Sodbe v slovenščini

SURMELI v Nemčija

HUDOC številka	75529/01
Vlagatelj tožbe	SURMELI
Tožena država	Nemčija
Številka vloge
Objavljeno v
Sestava sodišča	Veliki senat
Datum vložitve tožbe	24.11.1999
Datum sodbe	08.06.2006
Obravnavani členi	6-1; 13; 41; 35-1; 46
Izrek sodbe
Ločena mnenja	Ne
Ključne besede	Civilni postopek; Učinkovito domače pravno sredstvo; Učinkovito pravno sredstvo; Izčrpanje domačih pravnih sredstev; Razumen rok

VELIKI SENAT

ZADEVA SÜRMELI proti NEMČIJI

(Vloga št. 75529/01)

SODBA

STRASBOURG

8. junij 2006

Ta sodba je pravnomočna, vendar je lahko predmet uredniške revizije.

V zadevi Sürmeli proti Nemčiji,

je Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zasedalo v velikem senatu, ki so ga sestavljali:

g. J. P. Costa, predsednik,
g. C. L. Rozakis,
Sir Nicolas Bratza,
g. B. M. Zupančič,
g. G. Ress,
g. L. Caflisch,
g. I. Cabral Barreto,
g. R. Türmen,
g. K. Jungwiert,
g. V. Butkevych,
g. J. Hedigan,
g. M. Pellonpää,
g. K. Traja,
ga. A. Mularoni,
ga. A. Gyulumyan,
ga. D. Jočienė,
g. J. Šikuta, sodniki,
in g. T. L. Early, sodni tajnik oddelka,

po posvetovanju za zaprtimi vrati 9. novembra 2005 in 10. maja 2006,

izdalo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta na zadnji navedeni datum:

POSTOPEK

1.  Zadeva se je začela s pritožbo (št. 75529/01) turškega državljana g. Selim-Mustafa Sürmeli („pritožnik") proti Zvezni republiki Nemčiji 24. novembra 1999 na podlagi člena 34 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin („konvencija").

2.  Pritožnika, ki mu je bila odobrena pravna pomoč, je zastopal g. O. Wegner, odvetnik iz Lübecka. Nemško vlado („vlada") je zastopala njihova pooblaščenka ga. A. Wittling Vogel, Ministerialdirigentin iz Zveznega ministrstva za pravosodje.

3.  Pritožnik se je pritožil glede trajanja sodnih postopkov okrožnega sodišča v Hanovru in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v nemškem pravu v zvezi s to pritožbo.

4.  Pritožba je bila dodeljena tretjemu oddelku sodišča (odstavek 1 pravila 52 Poslovnika sodišča). Senat tega oddelka, ki so ga sestavljali g. I. Cabral Barreto (predsednik), g. G. Ress, g. L. Caflisch, g. R. Türmen, g. B. M. Zupančič, g. K. Traja in ga. A. Gyulumyan, sodniki in tudi V. Berger, sodni tajnik oddelka jo je 29. aprila 2004 razglasil za sprejemljivo. 1. februarja 2005 je senat, v katerem je g. J. Hedigan nadomestil ga. A. Gyulumyan, odstopil sodno pristojnost velikemu senatu, pri čemer nobena od strank ko se je zahtevalo, da poda svoje stališče, temu ni ugovarjala (člen 30 konvencije in pravilo 72).

5.  Sestava velikega senata je bila določena v skladu z določbami odstavkov 2 in 3 člena 27 konvencije in pravilom 24. G. J. P. Costa, enega od podpredsednikov sodišča je posledično nadomestil g. L. Wildhaber, ki kot predsednik velikega senata ni mogel sodelovati v obravnavi in ga je po vrsti nadomestil M. Pellonpää, prvi nadomestni sodnik, kot častni član velikega senata (pravilo 10 in odstavek 3 pravila 24). G. K. Hajiyev, ki tudi ni mogel sodelovati je nadomestil g. V. Butkevych, drugi nadomestni sodnik. G. G. Ress je v tej zadevi naprej zasedal po poteku svojega mandata, v smislu odstavka 7 člena 23 konvencije in odstavka 4 pravila 24.

6.  Pritožnik in vlada sta vložila pisne pripombe o sprejemljivosti in vsebini zadeve. Stranki sta pisno odgovorili na pisne pripombe, ki jih je podala druga stranka.

7.  Javna obravnava je potekala 9. novembra 2005 v stavbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (odstavek 3 pravila 59).

Pred sodiščem so nastopili:

(a)  za vlado
ga. A. Wittling-Vogel, Ministerialdirigentin, pooblaščenka,
g. B. Netzer, Ministerialdirektor,
ga. C. Steinbeiß-Winkelmann, Ministerialrätin,
g. T. Laut, sodnik, začasno dodeljen
na Zvezno ministrstvo za pravosodje, svetovalci,

(b)  za pritožnika
g. O. Wegner, odvetnik,
ga. A. Bek, svetovalka.

Pritožnik je bil tudi prisoten.

Sodišče je poslušalo izjave ga. Wittling-Vogel in g. Wegner in njihove odgovore na vprašanja sodnikov.

DEJSTVA

I.  OKOLIŠČINE ZADEVE

A.  Ozadje zadeve

8.  Pritožnik se je rodil leta 1962 in živi v Stade (Nemčija).

9.  3. maja 1982 je bil na poti v šolo udeležen v nesreči s kolesarjem in je utrpel poškodbe, vključno z zlomom leve roke. 22. maja 1982 je zapustil bolnišnico. Kasneje je pričel s pogajanji z zavarovalci odgovornosti kolesarja, ki smo mu plačali znesek v približni višini 12.500 evrov (EUR) v zvezi z vsako škodo, ki mu je nastala. Nezgodni zavarovalci Mestnega sveta Hanover, organa oblasti odgovornega za pritožnikovo šolo, so mu plačali začasno invalidsko pokojnino (Verletzenrente) do konca leta 1983. Plačali so mu tudi približno 51.000 EUR odškodnine.

10.  Pritožnik je kasneje sprožil sodne postopke proti nezgodnim zavarovalcem Mestnega sveta, v katerih so bila izdelana številna izvedenska poročila in zdravniška mnenja.

S sodbo 16. novembra 1989 je nižje saksonsko socialno pritožbeno sodišče (Landessozialgericht), ki je zaprosilo izvedence s področja ortopedske kirurgije, nevrologije in na zahtevo pritožnika, kirurgije roke, da izdelajo poročila o njegovih zdravstvenih težavah, potrdilo, da je pri njem zaradi nesreče podana 20 % stalna invalidnost ter da je na tej podlagi upravičen do pokojnine od 1. junija 1984.

11.  Pritožnik je po padcu na njegovo levo roko januarja 1993 od 1. julija 1994 prejemal pokojnino zaradi nezmožnosti opravljanja poklica v približni višini 800 EUR na mesec.

12.  Pritožnik je sprožil drugi niz sodnih postopkov proti nezgodnim zavarovalcem Mestnega sveta Hanovra in zahteval zlasti dodelitev višje pokojnine. Trdil je, da mu je nesreča povzročila duševne bolečine in težave z želodcem. Socialno pritožbeno sodišče je s sodbo 19. januarja 2001 zavrnilo pritožnikov zahtevek. Svojo odločitev je temeljilo na dveh poročilih izvedencev s področja nevropsihiatrije, ki jih je imenovalo med sodnimi postopki, na velikem številu drugih zdravniških poročilih, od katerih so bili nekateri izdelani kmalu po nesreči in na drugih spisih iz drugih upravnih in sodnih postopkov v zvezi s pritožnikom.

B.  Sodni postopki na civilnih sodiščih

1.  Prva faza civilnih postopkov

13.  Ko pogajanja, katerih cilj je bil zagotoviti višja plačila niso uspela, je pritožnik 18. septembra 1989 vložil tožbo proti zavarovalni družbi kolesarja pri okrožnem sodišču v Hanovru (Landgericht) in je med drugimi zahtevki zlasti zahteval odškodnino in mesečno pokojnino. Okrožno sodišče je po več obravnavah in izvajanju dokazov glede nesreče, z zaslišanjem štirih prič med julijem 1990 in marcem 1991, 10. junija 1991 izdalo delno odločbo. Odločilo je, da je bila tožnikova odgovornost za nesrečo omejena na 20 % in da je upravičen do preostalih 80 % odškodnine.

14.  Celle pritožbeno sodišče je 26. novembra 1992 (Oberlandesgericht) zavrnilo pritožbo pritožnika. Pritožnik se je 29. januarja 1993 pritožil glede dveh pravnih vprašanj. Dvakrat je prosil za podaljšanje roka, ki mu je bil prvotno dan za vložitev razlogov za pritožbo. Pritožnikov novi zastopnik je 2. junija 1993 prosil za tretje podaljšanje do 14. julija 1993. Zvezno sodišče (Bundesgerichtshof) je 14. decembra 1993 zavrnilo pritožbo.

2.  Druga faza civilnih postopkov

(a)  Prva faza, ki se nanaša zlasti na imenovanje izvedenca

15.  Sodni postopki za ugotovitev odškodnine in za pokojnino so se marca 1994 združili pri okrožnem sodišču v Hanovru. Pritožnika je zastopal odvetnik. Sodišče je opravili obravnavo 18. aprila 1994.

16.   9. maja 1994 je naročilo zdravniško izvedensko cenitev. Pritožnik je 25. maja 1994 prosil za izločitev treh sodnikov, ki so obravnavali njegovo zadevo, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena. 19. julija 1994 je Medicinska fakulteta v Hanovru predlagala profesorja B. za izdelavo izvedenskega poročila, ki je bilo naročeno. Pritožnik se je 21. julija 1994 pritožil proti sodbi sodišča z dne 9. maja 1994. Celle pritožbeno sodišče je 2. avgusta 1994 zavrnilo njegovo pritožbo.

17.   Sodišče je 15. septembra 1994 imenovalo profesorja B. za izvedenca. Profesor B. je obvestil sodišče, da bi bilo zaželeno, da poročilo izdela specialist za nezgodno kirurgijo in da bo verjetno trajalo eno leto, da ga izdela. Pritožnik se je po opominu sodišča 2. decembra 1994 strinjal z imenovanjem izvedenca kirurga.

18.   15. decembra 1994 je bil predlagan profesor T.. Pritožnik je nasprotoval njegovem imenovanju iz razloga, ker ni bil specialist za kirurgijo roke (Handchirurg). Sodišče je skladno s tem 6. februarja 1995 prosilo profesorja B., da izdela izvedensko poročilo. Pritožnik je 7. februarja 1995 obvestil sodišče, da se strinja z določenim rokom, vendar je vztrajal, da ne zadostuje le cenitev izvedenca splošnega kirurga, temveč da jo mora podati tudi specialist za kirurgijo roke. Profesor B. je obvestil sodišče, da ni mogel izdelati poročila, kot je bilo zahtevano, ker opazovani zlomi pritožnikovega podlaketa ne spadajo v njegovo področje strokovnega znanja in da je to zadeva za specialista na področju travmatologije ali ortopedskega kirurga. Tožena stranka je 20. februarja 1995 predlagala imenovanje profesorja T. Pritožnik je po opominu sodišča 4. aprila 1995 predlagal imenovanje profesorja B. ali če to ne bi bilo mogoče profesorja B. G.

19.  Sodišče je 12. maja 1995 imenovalo profesorja T., ki je sporočil, da je nujna dodatna cenitev specialista kirurga roke in da bo verjetno trajalo najmanj eno leto, da izdela poročilo. Sodišče je 28. julija 1995 obvestilo pritožnika, da je profesor B. zavrnil izdelavo poročila in ga vprašalo, če je profesor B. G., ki ga je predlagal, že izdelal izvedensko poročilo v zvezi z njim. Sodišče je 27. novembra 1995 obvestilo stranke, da se je profesor B. G. upokojil in da bo za izvedenca imenovan njegov naslednik profesor P.. Profesor P. je 23. januarja 1996 obvestil sodišče, da bo za izdelavo poročila potreboval devet do dvanajst mesecev.

20.  Pritožnik je 3. septembra 1996 obvestil sodišče, da mu je nesreča povzročila hudo depresijo in zahteval, da naroči psihiatrično izvedensko cenitev.

21.  Sodišče je 10. junija 1997 vprašalo izvedenca kako napreduje njegovo poročilo. Izvedenec je odgovoril, da bo poročilo pripravljeno v štirih do šestih tednih. Sodišče je 22. avgusta 1997 ponovno stopilo v stik z izvedencem. Na začetku je odgovoril, da bo poročilo dokončano do konca septembra, vendar je potem navedel, da bo zaradi velike količine dela potreboval dodaten mesec. Sodišče je 6. novembra 1997 prejelo poročilo profesorja P.. Pritožnik je ugovarjal delu profesorja P. in zahteval, da predloži dodatno poročilo. Zahteval je tudi izvedensko cenitev (Schmerzgutachten) bolečine, ki jo je trpel od nesreče. Sodišče je 3. decembra 1997 toženi družbi odobrilo podaljšanje roka, ki ji ga je dalo za vložitev pripomb na poročilo. Predložila jih je 6. januarja 1998. Pritožnikovi zastopniki so 27. aprila 1998 obvestili sodišče, da svojih pripomb v odgovor zaradi bolezni njihove stranke ne bodo mogli predložiti do sredine maja.

(b)  Druga faza: neuspel poskus sklenitve izvensodne poravnave

22.  Pritožnikovi zastopniki so 31. avgusta 1998 obvestili sodišče, da stranke niso mogle doseči delno prijateljsko poravnavo. Posledično so pričeli z novimi izvensodnimi pogajanji za sklenitev prijateljske poravnave, pri čemer so ob treh zaporednih priložnostih prosili, da se rok prestavi. Sodišče so 5. maja 1999 obvestili, da pogajanja niso uspela in zahtevali nadaljevanje sodnih postopkov. Tožena stranka je navedla, da je neuspeh pogajanj posledica pritožnikovih nerazumnih zahtev.

23.  Predsednik oddelka, ki je obravnaval zadevo, je 27. maja 1999 zahteval od strank, da ga obvestijo, če še vedno želijo predložiti pripombe. Sodnik poročevalec je v pismu dne 8. septembra 1999 navedel, da sodni postopki niso mogli hitreje napredovati, zaradi velike količine dela in določenih prednostnih zadev. V pismu z dne 23. decembra  1999 je podal podobne pripombe in se poleg že predhodno navedenih razlogov skliceval na številna obdobja odsotnosti, zlasti zaradi bolniškega staleža.

24.  Predsednik oddelka je 18. februarja 2000
zahteval od strank, da ga obvestijo, če nameravajo predložiti kakršne koli dodatne pripombe. Pritožnik je odgovoril, da lahko pogajanja za sklenitev izvensodne poravnave trajajo do sredine maja in da si pridržuje pravico, da predloži dodatne pripombe, če pogajanja ne bi uspela. 26. junija 2000 je obvestil sodišče, da pogajanja niso uspela in zahteval izvedensko cenitev glede njegove celotne izgube na dohodku zaradi nesreče. V podporo tej zahtevi je predložil psihiatrično izvedensko cenitev, ki je bila izdelana med sodnimi postopki pri socialnem pritožbenem sodišču (glej odstavek 12 zgoraj). Tožena stranka je 17. avgusta 2000 obvestila sodišče, da pogajanja niso uspela, ker pritožnik ni hotel plačati zneska, ki je bil pogojno izpogajan na podlagi ugotovitev izvedenske cenitve.

