| HUDOC številka | 14379/88 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | W. |
| Tožena država | Švica |
| Številka vloge | |
| Objavljeno v | A 254-A |
| Sestava sodišča | Senat |
| Datum vložitve tožbe | 13.12.1991 |
| Datum sodbe | 26.01.1993 |
| Obravnavani členi | 5-3 |
| Izrek sodbe | |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Dolžina pripora pred sojenjem; Izpustitev (med trajanjem postopka) |
SODIŠČE (SENAT)
ZADEVA W. PROTI ŠVICI
V zadevi W. proti Švici*,
je Evropsko sodišče za človekove pravice, v skladu s členom 43 (člen 43) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«)** in v skladu z ustreznimi določbami Poslovnika Sodišča, v senatu, ki so ga sestavljali naslednji sodniki:
g. R. Ryssdal, predsednik,
g. F. Matscher,
g. L.-E. Pettiti,
g. B. Walsh,
g. J. De Meyer,
g. S. K. Martens,
g. A. N. Loizou,
Sir John Freeland,
g. L. Wildhaber,
in g. M.-A. Eissen, sodni tajnik ter g. H. Petzold, namestnik sodnega tajnika,
na nejavnih sejah dne 29. avgusta in 26. novembra 1992,
izreklo naslednjo sodbo, izdano na zadnji navedeni datum:
POSTOPEK
1. Zadevo sta na sodišče naslovili Evropska komisija za človekove pravice (»Komisija«) 13. decembra 1991 in Vlada Švicarske konfederacije (»Vlada«) 10. januarja 1992, znotraj trimesečnega roka, ki ga določata prvi odstavek člena 32 in člen 47 (člen 32-1, člen 47) Konvencije. Izvira iz pritožbe (št. 14379/88) proti Švici, ki jo je 20. septembra 1988 na Komisijo naslovil W., državljan Švice.
Komisija se v svoji zahtevi sklicuje na člena 44 in 48 (člen 44, člen 48) in na listino, s katero je Švica priznala obvezno sodno pristojnost Sodišča (člen 46); Vlada se v svoji pritožbi sklicuje na člene 45, 47 in 48 (členi 45, 47, 48). Predmet zahteve in pritožbe je pridobitev odločbe o tem, ali dejstva iz zadeve kažejo na kršitev obveznosti iz tretjega odstavka člena 5 (člen 5-3) s strani zadevne države.
2. V odgovor na poizvedbo v skladu s točko (d) tretjega odstavka člena 33 Poslovnika Sodišča, je pritožnik - Sodišče se je strinjalo, da ne bo razkrilo njegove identitete - izjavil, da želi sodelovati v postopku in je izbral odvetnika, ki ga bo zastopal (člen 30); predsednik je odvetniku dovolil, da uporablja nemščino (tretji odstavek člena 27).
3. Senat je vključeval po uradni dolžnosti L. Wildhaberja, izvoljenega sodnika, državljana Švice, (člen 43 Konvencije) (člen 43) in R. Ryssdala, predsednika Sodišča (člen 21, odstavek 3 (b)). 24. januarja 1992 je, v navzočnosti sodnega tajnika, predsednik izžrebal imena ostalih sedmih članov, in sicer: F. Matscherja, L.-E. Pettitija, B. Walsha, J. de Meyerja, S. K. Martensa, A. N. Loizouja in Sir John Freelanda (člen 43 Konvencije (člen 43) in četrti odstavek člena 21).
4. R. Ryssdal je prevzel funkcijo predsednika senata (peti odstavek člena 21) in se, preko sodnega tajnika, posvetoval s pooblaščencem Vlade, delegatko Komisije in odvetnikom pritožnika glede organizacije postopka (prvi odstavek člena 37 in člen 38). V skladu z odredbo, ki je bil nato izdana, je sodni tajnik 19. junija prejel memorandum Vlade in 23. junija memorandum pritožnika, v skladu s členom 50 (člen 50).
5. 22. aprila, 5. maja in 23. junija 1992 so Komisija, Vlada in pritožnik dostavili več dokumentov, med drugim tudi nekatere, ki jih je v skladu s predsednikovimi navodili zahteval sodni tajnik.
6. V skladu s predsednikovo odločitvijo je bila javna obravnava 28. avgusta 1992 v Palači človekovih pravic v Strasbourgu. Sodišče se je pred tem sestalo na pripravljalnem sestanku.
Prisotni na Sodišču:
- za Vlado
g. O. JACOT-GUILLARMOD, podsekretar Zveznega urada za pravosodje,
vodja Oddelka za mednarodne zadeve,
pooblaščenec,
g. T. MAURER, predsednik
Sodišča za gospodarsko kazensko pravo v Bernu,
g. B. SCHNELL, kantonalni tožilec
Bernskega kantona za gospodarske kazenske zadeve,
g. F. SCHÜRMANN, namestnik vodje
Službe za evropske in mednarodne zadeve Zveznega urada za pravosodje,
odvetniki,
- za Komisijo
ga. J. LIDDY, delegatka,
- za pritožnika
g. P. SALUZ, Fürsprecher, odvetnik.
Sodišče je poslušalo izjave g. Jacot-Guillarmodja, g. Maurerja in g. Schnella (za Vlado), ge. Liddy (za Komisijo) in g. Saluza (za pritožnika) ter njihove odgovore na zastavljena vprašanja.
DEJSTVA
I. OKOLIŠČINE ZADEVE
7. Pritožnik je švicarski poslovnež, ki so ga skupaj z enajstimi sostorilci kazensko preganjali zaradi gospodarskih kaznivih dejanj, med drugim tudi zaradi večjega števila goljufij pri vodenju približno šestdesetih gospodarskih družb. 27. marca 1985 mu je bila odvzeta prostost; zanj in za šest soobtoženih je bil odrejen pripor zaradi možnosti pobega, sklepanja skrivnih dogovorov in ponovitve kaznivih dejanj.
PREISKAVA
8. Policija Bernskega kantona je prve prijave proti pritožniku prejela oktobra 1982, med drugim tudi zaradi lažnih stečajev. Oktobra 1984 so kantonalne oblasti zaprosile Interpolove agencije v Nemčiji, ZDA, Združenem kraljestvu in v nekaj karibskih državah, naj sprožijo preiskavo v zvezi s pritožnikom ter 8. februarja 1985 začele s predhodnim preiskovalnim postopkom zoper pritožnika.
Zaradi zapletenosti primera so sredi leta 1985 ustanovili poseben pododdelek Pisarne preiskovalnega sodnika (Untersuchungsrichteramt) Bernskega kantona, v sestavi dveh sodnikov, ki sta se ukvarjala izključno s to preiskavo, v pristojnosti Bernskega pritožbenega sodišča (Obergericht) in tožilstva (Anklagekammer). V pomoč so jima bili posebni policisti, na voljo sta imela tudi tajništvo, računalnik in arhive.
9. V obdobju od marca 1985 do junija 1986 je njuna preiskava, ki je izsledila dogodke celo iz leta 1977, izvršila osemnajst preiskovalnih dejanj, med drugim tudi več preiskav na pritožnikovem domu in v pisarnah podjetij, ki jih je vodil. Našli so veliko dokumentov, večinoma v popolnem neredu, nekateri dokumenti so bili v kleti, nekateri v kopalnici in celo v vrečkah za smeti, namenjenih uničenju. W. je spremenil račune gospodarskih družb, nekatere so bile tudi izmišljene, zato da bi onemogočil morebitno preiskavo.
3. aprila 1985 so oblasti zamrznile premoženje v sedemnajstih bankah in izdale opozorila v zvezi z drugimi kreditnimi ustanovami. Sestavile so seznam okoli dvesto računov, ki so bili uporabljeni v goljufivih dejanjih pritožnika in njegovih sostorilcev.
1985 in 1987 so zasegli denar in vredne predmete pritožnika in njegovih sostorilcev, in sicer na podlagi nalogov ali preiskav z naslednjimi datumi: 27. in 28. marec, 3. april, 4. maj, 2. 3. in 27 junij, 5. september, 3. oktober in 25. november 1985 ter 16. in 19. januar, 9. februar, 5. marec, 14. maj, 2. julij, 19. in 21. avgust in 1. december 1987.
Preiskovalci so morali poiskati tudi mednarodno sodno pomoč, zlasti pri tožilstvu iz Münchna, ki jim je poslalo poročilo z dne 16. aprila 1987. Na osnovi le-tega so švicarske oblasti svojo preiskavo razširile še na Nemčijo ter prevzele kazenske postopke proti W. v Nemčiji.
11. decembra 1987 so preiskovalni sodniki zaprosili trinajstih stečajnih upraviteljev za dokumente v zvezi s sedemnajstimi podjetji. Zadnje dokumente so dobili decembra 1988 in januarja 1989.
26. maja 1988 so zaradi nujnosti ločili postopke zoper pritožnika od tistih zoper dva sostorilca.
10. Pritožnik je dvakrat zahteval izločitev preiskovalnih sodnikov. Prav tako je vložil enajst pritožb in dve prijavi proti odločbam o omejitvi dostopa do dokumentov v zvezi z zadevo z začetka preiskave. Obtoženim je bil naposled omogočen dostop do devetdeset odstotkov dokumentov od maja 1986 naprej in do celotne dokumentacije od 22. oktobra 1986 naprej. W. se je medtem odzval tako, da se je 11. aprila 1986 odločil, da ne bo dajal nadaljnjih izjav.
