrešiti Sodišče".
Predlagala je tudi, da nadaljnje pritožnikove pritožbe po členu 6 pred Sodiščem niso v obsegu zadeve, kot jo je za dopustno postavila Komisija.
PRAVO
I. DOMNEVNA KRŠITEV 3. ČLENA KONVENCIJE
80. Po mnenju pritožnika bi Združeno Kraljestvo ob uveljavitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve, da se ga preda oblastem Združenih države Amerike, kršile člen 3 Konvencije, ki določa :
"Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati".
A. Uporaba člena 3 v zvezi z izročitvijo
81. Domnevna kršitev izhaja s pritožnikove izpostavljenosti "sindromu obsojenih na smrt". Ta sindrom se lahko opiše kot obstoj v kombinaciji okoliščin, ki jim bo pritožnik podvržen, v kolikor mu bo, po izročitvi Virginiji, kjer se bo soočil z obtožbo umora, zoper katerega je zagrožena smrtna kazen, izročena smrtna kazen.
82. Komisija v odstavku 94 poročila poudarja, da "lahko po njeni pravni praksi izgon ali izročitev osebe odpre vprašanje kršitve člena 3 Konvencije, če obstajajo utemeljeni razlogi, da bo posameznik v državi sprejemnici podvržen obravnavanju v nasprotju s členom 3".
Vlada Zvezne republike Nemčije soglaša s takim pristopom Komisije, ter poudarja, da je podoben pristop v pravni praksi nemških sodišč.
Ob tem pritožnik meni, da člen 3 poleg tega v okviru svoje pristojnosti prepoveduje državi podpisnici nečloveško in ponižujoče ravnanje in kaznovanje in tudi konkretizira obveznost, da se osebo ne postavi v položaj, ko bo v drugi državi podvržena takemu ravnanju in kaznovanju. Pritožnik, vsaj kar zadeva člena 3, kot posameznik ne sme biti predan zunaj območja varstva Konvencije, brez gotovosti zaščite, ki jo bo koristil podobno učinkovito kot standarde Konvencije.
83. Na drugi strani, se po mnenju Vlade Združenega Kraljestva člen 3 ne sme razlagati kot da določa državi podpisnici obveznosti za dejanja zunaj njene pristojnosti. Zato izročitev ne obsega odgovornosti izročitvene države za nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, ki ga izročeni lahko utrpi zunaj meja državnih pristojnosti. Nadaljevala je, da bi nedopustno prekoračili pomen člena 3, v kolikor bi menili, da bi s predajo prebežnika, storilca kaznivega dejanja, izročitvena država slednjega "podredila" ravnanju ali kaznovanju, ki bi sledilo obsodbi in izreku države prejemnice. Druge trditve, ki jih je navedla proti stališču Komisije so, da : se vpleta v pravice iz mednarodnih pogodb ; vodi v nasprotje s pravili mednarodnega sodnega postopka, ker vpliva na zunanje zadeve drugih držav, ki niso stranke podpisnice Konvencije oziroma postopka pred institucijami Konvencije; povzroča velike težave pri presojanju in dokazih glede preiskave tujih pravnih sistemov in položaja tujih držav ; delovanje nacionalnih sodišč in mednarodne skupnosti tega ne more utemeljeno podpreti ; povzroča resno grožnjo škodovanja državi podpisnici, ki je zavezana zaščititi varovano osebo in omogoča, da se storilce kaznivih dejanj ne sodi oziroma kaznuje.
Podredno Vlada Združenega Kraljestva meni, da bi morala biti uporaba člena 3 v zadevah izročitve omejena na tiste primere, v katerih je ravnanje in kaznovanje v tujini zagotovo, takojšnje in resno. Po njenem mnenju, zahteva dejstvo, da so po opredelitvi, sredstva za pritožbo samo predvidena, skupaj z običajnimi in zakonskimi interesi vseh držav, da se prebežnike storilce kaznivih dejanj privede pred roko pravice, veliko stopnjo tveganja, ki gre preko razumnega dvoma, da se bo slabo ravnanje tudi zgodilo.
84. Sodišče bo k zadevi pristopilo na podlagi naslednjih ugotovitev.
85. Kot izhaja iz člena 5 § 1 f) (člen 5-1-f), ki omogoča "zakonito (...) pridržanje osebe, zoper katerega je bila vložena tožba glede (...) izročitve", pravica do ne-izročitve ni zaščitena v okvirih Konvencije. Kljub temu lahko, v kolikor kot sredstvo za izročitev posledično negativno vpliva na uživanje pravic Konvencije, ob domnevi, da posledice niso neznatne, privabi obveznost države podpisnice pod zadevno zagotovilo Konvencije (glej, s potrebnimi spremembami sodbo z dne 25. maja 1985 v zadevi Abdulaziz, Cabales in Balkandali, serija A no 94, str. 31-32, §§ 59-60 - v zvezi z pravicami pri priseljevanju). V tekoči zadevi je vprašanje ali se lahko uporablja člen 3, kadar so, ali bi lahko bile, neugodne posledice izročitve škodljive zunaj pristojnosti izročitvene države kot posledica ravnanja ali kaznovanja storjenega v državi prejemnici.
86. Člen 1 Konvencije, ki določa, da "visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te Konvencije", postavlja teritorialne omejitve obsega Konvencije. Dejansko se je država podpisnica zavezala "varovati" ("securing" v angleškem besedilu, "reconnaître" v francoskem besedilu) zapisane pravice in svoboščine vsakogar, v okviru svoje " pristojnosti". V nadaljnje Konvencija ne ureja tožbe držav, ki niso njene podpisnice, niti od držav podpisnic ne zahteva, da določijo standarde Konvencije drugim državam. Člen 1 se ne sme razumeti kot da dovoljuje splošno načelo, da ne glede na dolžnosti v zvezi z izročitvijo, država podpisnica ne sme predati posameznika, razen če ni zadovoljna, da so pogoji, ki ga pričakujejo v ciljni državi v skladu z varstvom Konvencije. Dejansko se ugoden namen izročitve, to je preprečevanje pobega storilcev kaznivih pred rokami pravice, kot je to poudarila Vlada Združenega Kraljestva, ne sme zanemariti pri določanju obsega uporabe Konvencije in posebej njenega člena 3.
V predstavljeni zadevi je popolnoma jasno, da Združeno Kraljestvo nima vpliva na delovanje in ureditev virginijskih oblasti, ki so predmet pritožnikove pritožbe. Ravno tako velja, da so v drugih mednarodnih dokumentih, na katere se sklicuje Vlada Združenega Kraljestva - na primer Konvencija Združenih narodov o statusu beguncev iz leta 1951 (člen 33), Evropska Konvencija o izročitvi iz leta 1957 (člen 11) in Konvencija Združenih narodov o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (člen 3) - težave pri prehodu osebe pod drugo pristojnost, ko lahko pride do nezaželenih posledic določene jasno in izrecno.
Te ugotovitve pogodbenice vseeno ne morejo oprostiti od dolžnosti, ki jih postavlja člen 3 za vse in vsake predvidljive posledice izročitve zunaj njihovih pristojnosti.
87. Ob razlaganju Konvencije se mora upoštevati njen poseben značaj pogodbe za skupno uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin (glej sodbo z dne 19. januarja 1978 v zadevi Irska proti Združenem Kraljestvu, serija A, št. 25, str. 90, § 239). Tako cilj in namen Konvencije kot instrumenta za zaščito posameznikov zahteva, da se njene določbe razlaga in uporablja tako, da je njena zaščita praktična in učinkovita (glej med drugim sodbo z dne 13. maj 1980 v zadevi Artico, serija A, št. 37, str 16, § 33). Poleg tega mora biti vsaka razlaga zagotovljenih pravic in svoboščin v skladu s "splošnim duhom Konvencije in instrumenti, katerih namen je zagotoviti in pospeševati ideale in vrednote demokratične družbe (glej sodbo z dne 7. december 1976 v zadevi Kjeldsen, Busk Madsen in Pedersen, serija A, št. 23, str. 27, § 53).