(c)  Tretja faza: priprava spisa zadeve in dodatno poročilo

25. Pritožnik je 17. oktobra 2000 od sodišča zahteval, da takoj izda odločbo, ker so sodni postopki že trajali osemnajst let. V podporo njegovi zahtevi je predložil psihiatrično izvedensko cenitev o stanju njegovega zdravja. Sodišče je v pismu 19. januarja 2001 pritožnika opozorilo, da so sodni postopki v teku le od 18. septembra 1989.

26.  Pritožnik je 21. februarja 2001 popravil svoj zahtevek, ki je zdaj zadeval skupen znesek v višini 702.122 nemških mark (DEM - približno 359.000 EUR) in mesečno pokojnino 1000 DEM. Sodišče je 2. marca 2001 ocenilo vrednost predmeta zadeve na 985.122 DEM.

27.  Pritožnik je 17. aprila 2001 vprašal sodišče, kdaj bo opravilo obravnavo. Sodišče je 15. maja 2001 določilo obravnavo zadeve na 9. julij 2001 in od pritožnika zahtevalo, da zagotovi podatke, ki se nanašajo zlasti na zatrjevano izgubo na dohodku. Pomembno je bilo, da se ugotovi njegova verjetna pot kariere, če se nesreča ne bi zgodila in obseg, v katerem je bila fizična poškodba, za katero zdaj trpi, neposredna posledica nesreče.

28.  Sodišče je po pridobitvi soglasja obeh strank 9. julija 2001 odločilo, da kot dokaz sprejme spis iz sodnih postopkov socialnega pritožbenega sodišča. Spis se ni mogel takoj posredovati, ker se je nahajal na Zveznem socialnem sodišču (Bundessozialgericht).

29.  Sodišče je na pritožnikovo zahtevo profesorju P. 14. avgusta 2001 naročilo, da dopolni svoje izvedensko poročilo z dne 30. oktobra 1997. Odgovoril je, da bo za to potreboval najmanj deset mesecev.

30.  Sodišče je od pritožnika 20. septembra 2001 zahtevalo, da poda svoje pisno soglasje, da sodišče vpogleda v spis pri Zveznem socialnem sodišču. Pritožnik je prosil za podaljšanje roka, ki mu je bil dan za odgovor, pri čemer je opozoril, da se zdravi v tujini, kar naj bi trajalo do sredine novembra. Sodišče ga je 26. oktobra 2001 obvestilo, da ni zagotovil zadostnih dokazov o poškodbi njegove podlaketi in od njega zahtevalo, da obvesti sodišče, če namerava nadaljevati s svojo zahtevo cenitve specialista kirurga roke. Pritožnik je prosil za dodatno podaljšanje roka, ki mu je bil dan za odgovor. 18. decembra 2001 je navedel, da se ne strinja z uporabo dokaza spisa iz sodnih postopkov pri socialnih sodiščih in prosil za dodatno podaljšanje glede kirurške izvedenske cenitve.

31.  Sodišče je 8. februarja 2002 naročilu pritožniku, da predloži številne listine in prosilo profesorja P., da izdela dodatno poročilo. V odgovor na dve pismi pritožnika, ga je spomnilo, da je sam zahteval dodatno poročilo. Pritožnik je 7. maja 2002 predložil svoje pripombe, pri čemer je dvakrat zaprosil za dodaten čas, da to stori. Sodišče je 24. maja 2002 osebno obvestil po telefonu, da ne zahteva več dodatnega poročila in da želi samo oceno njegove bolečine glede na to, da trpi za nevrozo, ki so mu jo povzročili sodni postopki (Prozessneurose).

32. Sodišče je 28. maja 2002 razglasilo zahtevek za izločitev sodnikov za nesprejemljiv, ki ga je pritožnik vložil 23. marca 2002.

33.  Sodišče je 29. maja 2002 zahtevalo pojasnilo od pritožnikovih zastopnikov glede dodatnega izvedenskega poročila. 12. julija 2002 so obvestili sodišče, da njihova stranka ne želi več izdelavo poročila.

34.  Predsednik okrožnega sodišča je 1. avgusta 2002 zahteval, da se mu pošlje spis v pritožnikovi zadevi.

35.  Sodišče je 16. septembra 2002 odločilo imenovati profesorja X, da izdela izvedensko poročilo zlasti glede nastopa bolezni in vzroka bolečine, ki jo pritožnik trpi. Od pritožnika je tudi zahtevalo, da predloži določene podatke.

36.  Pritožnik je 7. oktobra 2002 ponovno zahteval izločitev članov sodišča. 8. oktobra 2002 je prosil za podaljšanje roka, ki mu je bil dan za predložitev zahtevanih podatkov. 22. oktobra 2002 je ugovarjal izvedencu, ki je bil imenovan in predlagal drugega izvedenca (dr. J.) ter prosil za dovoljenje, da vpogleda v spis in prosil za dodatno podaljšanje šestih tednov. Sodišče je 29. oktobra  2002 pozvalo pritožnika, da navede razloge za svoj ugovor zoper izvedenca, predlagalo druge izvedence in mu dalo rok za predložitev zahtevanih podatkov do 20. decembra  2002.

37.  Pritožnik je 12. novembra 2002 po telefonu osebno obvestil sodišče, da ni mogel pregledati spisa, ker si je zlomil roko. Tožena stranka je 18. novembra 2002 predlagala izvedenca. Pritožnik je izrazil mnenje, da predlagani izvedenec, ki ni specialist na tem področju, ni primeren za oceno njegove bolečine in zahteval od sodišča, da izda delno odločbo.

38.  Dr. J je 5. decembra 2002 obvestil sodišče, da ne bo mogel izdelati poročilo do konca leta 2003. Na isti dan je sodišče za izvedenca imenovalo profesorja X in zavrnilo pritožnikove pridržke glede njegovih strokovnih priporočil. Poudarilo je, da ne more podati delne odločbe. Pritožnik je ugovarjal, da je profesor X že delal kot izvedenec in zahteval izdelavo „interdisciplinarnega" poročila poleg poročila o njegovi bolečini.

39.  Pritožnik je 15. januarja 2003 zahteval izločitev sodnika poročevalca v njegovi zadevi.

40.  Predsednik oddelka, ki je obravnaval zadevo je 3. marca 2003 imel razpravo z zastopniki strank z namenom, da se doseže prijateljska poravnava in za ta namen določil obravnavo na 10. marec 2003. Na obravnavi je pritožnik navedel, da ne bo dovolil, da ga profesor X pregleda. Predsednik ga je prosil naj preneha s telefonskim klicanjem sodnikov, ki obravnavajo njegovo zadevo in navedel, da z namenom pospešitve sodnih postopkov, ne bo v prihodnosti tako pripravljen, da odobri njegove prošnje za vpogled v spis. Sodišče je v odgovor na dodatno zahtevo pritožnika 2. maja 2003 le-tega obvestilo, da lahko v spis vpogleda v tajništvu sodišča, vendar se spis, v izogib zamudam pri obravnavi njegove zadeve, ne bo poslal v tajništvo okrožnega sodišča v Stade, ki je njegov kraj prebivališča.

41.  Oddelek okrožnega sodišča je 16. maja 2003 zavrnil tri pritožbe pritožnika za izločitev sodnika poročevalca.

42.   Pritožnik je 4. junija 2003 ponovno prosil za dovoljenje, da vpogleda spis zadeve v tajništvu okrožnega sodišča v Stade.

(d)  Četrta faza: imenovanje novega izvedenca

43.  Potem ko je sodišče izvedelo, da je pritožnik sprožil disciplinske postopke proti profesorju X je 11. junija 2003 imenovalo profesorja W., da ga nadomesti kot izvedenca. Pritožnik je 25. junija 2003 pustil sporočilo predsedniku oddelka na njegovi telefonski tajnici, s katerim je izrazil svojo zaskrbljenost glede izbire izvedenca. Pritožnikovi zastopniki so tudi izrazili pridržke glede priporočil profesorja W. in predlagali drugega izvedenca. Predsednik oddelka je obvestil stranke, da je profesor W. navedel, da je pripravljen izdelati poročilo in da je po lastni izbiri pripravljen biti izvedenec, ne glede na pritožnikove pridržke glede njega.

44.  Univerzitetna bolnišnica Hamburg-Eppendorf je 16. septembra 2003 obvestila sodišče, da je pritožnikov zdravniški pregled načrtovan 23. oktobra 2003. Profesor W. je 29. septembra 2003 vrnil spis in prosil, da se ga oprosti njegove dolžnosti, ker je pritožnik podal ugovor na izdelavo poročila in glede tega stopil v stik z bolnišničnim pravnim oddelkom. Istega dne je sodišče poslalo nazaj spis profesorju W. in ga prosilo, da počaka, da vidi, če bo pritožnik prišel na zdravniški pregled, na katerega je bil naročen. Profesor W. je 29. oktobra  2003 obvestil sodišče, da je lahko pregledal pritožnika in vprašal, če lahko dodatno izvedensko cenitev o zdravljenju bolečine izdela profesor Y. Sodišče je 21. novembra 2003 pri profesorju Y. naročilo dodaten pregled pritožnika.

45.  Sodišče je 9. decembra 2003 prejelo poročilo profesorja W.. Predsednik oddelka je izvedenca obvestil, da so potrebna dodatna pojasnila. Bolnišnica je 26. februarja 2004 obvestila sodišče, da je dr. M. iz psihiatričnega oddelka pripravljen pregledati pritožnika. Profesor W. je 26. marca 2004 obvestil sodišče, da bo predložil svoje končne ugotovitve v sodelovanju z dr. M. Pritožnikovi zastopniki so predlagali drugega izvedenca, ki je bil po njihovem mnenju bolj usposobljen za pregled njihove stranke. Sodišče je za izvedenca 24. maja 2004 končno imenovalo dr. W.. Dr. W. je odgovoril, da je zadeva zahtevna in zapletena ter zahteva približno 40 ur dela in da poročila ne bo mogel predložiti do oktobra 2004. Sodišče je 14. junija 2004 odločilo od strank zahtevati, da plačajo predujem stroškov izdelave izvedenskega poročila, vendar se pritožnik s tem ni strinjal. Njegovi zastopniki so ugovarjali odločbi z dne 14. junija 2004, a kljub temu plačali predujem, kot je bilo zahtevano. Sodišče je 28. junija 2004 ugovor zavrnilo.

46.  Sodišče je 19. julija 2004 v odgovor na zahtevo pritožnika odločilo, da ne bo dopolnilo svoje odločbe z dne 16. septembra 2002 o izdelavi izvedenskega poročila.

47.  Sodišče je 10. januarja 2005 prejelo poročilo dr. W.. Strankam je bilo posredovano 21. februarja 2005. Pritožnikovi zastopniki so 8. marca 2005 zahtevali, da njihovo stranko pregleda drug izvedenec.

48.  Tajništvo sodišča je 5. aprila 2005 zahtevalo, da se mu pošlje spis.

49.  Pritožnik je 14. aprila 2005 predložil izvedensko poročilo, ki ga je sam naročil pri dr. K.

(e)  Peta faza: sodba okrožnega sodišča

50.  6. oktobra 2005 je sodišče opravilo obravnavo, na kateri je profesor W. podal dokaz in sta bila prisotna dr. W. in dr. K..

51.  Sodišče je s sodbo dne 31. oktobra 2005 pritožniku dodelilo skupaj 20.451,68 EUR za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka je morala z upoštevanjem že izvedenih plačil po nesreči plačati po tej postavki še neplačan znesek 12.015,36 EUR in 417,93 EUR za izgubo na dohodku. Sodišče je zavrnilo preostali del pritožnikovega zahtevka in mu naložilo plačilo 97 % njegovih stroškov.

Sodišče je opirajoč se na izvedenska poročila, ki jih je naročilo med sodnimi postopki, sodbe socialnega pritožbenega sodišča in različna druga izvedenska poročila ter zdravniška mnenja, izdelana v drugih postopkih, določilo poškodbe, ki jih je pritožnik utrpel v nesreči in presodilo, če je mogoče druge oblike škode, kot je kronična bolečina in duševne motnje pripisati nesreči, kakor je pritožnik zatrjeval. Ugotovilo je, da zveza med nesrečo in večino zatrjevane škode ni bila v zadostni meri dokazana. Pri oceni nepremoženjske škode je sodišče upoštevalo okoliščine nesreče, posledično ravnanje strank in veljavno sodno prakso Celle pritožbenega sodišča. Opozorilo je, da bi se lahko dolžina sodnih postopkov upoštevala le v manjši meri, ker tožene stranke ni mogoče šteti odgovorne za dejstvo, da je pritožnik vložil svojo tožbo sedem let po nesreči, zaradi česar je bilo težje navesti dokaze, da je zavrnil dovoliti spis kot dokaz iz sodnih postopkov pri socialnem pritožbenem sodišču ter da je ob več priložnostih ugovarjal izbiri imenovanih izvedencev.

52.  Pritožnik je potem zaprosil za pravno pomoč pri Celle pritožbenem sodišču, da bi se pritožil proti sodbi.

C.  Sodni postopki, ki se nanašajo na dolžino postopkov

1.  Sodni postopki pri Zveznem ustavnem sodišču

(a)  Prvi niz sodnih postopkov

53. 14. marca 2001 je pritožnik vložil ustavno pritožbo pri Zveznem ustavnem sodišču in navedel:

„Sodni postopki so na prvi stopnji pri okrožnem sodišču v Hanovru v zadevi št. 20 O 186/89 trajali od leta 1989 in so nepopravljivo uničili moje življenje.

Ustavno pritožbo vlagam na podlagi kršitve odstavka 1 člena 2 in člena 20 ustave, ker pretirano dolgo trajanje sodnih postopkov ni v skladu z načelom pravne države in zahtevam od sodišča, da ugotovi kršitev zakona in člena 839 Civilnega zakonika in da je bil kršen člen 139 Zakonika o pravdnem postopku.

Dokaz: Okrožno sodišče v Hanovru št. 20 O 186/89. Podatek: št. 1 BvR 352/2000.

Prosim obvestite me, če boste potrebovali katere druge listine."

Zvezno ustavno sodišče je 23. marca 2001 zahtevalo podatek o stanju sodnih postopkov okrožnega sodišča, ki je Zvezno ustavno sodišče 22. maja 2001 obvestilo, da je razpisalo obravnavo 9. julija 2001. Pritožniku je 22. junija 2001 poslalo odgovor okrožnega sodišča.

54.  Pritožnik je 5. in 11. avgusta 2001 vložil dodatne pripombe.

55. 16. avgusta 2001 je Zvezno ustavno sodišče, ki je zasedalo v zboru treh sodnikov, odločilo, da ne bo preučilo pritožnikove pritožbe (št. 1 BvR 1212/01). Odločba v kateri niso bili podani nobeni razlogi je navedla:

„Pritožba se ne sprejme v sodno odločanje. Zoper to odločbo ni mogoča pritožba."

(b)  Drugi niz sodnih postopkov

56.  Pritožnik se je 26. maja 2002 znova pritožil na Zvezno ustavno sodišče glede dolžine sodnih postopkov. Njegova pritožba, ki se je nanašala na predhodno je glasila kot sledi:

„I, podpisani g. Sürmeli, stanujoč ..., vlagam ustavno pritožbo zaradi kršitve načela pravne države (Rechtsstaatsprinzip) pri okrožnem sodišču v Hanovru (št. 20 O 186/89), ker se sodni postopki pri tem sodišču nenehno zavlačujejo."