28. junija 1988 se je pritožil glede drugih nepravilnosti, in sicer je trdil, da mu dokumenti niso bili izročeni in da njegov odvetnik ni mogel dobiti brezplačnih fotokopij dokumentov. Tožilstvo je njegovo pritožbo zavrnilo 27. julija 1988. Po napotitvi na obravnavo na sodišče (glej trinajsti odstavek spodaj) so 13. oktobra in 30. novembra 1988 ter 3. januarja 1989 obrambi dovolili vpogled v dokumentacijo, in sicer prvič za devet dni, drugič za sedem dni in tretjič za pet dni in pol.
Zgodil se je še en incident, in sicer ko W. ni bilo dovoljeno, da bi bil prisoten ob določenih preiskavah. 27. januarja 1987 je tožilstvo je ugotovilo, da je imel načeloma pravico do tega, da bi bil prisoten.
Tožilstvo je zavrnilo njegovo prošnjo z dne 18. decembra 1987, da ga med obiski njegove soproge ne bi nadzorovali. To prošnjo je 19. maja 1988 zavrnilo tudi Zvezno sodišče.
11. V času preiskovalnega pripora je W. zakrivil nadaljnja kazniva dejanja, zaradi katerih je bil dodatno obtožen lažnih stečajev in kriminalnega vodenja podjetij (glej člen 24 spodaj); na splošnem sestanku enega od podjetij, ki jih je vodil, ki je potekal v zaporu 11. oktobra 1985, v navzočnosti odvetnika (odvetnika in notarja), je bilo slednjemu dovoljeno, da kot pooblaščenec izda obveznice, zavarovane z imetjem tega podjetja, kot jamstvo za pritožnikove osebne dolgove.
12. Potem ko je bila zbrana in urejena osnovna dokumentacija, so oblasti oktobra in julija 1986 naročile tri izvedenska mnenja, eno od psihiatra in dva računovodska, slednja na zahtevo obrambe po dokazih z dne 6. septembra 1985; to je bila edina takšna zahteva obrambe v postopku preiskave. Mnenja so prejeli 22. decembra 1986 in aprila 1987. Sklep psihiatrovega mnenja je bil, da je pritožnik popolnoma kazensko odgovoren; v mnenju se ga označuje kot goljufivega nastopača (Hochstapler) in neobrzdanega hedonista (hemmungsloser Hedonist), ki nima nikakršnih zadržkov glede tega, da škoduje drugim.
13. 29. aprila 1988 sta preiskovalna sodnika na osnovi člena 98 bernskega Zakona o kazenskem postopku (glej odstavek 25 spodaj) izjavila, da bosta zaprosila Urad kantonalnega tožilca, naj predlaga sojenje zoper W.-ja na Sodišču za gospodarsko kazensko pravo (Wirtschaftsstrafgericht) Bernskega kantona.
Preiskovalci so opravili vsega skupaj približno 350 zaslišanj. Od 11. aprila 1986 do 12. julija 1988 so pritožnika zaslišali šestintridesetkrat, vendar na vprašanja, ki so mu jih zastavljali, nikoli ni odgovarjal (glej odstavek 10 zgoraj). Magnetogrami posnetkov vprašanj in zaznamki o njegovem molku obsegajo skoraj 700 strani.
Septembra 1987 je glavni sodni spis obsegal okoli 600 fasciklov. V času sojenja jih je bilo 711, skupaj z originalnimi dokumenti; ti so zasedli več kot 120 metrov polic.
Škoda je bila ocenjena na več kot 50 milijonov švicarskih frankov.
B. Pritožnikove prošnje za izpustitev.
14. Od 29. marca 1985 do 1. maja 1988, je bilo vloženih 25 prošenj za izpustitev s strani pridržanih v priporu v okviru te preiskave. Od tega jih je osem vložil pritožnik. Prvo, z dne 24. maja 1985, je tožilstvo zavrnilo 1. julija. Tožilstvo je 22. julija 1985 prav tako zavrnilo pritožbo z dne 8. julija ter 28. avgusta pritožbo z dne 2. avgusta; prva je bila v zvezi z odvetnikom, ki je bil dodeljen W.-ju, druga pa v zvezi s pravicami glede obiskov.
15. 13 septembra 1985 je tožilstvo zavrnilo prošnjo z dne 26. avgusta 1985. Zvezno Sodišče je 7. novembra 1985 zavrnilo javnopravno pritožbo, ker je menilo, da so bile izpolnjene vse zahteve glede preiskovalnega pripora, kot jih določa člen 111 bernskega Zakona o kazenskem postopku (glej člen 25 spodaj). Sodišče je menilo, da obstaja resen sum glede W., in sicer na osnovi sodnega spisa, poleg tega pa je W. prestavil svoje bivališče v Monte Carlo, njegova številna potovanja v Nemčijo, Anglijo, Združene države Amerike in Angvilo so prav tako bila vzrok za bojazen, da bi se lahko poskušal izogniti švicarskim sodnim oblastem; kar zadeva veliko tveganje za možnost sklepanja skrivnih dogovorov, je bilo mogoče o tem domnevati glede na način, kako so bila pritožnikova podjetja medsebojno prepletena in glede na to, da je imel številne družabnike.
Vendar pa je Zvezno sodišče pozvalo preiskovalce, naj prizadevno delajo, zlasti naj čim prej zaslišijo osebe, za katere je mogoče domnevati, da se skrivaj dogovarjajo s pritožnikom, saj zgolj zapletenost zadeve ni mogla upravičiti večletnega pripora.
16. W. je tretjič vložil prošnjo za izpustitev 17. marca 1986. Tožilstvo jo je zavrnilo v odločbi z dne 4. junija 1986, Zvezno sodišče je to zavrnitev potrdilo 25. avgusta, po tem, ko je bila vložena javnopravna pritožba. Zvezno sodišče je bilo mnenja, da je že samo branje povzetkov določenih magnetogramov zaslišanj pokazalo na resen sum o pritožnikovih večkratnih goljufijah in lažnih stečajih; prav tako ni imel prav, ko je trdil, da je sum neutemeljen v posamičnih zadevah, ki jih je navedlo tožilstvo v svojih utemeljitvah že precej dolgo trajajočega spornega pripora.
Poleg tega sta begosumnost in nevarnost sklepanja skrivnih dogovorov še vedno obstajali, begosumnost zaradi pritožnikovih dobrih odnosov s tujino in njegove izjave o tem, da namerava začeti novo življenje v Združenih državah Amerike, nevarnost sklepanja skrivnih dogovorov pa v luči njegovega vedenja pred aretacijo in med preiskavo. Vendar ko je bila še zadnjemu soobtožencu odvzeta prostost in ko so glavne priče že podale svoje izjave, se na ta razlog več ni bilo mogoče sklicevati, ne da bi natančno navedli, do kakšnih skrivnih dogovorov bi lahko prišlo.
Nadalje, W. je bil v veliki meri sam odgovoren za dolžino trajanja svojega pripora; ker v njegovih podjetjih ni bilo urejenega računovodstva, je bilo zelo težko ugotoviti finančne transferje, s katerimi je obremenil podjetja v svoje zasebne namene. Kljub temu sta preiskovalna sodnika intenzivno delala. Upoštevajoč vse okoliščine, se sporni pripor še ni zdel predolg. Vendar pa je bilo moteče to, da ni bilo veliko napredka pri sistematičnem preučevanju dokumentov in pripravi poročila za sestavo obtožnice. Poleg tega je še vedno bilo nekaj dvomov o tem, ali so potrebna računovodska in psihiatrova izvedenska mnenja. Tem točkam je bilo treba posvetiti posebno pozornost.
17. Četrta prošnja za izpustitev je bila vložena 12. decembra 1986, tožilstvo jo je zavrnilo 20. januarja 1987.
Pritožnik se je javnopravno pritožil zoper to odločbo; pritožil se je glede časa, potrebnega za izdelavo računovodskega poročila in glede domnevne nesposobnosti oblasti, da dopolnijo spis. Zvezno sodišče je 24. marca 1987 izreklo svojo sodbo. Menilo je, da je pritožnikovo neupoštevanje osnovnih pravil knjigovodstva razlog, zaradi katerega ni bilo mogoče napisati izvedenskega poročila hitreje; W. je bil obtožen prav prepletanja sredstev več podjetij. Od sodbe z dne 25. avgusta 1986 (glej odstavek 16 zgoraj) naprej so oblasti upoštevale napotke glede pregledovanja dokumentov, zato v tem pogledu ni mogoče grajati preiskave, zlasti upoštevajoč zelo veliko število dokumentov, ki jih je bilo treba razvrstiti. Dejstvo, da so oblasti zaupale preiskavo dvema preiskovalnima sodnikoma, tudi kaže na to, da se jim je zdela zadeva zelo pomembna. Kar zadeva psihiatrovo mnenje in računovodska poročila, ki so bila takrat ravno na tem, da se jih vključi v sodni spis, njihova priprava ni povzročila nadaljnjih zamud, saj W. ni želel odgovarjati na nobeno vprašanje. Pripor pa še ni prekoračil najdaljšega dovoljenega trajanja.
