Konvencije

132 Evropska konvencija o čezmejni televiziji

Uvod

Države članice Sveta Evrope in druge države pogodbenice Evropske kulturne konvencije, podpisnice te konvencije, so se

glede na to, da je cilj Sveta Evrope doseči čim večjo enotnost med njegovimi članicami za zaščito in uresničitev  idealov in načel, ki so njihova skupna dediščina;

glede na to, da sta dostojanstvo in enakovrednost vsakega človeka temeljni prvini teh načel;

glede na to, da je svoboda izražanja in obveščanja, zapisana v 10. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, eno bistvenih načel demokratične družbe in eden od osnovnih pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeškega bitja;

v ponovno potrditev svoje zavezanosti načelom svobodnega pretoka informacij in idej in neodvisnosti izdajateljev televizijskih programov, kar je nepogrešljiva podlaga za njihovo programsko politiko;

v potrditev pomena televizijskega oddajanja za razvoj kulture in svobodnega oblikovanja mnenj v razmerah zaščite pluralizma in enakih možnosti za vse demokratične skupine in politične stranke;

v prepričanju, da bi moral biti nenehni razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije ne glede na meje namenjen pospeševanju  pravice do izražanja, iskanja, sprejemanja in posredovanja informacij in idej iz kakršnega koli vira;

v želji, da bi predstavile vse večjo izbiro programov za javnost s poudarkom na evropski dediščini in razvoju njenih avdiovizualnih stvaritev, in odločene uresničiti ta kulturni cilj s prizadevanji za porast ustvarjanja in širjenja visokokakovostnih oddaj in se tako odzivati na pričakovanja javnosti v politiki, izobraževanju in kulturi;

ob spoznanju, da je treba utrditi splošni okvir skupne ureditve;

ob upoštevanju Resolucije št. 2 in Deklaracije 1. evropske ministrske konference o politiki množičnih medijev;

v želji, da bi razvijale načela, ki so zajeta v  obstoječih priporočilih Sveta Evrope o načelih televizijskega oglaševanja, enakosti med ženskami in moškimi v medijih, uporabi satelitov za televizijo in radio in  pospeševanju avdiovizualne produkcije v Evropi,

dogovorile:
 

   I. POGLAVJE

   SPLOŠNE DOLOČBE
 

   1. člen
 

  Predmet in namen
Ta konvencija obravnava programe,  ki se prenašajo. Njen namen je med pogodbenicami olajšati prenašanje in posredovanje televizijskih programov čez državno mejo.

   2. člen
 

   Uporabljeni izrazi

Za namene te konvencije:

a) "prenos" (transmisija) pomeni začetno oddajanje kakršnih koli televizijskih programov     po zemeljskem oddajniku, kablu ali satelitu v kodirani ali nekodirani obliki, namenjenih širši javnosti. Ne vključuje komunikacijskih storitev,  opravljenih na zahtevo posameznikov;

b) "posredovanje " (retransmisija) označuje sprejemanje in hkratno prenašanje celotnih in nespremenjenih televizijskih programov ali pomembnih sestavin takšnih programov, ki jih ne glede na uporabljena tehnična sredstva prenašajo izdajatelji televizijskih programov in so namenjeni širši javnosti;

c) "izdajatelj televizijskega programa" pomeni fizično ali pravno osebo, ki sestavlja televizijske programe, namenjene širši javnosti, in jih prenaša ali pa jih v celoti in nespremenjene zanjo prenaša kdo drug;

d) program" pomeni vse sestavine posamezne storitve, ki jo opravlja   določen izdajatelj televizijskega programa v smislu prejšnjega odstavka;

e) "evropska avdiovizualna dela" pomenijo ustvarjalna dela, katerih produkcijo ali koprodukcijo nadzorujejo evropske fizične ali pravne osebe;

f) "oglas" pomeni kakršno koli javno objavo, namenjeno pospeševanju prodaje, nakupa ali izposoje izdelka ali storitve, podpiranju kake stvari ali ideje ali doseganju kakega drugega učinka, ki ga želi doseči oglaševalec, ki mu je bil za plačilo ali podobno nadomestilo dan na voljo določen čas oddajanja;

g) "sponzorstvo" pomeni udeležbo fizične ali pravne osebe, ki se ne ukvarja s  televizijsko dejavnostjo ali s produkcijo avdiovizualnih del, pri neposrednem ali posrednem financiranju oddaj z namenom uveljavljanja njenega imena, blagovne znamke ali podobe.

   3. člen
 

   Področje uporabe

Ta konvencija se uporablja za kateri koli program, ki ga po kablu, zemeljskem oddajniku ali satelitu prenašajo ali posredujejo subjekti ali tehnična sredstva pod jurisdikcijo  kake pogodbenice in ki ga lahko neposredno ali posredno sprejemajo v eni ali več drugih pogodbenicah.
 