57.  27. junija 2002 je Zvezno ustavno sodišče, ki je zasedalo v zboru treh sodnikov, odločilo, da te nove pritožbe ne bo preučilo (št. 1 BvR 1068/02). V svoji odločbi je navedlo:

„Ustavna pritožba se ne more sprejeti v sodno odločanje, ker niso bile izpolnjene zahteve člena 93a(2) Zakona o Zveznem ustavnem sodišču. Ne postavlja nobenega vprašanja temeljnega pomena (grundsätzliche Bedeutung). Niti ne obstaja potreba, da se pritožba preuči zaradi varstva ustavnih pravic, za katere pritožba trdi, da so bile kršene, ker nima dovolj možnosti za uspeh. Pritožbi manjka vsebina v tem, da iz pritožnikovih pripomb ni mogoče ugotoviti, če je dolžina sodnih postopkov [pri okrožnem sodišču v Hanovru] presegla razumen rok.

Za to odločbo v skladu s tretjim stavkom člena 93d(1) Zakona o Zveznem ustavnem sodišču niso potrebni dodatni razlogi. Zoper to odločbo ni pritožbe."

58.  Tajništvo Zveznega ustavnega sodišča je 27. julija 2005 obvestilo pritožnika, da ne more ponovno uvesti sodnih postopkov.

2.  Tožba za odškodnino proti državi

59.  Pritožnik je 23. maja 2002 zaprosil za pravno pomoč pri okrožnem sodišču v Hanovru, zaradi vložitve tožbe za odškodnino proti državi, zaradi pretirano dolgega trajanja zadevnih sodnih postopkov.

60.  Okrožno sodišče je 14. maja 2003 zavrnilo njegovo prošnjo, iz razloga, ker zamud v sodnih postopkih ni mogoče pripisati sodnemu sistemu, temveč so posledica prevelike količine dela sodišča. Dodalo je, da pritožnik ni zagotovil dovolj podrobnosti o škodi, ki mu naj bi nastala.

61.  Pritožbeno sodišče Celle je 21. julija 2003 potrdilo to odločbo, pri čemer je svojo odločitev zlasti temeljilo na pripombah vlade v tej zadevi pred tretjim oddelkom sodišča, katere je pritožnik predložil v sodnih postopkih pred tem sodiščem.

II.  VELJAVNO DOMAČE PRAVO IN PRAKSA

A.  Zakon o Zveznem ustavnem sodišču

62.  Veljavne določbe Zakona o Zveznem ustavnem sodišču (Bundesverfassungsgerichtsgesetz) z dne 12. decembra 1985, v svoji različici z dne 11. avgusta 1993, ki se glasijo:

Člen 90

„1. Vsaka oseba, ki trdi, da ji je organ z javnimi pooblastili kršil eno od njenih temeljnih pravic ali eno od pravic po odstavku 4 člena 20 in členih 33, 38, 101, 103 ter 104 ustave lahko vloži pritožbo zaradi protiustavnosti pri Zveznem ustavnem sodišču.

2.  Pritožba se zaradi protiustavnosti ne more vložiti dokler niso izčrpana vsa pravna sredstva, če je v zvezi s kršitvijo dopusten pravni spor [zulässig]. Zvezno ustavno sodišče lahko kljub temu takoj odloči o pritožbi zaradi protiustavnosti, preden so izčrpana vsa pravna sredstva, če je to zaradi splošnega pomena ali če bi najprej dostop na druga sodišča imel za posledico težjo in neizogibno oviro za pritožnika ..."

Člen 93a

„1.  Pritožba zaradi protiustavnosti zahteva sprejem pred odločitvijo.

2.  Sprejme se

(a)  če postavlja ustavno vprašanje v splošnem interesu ali

(b)  če je priporočljivo zavarovati pravice, navedene v členu 90(1) ali tudi v primeru, če bi zavrnitev odločitve o zadevi predstavljala posebej težko oviro (besonders schwerer Nachteil) za pritožnika."

Tretji stavek člena 93d(1) določa, da ni potrebno podati nobenega razloga za odločbo zbora treh sodnikov, da se ustavna pritožba ne sprejme v sodno odločanje.

Člen 95

„1.  Odločba bo navedla katere določbe ustave so bile kršene in s katerim dejanjem ali opustitvijo, če se pritožba zaradi protiustavnosti potrdi. Zvezno ustavno sodišče lahko istočasno razglasi, da bo ponovitev dejanja ali opustitve, glede katerih je podana pritožba, kršila ustavo.

2.  Če je potrjena pritožba zaradi protiustavnosti proti odločbi bo Zvezno ustavno sodišče razveljavilo odločbo [in] v zadevah, predvidenih v prvem stavku člena 90(2) zgoraj predalo zadevo nazaj pristojnemu sodišču ..."

B.  Določbe o odgovornosti države

63.  Člen 34 ustave (Grundgesetz) določa:

„Če oseba pri opravljanju javne funkcije, ki ji je zaupana krši uradno dolžnost (Amtspflicht) naproti tretji osebi, bo odgovornost načeloma nosila država ali organ z javnimi pooblastili, kjer je oseba zaposlena. Tožba države za odškodnino bo mogoča v primeru namerne kršitve ali velike malomarnosti. Na razpolago ostaja možnost vložitve tožbe za odškodnino ali nadomestilo pri rednih civilnih sodiščih."

64.  Člen 839 Civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch) določa:

„1.  Javni uslužbenec, ki namerno ali iz malomarnosti krši svoje uradne dolžnosti naproti tretji osebi mora nadomestiti vsako škodo, ki bo v tej posledici nastala. Če je javni uslužbenec ravnal zgolj malomarno, se šteje za odgovornega samo, če oškodovana stranka ne more pridobiti odškodnine na drug način.

2.  Javni uslužbenec, ki krši svoje uradne dolžnosti pri sodnem odločanju o tožbi, ne odgovarja za nastalo škodo, razen če kršitev dolžnosti ne predstavlja kaznivega dejanja. Ta določba se ne bo uporabljala, če kršitev uradnih dolžnosti predstavlja zavrnitev odstopa s funkcije ali zamudo pri njenem opravljanju v nasprotju s poklicno dolžnostjo.

3.  Obveznost dodelitve odškodnine ne bo nastala, če se oškodovana stranka s pravnimi sredstvi namerno ali iz malomarnosti ni izognila škodi."

Odškodnina za nepremoženjsko škodo se lahko po členu 253 Civilnega zakonika, v različici ki velja do 31, julija 2002, dodeli samo, če zakon tako določa. V tej zvezi je odstavek 1 člena 847, ki je veljal do 31. julija 2002, določal odškodnino samo v primeru telesne poškodbe ali odvzema prostosti. Nov odstavek 2 člena 253 Civilnega zakonika, ki velja od 1. avgusta 2002, ni uvedel nobenih sprememb, ki bi bile pomembne za sporne predmete v tej zadevi.

C.  Sodna praksa domačih sodišč v zvezi z dolžino civilnih postopkov

1.  Ustavna pritožba kot pravno sredstvo za pospešitev sodnih postopkov

(a)  Splošna načela

65.  V skladu z ustaljeno sodno prakso Zveznega ustavnega sodišča odstavek 1 člena 2 ustave zagotavlja učinkovito zaščito z zakonodajo v povezavi z načelom pravne države, poudarjenim v odstavku 3 člena 20 ustave. V interesu pravne varnosti načelo pravne države narekuje, da se morajo pravni spori urediti v razumnem roku (angemessene Zeit). Z vidika različnih vrst sodnih postopkov ne obstajajo popolna merila, na podlagi katerih bi se lahko določila točka, na kateri sodni postopki postanejo pretirano dolgi. Upoštevati se morajo vse okoliščine zadeve, predmet spora, zahtevnost zadeve in ravnanje strank ter katerih koli drugih oseb (izvedenci ali drugi), ki delujejo neodvisno od sodišča. Daljši kot so sodni postopki v celoti ali na eni določeni stopnji sodne pristojnosti, bolj pereča je obveznost sodišč za izvedbo korakov za njihovo pospešitev ali zaključek (glej med drugimi organe oblasti, odločba z dne 20. aprila 1982, št. 2 BvL 26/81, objavljena v Poročilih sodb in odločba Zveznega ustavnega sodišča, knjiga 60, str. 253 (na str. 269) in z dne 2. marca 1993, št. 1 BvR 249/92, Poročila, knjiga 88, str. 118 (na str. 124)).

(b)  Posledice ugotovitve, da je dolžina sodnih postopkov nerazumna

(i)  Ugotovitev kršitve

66.  Če Zvezno ustavno sodišče meni, da je bilo trajanje nerešenih sodnih postopkov pretirano dolgo, odloči, da je podana kršitev ustave in od sodišč, ki obravnavajo zadevo, zahteva, da sodne postopke pospešijo ali zaključijo.

Na primer v svoji odločbi z dne 20. julija 2000 (št. 1 BvR 352/00 - glej Grässer proti Nemčiji (dec.), št. 66491/00, 16. september 2004) v zvezi z dolžino sodnih postopkov, ki so trajali 26 let, je odločilo:

„.. Z vidika izjemnega dejstva, da so sodni postopki trajali že 15 let preden je zadeva prišla na pritožbeno sodišče, je to sodišče ne bi smelo obravnavati kot običajno zahtevno zadevo. Ravno nasprotno bi moralo ... uporabiti vsa potrebna sredstva, da sodne postopke pospeši. Po potrebi bi moralo poiskati načine, da zmanjša svojo količino dela.

Naloga Zveznega ustavnega sodišča ni, da odredi sodiščem, da izvedejo določene ukrepe za pospešitev sodnih postopkov, ker je to stvar presoje sodišča, ki zadevo obravnava. Ta odločba [glede zahtevanih ukrepov] se ne more upoštevati v povzetku, temveč se morajo upoštevati posebne okoliščine zadeve in razlogi za dolžino sodnih postopkov. Dejstvo, da je bilo pritožbeno sodišče odvisno od sodelovanja izvedenca v tej zadevi ni bilo ovira za pospešitev sodnih postopkov. S primerom, ko pritožbeno sodišče izbere izvedenca mora upoštevati posebno potrebo, ker ima možnost izbire med več kvalificiranimi izvedenci, da pospeši pregled zadeve do te mere, da daje odločilno težo času, ki je potreben za izdelavo izvedenskega poročila. Sodišče mora slediti izdelavi poročila s postavljanjem rokov. Če katere zadeve zahtevajo sodelovanje več izvedencev bi se po potrebi morale opraviti organizacijske ureditve, preračunane tako, da izvedenci na primer s kopijo spisa delajo istočasno.

... Pravna analiza zadeve in presoja dokazov, ki so pomembne za ugotovitev dejstev so naloge, ki so zaupane sodnikom. Presoja njihovih ugotovitev je mogoča le v smislu pritožbe. V odsotnosti kakšnih posebnih dokazov ni potrebno oceniti ali lahko Zvezno ustavno sodišče v izjemnih primerih posreduje v zgodnji fazi sodnih postopkov, na primer kadar sodišče obravnava zadevo samovoljno in da to ravnanje ne temelji na objektivnih razlogih. ...

Glede na to, da pritožbeno sodišče še ni izdalo sodbe se mora Zvezno ustavno sodišče omejiti na (muss sich beschränken) ugotovitev protiustavnosti po členu 95(1) Zakona o Zveznem ustavnem sodišču. Pritožbeno sodišče mora zdaj z vidika zgoraj navedenih ugotovitev izvesti učinkovite ukrepe, da zagotovi, da se sodni postopki pospešijo in čim prej zaključijo. ..."

Podobni argumenti so bili sprejeti v odločbi z dne 17. novembra 1999 (št. 1 BvR 1708/99) v zvezi s civilnimi postopki, ki so trajali 15 let in odločbi z dne 6. maja 1997 (št. 1 BvR 711/96) v zvezi z zadevo, ki je bila pred družinskim sodiščem nerešena šest let in pol.

V svoji odločbi z dne 6. decembra 2004 (št. 1 BvR 1977/04) v zvezi z nerešenimi civilnimi postopki pri glavnem okrožnem sodišču v Frankfurtu od leta 1989, je Zvezno ustavno sodišče sprejelo naslednje ugotovitve:

„Okrožno sodišče z vidika izredne dolžine že preteklega časa trajanja sodnih postopkov te zadeve ne more več preprosto obravnavati kot običajno zahtevno zadevo. Daljši kot so sodni postopki, bolj je pereča obveznost sodišč, da sodne postopke pospešijo in zaključijo. V takšnih okoliščinah mora sodišče izvesti vse razpoložljive korake, da sodne postopke pospeši. Po potrebi se mora pri sodišču zahtevati izločitev sodnika poročevalca...

Zvezno ustavno sodišče je v skladu s členom 95(1) Zakona o Zveznem ustavnem sodišču omejeno, da ugotovi protiustavnost [dolžine sodnih postopkov]. Okrožno sodišče mora zdaj z vidika zgoraj navedenih ugotovitev izvesti učinkovite korake, da zagotovi, da se sodni postopki hitro zaključijo."

(ii)  Odločbe s katerimi so bile ustavne pritožbe zavrnjene

67. V določenih odločbah Zveznega ustavnega sodišča, ko je zavrnilo presojo vložene ustavne pritožbe, je podalo določene navedbe sodišču, glede katerega je bila podana pritožba. Na primer v odločbi z dne 18. januarja 2000 (št. 1 BvR 2115/98, neprijavljena) je zahtevalo, da zadevno okrožno sodišče pospeši sodne postopke, ki so bili nerešeni najmanj devet let in da hitro izda končno odločbo (glej Herbolzheimer proti Nemčiji št. 57249/00, odstavek 38, 31. julij 2003). Podobne argumente je sprejelo v odločbi z dne 26. aprila 1999 (št. 1 BvR 467/99) v zvezi z dolžino civilnih postopkov, ki so trajali sedem let na eni stopnji sodne pristojnosti in v odločbi z dne 27. julija 2004 (št. 1 BvR 1196/04) v zvezi s civilnimi postopki, ki so bili nerešeni tri leta, v katerih je Zvezno ustavno sodišče navedlo, da pričakuje, da bo obravnava določena na konec leta 2004 opravljena na ta datum.

V odločbi z dne 15. decembra 2003 (št. 1 BvR 1345/03) v zvezi s sodnimi postopki, ki so bili pri upravnem sodišču nerešeni dve leti, glede katerih je pritožnik utemeljeno menil, da njegova zadeva ne bo zaključena do konca leta 2005, je Zvezno ustavno sodišče upoštevalo, da glede na to kaj je bil predmet spora za stranke, bi zadeva lahko zahtevala prednostno obravnavo in izjemo od pravila obravnave vlog po vrstnem redu, kakor so bile vložene.

(iii)  Predložitev zadeve ustreznemu sodišču

68.  Zvezno ustavno sodišče je v številnih zadevah po ugotovitvi protiustavnosti dolžine sodnih postopkov razveljavilo zavrnitev odobritve pritožnikove zahteve za pospešitev sodnih postopkov pritožbenega sodišča in predložilo zadevo istemu sodišču.

Na primer v odločbi z dne 11. decembra 2000 (št. 1 BvR 661/00) je razveljavilo sodbo, s katero je pritožbeno sodišče razveljavilo posebno pritožbo, ki je zatrjevala neukrepanje družinskega sodišča in predložilo zadevo pritožbenemu sodišču iz razloga, ker je bila podana kršitev pravice do odločanja v razumnem roku in ker si ni bilo mogoče predstavljati, da bi pritožbeno sodišče sprejelo drugačen sklep, če bi upoštevalo dolžino sodnih postopkov. Isti razlogi so bili podani v odločbi z dne 25. novembra 2003 (št. 1 BvR 834/03). Podobne ugotovitve so bile sprejete v odločbah z dne 14. oktobra 2003 (št. 1 BvR 901/03) v zvezi z dobo petih in pol let za prošnjo za pravno pomoč in z dne 28. avgusta 2000 (št. 1 BvR 2328/96) v zvezi z upravnimi postopki, ki so bili nerešeni deset let.