Vendar je sodišče dodalo:
»(...) praksa v skladu s katero bi moral obdolženi, za katerega obstaja sum, da je zakrivil resna gospodarska kazniva dejanja, vendar ne nasilnih dejanj, obvezno ostati v priporu do dokončne sodbe, zgolj zaradi splošne begosumnosti, ne bi bila v skladu s temeljno pravico do osebne svobode (...) . Prav tako je treba v tem pogledu upoštevati, da dlje ko je obdolženi v priporu, manjša je verjetnost, da bo pobegnil. Preiskovalna sodnika, urad javnega tožilca in tožilstvo morajo zato po tem, ko bodo izvršili določena preiskovalna dejanja, v zvezi s katerimi še obstaja določen sum za sklepanje skrivnih dogovorov, vendar najkasneje po dveh in pol letih pripora, predvideti pritožnikovo izpustitev ter sprejeti ustrezne nadomestne ukrepe v skladu s členom 111a Bernskega Zakona o kazenskem postopku. Zadeva bi bila drugačna le, če bi tedaj obstajali jasni znaki W.-ve begosumnosti. Po drugi strani, tveganje za ponovitev kaznivega dejanja (...) verjetno ne bi bilo utemeljeno kot razlog za pripor v primeru pritožnika, ki ni bil še nikoli prej obsojen.«
18. 3. avgusta 1987 je pritožnik še enkrat zaprosil za izpustitev iz pripora. To je bilo zavrnjeno v odločbi z dne 4. septembra 1987.
Zvezno sodišče je 29. oktobra 1987 zavrnilo pritožnikovo javnopravno pritožbo. Po mnenju sodišča upočasnitev postopka, ki jo je bilo mogoče zaznati od zadnje sodbe naprej (glej odstavek 17 zgoraj), ni bila predmet graje, saj so švicarske oblasti vmes prevzele kazenske postopke proti W. na tožilstvu v Münchnu (glej odstavek 9 zgoraj) in to je pomenilo dodatno delo. V tem pogledu prav tako ni bilo mogoče kriviti preiskovalcev za številna zasliševanja pritožnika v zvezi s temi postopki, čeprav ni želel odgovarjati; njihov namen je bil omogočiti W., da uveljavi svojo pravico do obrambe. Pri tem ni prišlo do neupoštevanja zahteve po hitrejšem delu; oziroma, pritožnikovo vedenje je prispevalo k upočasnitvi preiskave. Glede na to, da je bila najnižja zaporna kazen, ki bi jo lahko pritožnik dobil, pet let, pripor dveh let in sedmih mesecev še ni dosegel kritične točke.
Zvezno sodišče je prav tako pozvalo preiskovalna sodnika, naj do konca januarja 1988 ponovno preučita trajanje zadevnega pripora. 31. januarja so se odločili podaljšati pripor (Haftbelassungsbeschluß).
19. Pritožnik je vmes na tožilstvo naslovil šesto prošnjo za izpustitev, in sicer 2. decembra 1987. 9. decembra so jo zavrnili z obrazložitvijo, da se ni nič spremenilo od zadnje sodbe Zveznega sodišča z dne 29. oktobra 1987 (glej odstavek 18 zgoraj); izrazilo je mnenje, da še vedno obstajata begosumnosti in nevarnost sklepanja skrivnih dogovorov. W. se proti tej odločbi ni pritožil.
20. 1. februarja 1988 je še enkrat zaprosil za izpustitev. Tožilstvo je to zavrnilo 18. februarja 1988 in pritožil se je na Zvezno sodišče.
Zvezno sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo 25. aprila 1988. Po mnenju tega sodišča, tožilstvo ni kršilo niti Ustave niti Konvencije, s tem ko je menilo, da obstaja begosumnost, poleg tega W. v svoji prošnji z dne 1. februarja 1988 ni ponudil varščine.
Poleg pritožnika so bile tudi oblasti deloma odgovorne za zamude v preiskavi; za obrazložitev zamud so navedle razloge - npr. prevzem postopkov v Nemčiji (glej odstavek 9 zgoraj) in več obtožb zoper več soobtožencev - ki so jim bili znani že 13. avgusta 1987, ko so napovedali, da bo preiskava končala v začetku leta 1988. Te zamude sicer niso povzročile predolgega trajanja pripora, vendar je Zvezno sodišče izrazilo mnenje, da je treba preiskavo zaključiti v najkrajšem možnem času.
Zvezno sodišče je izreklo:
»Sodnik, ki odloča o priporu, lahko podaljša pripor le toliko, da se trajanje pripora ne približa trajanju pričakovane zaporne kazni v posameznem primeru; ne sme na primer vzeti za merilo najdaljše zagrožene zaporne kazni. Pozorno je treba preučiti te omejitve, saj je možno, da sodišče, ki sodi v kazenskem postopku, pri določanju kazni upošteva med drugim tudi trajanje pripora. Obstaja torej določeno najdaljše možno trajanje pripora (...). Vendar pa tudi institucije Evropske konvencije dopuščajo večletni pripor v primerih, ki so zelo zapleteni in za katere so zagrožene stroge kazni (...).«
V tem primeru zadeva ni dosegla kritične ravni, saj je bila skupna zaporna kazen, ki jo je bilo mogoče pričakovati, precej več kot pet let zapora.
21. 18. maja 1988 je pritožnik vložil osmo prošnjo za izpustitev, 7. junija 1988 jo je dopolnil s ponudbo varščine v višini največ 30.000 švicarskih frankov (CHF). Tožilstvo je prošnjo zavrnilo 27. junija 1988, med drugim tudi zato, ker ni podal nobenih informacij v zvezi s tretjo osebo, ki naj bi plačala varščino, ter zato ker se je zdela vsota neprimerna glede na razsežnost zadeve in osebnost pritožnika.
Pritožnik se je javnopravno pritožil na Zvezno sodišče, ki je razveljavilo odločbo z obrazložitvijo, da je prišlo do kršitve četrtega odstavka člena 5 (člen 5-4) Konvencije, saj W. ni bilo omogočeno odgovoriti na trditve preiskovalnega sodnika in kantonalnega tožilca na tožilstvu.
22. Po ponovni obravnavi prošnje, jo je tožilstvo 6. septembra 1988 zavrnilo. Pritožnik se je znova pritožil na Zvezno sodišče. To sodišče je 15. novembra 1988 izreklo sodbo; razsodilo je, da je na tej stopnji postopka, po koncu preiskave in napotitvi na sojenje (glej odstavek 13 zgoraj), pripor zaradi možnosti sklepanja skrivnih dogovorov mogoče upravičiti le s konkretnimi dokazi, kot so npr. pritožnikova osebnost in številni primeri goljufij in vplivanja na priče, za katere se je že izkazalo, da jih je izvršil v posamičnih primerih. Vendar pa je Zvezno sodišče razveljavilo odločbo, z obrazložitvijo, da tožilstvo, ko je ocenjevalo, koliko bi lahko trajala najdaljša zaporna kazen, ni preučilo, ali v W.-vem primeru obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih bi obstajala možnost pogojnega izpusta.
23. 10. januarja 1989 je tožilstvo tretjič zavrnilo prošnjo z dne 18. maja 1988 (glej odstavek 21 zgoraj). Zvezno sodišče je zavrnitev 23. februarja 1989 potrdilo: upoštevajoč število in naravo kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil pritožnik obtožen, upoštevajoč njegovo vedenje med preiskavo in upoštevajoč psihiatrovo mnenje (glej odstavek 12 zgoraj) je imelo tožilstvo prav, ko je sklepalo, da ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi bil pritožnik zelo verjetno pogojno izpuščen.
C. Sojenje pritožniku
24. Sojenje na Sodišču za gospodarsko kazensko pravo (glej odstavek 13 zgoraj) se je začelo 17. februarja 1989 in se zaključilo 30. marca 1989; pritožnik je bil obsojen na enajst let zapora in denarno kazen 10.000 CHF, zaradi poslovne goljufije (gewerbsmäßiger Betrug), lažnega stečaja (betrügerischer Konkurs), ponarejanja dokumentov (Urkundenfälschung) in kriminalnega vodenja podjetij (qualifizierte ungetreue Geschäftsführung). 1465 dni preživetih v priporu se je odštelo od glavne kazni.
II. USTREZNA NACIONALNA ZAKONODAJA
25. Zakon o kazenskem postopku (Gesetz über das Strafverfahren) Bernskega kantona določa:
Člen 98
»Ko preiskovalni sodnik meni, da je preiskava zaključena, o tem obvesti stranke, katerih naslovi so znani. Če je v pristojnosti preiskovalnega sodnika in okrožnega tožilca, da odločita o napotitvi, preiskovalni sodnik izreče, ali namerava zahtevati prekinitev postopka, opustitev postopka ali napotitev obdolženega na sodišče.
Stranke lahko po vročitvi takega obvestila, v roku, ki ga je določil sodnik, pisno predstavijo svoje predloge in na kratko navedejo razloge za konkretne preiskovalne ukrepe ali dodatna vprašanja in izrazijo svoje mnenje o izidu postopka. Če se odredi izvedba teh ukrepov, so lahko stranke pri tem prisotne.«
Člen 111
»Med preiskavo je obdolženec praviloma na prostosti.
Preiskovalni sodnik lahko odredi pripor za obdolženca, če obstaja utemeljen sum, da je storilec ali sostorilec kaznivega dejanja in poleg tega obstajajo razlogi za bojazen:
(a) da bo obdolženi pobegnil, (b) da bo obdolženi zlorabil svojo prostost in poskušal preprečiti razkritje dejstev, (c) da bo obdolženi, če je že naklepno storil kaznivo dejanje (Verbrechen ali Vergehen) med preiskavo, storil nadaljnja kazniva dejanja.