88. Člen 3 ne določa izjem in dovoljenih odstopanj, ki jih v primeru vojne ali izrednega stanja določa člen 15. Ta popolna prepoved mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja Konvencije kaže, da vsebuje člen 3 eno od temeljnih dobrin demokratične družbe, ki sestavlja Svet Evrope. V podobnem jo najdemo tudi v drugih mednarodnih instrumentih, kot je mednarodni dogovor o civilnih in političnih pravicah in Ameriški Konvenciji o človekovih pravicah iz leta 1969 in je tudi splošno priznana za mednarodno sprejet standard.
Vprašanje ostaja, ali izročitev prebežnika drugi državi, kjer bo izpostavljen, oziroma je verjetnost, da bo izpostavljen, mučenju ali nečloveškim in ponižujočim ravnanjem ali kaznovanjem, samo po sebi pomeni odgovornost države podpisnice iz člena 3. Da ima sovraštvo do mučenja take posledice se kaže v členu 3 Konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki določa, da "nobena država pogodbenica ne sme (...) izročiti osebo, v kolikor obstajajo zadostni temelji za domnevo, da bo slednji v nevarnosti izpostavljanja mučenju". Dejstvo da posebna pogodba natančno določa obveznosti, ki zadevajo prepoved mučenja ne pomeni, da v bistvu enaka obveznost ni vključena v splošne določbe člena 3 Evropske Konvencije. Komaj bi bilo združljivo s poudarjenimi vrednotami Konvencije, da je "običajna dediščina politične tradicije, idealov, svobode in vladavine prava" na katere se sklicuje preambula, v kolikor bi države podpisnice zavestno izročile prebežnika drugi državi, v kateri bi se utemeljeno domnevala nevarnost njegovega mučenja, ne glede na grozovitost storjenega kaznivega dejanja. Izročitev v takih okoliščinah, kljub temu, da niso izrecno navedene v besedilu člena 3, bi bila preprosto v nasprotju z duhom in namenom člena in po mnenju Sodišča se vsebovana obveznost ne-izročitve razširi tudi na zadeve v katerih bi bil prebežnik v državi prejemnici izpostavljen resničnemu tveganju nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, ki ga določa člen 3.
89. Kaj vključuje "nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje" je odvisno od okoliščin zadeve (glej odstavek 100 spodaj). Prav tako je del celotne Konvencije preiskava ustreznega ravnotežja med zahtevami splošnega interesa skupnosti in potrebe po zaščiti temeljnih pravic posameznika. Ker svetovna potovanja postajajo vse lažja in kazniva dejanja dobivajo širšo mednarodno dimenzijo, je čedalje bolj v interesu vseh narodov, da se osumljene storitve kaznivega dejanja, ki bežijo čez mejo, privede pred roko pravice. Nasprotno bi ustanovitev zatočišč za prebežnike ustvarilo nevarnost državam, ki bi morale osebe zaščititi, ter tudi ogrozilo temelje izročitve. Te ugotovitve se morajo vključiti med dejavnike, ki jih je treba upoštevati pri razlagi in uporabi pojma nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja v zadevah izročitve.
90. Za institucije Konvencije ni običajno, da se izrekajo o obstoju mogočih kršitvah Konvencije. Vseeno je, če pritožnik meni, da bi bila odločba o njegovi izročitvi, v kolikor sprejeta, v nasprotju s členom 3, zaradi vidnih posledic v državi prosilki, odstop od tega načela potreben z vidika resnosti in nepopravljivosti očitanega tveganja trpljenja, da se zagotovi spoštovanje varstva, ki ga postavlja Člen 3 (glej odstavke 87 zgoraj).
91. Če povzamemo, odločba države podpisnice o izročitvi prebežnika lahko povzroči težave po členu 3, zato je država po Konvenciji odgovorna, če je podana bistvena podlaga za domnevo, da bo zadevna oseba, v kolikor izročena, soočena z tveganjem mučenja ali nečloveškemu oziroma ponižujočem ravnanju ali kaznovanju v državi prosilki. Postavitev take odgovornosti nujno vključuje presojo pogojev v državi prosilki, ki so v nasprotju s standardi člena 3 Konvencije. Kljub temu ne gre za vprašanje presoje ali postavitve odgovornosti države prosilke, tako po splošnem mednarodnem pravu, po Konvenciji ali drugače. V kolikor se na podlagi Konvencije pojavi ali se lahko pojavi kakšna odgovornost, gre za odgovornost izročitvene države podpisnice, ker je storila dejanje, ki ima neposreden vpliv izpostavljanja posameznika prepovedanemu slabemu ravnanju.
B. Uporaba člena 3 v okoliščinah zadeve
92. Postopek izročitve proti pritožniku je bil v Združenemu Kraljestvu končan, ko je minister podpisal nalog, ki odreja njegovo izročitev oblastem Združenih držav (glej odstavke 24 zgoraj) ; ta odločba, čeprav še ni bila izvedena, nanj neposredno vpliva. Zato je treba v skladu z zgornjim načelom ugotoviti, ali so vidne posledice vrnitve g. Soering v Združene države, takšne, da vabijo k uporabi člena 3. Ta preiskava se mora najprej osredotočiti nato ali g. Soeringu grozi resno tveganje obsodbe na smrt v Virginiji, saj je vir očitanega nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, in sicer "sindrom obsojenih na smrt" v določitvi smrtne kazni. Sodišče mora samo v primeru pritrdilnega odgovora na to vprašanje, preveriti ali bi izpostavljanje "sindromu obsojenih na smrt" v primeru pritožnika, vključevalo ravnanje ali kaznovanje, ki je v nasprotju s členom 3.
1. Ali pritožniku grozi resnično tveganje obsodbe na smrt in zato izpostavljanje "sindromu obsojenih na smrt"
93. Vlada Združenega Kraljestva v nasprotju z Vlado Zvezne Republike Nemčije, Komisijo in pritožnikom, ni sprejela, da tveganje smrtne kazni povzroča zadostno stopnjo verjetnosti za uporabo člena 3. Dokazovanje so utemeljili na štirih trditvah .
Prvič, kot kaže pritožnikov pogovor z nemškim tožilcem, v katerem je zanikal namen za uboj (glej odstavek 16 zgoraj), pritožnik ni potrdil krivde za storitev umora za katerega je zagrožena smrtna kazen.
Drugič, proti njemu so bili do sedaj predloženi le prima facie dokazi. Natančneje, po mnenju Vlade Združenega Kraljestva je psihiatrov dokaz (glej odstavek 21 zgoraj) dvorezen, saj je lahko vprašanje duševne bolezni g. Soering zadostno, da se obramba po pravu Virginije sklicuje na neprištevnost (glej tudi odstavek 50 zgoraj).
Tretjič, tudi v kolikor je g. Soering kaznovan za umor za katerega je zagrožena smrtna kazen, se ne more domnevati, da bo porota ob splošnem uveljavljenju svoje diskrecijske pravice predlagala, ter da bo sodnik potrdil in Vrhovno sodišče Virginije potrdilo izrek smrtne kazni (glej odstavke od 42 do 47 in 52 zgoraj). Združeno kraljestvo se sklicuje na pristnost pomembnih nadomestnih dejavnikov, kot so pritožnikova starost in njegovo duševno stanje v času storitve kaznivega dejanja in dejstvo, da še ni bil kaznovan, ki jih bo upoštevala porota, kasneje pa še sodnik v ločenem postopku izreka (glej odstavke od 44 do 47 in 51 zgoraj).