V zadevi št. 1 BvR 383/00 (odločba z dne 26. marca 2001) v zvezi z ustavno pritožbo glede dolžine sodnih postopkov, ki so se zaključili, v kateri je pritožbeno delovno sodišče potrebovalo osemnajst mesecev, da sestavi svojo sodbo, je Zvezno delovno sodišče menilo, da ne glede na dejstvo, da morajo sodišča po zakonu sestaviti sodbo v roku petih mesecev od datuma, od kar so jo javno izdala, ni bilo razlogov, da se v tej zadevi dovoli pritožba iz pravnih vprašanj. Zvezno ustavno sodišče je upoštevajoč, da je podana kršitev ustave menilo, da se mu takšne zadeve lahko predložijo, takoj po poteku petmesečnega roka, da zadevo predloži drugemu oddelku pritožbenega delovnega sodišča. Podobni argumenti so bili sprejeti v odločbi z dne 27. aprila 2005 (št. 1 BvR 2674/04).

(iv)  Druge posledice

69.  V nekaterih zadevah so pritožniki izjavili, da je njihova ustavna pritožba izgubila svoj namen, če je zadevno sodišče po vložitvi pritožbe ukrepalo tako, da je razpisalo obravnavo ali izdalo odločbo. V takšnih primerih je Zvezno ustavno sodišče odločilo samo o stroških.

V zadevi št. 2 BvR 2189/99 (odločba z dne 26. maja 2000) je davčno sodišče, pri katerem so sodni postopki tekli osem let, opravilo obravnavo potem ko je pritožnik vložil pritožbo pri Zveznem ustavnem sodišču zaradi njihovega predolgega trajanja. Posledično je umaknil svojo pritožbo in so mu bili povrnjeni pravni stroški v zvezi z njeno vložitvijo, kolikor so bili povezani s predolgim trajanjem sodnih postopkom. Vendar, če je izpodbijal zakonske določbe, je moral počakati na izid sodnih postopkov pri davčnem sodišču. Podobni razlogi so bili sprejeti v zadevi št. 1 BvR 165/01 (odločba z dne 4. julija 2001) v zvezi s sodnimi postopki pri socialnih sodiščih.

2.  Posebna pritožba glede neukrepanja, kot sredstvo za pospešitev sodnih postopkov

(a)  Sodna praksa Zveznega ustavnega sodišča

70.  Zvezno ustavno sodišče, ki je zasedalo v polni sestavi je v odločbi z dne 30. aprila 2003 (št. 1 PBvU 1/02), sprejeti z večino desetih glasov, pozvalo zakonodajalca, da oblikuje pravno sredstvo glede kršitev pravice do sojenja. Zadnji del odločbe vsebuje naslednji odlomek:

„Da se popravijo določene pomanjkljivosti v sistemu sodnega varstva, so sodišča dovolila oblikovanje določenih pravnih sredstev, delno izven obsega zapisanega prava. Ta pravna sredstva ne izpolnjujejo zahteva ustavnega prava glede transparentnosti pravnih sredstev (Rechtsmittelklarheit). Pravna sredstva se morajo zagotoviti v zapisanem pravnem redu in pogoji za njihovo uporabo morajo biti državljanom znani."

Po mnenju Zveznega ustavnega sodišča izhaja načelo transparentnosti pravnih sredstev iz načela pravne varnosti (Rechtssicherheit), ki je sestavni del načela pravne države. Državljani morajo biti v položaju, da lahko ocenijo ali se pravno sredstvo lahko uporabi in pod katerimi pogoji.

„Trenutni sistem posebnih pravnih sredstev v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja ne ustreza načelu transparentnosti. Tako obstajajo dvomi ali se mora najprej uporabiti posebno pravno sredstvo ali se mora takoj vložiti pritožba pri Zveznem ustavnem sodišču. Pravdne stranke v izogib izgubi njihovih pravic do pritožbe pogosto uporabljajo istočasno obe pravni sredstvi. Takšne ovire zagotavljajo jasno sliko pomanjkljivosti pravnih sredstev glede na načelo pravne države. Istočasno ustvarjajo nepotrebno breme za državljane in sodišča.

Zgoraj navedene pomanjkljivosti Zveznemu ustavnemu sodišču onemogočajo, da šteje ustavno pritožbo za pogojno sprejemljivo v zvezi z uporabo takšnih posebnih pravnih sredstev. Niso med pravnimi sredstvi, ki se morajo uporabiti po prvem stavku člena 90(2) Zakona o Zveznem ustavnem sodišču. Ta pristop se ne more več uporabljati, ne glede na to v kakšni meri ga je sprejelo Zvezno ustavno sodišče. ..."

Zvezno ustavno sodišče je v odločbi z dne 19. januarja 2004 (št. 2 BvR 1904/03) vseeno zavrnilo presojo ustavne pritožbe zapornika glede dolžine postopkov pri sodišču, pristojnem za izvrševanje kazni, ker je menilo, da bi pritožnik moral najprej vložiti pritožbo in zatrjevati neukrepanje. Potem ko je Zvezno ustavno sodišče opazilo, da nekatera sodišča sprejmejo takšno pravno sredstvo samo če se pomanjkanje ukrepanja lahko šteje za vzrok končne zavrnitve prvotne vloge, je Zvezno ustavno sodišče opozorilo, da druga sodišča uporabljajo manj stroga merila. Odločilo je:

„Namen tega pravnega sredstva ni bil, da se že vnaprej ne obnese. Od pritožnika bi se lahko pričakovalo, da poizkusi. Najprej bi moral poiskati sodno varstvo pri ustreznih sodiščih, četudi je bila sprejemljivost pravnega sredstva predmet spora v sodni praksi in med pravnimi strokovnjaki, zaradi česar je obstajal dvom ali jo bo zadevno sodišče sprejelo ali ne."

V zadevi št. 2 BvR 1610/03 (odločba z dne 29. marca 2005) oddelek okrožnega sodišča v Hamburgu, pristojen za nadzor izvrševanja kazni ni ukrepal kljub več zahtevam za pospešitev sodnih postopkov in kljub odločbi, v kateri je pritožbeno sodišče v Hamburgu odločilo, da je njihova dolžina nezakonita. Zvezno ustavno sodišče je razglasilo ustavno pritožbo za sprejemljivo, v obsegu, ki se je nanašal na neukrepanje sodišča in jo zavrnilo v obsegu, ki se je nanašal na nezmožnost pritožbenega sodišča, da izda sodbo namesto okrožnega sodišča ter odpravi pomanjkanje ukrepanja. Nenehno neukrepanje okrožnega sodišča ni pokazalo, da pravni okvir ni izpolnil zahtev odstavka 4 člena 19 ustave. Poleg možnosti ugotovitve pritožbenega sodišča, da je takšno neukrepanje nezakonito, so obstajala druga pravna sredstva za vzpostavitev ustreznega sojenja in sicer pritožba na višji pristojni organ ter tožba za odškodnino proti državi.

(b)  Sodna praksa civilnih sodišč

71.  Posebno pravno sredstvo pritožbe z zatrjevanjem neukrepanja (ausserordentliche Untätigkeitsbeschwerde) je bilo priznano glede na različna merila številnih pritožbenih sodišč. Medtem ko so jo nekatera sprejela, če so bile velike zamude, so druga omejila njeno uporabo na zadeve, kjer se neukrepanje sodišč ne more objektivno opravičiti kar privede do odrekanja pravice. Odločbe, ki spadajo v zadnjo kategorijo vključujejo tiste, ki jih je izdalo Celle pritožbeno sodišče z dne 17. marca 1975 (št. 7 W 22/75, s katero je bilo pravno sredstvo šteto za sprejemljivo samo če je odločba sodišča predstavljala odrekanje pravice) in z dne 5. marca 1985 (št. 2 W 16/85, s katero se je pravno sredstvo štelo za sprejemljivo z ozirom na neupravičeno zamudo nižjega sodišča pri obravnavi prošnje za pravno pomoč). Zvezno sodišče je zase pustilo odprto vprašanje ali je v izjemnih primerih in z upoštevanjem ustavnega prava lahko dovoljena posebna pritožba glede samovoljnega neukrepanja, ki se lahko tolmači kot odrekanja pravice s strani nižjega sodišča (glej odločbe z dne 21. novembra 1994 (št. AnwZ (B) 41/94) in 13. januarja 2003 (št. VI ZB 74/02)).

72.  Vlada je navedla različne odločbe, v katerih je pritožbeno sodišče dovolilo posebno pritožbo, ki zatrjuje neukrepanje in pozvalo nižje sodišče, da nadaljuje s presojo zadeve (odločbe pritožbenega sodišča Cologne (23. junij 1981, št. 4 WF 93/81), pritožbeno sodišče v Hamburgu (3. maj 1989, št. 2 UF 24/89), pritožbeno sodišče v Saarbrücken (18. april 1997, št. 8 W 279/96) in pritožbeno sodišče v Bambergu (20. februar 2003, št. 7 WF 35/03)) ali zadevo predložilo nazaj (odločba pritožbenega sodišča v Zweibrückenu z dne 15. novembra 2004 (št. 4 W 155/04)). Bolj nedavne odločbe so pojasnile posledice pritožbe, ki zatrjujejo neukrepanje. Na primer v dveh odločbah z dne 24 . julija 2003 (št. 16 WF 50/03 in 51/03) je pritožbeno sodišče v Karlsruhe dovolilo takšno pravno sredstvo, ne samo v primeru neupravičenega neukrepanja, ki je privedlo do odrekanja pravice, temveč tudi če je bila zamuda, zoper katero je bila podana pritožba, verjetno pristranska za starša, ki je zatrjeval starševsko odgovornost ali v korist otroka. Pripomnilo je, da ne more nadomestiti družinskega sodišča, četudi bi to bil najbolj učinkovit način postopanja. Niti ni moglo naložiti procesni urnik nižjemu sodišču, ker se lahko pojavijo nepričakovane okoliščine. Dejanje, ki bi ga lahko storilo je bilo omejeno na poziv sodišču, da pospeši sodne postopke, kolikor je mogoče. Vendar, da svoji odredbi da večjo težo je sodišču postavilo roke za obravnavo ugovora zoper izvedenca, da določi izvedencu šest tednov, da izdela svoje poročilo ali v nasprotnem primeru imenuje novega izvedenca, za zaslišanje staršev in otroka ter za razpis obravnave. Pritožbeno sodišče v Naumburgu je izdalo podobno odločbo o isti zadevi 20. decembra 2004 (št. 14 WF 234/04). V drugih zadevah so pritožbena sodišča izdala odločbe namesto nižjih sodišč zaradi opazovanih zamud in če je bila zadeva pripravljena za odločitev (odločbe pritožbenega sodišča v Zweibrückenu (10. september 2002, št. 4 W 65/02), pritožbenega sodišča v Naumburgu (19. julij 2004, št. 14 WF 38/04) in pritožbenega delovnega sodišča v Cologne (9. junij 2004, št. 3 Ta 185/04)).

Tožba za odškodnino, kot pravno sredstvo

(a)  Sodna praksa Zveznega ustavnega sodišča

73.  Vlada ni predložila nobene odločbe Zveznega ustavnega sodišča o tem predmetu.

Zvezno ustavno sodišče je v odločbi z dne 26. februarja 1999 (št. 1 BvR 2142/97, neprijavljena - glej Mianowicz proti Nemčiji, št. 42505/98, odstavek 40, 18. oktober 2001) zavrnilo presojo ustavne pritožbe inter alia iz naslednjih razlogov:

„... Ustavna pritožba ni sprejemljiva, če pritožnik od Zveznega ustavnega sodišča zahteva, da mu dodeli odškodnino zaradi spornega pretirano dolgega trajanja sodnih postopkov. Če pritožnik zahteva odškodnino za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve njegovih temeljnih pravic, mora najprej izčrpati razpoložljiva pravna sredstva na civilnih sodiščih. Ta sodišča morajo po potrebi oceniti do katere mere določbe o odgovornosti države (člen 34 ustave) in tiste, ki izvirajo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot so vključene v domače pravo, oblikujejo podlago za dodelitev odškodnine zaradi pretirano dolgega trajanja sodnih postopkov ..."

Zvezno ustavno sodišče je v odločbi z dne 12. marca 2004 (št. 1 BvR 1870/01, neprijavljena) potrdilo to stališče:

„Ustavna pritožba je v obsegu, ki se nanaša na odločbo pritožbenega delovnega sodišča z dne 18. maja 2001 in zatrjevano neukrepanje tega sodišča, postala nesprejemljiva, ker je pritožbeno sodišče medtem izdalo sodbo.

Pritožnik ni upravičen ex post facto zahtevati ugotovitev kršitve ustave zaradi pretirano dolgega trajanja sodnih postopkov. V ustavnem pravu ne obstaja zakonska podlaga za zahtevek na razveljavitev odločbe sodišča zaradi pretirano dolgega trajanja sodnih postopkov ali zahtevek za odškodnino iz istih razlogov. Razveljavitev sodbe pritožbenega delovnega sodišča z dne 3. decembra 2002 ne bo popravila kršitev ustave, zaradi pretirano dolgega trajanja sodnih postopkov, temveč bo povzročila samo njihovo nadaljnjo zamudo ..."

(b)  Sodna praksa civilnih sodišč

74.  Vlada je navedla sodbo, ki jo je izdalo okrožno sodišču v Münchenu 12. januarja 2005 (št. 9 O 17286/03). Zadeva se je nanašala na tožbo za odškodnino, v kateri je tožnik zatrjeval, da bavarsko upravno pritožbeno sodišče ni ukrepalo štiri leta in sedem mesecev. Vložil je posebno pritožbo pri Zveznem upravnem sodišču in iz teh razlogov zatrjeval neukrepanje. Kmalu za tem je upravno pritožbeno sodišče izdalo začasno odredbo v sodnih postopkih, tako da je pritožnik nato obvestil zvezno upravno sodišče, da je njegova pritožba, s katero zatrjuje neukrepanje izgubila svoj namen in da se zdaj njegov zahtevek nanaša samo na povrnitev pravnih stroškov. Predsednik oddelka zveznega upravnega sodišča je odgovoril, ker niso bili sproženi uradni postopki pred tem sodiščem - pritožba, ki zatrjuje neukrepanje, ki je posebno pravno sredstvo - ni potrebno odločiti o vprašanju stroškov. Okrožno sodišče je odobrilo pritožniku približno 1400 EUR odškodnine za pravne stroške, ki so nastali v okviru tarif, ki se uporabljajo. Sodišče je nadalje navedlo, da je pritožnik izpolnil pogoje odstavka 3 člena 839 Civilnega zakonika, ker se je pritožil na višji pristojni organ, preden je pred njim vložil tožbo.

Okrožno sodišče v Karlsruhe je kljub temu z določbo z dne 9. novembra 2001 (št. 3 O 192/01) dodelilo odškodnino za nastalo škodo, zaradi dolžine sodnih postopkov pri pritožbenem sodišču v Saarlandu, potem, ko je Zvezno ustavno sodišče ugotovilo, da je njihova dolžina nezakonita (odločba z dne 20. julija 2000, št. 1 BvR 352/00 - glej odstavek 66 zgoraj). Opozorilo je, da „sodni privilegij", vsebovan v prvem stavku odstavka 2 člena 839 Civilnega zakonika ne izključuje odgovornost države, ker se to pravilo ni uporabljalo v primeru neukrepanja na strani sodišča. Odločba še ni pravnomočna (glej odločbo sodišča v zadevi Grässer, navedeno zgoraj).