Bojazen, da bo obdolženi pobegnil, je utemeljena, če obdolženi nima bivališča v Švici. (...)«
26. Švicarsko Zvezno Sodišče navaja, da je nenapisano ustavno pravico do osebne svobode treba razlagati v luči tretjega odstavka člena 5 (člen 5-3) Konvencije in sodne prakse institucij iz Strasbourga; ta pravica določa, da preiskovalni pripor ne sme trajati predolgo. Vsak primer je treba posamično obravnavati in upoštevati tako obdolženčevo pravico do osebne svobode kot pravico države, da izpelje kazenski postopek in da izvrši kazenske sankcije. Če je trajanje pripora predolgo, je treba obdolženca izpustiti, četudi še vedno obstaja utemeljen sum, da bo pobegnil (Odločba švicarskega Zveznega sodišča, 108 Ia 66; 107 Ia 257/258; 105 Ia 29/30).
POSTOPEK PRED KOMISIJO
27. W. je poslal svojo vlogo Komisiji 20. septembra 1988. Pritožil se je zaradi dolžine trajanja pripora.
Komisija je 9. oktobra 1990 ugotovila, da je vloga (št. 14379/88) dopustna. V svojem poročilu z dne 10. septembra 1991 (na osnovi člena 31) (člen 31) je izrazila mnenje z devetnajstimi glasovi za in enim proti, da je prišlo do kršitve tretjega odstavka člena 5 (člen 5-3) Konvencije. Celotno besedilo poročila Komisije se nahaja v Prilogi sodbe *.
PRAVO
DOMNEVNA KRŠITEV TRETJEGA ODSTAVKA ČLENA 5 (ČLEN 5-3)
28. Pritožnik trdi, da je dolžina trajanja njegovega pridržanja v preiskovalnem priporu kršila tretji odstavek člena 5 (člen 5-3), ki določa naslednje:
»Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami točke (c) prvega odstavka tega člena (člen 5-1-c), (...) ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje.«
Vlada se ni strinjala s to trditvijo, Komisija pa se je strinjala.
29. Obdobje, ki ga je treba obravnavati, se je začelo 27. marca 1985, ko so W. odvzeli prostost; končalo se je 30. marca 1989, ko ga je Sodišče za gospodarsko kazensko pravo v Bernu obsodilo (glej odstavka 7 in 24 zgoraj). Trajalo je torej štiri leta in tri dni.
30. Komisija je izrazila mnenje, da tretji odstavek člena 5 (člen 5-3) določa najdaljše trajanje pripora. Sodišče se s tem mnenjem ne strinja, prav tako tega mnenja ne podpira sodna praksa. Sodna praksa kaže na to, da se razumen rok ne more določiti in abstracto (glej, mutatis mutandis, sodbo v zadevi Stögmüller proti Avstriji z dne 10. novembra 1969, Serija A št. 9, str. 40, od. 4). Kot je Sodišče ugotovilo že v sodbi v zadevi Wemhoff proti Nemčiji z dne 27. junija 1968, je razumnost trajanja pripora treba določiti v vsakem primeru posebej, glede na okoliščine primera (Serija A št. 7, str. 24, od. 10). Dolgotrajen pripor je mogoče v določenem primeru upravičiti le, če za to obstaja tehtna zahteva javnega interesa, ki navkljub domnevi o nedolžnosti, prevlada nad pravilom o spoštovanju osebne svobode.
Nacionalne sodne oblasti so prve zadolžene za preučitev vseh okoliščin, ki utemeljujejo oziroma ne utemeljujejo obstoj takšne zahteve, in jih tudi morajo vključiti v obrazložitev odločb, s katerimi razsodijo glede prošenj za izpustitev. Pravzaprav so razlogi navedeni v obrazložitvah teh odločb in pritožnikove navedbe v svojih vlogah in pritožbah osnova, na kateri mora Sodišče razsoditi, ali je prišlo do kršitve tretjega odstavka člena 5.
Nujen pogoj za zakonito nadaljevanje pripora je, da še naprej obstaja utemeljen sum, da je pridržana oseba zakrivila kaznivo dejanje, vendar čez določen čas ta pogoj ne zadošča; Sodišče mora zato ugotoviti, ali so drugi razlogi, ki so jih navajale sodne oblasti, upravičevali odvzem prostosti. V primerih, v katerih so bili navedeni razlogi »ustrezni« in »zadostni«, mora Sodišče tudi ugotoviti, ali so nacionalne oblasti pokazale »izredno prizadevnost« pri izvajanju postopka (glej nedavno sodbo v zadevi Tomas proti Franciji z dne 27. avgusta 1992, Serija A št. 241-A, str. 35, od. 84).
A. Razlogi za dolgotrajen pripor
31. V obrazložitev zavrnitve W.-ih prošenj za izpustitev, so švicarska sodišča navajala utemeljen sum zoper njega ter se poleg tega sklicevala na tri glavne razloge, ki jih je navedla tudi Vlada: nevarnost pobega, nevarnost sklepanja skrivnih dogovorov ter potrebo po tem, da bi preprečili, da bi obdolženi storil nadaljnja kazniva dejanja.
1. Nevarnost pobega
32. Pritožnik navaja, da dlje ko je trajal pripor, manjša je bila možnost, da bi pobegnil. Po preteku določenega časa je bilo v njegovem interesu, da odsluži kazen, ki, upoštevajoč možnost pogojnega izpusta, ne bi trajala veliko dlje od že prestanega pripora. Prav tako navaja, da je ponudil varščino in da začasne izpustitve, ki mu je bila dovoljena po izreku obsodbe, ni izkoristil za pobeg.
33. Sodišče opozarja, da se nevarnosti pobega ne more oceniti le na osnovi možne dolžine trajanja zagrožene kazni; pri oceni nevarnosti pobega je treba upoštevati več dejavnikov, ki lahko bodisi potrdijo obstoj take nevarnosti bodisi potrdijo, da je nevarnost tako majhna, da ne more upravičiti pridržanja v preiskovalnem priporu (glej zgoraj navedeno sodbo v zadevi Tomasi, Serija A, št. 241-1, str. 37. od. 98). Pri tem je treba zlasti upoštevati značaj osumljenca, vrednote, premoženje, povezave v državi, v kateri teče postopek proti njemu, ter njegove mednarodne povezave. (glej, mutatis mutandis, sodbo v zadevi Neumeister proti Avstriji, z dne 27. junija 1968, Serija A št. 8, str. 39, odstavek 10).
V svojih skrbno izdelanih obrazložitvah odločb, so se sodniki v Bernu sklicevali na specifične značilnosti pritožnikovega položaja: po tem, ko je svoje bivališče prestavil iz Švice v Monte Carlo, je pogosto potoval v Nemčijo, Anglijo, Združene države Amerike in na otok Angvila (kjer je imel domnevno v lasti neko banko); imel je torej številne tesne povezave v tujini. Nadalje, sam je večkrat omenil, da bi šel rad živet v Združene države Amerike. Obstajali so določeni indici, ki so kazali na to, da ima v tujini na voljo dovolj denarja in da ima več potnih listin. Samotarskemu moškemu, ki mu ne manjka povezav, ne bi bilo težko živeti skritega življenja zunaj Švice.
Zvezno sodišče je skrbno preučilo te razloge 7. novembra 1985, 25. avgusta 1986 in 25. aprila 1988 (glej odstavke 15, 16 in 20 zgoraj). Ob zadnji preučitvi so priznali, da se je nevarnost pobega zmanjševala glede na dolžino trajanja pripora, kot je to že omenilo Evropsko sodišče (glej, med drugim, zgoraj navedeno sodbo v zadevi Neumeister, Serija A, št. 8, str. 39, odstavek 10). Vendar pa je menilo, da dejavniki, ki jih je navedlo tožilstvo, ni dopuščalo dvoma glede W.-ve begosumnosti in da so bili ti dejavniki zadostni za utemeljitev, da je nevarnost pobega še obstajala.
Ni razloga, na osnovi katerega bi Sodišče prišlo do drugačnega sklepa. V tej zadevi je preiskava vseskozi odkrivala nova kazniva dejanja, ki bi lahko privedla do še strožje kazni. Poleg tega so okoliščine zadeve in značaj pritožnika dopustili pristojnim sodnim oblastem, da zavrnejo njegovo ponudbo varščine z dne 18. maja 1988 (plačilo varščine je sicer nedolgo nazaj, 1. februarja, še zavračal); višina varščine (30.000 CHF) in dejstvo, da je bil izvor denarja neznan, sta pomenila, da ne gre za varščino, ki bi jamčila, da pritožnik ne bo pobegnil, zato da ne izgubi tega denarja (glej odstavek 21 zgoraj).
Nazadnje, dejstvo, da je po obsodbi pritožnik vsakič prišel nazaj v zapor, kadar je imel dovoljen izhod, ne more za nazaj ovreči stališča sodnikov.
2. Nevarnost sklepanja skrivnih dogovorov
34. W. je trdil, da nevarnost sklepanja skrivnih dogovorov nikakor ni mogla trajati dlje kot do 29. aprila 1988, ko sta preiskovalna sodnika izjavila, da bosta predlagala sojenje zoper njega (glej odstavek 13 zgoraj); najkasneje na ta dan bi moral biti sodni spis dopolnjen do te mere, da taka nevarnost ne bi več mogla obstajati.
