| HUDOC številka | 17440/90 |
|---|---|
| Vlagatelj tožbe | WELCH |
| Tožena država | Velika Britanija |
| Številka vloge | |
| Objavljeno v | A 307-A |
| Sestava sodišča | Senat |
| Datum vložitve tožbe | 15.01.1994 |
| Datum sodbe | 09.02.1995 |
| Obravnavani členi | 5-3 |
| Izrek sodbe | |
| Ločena mnenja | Ne |
| Ključne besede | Strožja kazen; Retroaktivnost; Čas storitve ali opustitve |
Po pravilih
Sodišča A (2), ki zaseda kot senat v sestavi:
g. R. Ryssdal, predsednik,
g. F. Matscher,
g. R. Macdonald,
g. J. De Meyer,
g. I. Foighel,
g. R. Pekkanen,
Sir John Freeland,
g. L. Wildhaber,
g. K. Jungwiert, sodniki
ter g. H. Petzold, sodni tajnik,
je le-to po tajnem posvetovanju 26. oktobra 1994 in 25. januarja 1995,
izreklo sledečo sodbo, ki je bila sprejeta na dan zadnje navedenega datuma:
_______________
opombe sodnega tajnika
1. Zadeva je oštevilčena z 1/1994/448/527. Prva številka predstavlja položaj zadeve na seznamu zadev, naslovljenih na sodišče v relevantnem letu (druga številka). Zadnji dve številki kažeta položaj zadeve na seznamu zadev, naslovljenih na sodišče od njegove ustanovitve in na seznamu ustreznih izvornih vlog, naslovljenih na Komisijo.
2. Pravila A veljajo za vse zadeve, naslovljene na sodišče pred začetkom veljavnosti Protokola št. 9 (P9) ter samo za zadeve, ki se tičejo države ki jih ta protokol (P9) ne zavezuje. Ustrezajo pravilom, ki so začela veljati 1. januarja 1983 in so bila pozneje večkrat spreminjana.
_______________
POSTOPEK
1. Zadeva je bila na sodišče naslovljena s strani Evropske komisije za človekove pravice ("Komisija") 15. januarja 1994, znotraj trimesečnega obdobja, določenega s 1. odstavkom 32. člena in s 47. členom (čl. 32-1, čl. 47) Konvencije. Izvira iz tožbe (št. 17440/90) proti Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, vložene pri Komisiji na podlagi 25. člena (čl. 25) s strani britanskega državljana, g. Peter Welcha, 22. junija 1990.
2. Zahteva Komisije se je nanašala na 44. in 48. člen (čl. 44, čl. 48) in na deklaracijo, pri čemer je Združeno kraljestvo pripoznalo obvezno jurisdikcijo sodišča (člen 46) (čl. 46). Namen zahteve je bil sprejetje odločitve o tem, ali dejstva primera pomenijo kršitev obveznosti, določenih s 7. členom (čl. 7) Konvencije, s strani odgovorne države.
3. V odgovor na poizvedbe, izvedene v skladu z odstavkom 3 (d) pravila 33 Pravil sodišča A, je pritožnik zatrjeval, da je želel sodelovati pri postopkih in je pooblastil odvetnika, ki bi ga zastopal (pravilo 30).
4. Pri sestavi senata sta bila ex officio vključena Sir John Freeland, izvoljeni sodnik britanske narodnosti (člen 43 Konvencije) (čl. 43), in g. R. Ryssdal, predsednik sodišča (pravilo 21, odstavek 3 (b)). 28. januarja 1994 je predsednik v prisotnosti sodnega tajnika izžrebal preostalih sedem članov senata, in sicer g. F. Matscherja, g. R. Macdonalda, g. N. Valticosa, g. I. Foighela, g. R. Pekkanena, g. L. Wildhaberja in g. K. Jungwierta (člen 43 Konvencije in pravilo 21, odst. 4) (čl. 43).
Naknadno je nadomestni sodnik g. J. De Meyer zamenjal g. Valticosa, ki ni mogel sodelovati pri poznejših postopkih v zadevi (pravilo 22, odstavek 1 in pravilo 24, odstavek 1).
5. Kot predsednik senata (pravilo 21, odstavek 5), se je g. Ryssdal, delujoč preko sodnega tajnika, posvetoval z agentom vlade Združenega kraljestva ("vlada"), s pritožnikovim odvetnikom in z delegatom Komisije glede organizacije postopkov (pravili 37, odstavek 1 in 38). Na podlagi posledično izdanega ukaza je sodni tajnik 20. junija 1994 prejel vlogo vlade, 24. junija pa vlogo pritožnika. 15. septembra so v skladu s 50. členom (čl. 50) prispele pritožnikove trditve. Sekretar Komisije je naknadno obvestil sodišče, da bo delegat svoje pripombe podal med zaslišanjem.