   4. člen
   Svoboda sprejemanja  in posredovanja

Pogodbenice zagotavljajo svobodo izražanja in obveščanja v skladu z 10. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter jamčijo svobodo sprejemanja in na svojih ozemljih ne smejo omejevati posredovanja programov, ki so skladni z določbami te konvencije
 

   5. člen
   Dolžnosti  pogodbenic, iz katerih se program prenaša

1. Vsaka pogodbenica, iz katere se program prenaša,  s primernimi sredstvi in prek svojih pristojnih organov  zagotavlja, da so vsi programi, ki jih prenašajo subjekti ali tehnična sredstva pod njeno jurisdikcijo v smislu 3. člena, skladni z določbami te konvencije.

2. Za namene te konvencije je pogodbenica, iz katere se program prenaša:

a) pri zemeljskem prenosu tista pogodbenica, v kateri se izvaja začetno  oddajanje;

b) pri satelitskem prenosu pa:i) pogodbenica, v kateri je nameščena satelitska zemeljska postaja;

ii) pogodbenica, ki dovoli uporabo frekvence ali satelitske zmogljivosti, če je            satelitska zemeljska postaja nameščena v državi, ki ni pogodbenica te konvencije;

iii) pogodbenica, v kateri ima izdajatelj televizijskega programa  svoj sedež, kadar ni ugotovljena odgovornost iz pododstavkov i) in ii).

3. Kadar programe, ki se prenašajo iz držav, ki niso pogodbenice te konvencije, posredujejo subjekti  ali tehnična sredstva  pod jurisdikcijo  kake pogodbenice v smislu 3. člena, zagotovi ta pogodbenica, ki je zdaj v vlogi pogodbenice, iz katere se program prenaša, s primernimi sredstvi in prek  svojih pristojnih organov skladnost z določbami te konvencije.
 

   6. člen
   Zagotavljanje podatkov

1. Odgovornosti izdajatelja televizijskega programa se jasno in ustrezno podrobno opredelijo v dovoljenju, ki ga izda, ali v pogodbi, ki jo podpiše pristojni organ vsake pogodbenice, ali  s kakršnim koli drugim pravnim ukrepom.

2. Podatki o izdajatelju televizijskega programa so na zahtevo na voljo pri  pristojnem organu pogodbenice, iz katere se program prenaša. Ti podatki vsebujejo najmanj ime ali naziv, sedež in status izdajatelja televizijskega programa, ime uradnega predstavnika, sestavo kapitala, naravo, namen in način financiranja programov, ki jih izdajatelj televizijskega programa ponuja ali namerava ponujati.

II.  POGLAVJE

PROGRAMSKE ZADEVE
 

   7. člen
 

   Odgovornosti izdajatelja televizijskega programa

1. Vse sestavine programov naj po načinu predstavitve in vsebini spoštujejo človekovo dostojanstvo in temeljne pravice drugih.

Še zlasti ne smejo:

a) biti nespodobne in zlasti ne vsebovati pornografije;

b) po nepotrebnem poudarjati nasilja ali morebiti vzbujati rasnega sovraštva.

2. Nobene sestavine programov, ki bi lahko škodljivo vplivale na telesni, duševni ali moralni razvoj otrok in mladostnikov, ne smejo biti uvrščene v program takrat, ko jih zaradi časa oddajanja ali sprejemanja  verjetno lahko gledajo.

3. Izdajatelj televizijskega programa zagotavlja, da so v  poročilih pošteno predstavljeni dejstva in dogodki, in spodbuja svobodno oblikovanje mnenj.
 

   8. člen
   Pravica do odgovora

1. Vsaka pogodbenica, iz katere se program prenaša, zagotovi, da ima vsaka fizična ali pravna oseba ne glede na državljanstvo ali prebivališče možnost  uresničevati pravico do odgovora ali  zahtevati druga primerljiva pravna ali upravna sredstva v zvezi z oddajami, ki jih prenašajo ali posredujejo subjekti ali tehnična sredstva pod njeno jurisdikcijo v smislu 3. člena. Predvsem zagotavlja, da so roki in drugi pogoji za uresničevanje pravice do odgovora takšni, da je to pravico mogoče učinkovito uresničevati. Zagotoviti je treba učinkovito uresničevanje te pravice ali drugih primerljivih pravnih ali upravnih sredstev tako glede časa kot drugih pogojev in načinov.

2. V ta namen se v programu s pomočjo ustreznih sredstev za identifikacijo v rednih presledkih pojavlja ime izdajatelja televizijskega programa, ki je odgovoren za program.
 