35. Sodišče razume, da oblasti lahko menijo, da je treba osumljenca pridržati v priporu, vsaj na začetku preiskave, zato da mu preprečijo, da bi otežil preiskavo, zlasti ko gre za zapleteno zadevo, kot je bila ta, v kateri so bila potrebna mnogotera preiskovalna dejanja. Vendar pa čez nekaj časa zahteve preiskave - tudi v takšni zadevi - niso več dovolj: običajno se navedeno tveganje zmanjša čez nekaj časa, po tem ko so se že izvršila določena preiskovalna dejanja, zaslišanja in preverjanja (glej sodbo v zadevi Clooth proti Belgiji, z dne 12. decembra 1991, Serija A, št. 225, str. 16, od. 43).
36. Tožilstvo se je zato, da bi utemeljilo obstoj precejšnjega tveganja za sklepanje skrivnih dogovorov pred začetkom sojenja, sklicevalo predvsem na izjemno obsežnost zadeve, na izredno količino zaseženih dokumentov in namerno povzročeno neurejenost le-teh ter na veliko število prič, tudi iz tujine, ki jih je bilo treba zaslišati. Poleg tega so se tudi sklicevali na značaj pritožnika; ta je pred in med priporom izkazoval svojo namero, da sistematično izbriše vse dokaze o odgovornosti, npr. tako da je ponaredil ali uničil račune. Tožilstvo navaja, da so obstajali indici, ki so utemeljevali bojazen, da bo zlorabil prostost za to, da npr. uniči dokaze, ki so bili še skriti, vendar je bilo o verjetnosti njihovega obstoja mogoče sklepati na osnovi drugih dokumentov, ali da ustvari lažne dokaze, oziroma da sklepa dogovore s pričami; pri izpeljavi teh dejanj bi mu bilo v pomoč to, da so bila podjetja, ki jih je vodil, to je več kot šestdeset podjetij, med seboj tesno prepletena, ter vpliv, ki ga je imel na zaposlene. Tožilstvo navaja tudi povečanje obsega preiskave aprila 1987, ko so prevzeli postopek preiskave, ki je bil v teku v Nemčiji zoper W. zaradi kaznivih dejanj, storjenih v tej državi.
Zvezno sodišče je večkrat prejelo pritožbo in vsakič je natančno preučilo, ali te navedbe upravičujejo nadaljevanje pripora. Res je, da je 7. novembra 1985, 4. junija 1986, 24. marca 1987 in 25. aprila 1988 pozvalo preiskovalna sodnika, naj čimbolj prizadevno delata in naj čim hitreje pridobita manjkajoče dokumente (glej odstavke 15-17 in 20 zgoraj), vendar pri tem ni izključilo obstoja nevarnosti sklepanja skrivnih dogovorov. Nasprotno, potrdilo je, da je tako tveganje obstajalo celo po zaključku preiskave in napotitvi na sojenje (2. septembra 1988). Pri tem ni upoštevalo le W.-jevega značaja in preteklosti, temveč tudi in predvsem to, da je W. v okviru drugih postopkov ponaredil oprostilne dokaze, spreminjal datume dokumentov in vplival na priče (glej odstavek 22 zgoraj).
Tudi glede tega Sodišče nima razloga za nestrinjanje z Zveznim sodiščem. Nacionalne oblasti so torej imele pravico, da se sklicujejo na okoliščine zadeve za utemeljitev možnosti nevarnosti sklepanja skrivnih dogovorov in s tem dodatno upravičijo pripor.
3. Nevarnost ponovitve kaznivih dejanj
37. Vlada navaja, da je obstajalo tveganje, da bi pritožnik zakrivil nadaljnja kazniva dejanja, če bi ga izpustili. Četudi se je tožilstvu zdelo smiselno, da se mu to prepreči, ni preučilo izpodbijanih odločb glede te točke, saj sta bila nevarnost pobega in sklepanja skrivnih dogovorov zadostna razloga za upravičenost trajanja pripora. Sodišče se s tem strinja.
4. Povzetek
38. Obe zgoraj navedeni nevarnosti sta bila ustrezna in zadostna razloga v tej zadevi; nista zgolj »stranska« tveganja, kot meni Komisija v svojem poročilu (glej odstavek 145 poročila Komisije).
B. Vodenje postopka
39. Vodenje postopka je prav tako treba preučiti (glej odstavek 30 zgoraj).
40. Pritožnik se je pritožil, da sta preiskovalna sodnika povzročila večje zamude v preiskavi: zasliševala sta ga še več tednov po tem, ko je 11. aprila izjavil, da bo izkoristil pravico do molka in ne bo odgovarjal na njuna vprašanja. Poleg tega nista imela potrebne infrastrukture za preiskavo, ki je bila zapletena le do določene mere, saj glede na to, da ni bilo računovodstva, ni bilo dokumentov, ki bi jih bilo treba preučiti.
41. Vlada pa je poudarila, da je bila ta zadeva najtežja zadeva na področju gospodarskega kazenskega prava doslej v Bernskem kantonu. Zelo je presegla vse druge tovrstne zadeve, tako glede obsega kot glede zapletenosti; dokumenti so zavzeli 120 metrov polic. Poleg tega še noben pripor ni trajal tako dolgo. Oblasti niso ničesar spregledale, ko so dopolnjevale sodni spis in so celo ustanovile poseben oddelek, v sestavi dveh preiskovalnih sodnikov, ki sta imela na voljo osebje, ki je delalo samo v tem oddelku, vključno z dvema specialnima policistoma in štirimi tajnicami. Prav tako sta imela na voljo precejšnja tehnična sredstva, med drugim računalniško opremo. Vsega skupaj 350 zaslišanj, od tega 36 zaslišanj pritožnika, in približno 30 odločb na pritožnikove pritožbe je bilo potrebnih za končno sodbo, ki je imela 1100 strani.
Pritožnik se poleg tega ni pritožil glede načina vodenja preiskave. Namen tega, da so ga večkrat zaslišali je bil, da mu omogočijo, da uporabi svojo pravico do obrambe glede vsakega novega dokaza, ki ga je razkrila preiskava.
42. Sodišče ugotavlja, da je že 7. novembra 1985 Zvezno sodišče, ko je preverjalo ustreznost dolžine izpodbijanega pripora, preučilo tudi vodenje postopka. Po preučitvi je ugotovilo, da W.-ve pritožbe niso utemeljene (glej odstavek 40 zgoraj). Zaradi bojazni, da ne bi prišlo do predolgega pripora je Zvezno sodišče redno pozivalo kantonalne oblasti, naj delajo čim hitreje in jim celo dajalo konkretne napotke glede tega ter ugotovilo, da so jih upoštevali. Zato kljub določeni zaskrbljenosti, ni nikoli menilo, da je bil pritožnik predolgo v priporu. Izrazilo je mnenje, da je bil pritožnik prvenstveno sam odgovoren za počasnost preiskave: zelo težko je bilo dobiti jasno sliko o finančnem položaju njegovih podjetij; to je bila posledica stanja, v kakršnem so bila njihova računovodstva. Navaja tudi, da je postal postopek še težji, ko se je odločil, da ne bo dajal nobenih izjav in tako še bolj upočasnil napredek preiskave (glej odstavek 10 zgoraj).
Upoštevajoč intenziven in kontinuiran nadzor, ki ga je izvajalo najvišje nacionalno sodišče, se Sodišče v osnovi strinja s trditvami Vlade, ki so povzeti v odstavku 41 zgoraj. Sodišče ugotavlja, da pravica obdolženca do določene hitrosti trajanja preiskave ne sme preprečiti prizadevanj sodišč, da skrbno opravijo svoje delo (glej med drugim, mutatis mutandis, zgoraj navedeni sodbi v zadevah Wemhoff in Tomasi, Serija A št. 7, str. 26, od. 17 in št. 241-1, str. 52, od. 102). Glede te točke se strinja s Komisijo, da ni bilo obdobja preiskave, ko preiskovalci ne bi izvrševali preiskovalnih dejanj s potrebno hitrostjo, prav tako ni prišlo do zamud zaradi pomanjkanja osebja ali opreme. Zato je dolžino trajanja pripora treba pripisati izjemni zapletenosti zadeve in vedenju pritožnika. Res je, da mu ni bilo treba sodelovati z oblastmi, vendar je sam odgovoren za posledice, ki jih je morda imelo njegovo vedenje na napredek preiskave.
C. Zaključek
43. Sodišče je skladno s tem razsodilo, da ni bil kršen tretji odstavek člena 5 (člen 5-3).
IZ TEH RAZLOGOV JE SODIŠČE
Razsodilo s petimi glasovi za in štirimi glasovi proti, da ni bil kršen tretji odstavek člena 5 (člen 5-3).
Sodba je bila sestavljena v angleščini in v francoščini ter razglašena na javni obravnavi v Palači človekovih pravic, v Strasbourgu, 26. januarja 1993.
Za predsednika
Franz MATSCHER
Sodnik
Marc-André EISSEN
Sodni tajnik
V skladu z drugim odstavkom člena 51 (člen 51-2) Konvencije in drugim odstavkom člena 53 Poslovnika Sodišča, so tej sodbi priložena naslednja ločena mnenja:
(a) odklonilno mnenje L.-E. Pettitija;
(b) odklonilno mnenje B. Walsha in A. N. Loizuja;
(c) odklonilno mnenje J. de Meyerja.