Končno, zagotovilo, ki je prispelo iz Združenih držav vsaj v večini zmanjša tveganje izreka, uvedbe ali izvršitve smrtne kazni (glej odstavke 20, 37 in 69) zgoraj.
Na naroku je kljub temu državni tožilec Virginije jasno izrazil razumevanje njegove Vlade, da obstaja, v kolikor bo g. Soering izročen Združenim državam, "nekaj tveganja", ki je "večje od zanemarljivega", da bo smrtna kazen uvedena.
94. Kot je navedel že sam pritožnik je ameriškim in britanskim policistom in dvema psihiatroma priznal svojo vlogo v umorih staršev Haysom, kljub temu se zdi, da je to priznanje umaknil pri zaslišanju nemških preiskovalcev (glej odstavke 13, 16 in 21 zgoraj). Evropsko sodišče si ne more polastiti vloge virginijskih sodišč z razsodbo, da je obramba neprištevnosti mogoča ali nemogoča na podlagi postavljenih dokazov psihiatra. Vlada Združenega Kraljestva pravilno domneva, da se ne more postaviti domneve, da bo g. Soering zagotovo ali verjetno obsojen za umor za katerega je zagrožena smrtna kazen (glej odstavke 13 in fine in 40 zgoraj). Vseeno pa je državni tožilec na naroku dopustil, da obstaja "resno tveganje", da bo pritožniku tako obsojen.
95. Tožilstvo mora, po virginijskem pravu, pred izrekom smrtne kazni, preko razumnega dvoma dokazati obstoj vsaj ene od dveh zakonsko določenih obtežilnih okoliščin - ponovitvene nevarnosti ali grozovitost (glej odstavek 43 zgoraj). V zvezi s tem bi grozovite in brutalne okoliščine umorov (glej odstavek 12 zgoraj) domnevno pričale proti tožniku ob upoštevanju sodne prakse glede ugotovitve "grozovitosti" (glej odstavek 43 zgoraj).
Dejansko, ob upoštevanju zgolj olajševalnih okoliščin, slednje zmanjšujejo verjetnost uvedbe smrtne kazni. Najmanj štiri od petih olajševalnih okoliščinah, ki jih navaja Virginijski zakonik se lahko uporabi v zadevi g. Soering. To so: pomanjkanje obtoženčeve predkaznovanosti, dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, ko je bil obtoženi pod skrajnim duševnim in čustvenim stresom, dejstvo, da je bila v času storitve kaznivega dejanja obtoženčeva zmožnost presoje kaznivosti dejanja ali povezave dejanja z določbami zakona bistveno zmanjšana in obtoženčeva starost (glej odstavek 45 zgoraj).
96. Ti različni elementi za ali proti uvedbi smrtne kazni se morajo upoštevati z vidika stališča oblasti pregona.
97. Tožilec grofije Bedford, g. Updike, ki je odgovoren za pregon zoper pritožnika je prisegel, da "v kolikor bo Jens Soering obsojen za kaznivo dejanje umora za katerega je zagrožena smrtna kazen (...) bo v imenu Združenega Kraljestva narejena obrazložitev sodniku ob izreku kazni, da je želja Združenega Kraljestva, da se ne določi ali izvrši smrtne kazni" (glej odstavek 20 zgoraj). Sodišče ugotavlja, kot tudi Lord Justice Lloyd z Divisional Court (glej odstavek 22 zgoraj), da je ta obljuba daleč od določb člena IV Pogodbe o izročitvi med Združenim Kraljestvom in Združenim državam iz leta 1972, ki govori o "zadostnemu zagotovilu stranke prosilke, da smrtna kazen ne bo izvršena" (glej odstavek 36 zgoraj). Vseeno je pregon, ker gre za državno in ne zvezno kaznivo dejanje, v pristojnosti Zvezne države Virginija ; posledično izhaja, da državne ali zvezne oblasti ne morejo dati navodila državnemu tožilcu ; virginijska sodišča se kot sodni organi ne morejo v naprej zavezati, kakšne odločbe bodo sprejela na podlagi dokazov ; Guverner Virginije, pa zaradi svoje politike ne obljubi, da bo kasneje uporabil svojo izvršilno oblast za znižanje smrtne kazni (glej odstavke od 58 do 60 zgoraj).
Zato so obljube g. Updike v danih okoliščinah najboljše "zagotovilo", ki ga je Združeno Kraljestvo lahko pridobilo s strani zvezne Vlade Združenih držav. Na podlagi ministrovih izjav pred Parlamentom leta 1987, sprejetje obljub tako "pomeni, da Združeno Kraljestvo predaja prebežnika ali je pripravljeno poslati državljana, da se sooči z ameriškim sodiščem z jasnimi zagotovili, da smrtna kazen ne bo izvršena (...). V kolikor bi bila smrtna kazen izvršena na posamezniku, ki je bil vrnjen na podlagi takih okoliščin, bi to pomenilo hud udarec izročitvenim predpisom med tema državama (glej odstavek 37 zgoraj). Kljub temu učinkovitost takih obljub še ni bila preizkušena.
98. Po mnenju pritožnika, obrazložitev glede želja tuje vlade ne bo sprejeta kar zadeva Virginijski zakonik, v kolikor pa bo sprejeta pa ne bo imela vpliva na izrek sodnika.
Kakršenkoli je položaj po sodni praksi in pravu Virginije (glej odstavke 46, 47, 69 zgoraj), in ne glede na diplomatski pomen izročitvenih razmerij med Združenim Kraljestvom in Združenimi državami, se objektivno ne more ugotoviti, da bo obljuba obvestitve sodnika na stopnji izrekanja o željah Združenega Kraljestva odpravila tveganje izvršitve smrtne kazni. Ob neodvisni uporabi svojega presojanja se je državni tožilec Virginije sam odločil, da bo zahteval in vztrajal pri zahtevi za smrtno kazen, saj po njegovem prepričanju dokazi to podpirajo (glej odstavek 20 in fine zgoraj). Če nacionalna oblast, ki je pristojna za pregon kaznivih dejanj zavzame tako striktno stališče, potem je komaj verjetno, da Sodišče sprejme, da ne obstaja zadostna podlaga za domnevo, da pritožniku grozi tveganje obsodbe na smrtno kazen in zato doživetje "sindrom obsojenih na smrt".
99. Sklep Sodišča je zato, da je verjetnost izpostavitve pritožnika "sindromu obsojenih na smrt", ki se je boji, prikazana v tolikšni meri, da se mora uveljaviti člen 3.
2. Ali bi v teh okoliščinah tveganja izpostavitve "sindromu obsojenih na smrt" izročitev pomenila kršitev člena 3
a) Splošne ugotovitve
100. Po ustaljeni sodni praksi mora slabo ravnanje vključno s kaznovanjem doseči minimalno stopnjo resnosti, da pride pod doseg člena 3. Presoja tega minimuma je glede na naravo stvari relativna; odvisna je od vseh okoliščin zadeve, kot so na primer: narava in pomen ravnanja ali kaznovanja, način in metoda njihove izvršitev, njihovo trajanje, njihove psihične ali duševne posledice in v določenih primerih, spol, starost, zdravstveno stanje žrtve (glej omenjeno sodbo z dne 25. aprila 1978 v zadevi Irska proti Združenemu Kraljestvu, serije A, št 26, str. 14-15, §§ 29-30).