   9. člen
   Dostop javnosti do pomembnejših dogodkov

Vsaka pogodbenica prouči pravne ukrepe za preprečitev izpodkopavanja pravice javnosti do obveščenosti o  dogodku, za katerega se javnost zelo zanima, zaradi uresničevanja izključnih pravic kakega  izdajatelja televizijskega programa do prenašanja in posredovanja  v smislu 3. člena, zaradi česar bi bil velik del javnosti ene ali več drugih pogodbenic prikrajšan za možnost spremljanja takšnega dogodka po televiziji.
 

   10. člen
   Kulturni cilji

1. Vsaka pogodbenica, iz katere se program prenaša, kjer je to le mogoče in na primeren način zagotovi, da izdajatelji televizijskih programov večinski del oddajnega časa namenijo evropskim delom, v kar pa se ne šteje čas, namenjen poročilom, športnim dogodkom, igram, oglaševanju in oddajanju teleteksta. To razmerje naj bi dosegle postopno na podlagi primernih meril  in ob upoštevanju odgovornosti izdajatelja televizijskega programa do njegovih gledalcev pri obveščanju, izobraževanju, kulturi in zabavi.

2. Ob nesoglasju o uporabi prejšnjega odstavka med pogodbenico, ki program sprejema, in pogodbenico, iz katere se program prenaša, se lahko na zahtevo ene od pogodbenic poišče pomoč stalnega odbora z namenom, da ta oblikuje svetovalno mnenje o zadevi. Takšno nesoglasje se ne rešuje z arbitražnim postopkom, ki ga predvideva  26. člen.

3. Pogodbenice se brez razlikovanja  med posameznimi izdajatelji televizijskih programov zavezujejo s skupnimi močmi najti najprimernejša sredstva  in postopke v podporo delovanja in razvoja evropske produkcije, zlasti v deželah z majhno avdiovizualno produkcijo oziroma na omejenem jezikovnem območju.

4. Pogodbenice si v duhu sodelovanja in medsebojne pomoči, ki je podlaga te konvencije, prizadevajo, da programi, ki jih prenašajo ali posredujejo subjekti ali tehnična sredstva pod njihovo jurisdikcijo v smislu 3. člena, ne ogrožajo     pluralizma tiska in razvoja filmske produkcije. V  skladu s tem v okviru programov ne smejo prenašati nobenega kinematografskega dela, dokler ne mineta dve leti od prvega predvajanja dela v kinematografih,  razen če se imetniki pravic in izdajatelj televizijskega programa ne dogovorijo drugače. Pri kinematografskih delih v koprodukciji z izdajateljem televizijskega programa je to obdobje eno leto.

   III. POGLAVJE

   OGLAŠEVANJE
 

   11. člen
     Splošna pravila

1. Vsi oglasi  morajo biti primerni in pošteni.

2. Oglasi ne smejo zavajati in ne smejo škodovati interesom uporabnikov.

3. Oglasi, namenjeni otrokom, ali oglasi, v katerih nastopajo otroci, se morajo izogibati vsemu, kar bi lahko škodovalo njihovim interesom, in morajo upoštevati njihovo posebno dovzetnost.

4. Oglaševalci ne smejo imeti uredniškega vpliva na vsebino oddaj.
 

   12. člen
   Trajanje

1. Obseg oglaševanja ne sme presegati 15 % dnevnega oddajnega časa.  Ta odstotek pa se lahko poveča na 20 %, kadar  vključuje take oblike oglaševanja, kot so neposredne ponudbe za prodajo, nakup ali najem izdelkov ali za opravljanje storitev, pod pogojem, da količina oglaševalnih vložkov ne presega 15 %.

2. Obseg oglaševalnih vložkov v  eni uri ne sme presegati 20 %.

3. Oblike oglaševanja, kot so neposredne ponudbe za prodajo, nakup ali najem izdelkov ali opravljanje storitev, ne smejo trajati dlje kot eno uro dnevno.
 

   13. člen
 Oblika in predstavitev

1. Oglasi  se morajo optično ali zvočno povsem jasno prepoznati in se posebej razlikovati od drugih sestavin programa. Načeloma naj se prenašajo v blokih.

2. Oglasi, ki vplivajo na podzavest, niso dovoljeni.

3. Prikriti oglasi niso dovoljeni, zlasti pa ne predstavitev izdelkov ali storitev v oddajah, kadar je taka predstavitev namenjena oglaševanju.

4. V oglasih ne smejo vidno ali govorno nastopati osebe, ki redno berejo poročila ali  nastopajo v aktualnoinformativnih oddajah.
 