F. M.
M.-A. E.
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA PETTITIJA
Glasoval sem, da je prišlo do kršitve člena 5 (člen 5), in se ne pridružujem mnenju večine v senatu ter obžalujem, da zadeva ni bila obravnavana na plenumu.
Menim, da razsodba v tej zadevi pomeni odklon od tradicionalne sodne prakse Evropskega sodišča, kar zadeva domnevo nedolžnosti in omejitev, ki jih je treba upoštevati pri ukrepu pripora.
To sodbo - četudi se jo uporabi le v W.-vi zadevi - bi bilo mogoče uporabiti za to, da se upraviči štiriletne pripore v zadevah s področja gospodarskega kazenskega prava: stečajev, kaznivih dejanj proti pravu gospodarskih družb, kriminalnega poslovanja itd.
Sama filozofija člena 5 (člen 5) Evropske konvencije me navaja k takemu odklonilnemu mnenju. Člen 5 (člen 5) je člen, ki ščiti osebno svobodo in omejuje pripor na določene primere, ki jih je treba ozko razlagati.
Člen 5 je skupaj s členom 6 (člen 5, člen 6) Konvencije pomembna določba za varstvo domneve nedolžnosti.
Sodišče je vedno, bodisi na plenumu bodisi v senatih, sprejelo strog pristop pri ugotavljanju, ali je bil kršen člen 5 (člen 5) in pri tem poskušalo omejiti trajanje pripora. V tej zadevi pa je prevladala razlaga švicarskega Zveznega sodišča. Po mojem mnenju je Zvezno sodišče napačno uporabilo kriterije pri oceni begosumnosti, ki so tudi vključeni v besedilo člena 5 (člen 5). Ne moremo zanikati teže dokazov in zahtevati od pripornika, naj dokaže, da ne bo pobegnil, saj je to zanikanje, ki ga je nemogoče dokazati. To bi pomenilo nadaljnjo izjemo člena 5 (člen 5), saj le odvzem prostosti popolnoma izniči nevarnost pobega.
V tej zadevi si sodne oblasti niso prizadevale niti zahtevati velike vsote za varščino (kar je običajna praksa v Švici) niti določiti pogojev za strog sodni nadzor, ki bi preprečil možnost pobega, poleg tega pa obstoj bivališč v tujini ni zadosten razlog za utemeljevanje te nevarnosti. Zdi se, da so bile kantonalne sodne oblasti preobremenjene s številnimi dokumenti v zvezi z W., vendar pa so bila poročila stečajnih upraviteljev, civilne tožbe upnikov in izvedenska poročila, napisana v stečajnem postopku, zadostno dokazno gradivo, s katerim bi lahko pospešili preiskovalni postopek. Obsežnost dokumentacije ne pomeni izjemne zapletenosti, saj je šlo večinoma za računovodske knjige in poslovne dokumente.
Pri razlagi člena 5 (člen 5) in same narave pripora ne gre pozabiti, da je prostost pravilo, odvzem prostosti pa izjema. Začasni ali preiskovalni pripor ne sme ogroziti domneve nedolžnosti. Vendar ta domneva ne pomeni le, da sodnik ne obravnava obdolženca kot krivega ter da se obdolženca ne predstavlja tretjim osebam kot krivega, temveč tudi to, da se obdolžencu omogoči, da se pred začetkom sojenja sooči s svojim položajem obdolženega. V skrajnem primeru mora biti osebi, ki ve, da je kriva, omogočeno, da po obtožbi ostane na prostosti, temu prilagodi svoje poklicno in družinsko življenje ter načrtuje prihodnost. Kot je Evropsko sodišče že velikokrat potrdilo, pripor ne sme biti uporabljen za predvidevanje kazni (sodba v zadevi Letellier z dne 26. junija 1991; sodba v zadevi Tomasi z dne 27. avgusta 1992); ne sme odražati sodnikovega mnenja o obdolženčevi krivdi.
Pri pregledu sodne prakse Evropskega sodišča je mogoče ugotoviti, da je Sodišče v sodbah, kot je bila v zadevi Neumeister (sodba z dne 27. junija 1968) in v zadevi Stögmüller (sodba z dne 10. novembra 1969), ugotovilo, da pripor, ki je trajal približno dve leti, ni bil dopusten.
Pri primerjalnem pregledu kazenskega prava je mogoče ugotoviti, da je povprečno trajanje pripora manj kot dva ali tri mesece in da je na področju gospodarskih kaznivih dejanj povprečno trajanje pripora krajše od enega leta.
Člen 111 Zakon o kazenskem postopku Bernskega kantona določa, da »je med preiskavo obdolženec praviloma na prostosti«, razen če obstaja tveganje, da bo pobegnil, ali tveganje, da bo obdolženi zlorabil svojo prostost in poskušal preprečiti razkritje dejstev, ali bojazen, da bo obdolženi - če je že naklepno storil kaznivo dejanje med preiskavo - storil nadaljnja kazniva dejanja. Zdi se, da teh določb niso strogo uporabili v W.-vem primeru.
Kriminologi prav tako ugotavljajo, da se vsako leto na tisoče oseb obtoži kaznivih dejanj, pripre, tudi za dlje časa, nato pa se je obtožnica zoper njih zavrže ali pa so oproščeni. Pripor je v takih primerih nepravičen in ustvarja očitne družbene motnje, zaradi kakršnih se sodni sistem graja.
Dejstvo, da je švicarsko Zvezno sodišče izreklo zelo dolgo sodbo ter naložilo zelo strogo kazen, ne more v danih okoliščinah upravičiti dolgega trajanja pripora, zlasti zato ne, ker je švicarsko Zvezno sodišče že predhodno - kar zadeva nevarnost sklepanja skrivnih dogovorov - deloma razveljavilo odločbo za podaljšanje pripora, ki je bila obrazložena z razlogi, ki jih je mogoče grajati.
Evropska komisija [za človekove pravice] je na začetku določila sedem kriterijev za nadzor nad priporom. V zadevi W. je Komisija v svojem prvem poročilu pravilno ugotovila določena dejstva in postopke, zaradi katerih je izglasovala z devetnajstimi glasovi za in enim proti, da je prišlo do kršitve Konvencije: stečaji med letoma 1982 in 1984 (podatki segajo do leta 1977); W.-jeva aretacija 17. marca 1985; šest od dvanajstih soobdolžencev je ostalo na prostosti, osemnajst preiskav med marcem 1985 in junijem 1986; prvi nalogi so bili izdani 3. aprila 1985; nato sledi več nejasnih faz:
»26. V začetnih fazah postopka je prišlo do težav v zvezi s pravicam več obdolžencev do vpogleda v sodni spis. Na določeni točki postopka so preiskovalni organi menili, da bi bilo treba vpogled v sodni spis za nekaj let prepovedati. Od aprila 1986 naprej je bilo obdolžencem dovoljen vpogled v približno 90% sodnega spisa, po 22. oktobru 1986 pa v praktično celoten sodni spis.
27. Približno 350 krat so preiskovalci zaslišali pritožnika, druge obdolžence in več drugih oseb. Vendar je 11. aprila 1986 pritožnik nehal odgovarjati na vprašanja, ki so mu jih postavljali preiskovalci. Ti so ga kljub temu zaslišali 36 krat. (...)
40. [Zvezno] sodišče je [25. avgusta1986] ugotovilo, da sta preiskovalna sodnika do tedaj delala zelo intenzivno, vendar pregled dokumentov iz sodnega spisa še ni bil zadosten za sestavo obtožnice. Prav tako ni bilo jasno, ali je treba naročiti izvedensko računovodsko poročilo o podjetjih ter izvedensko mnenje psihiatra glede pritožnika. Sodišče je tudi menilo, da se dolžina trajanja pripora pritožnika ni preveč približala trajanju možne zaporne kazni, čeprav je v tem pogledu tožilstvo verjetno šlo predaleč v svoji domnevi, da bo pritožnik morda obsojen na več kot pet let zapora.
41. Julija 1986 so preiskovalni organi naročili izdelavo izvedenskega računovodskega poročila o podjetjih ter oktobra 1986 še psihiatrični pregled pritožnika. Računovodsko poročilo so prejeli 10. aprila 1987, psihiatrovo pa 22. decembra 1986, ki je tudi potrdilo polno kazensko odgovornost pritožnika (Zurechnungsfähigkeit).
(...)
52. Zvezno sodišče je menilo, da je zamuda upravičena zlasti zaradi dodatnega dela, ki je nastalo v preiskavi. Poleg tega prekoračitev najdaljšega dovoljenega trajanja pripora ni bila izključena, pod pogojem, da preiskovalni organi hitro opravljajo svoje delo. V svoji odločbi z dne 24. marca 1987 je Zvezno sodišče sicer predvidelo najdaljše trajanje pripora - dve leti in pol - , vendar so preiskovalni organi medtem prevzeli postopke, ki so bili v teku zoper pritožnika v Nemčiji. Kljub temu naj se dolžina trajanja pripora ne bi preveč približala pričakovani najdaljši zaporni kazni. (...)
(...)
65. Pritožnikovi ponovni pritožbi je Zvezno sodišče delno ugodilo 19. avgusta 1988. Sklicujoč se na sodno prakso institucij Konvencije, je Zvezno sodišče ugotovilo zlasti to, da pritožniku ni bilo omogočeno odgovoriti na trditve generalnega tožilca (Generalprokurator) in preiskovalnih sodnikov.