PRAVO

I.  VLADNI PREDHODNI UGOVOR

75.  Vlada je ugovarjala, da domača pravna sredstva niso bila izčrpana v zvezi s pritožbo po odstavku 1 člena 6 konvencije. Prvič pritožnik v času njegovega zahtevka pri sodišču še ni vložil pritožbe pri Zveznem ustavnem sodišču. Drugič na Zvezno ustavno sodišče ni podal veljavne pritožbe. Njegove ustavne pritožbe niso bile sprejemljive, ker niso vsebovale zadostnih razlogov. Tudi njegove začetne pripombe 14. marca 2001, ki so predstavljale osem vrstic, niti njegove dodatne pripombe 5. in 11. avgusta 2001 Zveznemu ustavnemu sodišču niso omogočile, da oceni, če je bilo trajanje sodnih postopkov okrožnega sodišča pretirano dolgo. Enako velja za njegovo drugo ustavno pritožbo.

76.  Pritožnik je trdil, da so njegove pritožbe vsebovale zadostne razloge. Pogoji, ki jih uporablja Zvezno ustavno sodišče glede navedbe razlogov so bili izredno uradni in jih je bilo nemogoče izpolniti brez pravne pomoči. Vendar pritožnik ni imel dovolj finančnih sredstev, da najame odvetnika. Zvezno ustavno sodišče je poleg tega stopilo v stik z okrožnim sodiščem glede informacij o stanju sodnih postopkov in je bilo zato zelo dobro seznanjeno s predmetom zadeve ustavne pritožbe.

77.  Sodišče ugotavlja, da sta dve plati vladnega ugovora o neizčrpanju domačih pravnih sredstev. Vendar o nobeni od njih ni potrebno odločiti, če se ugotovi, kakor je pritožnik trdil, da ustavna pritožba na Zvezno ustavno sodišče v vsakem primeru ne bi uspela, ker ni pravno sredstvo za dodelitev odškodnine po odstavku 1 člena 6 konvencije.

78.  Sodišče pripominja, da se je senat v svoji odločbi o sprejemljivosti v tej zadevi pridružil vsebini zadeve ugovora, da domača pravna sredstva niso bila izčrpana, iz razloga, ker je bilo vprašanje tesno povezano z obstojem učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 13 konvencije. Zato bo vladni ugovor presodilo po tem členu in pri tem upoštevalo tesno sorodnost odstavka 1 člena 35 in člena 13 konvencije (glej zadevo Kudła proti Poljski [GC], št. 30210/96, odstavek 152, ESČP 2000-XI).

II.  ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENA 13 KONVENCIJE

79.  Pritožnik se je pritoževal glede pomanjkanja pravnih sredstev v nemškem pravnem sistemu, ki bi mu omogočila pritožbo zaradi dolžine sodnih postopkov pri okrožnem sodišču v Hanovru. Zatrjeval je kršitev člena 13 konvencije, ki določa:

„Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."

A.  Trditve strank

1.  Vlada

80.  Vlada je trdila, da je imel pritožnik na razpolago štiri pravna sredstva v zvezi z dolžino sodnih postopkov pri okrožnem sodišču in sicer ustavno pritožbo, pritožbo na višji pristojni organ, posebno pritožbo z zatrjevanjem neukrepanja in tožbo za odškodnino.

(a)  Ustavna pritožba

81.  Vlada je pripomnila, da je sodišče odločilo, da je ustavna pritožba na Zvezno ustavno sodišče pravno sredstvo, ki se mora uporabiti za namen odstavka 1 člena 35 konvencije, ker se pritožba nanaša na neukrepanje sodišča ali dolžino civilnih postopkov (navedli so zadevo Thieme proti Nemčiji (dec.), št. 38365/97, 15. november 2001 in zadevo Teuschler proti Nemčiji (dec.), št. 7636/99, 4. oktober 2001).

82.  Opozorili so, da odstavek 1 člena 2 ustave skupaj z odstavkom 3 člena 20 v skladu s stalno sodno prakso Zveznega ustavnega sodišča zagotavlja pravico, da se pravni spori uredijo v razumnem roku. Z vidika različnih vrst sodnih postopkov ne obstajajo absolutna merila za določitev točke, od katere postanejo sodni postopki predolgi. Premisliti je potrebno vse okoliščine zadeve, kaj je bil predmet spora za stranke, zahtevnost zadeve in ravnanje strank in katere koli druge osebe, kot je izvedenec, ki je deloval neodvisno od sodišča. Daljši kot so sodni postopki v celoti ali na eni določeni stopnji sodne pristojnosti, bolj pereča je obveznost sodišča, da izvede korake, da jih pospeši ali zaključi.

83.  Vlada je glede sredstev, s katerimi bi lahko Zvezno ustavno sodišče vplivalo na dolžino nerešenih sodnih postopkov priznala, da je sodišče na splošno v skladu s členom 95(1) Zakona o Zveznem ustavnem sodišču omejeno na odločitev, da je podana kršitev ustave. Vendar ni od sodišča, ki je obravnavalo zadevo samo zahtevalo, da pospeši ali zaključi sodne postopke (tu so navedli odločbo z dne 17. novembra 1999, na katero se sklicujejo v odstavku 66 zgoraj) temveč podalo navedbe kako se lahko sodni postopki pospešijo, kar dokazuje njegova odločba z dne 20. julija 2000 (v istem delu). V skladu s členom 31(1) Zakona o Zveznem ustavnem sodišču so njegove odločbe zavezujoče za vsa domača sodišča in pristojne organe ter se niso nanašale samo na sodišča, ki so sodne postopke obravnavala, na katera se je ustavna pritožba nanašala in stranke v teh sodnih postopkih. Zvezno ustavno sodišče bi lahko nadaljevalo tudi na ta način, čeprav bi razglasilo ustavno pritožbo za nesprejemljivo (navedli so odločbo z dne 27. julija 2004 na katero se sklicujejo v odstavku 67 zgoraj).

84.  Poleg tega je imelo samo dejstvo, da je bilo zvezni vladi ali vladi dežele, kjer je imelo sedež zadevno sodišče dano obvestilo o ustavni pritožbi, ki izpolnjuje merila sprejemljivosti, učinek pospešitve sodnih postopkov. Podobno so bili primeri, v katerih so pritožniki izjavili, da je njihova ustavna pritožba izgubila svoj namen zaradi izvedenega procesnega koraka zadevnega sodišča v tem času, stroške vložitve pritožbe pa je nosila država (navedli so odločbo z dne 26. maja 2000, na katero so se sklicevali v odstavku 69 zgoraj). Poleg tega dejstvo, da so odločbe Zveznega ustavnega sodišča pogosto objavljene in predmet razprave v pravnih častnikih, to izvaja dodaten pritisk na zadevna sodišča.

85.  Na koncu je Zvezno ustavno sodišče v nasprotju s tem kar je trdil pritožnik pritiskalo na zakonodajalca, da oblikuje zakonsko pravno sredstvo samo glede kršitve pravice do sojenja, ne da bi obravnavalo vprašanje ali bi bilo potrebno uvesti pravno sredstvo v zvezi s pretirano dolgim trajanjem sodnih postopkov.

86.  Na obravnavi je vlada prosila sodišče, da v primeru odločitve, da ustavna pritožna ni bila učinkovito pravno sredstvo v smislu člena 13, odloči, da je kljub temu pravno sredstvo, ki se mora uporabiti za namen zahteve po izčrpanju v odstavku 1 člena 35. Drugače bo sodišče odprlo pot pravdnim strankam, da se mu neposredno pritožijo glede dolžine domačih sodnih postopkov, ne da bi najprej morale iti preko Zveznega ustavnega sodišča, ki je v tej zvezi opravljal nalogo filtra. To ne more biti in ne sme biti cilj člena 13 in takšna sodba bi vodila do povečanja števila zadev pred sodiščem.

 

(b)  Pritožba na višji pristojni organ

87.  Vlada je pripomnila, da je mogoče v skladu s členom 26(2) nemškega Zakona o sodnikih (Deutsches Richtergesetz) pospešiti nerešene sodne postopke s sredstvi pritožbe na višji pristojni organ.

(c)  Posebna pritožba z zatrjevanjem neukrepanja

88.  Vlada je pripomnila, da čeprav je res, da posebna pritožba, ki zatrjuje neukrepanje nima nobene zakonske podlage v nemškem pravu, jo vseeno priznava veliko število pritožbenih sodišč. Pritožnik bi moral izkazati, da je bilo sodišče odgovorno za neupravičeno zamudo v sodnih postopkih, kar je privedlo do odrekanja pravice do sojenja. V takšnih zadevah lahko pritožbeno sodišče odredi nadaljevanje sodnih postopkov. Če zadevni sodnik zavrne ravnanje v skladu z odredbo lahko le-to privede do razlogov za zahtevek za njegovo izločitev. V nekaterih zadevah je pritožbeno sodišče samo prevzelo presojo zadeve in izdalo sodbo namesto nižjega sodišča, ki je bilo odgovorno za počasen tek sodnih postopkov. Vlada je dovolila, da je do tega datuma Zvezno sodišče pustilo odprto vprašanje ali se naj prizna pritožba, ki zatrjuje neukrepanje in da se ne izdajo odločbe o predmetu pri Celle pritožbenem sodišču, ki bi imelo sodno pristojnost, če bi pritožnik vložil takšno pritožbo zaradi dolžine sodnih postopkov pri okrožnem sodišču.

(d)  Tožba za odškodnino

89.  Vlada je trdila, da je mogoče pridobiti odškodnino za predolgo trajanje sodnih postopkov s sredstvom tožbe na ugotovitev odgovornosti države. Če so zamude privedle do kršitve sodnikovih uradnih dolžnosti bi lahko obstajalo upravičenje do odškodnine za nastalo škodo. Tako je bilo, če je sodnik nezakonito zavrnil vodenje sodnih postopkov ali jih je odlagal, zlasti v primeru popolne odsotnosti dejavnosti. Upravičenje se je zaradi načela neodvisnosti sodnikov na splošno uporabljalo v zadevah očitne zlorabe (krasse Missbrauchsfälle). Odškodnina se lahko dodeli za nepremoženjsko škodo, če je bila na primer prizadeto fizično počutje osebe ali zdravje. Civilna sodišča morajo odločati o dodelitvi odškodnine in pri tem ne obstaja zahteva, da Zvezno ustavno sodišče predhodno ugotovi, da je dolžina sodnih postopkov protiustavna. Vlada je navedla nedavno odločbo okrožnega sodišča v Münchenu z dne 12. januarja 2005 (glej odstavek 74 zgoraj) s katero so pritožniku povrnili pravne stroške, ki so bili nujno potrebni v zvezi z vložitvijo pritožbe glede pretirano dolgega trajanja sodnih postopkov pred upravnim pritožbenim sodiščem. Nadalje so ugotovili, da sodni postopki, ki jih je pritožnik sprožil pri okrožnem sodišču v Hanovru leta 2002 niso zadevali odgovornost države za pretirano dolgo trajanje sodnih postopkov, temveč samo prošnjo za pravno pomoč.

(e)  Oblikovanje novega pravnega sredstva

90.  Čeprav trdi, da obstoječa pravna sredstva izpolnjujejo zahteve člena 13 konvencije je vlada obvestila sodišče o zakonu, ki bo uvedel pravno sredstvo v obliki pritožbe, ki zatrjuje neukrepanje, v skladu s smernicami avstrijskega modela. To pravno sredstvo bo omogočilo vložitev pritožbe glede neupravičene dolžine sodnih postopkov pri zadevnem sodišču. Če sodišče ne bo izvedlo potrebnih korakov za pospešitev sodnih postopkov bo pritožbeno sodišče postavilo primeren rok, da takšne korake izvede.

91.  Na obravnavi je vlada dopustila, da trenutno stanje v nemškem pravnem sistemu ni zadovoljivo. Trenutno se pritožbe zaradi pretirano dolgega trajanja civilnih postopkov ne morejo vložiti pri pritožbenih sodiščih, ki so bližji postopkom tako geografsko, kot tudi v zvezi z vsebino zadeve, temveč se morajo vložiti pri Zveznem ustavnem sodišču, katerega glavna naloga je odločanje o pomembnih vprašanjih ustavnega prava. Vlada je vseeno vztrajala, da niso mnenja, da stanje zadev predstavlja kršitev človekovih pravic.

2.  Pritožnik

92.  Pritožnik je trdil, da nobeno od pravnih sredstev, ki jih zagovarja vlada ni v praksi omogočilo pospešitev sodnih postopkov pri okrožnem sodišču.

93.  Pritožnik je z upoštevanjem pravnega sredstva ustavne pritožbe trdil, da Zvezno ustavno sodišče ni imelo sredstev, da zagotovi, da bi se nerešeni civilni postopki učinkovito pospešili. Omejeno je bilo na razglasitev njihove dolžine za protiustavno in na odločitev, da z vidika načela neodvisnosti sodnikov ni imelo vpliva na zadevno sodišče. Zavezujoča narava odločb Zveznega ustavnega sodišča se je nanašala samo na uporabo ter razlago zakona in ne na način, kako bi se sodni postopki morali voditi. Pritisk, ki se je domnevno izvajal z objavo odločb, ki so ugotovile kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ni bil zadosten in samo stvar špekulacije ter se v nobenem primeru ni mogel resno upoštevati pri presoji učinkovitosti ustavne pritožbe. Poleg tega takšne objavljene odločbe v tej zadevi niso imele nobenega vpliva na vodenje sodnih postopkov pri okrožnem sodišču. Da se pravno sredstvo šteje za učinkovito mora biti sposobno izboljšati položaj zadevne osebe, na primer s postavitvijo rokov, kar je bilo mogoče po členu 91 avstrijskega Zakona o sodiščih (Gerichtsorganisationsgesetz). Takšen sistem je pravdnim strankam olajšal dokazovanje, da roki niso bili izpolnjeni, da je sodišče odlagalo sodne postopke in dobiti odškodnino.

 

94.  Pritožnik je glede pritožbe na višji pristojni organ trdil, da pravno sredstvo ni izpolnilo meril učinkovitosti v smislu člena 13 konvencije.

95.  Pritožnik je glede pravnega sredstva posebne pritožbe z zatrjevanjem neukrepanja pripomnil, da nima zakonska podlage v domačem pravu in da ga priznavajo samo določena pritožbena sodišča in da Celle pritožbeno sodišče Celle ni med njimi. V skladu s tem se ne more šteti za učinkovito v smislu člena 13 konvencije. Četudi bi se domnevalo, da je takšno pravno sredstvo zmožno dodelitve odškodnine za pretirano dolgo trajanje sodnih postopkov, bi moralo biti na nacionalni ravni razpoložljivo na konsistenten način. Vendar ga je Zvezno ustavno sodišče, najvišji sodni organ, pristojen za zagotavljanje doslednosti sodne prakse na zvezni ravni, sprejelo samo v primeru očitnega odrekanja sojenja. Pritožnik je iz tega sklepal, da takšno pravno sredstvo nima nobenih izgledov za uspeh, razen če bi šlo za popolno pomanjkanje aktivnosti na strani zadevnega sodišča. V njegovem primeru je okrožno sodišče sprejelo celo vrsto procesnih odločb, kar je točno to kar je povzročilo zamude. Enako je načelo neodvisnosti sodišč povzročilo oviro za posredovanje višjega sodišča v nerešenih sodnih postopkih. Poleg tega so bile nedavne tri navedene odločbe vlade, v katerih so pritožbena sodišča prevzela presojo zadeve zaradi pretirano dolgega trajanja sodnih postopkov pri nižjem sodišču in dve od teh sta se nanašali na družinsko pravo, področje na katerem se zahteva posebna skrbnost in hitrost.