   14. člen
   Vstavljanje oglasov

1. Oglasi se vstavljajo med posamezne oddaje. Če so izpolnjeni pogoji, navedeni v odstavkih od dva do pet tega člena, so oglasi lahko vstavljeni tudi v oddaje, vendar tako, da to ne prizadene celovitosti in vrednosti programa ter pravic imetnikov pravic.

2. V oddaje, ki so sestavljene iz samostojnih delov, ali v športne oddaje in podobno sestavljene dogodke in predstave, ki imajo premore, se oglasi vstavljajo le med posamezne dele ali v premore.

3. Prenašanje avdiovizualnih del, kot so igrani filmi in televizijski filmi (razen serijskih filmov in nadaljevank, lahkih zabavnih in dokumentarnih oddaj), ki so daljši od petinštirideset minut, se lahko prekine samo enkrat v vsakem obdobju petinštirideset minut. Nadaljnja prekinitev je dovoljena samo, če oddaja traja najmanj dvajset minut dlje od dveh ali več celotnih petinštiridesetminutnih obdobij.

4. Kadar se zaradi oglasov prekinjajo oddaje, ki niso vključene v drugem odstavku, mora med vsakim naslednjim premorom za oglase preteči najmanj dvajset minut oddaje.

5. Oglasi se ne smejo vstavljati  v prenose verskih obredov. Poročila in aktualnoinformativne oddaje, dokumentarne, verske in otroške oddaje, ki so krajše od trideset minut, se ne smejo prekinjati z oglasi. Če trajajo trideset minut ali dlje, veljajo določbe prejšnjega odstavka.
 

   15. člen
   Oglaševanje posebnih izdelkov

1. Oglasi za tobačne izdelke niso dovoljeni.

2. Oglasi za alkoholne pijače vseh vrst morajo biti skladni z naslednjimi pravili:

a) ne smejo biti namenjeni posebej mladoletnikom in nihče, ki je v oglasih povezan z uživanjem alkoholnih pijač, ne bi smel dajati videza mladoletnika;

b) ne smejo povezovati uživanja alkohola s telesno zmogljivostjo ali vožnjo;

c) ne smejo navajati, da ima alkohol zdravilne lastnosti ali da je poživilo, pomirjevalo ali sredstvo za premagovanje osebnih težav;

d) ne smejo spodbujati nezmernega uživanja alkohola ali v negativni luči predstavljati zdržnosti ali zmernega pitja;

e) ne smejo pretirano poudarjati alkoholne vsebine pijač.

3. Oglasi za zdravila in zdravljenje, ki se lahko v  državi pogodbenici, iz katere se program prenaša, dobijo samo, če jih predpiše zdravnik, niso dovoljeni.

4. Oglasi za vsa druga zdravila in zdravljenje morajo biti jasno razpoznavni kot takšni, pošteni, resnični in preverjeni ter skladni z zahtevami za varstvo posameznika pred škodljivimi učinki.

   16. člen
   Oglaševanje, ki je posebej namenjeno eni sami pogodbenici

1. Da bi se izognili izkrivljanju konkurence in ogrožanju televizijskega sistema pogodbenice, oglasi, ki so posebej in z določeno pogostostjo usmerjeni h gledalcem v eni sami pogodbenici, ki ni pogodbenica, iz katere se program prenaša, ne smejo zaobiti pravil televizijskega oglaševanja v tej pogodbenici.

2. Določbe prejšnjega odstavka se ne uporabljajo, kadar:

a) taka pravila pomenijo diskriminacijo med oglasi,  ki jih prenašajo subjekti ali tehnična sredstva pod jurisdikcijo ene pogodbenice, ter oglasi, ki jih prenašajo subjekti ali tehnična sredstva pod jurisdikcijo druge pogodbenice, ali

b) sta prizadeti pogodbenici sklenili dvostranske ali mnogostranske sporazume na tem področju.

   IV. POGLAVJE

   SPONZORSTVO
 

   17. člen
     Splošna pravila

1. Kadar je oddaja ali niz oddaj v celoti ali delno sponzoriran, se to na primeren način jasno navede na začetku in/ali na koncu oddaje.

2. Sponzor v nobenem primeru ne sme vplivati na vsebino in razvrščanje sponzoriranih oddaj na tak način, da bi s tem vplival na odgovornost in uredniško neodvisnost izdajatelja televizijskega programa v zvezi z oddajami.

3. Sponzorirane oddaje ne smejo spodbujati prodaje, nakupa ali najema izdelkov ali storitev sponzorja ali tretje stranke, še zlasti ne s posebnim opozarjanjem na določene izdelke ali storitve v takih oddajah.
 

