| HUDOC številka | 17440/90 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | WELCH |
| Tožena država | Velika Britanija (člen 50) |
| Številka vloge | |
| Objavljeno v | Reports 1996-II |
| Sestava sodišča | Senat |
| Datum vložitve tožbe | 15.01.1994 |
| Datum sodbe | 26.02.1996 |
| Obravnavani členi | 41 |
| Izrek sodbe | |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Vzročna zveza; Stroški in izdatki; Pravično zadoščenje; Nepremoženjska škoda; Premoženjska škoda |
V zadevi Welch proti Združenemu kraljestvu (1),
Evropsko sodišče za človekove pravice, ki v skladu s 43. členom (čl. 43) Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) in relevantnimi določili Pravil sodišča A (2) zaseda kot senat v sestavi:
g. R. Ryssdal, predsednik,
g. F. Gölcüklü,
g. F. Matscher,
g. R. Macdonald,
g. J. De Meyer,
g. I. Foighel,
Sir John Freeland,
g. L. Wildhaber,
g. K. Jungwiert, sodniki
ter g. H. Petzold, sodni tajnik,
je po tajnem posvetovanju 27. januarja in 22. februarja 1996,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta na dan zadnje omenjenega datuma:
______________
Opombe sodnega tajnika
1. Zadeva je oštevilčena s št. 1/1994/448/527. Prva številka predstavlja položaj zadeve na seznamu zadev, naslovljenih na sodišče v relevantnem letu (druga številka). Zadnji dve številki kažeta položaj zadeve na seznamu zadev, naslovljenih na sodišče od njegove ustanovitve in na seznamu ustreznih izvornih vlog, naslovljenih na Komisijo.
2. Pravila A veljajo za vse zadeve, naslovljene na sodišče pred začetkom veljavnosti Protokola št. 9 (P9) (1. oktober 1994) in potemtakem le za zadeve, ki se tičejo držav, ki niso zavezane s tem protokolom (P9). Ustrezajo pravilom, ki so začela veljati 1. januarja 1983 in so bila kasneje večkrat spreminjana.
______________
POSTOPEK IN DEJSTVA
1. Zadeva je bila napotena na sodišče s strani Evropske komisije za človekove pravice (Komisija) 15. januarja 1994, znotraj trimesečnega obdobja, določenega v 1. odst. 32. člena in 47. členu (čl. 32-1, čl. 47) Konvencije. Izvira iz tožbe (št. 17440/90) proti Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, vložene pri Komisiji 22. junija 1990 na podlagi 25. člena (čl. 25), s strani britanskega državljana, g. Petra Welcha.
2. V sodbi z dne 9. februarja 1995 ("glavna sodba", serija A št. 307-A), je sodišče ugotovilo, da je odredba o zaplembi z dne 24. avgusta 1988, ki je bila izdana zoper pritožnika in je sledila njegovi obsodbi zaradi prestopkov v zvezi z mamili, v nasprotju s 1. odst. 7. člena (čl. 7-1) Konvencije (ibid., strani 11-15, odst. 22-36 in točka 1 operativnih določb), prerasla v retroaktivno naložitev kazni.
Sodišče je menilo tudi, da mora odgovorna država pritožniku, zaradi stroškov in izdatkov, ki so mu nastali, v roku treh mesecev plačati znesek 13.852,60 angleških funtov, zmanjšan za vsote, plačane preko pravne pomoči (ibid., str. 15, odst. 40 in 41 in točka 2 operativnih določb).
3. Ker vprašanje o uporabi 50. člena (čl. 50) ni bilo pripravljeno za odločitev v zvezi z materialno ali nematerialno škodo, ga je sodišče zadržalo ter povabilo vlado in pritožnika, da v roku treh mesecev pisno podata svoje pripombe glede zadeve, še posebej pa, da sodišče obvestita o sporazumu, ki bi ga morebiti sklenila (ibid., str. 15, odst. 39 In točka 3 operativnih določb).
4. Pogajanja za dosego sporazuma so se izkazala kot neuspešna, sodni tajnik pa je vsako zase prejel vlogi glede vprašanja škode s strani vlade in pritožnika 4. maja 1995.
5. V skladu z odredbo predsednika z dne 16. maja 1995 so bile 18. julija s strani vlade predložene trditve glede zahtev pritožnika. Pritožnik je 18. septembra na te pripombe odgovoril. 20. oktobra je bila s strani vlade prejeta nadaljnja pripomba.