96.  Pritožnik je glede pravnega sredstva za tožbo za odškodnino opozoril, da je pri okrožnem sodišču v Hanovru prosil za pravno pomoč, zaradi tožbe proti deželi Spodnji Saški v zvezi z nastalimi zamudami. Z vidika njihovih nezadostnih finančnih sredstev in zahteve, da ga zastopa odvetnik, ni mogel vložiti tožbe neposredno proti državi, temveč je prvo moral zaprositi za pravno pomoč. Njegova prošnja je bila zavrnjena na prvi stopnji in posledično pri Celle pritožbenem sodišču iz razlogov, da v sodnih postopkih ni bilo neupravičenih zamud ter da ni podal dovolj podrobnosti o škodi, ki bi mu naj nastala. Na koncu je pritožnik trdil, da je to pravno sredstvo neučinkovito zato, ker so zadevna sodišča potrebovala štirinajst mesecev, da o zadevi odločijo. Poleg tega bi se v najboljšem primeru izšlo s sodbo, da je država odgovorna, ne da bi to pospešilo sodne postopke. V vsakem primeru civilna sodišča niso mogla dodeliti odškodnine za nepremoženjsko škodo, temveč samo za premoženjsko škodo.

B.  Presoja sodišča

1.  Splošna načela

97.  Po členu 1 konvencije, ki določa, da „visoke pogodbenice priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te Konvencije" imajo nacionalni organi oblasti glavno obveznost izvedbe in izvrševanja pravic in svoboščin, ki jih zagotavlja konvencija. Mehanizem pritožbe na sodišče je tako subsidiaren nacionalnim sistemom, ki ščitijo človekove pravice. Ta subsidiaren značaj je izražen v členu 13 in odstavku 1 člena 35 konvencije (glej zadevo Scordino proti Italiji (št. 1) [GC], št. 36813/97, odstavek 140, ESČP 2006-... in zadevo Cocchiarella proti Italiji [GC], št. 64886/01, odstavek 38, ESČP 2006-...).

98.  Člen 13 konvencije zagotavlja razpoložljivost pravnega sredstva na nacionalni ravni, da se izvršuje vsebina konvencije in da se pravice in svoboščine v kateri koli obliki zaščitijo v domačem pravnem redu. Učinek člena 13 je tako zahteva obstoja domačega pravnega sredstva, ki po konvenciji obravnava vsebino „ sporne pritožbe" in zagotavlja ustrezno pomoč. Učinkovitost pravnega sredstva v smislu člena 13 ni odvisna od gotovosti ugodnega izida za pritožnika. Tudi če v celoti samo posamezno pravno sredstvo ne zadosti zahtevam člena 13 lahko to stori več zagotovljenih domačih pravnih sredstev. Zato je nujno v vsaki zadevi določiti, če so sredstva, razpoložljiva pritožnikom v domačem pravu „učinkovita" v smislu, da bodisi preprečujejo zatrjevano kršitev ali njeno nadaljevanje ali da zagotavljajo primerno odškodnino za katero koli kršitev, ki je že nastala (glej zadevo Kudła, navedeno zgoraj, odstavki 157 - 58).

99.  Pravna sredstva, ki so razpoložljiva pravdni stranki na domači ravni za vložitev pritožbe glede dolžine sodnih postopkov so „učinkovita" v smislu člena 13 konvencije, če preprečijo zatrjevano kršitev ali njeno nadaljevanje ali zagotovijo primerno odškodnino za katero koli kršitev, ki je že nastala. Zato je pravno sredstvo učinkovito, če se lahko uporabi bodisi za pospešitev odločbe sodišč, ki zadevo obravnavajo ali če pravdni stranki zagotovijo primerno odškodnino za zamude, ki so že nastale (glej zadevo Mifsud proti Franciji (dec.) [GC], št. 57220/00, odstavek 17, ESČP 2002 VIII).

100.  Kot je sodišče nedavno poudarilo je vseeno v absolutnih pogojih nesporno najboljša rešitev preprečevanje, kot na veliko področjih. Če je sodni sistem pomanjkljiv glede zahteve razumnega roka v odstavku 1 člena 6 konvencije, je najboljša rešitev pravno sredstvo za pospešitev sodnih postopkov, da se prepreči, da postanejo pretirano dolgi. Takšno pravno sredstvo predstavlja neizpodbitno prednost pred pravnim sredstvom, ki dodeli samo odškodnino, ker tudi preprečuje ugotovitev zaporednih kršitev glede istega niza sodnih postopkov in ne popravi samo a posteriori kršitev, kot odškodninsko pravno sredstvo. Nekatere države so stanje zelo dobro razumele, ko so izbrale kombinacijo dveh vrst pravnih sredstev, enega ki je oblikovan za pospešitev sodnih postopkov in drugega za dodelitev odškodnine (glej zadevo Scordino, navedeno zgoraj, odstavka 183 in 186 in zadevo Cocchiarella, navedeno zgoraj, odstavka 74 in 77).

101.  Sodišče je opozorilo, da v kolikor ima domač pravni sistem določbo za vložitev tožbe proti državi, mora takšno pravno sredstvo ostati učinkovito, zadostno in dostopno pravno sredstvo z ozirom na pretirano dolgo trajanje sodnih postopkov in da lahko na njegovo učinkovitost vplivajo pretirane zamude, prav tako pa je učinkovitost odvisna od višine odškodnine (glej zadevo Paulino Tomás proti Portugalski (dec.), št. 58698/00, ESČP 2003 VIII in zadevo Doran proti Irski, št. 50389/99, odstavek 57, ESČP 2003 X).

2.  Uporaba teh načel v tej zadevi

102.  Sodišče brez predvidevanja presoje ali je bila izpolnjena zahteva razumnega roka v odstavku 1 člena 6 konvencije, meni, da je pritožnikova pritožba glede dolžine sodnih postopkov že na pogled „sporna", glede na to, da so zadevni sodni postopki trajali več kot šestnajst let (glej mutatis mutandis zadevo Öneryıldız proti Turčiji [GC], št. 48939/99, odstavek 151, ESČP 2004 XI). Poleg tega je senat pritožbo razglasil za sprejemljivo.

(a)  Ustavna pritožba

103.  Sodišče pripominja, da so z upoštevanjem sodne prakse Zveznega ustavnega sodišča, ki priznava obstoj ustavne pravice do hitrih sodnih postopkov (glej odločbo Komisije v zadevi X proti Nemčiji, št. 8499/79, 7. oktober 1980, Odločbe in poročila (DR) 21, str. 176 in zadevo Reisz proti Nemčiji, št. 32013/96, 20. oktober 1997, DR 91-A, str. 53, ki se sklicuje na zadevo König proti Nemčiji, sodba z dne 28. junija 1978, Serija A št. 27, str. 21 - 22, odstavka 61 in 64) ustanove konvencije že predhodno zavzele stališče, da je ustavna pritožba na Zvezno ustavno sodišče učinkovito pravno sredstvo z ozirom na pritožbe glede dolžine sodnih postopkov (glej odločbo Komisije v zadevi X proti Nemčiji, navedene zgoraj, zadevi W. proti Nemčiji, št. 10785/84, 18. julij 1986, DR 48, str. 102 in zadevi Reisz, navedeni zgoraj in odločbe sodišča v zadevi Teuschler in Thieme, obeh navedenih zgoraj).

104.  Vendar je sodišče v luči nenehnega kopičenja pritožb, v katerih je edina ali glavna trditev, da ni bila zagotovljena obravnava v razumnem roku, s čimer je kršen odstavek 1 člena 6 konvencije, sprejelo drugačen pristop v zadevi Kudła (navedena zgoraj, odstavka 148 - 49), s katerim je pritegnilo pozornost na pomembno nevarnost, ki obstaja za načelo pravne države v nacionalnih pravnih redih, ko nastajajo pretirane zamude pri delovanju sodnega sistema, zaradi česar pravdne stranke nimajo nobenega domačega pravnega sredstva in pripomnilo, da je zato odslej nujno, ne glede na ugotovitev kršitve odstavka 1 člena 6 zaradii neizpolnjevanje zahteve razumnega roka izvesti ločeno presojo katere koli takšne pritožbe po členu 13.

Sodišče je posledično izvedlo bolj podrobno presojo učinkovitosti pravnih sredstev v številnih pogodbenicah z ozirom na dolžino sodnih postopkov v smislu člena 13 konvencije (glej med drugimi organe oblasti, zadeva Belinger proti Sloveniji (dec.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, zadeva Andrášik in drugi proti Slovaški (dec.), št. 57984/00, 60226/00, 60237/00, 60242/00, 60679/00, 60680/00 in 68563/01, ECHR 2002 IX, zadeva Slaviček proti Hrvaški (dec.), št. 20862/02, ESČP 2002-VII, zadeva Fernández-Molina González in drugi proti Španiji (dec.), št. 64359/01, ESČP 2002 IX, zadeva Doran, navedena zgoraj, zadeva Hartman proti Republiki Češki, št. 53341/99, ESČP 2003 VIII, zadeva Paulino Tomás, navedena zgoraj, zadeva Kormacheva proti Rusiji, št. 53084/99, 29. januar 2004, zadeva Bako proti Slovaški (dec.), št. 60227/00, 15. marec 2005, zadeva Charzyński proti Poljski (dec.), št. 15212/03, ESČP 2005-V in zadeva Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, ECHR 2005 X).

105.  Sodišče pripominja, da nemška ustava zagotavlja pravico do hitrih sodnih postopkov in da se kršitev te pravice lahko zatrjuje pred Zveznim ustavnim sodiščem. Če sodišče ugotovi, da so sodni postopki trajali pretirano dolgo, razglasi njihovo dolžino za protiustavno in od sodišča zahteva, da jih pospeši ali zaključi. Nemško Zvezno ustavno sodišče enako kakor češko ustavno sodišče (glej zadevo Hartman, navedeno zgoraj, odstavka 67 - 68) in ne tako kot druga ustavna in vrhovna sodišča v Evropi (glej na primer zadevi Andrášik in drugi, Slaviček in Fernández Molina González in drugi, obe navedeni zgoraj in zadevo Kunz proti Švici (dec.), št. 623/02, 21. junij 2005) nima pristojnosti, da določi roke nižjim sodiščem ali da odredi ukrepe za pospešitev zadevnih sodnih postopkov, niti ne more dodeliti odškodnine. Po trditvi vlade je ugotovitev protiustavnosti zaradi učinka erga omnes in javnosti, ki jo imajo odločbe Zveznega ustavnega sodišča zadostna, da zagotovi, da se sodni postopki učinkovito pospešijo, zlasti ker lahko po potrebi Zvezno ustavno sodišče poda podrobne navedbe kako se lahko sodni postopki pospešijo, kar dokazuje odločba z dne 20. julija 2000 (glej odstavek 66 zgoraj). Sodišče ugotavlja, da ta odločba v kateri je Zvezno ustavno sodišče resnično dokaj natančno podalo navedbe sredstev, s katerimi bi lahko pritožbeno sodišče pospešilo sodne postopke ostaja izjema in se zato ne more šteti za reprezentativno. Poleg tega se glede na učinek in concreto odločb Zveznega ustavnega sodišča zadevne odločbe sklicujejo na ustaljeno sodno prakso sodišča do te mere, da ni njegova naloga, da odredi sodiščem izvedbo določenih ukrepov, da pospešijo sodne postopke, ker je to stvar presoje sodišča, ki zadevo obravnava. Zvezno ustavno sodišče je v drugih zadevah podalo nejasne navedbe, kot je na primer njegova trditev, da je domnevalo, da se bo opravila obravnava, ki jo je razpisalo nižje sodišče ali njegova pripomba, da nekatere zadeve zahtevajo prednostno obravnavo, zaradi spornih predmetov strank (glej odstavke 67 zgoraj). Zvezno ustavno sodišče je v določenih zadevah, v katerih se je ustavna pritožba nanašala na zavrnitev pritožbenega sodišča, da dovoli pritožbo, ki zatrjuje neukrepanje zaradi dolžine sodnih postopkov nižjega sodišča, zavrnitev razveljavilo in poslalo zadevo pritožbenemu sodišču.

106.  Skladno s tem so edina razpoložljiva sredstva Zveznega ustavnega sodišča, da zagotovi pospešitev nerešenih sodnih postopkov, razglasitev, da njihova dolžina predstavlja kršitev ustave in da pozove zadevno sodišče, da izvede potrebne korake za njihov napredek ali zaključek. V tej zvezi je pomembno navesti, da Zvezno ustavno sodišče samo priznava omejen obseg svojih pooblastil pri razglasitvi dolžine sodnih postopkov za protiustavne (glej odstavek 66 zgoraj). Čeprav sprejema, da se lahko sodni postopki vodijo bolj hitro, če zadevno sodišče takoj ravna v skladu z odredbo Zveznega ustavnega sodišča, ugotavlja, da vlada ni podala nobene navedbe o možnosti ali dejanskem vplivu odločb Zveznega ustavnega sodišča na obravnavo zadev, v katerih so bile zamude. Pripominja, da so se v zadevi proti Nemčiji, ki je trenutno pri njem nerešena, v kateri je bila takšna odredba Zveznega ustavnega sodišča dana, sodni postopki, zoper katere je vložena pritožba, pri zadevnem sodišču zaključili šestnajst mesecev kasneje in dve leti ter devet mesecev kasneje pri pritožbenem sodišču (glej zadevo Grässer, navedeno zgoraj). V drugi zadevi, ki jo je obravnavalo sodišče, v kateri je Zvezno ustavno sodišče odredilo, da se sodni postopki pospešijo, pri čemer ni ugotovilo, da bi bila njihova dolžina protiustavna, je nižje sodišče potrebovalo dodatnih več kot deset mesecev, da zaključi s presojo in sodni postopki so se v celoti zaključili v dveh in pol letih po odredbi Zveznega ustavnega sodišča (glej zadevo Herbolzheimer, navedeno zgoraj, odstavki 31 - 38). Sodišče je v tej zadevi, ki se je nanašala na sodne postopke, ki so trajali devet let in osem mesecev poleg tega ugotovilo kršitev odstavka 1 člena 6 konvencije, medtem ko je Zvezno ustavno sodišče razglasilo ustavno pritožbo za nesprejemljivo in ugotovilo, da dolžina sodnih postopkov še ni (skoraj devet let na tej stopnji) dosegla nesprejemljive stopnje (glej odstavek 67 zgoraj).

107.  Sodišče na koncu glede javnega pritiska, na katerega se je sklicevala vlada, ni prepričano, da bi to bil faktor, ki bi verjetno pospešil sodne postopke v posamezni zadevi.

108.  Sodišče z upoštevanjem zgoraj navedenih razlogov ugotavlja, da vlada ni izkazala, da je ustavna pritožba zmožna dodelitve odškodnine za pretirano dolgo trajanje nerešenih civilnih postopkov. Čeprav vložena ustavna pritožba pritožnika, ki ga pred Zveznim ustavnim sodiščem ni zastopal odvetnik ni izpolnila zahteve sprejemljivosti, skladno s tem pritožniku v svoji zadevi ni bilo potrebno pred tem sodiščem vložiti pritožbo glede dolžine sodnih postopkov.