   18. člen
   Prepovedano sponzorstvo

1.   Fizične ali pravne osebe, katerih glavna dejavnost je proizvodnja ali prodaja izdelkov ali opravljanje  storitev, katerih oglaševanje je prepovedano na podlagi 15. člena, ne smejo sponzorirati oddaj.

2.   Sponzoriranje poročil in aktualnoinformativnih oddaj ni dovoljeno.

   V. POGLAVJE  

VZAJEMNA POMOČ
 

   19. člen
               Sodelovanje med pogodbenicami

1.   Pogodbenice se zavezujejo, da si bodo vzajemno pomagale za uresničevanje te konvencije.

2.   V ta namen:

a) vsaka država pogodbenica imenuje enega ali več organov, njihov naziv in naslov pa sporoči generalnemu sekretarju Sveta Evrope ob deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu;

b) vsaka država pogodbenica, ki je imenovala več kot en organ, v svojem sporočilu iz pododstavka a) določi pristojnost vsakega organa.

3.   Organ, ki ga je imenovala pogodbenica:

a) daje podatke, ki so predvideni po drugem odstavku 6. člena te konvencije;

b) na zahtevo organa, ki ga je imenovala druga pogodbenica, daje podatke o notranji zakonodaji in praksi na področjih, ki jih obravnava ta konvencija;

c) sodeluje z organi, ki so jih imenovale druge pogodbenice, kadar koli je to koristno, in zlasti kadar bi to povečalo učinkovitost ukrepov, sprejetih pri izvajanju te konvencije;

d) prouči vsako težavo, ki se pojavi pri uporabi te konvencije, na katero ga opozori organ, ki ga je imenovala druga pogodbenica.

   VI. POGLAVJE

   STALNI ODBOR
 

   20. člen
   Stalni odbor

1. Za namene te konvencije se ustanovi stalni odbor.

2. Vsako pogodbenico lahko v stalnem odboru zastopa en ali več delegatov. Vsaka delegacija ima en glas. Evropska gospodarska skupnost ima na področjih svoje pristojnosti pravico glasovati s številom glasov, enakim številu njenih držav članic, pogodbenic te konvencije; Evropska gospodarska skupnost svoje  pravice do glasovanja ne sme uresničevati, kadar jo posamezne države članice uresničujejo same, in obratno.

3. Vsako državo, omenjeno v prvem odstavku 29. člena, ki ni pogodbenica te konvencije, lahko v stalnem odboru zastopa opazovalec.

4. Stalni odbor lahko za opravljanje svojih nalog zaprosi za nasvet strokovnjake. Na lastno pobudo ali na zahtevo določenega organa lahko povabi kateri koli mednarodni  ali državni, vladni ali nevladni organ, ki je strokovno usposobljen na področjih, ki jih obravnava ta    konvencija, da ga na posameznem sestanku ali delu posameznega sestanka zastopa kot opazovalec. Sklep o povabilu takšnih strokovnjakov ali organov se sprejme s tričetrtinsko večino članov stalnega odbora.

5. Stalni odbor skliče generalni sekretar Sveta Evrope. Njegov prvi sestanek mora biti najkasneje v  šestih mesecih po začetku veljavnosti te konvencije. Nato se sestaja, kadar koli  to zahteva ena tretjina pogodbenic ali Odbor ministrov Sveta Evrope ali na pobudo generalnega sekretarja Sveta Evrope v skladu z določbami drugega odstavka 23. člena ali na zahtevo ene ali več pogodbenic v skladu z določbami pododstavka c) 21. člena in drugega odstavka 25. člena.

6. Sestanek  stalnega odbora je sklepčen, če je navzoča večina pogodbenic.

7. S pridržkom določb četrtega odstavka tega člena in tretjega odstavka 23. člena se sklepi stalnega odbora sprejemajo s tričetrtinsko večino navzočih članov.

8. Na podlagi  določb te konvencije stalni odbor sestavi svoj poslovnik.
 

   21. člen
   Naloge stalnega odbora

Stalni odbor je odgovoren za spremljanje uporabe te konvencije. Stalni odbor lahko:

a) daje pogodbenicam priporočila v zvezi z uporabo te  konvencije;

b) predlaga kakršne koli potrebne spremembe konvencije in prouči tiste, ki so predlagane v skladu z  določbami 23. člena;

c) na zahtevo ene ali več pogodbenic prouči vprašanja v zvezi z razlago konvencije;

d) po svojih najboljših močeh zagotavlja mirno reševanje kakršnih koli težav, ki so mu predložene v skladu z določbami 25. člena;

e) daje priporočila Odboru ministrov, da povabi države, ki niso omenjene v prvem odstavku  29. člena, da pristopijo k tej konvenciji.
 