6. V skladu s predsednikovo odločitvijo je zaslišanje potekalo javno v Human Rights Building v Strasbourgu 24. oktobra 1994. Predhodno je pred sodiščem potekal pripravljalni sestanek.
Pred sodišče so stopili:
( a ) v imenu vlade
g. M. Eaton, urad za zunanje zadeve in zadeve Commonwealtha, agent,
g. A. Moses, QC, Counsel
g. H. Giles, Home Office,
g. P. Vallance, Home Office,
g. S. Jones, Home Office, svetovalci;
( b ) v imenu Komisije
g. Gaukor Jörundsson, delegat;
( c ) v imenu pritožnika
g. B. Emmerson, Counsel
g. R. Atter, Solicitor
g. J. Cooper, svetovalec.
Sodišče je poslušalo navedbe g. Gaukurja Jörundssona, g. Emmersona in g. Mosesa ter odgovore na vprašanja, postavljena s strani predsednika in še enega sodnika.
DEJANSKO STANJE
I. Okoliščine primera
7. 3. novembra 1986 je bil g. Welch aretiran zaradi suma kaznivih dejanj v zvezi z mamili. 4. novembra je bil obtožen zaradi kaznivega dejanja uvažanja velikih količin cannabisa. Svetovalec tožilstva je pred februarjem 1987 menil, da ni dovolj dokazov, da bi g. Welcha obtožili posedovanja kokaina z namenom razpečevanja.
8. Po nadaljnjih preiskavah, vključno s forenzičnimi preiskavami, so se pojavili novi dokazi in tako je bil 24. februarja 1987 pritožnik obtožen kaznivega dejanja posedovanja kokaina z namenom razpečavanja, ki naj bi ga domnevno zagrešil 3. novembra 1986. Pozneje, 5. maja 1987, je bil na podlagi aktivnosti, ki so se odvijale med 1. januarjem 1986 in 3. novembrom, obtožen sodelovanja v kriminalni združbi zaradi pridobivanja kokaina z namenom razpečevanja.
9. 24. avgusta 1988 je bil g. Welch spoznan za krivega storitve petih kaznivih dejanj in bil skupno obsojen na dvaindvajsetletno zaporno kazen. Nadalje je sodeči sodnik v skladu s Predpisom o kaznivih dejanjih v zvezi s trgovino z mamili (Drug Trafficking Offences Act) iz leta 1986 ("Predpis iz leta 1986") izdal ukaz za zaplembo v znesku 66.914,00 angleških funtov. V primeru, da pritožnik te vsote ne bi plačal, bi moral posledično odslužiti dveletno zaporno kazen. Operativna določila Predpisa iz leta 1986 so začela veljati 12. januarja 1987. Predpis velja samo za kazenske postopke, ki so bili sproženi po tem datumu.
10. 11. junija 1990 je prizivno sodišče g. Welchu skupno kazen znižalo za dve leti. Ob tem je znižalo znesek iz ukaza za zaplembo za 7.000,00 angleških funtov, na 59.914,00 angleških funtov.
II. Relevantno domače pravo
11. Predvideni namen Predpisa iz leta 1986 je bil razširiti obstoječa pooblastila glede zaplembe, da bi se sodišču omogočilo sledenje denarja od trgovine z mamili, ki je s pranjem denarja pretvorjen v zakonito premoženje. Z besedami ministra, ki je predpis predstavil v spodnjem domu angleškega parlamenta (House of Commons):
"Preko poseganja na dobičke, ki nastanejo s trgovino z mamili, nameravamo močno zmanjšati privlačnost vstopanja v to obrt. Nameravamo pomagati pri zaščiti proti možnosti, da bi dobički, nastali pri eni operaciji trgovine z mamili služili za financiranje drugih, in, nenazadnje, da bi odpravili občutek oškodovanosti, ki ga ljudje gotovo čutijo ob misli na trgovce z mamili, ki so morda uničili življenja otrok ter imeli koristi od dobičkov, ki so jih pri tem ustvarili.
...
Zakonodajo potrebujemo, ker so se pooblastila glede zaplembe v obstoječem pravu pokazala kot nezadostna. Sodišča ne morejo odrediti zaplembe donosov kaznivega dejanja, čim so le-ti spremenjeni v drugačno obliko premoženja - hišo, delnice in deleže ali dragocenosti drugih vrst. Operacija v zadevi Julie je bila najbolj razvpit primer, ki kaže, kako sodišča obsojenim trgovcem z mamili ne morejo, kakor bi to želela, odvzeti donosov, nastalih z njihovimi kaznivimi dejanji ... Zakon je oblikovan z namenom odpraviti te pomanjkljivosti. Sodiščem bo zagotovil pooblastila zapleniti donose tudi potem, ko so le-ti spremenjeni v neko drugo obliko premoženja."