6. 6. novembra 1995 je visoki komisar Komisije obvestil sodnega tajnika, da odposlanec ni podal nobenih pripomb v zvezi z zgoraj navedenimi trditvami.
7. G. R. Pekkanena, ki v zadevi v nadaljevanju ni mogel sodelovati, je posledično zamenjal g. F. Gölcüklü (pravilo 22, odst 1 Pravil sodišča A).
GLEDE PRAVA
8. V skladu s 50. členom (čl. 50) Konvencije,
"Če sodišče meni, da je odločitev ali izvedeni ukrep sodišča ali kakšnega drugega oblastnega organa visoke pogodbene stranke (High Contracting Party) v celoti ali deloma v nasprotju z obveznostmi, ki izvirajo iz ... Konvencije, in če notranje pravo navedene stranke dovoljuje samo izvedbo delne reparacije zaradi posledic te odločitve ali ukrepa, bo sodišče oškodovani stranki prisodilo, če bo to potrebno, pravično satisfakcijo."
V odvisnosti od te določbe je pritožnik zahteval poplačilo za zatrjevano materialno in nematerialno škodo ter povrnitev stroškov in izdatkov, nastalih med fazo postopka, na katero se navezuje 50. člen (čl. 50).
9. Ni spora glede dejstva, da odredba o zaplembi, izdana na podlagi Predpisa o kaznivih dejanjih v zvezi s trgovino z mamili (Drug Trafficking Offences Act) iz leta 1986 (v nadaljevanju: DTOA) ni bila izvršena. Seveda sodišče pričakuje, da odredba, za katero je bilo ugotovljeno, da je v nasprotju s 1. odst. 7. člena (čl. 7-1) Konvencije, pritožniku ne bo izdana.
10. Ker razpravljanja, ki so sledila glavni sodbi, niso pripeljala do sporazuma, so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 50. člena (čl. 50).
A. Materialna škoda
11. Pritožnik je izpostavil, da mu je bilo kot rezultat odredbe o omejevanju z 31. julija 1987, izdane na podlagi določil oddelka 7 DTOA, med drugim preprečeno "... znebiti se, zmanjšati ali drugače na kakršenkoli način upravljati s kakršnokoli ... lastnino ... znotraj ali brez sodne pristojnosti ...". Posledično je utrpel številne denarne izgube, ki mu morajo biti povrnjene, da bi se ga v največji možni meri postavilo v položaj, v kakršnem bi bil, če zoper njega ne bi bili sproženi postopki na podlagi DTOA.
Iz naslova zatrjevane materialne škode je podal je sledeče zahteve:
( 1 ) 110.000,00 angleških funtov izgube iz naslova najemnine od njegove vile na Portugalskem;
( 2 ) 16.300,00 angleških funtov kot posledica propadanja vile na Portugalskem;
( 3 ) 174.296,00 angleških funtov zaradi izgube kapitala na posestvih v Združenem kraljestvu, za katere je bilo zatrjevano, da so izgubila na tržni vrednosti od izdaje odredbe o omejevanju ter zaradi stroškov popravil; in
( 4 ) 1.000,00 angleških funtov, ki so mu bili odvzeti s strani policije, ko je bil aretiran.
12. Vlada je med drugim zatrjevala, da so bile zahteve docela neutemeljene in nenavadne. Trdili so, da pritožnik ni bil izpostavljen dejanski škodi, ter da mu ni uspelo dokazati kakršnekoli neposredne ali vsaj posredne vzročne zveze med kršitvijo in zatrjevano denarno škodo. Nadalje, kar zadeva njegova številna posestva, bi se lahko obrnil na Visoko sodišče (High Court), da bi dosegel spremembo pogojev odredbe o omejevanju. Glede te trditve bi moralo sodišče paziti, da ne bi bilo nadomestilo dodeljeno zaradi škode, ki ne izvira iz odredbe o zaplembi, temveč iz dejstva, da pritožnik po aretaciji ni mogel več uživati sadov trgovine z mamili, s čimer je izginil njegov vir dohodka.