   22. člen
  Poročila stalnega odbora

Po vsakem sestanku stalni odbor pošlje pogodbenicam in Odboru ministrov Sveta Evrope poročilo o svojih razpravah in vseh sprejetih sklepih.

VII. POGLAVJE

SPREMEMBE
 

   23. člen
   Spremembe

1. Vsaka pogodbenica lahko predlaga spremembe te konvencije.

2. Vsak predlog za spremembo se sporoči generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki ga pošlje državam članicam Sveta Evrope, drugim državam pogodbenicam Evropske kulturne konvencije, Evropski gospodarski skupnosti in vsaki državi nečlanici, ki je h konvenciji     pristopila ali je bila povabljena, da k njej pristopi v skladu z določbami 30. člena. Generalni sekretar Sveta Evrope skliče sestanek stalnega odbora, vendar ne prej kot dva meseca po tem, ko je poslal predlog.

3. Stalni odbor prouči vsako predlagano spremembo in predloži besedilo, ki ga je sprejela  tričetrtinska večina članov stalnega odbora, v odobritev Odboru ministrov. Po odobritvi se besedilo pošlje pogodbenicam v sprejetje.

4. Vsaka sprememba začne veljati trideseti dan po datumu, ko so vse pogodbenice obvestile generalnega sekretarja, da so jo sprejele.

 VIII. POGLAVJE

   DOMNEVNE KRŠITVE KONVENCIJE
 

   24. člen
   Domnevne kršitve konvencije

1. Kadar kaka  pogodbenica ugotovi kršitev te konvencije,  domnevno kršitev sporoči pogodbenici, iz katere se program prenaša, nato pa si pogodbenici prizadevata rešiti težavo na podlagi določb 19., 25. in  26. člena.

2. Če je domnevna kršitev očitna, resna in tako huda, da sproži  pomembna javna vprašanja, ter zadeva prvi ali drugi odstavek 7. člena, 12. člen, 1. stavek prvega odstavka 13. člena, 14. člen ali prvi ali tretji odstavek 15. člena in če  traja več kot dva tedna po sporočilu, lahko pogodbenica, ki program sprejema, začasno ustavi posredovanje takega spornega programa.

3. V vseh drugih primerih domnevne kršitve, z izjemo tistih, ki so določeni v  četrtem odstavku, lahko pogodbenica, ki program sprejema, začasno ustavi posredovanje spornega programa osem mesecev po sporočilu, če se domnevna kršitev še kar naprej ponavlja.

4. Začasna ustavitev posredovanja programa ni dovoljena v primeru domnevnih kršitev iz tretjega odstavka 7. člena in  8., 9. ali 10. člena.

   IX. POGLAVJE

   REŠEVANJE SPOROV
 

25. člen
  Sprava

1. Če se pri uporabi te konvencije pojavijo težave, si prizadete  pogodbenice prizadevajo doseči mirno rešitev.

2. Če nobena od prizadetih pogodbenic temu ne ugovarja, lahko stalni odbor prouči vprašanje in je na voljo prizadetim pogodbenicam, da čim hitreje dosežejo zadovoljivo rešitev, in če je to primerno, oblikuje svoje svetovalno mnenje o zadevi.

3. Vsaka prizadeta pogodbenica se obvezuje, da stalnemu odboru nemudoma zagotovi vse informacije in potrebno pomoč za izpolnjevanje njegovih nalog iz prejšnjega odstavka.

   26. člen
   Arbitraža

1. Če prizadete pogodbenice ne morejo rešiti spora v skladu z določbami 25. člena, ga lahko po skupnem dogovoru predložijo v arbitražo, katere postopek je predviden v dodatku k tej konvenciji. Če tak dogovor ni dosežen v šestih mesecih od prve zahteve za začetek spravnega postopka, se spor na zahtevo ene od pogodbenic predloži  v arbitražo.

2. Vsaka pogodbenica lahko kadar koli izjavi, da priznava kot ipso facto obvezno in brez sklenitve posebnega sporazuma uporabo arbitražnega postopka, predvidenega  v dodatku k tej konvenciji, za spor s katero koli drugo pogodbenico, ki je prevzela enako obveznost.

 X. POGLAVJE

   DRUGI MEDNARODNI SPORAZUMI IN NOTRANJE PRAVO POGODBENIC
 

   27. člen
   Drugi mednarodni sporazumi ali dogovori

1. V medsebojnih odnosih pogodbenice, ki so članice Evropske gospodarske skupnosti, uporabljajo pravila Skupnosti in zato ne uporabljajo pravil, ki izhajajo iz te konvencije, razen če ni pravil Skupnosti, ki bi urejala določen predmet.

2. Nič v tej konvenciji ne preprečuje pogodbenicam, da ne bi sklepale mednarodnih sporazumov, ki dopolnjujejo ali razvijajo njene določbe ali širijo področje njihove uporabe.