(b)  Pritožba na višji pristojni organ

109.  Sodišče ugotavlja, da vlada ni predložila pomembnih razlogov v podporo sklepu, da bi bila pritožba na višji pristojni organ, kakor je določena v členu 26(2) nemškega Zakona o sodnikih, zmožna pospešiti sodne postopke pri okrožnem sodišču. Poleg tega pripominja, da je našlo številne razloge, da takšne pritožbe niso učinkovito pravno sredstvo v smislu člena 13 in da na splošno pravdnim strankam ne dajejo osebne pravice, da prisilijo državo k izvrševanju svoje nadzorstvene pristojnosti (glej zadevo Kuchař in Štis proti Republiki Češki (dec.), št. 37527/97, 23. maj 2000, zadeva Horvat proti Hrvaški, št. 1585/99, odstavek 47, ESČP 2001-VIII in zadeva Lukenda, navedena zgoraj, odstavki 61 - 63).

(c)  Posebna pritožba z zatrjevanjem neukrepanja

110.  Sodišče pripominja, da posebno pravno sredstvo pritožbe z zatrjevanjem neukrepanja v domačem pravu nima zakonske podlage. Čeprav so jo številna pritožbena sodišča načeloma sprejela so merila sprejemljivosti za njo nestalna in odvisna od okoliščin določene zadeve. Zvezno sodišče še mora izdati sodbo o sprejemljivosti takšnega pravnega sredstva. Sodišče pripominja glede posledic, ko je takšna pritožba razglašena za sprejemljivo, da je vlada samo navedla in pri tem citirala štiri zadeve v podporo njenemu stališču, da lahko pritožbeno sodišče odredi nadaljevanje sodnih postopkov pred nižjim sodiščem, ne da bi dalo nadaljnjih podrobnosti o vsebini teh odredb ali glede njihovega vpliva na zadevne sodne postopke. Sodišče glede dejstva, da so se določena pritožbena sodišča odločila, da podajo podrobne navedbe o načinih pospešitve sodnih postopkov ali so sama izdala odločbo namesto nižjega sodišča (glej odstavek 72 zgoraj), pripominja, da so samo štiri takšna sodišča izdala takšne odločbe in nobeno pred vložitvijo pritožbe v tej zadevi v novembru 1999, čeprav se učinkovitost določenega pravnega sredstva običajno presoja z upoštevanjem datuma vložitve pritožbe (glej na primer zadevo Baumann proti Franciji, št. 33592/96, odstavek 47, 22. maj 2001, zadevo Nogolica proti Hrvaški (dec.), št. 77784/01, ESČP 2002-VIII in zadevo Marien proti Belgiji (dec.), št. 46046/99, 24. junij 2004). Poleg tega nekoliko splošna narava sodb, ki jih je sprejelo Zvezno ustavno sodišče v polni sestavi (glej odstavek 70 zgoraj) nakazuje, da je nepisano pravno sredstvo z nestalnimi merili sprejemljivosti verjetno težavno pod pogoji ustavnega prava, čeprav so se zadevne odločbe nanašale samo na pravico do sojenja,.

 

111.  V svojih pripombah so se stranke strinjale, da mora Celle pritožbeno sodišče, ki bi imelo sodno pristojnost, če bi pritožnik vložil pritožbo z zatrjevanjem neukrepanja zaradi dolžine sodnih postopkov pri okrožnem sodišču, šele izdati sodbo o sprejemljivosti takšne pritožbe. Ob upoštevanju negotovosti merila sprejemljivosti za posebno pritožbo z zatrjevanjem neukrepanja in glede na resničen učinek takšne pritožbe na sodne postopke v tej zadevi, sodišče meni, da se ne sme dajati posebne pozornosti dejstvu, da pritožbeno sodišče Celle še načeloma ni odločilo o pravnem sredstvu (glej odstavek 71 zgoraj). Nadalje navaja, da Zvezno ustavno sodišče ni razglasilo ustavnih pritožb pritožnika za nesprejemljive zaradi neizčrpanja domačih pravnih sredstev v smislu prvega stavka člena 90 (2) Zakona o Zveznem ustavnem sodišču (glej odstavek 62 zgoraj).

112.  Posebna pritožba z zatrjevanjem neukrepanja se skladno s tem ne more šteti za učinkovito pravno sredstvo v tej zadevi.

(d)  Tožba za odškodnino

113.  Sodišče na koncu glede pravnega sredstva tožbe za odškodnino navaja, da je vlada navedla samo eno sodbo, ki jo je nedavno izdalo okrožno sodišče v Münchenu, ki je odločilo, da je obravnavano neukrepanje v sodnih postopkih upravnega sodišča privedlo do kršitve sodniških dolžnosti. Vendar ena sama pravnomočna sodna odločba - ki je bila poleg tega izdana na prvi stopnji - ni dovolj, da zadosti sodišču, da je bilo razpoložljivo pravno sredstvo učinkovito v teoriji in praksi (glej zadevo Rezette proti Luxembourgu, št. 73983/01, odstavek 27, 13. julij 2004, zadeva Marien, navedena zgoraj in zadeva Gama da Costa proti Portuglaski, št. 12659/87, Odločba Komisije z dne 5. marca 1990, DR 65, str. 136). Poleg tega je bila prošnja pritožnika pri civilnih sodiščih za pravno pomoč, da bi lahko vložil tožbo za odškodnino, inter alia zavrnjena iz razlogov, da ni bilo neupravičenih zamud v sodnih postopkih. V vsakem primeru, četudi bi sodišča ugotovila, da je podana kršitev sodniških dolžnosti zaradi zamud, ki povzročajo, da so sodni postopki pretirano dolgi, ne bi mogla dodeliti odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko je sodišče predhodno pripomnilo, da pritožnikom v zadevah glede dolžine civilnih postopkov nastane predvsem škoda po tej postavki (glej zadevo Hartman, navedeno zgoraj, odstavek 68 in zadevo Lukenda, navedeno zgoraj, odstavek 59, glej tudi zadevo Scordino, navedeno zgoraj, odstavek 204 in zadevo Cocchiarella, navedeno zgoraj, odstavek 95). Odločba okrožnega sodišča v Münchenu (navedena v odstavku 74 zgoraj) daje primer tega primanjkljaja, ker je pritožnik v tej zadevi pridobil samo delno povračilo pravnih stroškov, ki so mu nastali pri vložitvi pritožbe z zatrjevanjem neukrepanja.

114.  Skladno s tem tožba za odškodnino ni bila pravno sredstvo zmožno dodelitve ustrezne odškodnine za dolžino sodnih postopkov.

(e)  Sklepna ugotovitev

115.  Na koncu se nobeno od štirih pravnih sredstev, ki jih je zagovarjala vlada ne more šteti za učinkovito v smislu člena 13 konvencije. Sodišče glede učinkovitosti teh pravnih sredstev skupaj navaja, da vlada ni trdila niti izkazala, da bi kombinacija dveh ali več izpolnila zahteve člena 13. Zato je nujno odločiti o tem vprašanju.

116.  Pritožnik skladno s tem ni imel učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 13 konvencije, ki bi pospešilo sodne postopke pri okrožnem sodišču ali zagotovilo ustrezno odškodnino za zamude, ki so že nastale. Zato je podana kršitev tega člena in se vladni ugovor o neizčrpanju domačih pravnih sredstev mora zavrniti.

117.  Sodišče se glede možne uvedbe novega pravnega sredstva v nemški pravni sistem v zvezi z neukrepanjem sklicuje na svoje ugotovitve v povezavi s členom 46 konvencije (glej odstavek 138 spodaj).

II.  ZATRJEVANA KRŠITEV ODSTAVKA 1 ČLENA 6 KONVENCIJE

118.  Pritožnik se je pritožil glede dolžine sodnih postopkov pri okrožnem sodišču v Hanovru. Opiral se je na odstavek 1 člena 6, katerega ustrezen del določa:

„Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ..., v razumnem roku odloča ... sodišče ..."

119.   Sodišče navaja, da so se zadevni sodni postopki začeli 18. septembra 1989, ko je pritožnik vložil tožbo pri okrožnem sodišču in so še vedno nerešeni. Tako so do tega datuma trajali več kot šestnajst let in sedem mesecev.

A.  Trditve strank

1.  Vlada

120. Vlada je dopustila, da je bila dolžina zadevnih sodnih postopkov zelo velika, vendar je trdila, da je bilo to zaradi zahtevnosti zadeve in predvsem zaradi ravnanja pritožnika.

121.  Po njihovi trditvi zahtevnost zadeve izhaja iz potrebe, da se izvede večje število izvedenskih zdravniških cenitev. Dejstvo, da je pritožnik dodatno padel na svojo roko ali levo roko 4. januarja 1993 je še otežilo oceno točnih posledic njegove nesreče v letu 1982.

122.  Glavni razlog zamud je bilo ravnanje pritožnika. Vedno znova je vlagal dolge vloge, dvakrat je popravil svoje prvotni zahtevek, sedemnajstkrat je prosil za dodaten čas za predložitev svojih pripomb, dvakrat je prosil za prekinitev sodnih postopkov zaradi pogajanj prijateljske poravnave, večkrat je nasprotoval sodnikom in udeleženim izvedencem v svoji zadevi ter zahteval več izvedenskih cenitev. Vlada je trdila, da je okrožno sodišče moralo upoštevati pripombe, ki jih je pritožnik osebno predložil, čeprav je bilo zastopanje odvetnika obvezno, zato ker se na primer zahtevek za izločitev sodnika lahko vloži brez posredovanja odvetnika. Poudarili so, da nemški pravdni postopek ureja načelo procesne iniciative strank. Pritožniku je mogoče pripisati zamude, ki so privedle v prvi fazi sodnih postopkov do skupaj petnajst mesecev in v drugi fazi do štirih let ter deset mesecev. Poleg tega je pri okrožnem sodišču sprožil sodne postopke pri šele sedem let po nesreči, kar je dejstvo, ki je zapletlo nalogo domačim sodiščem. Na koncu je pritožnik toliko prispeval k dolžini sodnih postopkov, da se glede tega ne more veljavno pritoževati pri sodišču.

123.  Vlada je priznala, da bi morda okrožno sodišče lahko vodilo sodne postopke hitreje, če ne bi toliko upoštevalo ugovore pritožnika glede izbire imenovanih izvedencev. Vendar so poudarili, da je bila potrebna velika skrbnost pri izbiri izvedencev, da se zagotovi, da imajo potrebno medicinsko strokovno znanje in da se pridobijo prepričljive ugotovitve glede tega koliko je nesreča v letu 1982 vzrok pritožnikovega slabega zdravstvenega stanja. Vlada je navedla, da so bila za izdelavo izvedenskih poročil potrebna skupaj tri leta. Dodali so, da je okrožno sodišče, ki je bilo obveščeno da so med strankama v teku izvensodna pogajanja, imelo utemeljene razloge, da počaka na njihov izid pred nadaljevanjem sodnih postopkov.

124.  Vlada je navedla, da glede na to kaj je bilo predmet spora v tej zadevi, le-ta ni zahtevala posebne obravnave. Po nesreči leta 1982 je pritožnik uspešno končal program usposabljanja informacijske tehnologije in je več let delal. Samo zaradi njegovih nesreč v letih 1990, 1991 in 1993 je moral prenehati z delom in zdaj prejema poklicno invalidsko pokojnino.

2.  Pritožnik

125  Pritožnik je izpodbijal vladne trditve in nasprotoval, da zadeva ni bila posebej zahtevna, zlasti ker je okrožno sodišče že leta 1991 izdalo delno odločbo. Podal je podrobno razčlenitev obdobij neukrepanja, ki so v sodnih postopkih skupaj znašala 34 mesecev. Okrožno sodišče je posebej dolgo imenovalo izvedenca, ki na koncu ni imel potrebnega strokovnega znanja na področjih kirurgije roke in vzrokov za bolečine.

126.  Pritožnik je poudaril, da je okrožno sodišče imelo kontrolo nad vodenjem sodnih postopkov in ni bilo zavezano upoštevati številnih pripomb in zahtev, ki jih je osebno predložil, zlasti ker ga je sodišče na začetku sodnih postopkov seznanilo, da je zastopanje z odvetnikom obvezno. Pritožnik je poudaril, da je razlog zakaj je tako velikokrat stopil v stik z okrožnim sodiščem v tem, da je bil razočaran nad dolžino sodnih postopkov. Nadalje je navedel, da je okrožno sodišče izdalo sodbo nekaj dni pred obravnavo v njegovi zadevi pred sodiščem, kar je dejstvo, ki kaže na to, da je bilo sposobno zaključiti sodne postopke.

127.  Glede tega kaj je predmet tega spora, je pritožnik na obravnavi pred sodiščem poudaril, da je bil zanj in za njegovo prihodnost izid sodnih postopkov zelo pomemben. Okrožno sodišče je v svoji delni odločbi leta 1991 odločilo, da je bil upravičen do dodelitve 80 % odškodnine za škodo, ki mu je nastala. Zato je upravičeno pričakoval večjo vsoto odškodnine, kot finančno podlago za njegove prihodnje načrte.

B.  Presoja sodišča

128.  Sodišče ponavlja, da se mora razumnost dolžine sodnih postopkov presojati v luči okoliščin zadeve in s sklicevanjem na naslednja merila: zahtevnost zadeve, ravnanje pritožnika in ustreznih pristojnih organov oblasti ter kaj je bil predmet spora za pritožnika (glej zadevo Frydlender proti Franciji [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).

129.  Nadalje se sklicuje na njegovo ustaljeno sodno prakso do te mere, da tudi v pravnih sistemih, ki uporabljajo načelo procesne iniciative strank (Parteimaxime) kot nemški Zakonik o pravdnem postopku, ravnanje strank ne oprosti sodišč dolžnosti, da zagotovijo hiter sodni postopek, ki ga zahteva odstavek 1 člena 6 (glej zadevo Guincho proti Portugalski, sodba z dne 10. julija  1984, Serija A št. 81, str. 14, odstavek 32, zadevo Capuano proti Italiji, sodba z dne 25. junij 1987, Serija A št. 119, str. 11, odstavek 25, zadevo Unión Alimentaria Sanders S.A. proti Španiji, sodba z dne 7. julij 1989, Serija A št. 157, str. 157, odstavek 35, zadevo Duclos proti Franciji, sodba z dne 17. december 1996, Poročila o sodbah in odločbah 1996 - VI, str. 2180, odstavek 55, zadevo Pafitis and Others proti Gčriji, sodba z dne 26. februarja 1998, Poročila 1998-I, str. 458, odstavek 93, zadevo H.T. proti Nemčiji, št. 38073/97, odstavek 35, 11. oktober 2001, zadevo Berlin proti Luxembourgu, št. 44978/98, odstavek 58, 15. julij 2003 in zadevo McMullen proti Irski, št. 42297/98, odstavek 38, 29. julij 2004). Enako velja, če je med sodnimi postopki sodelovanje izvedenca nujno (glej zadevo Scopelliti proti Italiji, sodba z dne 23. november 1993, Serija A št. 278, str. 9, odstavka 23 in 25, zadevo Martins Moreira proti Portugalski, sodba z dne 26. oktober 1988, Serija A št. 143, str. 21, odstavek 60 in zadevo Herbolzheimer, navedeno zgoraj, odstavka 45 in 48).