Sodišče je odločilo, da je ravnanje "nečloveško", ker je bilo premišljeno, ker je trajalo več ur in ker je "povzročilo če ne samo telesnih poškodb, pa vsaj hudo psihično in duševno trpljenje", in tudi "ponižujoče", ker je "bilo takšno, da je žrtvam povzročilo strah, muke in podrejenost, ki so jih lahko ponižali, razvrednotili in zlomili njihov psihičen in moralen odpor" (glej omenjeno sodbo v zadevi Irska proti Združenemu Kraljestvu, str.66, § 167). Da je ravnanje ali kaznovanje označeno za "nečloveško" ali "poniževalno" mora biti zadevno trpljenje in ponižanje hujše od neizogibnega elementa trpljenja ali ponižanja, ki je povezano z dano obliko zakonsko določenega kaznovanja (glej sodbo v zadevi Tyrer, loc. Cit.). V zvezi s tem je treba poleg fizične bolečine upoštevati tudi, kadar obstaja daljše obdobje pred izvršitvijo kazni, obsojenčeve psihične muke ob pričakovanju nasilja, ki mu je bilo naloženo.
101. Konvencija dovoljuje smrtno kazen, pod pogoji, ki jih določa njen člen 2 § 1 (člen 2-1)
"Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen".
Glede besedila te določbe se pritožnik ni skliceval, da smrtna kazen sama po sebi nasprotuje členu 3. Kot tudi dve vladne stranki se je strinjal s Komisijo, da izročitev osebe državi, v kateri obstaja tveganje smrtne kazni samo po sebi ne sproži vprašanja skladnosti s členom 2 ali členom 3. Po drugi strani ima Amnesty International in njeni pisni komentarji (glej odstavek 8 zgoraj) mnenje, da razvijajoči standardi Zahodne Evrope glede obstoja in uporabe smrtne kazni zahtevajo, da se smrtno kazen šteje za nečloveško in ponižujoče kaznovanje v pomen člena 3.
102. Jasno je, da je "Konvencija živ instrument, ki (...) si ga je treba razlagati z vidika trenutnih pogojev"; in ob presojanju ali se šteje zadevno ravnanje ali kaznovanje nečloveško ali ponižujoče v skladu s členom 3, "Sodišče na tem področju ne sme biti pod vplivom razvoja in splošno sprejetih standardov kaznovalne politike držav članic Sveta Evrope" ( glej omenjeno sodbo v zadevi Tyrer, serija A, št. 26, str. 15 in 16, § 31). Dejansko smrtna kazen v mirnem obdobju v državah podpisnicah Konvencije ne obstaja več. V manjšini držav podpisnic, ki so obdržale smrtno kazen v zakonu za kazniva dejanja v mirnem obdobju se smrtna obsodbe, v kolikor so določene, v današnjem času ne izvršujejo. Ta "tihi dogovor v zahodnoevropskih pravnih sistemih, da v trenutnih okoliščinah smrtna kazen ni v skladu z regijskimi standardi pravice", če se izrazimo z besedami Amnesty International, se odraža v Protokolu št. 6 (P6) Konvencije, ki določa odpravo smrtne kazni v mirnem obdobju. Protokol št. 6 (P6) je bil pripravljen za podpisovanje aprila 1983, kar v praksi Sveta Evrope kaže, da nobena država članica organizacije temu ni ugovarjala; veljati je začel marca 1985 in do sedaj ga je ratificiralo trinajst držav podpisnic Konvencije, med katerimi pa ni Združenega Kraljestva.
Ali so omenjene spremembe vplivale, da smrtna kazen sama po sebi spada med prepovedi slabega ravnanja po členu 3, mora biti določeno na podlagi načel, ki vodijo razlago Konvencije.
103. Konvencije se mora razumeti v celoti in zato se mora člen 3 razlagati v skladu z določbami člena 2 (glej s potrebnimi spremembami sodbo z dne 6. septembra 1978 v zadevi Klass in drugi serija A, št. 28, str. 31, § 68). Po takem utemeljevanju je jasno, da pripravljavci Konvencije niso nameravali, da Člen 3 vsebuje splošno prepoved smrtne kazni, saj bi to izničilo celotno besedilo člena 2 § 1 (člen 2-1).
Šteje se lahko, da naknadna praksa nacionalne kaznovalne politike, v obliki splošne odprave smrtne kazni, pomeni sporazum med državami podpisnicami, da razveljavijo izjemo, ki jo določa člen 2 § 1 (člen 2-1), kar pomeni odpravo besedilne ovire glede razvoja razlage člena 3. Vseeno kaže Protokol 6 (P6), kot naknadno napisan sporazum, da je bil namen držav podpisnic še leta 1983 sprejetje normalnega načina spreminjanja besedila, da se predstavi nova obveznost odprave smrtne kazni v mirnem obdobju in, kar je še pomembneje, da se to stori z izbirnim instrumentom, ki vsaki državi omogoča izbiro časa sprejetja take obveze. Ob tem se glede na poseben značaj Konvencije (glej odstavek 87 zgoraj) člen 3 ne more razlagati, da splošno prepoveduje smrtno kazen.
104. To pa ne pomeni, da okoliščine, ki zadevajo smrtno kazen ne morejo sprožiti vprašanja po členu 3. Način na katerega je uvedena ali izvršena, osebne okoliščine obsojenega in nesorazmerje glede na težo storjenega kaznivega dejanja, kot tudi pogoji v priporu ob čakanju na usmrtitev so primeri dejavnikov, ki lahko pripeljejo ravnanje ali kaznovanje, ki ga trpi obsojenec v obseg člena 3. Današnji odnos do smrtne kazen v državah podpisnicah je bistven za presojo ali je bila sprejemljiva vrednost trpljenja ali ponižanja presežena.
b) okoliščine zadeve
105. Pritožnik meni, da okoliščine, katerim bi bil izpostavljen po uveljavitvi ministrove odločbe, da se ga vrne Združenim državam, in sicer "sindrom obsojenih na smrt" skupaj tvorijo tako resno ravnanje, da bi bila njegova izročitev v nasprotju s členom 3. Še posebej navaja pritožbene roke in postopke pregleda, ki sledijo izreku smrtne kazni, med katerimi bi bil pod povišano napetostjo in psihološko travmo; meni, da dejstvo, da sodnik ali porota med določanjem kazni nista zavezana upoštevati starosti obtoženca in njegovega duševnega stanja v časi storitve kaznivega dejanja; skrajne pogoje bodočega pripora pri "obsojenih na smrt" popravnega centra Meckelburg, kjer pričakuje, da bo žrtev nasilja in spolnih zlorab zaradi starosti, rase in državljanstva; in stalno grozo same usmrtitve, vključno s postopkom usmrtitve. Prav tako je navedel na možnost izročitve ali izgona v Zvezno republiko Nemčijo, ki jima ne bi nasprotoval in s tem poudaril nesorazmerje odločbe ministra.
Vlada Zvezne republike Nemčije je ob upoštevanju vseh okoliščin zavzela stališče, da bi šlo ravnanje, ki čaka g. Soering v Virginiji preko ravnanja, ki je neizogibno povezano z uvedbo in izvršitvijo smrtne kazni in je zato v skladu s členom 3 "nečloveško".
Po drugi strani je Komisija izrazila sklep, da stopnja resnosti, ki jo predvideva člen 3 ne bi bila dosežena.