3. Pri dvostranskih sporazumih ta konvencija ne spreminja  pravic in obveznosti pogodbenic, ki izhajajo iz takšnih sporazumov in ki ne vplivajo na uživanje pravic drugih pogodbenic ali izvajanje njihovih obveznosti po tej konvenciji.
 

   28. člen
   Odnos med konvencijo in notranjim pravom pogodbenic

Nič v tej konvenciji ne preprečuje pogodbenicam, da za programe, ki jih prenašajo subjekti ali tehnična sredstva pod njihovo jurisdikcijo v smislu 3. člena, ne bi uporabljale strožjih ali podrobnejših pravil, kot so predvidena v tej konvenciji.

   XI. POGLAVJE

   KONČNE DOLOČBE
 

   29. člen
   Podpis in začetek veljavnosti

1. Ta konvencija je na voljo za  podpis državam članicam Sveta Evrope in drugim državam pogodbenicam Evropske kulturne konvencije in Evropski gospodarski skupnosti. Konvencijo je treba ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o  ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se hranijo  pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

2. Ta konvencija začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po dnevu, ko je sedem držav, med njimi najmanj pet držav članic Sveta Evrope privolilo, da jih  konvencija zavezuje v skladu z določbami prejšnjega odstavka.

3. Država lahko ob podpisu ali kadar koli pozneje pred začetkom veljavnosti te konvencije zanjo izjavi, da bo to konvencijo uporabljala začasno.

4. Za katero koli državo, ki je navedena v prvem odstavku, ali za Evropsko gospodarsko skupnost, ki naknadno privoli, da jo konvencija zavezuje, začne konvencija veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po dnevu deponiranja listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
 

   30. člen
   Pristop držav nečlanic

1. Po začetku veljavnosti te konvencije lahko Odbor ministrov Sveta Evrope po posvetovanju s pogodbenicami povabi katero koli drugo državo, da pristopi k tej konvenciji, na podlagi sklepa, ki ga sprejme večina, določena v odstavku d) 20. člena Statuta Sveta Evrope, in soglasnega sklepa predstavnikov držav pogodbenic, ki imajo pravico biti zastopane v odboru.

2. Za vsako državo, ki pristopi h konvenciji, začne ta veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po deponiranju listine o pristopu pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
 

   31. člen
   Ozemlja uporabe

1. Vsaka država lahko ob podpisu ali ob deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu določi ozemlje ali ozemlja, za katera se bo ta konvencija uporabljala.

2. Vsaka država lahko kadar koli kasneje z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi uporabo te konvencije na katero koli drugo ozemlje, navedeno v izjavi. Za takšno ozemlje začne konvencija veljati prvi dan meseca po izteku trimesečnega obdobja po dnevu, ko je generalni sekretar prejel tako izjavo.

3. Z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja, je mogoče preklicati katero koli izjavo, dano po prejšnjih dveh odstavkih za vsako ozemlje, navedeno v taki izjavi. Preklic začne veljati prvi dan  meseca, ki sledi izteku šestmesečnega obdobja po dnevu, ko je  generalni sekretar prejel tako uradno obvestilo.
 

   32. člen
   Pridržki

1. Ob podpisu ali ob deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu lahko:

a) vsaka država izjavi, da si v skladu s pravili, predvidenimi v drugem odstavku 15. člena te konvencije, pridržuje pravico na svojem ozemlju omejiti posredovanje programov,  ki  vsebujejo oglase za alkoholne pijače, vendar samo, kolikor to ni skladno z njeno notranjo zakonodajo;

b) Združeno kraljestvo izjavi, da si pridržuje pravico, da ne bo izpolnjevalo obveznosti, navedene v prvem odstavku 15. člena, da prepove oglase za tobačne izdelke, in sicer oglase za cigare in tobak za pipo, ki jih na njegovem ozemlju po zemeljskih oddajnikih oddaja Neodvisna televizijska služba (Independent Broadcasting Authority).

Drugi pridržki niso dopustni.

2. Zoper pridržek, dan v skladu s prejšnjim odstavkom, ugovor ni mogoč.

3. Katera koli država pogodbenica, ki je dala pridržek po prvem odstavku, ga lahko popolnoma ali delno umakne z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja  Sveta Evrope. Umik začne veljati z dnem, ko je generalni sekretar prejel tako uradno obvestilo.

4. Pogodbenica, ki je dala pridržek glede kake določbe te konvencije, ne sme zahtevati, da kaka druga pogodbenica to določbo uporablja; če pa je njen pridržek delen ali pogojen, lahko zahteva uporabo take določbe do tiste mere, kot ga je sama sprejela.
 