A. Predpis o kaznivih dejanjih v zvezi s trgovino z mamili (Drug Trafficking Offences Act) iz leta 1986
12. Relevantni deli Predpisa iz leta 1986
"1. Odredbe o zaplembi
( 1 ) ... kadar je oseba v postopku pred kazenskim sodiščem (Crown Court) in se ji sodi zaradi enega ali večih kaznivih dejanj trgovanja z mamili (in ji predhodno ni bilo sojeno ali proti njej drugače postopano zaradi obsodbe za kaznivo dejanje ali, kot je lahko slučaj, katerihkoli zadevnih kaznivih dejanj) sodišče ravna kot sledi:
( 2 ) sodišče najprej ugotovi, ali je imela koristi od trgovine z mamil.
( 3 ) Za namene tega predpisa je oseba, ki je imela koristi od trgovine z mamili, tista, ki je kadarkoli (pred ali po uveljavitvi tega oddelka) prejela kakršnokoli plačilo ali drugo nagrado v zvezi s trgovino z mamili, ki jo je izvajala sama ali jo je izvajal kdo drug.
( 4 ) Če ugotovi, da se je na ta način okoristila, sodišče pred sojenjem ... ugotovi ... znesek, ki mora biti v tem primeru povrnjen na podlagi tega oddelka.
( 5 ) Sodišče ji v tem primeru zaradi zadevnega kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj -
( a ) odredi plačilo tega zneska ...
...
2. Ocenjevanje dohodkov od trgovine z mamili
( 1 ) Za namene tega predpisa -
( a ) kakršnakoli plačila ali druge nagrade, ki jih oseba prejme kadarkoli (pred ali po uveljavitvi 1. oddelka tega predpisa) v zvezi s trgovino z mamili, ki jo izvaja sama ali kdo drug, so njeni dohodki od trgovine z mamili, in
( b ) vrednost dohodkov od trgovine z mamili predstavlja skupno vrednost plačil ali drugih nagrad.
( 2 ) Sodišče lahko za namen ugotavljanja, ali je obtoženec imel koristi od trgovine z mamili, in če je, pri ocenjevanju vrednosti njegovih dohodkov od trgovine z mamili, sprejme sledeče sklepe, razen v primerih, ko se katerakoli od domnev v konkretnem primeru pokaže za nepravilno.
( 3 ) Te domneve so -
( a ) da je kakršnokoli premoženje, ki ga sodišče presoja -
( i ) bilo v njegovi posesti kadarkoli od trenutka njegove obsodbe dalje, ali
( ii ) je bilo prenešeno nanj kadarkoli od začetka obdobja šestih let, ki se je zaključilo z uvedbo postopkov proti njemu,
ga je prejel takrat, ko sodišče meni, da ga je prvič posedoval, ter da ga je posedoval kot plačilo ali nagrado v zvezi s trgovino z mamili, ki jo je izvajal sam,
( b ) da je vsak njegov izdatek od začetka tega obdobja izhajal iz plačil, ki jih je prejel v zvezi s trgovino z mamili, ki jo je izvajal, in
( c ) da je, za namene ocenitve kakršnegakoli premoženja, ki ga je prejel ali se domneva, da ga je prejel kadarkoli kot takšno nagrado, prejel premoženje, prosto vseh bremen ...
...
4. Znesek, ki mora biti vrnjen na podlagi odredbe o zaplembi
( 1 ) V zvezi s pododdelkom ( 3 ) spodaj, je znesek, ki mora biti vrnjen s strani obtoženca, znesek, ki ga kazensko sodišče (Crown Court) oceni kot vrednost obtoženčevih dohodkov od trgovine z mamili.
( 2 ) Če je sodišče prepričano glede kateregakoli vprašanja, relevantnega za ugotovitev zneska, ki bi lahko bil realiziran v trenutku izdaje odredbe o zaplembi ... lahko sodišče izda potrdilo, v katerem poda svoje mnenje glede zadevnih vprašanj in bo to storilo, če bo prepričano, kot je to omenjeno v spodnjem pododdelku ( 3 ).