Na koncu ponavlja, da odstavek 1 člena 6 pogodbenicam nalaga obveznost, da svoje pravne sisteme organizirajo tako, da lahko njihova sodišča izpolnijo vsako od zahtev te določbe, vključno z obveznostjo obravnave zadeve v razumnem roku (glej zadevo Scordino, navedeno zgoraj, odstavek 183, zadevo Cocchiarella, navedeno zgoraj, odstavek 74, zadevo Duclos, navedeno zgoraj, str. 2181, odstavek 55, zadevo Muti proti Italiji, sodba z dne 23. marec 1994, Serija A št. 281-C, str. 57, odstavek 15, zadevo Caillot proti Franciji, št. 36932/97, odstavek 27, 4. junij 1999, zadevo Herbolzheimer, navedeno zgoraj, odstavek 48 in zadevo Doran, navedeno zgoraj, odstavek 47).

130.  Sodišče meni, da zadeva ni bila posebno zahtevne narave. Vendar lahko sprejme, da se je s procesnega stališča njena zahtevnost povečala, ko je potem ko je pritožnik ponovno padel na svojo roko v januarju 1993 nastala potreba, da zahteva mnenje več medicinskih izvedencev, ali in do katere mere mu je nesreča iz leta 1982 povzročila fizično ter duševno škodo.

131.  Sodišče o ravnanju pritožnika navaja, da je vedno znova prosil za podaljšanje roka, ki mu je bil dan in je pri okrožnem sodišču štirikrat zahteval izločitev enega ali več sodnikov, ki so obravnavali njegovo zadevo. Večkrat je tudi zahteval dodatna izvedenska mnenja in ugovarjal trem izvedencem ter šel tako daleč, da je zahteval uvedbo disciplinskega postopka najmanj proti enemu od njih. Čeprav ga je zastopal odvetnik, je poleg tega pogosto osebno stopil v stik z okrožnim sodiščem, bodisi pisno ali po telefonu. Nadalje je na koncu umaknil svoje soglasje, ki ga je ustno podal na obravnavi 9. julija 2001 pri okrožnem sodišču, da se dokaz pred socialnim pritožbenim sodiščem doda sodnemu spisu. Zato je pritožnik do te mere prispeval k navedenim zamudam. Po drugi strani se ne more kritizirati, da je izkoristil določena pravna sredstva, ki so mu bila na voljo po nemškem pravu, čeprav nacionalni organi oblasti ne morejo odgovarjati za iz tega izhajajoče povečanje dolžine sodnih postopkov.

132.  Sodišče z upoštevanjem ravnanja okrožnega sodišča sprejema, da je bil potreben določen čas za izdelavo izvedenskih poročil. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je okrožno sodišče moralo pazljivo izbrati potrebne izvedence za pridobitev prepričljivih ugotovitev, vseeno meni, da je skupen čas, ki ga je zato potrebovalo, presegel razumno dolžino. Poleg tega so stranke med sodnimi postopki večkrat izmenjale pripombe ne da bi sodišče izvedlo kakršne koli korake. Potrebno je tudi navesti, čeprav je bilo obvezno zastopanje po odvetniku, je pritožnik lahko osebno predložil večje število zahtev. Po trditvi vlade jih je okrožno sodišče moralo obravnavati, ker se na primer zahtevek za izločitev sodnika lahko vloži brez posredovanja odvetnika. Kljub temu zamude, ki so jih povzročile štiri vloge niso mogle same do te mere vplivati na dolžino sodnih postopkov. Sodišče meni, da vlada ni zadosti izkazala, da okrožno sodišče ni imelo dovolj razpoložljivih sredstev, da prepreči pritožniku vlaganje takšnega števila osebnih pripomb glede na to da se večina ni nanašala na ugovore zoper sodnike.

133.  Sodišče glede predmeta spora za stranke navaja, da so se sodni postopki nanašali na zahtevek za odškodnino in pokojnino v zvezi s škodo, ki je nastala v nesreči in ki skladno s tem niso spadali v kategorijo, ki po svoji naravi zahteva posebno hitrost (kot skrbništvo otrok (glej zadevo Niederböster proti Nemčiji, št. 39547/98, odstavek 33, ESČP2003 IV), osebno stanje in delovna zmožnost (glej zadevo Mikulić proti Hrvaški, št. 53176/99, odstavek 44, ESČP 2002-I) ali delovni spori (glej zadevo Frydlender, navedeno zgoraj, odstavek 45)). Nadalje navaja, da so kolesar in zavarovalne družbe mestnega sveta v Hanovru pritožniku plačali različne zneske za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Kljub temu ne more ignorirati dejstva, da sodišče o tožbi, ki jo je pritožnik vložil septembra 1989, po šestnajstih letih in pol še vedno ni izdalo pravnomočne sodne odločbe.

134.  Skladno s tem sodišče ugotavlja, da je kljub ravnanju pritožnika in vsem okoliščinam, na katere se je opirala vlada, dolžina sodnih postopkov presegla razumen rok v smislu odstavka 1 člena 6 konvencije. Zato je podana kršitev te določbe.

IV.  ČLENA 46 IN 41 KONVENCIJE

A.  Člen 46 konvencije

135.  Člen 46 konvencije določa:

„1.  Visoke pogodbenice se obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo sodišča v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

2.  Končna sodba sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje izvršitev."

136.  Zgoraj navedene ugotovitve sodišča nakazujejo, da pravna sredstva, ki so na voljo v nemškem pravnem sistemu pravdnim strankam ne dajejo učinkovitega sredstva za pritožbo glede dolžine nerešenih civilnih postopkov in zato niso v skladu s konvencijo.

 

137.  Sodišče ponavlja, da ugotovitev kršitve v skladu s členom 46 konvencije toženi državi nalaga pravno obveznost ne samo, da plača te zadevne zneske, ki se dodelijo kot pravično zadoščenje po členu 41, temveč tudi da pod nadzorom Odbora ministrov izbere za sprejem v njenem domačem pravnem redu splošne in/ali po potrebi posamezne ukrepe, da odpravi ugotovljeno kršitev sodišča ter da kolikor je mogoče popravi učinke (glej zadevo Broniowski proti Poljski [GC], št. 31443/96, odstavek 192, ESČP 2004-V).

138.  Sodišče je upoštevalo predlog zakona, ki je bil vložen kmalu pred parlamentarnimi volitvami 18. septembra 2005, da v nemško zapisano pravo uvede novo pravno sredstvo v zvezi z neukrepanjem. Po mnenju vlade bo to pravno sredstvo, oblikovanje katerega je bilo nujno v luči sodbe sodišča v zadevi Kudła, razbremenilo količino zadev Zveznega ustavnega sodišča v tem, da se bodo v prihodnosti morale pritožbe glede dolžine sodnih postopkov predložiti sodišču, ki zadevo obravnava ali pritožbenemu sodišču, če to sodišče zavrne izvedbo korakov za pospešitev sodnih postopkov.

Sodišče v tej zvezi meni, da je vlada z izbiro preventivnega pravnega sredstva zavzela pristop predvsem v duhu sistema zaščite, ki ga je vzpostavila konvencija, ker bo novo pravno sredstvo obravnavalo izvor vzroka problema dolžine sodnih postopkov in videti je, da bo pravdnim strankam bolj verjetno omogočilo ustrezno zaščito, kot odškodninska pravna sredstva, ki omogočajo samo vložitev tožbe a posteriori (glej zadevo Scordino, navedeno zgoraj, odstavek 183 in zadevo Cocchiarella, navedeno zgoraj, odstavek 74).

139.  Sodišče sprejema to pobudo in ne najde nobenega razloga za ugotovitev, da bi bila ta pozabljena ter spodbuja hitro sprejetje zakona, ki vsebuje predloge, določene v predlogu zadevnega zakona. Zato meni, da je potrebno navesti katere koli splošne ukrepe na nacionalni ravni, ki se lahko zahtevajo pri izvršitvi te sodbe (glej zadevo Sejdovic proti Italiji [GC], št. 56581/00, odstavki 121 - 124, ESČP 2006 - ...).

B.  Člen 41 konvencije

140.  Po členu 41 konvencije,

„Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno nakloni pravično zadoščenje."

1.  Škoda

141.  Pritožnik je za izgubo na dohodku zahteval 826.328 EUR s 7 % obrestmi. S sklicevanjem na svoje strokovno usposabljanje v informacijski tehnologiji je trdil, da bi lahko kot sistemski analitik zaslužil 35.000 EUR na leto. Nadalje je zahteval za izgubo dobička (lucrum cessans) 17.500.000 EUR s 7 % obrestmi v zvezi z načrti kupoprodaje številnih izdelkov na turškem trgu, za katere je navedel, da jih ni mogel izvesti brez sodbe okrožnega sodišča. Dodelitev zahtevane odškodnine okrožnega sodišča bi mu omogočila financiranje teh projektov. Pritožnik je zatrjeval dodatni znesek 170.000 EUR glede obresti, ki se po njegovi trditvi plačajo na znesek, do katerega je bil upravičen, da se izogne razvrednotenju, do katerega pride s pretekom časa. Na koncu je pritožnik v zvezi z nepremoženjsko škodo zahteval 300.000 EUR zaradi njegove nesreče leta 1982 in 100.000 EUR za pretirano dolgo trajanje sodnih postopkov pri okrožnem sodišču, za katere je zatrjeval, da so mu povzročili stalen stres in hudo depresijo. Izgubil je vso zaupanje v nemške organe oblasti, ki so ga preganjali zaradi odškodninskih zahtevkov, katere je vložil pri domačih sodiščih in so zoper njega sprožili kazenske postopke.

142.  Vlada je trdila, da v kolikor bi sodišče ugotovilo kršitev konvencije, bi to samo po sebi predstavljalo zadostno pravično zadoščenje.

Trdili so, da so bili pritožnikovi zahtevki pretirani in v nasprotju z namenom člena 41. Po njihovih trditvi ni bilo neposredne zveze med zatrjevanimi kršitvami odstavka 1 člena 6 in člena 13 konvencije ter katero koli premoženjsko škodo, ki jo je zatrjeval pritožnik in ki je dejansko zahteval, da se ga obravnava, kot da bi domača sodišča odločila v njegovo korist ter bi v celoti odobrila njegove zahtevke za odškodnino.

143.  Glede nepremoženjske škode je vlada trdila, da je znesek, ki ga je zahteval pritožnik pretiran in da bi se sodišče glede tega predmeta moralo držati svoje sodne prakse.

144.  Sodišče pripominja, da zatrjevano premoženjsko škodo ni povzročila dolžina sodnih postopkov pri okrožnem sodišču, niti pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva v tej zvezi. Posebej ne more domnevati kakšen bi bil izid sodnih postopkov, če bi se izpolnile zahteve odstavka 1 člena 6, glede njihove dolžine in člena 13 konvencije (glej zadevo Bayrak proti Nemčiji, št. 27937/95, odstavek 38, 20. december  2001, zadevo Perote Pellon proti Španiji, št. 45238/99, odstavek 58, 2. julij 2002 in zadevo Storck proti Nemčiji, št. 61603/00, odstavek 176, ESČP 2005 V). Poudarja, da ni del predmeta zadeve te pritožbe vprašanje ali so bile utemeljene sklepne ugotovitve okrožnega sodišča v Hanovru. Skladno s tem meni, da se pritožniku po tej postavki ne more dodeliti nobena odškodnina.

145.  Sodišče v nasprotju z vlado glede nepremoženjske škode meni, da ugotovitev kršitve odstavka 1 člena 6 in člena 13 konvencije ne bi predstavljala zadostno pravično zadoščenje za škodo, ki je nastala pritožniku. Vendar meni, da je zahtevani znesek pretiran. Po oceni na pravični podlagi, kakor to zahteva člen 41 konvencije in z upoštevanjem narave kršitev konvencije, ki jih je ugotovilo, sodišče pritožniku po tej postavki dodeli 10.000 EUR.

2.  Stroški in izdatki

146.  Pritožnik je v zvezi z domačimi sodnimi postopki zahteval 3.929,69 EUR, kar zajema 717,80 EUR za izvedensko poročilo z dne 6. novembra 1997 (glej odstavek 21 zgoraj), 711,89 EUR za pravne stroške nastale z vložitvijo tožbe za odškodnino proti državi in skupen znesek 2500 EUR za različne izdatke (telekomunikacija in korespondenca z njegovimi odvetniki in okrožnim sodiščem, potovanja in fotokopiranje).

Pritožnik je glede sodnih postopkov pred sodiščem zahteval 6208,20 EUR, znesek, ki ustreza nagradi in stroškom odvetnika v zvezi z udeležbo na obravnavi in stroške prevajanja.

Pritožnik je nadalje zahteval 300 EUR za stroške, ki so mu nastali z udeležbo na obravnavi pred sodiščem in skupen znesek 150 EUR za korespondenco in različne izdatke.

147.  Vlada je nasprotovala povrnitvi stroškov v zvezi z izvedenskim poročilom, ki bi nastali v vsakem primeru ne glede na dolžino sodnih postopkov. Trdili so tudi, da pravni stroški v zvezi s tožbo za odškodnino proti državi niso nastali zaradi dolžine sodnih postopkov, temveč zaradi prošnje za pravno pomoč za vložitev tožbe in so neutemeljeni.

148.  Sodišče glede na zahtevane zneske za stroške sodnih postopkov pri domačih sodiščih meni, da so upravičeni z izjemo zneska, zahtevanega v zvezi z izvedenskim poročilom, ki se ne nanaša na ugotovljene kršitve in skupnih zneskov 2500 EUR ter 150 EUR, ki niso bili dokazani. Glede na to, da so dolgi sodni postopki podaljšali presojo zadeve preko „razumnega roka" to vseeno vključuje povišanje pritožnikovih stroškov (glej zadevo Bouilly proti Franciji, št. 38952/97, odstavek 33, 7. december 1999 in zadevo Maurer proti Avstriji, št. 50110/99, odstavek 27, 17. januar 2002), zato sodišče šteje za upravičeno, da po tej postavki dodeli 250 EUR. Zato za stroške v zvezi s sodnimi postopki v Nemčiji dodeli skupaj 961,89 EUR.

149.  Glede stroškov, ki so nastali v sodnih postopkih pred tem sodiščem, sodišče dodeli 6208,20 EUR manj od zneska, ki ga je že prejel po tej postavki s pravno pomočjo (2497,20 EUR), kar je skupaj 3711 EUR. Poudarja, da je pritožnikove stroške potovanja za udeležbo na obravnavi krila dodelitev pravne pomoči.

3.  Zamudne obresti

150.  Sodišče meni, da je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke h kateri se dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1.  Odloči, da je podana kršitev člena 13 konvencije.

2.  Zavrne posledično predhodni ugovor vlade.

3.  Odloči, da je podana kršitev odstavka 1 člena 6 konvencije.

4.  Odloči

(a)  da mora tožena država v roku treh mesecev plačati pritožniku naslednje zneske:

(i)  10.000 EUR (deset tisoč evrov) v zvezi z nepremoženjsko škodo,

(ii)  4672,89 EUR (štiri tisoč sedemsto dva in devetinosemdeset centov) v zvezi s stroški in izdatki,

(iii)  kateri koli davek, ki se lahko zaračuna na zgoraj navedene zneske,

(b)  da se po izteku zgoraj navedenih treh mesecev do poravnave plačujejo linearne obresti na zgoraj navedene zneske po stopnji, ki je enaka mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke v obdobju neplačila, čemur se dodajo tri odstotne točke.

5. Zavrne preostanek zahteve pritožnika za pravično zadoščenje.

Sodba je napisana v angleščini in francoščini ter izdana na javni obravnavi 8. junija 2006 v stavbi Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

 

T. L. Early J. P. Costa
Sodni tajnik Predsednik