   33. člen
   Odpoved

1. Vsaka pogodbenica lahko kadar koli odpove to konvencijo z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja Sveta Evrope.

2. Taka odpoved začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku šestmesečnega obdobja po dnevu, ko je generalni sekretar prejel uradno obvestilo.
 

   34. člen
   Uradna obvestila

Generalni sekretar Sveta Evrope uradno obvesti države članice Sveta, druge države pogodbenice  Evropske kulturne konvencije, Evropsko gospodarsko skupnost in vsako državo, ki je h konvenciji pristopila ali je povabljena, da k njej pristopi, o:

a) vsakem podpisu;

b) deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu;

c) vsakem datumu začetka veljavnosti te konvencije v skladu z določbami 29., 30. in 31. člena;

d) vsakem poročilu, pripravljenem v skladu z določbami 22. člena;

e) vsakem drugem dejanju, izjavi, uradnem obvestilu ali sporočilu  v zvezi s to konvencijo.

V dokaz tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.

Sestavljeno v Strasbourgu 5. maja 1989 v angleščini in francoščini, pri čemer sta obe besedili enako verodostojni, v enem samem izvodu, ki se hrani v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsaki državi članici Sveta Evrope, drugim državam pogodbenicam Evropske kulturne konvencije, Evropski gospodarski skupnosti in vsaki državi, ki je bila povabljena, da pristopi k tej konvenciji.

   DODATEK

   Arbitraža

1. O zahtevi za arbitražo je treba obvestiti generalnega sekretarja Sveta Evrope. Zahteva vsebuje ime druge stranke v sporu in predmet spora. Generalni sekretar sporoči tako prejeto informacijo vsem pogodbenicam te konvencije.

2. Če gre za spor med dvema pogodbenicama, od katerih je ena država članica Evropske gospodarske skupnosti in je ta tudi pogodbenica konvencije, se zahteva za arbitražo naslovi tako na državo pogodbenico kot tudi na Skupnost, ki nato skupaj v enem mesecu po prejemu zahteve obvestita generalnega sekretarja o tem, ali je stranka v sporu država članica ali Skupnost ali pa država članica in Skupnost skupaj. Če  takšnega obvestila v navedenem roku ni, se za uporabo določb, ki urejajo ustanovitev razsodišča in postopek arbitraže, šteje, da sta država članica in Skupnost ena in ista stranka v sporu. Isto velja, kadar država članica in  Skupnost nastopata skupaj kot stranka v sporu. V primerih, ki jih predvideva ta odstavek, se predvideni enomesečni rok iz 1. stavka četrtega odstavka podaljša na dva meseca.

3. Razsodišče sestavljajo trije člani: vsaka stranka v sporu imenuje enega razsodnika; tako imenovana razsodnika v skupnem dogovoru imenujeta tretjega razsodnika, ki predseduje razsodišču. Slednji ne sme biti državljan nobene stranke v sporu, ne sme imeti svojega     običajnega bivališča na ozemlju ene ali druge stranke v sporu, ne sme biti uslužbenec nobene od njiju in se s primerom ni ukvarjal v nobeni drugi vlogi.

4. Če ena od strank ni imenovala razsodnika v enem mesecu, potem ko jo je generalni sekretar Sveta Evrope obvestil o tej zadevi, razsodnika na zahtevo druge stranke imenuje  predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice v nadaljnjem roku enega meseca. Če predsednik sodišča tega ne more storiti ali če je državljan ene od strank  v sporu, ga imenuje podpredsednik sodišča ali sodnik z najdaljšim stažem, ki je na voljo in ni  državljan nobene od strank v sporu. Enak postopek se uporabi, če v enem mesecu po imenovanju drugega razsodnika ni imenovan predsednik razsodišča.

5. Določbe tretjega oz. četrtega odstavka se uporabljajo za zapolnitev katerega koli prostega mesta.

6. Dve ali več strank, ki sporazumno ugotovijo, da imajo skupni interes, skupno imenujejo razsodnika.

7. Stranke v sporu in stalni odbor zagotovijo razsodišču vse potrebno za učinkovito vodenje postopka.

8. Razsodišče sestavi svoj poslovnik. Njegove odločitve se sprejemajo z večino glasov njegovih članov. Njegova razsodba je dokončna in zavezujoča.

9. O razsodbi razsodišča je treba obvestiti generalnega sekretarja Sveta Evrope, ki jo sporoči vsem pogodbenicam te konvencije.

 Vsaka stranka v sporu krije stroške razsodnika, ki ga je imenovala; stranki v sporu si v enakih delih razdelita stroške tretjega razsodnika kakor tudi druge z arbitražo povezane stroške.