( 3 ) Če je sodišče prepričano, da je znesek, ki je lahko izpolnjen v trenutku izdaje odredbe o zaplembi, manjši, kot je znesek, ki ga sodišče ocenjuje kot vrednost njegovih dohodkov od trgovine z mamili, bo znesek, ki ga bo na podlagi odredbe o zaplembi moral vrniti obtoženec, znesek, za katerega sodišče meni, da ga je možno tako izpolniti.
B. Prosta presoja sodečega sodnika
13. Pri ugotavljanju zneska v odredbi o zaplembi lahko sodeči sodnik upošteva stopnjo krivde obtoženca. Na primer, v zadevi R. proti Porterju ([1990] 12 Criminal Appeal Reports (izrekanje kazni) 377) je prizivno sodišče bilo mnenja, da so lahko, kjer je pred sodiščem več kot en član kriminalne združbe, skupni dohodki kriminalne združbe od trgovine z mamili neenakomerno porazdeljeni z vidika dohodkov posameznih obtožencev, če obstajajo dokazi, da so obtoženci odigrali neenake vloge in so bili deležni različno visokih dobičkov. Podobno je v predmetni zadevi sodeči sodnik v primerjavi s pritožnikovim soobtožencem pritožniku izdal veliko nižjo odredbo, ob upoštevanju njegove manj pomembne vloge pri storjenih kaznivih dejanjih.
C. Zaporna kazen namesto plačila
14. Po tem, ko je izdana odredba o zaplembi, kazensko sodišče (Crown Court) odloči o trajanju zaporne kazni, ki jo mora obsojeni odslužiti, v kolikor ne plača. Najdaljše trajanje zapornih kazni je določeno v oddelku 31 Predpisa o pooblastilih kazenskih sodišč (Powers of Criminal Courts Act) z leta 1973. Najvišja zaporna kazen, predpisana za neizpolnitev odredbe, ki se glasi na znesek med 50.000,00 in 100.000,00 angleških funtov, je dve leti.
D. Mnenja domačih sodišč glede narave pravil konfiskacije in zaplembe
15. Pred sprejetjem Predpisa iz leta 1986 je lord Salmon izrazil mnenje, da ima zaplemba denarja tako kaznovalni kot tudi zastraševalni namen (odločitev zgornjega doma angleškega parlamenta (House of Lords) v zadevi R. proti Menocal, [1979] 2 Weekly Law Reports 876).
16. Domača sodišča so v raznih zadevah komentirala izredno strogo naravo določil o zaplembi v Predpisu iz leta 1986 in so se občasno izrecno ali implicite sklicevala na odredbe kot osnove kazni (R. proti Dickensu [1990] 91 Criminal Appeal Reports 377; In Re Lorenzo Barretto, odločitev Visokega sodišča (High Court) z dne 30. novembra 1992 in odločitev prizivnega sodišča (Court of Appeal) z dne 19. oktobra 1993).
V odločitvi prizivnega sodišča v zadnje navedenem primeru, ki je zadevala vprašanje, ali je mogoče pristojnost spreminjanja odredbe o zaplembi, uveljavljeno s Predpisom o mednarodnem kazenskopravnem sodelovanju (Criminal Justice (International Co-operation) Act) iz leta 1990, uporabljati retroaktivno, je predsednik prizivnega sodišča (Master of Rolls) (Sir Thomas Bingham) navedel sledeče (na str. 11):
"Čeprav je res, da se odredba o zaplembi izda pred izdajo sodbe za osnovno kaznivo dejanje, zaporna kazen v zameno za plačilo pa je določena z namenom prostovoljne izpolnitve in ne z namenom kaznovanja, so to v širšem smislu kaznovalne določbe, ki predstavljajo maščevanje družbe proti tistim, ki so prekršili zakon na tem področju."
17. Vendar pa domača sodišča določbe o zaplembi po svojem namenu tolmačijo kot reparacijske in ne kot kaznovalne (Re T (odredba o omejevanju; razkritje premoženja) [1992] 1 Weekly Law Reports 949).
POSTOPKI PRED KOMISIJO
18. G. Welch je svojo vlogo (št. 17440/90) Komisiji predložil 22. junija 1990. Pritožil se je na podlagi 7. člena (čl. 7) Konvencije, s trditvijo, da odredba o zaplembi, ki mu je bila izdana, pomeni retroaktivno naložitev kazenske sankcije. Nadalje se je pritožil zaradi kršitve pravic, ki mu pripadajo na podlagi 1. in 2. odstavka 6. člena (čl. 6-1, čl. 6-2) Konvencije.
19. 12. februarja 1993 je Komisija ugotovila dopustnost pritožnikove pritožbe v obsegu, v katerem je vzbujala pomisleke v zvezi s 7. členom (čl. 7) Konvencije. Za preostanek prošnje je bila ugotovljena nedopustnost.