13. Sodišče meni, da mora biti na podlagi navedenega pritožnikova zahteva zavrnjena. Prvič, opaža, da se pritožnik ni pritožil zaradi učinkov odredbe o omejevanju na podlagi DTOA pred uveljavitvijo Konvencije, saj je njegova pritožba omejena na retroaktivno uporabo odredbe o zaplembi kot kršitev 1. odst. 7. člena (čl. 7-1) Konvencije. Nadalje, kar zadeva vilo na Portugalskem, je imel na podlagi relevantnih določil DTOA možnost visoko sodišče (High Court) zaprositi za spremembo odredbe o omejevanju, kar bi mu omogočilo, da bi svojo posest oddal v najem, v kolikor bi to želel. Ker sta bila oddaja v najem in vzdrževanje posesti tudi v interesu nacionalnih oblasti, ki so si prizadevale za odredbo o zaplembi, ni razlogov za domnevo, da bi le-te ugovarjale zoper uporabo, ki bi imela za namen ohranitev vrednosti premoženja. Seveda je potrebno v tem oziru omeniti, da je bila sprememba odredbe glede pritožnikove hiše v Združenem kraljestvu zahtevana in odobrena 6. oktobra 1987 (Št. 2 Antique Cottages, Newcastle Emlyn, Wales).
14. Kar zadeva nepremičnine v Združenem kraljestvu, sodišče ugotavlja, da je ena od hiš (7 Uplands Crescent, Swansea, Wales), na katero naj bi domnevno vplivala odredba o omejevanju, dejansko pripadala pritožnikovi ženi, ki ni bila povezana s postopki pred sodiščem. Tudi ona bi lahko pred Visokim sodiščem (High Court) zaprosila za spremembo ali prenehanje odredbe z utemeljitvijo, da njen mož ni lastnik, in da ni imel koristi od te posesti. Ob tem je bila druga posest, ki se je glasila na pritožnikovo ime (2 Antique Cottages), prodana, kot je prikazano zgoraj. Dohodki od prodaje so bili dani v hrambo in vrnjeni z obrestmi od glavne sodbe sodišča. Glede teh posesti potemtakem ni bila ugotovljena nikakršna podlaga za njegovo zahtevo.
15. Končno, nobena zahteva ne more biti utemeljena z zaseženimi 1.000,00 angleškimi funti ob pritožnikovi aretaciji. Ta znesek je bil zasežen s sodno odredbo na podlagi Predpisa o zlorabi mamil (Misuse of Drugs Act) iz leta 1971, in ne kot rezultat odredbe o zaplembi na podlagi DTOA.
16. V povzetku, sodišče meni, da ni mogoče upravičeno šteti, da je zatrjevana izguba rezultat uporabe zaplembenih določil DTOA zoper g. Welcha.
B. Nematerialna škoda
17. Pritožnik je pod to postavko zahteval več kot 19.000,00 angleških funtov. V tem kontekstu se je med drugim skliceval na težave z upniki, dolgove, skrbi in finančne težave nasplošno, kot tudi na dejstvo, da je bil njegovi ženi in otrokom onemogočen dostop do njene posesti.
18. Vlada je izpostavila, da člani pritožnikove družine niso bili "žrtve" v smislu 50. člena (čl. 50) ter pripomnila, da v tej zvezi ne bi smela biti plačana nobena odškodnina.
19. Sodišče smatra, da, ob upoštevanju okoliščin primera, ugotovitev kršitve 1. odst. 7. člena (čl. 7-1) Konvencije sama po sebi predstavlja zadostno pravično satisfakcijo glede zatrjevane nematerialne škode.
C. Stroški in izdatki
20. Pritožnik je zahteval 2.750,00 angleških funtov za stroške in izdatke, ki se nanašajo na fazo postopkov iz 50. člena (čl. 50).
21. Vlada je pripomnila, da bi sodišče moralo, če bo zavrnilo pritožnikovo zahtevo za odškodnino, zavrniti tudi zahtevo za povrnitev teh stroškov.
22. Ker so bile pritožnikove odškodninske zahteve neuspešne, sodišče ne vidi nikakršnega razloga, da bi mu prisodilo povrnitev stroškov in izdatkov.
IZ TEH RAZLOGOV, SODIŠČE SOGLASNO
1. ugotavlja, da ugotovitev kršitve 1. odst. 7. člena (čl. 7-1) Konvencije sama po sebi predstavlja zadostno pravično satisfakcijo glede zatrjevane nematerialne škode;
2. zavrne preostanek pritožnikove zahteve za pravično satisfakcijo na podlagi 50. člena (čl. 50) Konvencije.
Sestavljeno v angleščini in francoščini ter izdano v pisni obliki 26. februarja 1996 v skladu z drugim pod-odstavkom 2. odstavka pravila 55 Pravil sodišča A.
Podpisan: Rolv RYSSDAL
predsednik
Podpisan: Herbert PETZOLD
sodni tajnik