Vlada Združenega Kraljestva je bila enakega mnenja. Dejansko je izpodbijala več pritožnikovih navedb v zvezi z pogoji pri "obsojenih na smrt" v Mecklenburgu in tamkajšnjo njegovo usodo.
i. Dolžina pripora pred usmrtitvijo
106. Pričakovano obdobje, ki ga obsojeni zapornik v Virginiji lahko preživi ob čakanju na usmrtitev traja v povprečju od 6 do 8 let (glej odstavek 56 zgoraj). To časovno obdobje čakanja na smrt je po mnenju Komisije in Vlade združenega Kraljestva, v veliki meri odvisno od ustreznega zapornikovega delovanja, da izkoristi vsa sredstva pritožbe, ki mu jih nudi zakonodaja Virginije. Samodejna pritožba pred Vrhovnim sodiščem Virginije običajno ne traja več kot šest mesecev (glej odstavek 52 zgoraj). V preostali čas se štejejo dodatne pritožbe, ki jih vloži zapornik v postopkih habeas corpus pred državnimi in zveznimi sodišči in prijave Vrhovnemu sodišču Združenih držav za preiskavo certiorari, saj lahko zapornik na vsaki pritožbeni stopnji ustavi postopek usmrtitve (glej odstavek 53 in 54 zgoraj). Pravna sredstva, ki jih določa virginijska zakonodaja so namenjena zagotovitvi, da skrajna sankcija smrti ni uvedena nezakonito ali samovoljno.
Ker je neizogibno določeno časovno obdobje med obsodbo in izvršitvijo, če so obsojencu na voljo pritožbene varstva, je v človeški naravi, da se bo posameznik boril za življenje z izkoriščenjem vsega varstva. Posledica je, da mora obsojeni zapornik, ne glede na dobro namernost in morebitno ugodnost določb skupka postopkov po obsodbi v Virginiji, več let trpeti pogoje "obsojenca na smrt" in muke ter povečanje napetosti življenja v stalni prisotnosti sence smrti.
ii. Položaj "obsojenih na smrt"
107. Sodišče se glede pogojev v popravnem centru Mecklenburg, kjer se pričakuje pritožnikov pripor, v kolikor bo obsojen na smrt, utemeljuje na dejstvih, ki jim Vlada Združenega Kraljestva ni nasprotovala, brez da bi bilo treba ugotoviti resničnost dokazov, ki jih je predložil pritožnik, in sicer tveganjem homoseksualne zlorabe in psihičnega napada drugih zapornikov obsojenih na smrt (glej odstavek 46 zgoraj).
Strogost zapornega režima v Mecklenburgu, službe (zdravstvena, pravna in socialna) in nadzor (zakonodajni, sodni in upravni), ki so na voljo zapornikom so natančno opisani zgoraj (glej odstavke od 61 do 63 in od 65 do 68). V zvezi s tem je Vlada Združenega Kraljestva poudarja potrebo po dodatnemu nadzoru za varno pridržanje zapornikov, ki so zaradi umorov obsojeni na smrt. Čeprav je to načeloma upravičeno, je resnost posebnega režima, ki se uporablja za "obsojene na smrt" v Mecklenburgu sestavljena iz dejstva, da so mu zaporniki podvrženi daljše časovno obdobje, ki v povprečju traja od šest do osem let.
iii. Pritožnikova starost in duševno stanje
108. Pritožnik je bil v času storitve umorov star le 18 let in obstaja nekaj dokazov psihiatra, ki jim ni nihče ugovarjal, da je "trpel za duševno abnormalnostjo (...) ki je posledično vplivala na njegovo prištevnost ob storitvi kaznivega dejanja" (glej odstavke 11, 12 in 21 zgoraj).
V nasprotju s členom 2 Konvencije, člen 6 Mednarodnega dogovora o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 in člen 4 Ameriške konvencije o človekovih pravicah iz leta 1969, izrecno prepovedujeta izrek smrtne kazni posameznikom, ki so mlajši od 18 let v času storitve kaznivega dejanja. Ne glede nato, ali je ta prepoved del splošnega besedila člena 2 Evropske Konvencije njena izrecna vključitev v druge, kasnejše mednarodne instrumente, katere je sprejela večina držav podpisnic Evropske Konvencije, kaže, da je splošno načelo starosti zadevne osebe vsaj okoliščina, ki je skupaj z drugimi upoštevna, za presojo o skladnosti ukrepov glede smrtne kazni s členom 3.
Moteno duševno zdravje je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso (kot je omenjena v odstavku 100 zgoraj) obravnavati tako, da ima enak učinek na uporabo člena 3.
109. Vlada Združenega Kraljestva in Komisija poudarjata, da pravo Virginije vsekakor ne zanemarja teh dveh dejavnikov. Po Virginijskem zakoniku je treba upoštevati obtoženčevo duševno neprištevnost, bodisi kot absolutno oviro za obsodbo, v kolikor se presodi, da je zadostni visoka za blaznost, bodisi, kot tudi starost, za olajševalno okoliščino v fazi določanja kazni (glej odstavke od 44 do 47 ter 50 in 51 zgoraj). Dodatno so revnejši obtoženci za umor za katerega je zagrožena smrtna kazen, upravičeni do srečanja z usposobljenim strokovnjakom na področju duševnega zdravja, ki pomaga pri pripravi njihovega zagovora v postopku določanja kazni (glej odstavek 51 zgoraj). Te določbe Virginijskega zakonika so brez dvoma namenjene, kot so to tudi navedla ameriška sodišča, preprečitvi samovoljnega ali spremenljivega izrekanja smrtne kazni in zoženju možnosti sodnikove samovolje (glej odstavek 48 zgoraj). Vseeno pa ne odpravljajo pomena starosti in duševnega stanja glede sprejemljivosti, po členu 3, "sindroma obsojenih na smrt" za posameznika, obsojenega na smrt.
Kljub temu, da ni na tem Sodišču, da odloči o vprašanju kazenske odgovornosti in ustreznem kaznovanju, pa se zato pritožnikova mladost v času storitve kaznivega dejanja in njegovo takratno duševno stanje, po podanih psihiatrovih dokazih, ne smeta upoštevati kot oteževalne okoliščine, ki bi v tej zadevi pripeljale do ravnanja z"obsojenimi na smrt" po členu 3.
iv. Možnost izročitve Zvezni republiki Nemčiji
110. Za Vlado združenega Kraljestva in večino Komisije možnost izročitve ali izgona pritožnika, da bi se soočil s sojenjem v Zvezni republiki Nemčiji (glej odstavke 16, 19, 26, 38 in od 71 do 74 zgoraj), kjer je bila smrtna kazen po Ustavi odpravljena, trenutno ni upoštevna. Vlada Združenega Kraljestva poudarja, da bi kakršenkoli drug pristop vodil do "dvojnega merila", po katerem bi Konvencija pred izročitvijo ščitila posameznike, ki bi imeli to srečo, da bi jim bila na voljo druga destinacija, ne pa tiste, ki te sreče ne bi imeli.
Ta trditev ni brez teže. Še več, Sodišče ne more spregledati tako grozljivega značaja umorov, za katere je g. Soering obtožen ali zakonske in koristne vloge izročitvenih sporazumov v borbi proti kriminalu. Namen njegove želene premestitve v Združene države, v skladu s Pogodbo o izročitvah med Združenim Kraljestvom in Združenimi državami, je nedvomno zakonit. Vseeno bi dovoljenje, da gre g. Soering na sojenje v svojo domovino odpravilo nevarnost, da bi prebežniki storilci kaznivega dejanja ostali nekaznovani, kot tudi tveganje hudega in daljšega trpljenja "obsojenih na smrt". Zato je to upoštevna okoliščina ob splošnem presojanju skladnosti s členom 3, ob tem pa gre za iskanje potrebnega pravičnega ravnotežja interesov in sorazmernosti med to zadevnimi izpodbijanimi odločbami izročitve (glej odstavka 89 in 104 zgoraj).
c) Sklep
111. Za vsakega zapornika, ki je obsojen na smrt sta neizogibna element časovnega obdobja med izrekom kazni in njeno izvršitvijo in izkustvo hudega stresa pod pogoji, ki so potrebni za strog zapor. V demokratičen značaj virginijskega pravnega sistema na splošno in v pozitivne lastnosti Virginijskega sojenja, izreka in še posebej pritožbenega postopka ni dvoma. Sodišče se strinja s Komisijo, da sodni aparat, katerega predmet bo pritožnik, v Združenih državah že sam po sebi ni samovoljen ali neupravičen, temveč spoštuje pravna pravila in pritožniku omogoča učinkovito postopkovno zaščito v sojenju za zadevo, za katero je zagrožena smrtna kazen. "Obsojenim na smrt" so na voljo sredstva za pomoč, še posebej v obliki psihološke in psihiatrične službe (glej odstavek 65 zgoraj).