V svojem poročilu s 15. oktobra 1993 (31. člen) (čl. 31) je izrazila mnenje, da ni prišlo do nobenih kršitev 7. člena (čl. 7) (sedem glasov proti sedmim z odločilnim glasom postavljenega predsednika). Celotno besedilo mnenja Komisije in dveh odklonilnih mnenj, vsebovanih v poročilu, je dodano k sodbi (1).
_______________
1. Opomba sodnega tajnika: Iz praktičnih razlogov bo ta dodatek vsebovan samo v tiskani različici sodbe (volume 307-A of Series A of the Publications of the Court), kopija poročila Komisije pa je dosegljiva v registru.
_______________
ZAKLJUČNE TRDITVE PRED SODIŠČEM
20. Vlada je v svoji vlogi predlagala, naj sodišče ugotovi, da v predmetni zadevi ni prišlo do kršitve 7. člena (čl. 7) Konvencije.
21. Pritožnik je v svoji vlogi predlagal, naj sodišče ugotovi, da so bile njegove pravice iz 7. člena (čl. 7) kršene preko retroaktivne uporabe zakona.
GLEDE PRAVA
I. ZATRJEVANA KRŠITEV 1. ODSTAVKA 7. ČLENA (čl. 7-1) KONVENCIJE
22. Pritožnik je v tožbi zatrjeval, da odredba o zaplembi, ki je bila izdana zoper njega, predstavlja retroaktivno naložitev kazenske sankcije, ki je v nasprotju s 7. členom (čl. 7), ki določa sledeče:
"1. Nihče ne more biti spoznan za krivega kakršnegakoli kaznivega dejanja v obliki storitve ali opustitve, ki ni bilo predpisano kot kaznivo dejanje po nacionalnem ali mednarodnem pravu v času, ko je bilo izvršeno. Prav tako ne more biti naložena kazen težja kot tista, ki je bila predpisana v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.
2. Ta člen (čl. 7) na prejudicira sojenja in kazni za katerekoli osebo za kakršnokoli storitev ali opustitev, ki je v času izvršitve kazniva na podlagi splošnih pravnih načel civiliziranih narodov."
Poudaril je, da se pritožba nanaša na retroaktivno uporabo določil Predpisa iz leta 1986 o zaplembi in ne na sama določila tega predpisa.
23. Pripomnil je, da bi sodišče pri odločanju, ali je odredba o zaplembi kaznovalne narave, moralo le-to presojati onkraj njenega zatrjevanega namena in preučiti njene dejanske učinke. Strogost in obseg takšne odredbe jo z vidika Konvencije opredeljuje kot kazen.
Prvič, na podlagi oddelka 2 (3) Predpisa iz leta 1986 je nacionalno sodišče upravičeno domnevalo, da predstavlja vsakršno premoženje, ki je trenutno v lasti storilca ali je bilo preneseno nanj v preteklih šestih letih, ali kakršnokoli darilo, ki ga je podaril v enakem obdobju, dohodke od trgovine z mamili (glej odstavek 12 zgoraj). Ob tem je odredba s težnjo po zaplembi dohodkov in ne dobičkov od razpečevanja mamil, neupoštevaje, ali je prišlo do osebne obogatitve, presegla meje reparacije in preprečevanja ter prešla v področje kaznovanja.
Nadalje, dejstvo, da odredba ne bi mogla biti izdana, če ne bi bilo kazenske obsodbe ter da je bila s strani sodišča pri določanju zneska odredbe upoštevana stopnja krivde obtoženega, prav tako nakazuje, da gre za kazen. Res pa je tudi, da so sodišča pred sprejetjem Predpisa iz leta 1986 smatrala, da imajo odredbe o zaplembi dvojni, to je kaznovalni in generalno-preventivni (zastraševalni) namen (glej odstavek 15 zgoraj). Končno, z večimi sodnimi odločitvami domačih sodišč (glej odstavek 16 zgoraj) ter z večimi odločitvami Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike glede podobne zakonodaje (Austin proti Združenim državam Amerike in Alexander proti Združenim državam Amerike, odločitvi z dne 28. junija 1993, 125 Led 2d 441 in 488) je bilo ugotovljeno, da imajo odredbe o zaplembi kaznovalni značaj.