(...)
67. Sodišče je bilo mnenja, da zgolj teoretična nevarnost sklepanja skrivnih dogovorov ni zadosten razlog, ki upravičeval nadaljevanje trajanja pripora. Vendar so v tej zadevi obstajali konkretni indici za obstoj te nevarnosti. Sodišče je navedlo, med drugim, bojazen bernskih oblasti, da bo pritožnik, če ga izpustijo na prostost, poskušal skleniti skrivne dogovore s svojo soprogo in drugimi osebami, z namenom, da ponaredijo oprostilne dokaze. Sodišče je prav tako omenilo, da je bil pritožnik 2. septembra 1988 napoten na sojenje (...) in da torej ni mogoče trditi, da oblasti niso upoštevale napotkov Zveznega sodišča z dne 25. aprila 1988.« *
O napotitvi na sojenje je sodišče odločilo 2. septembra 1988 in pritožnik je bil 30. marca 1989 obsojen zaradi kaznivih dejanj; nekatera so bila zagrešena že leta 1977; civilni in gospodarski postopek sta se začela leta 1983, pritožniku pa je bila prostost odvzeta 27. marca 1985.
V odločbah nacionalnih oblasti je mogoče zaznati določeno nelagodje zaradi ovir, s katerimi se je srečevala obramba pri dostopu do vpogleda v celoten sodni spis ter določeno željo po prikazovanju verjetne zaporne kazni kot »upravičenja« za dolgotrajen pripor. [Evropsko] Sodišče bi iz tega lahko nekaj sklepalo; doslej je vedno zavračalo koncept povezanosti pripora in predvidene zaporne kazni (zgoraj navedena sodba v zadevi Letellier in sodba v zadevi Kemmache z dne 27. novembra 1991).
Stališče, ki ga je sprejela večina v sodbi v zadevi W, se meni ne zdi primerno, glede na to, da je šlo za štiri leta trajajoč pripor:
»Upoštevajoč intenziven in kontinuiran nadzor, ki ga je izvajalo najvišje nacionalno sodišče, se Sodišče v osnovi strinja s trditvami Vlade, ki so povzeti v odstavku 41 zgoraj. Navaja, da pravica obdolženca do določene hitrosti trajanja preiskave ne sme preprečiti prizadevanj sodišč, da skrbno opravijo svoje delo (glej med drugim, mutatis mutandis, zgoraj navedeni sodbi v zadevah Wemhoff in Tomasi ...).«
Takšna razlaga člena 5 (člen 5) bi lahko pripeljala do tega, da bi urejanje sodnih spisov postalo bolj pomembno kot pravica do svobode. Lahko je dopustno, da imajo delovne naloge sodnikov prednost pred hitrostjo, če je obdolženi na prostosti, ali če se je pripor šele začel, ne pa v primeru, da pripor traja tako dolgo. Evropsko sodišče ni nikoli prej potrdilo dopustnosti štiri leta trajajočega pripora. Tudi dejstvo, da je pritožnik domnevno storil druga kazniva dejanja, ne more upravičiti trajanja pripora; v tem primeru bi lahko začeli drugo tožbo in bi moral sodnik izdati drug nalog za odvzem prostosti, na osnovi teh drugih obtožb; drugače sodišče ne more uporabiti tega argumenta za to, da zavrne izpustitev.
Dejstvo, da so gospodarski in finančni kazenski postopki zelo zapleteni in da so zanje potrebna številna preiskovalna dejanja, ne more upravičiti dolgotrajnega pripora. Znano je, da izdelava računovodskih poročil traja zelo dolgo; vendar v primeru stečajev specializirani sodniki vedo, kako najbolj učinkovito uporabiti poročila stečajnih upraviteljev, zato da postopek ne traja predolgo, kar se v tej zadevi ni zgodilo, saj so se W.-vi stečaji zgodili že leta 1982. Prav tako je treba omeniti, da je sodišče naročilo računovodsko poročilo julija 1986, in ne aprila 1985, čeprav je šlo za ukrep, ki je bil teoretično potreben že takoj po aretaciji.
Če vzamemo kot primer uradno statistiko francoskega ministrstva za pravosodje, ki jo lahko s podobnim rezultatom uporabimo tudi za druge evropske države s primerljivo populacijo, lahko iz seznama dolžine priporov za kazniva dejanja in prekrške po kategorijah za leto 1989 (podobne številke veljajo tudi za leta 1990-1992) ugotovimo, da je pripor trajal: za stečaje - povprečno dva meseca (sedem primerov po tri mesece, le v enem primeru dlje kot osemnajst mesecev); za goljufije in izsiljevanje - povprečno štiri do osem mesecev. Pa vendar je francoski parlament večkrat grajal predolgo trajanje priporov in je poskušal to popraviti s spremembo Zakona o kazenskem postopku.
Pregled strokovne literature s področja kazenskega prava in kaznovalne politike pokaže, da noben profesor ali strokovnjak v Evropi ne zagovarja štiriletnega pripora za gospodarska kazniva dejanja, tudi če gre za večkratna dejanja. Tako Vassalli, nekdanji italijanski minister za pravosodje, član Ustavnega sodišča in začetnik reforme na področju kazenskega prava, v Droits de l'homme et durée de la detention [Človekove pravice in trajanje pripora], Giusto Processo, 1989. Podobno Chiavario, v Evolution du droit et procedure pénale [Razvoj prava in kazenski postopek] Vol. II, Politique criminelle, Giuffrè, 1991; podobno navaja belgijska pravna strokovna literatura; tako navaja tudi francoska pravna strokovna literatura: Delmas-Marty, Bouloc, Levasseur (glej »Revue de science criminelle et de droit comparé« in Mélanges Levasseur Ed. Litec).
L. H. Leigh, profesor na London School of Economics, v svoji študiji o priporu v angleškem pravu navaja podobne podatke. Leta 1986 je britanska vlada zagotovila spodnjemu domu parlamenta, da je povprečen čas čakanja na začetek obravnave 57 dni (v to povprečje so všteta vsa kazniva dejanja). Leta 1985 je bilo povprečje deset tednov in pol, leta 1987 pa 12,9 tedna. Za težja kazniva dejanja so tako dolgi pripori še razumljivi (glej Home Office, Criminal Justice: a working paper, 1986).
Sodna praksa s področja pripora prav tako vpliva na kaznovalno politiko držav, ki se soočajo z resnimi težavami in včasih celo upori jetnikov v zaporih, kar je posledica prezasedenosti zaporov in deloma tudi preveč odrejenih priporov. Sodniške šole so zaskrbljene zaradi tega. Evropsko sodišče nosi zato svojo odgovornost, saj s svojo sodno prakso vpliva na kaznovalno politiko. Upravičiti štiri leta trajajoč pripor je korak nazaj v zgodovini kazenskega prava, je povratek v »prazgodovinsko« obdobje Lombrosa in njegove doktrine.
Če kot celoto upoštevamo razvoj kazenskega prava v Evropi po padcu pozitivistične šole, ugotovimo da:
(1) so številne države zakonsko določile najdaljše trajanje preiskovalnega pripora (šest mesecev ali eno leto, na primer Češkoslovaška);
(2) sodna praksa drugih držav običajno omejuje trajanje preiskovalnega pripora na šest mesecev do dveh let;
(3) na sodniških šolah se sodnike v zvezi z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in členom 5 (člen 5) te konvencije skuša prepričati, naj skrajšajo trajanje preiskovalnih priporov in se pri tem sklicujejo na sodno prakso Evropskega sodišča, kajti nekateri preiskovalni sodniki imajo navado podaljševati pripor zato, da bi tako izvajali pritisk nad obtoženimi in iz njih izvlekli priznanja ali ovadbe, kar pa izničuje pravico do molka;
(4) primerjalno pravo kaže na to, da nobena država (z izjemo Švice) ne prakticira štiriletnih priporov zaradi stečajev in goljufij ter prav tako ne v primerih, ki so težji od gospodarskih kaznivih dejanj.
Zgodovina Evropske konvencije in razvoj sodne prakse njenih institucij kažejo veliko skrb za zašito osebne svobode in za omejevanje trajanja preiskovalnih priporov, vsaj ko gre za običajna kazniva dejanja.
Prav ta načela navdihujejo tudi učenje na sodniških in odvetniških usposabljanjih. V državah članicah Sveta Evrope, ki prakticirajo preiskovalni postopek, je bilo mogoče ugotoviti, da nekateri sodniki radi predvidijo zaporno kazen na osnovi trajanja preiskovalnega pripora ali da izvajajo pritisk nad obdolženim, naj prizna, tako da več mesecev odlašajo z obravnavo in medtem zavračajo prošnje za izpustitev. V tej zadevi, W. proti Švici, je morda mogoče razložiti nesodelovanje W. prav s težavami, na katere je naletel pri dostopu do svojega sodnega spisa v celoti; to je navedlo Zvezno sodišče. Kakorkoli že, njegovo »nesodelovanje« ne more upravičiti tako dolgega trajanja pripora. Obdolžena oseba ima pravico do tega, da tvega, da mu bo morda tak negativen odnos med preiskavo »škodil« v sodnem procesu.
Sprevrženi učinki podaljševanja preiskovalnega pripora so dobro znani kriminologom in tistim, ki se s tem ukvarjajo v praksi.