Vseeno bi po mnenju Sodišča, ob upoštevanju dolgega obdobja prestajanja med "obsojenimi na smrt" v skrajnih pogojih, z vedno prisotno in povečano muko čakanja na izvršitev smrtne kazni, še posebej njegove starosti in duševnega stanja v času storitve kaznivega dejanja, pritožnikova izročitev Združenim državam slednjega izpostavila resnemu tveganju ravnanja, ki bi preseglo določbe člena 3. Nadaljnja pomembna ugotovitev je, da bi bil lahko v tem trenutku zakonski namen izročitve dosežen na druge načine, ki ne bi vključevali trpljenja take intenzivnosti in tako dolgega trajanja.
Zato odločba ministra o izročitvi pritožnika Združenim državam, v kolikor bo sprejeta, krši člen 3.
Ta ugotovitev nikakor ne dvomi v dobronamernost Vlade Združenega kraljestva, ki je od začetka tega postopka izražala svojo namernost vztrajanja pri določbah Konvencije, najprej z ustavitvijo izročitve pritožnika oblastem Združenih držav v skladu z začasnimi ukrepi institucij Konvencije in kasneje ker je sama predložila zadevo v presojo Sodišču (glej odstavke 1, 4, 24 in 77 zgoraj).
II. DOMNEVNA KRŠITEV 6. ČLENA KONVENCIJE
A. Kazenski postopki Združenih držav
112. Pritožnik meni, da bo v Virginiji, zaradi odsotnosti brezplačne pravne pomoči za vzporedne pritožbe pred federalnimi sodišči (glej odstavek 57 zgoraj), v kolikor se vrne v Združene države, oviran pri zagotavljanju pravnem zastopanju, kot ga določa člen 6 § 3 c) (člen 6-3-c), ki pravi :
"Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice:
(...)
c) da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti
(...)."
Komisija je izrazila mnenje, da predlagana izročitev pritožnika ne povzroči odgovornosti Vlade Združenega Kraljestva po členu 6 § 3 c) (člen 6-3-c). Vlada združenega Kraljestva se je s to analizo strinjala in nasprotno poudarila, da so bile pritožnikove navedbe neutemeljene.
113. Pravica do poštenega sojenja v kazenskem postopku, kot jo konkretizira člen 6 igra v demokratični družbi pomembno vlogo (glej med drugim sodbo z dne 12. februarja 1985 v zadevi Colozza, serija A, št. 89, str. 16, § 32). Sodišče ne izključuje, da lahko odločba o izročitvi, v okoliščinah, ko prebežniku grozi očitno tveganje zavrnitve poštenega sojenja v državi prosilki, izjemoma povzroči vprašanje z vidika člena 6. Vseeno dejstva tekoče zadeve ne predstavljajo takega tveganja.
Zato se po členu 6 § 3 c) (člen 6-3-c) ne postavlja nobeno vprašanje.
B. Postopek izročitve v Angliji
114. Pritožnik je v nadaljnje menil, da je zavrnitev upoštevanja dokaza njegovega psihičnega stanja s strani Magistrates' Court v postopku izročitve (glej odstavek 21 zgoraj) kršila odstavke 1 in 3 d) člena 6 (člen 6-1, člen 6-3-d), ki pravita :
"1. Vsakdo ima pravico, da (...) o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega (...) odloča neodvisno in nepristransko (...) sodišče."
"3. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice:
(...)
d) da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče;
(...)."
115. Kot je poudaril predstavnik Komisije, ta pritožba ni bila predložena Komisiji. Zahteve, kot jih je pritožnik takrat vložil, za pomanjkanje ustreznega upoštevanja dokaza psihiatra so bile povezane s členom 3 in omejene na ministrovo pravnomočno odločbo o njegovi izročitvi Združenim državam. Pritožnik glede obsežnosti in vodenja postopka pred Magistrates' Court po členu 6, členu 3 in členu 13 ni oblikoval očitkov. Ob tem oblikuje nova navedba neizpolnitve zahtev člena 6 nadaljnje pravno sredstvo ali trditev, vendar novo in ločeno pritožbo, ki je zunaj meja zadeve omejene na dopustnost odločbe Komisije (glej med drugim sodbo z dne 4. decembra 1979 v zadevi Schiesser, serija A, št. 34, str. 17, § 41 in sodbo z dne 18. decembra 1986 v zadevi Johnston, serija A, št. 112, str. 23, § 48).
Sodišče zato ni pristojno za odločanje o tem vprašanju.
III. DOMNEVNA KRŠITEV 13. ČLENA KONVENCIJE
116. Pritožnik na koncu navaja kršitev člena 13, ki določa :
"Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."
Po njegovih trditvah ni imel učinkovitega pravnega sredstva v Združenem Kraljestvu glede pritožbe po členu 3. Večina Komisije je prišla do enakega sklepa. Na drugi strani pa se Vlada Združenega Kraljestva s tem ni strinjala saj meni, da se člen 13 ne uporablja v okoliščinah zadeve, oziroma podredno, da so bili vsa pravna sredstva, ki jih omogoča notranje pravo zadostna.
117. V zvezi z ugotovitvami Sodišča glede člena 3 (glej odstavek 11 zgoraj), se pritožnikova zahteva po členu 3 ne more upoštevati kot nezdružljivo z določbami Konvencije ali kot "sporno"po njenih merilih (glej med drugim sodbo z dne 27. aprila 1988 v zadevi Boyle in Rice, serija A, št. 131, str. 23, § 52).
Vlada Združenega Kraljestva je kljub temu nasprotovala, da se člen 13 ne more uporabiti v tej zadevi, ker dejansko nasprotuje določbam pogodbe med Združenim Kraljestvom in Združenimi državami in ker je domnevna kršitev vsebinske določbe vnaprejšnje narave.
Sodišče meni, da ni potrebno da razsodi posebej v teh ugovorih uporabe, saj je prišlo do zaključka, da v vsakem primeru določbe člena 13 niso bile kršene.
118. Vlada Združenega Kraljestva se sklicuje na vsa pravna sredstva, ki jih določa Magistrates' Court, in sicer na prošnjo za habeas corpus in prošnjo za pravni preizkus (glej odstavke od 21 do 23, 32, 33 in 35 zgoraj).
119. Sodišče bo začelo svojo preiskavo s postopki pravnega preizkusa, saj je to glavno sredstvo za izpodbijanje odločbe o izročitvi, ko je bila slednja sprejeta.
Tako pritožnik, kot tudi Komisija sta menila, da je obseg pravnega preizkusa preozek, da bi sodiščem omogočal vsebino predmeta pritožbe, ki jo je pritožnik vložil v smislu člena 3. Pritožnik je nadaljnje ugovarjal, da je bilo pomanjkanje sodne pristojnosti za izdajo začasnih ukrepov proti Kroni, dodaten razlog za neučinkovitost pravnega preizkusa.