24. Vlada je nasprotno zatrjevala, da je bil pravi namen odredbe dvojen: prvič, storilcu odvzeti dobiček, ki ge je bil deležen od trgovine z mamili in drugič, preprečiti, da bi se ti dohodki uporabili za morebitno bodoče trgovanje z mamili. Potemtakem se ni skušalo naložiti kazni oziroma kaznovati za kaznivo dejanje, pač pa je prvenstveno šlo za zaplembeni in preventivni ukrep. To je razvidno iz odredbe v predloženi zadevi, ki je bila izdana z namenom odvzeti nezakonite zaslužke obdolžencu. Če ne bi bila izdana odredba, bi denar ostal v obtoku za namen nadaljnjega delovanja trgovine z mamili.
Poudarjeno je bilo, da je bila kazenska obsodba zaradi trgovine z mamili zgolj povod za uporabo zakonskih določil. Ko se je sprožitveni dogodek zgodil, s kakršnokoli obsodbo ni bilo nobene povezave več. Potemtakem bi sodišče lahko pretehtalo, ali je oseba imela koristi od trgovine z mamili kadarkoli in ne zgolj s kaznivim dejanjem za katerega je bila obtožena. Nadalje, odredba bi bila lahko izdana v zvezi s premoženjem, ki ni bilo del vsebine obtožbe proti obtožencu, ali v zvezi s premoženjem, ki ga je le-ta prejel v času, na katerega se ne nanaša nobena obsodba.
Nadalje, dejstvo, da je mogoče namesto plačila naložiti zaporno kazen, ne more biti v pomoč pri označitvi narave odredbe o zaplembi, saj je bilo izdanih veliko odredb sodišča, ki niso bile kazenske narave, a so pritegnile takšno kazen v primeru neizpolnitve. Podobno tudi težak učinek odredbe ni pomagal, saj je za učinkovitost preventivnega ukrepa potrebno, da je trgovcu z mamili odvzet ne le čisti dobiček, pač pa tudi denar, ki bi sicer ostal na voljo za trgovanje z mamili.
25. Za Komisijo odredba v predloženem primeru ni bila kaznovalne, pač pa reparacijske in preventivne narave in potemtakem ne predstavlja kazni v smislu 1. odstavka 7. člena (čl. 7-1) Konvencije.
26. Sodišče najprej ugotavlja, da retroaktivna naložitev v odredbi o zaplembi v predloženem primeru ni sporna. Odredba je bila izdana na podlagi obsodbe v zvezi s kaznivimi dejanji v zvezi z mamili, ki so bila storjena preden je začel veljati Predpis iz leta 1986 (glej odstavek 11 zgoraj). Edino vprašanje, na katerega je potrebno odgovoriti je torej, ali je odredba kazen v smislu 1. odstavka 7. člena (čl. 7-1), drugi stavek.
27. Koncept "kazni" v tej določbi je tako kot pojma "civilne pravice in obveznosti" in "kazenska obtožba" v 1.odstavku 6. člena (čl. 6-1), avtonomen koncept Konvencije (glej, med drugim, - glede "civilnih pravic" - sodbo X. proti Franciji z dne 31. marca 1992, serija A št. 234-C, str. 98, odst. 28, in - glede "kazenske obsodbe" - sodbo Demicoli proti Maltiz z dne 27. avgusta 1991, serija A št. 210, strani 15 - 16, 31. odst.). Da bi zaščito, ki jo zagotavlja 7. člen (čl. 7), napravilo učinkovito, mora sodišče prosto proučiti vsebino, ki se skriva za zunanjo obliko predpisa ter sámo oceniti, ali posebni ukrep po vsebini predstavlja "kazen" v smislu tega določila (glej, mutatis mutandis, sodbo Van Droogenbroeck proti Belgiji z dne 24. junija 1982, serija A št. 50, str. 20, odst. 38 in sodbo Duinhof in Duijf proti Nizozemski z dne 22. maja 1984, serija A št. 79, str. 15, odst. 34).
28. Besedilo 1. odstavka 7. člena (čl. 7-1), drugi stavek, kaže, da je izhodiščna točka pri vsaki ocenitvi obstoja kazni vprašanje, ali je zadevni ukrep naložen na podlagi obsodbe za "kaznivo dejanje". Drugi dejavniki, ki se ji lahko upošteva kot relevantne v tej zvezi so narava in namen zadevnega ukrepa; njegova označitev na podlagi nacionalnega prava; postopki, vključeni pri nastajanju in implementaciji ukrepa; in njegova teža.