Določeni preiskovalni sodniki pripor zlorabijo tako, da preiskava postane pritisk nad obdolženim, naj prizna krivdo oziroma kazen, ker se noče sam obtožiti. Znano je, da za tiste, ki so prvič obdolženi, učinek pripora kot sredstva za odvračanje od nadaljnjih kaznivih dejanj traja le nekaj dni ali tednov, podaljševanje je zato nepotrebno in škodljivo. Vse preveč je samomorov in zgodnjih smrti zaradi bolezni, za katerimi so priporniki zboleli med pridržanjem, zato je nemogoče, da se ne bi strinjali z evropsko strokovno literaturo o kazenskem pravu, ki graja zlorabo preiskovalnega pripora.
Sodišče je sledilo in - po mojem mnenju zmotno - sprejelo obrazložitev švicarskega Zveznega sodišča, vendar pri tem ni sprejelo zamisli Zveznega sodišča o oceni proporcionalnosti med preiskovalnim priporom in verjetno zaporno kaznijo. Sodišče torej ni zanikalo svojega prejšnjega načina razmišljanja in sodne prakse, ki ni dovolila, da bi lahko preiskovalni pripor bil utemeljen na osnovi ocene predvidene kazni, ki bo izrečena v obsodbi sodišča.
Posebne okoliščine W.-ve zadeve gotovo lahko relativizirajo razsežnost te razsodbe Evropskega sodišča. Sodišče bo obravnavalo druge primere, ki mu bodo omogočili, da pride bolj do izraza njegova »filozofija« glede kaznovalne politike kar zadeva preiskovalni pripor, saj ko gre za svobodo, je treba ohranjati splošno načelo varstva.
Iz vseh teh razlogov sem prišel do sklepa, da je bil kršen člen 5 (člen 5).
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKOV WALSHA IN LOIZOUJA
1. Pritožnik je bil aretiran 27. marca 1985, ker je bil obtožen goljufij. Sojenje zoper njega se je začelo 17. februarja 1989 in se zaključilo 30. marca 1989. Pred tem je preživel 4 leta v priporu, čakajoč na sojenje. V tem času je osemkrat vložil prošnjo za začasno izpustitev pred sojenjem. Sedaj trdi, da je bil žrtev kršitve tretjega odstavka člena 5 (člen 5-3) Konvencije.
2. Zakon o kazenskem postopku Bernskega kantona v členu 111 določa: »Obdolženec je med preiskavo praviloma na prostosti«. Ta člen je obsežneje naveden v odstavku 25 te sodbe Sodišča. Preiskovalni sodnik sicer lahko odredi pripor za obdolženega, če obstajajo razlogi za bojazen, »da bo obdolženi pobegnil ali da bo obdolženi zlorabil svojo prostost in poskušal preprečiti razkritje dejstev ali da bo obdolženi, če je že naklepno storil kaznivo dejanje med preiskavo, storil nadaljnja kazniva dejanja.« Prav tako je bojazen, da bo obdolženi pobegnil, utemeljena, če obdolženi nima bivališča v Švici.
3. Tretji odstavek člena 5 (člen 5-3) Konvencije daje pravico do svobode med čakanjem na sojenje in, razumljivo, dovoljuje, da je ta svoboda pogojena z jamstvi, da bo obdolženi prišel na sojenje. Le stežka bi pretiravali glede hudih posledic, ki jih lahko ima zavračanje začasne izpustitve za osebo, ki je obdolžena kaznivega dejanja (in za katero velja domneva nedolžnosti). Zelo verjetno bo obdolženi izgubil svoje delovno mesto, morda tudi bivališče, njegovo družinsko življenje bo načeto in morda uničeno, celo zakonska zveza se lahko razdre. Oseba, za katero velja domneva nedolžnosti, ne more biti upravičeno izpostavljena takšnim grozljivim posledicam, razen če razlogi za to popolnoma odtehtajo vse druge pomisleke.
Na neobčutljivost držav članic glede te resne težave lahko sklepamo iz dejstva, da predstavlja, glede na ustrezne statistične podatke, delež oseb, ki so v priporu, čakajoč na sojenje, med 7% in 52% celotnega števila zaprtih oseb v državah.
4. Sodniki, ki odločajo glede prošenj za začasno izpustitev iz pripora, bi morali odločati na osnovi dokazov v zadevi. Sodniško predvidevanje in sodniška intuicija ne bi smela biti nadomestilo za objektivne dokaze. V takih zadevah bi morali soditi z enako objektivnimi kriteriji kot v katerikoli drugi zadevi. Zadeva W. proti Švici, kot je bila predstavljena Sodišču, ne vključuje nobenih navedb o zasliševanju prič, ki bi odgovarjale na vprašanja v zvezi z verjetnostjo, da bi pritožnik pobegnil ali da bi poskušal vplivati na postopek zbiranja dokazov ali na že zbrane dokaze. Mnenje, ki ga je izrazilo eno od švicarskih sodišč, da je bila preiskava otežena zaradi pritožnikovega pomanjkljivega računovodstva (navedeno v odstavku 16 sodbe večine) ter da je to razlog proti njegovi začasni izpustitvi, ne bi smelo biti uporabljeno kot argument proti pritožniku. Tudi njegovo domnevno nesodelovanje pri zbiranju dokazov proti njemu ne vzdrži kot razlog za to, da se mu ne odobri začasna izpustitev. Sodišče lahko vedno določi pogoje za začasno izpustitev, četudi to pomeni, da se mora obdolženi vsak dan javiti na policiji, če obstaja sum o možnosti pobega. Če obstaja določen sum, da se bo obdolženi vmešaval v dokaze, potem je smiselno postaviti pogoj, s katerim se mu prepove stik s poimensko določenimi osebami, oziroma s katerim se mu prepove dostop do določenih pisarn ali dokumentov. Zdi se, da v tej zadevi niso resno - če sploh - preučili nobene od teh možnosti.
5. Najbolj problematično pa je upoštevanje možnosti storitve nadaljnjih kaznivih dejanj. Obrazložitev tega argumenta pomeni zanikanje samega temelja sistema Konvencije kar zadeva zaščito svobode in kazenski postopek.
Ta argument ne upošteva določbe iz člena 6 (člen 6), da vsakdo velja za nedolžnega, dokler ni dokazana njegova krivda, ter ga želi kaznovati zaradi kaznivih dejanj, ki jih ni niti storil niti poskušal storiti. Uporabljava besedo »kazen« saj je pripor, odvzem prostosti, ki je velikokrat še strožji kot zapor obsojenih oseb, treba obravnavati kot kazen, razen če lahko dokažemo, da je nujen ukrep za zagotavljanje, da bo obdolženi, ko ga bodo poklicali na sojenje, res prišel.
Domneva nedolžnosti, kot jo določa člen 6 (člen 6) ni prazno besedilo. Je nekaj zelo resničnega in ne le postopkovno pravilo, ki se ga upošteva zgolj med sojenjem. Nadalje, pripor pred sojenjem zelo slabo vpliva na verjetnost za obdolženčevo oprostitev, saj je obdolžencu in njegovim pravnim svetovalcem težko, v številnih primerih celo nemogoče, dobro preučiti primer in pripraviti primerno obrambo.
6. Po najinem mnenju se ni izkazalo, da bi bil preiskovalni pripor, ki je bil odrejen za pritožnika, potreben, niti se ni izkazalo, da je ta pripor mogoče upravičiti glede na določbe Konvencije. Dokaze za pripor mora podati tisti, ki odredi pripor; priprtemu pa ni treba upravičevati svoje izpustitve na prostost.
Po najinem mnenju je bil kršen tretji odstavek člena 5 (člen 5-3).
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DE MEYERJA
Pričujoča zadeva ni bila preprosta. Zanjo je bila potrebna temeljita preiskava, ki po naravi stvari zahteva določen čas.
Vendar kot je že novembra 1985 ugotovilo Zvezno sodišče, bi to »težko upravičilo večleten pripor«*.
Pritožniku je bila pred sojenjem odvzeta prostost za nekaj več kot štiri leta. Navzkrižje s »pravilom o spoštovanju osebne svobode«** in domnevo nedolžnosti je tako resno, da se mi zdi nesprejemljivo.***
*Zadeva ima številko 92/1991/344/417. Prva številka označuje mesto zadeve na seznamu zadev vloženih na Sodišču v določenem letu (druga številka). Zadnji dve številki označujeta mesto zadeve na seznamu zadev vloženih na Sodišču od njegove ustanovitve naprej ter mesto na seznamu izvirnih vlog vloženih pri Komisiji.
**V skladu s spremembo, ki jo določa člen 11 Protokola št. 8 (P8-11), ki je stopil v veljavo 1. januarja 1990.
***Opomba sodnega tajnika: iz praktičnih razlogov bo ta priloga priložena le v tiskani inačici te sodbe (zvezek 254-A, Serija A objav Sodišča), izvod poročila Komisije je mogoče dobiti tudi v Sodnem tajništvu.
*Odstavek 35 poročila Komisije.
**Sodba v zadevi Neumeister proti Avstriji z dne 27. junija 1968, Serija A št. 8, str. 37, od. 5.
***Če se obdolženi odloči uveljaviti svojo pravico, da ne »sodeluje z oblastmi«, to morda res lahko povzroči upočasnitev »napredka preiskave« (odstavek 42 na koncu sodbe), vendar ni sprejemljivo, da »trpeti posledice« tako, da se mu podaljšuje pripor.
