O super mamah
02.09.2008, Ljubljana
"Včasih se zdi, da dandanes obstajata samo dve vrsti mater. Prvo skupino predstavljajo nadmatere ali supermatere, za katere predstavlja materinstvo neznansko srečo, izjemno so ponosne na svoje otroke, zlahka pozabijo na vse svoje potrebe in zanimanja, samo za to, da bi bile čim več z otroki oz. uspešno uresničijo vse svoje dodatne ambicije ob otroku oz. trem otrokom navkljub, nenehno so nasmejane in dobro razpoložene, 'instiktivno' vedo, kaj njihov otrok v posamezni situaciji želi, hoče in potrebuje ter mu to tudi zlahka ponudijo. V drugi skupini pa najdemo slabše, da ne rečem slabe matere, ki se rade potožijo, da je vzgoja otrok hudo naporna reč, take, ki rade potarnajo, da so po par urah z otroki utrujene, da bi morda raje kdaj namesto postopanja po otroškem igrišču same skočile na Šmarno goro ali izživele svoje druge interese, pa tudi uresničevale lastne poklicne ambicije, in to vsak kdaj pa kdaj po četrti uri, ko pridne mame že zdavnaj dvignejo svoje otroke v vrtcu. In seveda, le slab(š)e matere si v sodobni otrokocentrični družbi še upajo na glas izreči, da bi svojega otroka z veseljem kdaj vrnile v tovarno, če ne drugega, na dodelavo.
Že prav odvratno megaperfektne nadmatere tudi z največjim veseljem izvajajo pritisk in nadzor nad slab(š)imi materami, kot da ne bi materinstvo že itak pomenilo, da na vsakem koraku prežita na vsako mater socialni nadzor in pritisk. Kdaj mora otrok prenehati uporabljati flaško in kdaj plenice, kaj mora otrok jesti, koliko televizije sme gledati, kakšne ocene ima v šoli, naštevali bi lahko v nedogled. Seveda je popolnim materam vse jasno ter imajo uspešne otroke in se z veseljem muzajo ob neuspehih slab(š)ih mater.
Morda se vam zdi, da ste pripadnica druge, velikokrat poražene lige, in da so okrog vas same popolne matere, sploh če ste pripadnica digitalne generacije, ki vidi stvari binarno oz. črno-belo. Ampak bolj verjetno je, da se prav vsaka mati nenehno giblje na kontinuumu - ne nujno do skrajnih robov - od občutka, da ima vse niti v svojih rokah in igra predstavo po lastni meri do občutka, da je povsem nesposobna in nenadarjena za materinsko vlogo. Kajti ob vseh vlogah, ki jih mora sodobna ženska igrati, vključno še vedno s partnerko, ljubico, gospodinjo, damo, da službe niti ne omenjamo, ni lahko biti še mama, kakršna koli že. Ob tem pa se nenehno spreminjajo pedagoški pogledi na vzgojo, pa nenehno smo bombardirani s strokovnimi in kvazistrokovnimi nasveti, tako da na nobenem področju praktično ne znamo več prisluhniti lastnemu srcu oz. trebuhu ali pa se zanesti na zdravo logiko. Poleg tega tudi vsaka mati ni prinesla v odraslost čudovite dote iz lastnega otroštva, temveč se mora bolj truditi kot druga, ki je odraščala v ljubeči družini, da pri svojem starševanju ne črpa iz svoje rane. Obenem pa se še toliko bolj boji, da ne bi delala kaj narobe, da slučajno ne bi stravmatizirala svojega otroka.
Drage mame oz. še raje dragi starši, od mene ne boste dobili še dodatnih nasvetov, temveč bom skušala različne teme, ki so povezane s starševstvom - in teh je nebroj, osvetliti z različnih vidikov, tako da vas bo sama refleksija privedla do kakšnega uporabnega namiga. In še direktni namig dneva: 'dovolj dobra' mati z vsemi napakami in šibkosti je povsem ok - tako znanost." pravi dr. Metka Kuhar v svojem zapisu o super mamah, ki jih v zadnjih tednih objavljamo v okviru pobude proti telesnemu kaznovanju otrok.
Vse novice