29. Kar zadeva zvezo s kaznivim dejanjem, je potrebno ugotoviti, da je moral biti, preden je lahko bila izdana odredba na podlagi Predpisa iz leta 1986, obtoženi obsojen zaradi enega ali večih kaznivih dejanj trgovanja z mamil (glej oddelek 1 (1) Predpisa iz leta 1986 pri odstavku 12 zgoraj). Ta povezava nikakor ni šibkejša zaradi dejstva, da zaradi postopkov na podlagi predpisanih domnev glede obsega, do katerega je pritožnik imel koristi od trgovine z mamili, odredba sodišča lahko zadane dohodke ali premoženje, ki ni neposredno povezano z dejstvi, na katerih temelji kazenska obsodba. Medtem ko je domet ukrepa morda nujen za dosego ciljev Predpisa iz leta 1986, to ne spremeni dejstva, da je naložitev ukrepa odvisna od tega, ali je predhodno prišlo do kazenske obsodbe.
30. Pri ocenitvi narave in namena ukrepa je sodišče upoštevalo ozadje nastanka Predpisa iz leta 1986, ki je bil sprejet z namenom preseči neprimerna obstoječa zaplembena pooblastila in podeliti sodiščem pooblastilo zapleniti dohodke po tem, ko so bili spremenjeni v drugo obliko premoženja (glej odstavek 11 zgoraj). Preventivni namen zaplembe lastnine, ki bi lahko bila na voljo za uporabo v bodočih operacijah trgovine z mamili, kakor tudi namen zagotavljanja, da se zločin ne izplača, sta razvidna iz ministrovih izjav, podanih v parlamentu v času sprejemanja zakonodaje (glej odstavek 11 zgoraj). Vendar pa ne more biti izključeno, da zakonodaja, ki sodiščem dodeljuje tako široka pooblastila glede zaplembe, ne zasleduje tudi cilja kaznovanja storilca. Seveda so cilji preprečevanja in reparacije konsistentni s kaznovalnim namenom in so lahko razumljeni kot sestavni elementi samega pojma kaznovanja.
31. V tej zvezi so bile v nekaterih sodnih odločitvah v Združenem kraljestvu odredbe o zaplembi okarakterizirane kot "kazni", v drugih pa kot sredstvo zasledovanja cilja reparacije kot nasprotja kaznovanja (glej odstavka 16 in 17 zgoraj). Čeprav po tehtanju teh izjav, ki kažejo bolj v smeri odredbe o zaplembi kot kaznovalnega ukrepa, jim sodišče posebej velike teže ne pripisuje, saj niso bile usmerjene na vsebino, ki jo ureja 7. člen (čl. 7), ampak so bile podane med presojanjem priključenih vprašanj domačega prava in postopka.
32. Sodišče se strinja z vlado in s Komisijo, da teža odredbe sama po sebi ni odločilna, saj mnogi ne-kaznovalni ukrepi preventivne narave lahko imajo precejšen učinek na osebo, zoper katero so uvedeni.
33. Vendar pa je več aspektov izdajanja odredb na podlagi Predpisa iz leta 1986, ki so skladni s pojmom kazni, kot je le-ta običajno razumljen, čeprav jih je mogoče kot ključne razumeti tudi za preventivno shemo, vsebovano v Predpisu iz leta 1986. Široko zastavljena domneva iz oddelka 2 (3) Predpisa iz leta 1986, da je vsa lastnina, ki gre skozi roke storilca skozi šestletno obdobje, posledica trgovine z mamili v kolikor le-ta ne dokaže nasprotno (glej odstavek 12 zgoraj); dejstvo, da je odredba o zaplembi usmerjena na dohodke, ki izvirajo iz trgovine z mamili in ni omejena na dejansko obogatitev ali dobiček (glej oddelka 1 in 2 Predpisa iz leta 1986 in odstavek 12 zgoraj); prosta presoja sodečega sodnika glede upoštevanja stopnje krivde obtoženega pri določanju zneska odredbe (glej odstavek 13 zgoraj); in možnost zaporne kazni namesto plačila za storilca (glej odstavek 14 zgoraj) - so vse elementi, ki so, če jih presojamo skupaj, med drugim tudi močan pokazatelj kaznovalnega režima.
34. Končno, ob pogledu mimo pojavnosti, na realnost situacije, ne glede na označitev ukrepa zaplembe, ostaja dejstvo, da je bila pritožniku povzročena bolj daljnosežna škoda kot rezultat odredbe, kot tista, kateri je bil izpostavljen v času storitve kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obsojen (glej, mutatis mutandis, sodbo Campbell in Fell proti Združenemu kraljestvu z dne 28. junija 1984, serija A št. 80, str. 38, odst. 72).
35. Ob upoštevanju kombinacije kaznovalnih elementov, poudarjenih zgoraj, je odredba o zaplembi glede na okoliščine predložene zadeve prešla v kazen. Zatorej je prišlo do kršitve 1. odstavka 7. člena (čl. 7-1).