120. Člen 13 zagotavlja možnost pravnega sredstva na nacionalni ravni, da se zagotovi bistvo vseh oblik pravic in svoboščin Konvencije in se jih zaščiti pred notranjim pravom (glej omenjeno sodbo v zadevi Boyle in Rice, serija A, št. 131, str. 23, § 52). Učinek člena 13 je torej, da zagotavlja ukrepe notranjih pravnih sredstev, ki omogočajo pristojni "nacionalni oblasti", da se sooči z vsebino zadevne pritožbe Konvencije in da ustrezno ukrepa (glej med drugim sodbo z dne 25. marca 1983 v zadevi Silver in drugi, serija A, št. 61, str. 42, § 113 a)).
121. V postopku pravnega preizkusa lahko sodišče odloči, da je uporabljena izvršilna diskrecijska pravica nelegalna, iracionalna ali postopkovno nepravilno utemeljena (glej odstavek 35 zgoraj). V postopku izročitve bi bil preizkus "neprištevnosti" na temelju tako imenovanih "načel Wednesbury", da noben razumen minister v takih okoliščinah ne bi izdal odredbe za predajo (ibid.). Po mnenju Vlade Združenega Kraljestva bi imelo sodišče pristojnost za razveljavitev izpodbijane odločbe o izročitvi prebežnika državi, za katero se je ugotovilo, da v njej obstaja resno tveganje nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ker je bila na podlagi okoliščin zadeve odločba take narave, da je ne bi sprejel noben razumen minister. Kljub temu, da se Konvencija ne šteje za del prava združenega Kraljestva (ibid.), je Sodišče zadovoljno, da lahko angleška sodišča preizkusijo "razumnost" odločbe o izročitvi v luči takšnih sredstev, kakršna je navajal g. Soering pred institucijami Konvencije v smislu člena 3.
122. G. Soering je domnevno vložil prošnjo za pravni preizkus skupaj s prošnjo za habeas corpus in s strani Lord Justice Lloyda prejel negativen odgovor glede vprašanja "neprištevnosti" (glej odstavke 22 zgoraj). Vseeno je bila zahteva, kot je obrazložil Lord Justice Lloyd, zaradi predčasnosti zavrnjena, saj imajo sodišča pristojnost po tem, ko minister izda odločbo (ibid.). V nadaljnje so bile trditve, ki jih je navajal g. Soering enake tistim, ki so bile navedene ob upravičevanju njegove pritožbe po členu 3 pred institucijami Konvencije. Njegov zagovornik pred Divisional Court se je omejil na zatrjevanje, da so bila zagotovila oblasti Združenih držav brez vsake vrednosti in da jih noben razumen minister ne bi upošteval za zadostne po Pogodbi. Ta trdite zadeva verjetnost izreka smrtne kazni, ne govori pa ničesar o kakovosti ravnanja, ki bi čakalo g. Soeringa po obsodbi na smrt, kar je predmet njegovih navedb o nečloveškem in ponižujočem ravnanju.
Nič ni preprečevalo g. Soeringu, da v ustreznem trenutku vloži prijavo za pravni preizkus ali da izpodbija "nerazumnost Wednesbury " na temelju enakih dokazov, kot jih je pred institucije Komisije vložil v zvezi z "sindromom obsojenih na smrt". Taka zahteva bi bila podvržena "najbolj natančnemu pregledu" glede temeljne narave zadevnih človekovih pravic (glej odstavek 35). Učinkovitost sredstva glede člena 13 ni odvisna od verjetnosti ugodnega izida g. Soering (glej sodbo z dne 6. februar 1976 v zadevi Švedski sindikat strojevodij, serija A, št. 20, str. 18, § 50), in Sodišče nikakor ne sme predvidevati, kakšna bi bila odločba angleških sodišč.
123. Po mnenju Sodišča, nepristojnost angleških sodišč, da izdajo začasne odredbe proti Kroni (glej odstavek 35 in fine zgoraj) v tej povezavi ne ovira učinkovitost pravnega preizkusa, saj nihče ne trdi, da bi bil v praksi prebežnik predan pred vložitvijo prošnje pred Divisional Court oziroma pred morebitno pritožbo.
124. Sodišče sklene, da je imel g. Soering po angleškem pravu pravico do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z njegovo pritožbo po členu 3. Zaradi omenjenega ni treba preiskati dva druga pravna sredstva, na katere se sklicuje Vlada Združenega Kraljestva.
Zato ni kršitve člena 13.
IV. UPORABA ČLENA 50 KONVENCIJE
125. Člen 50 določa :
"Če Sodišče ugotovi, da je s strani sodne oblasti oziroma države podpisnice sprejeta odločba ali izdan sklep popolnoma ali deloma v nasprotju s določbami, ki izhajajo iz Konvencije in če notranje pravo omenjene države dovoljuje le delno povračilo posledic te odločbe oziroma sklepa, potem mora odločba Sodišča, v kolikor je to potrebno, zagotoviti pravično povračilo oškodovani stranki.
Ker je predmet prijave G. Soering zaščita pravic, ki mu jih zagotavlja Konvencija, slednji meni, da bi bile njegove zahteve pravično izpolnjene z učinkovito uveljavitvijo sodbe Sodišča. Sodišče je pozval, da njemu in državam strankam pomaga z navodili v zvezi z izpolnjevanjem njegove sodbe.
V nadaljnje je pritožnik zahteval stroške in izdatke njegovega zastopanja v postopkih od prošnje Združenemu Kraljestvu s strani oblasti Združenih držav za njegovo izročitev. Te stroške in izdatke je seštel na 1.500 £ in 21.000 £ za stroške odvetnika v zvezi z notranjimi postopki in postopki pred sodiščem v Strasbourgu, 2.067 £ in 4.885,60 FF za stroške nastanitve in potovanj odvetnikov, ko so ga zastopali pred institucijami Konvencije in 2.185,80 £ in 145 FF za različne druge stroške, kar da skupaj znesek 26.752,80 £ in 5.030,60 FF.
126. Zaenkrat še ni bilo kršitve člena 3. kljub temu je Sodišče ugotovilo, da bi ministrova odločba o izročitvi pritožnika Združenim državam Amerike, v kolikor bi bila sprejeta, pomenila kršitev člena 3, zato se mora šteti, da se člen 50 v tej zadevi uporablja.
127. Sodišče meni, da njegove ugotovitve glede člena 3 pravno upravičeno zadoščajo v namen člena 50. Konvencija ne nalaga Sodišču, da daje takšne vrste dodatnih navodil, kot jih je zahteval pritožnik (glej s potrebnimi spremembami sodbo z dne 24. februarja 1983 v zadevi Dudgeon, serija A, št. 59, str. 8, § 15). V skladu s členom 54, je odgovoren za nadzor nad izvršitvami sodb Sodišča Odbor ministrov Sveta Evrope.
128. Vlada Združenega Kraljestva načeloma ni nasprotovala zahtevi za povrnitev stroškov in izdatkov, temveč je predlagala, da bi bilo v kolikor bo Sodišče ugotovilo, da je ena ali več pritožnikovih pritožb glede kršitve Konvencije neutemeljenih, ustrezno, če bi Sodišče odločilo po načelu enakosti, kot to določa člen 50 in ustrezno zmanjšalo odobreno povrnitev stroškov (glej sodbo z dne 18. oktobra 1982 v zadevi Le Compte, Van Leuven in De Meyere, serija A, št. 54, str. 10, § 21).