36. Sodišče pa vendarle želi poudariti, da tak sklep zadeva samo retroaktivno uporabo relevantne zakonodaje in ne postavlja v kakršnemkoli oziru pod vprašaj zaplembenih pooblastil sodišč, kot orožja v boju zoper problem trgovine z mamili.
II. UPORABA 50. ČLENA (čl. 50) KONVENCIJE
37. 50. člen (čl. 50) določa sledeče:
"Če sodišče ugotovi, da je odločitev ali ukrep, sprejet s strani sodišča ali kakšnega drugega oblastnega organa Visoke pogodbene stranke (High Contractimg Party), v celoti ali delno v nasprotju z obveznostmi, ki izvirajo iz ... Konvencije, in če notranje pravo omenjene stranke dovoljuje samo delno reparacijo za posledice te odločitve ali ukrepa, bo sodišče, če bo to potrebno, oškodovani stranki dodelilo pravično satisfakcijo."
A. Škoda
38. Pritožnik je zahteval nedoločen znesek nadomestila in/ali restitucije od zaplenjenega zneska. Vendar pa je med zaslišanjem pred sodiščem opozoril, da odredba o zaplembi zaradi postopkov, ki so v teku, še ni bila izvedena.
Niti vlada niti odposlanec Komisije nista podala nobenih pripomb.
39. Sodišče meni, da v teh okoliščinah zadeva ni pripravljena za odločanje. Odločanje o vprašanju mora biti potemtakem zadržano, nadaljnji postopki pa ustavljeni, ob upoštevanju možnosti, da bo med vlado in pritožnikom sklenjen sporazum (pravilo 54, odst. 1 in 4 Pravil sodišča A).
B. Stroški in izdatki
40. Pritožnik je zahteval 13.852,60 angleških funtov za stroške in izdatke, nastale s postopkom v Strasbourgu.
Niti vlada niti odposlanec Komisije nista podala nobenih pripomb.
41. Sodišče ocenjuje, da je vsota sprejemljiva, ter da je potrebno zahtevani znesek v celoti prisoditi, mora pa biti zmanjšan za vsote, plačane preko pravne pomoči.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO UGOTAVLJA,
1. da je prišlo do kršitve 1. odstavka 7. člena (čl. 7-1) Konvencije;
2. da mora odgovorna država v roku treh mesecev plačati znesek 13,852 (trinajst tišoč osemsto dvainpetdeset) angleških funtov in 60 (šestdeset) penijev, skupaj z davkom na dodano vrednost, ki ga je mogoče naložiti za stroške in izdatke, zmanjšan za 10,420 (deset tisoč štiristo dvajset) francoskih frankov, preračunanih v angleške funte ob menjalnem tečaju, veljavnem ob dnevu izdaje te sodbe;
3. da vprašanje uporabe 50. člena (čl. 50) Konvencije ni pripravljeno za odločanje kar zadeva škodo;
v skladu s tem,
( a ) glede tega pridrži navedeno vprašanje;
( b ) povabi vlado in pritožnika, da v prihajajočih treh mesecih glede zadeve podata svoje pisne pripombe, še posebej pa, da obvestita sodišče o kakršnemkoli sporazumu, ki bi ga sklenila;
( c ) zadrži nadaljnji postopek in dodeli predsedniku senata isto pristojnost, če bi to bilo potrebno.
Sestavljeno v angleščini in francoščini in sprejeto na javnem zaslišanju v Human Rights Building, Strasbourg, dne 9. februarja 1995.
Podpisan: Rolv RYSSDAL
predsednik
Podpisan: Herbert PETZOLD
sodni tajnik
V skladu z 2. odst. 51. člena (čl. 51-2) Konvencije in 2. odst. pravila 53 Pravil sodišča A je tej sodbi dodano ločeno pritrdilno mnenje g. De Meyerja.
Parafirano: R. R.
Parafirano: H. P.
LOČENO PRITRDILNO MNENJE SODNIKA DE MEYERJA
Nobenega dvoma ni, da je bila odreba o zaplembi, ki je bila izdana zoper pritožnika, sankcija, ki je sledila obsodbi za kaznivo dejanje, ter da je imela naravo kazni.
Ob upoštevanju dejavnikov, kakršni so njegov "namen", njegova "označitev na podlagi nacionalnega prava", njegova "teža", ali elementov, ki so vplivali na izdajo odredbe, omenjene v 33. odstavku sodbe, niso mogli biti "relevantni v tej zvezi".
Ti "drugi dejavniki" (glej 28 odstavek te sodbe) niso bili potrebni, da bi prišel do sklepa, ki je po mojem mnenju samoumeven.