Pritožnika glavna stvar in velika večina trditev na obeh straneh je bila glede pritožbe po členu 3, v tem vprašanju pa je bil pritožnik uspel. Sodišče zato ugotavlja, da morajo biti glede na enakost njegovi stroški in izdatki v celoti povrnjeni.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE,
1. Soglasno razsodi, da bi v zvezi z ministrovo odločbo o izročitvi pritožnika Združenim državam, v kolikor bi se ta izvršila, prišlo do kršitve člena 3 ;
2. Soglasno razsodi, da ob enakih pogojih ne bi bilo kršitve člena 6 § 3 c) (člen 6-3-c);
3. Soglasno razsodi, da ni pristojno za preiskavo očitkov glede člena 6 §§ 1 in 3 d) (člen 6-1, člen 6-3-d);
4. Soglasno razsodi, da ni kršitve člena 13 ;
5. Soglasno razsodi, da mora Združeno Kraljestvo pritožniku plačati v zvezi s pravnimi stroški in izdatki, znesek v višini 26.752,80 £ (šestindvajset tisoč sedemsto dvainpetdeset Sterlingov in osemdeset penijev) in 5.030,60 FF (pet tisoč trideset francoskih frankov in šestdeset centimov), skupaj z davkom na dodano vrednost, v kolikor bo ta določen ;
6. Soglasno zavrže preostale zahteve pritožnika po pravičnem zadoščenju.
Sodba je napisana v angleščini in francoščini in razglašeno na naroku v stavbi Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, dne 7. julija 1989.
Rolv RYSSDAL
Predsednik
Za tajništvo
Herbert PETZOLD
Namestnik sodnega tajnika
V skladu s členom 51 § 2 (člen 51-2) Konvencije in pravilom 52 § 2 Poslovnika Sodišča je sodbi priloženo ločeno mnenje Sodnika De Meyer.
R.R.
H.P.
LOČENO MNENJE SODNIKA DE MEYER
(Prevod)
Pritožnikova izročitev Združenim državam, ga ne bi izpostavila samo nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju in kaznovanju, temveč bi predvsem kršila njegovo pravico do življenja.
V bistvu najpomembnejše vprašanje v tej zadevi ni "verjetnost pritožnikove izpostavitve ‘sindromu obsojenih na smrt'"3, vendar je popolnoma jasno, da je v primeru izročitve ogroženo njegovo življenje.
Drugi stavek člena 2 § 1 (člen 2-1) Konvencije, kot je bila osnovana leta 1950, se glasi "Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen".
Ob okoliščinah zadeve, bi izročitev pritožnika Združenim državam pomenila tveganje, da bo obsojen na smrt in usmrčen v Virginiji4 za kaznivo dejanje, za katerega tako kaznovanje ni predvideno v pravu Združenega Kraljestva5.
Kadar se gre za življenje posameznika, takrat nobena zaprošena država ne sme dovoliti državi prosilki, da stori česar zaprošena država ne sme storiti.
Če, kakor je to v tekoči zadevi, notranje pravo države ne predvideva smrtne kazni za storjeno kaznivo dejanje, državi ni dovoljeno, da zadevnega posameznika postavi v položaj, v katerem mu grozi usmrtitev zaradi kaznivega dejanja v drugi državi.
Že te ugotovitve morajo biti zadostne za onemogočenje, da bi Združeno Kraljestvo predalo pritožnika Združenim državam.
Poleg tega je tu še nekaj bolj temeljnega.
Drugi stavek člena 2 § 1 (člen 2-1) Konvencije je bil sprejet pred skoraj štiridesetimi leti, v posebnih zgodovinskih okoliščinah, kmalu po drugi svetovni vojni. Čeprav je smrtna kazen v določenih situacijah v mirnem obdobju še vedno dovoljena, to ne odraža današnjega položaja in jo je sedaj prehitel razvoj pravne zavestni in prakse6.
Tako kaznovanje ni v skladu s trenutnim položajem evropske civilizacije.
Dejansko ne obstaja več v nobeni državi podpisnici Konvencije7.
Njeno brezpravnost je ugotovil Odbor ministrov Sveta Evrope, ko je decembra 1982 osnoval in aprila 1983 odprl za podpisovanje Šesti protokol (P6) Konvencije, ki jo je do sedaj podpisalo šestnajst in ratificiralo trinajst, držav podpisnic.
Nobena država podpisnica Konvencije ne sme v tem smislu, kljub temu, da še ni ratificirala Protokol, izročiti posameznika, če mu grozi usmrtitev v državi prosilki.
Izročitev posameznika v takih okoliščinah bi pomenila kršitev evropskih pravnih standardov in bi bila v nasprotju z javnim redom Evrope8.
Izročitev pritožnika s strani združenega Kraljestva Združenim državam bi bila zakonika samo v kolikor bi Združene države podale absolutna zagotovila, da se ga ne bo usmrtilo, če bo obsojen za očitano kaznivo dejanje9.
Taka zagotovila niso bila podana in se jih ne more pridobiti.
Zvezna Vlada Združenih držav ne more podati domneve o tem, kaj bo odločila ali storila sodna ali druga oblast Zvezne države Virginije10.
V bistvu namerava pristojen državni tožilec v zadevi zahtevati smrtno kazen11 in Guverner Zvezne države od ponovnega izrekanja smrtne kazni leta 1977 slednje še ni omilil12.
V takih okoliščinah ni nobenega dvoma, da bi izročitev pritožnika Združenim državam ogrozila njegovo pravico do življenja13.
Opomba sodnega tajnika : zadeva je oštevilčena z 1/1989/161/217. Druga številka kaže na leto, v katerem je bila zadeva predložena Sodišču, prva številka pa njen položaj na seznamu zadev predloženim Sodišču tistega leta ; zadnji dve številki označujeta vrstni red zadeve na seznamu zadev in izvirnih pritožb (Komisiji), ko je predložena Sodišču.
Opomba sodnega tajnika : zaradi razlogov praktičnosti bo ta dodatek le v tiskani izvedbi (volume 161 serije A objave Sodišča), vendar ga lahko vsakdo pridobi na sodnem tajništvu.
6 Glej tudi člen 6 §§ 2 in 6 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in člen 4 §§ 2 in 3 Ameriške konvencije o človekovih pravicah. Samo besedilo teh predpisov, ki sta bila sprejeta leta 1966 in leta 1969 jasno odraža razvoj pravne zavesti in prakse v zvezi z splošno odpravo smrtne kazni.
8 Glej s potrebnimi spremembami sodbo francoskega Conseil d'État z dne 27. februarja 1987 v zadevi Fidan, Recueil Dalloz Sirey, 1987, str. od 305 do 310.
9 omenjena sodba v zadevi Fidan.
13 To mnenje obravnava samo tisto, kar menim, da je bistveno. Na kratko bi rad le dodal, da (a) se ne morem strinjati z prvim pododstavkom § 86 in pododstavkom § 89, saj tako sklepanje Sodišča prepušča preveč prostora za nedopustno kršitev temeljnih svoboščin posameznikom, katerih izročitev se zahteva, in (b)s spoštovanjem do sodne prakse sodišča, si pridržim prejšnje ugotovitve glede zadevnega vprašanja v § 115, prve alineje § 117 in § 127 (glej sodbo z dne 8. julija 1987 v zadevi W proti Združenmu Kraljestvu, serija A, št. 121-A. Str. 42, sodbo z 27. aprila 1988 v zadevi Boyle in Rice, serija A, št. 131, str. 35 in sodbo z dne 9. junija 1988 v zadevi W proti Združenemu Kraljestvu (člen 50), serija A, št. 136-C, str. 26).
SODBA CHAPPELL proti ZDRUŽENIM KRALJESTVU
SODBA CHAPPELL proti ZDRUŽENIM KRALJESTVU
SODBA SOERING proti ZDRUŽENIM KRALJESTVU
SODBA SOERING proti ZDRUŽENIM KRALJESTVU
SODBA SOERING proti ZDRUŽENIM KRALJESTVU
LOČENO MNENJE SODNIKA DE MEYER
SODBA SOERING proti ZDRUŽENIM KRALJESTVU
LOČENO MNENJE SODNIKA DE MEYER
